UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

Diplomski projekt

CARINSKA UNIJA IN CARINSKI POSTOPKI V EU

Avgust, 2016 Jure Majcenovič

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

Diplomski projekt

CARINSKA UNIJA IN CARINSKI POSTOPKI V EU

Customs Union and Customs Procedures in the EU

Kandidat: Jure Majcenovič

Študijski program: Poslovna ekonomija

Študijska usmeritev: Ekonomika in upravljanje javnega sektorja

Mentorica: doc. dr. Romana Korez-Vide

Jezikovno pregledala: Petra Oblak

Študijsko leto: 2015/2016

Maribor, avgust 2016

ZAHVALA

Za pomoč in usmerjanje pri izdelavi diplomskega projekta se zahvaljujem mentorici doc.

dr. Romani Korez-Vide. Zahvaljujem se tudi lektorici Petri Oblak, ki je lektorirala moj

diplomski projekt. Zahvaljujem pa se tudi svoji družini, ki mi je stala ob strani.

POVZETEK Diplomski projekt predstavlja carinsko unijo Evropske unije in njene postopke. Carinska unija je unija, ki zajema vso blagovno menjavo med državami članicami Evropske unije. Med državami članicami prepoveduje carine pri uvozu in izvozu ter vse dajatve z enakim učinkom. V odnosu s tretjimi državami carinska unija uvaja skupno carinsko tarifo. Carine kot dajatve, ki jih država zahteva na blago, prodano v drugo državo, so med članicami EU strogo prepovedane. Veljajo tudi količinske omejitve in državni ukrepi, s katerimi se v določenem obdobju omejita uvoz ali izvoz določenega blaga. Prepoved diskriminatornih nacionalnih davkov skrbi, da ne bi prišlo do manj ugodnih davčnih obravnav tujih proizvodov v primerjavi z domačimi. Tako carinska unija omogoča prost pretok blaga na njenem notranjem trgu. Vsaka država članica si je pridržala pristojnost, da omeji prosti pretok, če bi to zahtevali nekateri pomembni razlogi. V diplomskem projektu smo potrdili, da carinska unija spodbuja trgovanje med državami članicami in da so carinski postopki v carinski uniji časovno in stroškovno učinkoviti. Ključne besede: Evropska unija, carinska unija, notranji trg, blago, omejitve, postopki

ABSTRACT The thesis presents the European Union’s customs union and its procedures. The customs union includes the entire exchange of merchandise among the European Union’s Member States. Accordingly, it prohibits import and export customs duties among the Member States. In regards to third countries, the customs union introduces a Common Customs Tariff. The EU Member States are strictly prohibited from charging customs duties for merchandise sold to different states within the union. Governments also apply quantity restrictions in order to limit the import or export of a certain type of merchandise within a particular time period. Moreover, the prohibition of instituting discriminatory national taxes ensures that the domestic products do not receive a preferential tax treatment over the foreign products. Hence the customs union enables a free flow of merchandise within its internal market. Each Member State, however, reserves the right to restrict the free flow if need be, due to specific important reasons.

Our thesis, therefore, confirms that the customs union encourages the trade within the Member States and that the customs procedures within the union are, in fact, time and cost efficient.

Key words: European Union, customs union, internal market, merchandise, restrictions, procedures

i

KAZALO

1 UVOD ______________________________________________________________________________ 1 1.1 Opis področja in opredelitev problema _______________________________________________ 1 1.2 Namen, cilji in hipoteze raziskave ___________________________________________________ 1 1.3 Predpostavke in omejitve _________________________________________________________ 2 1.4 Uporabljene metode raziskovanja ___________________________________________________ 2

2 NASTANEK IN POJEM CARINSKE UNIJE ________________________________________ 3 2.1 Nastanek _______________________________________________________________________ 3

2.1.1 Evropska unija in njene institucije ________________________________________________ 3 2.1.2 Nastanek carinske unije ________________________________________________________ 5

2.2 Pojem __________________________________________________________________________ 5 2.2.1 Ideja svobodne trgovine ________________________________________________________ 7 2.2.2 Prost pretok blaga ____________________________________________________________ 7 2.2.3 Zunanji in notranji vidik carinske unije _____________________________________________ 9 2.2.4 Prepoved carin in dajatev z enakim učinkom _______________________________________ 11 2.2.5 Količinske omejitve ___________________________________________________________ 12 2.2.6 Prepoved diskriminatornih nacionalnih davkov _____________________________________ 13 2.2.7 Dopustne omejitve ___________________________________________________________ 14

2.3 Carinska unija kot del enotnega evropskega trga_______________________________________ 17

3 POJMI, POSTOPKI IN LISTINE NA PODROČJU CARINJENJA BLAGA V EU _ 19 3.1 Pojmi _________________________________________________________________________ 19 3.2 Carinski postopki ________________________________________________________________ 21

3.2.1 Skupine carinskih postopkov ___________________________________________________ 21 3.2.2 Posebni carinski postopki ______________________________________________________ 22

3.3 Listine ________________________________________________________________________ 23

4 SKLEP ____________________________________________________________________________ 26

LITERATURA IN VIRI ________________________________________________________________ 29

SEZNAM OKRAJŠAV

EU Evropska unija PDEU Pogodba o delovanju Evropske unije ECIP Evropski carinski informacijski portal TARIC Elektronska podatkovna baza MADB Elektronska podatkovna baza

1

1 UVOD

1.1 Opis področja in opredelitev problema

Opredelitev Evropske unije in na njo vezane pojme je izjemno kompleksna in široka. Čeprav je njena zgodovina dolga, pa je bila sama unija ustanovljena leta 1992 s Pogodbo o Evropski uniji, pogosto imenovano tudi Maastrichtska pogodba. Evropska unija kot integracija je za države članice in njene državljane prinesla mnoge spremembe. Ena od njih je notranji trg, ki velja za območje brez notranjih meja. Takšen trg zagotavlja prost pretok blaga. Hojnikova (2010, str. 60) navaja, da notranji trg ponudnikom blaga omogoča dostop do skoraj 500 milijonov potrošnikov in posledično boljši izkoristek načel ekonomije obsega ter hkrati potrošnikom omogoča široko izbiro proizvodov.

Prostor brez notranjih meja je značilnost carinske unije. »Carinska unija pomeni, da njene članice uporabljajo enake tarife za blago, uvoženo v EU iz preostalega sveta, ter da ne uporabljajo tarif za blago iz medsebojnega uvoza. Carinska unija EU je izjemno napredna tvorba, uporablja širok nabor skupnih pravil za uvoz in izvoz blaga, notranje kontrole med državami članicami je popolnoma odpravila« (Evropska komisija 2014, str. 3). Carinska unija v bistvu obdaja notranji trg Evropske unije, tako da brez nje notranji trg ni mogoč. Zanjo velja vrsta pravil, predpisov in omejitev. Med ključne sodijo količinske omejitve, prepoved carin in dajatev z enakim učinkom ter prepoved diskriminatornih nacionalnih davkov.

1.2 Namen, cilji in hipoteze raziskave

Namen diplomskega projekta je preučiti vlogo, ki jo je prinesla carinska unija za Evropsko unijo, njena podjetja in njene državljane ter pregledno predstaviti carinske postopke v EU.

Cilji diplomskega dela so:

Opredeliti pojem Evropske unije;

predstaviti ključne institucije Evropske unije, njen notranji trg in Schengenski sporazum;

predstaviti idejo svobodne trgovine v Evropski uniji;

predstaviti prost pretok blaga kot eno od štirih temeljnih svoboščin Evropske unije;

predstaviti carinsko unijo, njen notranji in zunanji vidik;

predstaviti instrumente carinske unije (prepovedi carin, količinske omejitve ter prepoved diskriminatornih nacionalnih davkov);

predstaviti pojme, postopke in listine v carinskih postopkih v Evropski uniji.

2

Hipotezi: Hipoteza 1: Carinska unija spodbuja trgovanje med državami članicami. Hipoteza 2: Carinski postopki v carinski uniji so časovno in stroškovno učinkoviti.

1.3 Predpostavke in omejitve

Predpostavljamo, da je na razpolago dovolj strokovnega gradiva za izdelavo diplomskega projekta. Pri tem predpostavljamo, da so v veliko pomoč spletni viri, saj je predmet diplomskega projekta tematika, katere vsebine se pogosto posodabljajo. V diplomskem projektu smo se omejili na obravnavo carinske unije ter postopkov in pomembnejših listin v sklopu carinjenja blaga v Evropski uniji. Drugih vidikov EU nismo obravnavali.

1.4 Uporabljene metode raziskovanja

Diplomski projekt je makroekonomska analiza. Temeljil bo na podatkih pridobljenih iz sekundarnih virov.

Pri izdelavi diplomskega projekta so bile uporabljene naslednje metode dela:

deskriptivna oz. opisna metoda za opisovanje pojmov obravnavane tematike;

metoda kompilacije za povzemanje navedbe, stališča, predlogov, idej, ugotovitev avtorjev, ki obravnavajo problematiko;

zgodovinska metoda za opisovanje razvoja carinske unije;

metoda analize za razčlenjevanje celote na posamezne dele;

metoda sinteze za združevanja posameznih delov v celoto.

3

2 NASTANEK IN POJEM CARINSKE UNIJE

»Evropska unija temelji na carinski uniji. Carine namreč sestavljajo del lastnih dohodkov Evropske unije, poleg tega so številna področja prava EU neločljivo vezana na obstoj carinske unije, kar velja zlasti za svobodo pretoka blaga« (Hojnik, 2010, str. 99). Za razumevanje carinske unije je tako potrebno, da na kratko predstavimo Evropsko unijo in njene institucije, saj je le to povezano s samo carinsko unijo. Tako predstavljamo povezavo med Evropsko unijo in carinsko unijo.

2.1 Nastanek

2.1.1 Evropska unija in njene institucije »Evropska unija je bila nekoč ustanovljena kot mirovna in gospodarska skupnost. Gospodarstvo kot osrednje področje še danes prevladuje v njeni skupni politiki. Cilj skupne gospodarske politike je visoka stopnja gospodarske rasti in zagotavljanje blaginje državljanom. To omogoča v glavnem skupni evropski trg. Že na začetku se je namreč izkazalo, da vzajemne carine in vzajemne omejitve uvoza blaga ovirajo zdrav razvoj gospodarstva« (Bohm, 2007, str. 47). »Evropska unija je družina demokratičnih evropskih držav, katere si skupaj prizadevajo za boljše življenje svojih prebivalcev in za boljši svet« (Kako funkcioniše Evropska unija: Vaš vodič za institucije EU, 2014, str. 3). Majcen in drugi (2012, str. 3) navajajo, da je za razumevanje Evropske unije potrebno razumeti kako le ta deluje. »Ker delovanje vsake države, mednarodnih organizacij ali društev temelji na njenih institucijah, ki so tako ali drugače vzpostavljene, sestavljene in izvoljene Majcen in drugi predstavljajo le te« (2012, str. 25-30). Evropski parlament Evropski parlament skupaj s Svetom Evropske unije sprejema nove pravne akte, ki jih predlaga Evropska komisija in pri tem zagotavlja demokratično legitimnost evropske zakonodaje. Evropska zakonodaja se v večini primerov sprejema po tako imenovanem rednem zakonodajnem postopku. Pri oblikovanju teh politik, ki predstavljajo približno 95 % celotne zakonodaje EU sta Parlament in Svet EU v enakopravnem položaju. Pri odločanju o zadevah, ki so za države članice pomembnejše narave, pa se mora Svet EU posvetovati z Evropskim parlamentom in počakati na odobritev (npr. Ratifikacija mednarodnih pogodb EU, pristop novih držav članic v EU). Evropska komisija Evropska komisija je edina institucija, ki ima pravico pripravljati predloge za novo zakonodajo. Neodvisno od nacionalnih vlad izvaja politiko in je odgovorna za upravljanje proračuna. Njen sedež je v Bruslju, nekaj pisarn pa se nahaja tudi v

4

Luksemburgu. Evropska komisija ima predstavništva v vseh državah članicah Evropske unije, svoja veleposlaništva pa vzpostavlja v državah, ki niso del Evropske unije. Svet Evropske unije Svet sestavljajo predstavniki vlad držav članic oziroma njihovi ministri, ki so pristojni za določeno področje. Glede na obravnavano vsebino, se sestajajo v različnih sestavah in različno pogosto. Skupno obstaja deset različnih sestav, ki predstavljajo pregled vseh politik celotne Unije. Svet Evropske unije je torej institucija, v kateri vsak predstavnik zastopa interese svoje lastne države članice in obvešča svojo vlado o razvoju dogodkov ter dogovorih na ravni Evropske unije. Evropski svet Pristojnost Evropskega sveta je opredeljevanje splošnih političnih usmeritev ter prednostnih nalog Evropske unije. Sestavljajo ga predsedniki držav ali vlad držav članic Evropske unije in predsednik Evropske komisije. Pri delu Evropskega sveta sodeluje tudi visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter sekretariat Sveta EU. Sodišče Evropske unije Sodišče Evropske unije zagotavlja enako spoštovanje prava Evropske unije pri razlagi in uporabi pogodb v vseh državah članicah. Sestavljajo ga po en sodnik iz vsake države članice. Pri njegovem delovanju mu pomaga osem generalnih pravobranilcev, ki jih imenujejo vlade držav članic EU za obdobje šest let z možnostjo ponovnega imenovanja. Sedež ima v Luksemburgu. Evropsko računsko sodišče Evropsko Računsko sodišče ima sedež v Luksemburgu. Sestavljajo ga po en član iz vsake države članice, ki je izvoljen za šestletno obdobje. Njegova naloga je, da preverja zakonitost in pravilnost prihodkov in odhodkov Evropske unije ter dobro upravljanje proračuna Evropske unije. Sodišče opravlja revizijo poslovanja pri vsakem subjektu ali organizaciji, ki upravlja sredstva Evropske unije. Sodišče vsako leto predloži Evropskemu parlamentu in Svetu Evropske unije poročilo o prejšnjem proračunskem letu. Evropska centralna banka Sedež Evropske centralne banke je v Frankfurtu. Odgovorna je za pripravo in izvajanje ekonomske in monetarne politike Unije. Upravlja pa tudi skupno valuto, evro, in zagotavlja stabilnost cen v Evropski uniji. V okviru evropskega sistema centralnih bank s centralnimi bankami sodeluje vseh 27 držav članic. »V institucijah EU delujejo javni uslužbenci, ki prihajajo iz vseh držav članic EU in imajo ustrezno znanje, sposobnosti, ki so potrebne za kreacijo politike EU« (Kako funkcioniše Evropska unija: Vaš vodič za institucije EU, 2014, str. 7). Vse te institucije so pomembne tudi za carinsko unijo, saj se v njih, tako kot vse druge odločitve, ki veljajo za EU, sprejemajo tudi odločitve za carinsko unijo.

5

2.1.2 Nastanek carinske unije »Notranji trg se je oblikoval postopoma in sicer tako, da so sprva države članice oblikovale območje proste trgovine, ki mu je sledila carinska unija« (Prebilič et al., 2010, str. 98). »Tako je notranji trg pravzaprav predhodnik carinske unije. Šest ustanovnih držav članic je leta 1968, po ukinitvi carin in količinskih omejitev, v medsebojni trgovini določilo enotne carinske tarife in kvote za uvoz ter izvoz blaga iz tretjih držav in vanje« (prav tam, 2010, str. 98). Evropska komisija (2014, str. 4) v dokumentu Politike Evropske unije: Carina predstavlja ukinjanje meja kot začetek ustanovitve carinske unije v naslednjih korakih:

Leta 1944 so Belgija, Luksemburg in Nizozemska ustanovile carinsko unijo Beneluks. Ta je začela veljati štiri leta kasneje, to je leta 1948. Nato so Mladi demonstranti zahtevali odpravo še drugih mej in carinskih kontrol.

Leta 1951 so se državam Beneluksa pridružile Francija, Nemčija in Italija in tako je nastala Evropska skupnost za premog in jeklo, katere predsednik1 se je leta 1955 posvetil ideji o širši carinski uniji.

Carinska unija je zaživela 1. julija 1968. To je bilo 18 mesecev pred predvidenim rokom. Takrat so v trgovini znotraj Skupnosti odpravili še zadnje carinske dajatve, v trgovini s preostalim svetom pa uvedli skupno carinsko tarifo, ki je nadomestila nacionalne carinske dajatve.

Leta 1993 so odpravili carinske kontrole na notranjih mejah. S tem so se prenehale dolge kolone tovornjakov na mejnih prehodnih.

Nove države članice so s pridružitvijo Evropski uniji postale tudi članice carinske unije. To pa je zanje pomenilo, da morajo svoje nacionalne predpise uskladiti s carinskim zakonikom.2

2.2 Pojem

28. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije (2016, str. 61) opredeljuje carinsko unijo kot unijo, »ki zajema vso blagovno menjavo in med državami članicami prepoveduje

1 Nekdanji predsednik belgijske vlade Paul Henri Spaak 2 Monako, ki sicer ni članica EU, je že imel carinsko unijo s Francijo, Andora in San Marino sta sklenila

sporazum leta 1991. Carinska unija med EU in Turčijo je začela veljati leta 1995, vendar je podobno kot sporazum z Andoro omejena na industrijske izdelke in predelane kmetijske izdelke.

6

carine pri uvozu in izvozu ter vse dajatve z enakim učinkom, poleg tega pa uvaja skupno carinsko tarifo v odnosih s tretjimi državami«. Na naslovni strani dokumenta Evropske komisije (2014) Politike Evropske unije: Carina je zapisano:

»Carinska unija Evropske unije varuje ljudi in spodbuja trgovino«.

»Carina je prva obrambna črta, ki nas varuje pred nevarnim blagom, nezakonitim trgovanjem, ponaredki, terorizmom in organiziranim kriminalom, in hkrati služba, ki spodbuja zakonito trgovino«.

Grahek & Vodičar Horvat (2004) predstavljata carinsko unijo kot »carinsko območje oz. trgovinski prostor, v katerem blago lahko prosto kroži, ne glede na to ali je bilo izdelano v EU ali pa je bilo uvoženo od drugod. Za blago, ki je bilo uvoženo zunaj EU je potrebno plačati carino oz. dajatve, ko blago prvič prestopi mejo EU, nato pa blago ni več podvrženo kontroli in carinam«. Evropska komisija (2014, str. 4) v dokumentu Politike Evropske unije: Carina predstavlja pomen carinske unije skozi naslednje opredelitve:

Carinska unija je skupek držav, ki so se povezale z namenom, da bi uporabljale enake tarife ali dajatve za uvoženo blago iz preostalih delov sveta;

dogovor povezanih držav je tudi ta, da tarif in dajatev ne bodo uveljavljale druga proti drugi;

carinska unija omogoča, da se lahko blago, po uspešnem carinskem postopku prosto giblje po vseh državah v carinski uniji;

carinska unija pa ni le značilnost Evropske unije, saj jo poznajo tudi drugi predeli sveta (npr. Rusija in njene sosede);

carinsko unijo je potrebno ločevati od prostotrgovinskega sporazuma, ki odpravlja carino samo med državama pogodbenicama, nikdar pa ne določa uporabe enakih dajatev za uvoz blaga iz drugih držav.

»Carine, ki jih pri svojem trgovanju s tretjimi državami (ki niso članice Evropske unije) pobirajo države članice, dobi Evropska unija« (Bohm, 2007, str. 42). »Carinska unija je večnacionalno povezovanje držav, v katerem se le te strinjajo, da se kot države članice, po pogodbi, vzdržijo kakršnih koli carin, dajatev z enakim učinkom ali količinskih omejitev ter da sprejemajo zunanjo skupno carinsko tarifo v odnosih do tretjih držav« (EUROPEDIA, 2011). »Skupna carinska tarifa ne pomeni le skupne carinske politike, ampak tudi skupno zunanjetrgovinsko politiko« (EUROPEDIA, 2011). Carinska unija je prinesla predvsem »odpravo carine na nacionalnih mejah držav EU ter enotni sistem carinskih dajatev za obdavčitev uvoza iz držav zunaj EU« (Evropska unija, 2015).

7

2.2.1 Ideja svobodne trgovine

»Bistvo svobodne trgovine je, da imajo vse države enak dostop do trgov, da imajo popolno zaposlenost prebivalstva in možnost ter dostop do tehnologije« (Hojnik, 2010, str. 34). Ideja svobodne trgovine izhaja iz svobodnega trga. Hojnikova (2010, str. 34-35) idejo svobodne trgovine pojasnjuje z izhodiščem, da svobodni trg nasprotuje planskemu gospodarstvu, kjer se dobrine proizvajajo pod državnim nadzorom. Samo zadovoljen potrošnik določa uspeh posameznega izdelka.

Hojnikova (2010, str. 34-35) dalje navaja, da svobodna trgovina torej pomeni neomejen tok blaga in storitev med državami in ekonomsko politiko za povečanje takšne trgovine. Le država pa ima pravni monopol nad uporabo fizične prisile na posameznem geografskem območju. Pomemben vidik omejitve svobodne trgovine so razumni politični pritiski velikih korporacij, okoljevarstvenikov, sindikatov in drugih, ki želijo zavarovati svoje interese. Zagovorniki svobodne trgovine zagovarjajo tezo, naj država ne posega v gospodarstvo, podjetništvo in vlaganje, kajti le tako lahko dosega višji dohodek na prebivalca. Svobodna trgovina koristi vsem udeleženim stranem, saj je prostovoljna. Vsako omejevanje prostovoljne menjave pa trgovino omejuje in s tem tudi blagostanje in bogastvo posameznika in države.

V svobodni trgovini sta se izoblikovali dve skupini argumentov, ki govorijo v prid svobodni trgovini v širšem pomenu besede (Hojnik, 2010, str. 35): Prvi argument je ekonomske narave, in sicer: svobodna trgovina je pomembna zato, ker družba postane bogatejša (blaginja v denarnem pogledu); to so predvsem tehnični argumenti, ki izhajajo iz ekonomske teorije. Druga skupina argumentov je bolj družbene narave, saj njihovi avtorji pri podpori trgovine navajajo višje vrednote od samega denarnega bogastva. Zagovornike svobodne trgovine imenujemo liberalisti, njihova stališča pa liberalizem. Države so spoznale, da prednosti takšne trgovine presegajo stroške odprtja trga in tako se vzpostavljajo možnosti za liberalizacije in integracijo. Razne organizacije so bile ustanovljene prav s tem namenom, da gospodarski subjekti lažje izvažajo svoje blago in storitve ter s tem tudi vedno bolj širijo trge in ozemlje ter število potrošnikov. »Domnevo svobodne trgovine je podalo tudi Sodišče ES in sicer z načelom vzajemnega priznavanja: proizvod, ki je zakonito dan v promet v eni od držav članic, ima načeloma zagotovljen dostop do trga v vseh drugih državah članicah« (Hojnik, 2010, str. 353).

2.2.2 Prost pretok blaga

Pogodba o delovanju Evropske unije (2016, str. 59) v 26. členu določa, da »notranji trg zajema območje brez notranjih meja, na katerem je v skladu z določbami Pogodb zagotovljen prost pretok blaga, oseb, storitev in kapitala«.

8

»Načelo prostega pretoka blaga omogoča prevoz in prodajo blaga povsod v EU in je eden od temeljev trga EU« (Klasinc & Žnidaršič 2013, str. 45). »Prost pretok blaga (zraven prostega pretoka oseb, storitev in kapitala), predstavlja eno od štirih temeljnih svoboščin Evropske unije. Prost pretok blaga (skupaj z ostalimi svoboščinami) predstavlja temelj enotnega notranjega trga Evropske unije« (Evropska komisija, 2014a, str. 3). »V praksi za ljudi prost pretok blaga pomeni, da lahko v trgovini izbirajo med podobnimi izdelki, ki so bili izdelani v različnih državah EU« (Prebilič et al., 2010, str. 140). Hojnikova (2010, str. 60) navaja, da je prosti pretok blaga temelj notranjega trga, ki ima izjemen pomen za pravne in fizične osebe – uvoznike, izvoznike in potrošnike. Avtorica pri tem povzema navedbe pojasnila iz Sporočila Komisije EU3 iz leta 2007, da se je vse začelo pred 50 leti kot del carinske unije z ukinitvijo carin znotraj Evropske skupnosti in z uvedbo skupne zunanje tarife. To je z leti pripeljalo do enega od glavnih gradnikov moči in stabilnosti Evrope. »Prosti pretok blaga torej zagotavljata odprava carin in količinskih omejitev ter prepoved ukrepov, ki bi imeli enak učinek« (Maciejewski, 2016, str. 1). Ta svoboščina je urejena v PDEU in sicer v členu 26 in v členih od 28 do 37. Prost pretok blaga v okviru carinske unije velja, ne glede na njihov status porekla, ampak v skladu z določbami o prostem prometu (European Commission, 2016).

S svoboščino prostega pretoka blaga je bilo doslej doseženo naslednje (Maciejewski, 2016, str. 1-3):

Prepoved dajatev z enakim učinkom, kot ga ima carina: člen 28(1) in člen 30 PDEU. Vendar pa pogodba pojma ne opredeljuje. Pojem je oblikovala sodna praksa Sodišča Evropske unije. Sodišče je zavzelo stališče, »da ima kakršna koli dajatev, ne glede na njeno poimenovanje ali način uporabe, ki se naloži za proizvod, uvožen iz države članice, ne pa tudi za istovrstni domači proizvod, s spremembo njegove cene enak učinek na prosti pretok blaga kot carina ter jo lahko obravnavamo kot dajatev z enakim učinkom, ne glede na njeno naravo ali obliko«.4

Prepoved ukrepov z enakim učinkom, kot ga imajo količinske omejitve: člena 34 in 35 PDEU. Sodišče Evropske unije je zavzelo stališče5, »da so vsi predpisi o trgovini, sprejeti v državah članicah, ki lahko neposredno ali posredno, dejansko ali potencialno ovirajo trgovino v Skupnosti, ukrepi z enakim učinkom kot količinske omejitve«. Stališče je dodatno utemeljilo v zadevi „Cassis de Dijon“6, v kateri je postavilo načelo, »da je treba vsakemu zakonito izdelanemu

3 Notranji trg blaga: temelj konkurenčnosti Evrope (2007). 4 Zadeva 2/62 in 3/62 z dne 14. decembra 1962 ter zadeva 232/78 z dne 25. septembra 1979.

5 Zadeva 8/74 z dne 11. julija 1974 in C-320/03 z dne 15. novembra 2005, točke 63 do 67.

6 Zadeva 120/78 z dne 20. februarja 1979.

9

proizvodu, ki se v državi članici trži po poštenih in tradicionalnih pravilih in postopkih izdelave, dovoliti tudi vstop na trg vseh drugih držav članic«.

Izjeme pri prepovedi ukrepov z enakim učinkom, kot ga imajo količinske omejitve. Člen 36 PDEU dovoljuje, da lahko države članice sprejemajo ukrepe z enakim učinkom, kot ga imajo količinske omejitve, če so utemeljeni s splošnimi, negospodarskimi razlogi7. Sodišče Evropske unije je odločilo8, da lahko države članice uvedejo izjeme pri prepovedi ukrepov, ki imajo enakovreden učinek, če bodo s tem izpolnjene obvezne zahteve.

Harmonizacija nacionalnih zakonodaj. Sprejetje zakonov o harmonizaciji je prineslo odpravo ovir, nastalih zaradi nacionalnih določb. S tem se je uporaba teh pravil razveljavila, in prišlo je do določitev skupnih predpisov, s katerimi naj bi zagotovili prosti pretok blaga in proizvodov ter spoštovanje drugih ciljev na področju varstva okolja, potrošnikov, konkurence itd. Harmonizacija mora biti omejena na bistvene zahteve. Upravičena pa je takrat, kadar nacionalni predpisi niso enakovredni ter ustvarjajo omejitve.

Dokončna vzpostavitev notranjega trga. Za dosego tega je bilo potrebno odpraviti še vse obstoječe ovire za prosti pretok blaga. Evropska komisija je predstavila ovire, ki jih je treba odstraniti in katere ukrepe mora Evropska Skupnost sprejeti. Kljub temu, da je bila večina teh že sprejetih pa so še vedno potrebne korenite reforme za soočenje z izzivi tehnološkega napredka, ki je ključen za izboljšanje konkurenčnosti EU na svetovnih trgih.

Prost pretok blaga pomeni, da se blago prosto uvaža in izvaža tudi v Sloveniji kot državi članici Evropske unije. Klasinc & Žnidaršič (2013, str. 45) navajata, da v Sloveniji iz drugih držav članic EU uvažamo več, kot tja izvažamo.

2.2.3 Zunanji in notranji vidik carinske unije

Kadar govorimo o carinski uniji je potrebno razlikovati med zunanjim in notranjim vidikom. Glavni določbi carinskega prava EU sta člena 28 PDEU in 30 PDEU. Ta določata, da EU temelji na carinski uniji, ki prepoveduje carine na uvoz in izvoz med članicami EU-ja in tudi dajatve z enakim učinkom carinam ter uvaja skupno carinski tarifo v razmerju do držav nečlanic EU. Tako lahko carinsko unijo presojamo z dveh vidikov (Hojnik, 2010, str. 111):

7 Npr. javna morala, javni red ali javna varnost.

8 Zadeva „Cassis de Dijon“.

10

a) Notranji vidik: EU je enotna carinska cona, ki jo sestavljajo države članice in vse carinske in druge podobne dajatve so odpravljene.

b) Zunanji vidik: EU določa skupno carinsko tarifo in ureja trgovanje z državami nečlanicami.

»Člena 28 PDEU in 30 PDEU govorita izključno o vzpostavitvi carinske unije in ne zajemata območja svobodne trgovine« (Hojnik, 2010, str. 111).

»Pri medsebojnem trgovanju med članicami EU se ne opravljajo carinski pregledi in ne plačujejo dajatve, med tem ko na zunanjih mejah pri trgovanju s tretjimi državami velja enotna oz. skupna carinska tarifa EU, ki določa višino dajatev in ukrepe trgovinske politike in je pravna podlaga za določitev višine uvoznih dajatev« (Grahek & Vodičar Horvat, 2004). Glede sodelovanja znotraj in zunaj Evrope velja naslednje (Evropska komisija, 2014, str. 7):

Programe tesnega sodelovanja med dolgoletnimi državami članicami EU in novimi članicami carinske unije vodi Evropska komisija. To olajša carinskim upravam novih držav članic prevzemanje novih nalog varovanja celotne Evrope, ne le svojih meja. Evropska komisija tudi pomaga krepiti postopke nadzora in uveljavljanja predpisov v državah kandidatkah in sosednjih državah.

Širše mednarodno sodelovanje pa je potrebno tudi iz razloga varovanja interesov evropskih državljanov in podjetij v svetu. Kadar pride do situacij, da se Evropska unija pogaja o dvostranskih trgovinskih sporazumih z drugimi državami po svetu, katerih namen je utrjevanje in spodbujanje mednarodne trgovine, imajo carinske zadeve pomembno mesto v pogovorih.

Evropska unija je podpisala sporazume o carinskem sodelovanju in medsebojni upravni pomoči z naslednjimi državami: ZDA, Kanado, Indijo, Japonsko, Hongkongom, Korejo in Kitajsko. S temi sporazumi so se poenostavili in uskladili carinski postopki med Evropsko unijo in omenjenimi državami. S tem se zmanjšuje upravno obremenitev in stroške za evropska podjetja. Prav tako pa mednarodni sporazumu doprinesejo k varovanju pravice intelektualne lastnine ter v boju proti goljufijam.

Carinski organi držav EU skupaj z nekaterimi državami izven EU izvajajo tudi določene skupne carinske operacije. In sicer z ustreznimi ukrepi preganjajo tihotapstvo in goljufije na posameznih trgovinskih poteh.

Carinski organi tudi zbirajo statistične podatke. In tako na podlagi podatkov o trgovinskih tokovih evropski snovalci politike prepoznajo gospodarska gibanja, na podlagi njihovih evidenc pa odločijo, ali je treba uvesti omejitve za blago, ki je morda nepoštena konkurenca izdelkom EU.

11

2.2.4 Prepoved carin in dajatev z enakim učinkom »Carina je dajatev, ki jo država zahteva na blago, ker je bilo prodano v drugo državo in tako država omejuje prosti pretok blaga in storitev. Takšne dajatve so med članicami EU absolutno prepovedane in tako PDEU carin več ne nalagajo saj jih zaradi transparentnosti ni mogoče prekriti« (Hojnik, 2010, str. 115).

Hojnikova (2010, str. 116) navaja, da PDEU v 30. členu določa, da so carine pri uvozu in izvozu ter vse dajatve z enakim učinkom med državami članicami prepovedane, ter da se ta prepoved uporablja tudi za carine fiskalne narave. Hojnik (2010, str. 16) navaja, da ima večji pomen za delovanje carinske unije prepoved dajatev z enakim učinkom kot carine, na podlagi katere lahko gospodarski subjekti od držav članic zahtevajo povrnitev dajatev, ki so bile pobrane v nasprotju s pravom EU. Avtorica dodaja, da nekatere države članice še vedno občasno uporabljajo bolj prikrite ukrepe, s katerimi bi pretok blaga med članicami omejile in tako s temi ukrepi varovale domače gospodarstvo. Tu gre za različne dajatve, ki so povezane z raznimi carinskimi, sanitarnimi in drugimi pregledi. Države članice so se obvezale odpraviti tudi takšne dajatve.

Hojnikova (2010, str. 119) navaja, da prepoved dajatev, ki imajo enak učinek kot carine, izhaja iz dejstva, da mora biti dajatev naložena zaradi prehoda blaga čez mejo. Pri tem čas in kraj pobiranja dajatve nista pomembna. Hojnikova (2010, str. 119-121) dodaja, da je Sodišče EU v svoji sodni praksi zavzelo stališče, da ni treba, da bi bila dajatev plačana na meji:

Kjer so izpolnjeni pogoji za obstoj dajatev z enakim učinkom kot carine, dejstvo, da so naložene na stopnji prodaje ali obdelave proizvoda, po tem, ko je že prestopil mejo, ni relevantno, če je dajatev naložena zgolj zaradi njegovega prehoda meje, kar od podobne obdavčitve izključuje domače proizvode9.

Prepoved dajatev z enakim učinkom kot carine se uporablja za dajatve, ki se zahtevajo na ozemlju države, kot recimo regionalne carine. Takšno določitev je sodišče EU potrdilo v sporu zaradi pristaniških dajatev (octroi de mer), ki so bile naložene za blago, namenjeno v francoske čezmorske departmaje. Po francoskem pravu so ti departmaji del Francije. Sodišče EU je moralo presoditi ali pristaniška dajatev za nemške in švedske avtomobile, ki so bili uvoženi v francoski čezmorski departma, pomeni dajatev z enakim učinkom kot carine. Predstavljen je bil argument, da ni tako, saj dajatev ni naložena zaradi prehoda blaga čez državno mejo.

Prepovedane so tudi dajatve na blago, ki se iz regije izvozi, ne glede na to, ali je njegov končni cilj v isti državi članici ali zunaj nje. Sodišče EU je namreč v enem

9 Zadeva 78/76, Firma Steinike und Weinlig proti Nemčiji, ZOdl.1977, str. 595, točka 29.

12

od svojih primerov ugotovilo, da se je z dajatvijo za marmor obdavčil ves marmor iz Barrare, ki je prešel občinsko mejo, pri čemer se ni razlikovalo med marmorjem, katerega namembni kraj je bila Italija, in marmorjem, namenjenim v druge države članice. Sodišče EU je zavrnilo omejitev časovnih učinkov sodbe o prepovedanosti takšnih dajatev z argumentom, da bi se po 16. juliju 1992, ko je bila izdana sodba v zadevi Legros, občina morala zavedati nezdružljivosti takšne dajatve s pravom EU. Dodati je treba, da ta prepoved velja tudi za dodatne dajatve na blago, ki je v regijo uvoženo iz tretje države.

Dajatve z enakim učinkom kot carine, so neskladne s pravom EU zaradi omejevanja prostega pretoka blaga. Hojnikova (2010, str. 123) pojasnjuje, da so dajatve z enakim učinkom in carine naložene samo za uvoženo blago. Razlikujejo se od notranjih davkov in drugih dajatev, ki so naložene za uvoženo in domače blago. Blago v EU je podvrženo zelo raznolikim dajatvam, ki pa niso vse prepovedane.

2.2.5 Količinske omejitve

Knez in Hojnik (2009, str. 28-29) pojasnjujeta, da pri količinskih omejitvah govorimo o kvotah (državnih ukrepih), s katerimi se omejita uvoz ali izvoz določenega blaga znotraj določenega obdobja. To se stori tako, da se določi (predpiše) zgornja količinska meja dovoljenega izvoza ali uvoza. Blagovne kvote so bile v praksi dokaj hitro ukinjene, saj so nezdružljive z delovanjem skupnega trga. Nezdružljive so zato, ker so transparentne, kar državi močno otežuje prikritje.

Pogodba o delovanju Evropske unije (2016, str. 61) ureja prepoved količinskih omejitev med državami članicami v členih od 34 do 37 in sicer:

34. člen prepoveduje količinske omejitve pri uvozu in vse ukrepe z enakim učinkom med državami članicami.

35. člen prepoveduje količinske omejitve pri izvozu in vse ukrepe z enakim učinkom med državami članicami.

Člen 36 pa določa, da omenjena člena 34. in 35. ne izključujeta prepovedi ali omejitev pri uvozu, izvozu ali blagu v tranzitu, če so utemeljene z določenimi razlogi. Med te razloge sodi javna morala, javni red ali javna varnost, varstvo zdravja in življenja ljudi, živali ali rastlin, varstvom nacionalnih bogastev z umetniško, zgodovinsko ali arheološko vrednostjo ali z varstvom industrijske in poslovne lastnine. Pri tem 36. člen dodaja, da takšna prepoved oz. omejitev ne sme imeti za cilj samovoljno diskriminacijo ali prikrito omejevanje trgovine med državami članicami.

37. člen določa, da države članice prilagodijo vse državne monopole tržne narave. Na tak način države članice zagotovijo, da se odpravi vsakršna diskriminacija glede pogojev nabave in trženja blaga med državljani držav članic. Pri tem države članice ne smejo uvesti nobenih ukrepov, ki bi bili v nasprotju z omenjenim načelom ali ukrepe, ki omejujejo področje uporabe

13

členov o prepovedi carin in količinskih omejitev med državami članicami. Pri uporabi teh je potrebno storiti vse potrebno za zagotovitev enakovrednih zaščitnih ukrepov glede zaposlovanja in življenjske ravni posameznih proizvajalcev v primeru, če državni monopol tržne narave vsebuje pravila, ki naj olajšajo prodajo kmetijskih proizvodov ali pridobitve kar najboljšega izkupička zanje.

»Količinske omejitve iz člena 34 PDEU je treba razlikovati od tarifnih kvot, ki izražajo količino blaga, ki se lahko v določenem obdobju uvaža po nižji carinski stopnji od običajne, presežek pa se lahko uvaža, ob plačilu običajnih carinskih dajatev. Tarifne kvote se uporabljajo v zunanji trgovini; če so naložene med državami članicami, kršijo člen 30 PDEU« (Hojnik, 2010, str. 182). »Kljub odpravi količinskih omejitev za trgovino med državami članicami zakonodaja EU v okviru skupne trgovinske politike še omogoča naložitev količinskih omejitev za uvoz blaga iz tretjih držav, čeprav zgolj v izjemnih količinah in iz opravičljivih razlogov, do uveljavitve Lizbonske pogodbe pa so lahko v nujnih primerih tudi države članice od Komisije zahtevale dovoljenje, da same sprejmejo potrebne ukrepe za omejitev trgovinskih tokov« (Hojnik, 2010, str. 182).

2.2.6 Prepoved diskriminatornih nacionalnih davkov

»Razlike in ovire pri pretoku blaga nastajajo z različnimi obremenitvami z nacionalnimi davki na uvožene proizvode v primerjavi z domačimi« (Knez in Hojnik, 2009, str. 18). »Stopnja davka, ki je določena po kriteriju vrednosti, se razlikuje od stopnje davka, določene po kakšnem drugem kriteriju. Pri fiskalni politiki je pomembna odločitev o tem, katera vrsta diskriminacije je najboljša za ekonomsko in socialno politiko posamezne članice EU« (Knez in Hojnik, 2009, str. 18).

»Fiskalne (ali tarifne) ovire pretoku blaga ne izhajajo samo iz carin in dajatev z enakim učinkom, ampak lahko nastanejo tudi z bolj obremenjujočimi nacionalnimi davki na uvožene proizvode v primerjavi z domačimi. Kot je znano, je obdavčitev lahko neposredna ali posredna: primer neposredne obdavčitve je dohodnina, primer posredne obdavčitve pa davek na prodajo. EU nima splošnega nadzora nad neposrednimi davki, ki veljajo za jedro suverenosti in so zato v nacionalni pristojnosti. Na tem področju torej velja načelo davčne avtonomije držav članic, ki pa je omejena s štirimi svoboščinami. Občutljivost davčnih zadev izraža zahteva po soglasnem načelu za glasovanje v Svetu EU, ki še ostaja na tem področju« (Hojnik, 2010, str. 137). Zato je pomembna prepoved diskriminatorne notranje obdavčitve blaga. Glede prepovedi diskriminatornih nacionalnih davkov je pomemben 110. člen PDEU. Knez in Hojnik (2009, str. 19) navajata, da 110. člen PDEU skrbi, da ne bi prišlo do manj ugodnih davčnih obravnav tujih proizvodov v primerjavi z domačimi. Avtorja dodajata, da davčni sistem držav članic ne sme razlikovati glede domačega ali uvoženega proizvoda. Biti mora povsem nevtralen. PDEU ne prepovedujejo notranje obdavčitve.

14

Države članice imajo proste roke pri oblikovanju svojega notranjega sistema obdavčevanja. Upoštevani pa morajo biti objektivni kriteriji, ne ozirajoč se na izvor blaga. S tem je onemogočena omejitev konkurence na enotnem trgu.

Knez in Hojnik (2009, str. 26-27) dalje pojasnjujeta, da dodatno breme na uvožene proizvode Sodišče EU šteje tudi položaje, ko države članice od uvoznikov zahtevajo takojšnje plačilo davka, medtem ko je domačim davčnim zavezancem omogočeno plačilo v daljšem roku. Čeprav je dvojno obdavčevanje običajno predmet poenotenih pravil, pa se še vedno lahko pojavi. 110. člen PDEU prepoveduje dvakratno obračunavanje davka na dodano vrednost, če je ta že bil plačan, ne glede na stopnjo v drugi državi članici. Večkrat prihaja do prekrivanja dveh davkov in sicer takrat, ko je davek na dodano vrednost plačan v državi izvoznici in ponovno v državi uvoznici. Po mnenju Sodišča ES ni v skladu s členom 110 PDEU, saj ta člen prepoveduje državam članicam zahtevati plačilo davka na dodano vrednost pri uvozu proizvoda iz druge države članice, ki ga izvaža posameznik, če davek na dodano vrednost ni naložen že pri dobavi podobnega blaga s strani posameznika v državi uvoznika. Zato mora vsak posameznik, ki želi, da se upošteva že plačan davek na dodano vrednost v državi izvoznici, predložiti dokaze o plačilu in o zmanjšani oziroma povečani vrednosti blaga.

»PDEU ne predvideva nobenih izjem neposredne davčne diskriminacije in zato je ni mogoče upravičiti« (Knez in Hojnik, 2009, str. 27). »Posredno diskriminacijo pa je v nekaterih primerih mogoče upravičiti, če temelji na objektivnih merilih. Kriterij za ugotavljanje diskriminacije je podobnost proizvoda in sicer velja, da če si ti niso podobni, diskriminacije ni« (Knez in Hojnik, 2009, str. 27). »Zato bi bilo treba člen 110. PDEU razumeti tako, da:

a) Država članica ne sme, neposredno ali posredno, proizvodov iz drugih držav članic obdavčiti bolj kot enake domače proizvode.

b) Nobena država članica ne sme za potrebe obdavčenja razlikovati konkurenčnih proizvodov na način, ki bi omogočil ugodnejše obravnavanje domačih proizvodov« (Knez in Hojnik, 2009, str. 27-28).

Državni davčni predpisi ne smejo dopuščati diskriminacije oseb iz EU, zaščite gospodarstva in povečanja prihodka države. PDEU želi preprečiti vsakršno davčno diskriminacijo. Izjeme so objektivni razlogi.

2.2.7 Dopustne omejitve

»Vsaka članica EU si je pridržala pristojnost, da omeji prosti pretok, če bi to zahtevali nekateri pomembni razlogi. Tako s poseganjem na področje tržnih pravil lahko dosegajo nekatere pomembne cilje« (Hojnik, 2010, str. 351). »S tega vidika so si v členu 36 PDEU pridržale pravico, da uveljavijo prepovedi omejitve pretoku blaga, te pa opravičujejo nekateri posebno pomembni razlogi notranje ureditve posamezne članice« (Hojnik, 2010, str. 351). Kljub temu, da na nekem področju ne obstaja usklajena zakonodaja EU, države članice lahko omejijo pretok blaga, če to zahtevajo razlogi (Hojnik, 2010, str. 352):

15

a) Varovanja javne morale, javnega reda in javne varnosti, b) varovanja zdravja in življenja ljudi, živali in rastlin, c) varovanja nacionalnih zakladov, ki imajo umetniško, zgodovinsko ali arheološko

vrednost, d) varovanja intelektualne lastnine.

V naštetih primerih gre torej za primere, ko so omejitve prostega pretoka blaga dopustne. »Glede dopustnosti omejitev je svoje stališče zavzelo tudi Sodišče EU. Tako je glede z načelom vzajemnega priznavanja podano domnevo svobodne trgovine (proizvod, ki je zakonito dan v promet v eni od držav članic, ima načeloma zagotovljen dostop do trga v vseh drugih državah članicah) določilo določene cilje, ki dopuščajo omejitve« (Hojnik, 2010, str. 353). Hojnikova (2010, str. 353-354) navaja, da gre za odprto kategorijo opravičil, katerih namen je odsevati socialno, moralno in kulturno raznolikost med državami članicami ter dodaja, da je Sodišče EU v svoji sodni praksi priznalo naslednje obvezne zahteve:

a) Učinkovit davčni nadzor, b) varstvo javnega zdravja, c) pravičnost trgovskih transakcij, d) varstvo potrošnikov, e) varstvo okolja, f) varstvo delovnih razmer, g) varstvo kinematografov kot oblike izražanja kulture, h) varstvo nacionalnih ali regionalnih družbenokulturnih značilnosti, i) ohranjanje raznolikosti medijev, j) preprečevanje tveganja resne ohromitve finančnega ravnotežja socialno-

varstvenega sistema, k) varstvo temeljnih pravic.

Finančna uprava Republike Slovenije na svoji spletni strani objavlja naslednje razloge za prepovedi in omejitve (Republika Slovenija, Ministrstvo za finance Finančna uprava RS, 2016): Zaščita javnega reda in varnosti:

Blago z dvojno rabo

Omejevalni ukrepi

Orožje in strelivo

Eksplozivi in pirotehnični izdelki

Radioaktivne in jedrske snovi

Mučilne naprave

Surovi diamanti in proces Kimberley

16

Zaščita človekovega zdravja:

Varnost neživilskih proizvodov

Predhodne sestavine za droge

Zdravila

Nevarne kemikalije

Živila neživalskega izvora

Ekološki proizvodi

Kakovost sadja in zelenjave Zaščita okolja:

Odpadki

Ozonu škodljive snovi

Gensko spremenjeni organizmi Zaščita živalskega in rastlinskega sveta:

Ribiški proizvodi

Varstvo živalskih in rastlinskih vrst

Živali in živalski proizvodi

Krma neživalskega izvora

Pasje in mačje krzno

Zdravstveno varstvo rastlin, semenski material kmetijskih rastlin in gozdni reprodukcijski material

Lesen pakirni material

Fitofarmacevtska sredstva

Prepoved trgovine z lesom Zaščita gospodarstva:

Varstvo pravic intelektualne lastnine

Tekstil, jeklo in les Zaščita kulturnih dobrin:

Predmeti kulturne dediščine V zvezi z dopustnostjo omejitev sta pomembna predvsem dva načela in sicer (Hojnik, 2010, str. 370-379): Načelo sorazmernosti Najpomembnejše splošno načelo prava EU je načelo sorazmernosti. To načelo zahteva, da so izvedeni ukrepi sorazmerni svojim ciljem. Načelo sorazmernosti temelji na idejah liberalne demokracije, ideja sama pa sega še v čas antike. Načelo sorazmernosti velja tako glede ukrepov EU kot tudi glede ukrepov držav članic in se v pravu EU uporablja za tri namene:

17

a) Kot razlog izpodbijanja aktov EU po členu 263 PDEU, b) kot razlog izpodbijanja nacionalnih aktov, ki nasprotujejo kateri od temeljnih

svoboščin, c) kot omejitev izvrševanja zakonodajnih pristojnosti EU.

Interesi, ki jih načelo sorazmernosti varuje v okviru teh treh funkcij, se razlikujejo. Zato se tudi odnos Sodišča EU do sorazmernosti v teh treh primerih razlikuje. Pri presoji Sodišče EU vzpostavlja ravnotežje med zasebnimi in javnimi interesi. Sorazmernost omejitev je pomembna pri prostem pretoku blaga. Načelo sorazmernosti vključuje dvodelni test in sicer: test ustreznosti in test nujnosti. V okviru svoboščin notranjega trga sorazmernost učinkuje kot omejitev držav članic pri izvrševanju legitimnih ciljev, kakršna sta varstvo zdravja in varstvo potrošnikov. Država članica ima izbiro med različnimi ukrepi s katerimi lahko doseže isti cilj, izbrati pa mora tistega, ki manj omejuje pretok blaga. Načelo previdnosti V povezavi z zakonitimi cilji nacionalnih zakonodaj, zaradi katerih ta omejujejo prosti pretok blaga, predvsem glede varovanja zdravja in okolja, je pomembno omeniti tudi načelo previdnosti, ki v določenih situacijah katalizira zahteve načela sorazmernosti. To načelo je dobilo pravno priznanje kot odziv na vse večje zavedanje javnosti glede potencialnih tveganj, ki jim je izpostavljena tako ona sama kot okolje okrog nje. To skrb morajo pri sprejemanju odločitev upoštevati oblastni organi. Tako morajo biti sprejeti preventivni ukrepi, ki bi tovrstna tveganja odpravili ali vsaj zmanjšali. Pri tem načelu gre za politično sprejeto načelo o strategijah upravljanja. S tveganji na številnih področjih v primeru, če obstajajo razumni razlogi za skrb, da bi potencialno tveganje lahko škodilo okolju, zdravju ljudi, živali in rastlin, a dostopni podatki ne omogočajo gotove ocene tveganja.

2.3 Carinska unija kot del enotnega evropskega trga

»Notranji trg Evropske unije ima 490 milijoni potrošnikov in kot tak predstavlja največji trg sveta, večji celo od trga ZDA« (Bohm, 2007, str. 47). Izgradnjo notranjega trga je prinesla Pogodba o Evropski skupnosti (PES), ki jo je kasneje nadomestila že omenjena Pogodbo o delovanju EU. Slednja povzema vsebino PES in jo tudi nekoliko spreminja in dopolnjuje. Evropski notranji trg, imenovan tudi enotni trg, posameznikom in podjetjem omogoča prosto gibanje in poslovanje v celotni Evropski Uniji, hkrati pa »potrošnikom zagotavlja široko izbiro izdelkov po konkurenčnih cenah, boljšo zaščito njihovih pravic pri nakupovanju v domači državi, v tujini in na spletu; medtem ko velika in majhna podjetja lažje in ceneje poslujejo čez mejo ter so bolj konkurenčna na svetovnem trgu« (Evropska komisija, 2014a, str. 3).

18

Carinska unija je neločljiv del enotnega evropskega trga. Bohm (2007, str. 47) navaja, da carinska unija omogoča, da ima vsak ponudnik iz Evropske unije možnost svoje blago ali storitve ponujati po celotni Uniji ter pri tem dodaja, da je uresničevanje tega načrta potekalo v treh stopnjah:

1968 je bila razglašena carinska unija. Tako so bile v blagovnem prometu odpravljene vse carine med državami članicami (pribitki za blago, dostavljeno v drugo državo);

1993 je začel veljati skupni notranji evropski trg. Pred začetkom veljavnosti notranjega evropskega trga so bili v Evropski uniji sprejeti predpisi, ki so odpravili količinske in druge omejitve v notranjem poslovanju. 2002 je bila uvedena skupna denarna valuta evro. Tako je bil postavljen nekakšen temelj skupnega notranjega trga.

Izvajanje politike evropskega notranjega trga temelji na dveh osnovnih načelih, ki ju določajo pogodbe in sodna praksa Sodišča EU v Luksemburgu (Prebilič et al., 2010, str. 98):

Kot prvo načelo velja načelo prepovedi diskriminacije. Pogodba o delovanju Evropske unije v 18. členu prepoveduje kakršno koli diskriminacijo na podlagi nacionalnosti na notranjem trgu. Pri diskriminaciji gre za različno obravnavo zaradi drugačne nacionalnosti pod istimi pogoji. Takšna prepoved velja tudi za prost pretok blaga in ne le za ljudi. Takšna prepoved pa pomeni, da se ne sme drugače obravnavati blago proizvedeno doma v primerjavi s tistim, ki je uvoženo iz druge države članice.

Drugo temeljno načelo je postavilo Sodišče EU v primeru imenovanem Cassis de Dijon (primer je ime dobil po sadnem likerju, ki je bil predmet spora). V tem primeru je sodišče opredelilo načelo vzajemnega priznavanja. Bistvo tega načela je, da se zagotavlja prost pretok blaga brez potrebe po harmonizaciji nacionalnih zakonodaj na ravni Evropske unije. V tem primeru Nemčija ni dovolila prodaje tega francoskega sadnega likerja na svojem ozemlju iz razloga, ker ta ni vseboval minimalne količine alkohola, ki se je v Nemčiji zahtevala za razvrstitev med likerje. Sodišče EU je v tem primeru odločilo, da se proizvod, ki je bil zakonito izdelan v kateri izmed držav članic, sme prodajati v kateri koli drugi državi članici. S tem se je prepovedalo, da nacionalne določbe diskriminirajo trgovce ali imajo tak učinek pri trženju nacionalnih proizvodov in proizvodov iz drugih držav članic.

Pogodba o delovanju Evropske unije (2016, str. 60) v 33. členu ureja carinsko sodelovanje. V tem členu določa, da »v okviru področja uporabe Pogodb sprejmeta Evropski parlament in Svet po rednem zakonodajnem postopku ukrepe za okrepitev carinskega sodelovanja med državami članicami ter med njimi in Komisijo«.

19

3 POJMI, POSTOPKI IN LISTINE NA PODROČJU CARINJENJA BLAGA V EU

3.1 Pojmi

V zvezi s carinsko unijo in carinjenjem blaga je potrebno pojasniti določene pojme. Ti pojmi so predvsem (SPIRIT Slovenija, 2016):

Enotna carinska politika EU

V Evropski uniji in tako tudi carinski uniji velja skupna oz. enotna politika, saj je Evropska unija enotno carinsko območje. Kadar gre za trgovanje med državami članicami EU se ne opravljajo carinski pregledi in tudi ne plačujejo dajatve, med tem ko pri trgovanju s tretjimi državami velja enotna carinska politika EU. Carinske postopke določa carinski zakonik Skupnosti in takšni postopki so v vseh državah članicah enaki. V carinski uniji velja skupna carinska tarifa. Le ta določa višino dajatev in ukrepe trgovinske politike. Carinsko območje

Carinsko območje Skupnost je območje (teritorij), na katerem veljajo in se uporabljajo carinski predpisi EU in ki predstavlja skupni trg. Takšno območje pa ni povsem enako geografskemu območju držav članic EU. Skupnostno blago

Skupnostno blago je blago, ki se na območju EU nahaja v prostem prometu. Kot takšno blago velja blago, ki je v celoti pridobljeno v Skupnosti; blago, ki je uvoženo v Skupnost in sproščeno v prost promet; blago, ki je izdelano v Skupnosti iz blaga iz prejšnjih alinej. Vso ostalo blago velja kot neskupnostno blago. Takšen status ima blago ko vstopa na območje carinske unije. Za takšno blago se pri uvozu in ponovnem izvozu uporabijo ukrepi Skupnosti. To pomeni, da se obračunajo morebitne carine in uporabijo ukrepi trgovinske politike. Carinska vrednost Carinska vrednost je vrednost blaga, ki predstavlja osnovo za obračun carine, kadar se ta obračunava od vrednosti. Carina se obračuna od carinske vrednosti blaga in sicer po stopnjah iz carinske tarife. Najpogosteje se blago carini z ugotavljanjem carinske vrednosti po metodi transakcijske vrednosti (na podlagi fakture). Pri tem se predpostavlja, da cena na fakturi predstavlja vrednost, ki jo je kupec dejansko plačal prodajalcu za kupljeno blago (t.i. dogovorjena cena).

20

Carinska dovoljena raba Carinska dovoljena raba se določi, ko blago vstopi na carinsko območje. To pomeni, da uvoznik blaga opredeli tisti namen za katerega se blago vnaša in da carinski organi takšno rabo tudi odobrijo. Rabe, ki se zahtevajo za blago so lahko sledeče:

vnos blaga v carinski postopek (npr. uvozni postopek ali drug carinski postopek),

vnos blaga v prosto cono ali prosto skladišče, ponovni izvoz blaga s carinskega območja Skupnosti, uničenje blaga, odstop blaga državni blagajni.

Evropski carinski informacijski portal (ECIP)

ECIP je portal, ki na enem mestu ponuja vse relevantne informacije o carinskih postopkih v EU (vključno s prikazi uvoznih, izvoznih in carinskih postopkov po korakih). Elektronska podatkovna baza (ang. Market Access Database - MADB) Elektronska podatkovna baza je baza, ki daje informacije za pomoč in podporo izvoznikom. Služi kot informacijsko orodje EU. Gre za informacijo o dajatvah, formalnostih in trgovinskih ovirah pri izvozu v tretje države. Ta baza obsega:

Veljavne carinske in druge dajatve, informacije o uvoznih postopkih in dokumentih pri uvozu v tretje države, statistično bazo izvozno-uvoznih podatkov, bazo sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov in pritožbeni register, bazo trgovinskih ovir, uredbo o trgovinskih ovirah.

Elektronska podatkovna baza (TARIC)

Elektronska podatkovna baza služi carinskim organom kot orodje. Prav tako je pomemben vir informacij za izvoznike in uvoznike, katerim nudi informacije o dajatvah in ukrepih, ki se izvajajo ob uvozu ali izvozu blaga v EU ali iz EU. Baza je na voljo tudi v slovenskem jeziku.

Zakon o izvajanju carinske zakonodaje Evropske unije (Uradni list RS, št. 32/16) opredeljuje med drugim tudi naslednje pojme pomembne za področje carine in carinske unije (Državni zbor Republike Slovenije, 2016):

Carinjenje blaga - pomeni izvedbo carinskih formalnosti, ki jih je treba opraviti za prepustitev blaga v carinski postopek oziroma ponovni izvoz;

blago - je vsaka premična opredmetena stvar, ki je v pravnem prometu, vključno z električno energijo;

21

uradno mesto - je finančni urad, ki opravlja naloge v zvezi s predložitvijo blaga, ali kakšno drugo mesto, ki se v skladu s tem zakonom šteje za uradno mesto;

znesek dajatev - je vsak znesek uvozne ali izvozne dajatve ali drugih dajatev tega zakona.

3.2 Carinski postopki

Carinski postopki so v vseh državah članicah enaki. Določa jih carinski zakonik Skupnosti. Uprava za carine Republike Slovenije v dokumentu Carinski postopki po 1. 5. 2016 (2016, str. 3) opozarja, da se je 1. maja 2016 začel uporabljati nov Carinski zakonik Unije, ki prinaša številne spremembe carinskih postopkov ter uvaja obvezno elektronsko izmenjavo podatkov, tako med carinskimi organi EU kot tudi med carinskimi organi in gospodarskimi subjekti. Ta zakonik je bil sprejet z Uredbo (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o carinskem zakoniku Unije. 16. točka Uredba (EU) št. 952/2013 določa, da "carinski postopek" pomeni kateri koli naslednji postopek, v katerega je dano blago v skladu z Zakonikom:

Sprostitev v prosti promet;

posebni postopki;

izvoz.

V uredbi (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije je v 15. točki zapisano, da so potrebni predvsem enostavni, hitri in standardni carinski postopki ter procesi. Na tak način se olajša zakonita trgovina in boj proti goljufijam. Zato je tudi pomembno in potrebno, da se poenostavi carinska zakonodaja, da se omogoči uporaba sodobnih orodij in tehnologij. Tako je pomembno, da se uveljavlja enotna uporaba carinske zakonodaje, da so postopki carinske kontrole modernizirani ter se tako prispeva k enostavnejšim postopkom carinjenja. S tem se tudi poveča učinkovitost teh postopkov.

3.2.1 Skupine carinskih postopkov

Carinski postopki so naslednji (SPIRIT Slovenija, 2016):

Uvozni postopek Blago, ki vstopa v carinsko območje Evropske Skupnosti se obravnava kot neskupnostno blago. Takšen status blaga mora dokazati uvoznik. Lahko pa uvoznik za blago zahteva eno od carinsko dovoljenih rab oz. izbere enega od uvoznih postopkov. Med uvozne postopke se uvrščajo postopki sprostitve blaga v prost promet, tranzit, carinsko skladiščenje, aktivno oplemenitenje, predelavo pod carinskim nadzorom, začasni uvoz blaga.

22

Izvozni postopek Pri izvoznem postopku skupnostno blago zapusti carinsko območje Evropske Skupnosti. V okviru tega postopka se opravi carinski nadzor nad blagom. Pri tem se morajo upoštevati ukrepi trgovinske politike, izpolnjene morajo biti izvozne formalnosti in izvedeno plačilo morebitnih izvoznih dajatev (v EU jih trenutno ni). Takšni postopki so dokončni izvoz; začasni izvoz in pasivno oplemenitenje.

Tranzitni postopek Tranzitni postopek pomeni postopek, ki omogoča, da se blago znotraj carinskega območja giblje od enega do drugega kraja, brez da bi se za to blago plačale dajatve. Tranzitni postopki se razlikujejo glede na vir in sicer na naslednje postopke: skupnostni tranzitni postopek (Carinski zakonik Skupnosti ), skupni tranzitni postopek (Konvencija o skupnem tranzitnem postopku; države ES in Norveška, Švica, Islandija, Liechtenstein); tranzit na osnovi zvezka TIR (Konvencija TIR); tranzit na osnovi zvezka ATA (Konvencija o začasnem uvozu); tranzit na osnovi Renskega manifesta (Konvencija za plovbo po Renu); tranzit na osnovi obrazca 302 (Severnoatlantski pakt); tranzit po pošti.

Trgovanje znotraj EU Kadar pride do prenosa blaga med državami članicami znotraj Evropske unije in s tem carinske unije ni trgovinskih ukrepov in uvozno izvoznih formalnosti. Kljub temu pa se vodi evidenca trgovanja med državami članicami. Evidenca se vodi iz davčnih in statističnih razlogov.

3.2.2 Posebni carinski postopki

210. člen Uredba (EU) št. 952/2013 določa področje uporabe posebnih carinskih postopkov in sicer določa, da se lahko da blago v katero koli od naslednjih kategorij posebnih postopkov:

Zunanji in notranji tranzit;

hramba, kar zajema carinsko skladiščenje in proste cone;

določena raba, kar zajema začasen uvoz in posebno rabo;

oplemenitenje (aktivno in pasivno oplemenitenje). Zunanji tranzit

»V okviru postopka zunanjega tranzita se neunijsko blago lahko giblje od ene do druge točke na carinskem območju Unije, ne da bi zanj veljale obveznosti uvozne ali druge dajatve; ukrepi trgovinske politike (če ti ne prepovedujejo vstopa blaga na carinsko območje Unije ali izstopa blaga z njega)« (226. člen Uredba (EU) št. 952/2013).

Notranji tranzit

»Pri notranjem tranzitnem postopku in pod pogoji iz tega člena se unijsko blago lahko giblje od ene do druge točke na carinskem območju Unije in prehaja preko države ali ozemlja zunaj navedenega carinskega območja, ne da bi pri tem spremenilo svoj carinski status« (227. člen Uredba (EU) št. 952/2013).

23

Hramba

»V okviru postopka hrambe se neunijsko blago lahko hrani na carinskem območju Unije, ne da bi zanj veljale obveznost uvozne ali druge dajatve; ukrepi trgovinske politike (če ti ne prepovedujejo vstopa blaga na carinsko območje Unije ali izstopa blaga z njega)« (237. člen Uredba (EU) št. 952/2013). Določena raba – začasni uvoz

»V okviru postopka začasnega uvoza je neunijsko blago, namenjeno za ponovni izvoz, lahko predmet določene rabe na carinskem območju Unije s popolno ali delno oprostitvijo uvozne dajatve in ne da bi zanj veljale druge dajatve ali ukrepi trgovinske politike, če ne prepovedujejo vstopa blaga na carinsko območje Unije ali izstopa blaga z njega« (250. člen Uredba (EU) št. 952/2013).

Določena raba – posebna raba

»V okviru postopka posebne rabe se lahko blago zaradi njegove določene rabe sprosti v prosti promet z izvzetjem od dajatve ali po znižani stopnji dajatve. Kadar je blago na takšni proizvodni stopnji, da se ekonomično lahko doseže le predpisano posebno rabo, lahko carinski organi v dovoljenju določijo pogoje, pod katerimi se šteje, da se blago uporablja za namene, določene za uporabo izvzetja od dajatve ali znižane stopnje dajatve« (254. člen Uredba (EU) št. 952/2013). Oplemenitenje

»Kadar obstaja gospodarska potreba in ne bo negativnih posledic za carinski nadzor, lahko carinski organi dovolijo, da se oplemenitenje blaga v postopku aktivnega oplemenitenja ali postopku posebne rabe izvede v carinskem skladišču, v skladu s pogoji, ki jih določajo navedeni postopki. Za takšno blago se ne šteje, da je v postopku carinskega skladiščenja« (241. člen Uredba (EU) št. 952/2013).

3.3 Listine

Za izvedbo carinskih postopkov so potrebne določene listine. Ministrstvo Republike Slovenije za finance (2016) kot carinske listine navaja listine EUL, ATA in TIR, kot so predstavljene v nadaljevanju:

EUL (Carinska deklaracija)

Carinska deklaracija je deklaracija, ki jo je potrebno oddati za vso blago, ki je predmet uvoznih in izvoznih carinskih postopkov. Z njo se v predpisani obliki in v skladu s predpisanimi pogoji prijavi blago za določen carinski postopek (SPIRIT Slovenija, 2016). Gospodarski subjekti lahko predložijo carinsko deklaracijo (SPIRIT Slovenija, 2016):

24

na predpisanem obrazcu enotne upravne listine (EUL) in sicer v elektronski obliki z uporabo Carinskega informacijskega sistema;

na predpisanem obrazcu enotne upravne listine (EUL) v pisni obliki, kadar zaradi določenega razloga (tehničnih ovir) ni mogoče oddati v elektronski obliki;

ustno v primeru, če skupna vrednost ene pošiljke blaga ne presega 1.000 EUR in ob izpolnitvi pogoja, da pošiljka ni del redne serije istovrstnih pošiljk ter da blaga ne prevažajo neodvisni prevozniki kot del večje komercialne prevozne operacije.

V uvoznih, izvoznih in tranzitnih postopkih se deklaracije vlagajo z uporabo sistema za elektronsko poslovanje FURS. Deklarant ali njegov zastopnik, ki odda carinsko deklaracijo mora preveriti točnost podatkov, ki jih navaja, veredostojnost listin, ki so potrebne za izvedbo določenega postopka ter pri tem spoštovati obveznosti, ki izhajajo iz postopka. Kar je pomembno je tudi to, da morajo biti deklaraciji priložena vsa pomembna dokumentacija, da je mogoče izvesti carinski postopek. Zvezek ATA »Zvezek ATA je mednarodna listina oz. mednarodni carinski dokument. Kot tak olajša oz. poenostavlja prehod mej med državami podpisnicami, ko se blago začasno uvaža, giblje v tranzitu oz. se začasno izvozi« (Ministrstvo Republike Slovenije za finance, 2016). Prednosti uporabe listine ATA so (Ministrstvo Republike Slovenije za finance, 2016):

Enostavnejši prestop državnih mej brez plačila carinskih in drugih dajatev za začasno uvoženo blago;

kot en sam dokument omogoča,da lahko z istim blagom obiščemo eno ali več držav podpisnic ATA v okviru enoletnega roka veljavnosti zvezka;

ureditev vseh carinskih formalnosti carinskega postopka z enim samim dokumentom (začasni izvoz, tranzit, začasni uvoz, ponovni izvoz in ponovni uvoz);

jamstvo za plačilo carinskih dajatev v primerih, kadar blago iz takšnega ali drugačnega razloga ne bi bilo izvoženo v določenem roku.

»ATA se uporablja za različno blago, ki se začasno uvaža oz. izvaža za določen namen. Med tem ko se ne uporablja za začasni uvoz pokvarljivega, potrošnega blaga oz. blaga, ki je namenjeno predelavi ali popravilu« (Ministrstvo Republike Slovenije za finance, 2016). Konvencija TIR Konvencija TIR je carinska konvencija o mednarodnem prevozu blaga, ki temelji na podlagi zvezkov te konvencije. Ta konvencija uvaja tranzitne carinske postopke za mednarodni prevoz po cesti. Njena uporaba omogoča prevozniku poenostavljen pretok

25

blaga. Tak pretok preko mednarodnih meja poteka pod režimom odloga dajatev in ob minimalnem posredovanju carinskih organov med potjo. Prevoznik, ki prevaža blago po postopku TIR, mora blago z vozilom, ki ima veljavno potrdilo o ustreznosti vozila/zabojnika, predložiti carinskemu uradu odhoda. Predložiti mora pravilno izpolnjen zveze TIR in druge listine potrebne za izvedbo postopka (račun, tovorni list CMR, izvozno deklaracijo, dobavnico idr.).

26

3 SKLEP

Oblikovanje oz. ustanovitev Evropske unije je prineslo mnogo sprememb. Te spremembe so nanašajo tako na države članice EU, kakor tudi na države nečlanice. Ena od takšnih velikih sprememb je carinska unija. Carinska unija se je razvila kot posledica oblikovanja notranjega trga. Nastanek notranjega trga je namreč zahteval mnoge spremembe in ena od ključnih je ustanovitev carinske unije.

Carinska unija je prostor v katerem so med državami članicami te unije ukinjene carine pri uvozu in izvozu ter vse dajatve z enakim učinkom. Znotraj te unije obstaja skupna carinska tarifa v odnosih s tretjimi državami, ki niso države članice te unije. Ugotovili smo, da takšna unija omogoča, da se blago prosto giblje po vseh državah članicah unije. Takšno gibanje blaga poteka po določenih carinskih postopkih. Tak prostor predstavlja notranji trg. Gre za območje brez notranjih meja, na katerem je zagotovljen prost pretok blaga. Je temelj notranjega trga EU.

S svoboščino prostega pretoka blaga je bilo veliko doseženega. Kot smo ugotovili, je ta svoboščina prinesla prepoved dajatev z enakim učinkom, kot ga ima carina; prepoved ukrepov z enakim učinkom, kot ga imajo količinske omejitve; izjeme pri prepovedi ukrepov z enakim učinkom, kot ga imajo količinske omejitve; harmonizacijo nacionalnih zakonodaj ter dokončno vzpostavitev notranjega trga.

Uvedba carinske unije je prinesla tudi določene omejitve. Tako so, kot smo ugotovili, prepovedane carine in dajatve z enakim učinkom. To pomeni, da so prepovedane dajatve (carine), ki jih posamezna država zahteva za blago, ki je prodano v drugo državo članico. Prepoved velja za uvoz in izvoz. Prav tako pa znotraj carinske unije veljajo količinske omejitve. Gre za ukrepe države, ki omejujejo uvoz ali izvoz določenega blaga in sicer tako, da se omeji količina blaga, ki se uvaža ali izvaža.

Prav tako pa so v carinski uniji prepovedani diskriminatorni nacionalni davki. S tem se prepoveduje, da bi države članice uvedle notranje davke na izdelke drugih držav članic, ki bi bili višji od davkov uvedenih na enakovrstne domače izdelke. Bistvo takšne prepovedi je, da se poskrbi, da ne pride do manj ugodnih davčnih obravnav tujih proizvodov v primerjavi z domačimi. Kljub temu, da lahko države članice svobodno oblikujejo svoj lastni notranji davčni sistem, pa morajo spoštovati določene objektivne omejitve. Predstavili smo tudi omejitve, ki so dopustne. Gre za omejitev prostega pretoka blaga, kadar je to pomembno oz. kadar za to obstaja pomemben razlog. Tako ima vsaka država članica pravico, da omeji pretok blaga iz pomembnih razlogov in so torej iz teh razlogov omejitve pretoka blaga dopustne. Kot smo predstavili, gre za razloge, kot so varovanje zdravja in življenja ljudi, živali, rastlin; varovanje javne morale itd.

27

Carinski postopki, ki se odvijajo v carinski uniji so poenoteni in so torej v vseh državah članicah enaki, določa jih Carinski zakonik skupnosti. Ti postopki pa temeljijo na določenih dokumentih oz. listinah, ki so potrebni za izvedbo postopkov.

Uvodoma smo zastavili dve hipotezi in sicer prvo, da carinska unija spodbuja trgovanje med državami članicami ter drugo, da so carinski postopki v carinski uniji časovno in stroškovno učinkoviti. Skozi nalogo smo dokazali, da omenjeni hipotezi držita. Oceno hipotez podajamo v nadaljevanju. Hipoteza 1: Carinska unija spodbuja trgovanje med državami članicami. Kot smo ugotovili, je na naslovni strani dokumenta Evropske komisije (2014) Politike Evropske unije: Carina zapisano, da carinska unija Evropske unije varuje ljudi in spodbuja trgovino. Prav tako je napisano, da je carina prva obrambna črta, ki nas varuje pred nevarnim blagom, nezakonitim trgovanjem, ponaredki, terorizmom in organiziranim kriminalom, in hkrati služba, ki spodbuja zakonito trgovino. Že iz teh navedb je jasno, da carinska unija spodbuja trgovanje med državami članicami. Tudi iz drugih ugotovitev, ki smo jih navedli, je mogoče potrditi, da carinska unija spodbuja trgovanje med državami članicami. Zgoraj omenjeni dokument Evropske komisije (2014) navaja, da so se države članice povezale v carinsko unijo z namenom, da bi uporabljale enake tarife ali dajatve za uvoženo blago iz preostalih delov sveta. Prav tako navaja, da so se te države dogovorile, da tarif in dajatev ne bodo uveljavljale druga proti drugi. Iz navedenega lahko sklepamo, da so države članice v takšno odločitev pristale z namenom, da si olajšajo medsebojno trgovanje. Tako je namen carinske unije tudi, ne samo da olajša trgovanje, ampak da tudi spodbuja trgovanje med državami članicami. »Carinska unija uresničuje idejo o svobodni trgovini. Bistvo slednje pa je, da imajo vse države enak dostop do trgov, da imajo popolno zaposlenost prebivalstva in možnost ter dostop do tehnologije« (Hojnik, 2010, str. 34). Prav tako je bilo ugotovljeno, da je eden od argumentov v prid svobodni trgovini govori ta, da so države spoznale, da prednosti takšne trgovine presegajo stroške odprtja trga ter da gospodarski subjekti lažje izvažajo svoje blago in storitve, s tem pa tudi vedno bolj širijo trge in ozemlje ter število potrošnikov« (Hojnik, 2010, str. 35). Tudi tukaj lahko sklenemo, da je namen carinske unije kot uresničevalke ideje o svobodni trgovini ta, da spodbuja trgovanje med državami članicami.

Prvo hipotezo tako lahko potrdimo, saj je iz omenjenih navedb očitno, da je namen carinske unije tudi in predvsem ta, da spodbuja trgovanje med državami članicami. Hipoteza 2: Carinski postopki v carinski uniji so časovno in stroškovno učinkoviti.

Kot je bilo navedeno, so carinski postopki v carinski uniji, torej v vseh državah članicah EU enaki, določa jih carinski zakonik Skupnosti. Že iz tega, da so postopki poenoteni, bi

28

lahko sklepali, da je bilo to narejeno z namenom, da se doseže določena korist,kar je tudi prihranek časa in prihranek stroškov. Predstavili smo tudi temeljne listine, ki so potrebne za izvedbo carinskih postopkov. Tudi prednost uporabe teh listin je v tem, da en sam dokument (zvezek ATA) omogoča enostavnejši prestop državnih mej brez plačila carinskih in drugih dajatev, da lahko z istim blagom v roku 1 leta obiščemo eno ali več držav podpisnic ATA in ureditev vseh carinskih formalnosti carinskega postopka z enim samim dokumentom (Ministrstvo Republike Slovenije za finance, 2016). Iz napisanega izhajamo, da enotne listine poenostavijo carinske postopke. Tudi iz predstavljene 15. točke Uredbe (EU) št. 952/2013 je razvidno, da so za olajševanje zakonite trgovine potrebni enostavni, hitri in standardni carinski postopki in procesi. Vidimo torej, da je namen teh postopkov, da so hitri in enostavni, kar pomeni, da so časovno in stroškovno učinkoviti. Kot smo tudi ugotovili, je Evropska unija tudi glede sodelovanja znotraj in zunaj Evrope, podpisala sporazume o carinskem sodelovanju in medsebojni upravni pomoči z naslednjimi državami: ZDA, Kanado, Indijo, Japonsko, Hongkongom, Korejo in Kitajsko. S temi sporazumi so se poenostavili in uskladili carinski postopki med Evropsko unijo in omenjenimi državami. S tem se zmanjšuje upravno obremenitev in stroške za evropska podjetja (Evropska komisija, 2014, str. 7). Tako se je tudi s tem doseglo, da carinski postopki prinašajo časovno in stroškovno učinkovitost.

29

LITERATURA IN VIRI

LITERATURA:

1. Bohm, W. (2007). Opa, Evropa!: kako deluje Evropska unija . Ljubljana : Služba Vlade RS za evropske zadeve : Ministrstvo za šolstvo in šport: Urad Vlade RS za komuniciranje: Zavod RS za šolstvo.

2. Hojnik, J. (2010). Prost pretok blaga v EU. Ljubljana: GV Založba. 3. Klasinc, S. & Žnidaršič, T. (2013). Mi državljani EU. Ljubljana: Statistični urad

Republike Slovenije.

4. Knez, R. & Hojnik, J. (2009). Notranji trg EU. Maribor: Pravna fakulteta.

5. Majcen Š., Kobale, B., Mohorko, J. & Trunk Širca, N. (2012). Evropa in Evropejci - temelji razvoja, institucij in izbranih skupnih politik EU: študijska gradiva. Celje : Mednarodna fakulteta za družbene in poslovne študije = International School for Social and Business Studies.

6. Prebilič, V., Krajc, G., Rebernik, D., Zupančič, J., Razpotnik, J., Najrajter, D.,

Nečimer, V. (2010). EU v šoli: Priročnik za učitelje o Evropski uniji z delovnimi listi. Ljubljana: Rokus Klett.

VIRI:

7. EUR-Lex. (2016). Pogodba o delovanju Evropske unije. Uradni list Evropske unije. Pridobljeno 7. Junij 2016 iz EUR-Lex: http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/HTML/?uri=OJ:C:2016:202:FULL&from=SL.

8. European Commission. (2016). Taxation and customs union. Pridobljeno 8. junij

2016 iz http://ec.europa.eu/taxation_customs/customs/customs_duties/rules_origin/customs_unions/index_en.htm.

9. EUROPEDIA. (2011). The stages of the multinational integration process.

Customs union. Pridobljeno 8. junij 2016 iz EUROPEDIA: http://www.europedia.moussis.eu/books/Book_2/3/5/?all=1.

10. Evropska komisija. (2014). Politike Evropske unije: Carina. Luxemburg: Urad za

publikacije Evropske unije. Pridobljeno 8. junij 2016 iz Urad za publikacije Evropske unije: http://europa.eu/pol/pdf/flipbook/sl/customs_sl.pdf.

30

11. Evropska komisija. (2014). Politike Evropske unije: Notranji trg. Luxemburg: Urad za publikacije Evropske unije. Pridobljeno 8. junij 2016 iz Urad za publikacije Evropske unije: http://europa.eu/pol/pdf/flipbook/sl/internal_market_sl.pdf.

12. Evropska unija (2015). Carina. Pridobljeno 1. junij 2016 iz Evropska unija:

http://europa.eu/pol/cust/index_sl.htm.

13. Evropski parlament in Svet. Uredba (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije. Pridobljeno 1. julij 2016 http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:32013R0952&from=SL.

14. FURS. (2016) Carina. Pridobljeno 8. junij 2016 iz Ministrstvo za finance,

Finančna uprava RS: http://www.fu.gov.si/carina/.

15. FURS. (2016). Carinske listine EUL, ATA, TIR. Pridobljeno iz Ministrstvo za finance, Finančna uprava RS: http://www.fu.gov.si/carina/podrocja/carinske_listine_eul_ata_tir/.

16. Grahek Anja & Vodičar Horvat, S. (2004). Carinska unija v EU. Pridobljeno 8.

junij 2016 iz DATA d.o.o.: http://data.si/blog/2014/12/30/carinska-unija-v-eu/.

17. Luksemburg: Kancelarija Evropske unije za publikacije. (2014). Kako funkcioniše Evropska unija: Vaš vodič za institucije EU. Pridobljeno novembra 2014: http://europa.rs/images/publikacije/HTEUW_Kako_funkcionise_EU.pdf.

18. Maciejewski, M. (2016). Internal Market and Customs Union. Free movement of

goods. Pridobljeno 1. Maj 2016 iz European Parliament: http://www.europarl.europa.eu/RegData/etudes/fiches_techniques/2013/030102/04A_FT(2013)030102_SL.pdf.

19. SPIRIT Slovenija, javna agencija (2016). Mednarodno trgovanje: Carinski

postopki. Pridobljeno 1. junij 2016 iz SPIRIT Slovenija: http://www.izvoznookno.si/Dokumenti/Mednarodno_trgovanje/Carinski_postopki_8.aspx.

20. ZICZEU. (2016). Zakon o izvajanju carinske zakonodaje evropske unije. Uradni

list RS, št. 32/2016.