diplomsko delo - connecting repositoriespovzetek v diplomskem delu so prikazane značilnosti govora...
TRANSCRIPT
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za slovanske jezike in knjiţevnosti
DIPLOMSKO DELO
Marjetka Vidovič
Maribor, 2012
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za slovanske jezike in knjiţevnosti
Diplomsko delo
GOVOR V ZAGOJIČIH
Graduation thesis
SPEECH IN ZAGOJIČI
Mentorica: Kandidatka:
red. prof. dr. Mihaela Koletnik Marjetka Vidovič
Maribor, 2012
Lektorica: Marijana Jeromel, prof. slovenščine
Prevajalka: Nina Cerkvenik, prof. angleščine
ZAHVALA
Zahvaljujem se svoji mentorici dr. Mihaeli Koletnik za strokovno pomoč in
nasvete pri nastajanju diplome.
Hvala informatorkama Mariji Horvat in Elizabeti Horvat za sodelovanje in pomoč
pri zbiranju gradiva za mojo diplomsko delo.
Zahvaljujem se tudi svojim bliţnjim, ki so me v času študija podpirali in
spodbujali.
IZJAVA
Podpisana Marjetka Vidovič, rojena 18. 7. 1988, študentka Filozofske fakultete
Univerze v Mariboru, smer Slovenski jezik s knjiţevnostjo, izjavljam, da je
diplomsko delo z naslovom Govor v Zagojičih pri mentorici red. prof. dr. Mihaeli
Koletnik, avtorsko delo.
V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso
prepisani brez navedbe avtorjev.
__________________________________
(podpis študenta-ke)
Maribor, 30. 9. 2012
POVZETEK
V diplomskem delu so prikazane značilnosti govora vasi Zagojiči na štirih
ravninah, in sicer na glasoslovni, oblikoslovni, skladenjski in besedoslovni. S
pomočjo Vprašalnice za slovenski lingvistični atlas in prostega govora dveh
informatork, ki ţe vse ţivljenje ţivita v Zagojičih, sem zbrala dovolj gradiva za
raziskovanje in ugotavljanje značilnosti govora. Gradivo je bilo posneto in
zapisano s fonetično pisavo. Sledilo je natančno preučevanje gradiva na
posamezni ravnini. Zagojiški govor se uvršča v prleško narečje, to pa spada v
panonsko narečno skupino. Značilen je enoglasniški samoglasniški sistem,
sestavljen iz dolgih, kratkih in nenaglašenih samoglasnikov. Kratke samoglasnike
ima tudi na mestih, kjer se v knjiţnem jeziku ne pojavljajo. Naglas je jakostni. Pri
oblikoslovju so ohranjeni vsi trije spoli, števila, prevladuje pregibanje po
nepremičnem naglasnem tipu, deleţnik na -l se končuje na -a in ne pozna
predpreteklega glagolskega časa. Stavki so večinoma dvodelni. Pogosto imajo
okrnjeno zgradbo, saj gre za nezapisan govor, kjer se govorec načeloma vnaprej
ne pripravi. Besedni red je poseben predvsem pri zanikanju. Tvorba priredij in
podredij je takšna kot v knjiţnem jeziku, razlikuje se le po posameznih vezniških
besedah. Besedje zagojiškega govora je predvsem slovansko. Med prevzetimi
besedami prevladujejo germanizmi, pojavljajo se tudi romanizmi.
KLJUČNE BESEDE: slovenski jezik, dialektologija, panonska narečna skupina,
prleško narečje, zagojiški govor, Zagojiči.
ABSTRACT
The following diploma thesis depicts the features of Zagojiči speech (a small
village in Northeastern Slovenia) in four linguistic categories, i.e. fonology,
morphology, syntax and lexicology. By using A Questionnaire for Slovene
Linguistic Atlas and by collecting free speech of two consultants who have lived
in Zagojiči all their lives, sufficient material was collected to conduct the research
and determine the speech features. Initially, the material was recorded and
transcribed phonetically. A careful study of different linguistic categories was
then conducted. The Zagojiči speech is part of the Prlekian dialect which itself
falls into the Pannonian Plain dialect cluster. Its characteristisc are a single-vowel
system, comprising of long, short and unstressed vowels. Short vowels can be
found in places where they would not occur in Standard Slovene. The stress is
dynamic. Morphologically, it keeps three genders as well as three grammatical
numbers, with a prevailing inflections of the non-shift stress type, participles
normally ending in -l end in -a, the past perfect aspect is unknown. Sentences
mostly consist of two parts. Often, they are contracted, as the speech is
impromptu, a non-recored form. Negative forms have a special word order. Co-
ordinate and sub-ordinate clauses are identical to Standard Slovene, with the
exception of a few linking words. The vocabulary of this dialect is Slavonic, the
borrowings are predominantly Germanic, with a few Romanic ones.
KEY WORDS: Slovene language, dialectology, Pannonian Plain Dialect Cluster,
Prlekian dialect, Zagojiči speech, Zagojiči (a village in the Northeast of Slovenia).
i
KAZALO
1 UVOD .................................................................................................... 1
2 NAMEN ................................................................................................. 3
3 RAZISKOVALNE HIPOTEZE ............................................................. 3
4 METODOLOGIJA ................................................................................. 4
4.1 RAZISKOVALNE METODE ............................................................................... 4
4.2 UPORABLJENI VIRI ............................................................................................ 4
5 GEOGRAFSKE IN ZGODOVINSKE
ZNAČILNOSTI KRAJA .......................................................................... 5
5.1 OBČINA GORIŠNICA .......................................................................................... 5
5.2 ZAGOJIČI .............................................................................................................. 6
5.2.1 Zgodovina ........................................................................................................... 7
5.2.2 Znane osebnosti iz Zagojičev .............................................................................. 8
5.2.2.1 Vid Riţner ........................................................................................................ 9
5.2.2.2 Janez Janţekovič .............................................................................................. 9
5.2.2.3 Vid Munda ..................................................................................................... 10
5.2.2.4 Franc Munda .................................................................................................. 10
5.2.2.5 France Prelog ................................................................................................. 11
5.3 UMESTITEV GOVORA ..................................................................................... 12
6 GLASOSLOVJE .................................................................................. 13
6.1 NAGLAS IN KOLIKOST ................................................................................... 13
6.2 SAMOGLASNIKI ............................................................................................... 14
6.2.1 Dolgi naglašeni samoglasniki ........................................................................... 15
6.2.2 Kratki naglašeni samoglasniki .......................................................................... 17
ii
6.2.3 Nenaglašeni samoglasniki ................................................................................. 19
6.2.4 Moderna vokalna redukcija ............................................................................... 21
6.3 SOGLASNIKI ...................................................................................................... 21
6.3.1 Zvočniki ............................................................................................................ 22
6.3.2 Nezvočniki ........................................................................................................ 24
7 OBLIKOSLOVJE ................................................................................ 27
7.1 SAMOSTALNIŠKA BESEDA ........................................................................... 27
7.1.1 Samostalnik ....................................................................................................... 27
7.1.1.1 MOŠKE SKLANJATVE ............................................................................... 28
7.1.1.2 ŢENSKE SKLANJATVE .............................................................................. 31
7.1.1.3 SREDNJE SKLANJATVE ............................................................................ 37
7.1.2 Samostalniški zaimki ........................................................................................ 40
7.1.2.1 Osebni zaimki ................................................................................................. 40
7.1.2.2 Vprašalna zaimka ........................................................................................... 43
7.1.2.3 Oziralni zaimki ............................................................................................... 43
7.1.2.4 Poljubnostni zaimki ........................................................................................ 44
7.1.2.5 Nedoločni zaimki ........................................................................................... 44
7.1.2.6 Mnogostni zaimki........................................................................................... 44
7.1.2.7 Nikalni zaimki ................................................................................................ 44
7.1.2.8 Celostni zaimki............................................................................................... 45
7.2 PRIDEVNIŠKA BESEDA................................................................................... 45
7.2.1 Pridevnik ........................................................................................................... 45
7.2.1.1 Določna in nedoločna oblika .......................................................................... 46
7.2.1.2 Pridevniška sklanjatev .................................................................................... 46
7.2.1.3 Stopnjevanje pridevnikov ............................................................................... 48
7.2.2 Števniki ............................................................................................................. 49
iii
7.2.3 Pridevniški zaimki ............................................................................................. 50
7.2.3.1 Svojilni zaimki ............................................................................................... 50
7.2.3.2 Kazalni zaimki ............................................................................................... 50
7.2.3.3 Vprašalni zaimki ............................................................................................ 51
7.2.3.4 Oziralni zaimki ............................................................................................... 51
7.2.3.5 Nedoločni zaimki ........................................................................................... 52
7.2.3.6 Poljubnostni zaimki ........................................................................................ 52
7.2.3.7 Mnogostni zaimki........................................................................................... 52
7.2.3.8 Celostni zaimki............................................................................................... 52
7.2.3.9 Drugostni zaimki ............................................................................................ 53
7.3 GLAGOL ............................................................................................................. 53
7.3.1 Osebne glagolske oblike ................................................................................... 53
7.3.1.1 Glagolske osebe ............................................................................................. 53
7.3.1.2 Glagolski časi ................................................................................................. 53
7.3.1.3 Glagolski vid .................................................................................................. 56
7.3.1.4 Prehodnost ...................................................................................................... 56
7.3.1.5 Glagolski način ............................................................................................... 57
7.3.1.6 Glagolski naklon ............................................................................................ 57
7.3.2 Neosebne glagolske oblike ................................................................................ 58
7.3.2.1 Nedoločnik ..................................................................................................... 58
7.3.2.2 Namenilnik ..................................................................................................... 58
7.3.2.3 Deležnik ......................................................................................................... 58
7.3.2.4 Glagolnik ........................................................................................................ 59
7.3.3 Novejša delitev glagolov ................................................................................... 59
7.3.3.1 Nedoločniške glagolske vrste ......................................................................... 59
7.3.3.2 Sedanjiške glagolske vrste ............................................................................. 60
iv
7.4 PRISLOV ............................................................................................................. 62
7.4.1 Prostorski prislovi ............................................................................................. 62
7.4.2 Časovni prislovi ................................................................................................ 63
7.4.3 Lastnostni prislovi ............................................................................................. 63
7.6 VEZNIŠKA BESEDA ......................................................................................... 66
7.6.1 Veznik ............................................................................................................... 67
7.7 ČLENEK .............................................................................................................. 68
7.8 MEDMET ............................................................................................................ 71
8 SKLADNJA ......................................................................................... 72
8.1 TIPOLOGIJA STAVKOV ................................................................................... 72
8.2 BESEDNI RED .................................................................................................... 73
8.3 ZVEZE STAVKOV ............................................................................................. 75
8.3.1 Podredje............................................................................................................. 75
8.3.1.1 Osebkov odvisnik ........................................................................................... 75
8.3.1.2 Predmetni odvisnik......................................................................................... 75
8.3.1.3 Prislovni odvisniki ......................................................................................... 76
8.3.1.4 Vzročnostni odvisniki .................................................................................... 77
8.3.1.5 Prilastkov odvisnik ......................................................................................... 78
8.3.2 Priredje .............................................................................................................. 78
8.3.2.1 Vezalno priredje ............................................................................................. 78
8.3.2.2 Ločno priredje ................................................................................................ 79
8.3.2.3 Stopnjevalno priredje ..................................................................................... 79
8.3.2.4 Protivno priredje ............................................................................................. 79
8.3.2.5 Pojasnjevalno priredje .................................................................................... 79
8.3.2.6 Sklepalno ali posledično priredje ................................................................... 80
8.3.3 Soredje............................................................................................................... 80
v
9 BESEDJE ............................................................................................. 80
9.1 POMENSKE SKUPINE ...................................................................................... 81
9.1.1 Pomenska skupina človek: ................................................................................. 81
9.1.2 Pomenska skupina ţival: ................................................................................... 82
9.1.3 Pomenska skupina rastline: ............................................................................... 83
9.1.4 Pomenska skupina predmeti: ............................................................................. 84
9.1.5 Pomenska skupina svet, zemljišče: .................................................................... 86
9.1.6 Pomenska skupina za vremenske pojave: .......................................................... 87
9.1.7 Pomenska skupina prazniki, dogodki in predmeti, ki so z
njimi v zvezi, ter ljudski običaji: ................................................................................ 88
9.1.8 Pomenska skupina dejanja: ............................................................................... 88
9.1.9 Pomenska skupina abstraktni samostalniki: ..................................................... 88
9.2 PREVZETE BESEDE .......................................................................................... 89
9.2.1 Prevzete besede ................................................................................................. 89
10 SKLEP ................................................................................................ 92
LITERATURA ........................................................................................ 99
KAZALO SLIK
Slika 1: Zemljevid vasi Zagojiči .................................................................................. 7
1
1 UVOD
Diplomsko delo z naslovom Govor v Zagojičih prikazuje značilnosti zagojiškega
govora na glasoslovni, oblikoslovni, skladenjski in besedoslovni jezikovni
ravnini. Zagojiči so majhna vas na Ptujskem polju. Zagojiški govor spada v
prleško narečje, to pa v panonsko narečno skupino. Med govori so majhne razlike.
Prleška narečja so izgubila tonemski naglas, njihov naglas je jakostni.
Za raziskavo tega področja sem se odločila zato, ker je to kraj, kjer ţivim, in sem
opazila, da z leti izginjajo tipične narečne besede, vdirajo pa knjiţne in tuje. Tako
mlajše generacije nekaterih besed sploh ne poznajo, nekatere pa poznajo, a jih
nikoli ne uporabljajo. Zapisala sem besede, besedila in jih preučila na prej
omenjenih ravneh.
Pri delu, ki sem ga začela na terenu, sta mi pomagali informatorki Marija Horvat
in Elizabeta Horvat. Obe sta prebivalki Zagojičev ţe od rojstva. Njuna moţa sta
bila iz bliţnjih vasi, tako da je njuna govorica dokaj podobna in ni prišlo do
jezikovnih prepletanj. Z vprašalnico sem zbrala posamezne besede, s prostim
govorom pa sem dobila strnjeno besedilo. Posneto gradivo sem nato zapisala s
pomočjo fonetične transkripcije. V nadaljevanju sem govor umestila v slovenski
narečni prostor in zbrano gradivo analizirala na glasoslovni, oblikoslovni,
skladenjski in besedoslovni ravnini.
Diplomsko delo je sestavljeno iz desetih poglavij. Na začetku je Uvod, kjer so
predstavljeni razlogi za izbiro teme, aktualnost obravnavanega in sestava
diplomskega dela. Sledi Namen, kjer je predstavljen namen diplomskega dela in
cilji, h katerim sem stremela. V tretjem poglavju z naslovom Raziskovalne
hipoteze so predstavljene hipoteze, ki sem si jih zastavila. Četrto poglavje
Metodologija je sestavljeno iz podpoglavij Raziskovalne metode z naštetimi
metodami, ki sem jih uporabljala pri delu, in Uporabljeni viri. Sledi jedrni del
2
diplome. V poglavju Geografske in zgodovinske značilnosti kraja je predstavljen
kraj in okolica. Naslednja štiri poglavja z naslovi Glasoslovje, Oblikoslovje,
Skladnja, Besedje s podpoglavji so bistveni del diplomskega dela. Pri Glasoslovju
je prikazan samoglasniški in soglasniški sistem, v poglavju Oblikoslovje so
predelane vse besedne vrste, pri Skladnji so prikazana priredja, podredja, pri
Besedju so besede, pridobljene po vprašalnici, razdeljene v pomenske skupine,
prevzete besede imajo zapisan tudi izvor. V Sklepu so zbrane ugotovitve in
značilnosti govora, do katerih sem prišla skozi analizo besedja na vseh štirih
jezikovnih ravninah. Na koncu je navedena uporabljena Literatura.
Glasovi so zapisani s fonetičnimi znaki tako kot v Slovenskem lingvističnem
atlasu. Znaki za fonetično transkripcijo so naslednji:
jakostni naglas je označen s tanko črtico zgoraj pred samoglasnikom ali
soglasnikom, za katerim stoji naglašeni samoglasnik ('vü:χa, o'b :v
'unterš ca);
dolgost samoglasnikov je označena z dvopičjem, desno stično ob
samoglasniku (a:, e:, ọ:);
ozki e in o sta označena s pikico pod njima (ẹ, ọ);
samoglasniški r, l, m in n so označeni s kroţcem pod njimi ( , , , );
polglasnik je zapisan z grafemom ǝ;
kroţec pod kaţe na oslabljeni i, ki je izgovorno blizu e;
soglasniki: nosnjeni drsnik je zapisan z , v je zobnoustnični, je
dvoustnični soglasnik, z grafemom χ je zapisan nezveneči mehkonebni
pripornik h, zvočnik j je zapisan z j, mehkost n in l je označena s črtico ob
soglasniku (n', l').
3
2 NAMEN
Namen diplomskega dela je na kratko predstaviti vas Zagojiči, umestiti zagojiški
govor v slovenski narečni prostor in ga raziskati.
Cilji dela so preučiti govor na podlagi gradiva, zbranega s pomočjo Vprašalnice
za slovenski lingvistični atlas in zapisanega prostega govora ene izmed
informatork. Govor bom preučila na glasoslovni, oblikoslovni, skladenjski in
besedoslovni ravnini.
3 RAZISKOVALNE HIPOTEZE
Predvidevam, da se zagojiški govor ne razlikuje pretirano od drugih prleških
narečij.
Predvidevam, da so naglašeni samoglasniki kratki in dolgi, samoglasniški sistem
pa je samo enoglasniški. Moderna vokalna redukcija je redka. Soglasniški sestav
se ne razlikuje od knjiţnega.
Predvidevam, da so ohranjena vsa tri števila in spoli. Končaji v moškem in
srednjem spolu dajalnika in mestnika ednine so -i, ţenski spol v orodniku ednine
pa ima končaj -oj.
Predvidevam, da se pridevniška sklanjatev ne razlikuje od knjiţnega jezika.
Predpostavljam, da ima glagol oblikotvorne in oblikospreminjevalne vzorce kot v
knjiţnem jeziku.
Predvidevam, da se tvorba priredno in podredno zloţenih stavkov ne razlikuje od
knjiţne tvorbe.
4
Predvidevam, da v besedju prevladuje slovansko besedje, takoj za njim pa so
besede nemškega izvora.
4 METODOLOGIJA
4.1 RAZISKOVALNE METODE
V diplomskem delu sem pri preučevanju in analiziranju zagojiškega govora
uporabljala:
deskriptivno metodo pri opisovanju kraja, značilnosti govora,
komparativno metodo pri primerjanju dejstev,
zgodovinsko metodo pri proučevanju dejstev iz preteklosti,
metodo klasifikacije pri razvrščanju pojmov v ţe obstoječe sisteme,
metodo analize in sinteze pri razčlenjevanju in zdruţevanju pojavov,
metodo generalizacije in specializacije.
4.2 UPORABLJENI VIRI
Benedik, F., 1999: Vodnik po zbirki narečnega gradiva za slovenski
lingvistični atlas. Ljubljana: Zaloţba ZRC SAZU.
Hajnšek Holz, M., 1989: Narečne prvine v Slovarju slovenskega knjiţnega
jezika. Zbornik jezikoslovnih razprav iz slovenskega jezikoslovja.
Ljubljana: SAZU.
5
Kolarič, R., 1968: Prleško narečje. Svet med Muro in Dravo. Maribor:
Obzorja.
Krajevni leksikon Slovenije, 1995. Ljubljana: DZS.
Ramovš, F., 1935: Historična gramatika slovenskega jezika 7. Dialekti.
Ljubljana: Učiteljska tiskarna.
Snoj, M., 1997: Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Toporišič, J., 2004: Slovenska slovnica. Maribor: Zaloţba Obzorja.
Zorko, Z., 2009: Narečjeslovne razprave o koroških, štajerskih in
panonskih govorih. Maribor: Filozofska fakulteta, Mednarodna zaloţba
Oddelka za slovanske jezike in knjiţevnosti.
5 GEOGRAFSKE IN ZGODOVINSKE ZNAČILNOSTI KRAJA1
5.1 OBČINA GORIŠNICA
Občina Gorišnica se nahaja na preteţno ravninskem območju, ki na eni strani
prehaja v haloški gričevnati svet. Sestavlja jo 11 vasi, in sicer Cunkovci,
Gorišnica, Muretinci, Mala vas, Gajevci, Placerovci, Zamušani, Moškanjci,
Tibolci, Formin in Zagojiči. Skozi občino tečeta reki Drava in Pesnica. Občina
Gorišnica je del podravske statistične regije. Meri 29 km² in šteje pribliţno 4000
prebivalcev. Povprečna starost občanov je 40,2 leti.
Središče občine je naselje Gorišnica, ki se ponaša z najstarejšo ohranjeno
panonsko hišo, Dominkovo domačijo. Stara je preko 300 let. Hiša je v celoti
obnovljena in vsi predmeti v hiši so dobro ohranjeni.
1 Povzeto po Černe, idr. (1996); Krajevni leksikon Slovenije (1995: računalniški CD); Savnik
(1980: 428429); Krajevni leksikon dravske banovine (1937: 514515).
6
Sodi med najstarejša naselja Ptujskega polja. To področje je bilo poseljeno ţe v
času neolitika. Odkrili so veliko najdb, kot so sekire, bronasta suličasta ost, rimski
novci … Vidni so sledovi rimske ceste. Po juţnem delu Gorišnice je potekala
rimska cesta Poetovio–Mursa, v severovzhodnem delu pa Poetovio–Savaria.
Gorišnica se je nekoč imenovala po ţupnijski cerkvi Sveta Marjeta niţe Ptuja.
Ţupnijsko cerkev viri omenjajo ţe leta 1391. Med drugo svetovno vojno se je
naselje imenovalo Gorischnitz. Ime bi naj dobilo po številnih podtaknjenih
poţarih.
5.2 ZAGOJIČI
Majhna vas Zagojiči se nahaja v osrčju Ptujskega polja na nadmorski višini 215
m. Gručasto obcestno naselje leţi severno od dovodnega prekopa Hidroelektrarne
Formin, 2 km juţneje pa je cesta Ptuj–Ormoţ. Skozi vas potekata cesti
Moškanjci–Muretinci in Moškanjci–Sobetinci.
Od leta 1978 je kanal Dravskih elektrarn Maribor delil vas na dva dela. Severni,
večinsko poseljeni, in juţni del, kjer so bile le tri domačije. V zadnjih letih je
prišlo do sprememb. Porušene so bile hiše v juţnem delu in preseljene v
severnega.
V vasi je gasilski dom z dvorano. Na zahodni strani naselja je tudi manjši gozd.
Okrog naselja prevladujejo sušne in prodnate njive, na katerih rastejo predvsem
pšenica, koruza, ajda, krompir … V preteklosti so se ljudje preţivljali večinoma s
poljedelstvom, vendar tudi z ţivinorejo, predvsem govedorejo in svinjerejo. Danes
je večina krajanov zaposlenih v večjih okoliških krajih (Ptuj, Ormoţ …).
Po podatki Statističnega urada Republike Slovenije je vas po Popisu prebivalstva,
gospodinjstev in stanovanj 2002 štela 177 prebivalcev. Od tega 82 moških in 95
ţensk. Stanovanj je bilo 59 in površina naselja 1 km². Leta 2011 pa se je število
7
prebivalstva zvišalo na 189. Od tega je 91 moških in 98 ţensk. Površina naselja pa
ostaja enaka.2
Slika 1: Zemljevid vasi Zagojiči3
5.2.1 Zgodovina
Kraj se prvič omenja ţe leta 1322 kot villa Niderhard (Spodnja Dobrava). V
salzburškem urbarju je okoliš vasi Zagojiči, Prvenci in Sobetinci označen kot
»circa Hard prope Pettouiam«, kar bi naj pomenilo »okoli Dobrave pri Ptuju«. Pri
vseh vaseh gre za označbe, izpeljane iz osebnih imen.4
2 Statistični urad Republike Slovenije.
3 Pridobljeno 14. 5. 2012 na http://www.svlr.gov.si/fileadmin/svlsrp.gov.si/pageuploads/lok-
sam05/obcine/htm/28/23.htm.
4 Povzeto po Blaznik (1986: 526).
8
Leta 1441 se pojavi ime Sagawiez (po Priročnem krajevnem leksikonu Slovenije)
oziroma Nyder Hard, Sagawicz (po Historični topografiji Slovenije), kasneje tudi
Sagawitzen. Pred in po obeh svetovnih vojnah pa se začne uporabljati beseda
Zagojiči. Obstajajo sicer tudi druge različice, kot so Sagajiči, Sagojiči, Zagajiči …
Prisotne so predvsem pri starejšem prebivalstvu. Uradno ime kraja pa je Zagojiči.
V času Gospostva Ptujski grad so morale podloţniške vasi opravljati tlako. To so
bila razna dela za grad in na grajski zemlji. V 17. stoletju se je tlaka razdelila na
zmanjšano ročno delo in vozno tlako ter na povečane dajatve v denarju. Za primer
take ureditve je sluţila pogodba, ki jo je sklenila leta 1698 vas Zagojiči s ptujskim
graščakom Jakobom Ernstom Lesliejem. Zagojiče sta zastopala ptujski mestni
sodnik Mihael Math in član notranjega ptujskega sveta Franc Stauber. Da so
vaščani upoštevali pogodbo, so skrbeli ţupan Marko Riţner in njegova soseda
Jakob Horvat in Gregor Firbas. Z reformami Marije Terezije se je tlaka zmanjšala.
Revolucija leta 1848 pa je odpravila tlako in podloţništvo.
Zagojičanom je zemlja predstavljala glavni vir dohodka. Ukvarjali so se s
poljedelstvom in ţivinorejo. Na njivah so prevladovale ţitarice, tudi korenje, repa,
krompir, čebula (luk). Značilni so razni ljudski običaji ob ţenitovanju, v pustnem
času. Ljudje so ţiveli skromno, vendar niso občutili pomanjkanja.
5.2.2 Znane osebnosti iz Zagojičev5
Čeprav je vas majhna, iz nje izhajajo nekatera bolj znana imena. To so France
Prelog, Vid Munda, Franc Munda, najbolj znani osebnosti pa sta Vid Riţner in
Janez Janţekovič.
5 Povzeto po Sveta Marjeta niţe Ptuja (1994: 42–50); http://nl.ijs.si/fedora/get/sbl:1773/VIEW/
pridobljeno 21. 8. 2012; http://nl.ijs.si/fedora/get/sbl:2575/VIEW/ pridobljeno 21. 8. 2012.
9
5.2.2.1 Vid Riţner
Rodil se je 6. marca 1793 v Zagojičih, umrl je 8. aprila 1861 v Gradcu. Bil je
naboţni pisatelj in goreč zagovornik dajnčice.
Osnovno šolo je končal v Gorišnici, gimnazijo v Mariboru. V Gradcu je študiral
teologijo in filozofijo. Kasneje je bil ravnatelj in glavni katehet gluhonemnice v
Gradcu.
Izdal je te spise: Nabirki za mlade kristjane ali navuki, zgodbe, pesmi, prislovi itd.
na hasek mladih keršenih; Katolšmeška kniţica z drugimi molitvami skos den ino
k' spovedi … Pisal je v dajnčici. S Kolomanom Kvasom, ki je vodil stolico za
slovenski jezik na Liceju v Gradcu, je poslovenil 4 evangelije.
Riţner je vneto branil dajnčico. Po objavi Murkovih knjig (slovarja in slovnice) je
bila dajnčica v nevarnosti. Takrat je bil v graškem listu Der Aufmerksame
objavljen njegov sestavek Eine zweyte erfreuliche Erscheinung in der
slovenischen Literatur, podpisan s psevdonimom Dalemisel. V članku brani
dajnčico. Piše o tem, da so skoraj vse knjige, zapisane v dajnčici, doţivele drugo
izdajo in da je ljudstvo nov črkopis začelo uporabljati. Slomšek je predvideval, da
je Dalemisel Vid Riţner, ki je ta sestavek zapisal po navodilih dekana Dajnka.
Riţner se je za dajnčico odločno zavzel leta 1836 v dopisu sekovskemu
ordinariatu. V tem dopisu graja nekaj besed in znake za sičnike in šumevce v
bohoričici. Dajnko, Riţner in drugi so jih hoteli nadomestiti z drugimi znaki.
Leta 1848 je Riţner sestavil pesem Der Slaven Vaterland. V svojem testamentu je
zapisal, da podarja svojo dediščino cerkvam na Štajerskem. Poskrbel pa je tudi za
dijake iz šmarjetske fare.
5.2.2.2 Janez Janţekovič
Rodil se je 4. marca 1901 v Zagojičih. Umrl je 9. marca 1988 v Ljubljani.
Osnovno šolo je začel obiskovati v šolskem letu 1907/1908. Po odlično končanih
šestih razredih je bil sprejet na klasično gimnazijo v Mariboru. Leta 1915 je bil
10
sprejet v lavantinsko dijaško semenišče. Vsa leta je bil odličnjak in tudi maturo je
opravil z odliko. V Mariboru je eno leto študiral teologijo, nato je študij
nadaljeval v Parizu, kamor ga je poslal škof Andrej Karlin. Še preden je končal
študij, ga je škof Karlin posvetil v duhovnika. Eno leto je bil kaplan pri Svetem
Miklavţu pri Ormoţu. Leta 1930 je nastopil sluţbo stalnega vikarja v Mariboru.
Začel je tudi poučevati filozofijo in druge predmete v Škofijski bogoslovni šoli.
Leta 1938 je postal profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani, zato se je preselil v
Ljubljano. Predaval je zahtevnejše filozofske predmete: ontologijo, logiko,
kritiko, filozofsko teologijo, etiko, spoznavoslovje. Profesor filozofije je bil skoraj
pol stoletja. V reviji Nova pota je opozoril na problem narodnega izumiranja.
Hotel je prebuditi javno mnenje in narodno zavest. Njegov pisateljski opus obsega
198 enot, kamor spadajo članki, ocene, razprave, knjige (Smisel ţivljenja, ki je
izšla leta 1966 in je marsikateremu kristjanu pomagala ohraniti in utrditi svojo
vero; Filozofski leksikon, v katerem je opisal in pojasnil temeljne filozofske
pojme).
V Ljubljani je ţivel 50 let, vendar je ohranil nekatere značilnosti domače
govorice. Poleg filozofije je imel še eno veliko ljubezen, to so bile čebele.
Janţekovič je imel čut za lepo slovensko besedo. Bil je ugledni znanstvenik,
mislec in duhovnik.
5.2.2.3 Vid Munda
Rodil se je leta 1801 v Zagojičih. Umrl je leta 1872. Bil je stric pravnika Franca
Munde. Bil je duhovnik v Negovi pri Radgoni.
5.2.2.4 Franc Munda
Rodil se je 4. junija 1831 v Zagojičih, umrl pa 20. decembra 1914 v Ljubljani.
Ljudsko šolo je obiskoval doma (ţupnija Svete Marjete niţe Ptuja), gimnazijo v
Mariboru. Nato je šel študirat pravo v Gradec. Njegov stric Vid Munda ga je
spodbujal k študiju teologije, pri čemer mu naj bi nudil vso finančno pomoč,
11
Franc pa se je odločil za pravo, zato tudi ni bil deleţen stričeve podpore. Ţivel je v
bedi, odvisen od pomoči drugih. Preţivljal se je tudi z inštrukcijami. Odvetniško
prakso je opravil na Ptuju, v Gradcu in Ljubljani. Preselil se je v Ljubljano. Leta
1905 se je zaradi starosti odpovedal odvetništvu. Bil je odličen strokovnjak, ki je
uţival veliko spoštovanja in zaupanja. S poštenim in vestnim delom si je prisluţil
bogastvo. Menda je bil tudi konzulent in zastopnik mestne občine. Bil je zaveden
Slovenec in Slovan.
Dr. Munda ni bil poročen. Gospodinjila mu je njegova sestra Elizabeta.
Najmlajšemu bratu je pomagal, da je doštudiral pravo. Munda je bil izredno
radodaren. Marsikateremu študentu je pomagal dokončati študij. Denarno pomoč
je pošiljal celo študentom na Dunaj in v Gradec. Munda je bil največji mecen
slovenske mladine, tudi po svoji smrti. Napisal je oporoko Moja poslednja volja,
pisano v nemškem jeziku, v gotici. Vso svojo posest je namenil Univerzi v
Ljubljani, ki še takrat ni bila ustanovljena. Njegovo posest je upravljalo dijaško
podporno društvo Radogoj. Zapisal je, da morajo študentje dobivati štipendije in
drugo pomoč, društvo Radogoj pa tega ni izpolnjevalo. Ob izbruhu 1. svetovne
vojne je Mundovo zapuščino prevzelo sodišče. Del njegove oporoke pa se je
realiziral, in sicer so v eni izmed njegovih hiš uredili dom za slovenske
visokošolke. Po 2. svetovni vojni je bila Mundova posest nacionalizirana. Nekaj
časa so štipendije še podeljevali, nato so prenehali. Leta 1957 je sklad Mundove
zapuščine prenehal obstajati.
5.2.2.5 France Prelog6
Rodil se je 18. septembra 1922 v Zagojičih, umrl pa leta 1943. V Mariboru je
dokončal šest razredov klasične gimnazije. V času vojne je izgubil celotno
druţino in od takrat ni več videl svoje domačije in domačega kraja. Svoje šolanje
je nadaljeval v Ljubljani. Leta 1943 je opravil maturo, na kar ja bil zelo ponosen.
Odpravil se je v Dobrepolje, kjer je imel namen preţiveti počitnice in si nabrati
6 Povzeto po Krivec (1944: 157–160).
12
moči za študij filozofije in slavistike. Doletela ga je ţalostna usoda. Po hudih
spopadih za grad Turjak so ga zadrţevali v zaporih. Leta 1943 so ga v noči iz 22.
na 23. oktober sredi gozdov ubili.
France je umrl zelo mlad, poln načrtov. Ţe v Mariboru je sodeloval pri dijaških
listih s svojimi začetnimi deli, v Ljubljani je nadaljeval. Za časa ţivljenja njegova
dela niso bila natisnjena, razen črtice Stari Vuk, ki je bila sprejeta v Slovenčev
koledar. Po smrti so ga uvrstili med sodelavce Doma in sveta s črtico Lukarija. Ta
črtica je neke vrste Prelogov program. Lukarijo je predstavil drugačno, kot je bila
poznana v dotedanjih delih.
Druge črtice: Veliki sen, Trnovo cvetje, Hrast se je prelomil, Povest vasi. Med
njegovo zapuščino pa ni najti nobene pesmi, čeprav jih je sprva pisal. Vendar se je
posvečal predvsem pripovedništvu. Bil je navezan na svojo zemljo. Rad je govoril
o lukariji, Ptuju, Halozah in Slovenskih goricah. Bil je natančen, vztrajen, strog do
samega sebe in do svojega dela.
5.3 UMESTITEV GOVORA
Zagojiški govor spada v prleško narečje, ki ga uvrščamo v panonsko narečno
skupino. Skupino sta poimenovala Tine Logar in Janez Rigler v Karti slovenskih
narečij. Ime narečne skupine izhaja iz imena pokrajine, Panonske niţine. Vanjo
spadajo prleško, prekmursko, haloško in slovenskogoriško narečje.
Pred njima je prleško narečje umestil ţe Fran Ramovš v Dialektih, in sicer ga je
uvrstil v severovzhodno štajersko dialektično skupino. V to skupino spadajo
dialekti v Slovenskih goricah, Halozah in v Prekmurju (prekmurščina, prleščina,
goričansko in haloško narečje). Njegovo ozemlje prleškega narečja je obseţnejše
od Logar-Riglerjevega.
Na Karti slovenskih narečij poteka severna meja prleškega narečja na črti od
Mure prek Radencev, nato teče pod Sveto Trojico do Vurberka ob Dravi. Pri
13
Zlatoličju prestopi Dravo, se pribliţa Račam, Spodnji Polskavi, dotakne se
Pragerskega in seţe na jugu do Majšperka. Na jugu seţe do Dravinje, nato teče po
levem bregu Drave do narodnostne meje s Hrvaško in zavije proti severu do
Murskega polja ob Muri (Zorko 2009: 240). Prleško narečje se deli na
spodnjeprleško (vzhodno od črte Ormoţ–Ljutomer), srednjeprleško (mursko-
ščavniško-spodnjepesniško), zgornjeprleško (nad Ptujem, med rekama Dravo in
Pesnico) in kujleško (zgornje Ptujsko polje med Dravinjo in Dravo do črte Ptujska
gora–Pragersko–Rače–Šentjaţ ob Dravi). Zagojiški govor spada v srednjeprleško
narečje.
Med govori so majhne razlike, npr. bolj ali manj ozek izgovor e in o, večja ali
manjša labiovelarizacija a, refleks za ł v opisnem deleţniku je lahko o ali a …
(Kolarič 1968: 630–631).
Za celotno skupino je značilen monoftongičen samoglasniški sistem. Vsak u se je
razvil v ü ('vü:χa), v nenaglašenih zlogih se je zaokroţil v i (si'šit ). Značilen je
zaokroţeni a, ki pa se ponekod ţe izgovarja kot čisti o (b'ro:da). Prleščina ima
kratko naglašene samoglasnike tudi na mestih, kjer jih v knjiţnem jeziku ni. V
vsej panonski narečni skupini se je izgubilo tonemsko nasprotje. Naglas je
jakostni.
6 GLASOSLOVJE7
6.1 NAGLAS IN KOLIKOST
Govori prleškega narečja so doţiveli vse slovenske naglasne premike. Naglasno
mesto je praviloma enako kot v panonskem izhodiščnem sistemu.
7 Povzeto po Kolarič (1968: 631–638) in Zorko (2009: 241–244, 254–257).
14
Prleško narečje ima jakostno naglaševanje in ohranjeno kolikostno nasprotje. Zanj
velja tudi splošni slovenski zakon o odvisnosti samoglasniške kakovosti od mesta
in kolikosti naglasa ali samoglasnika.
Stari kratki cirkumfleks se je podaljšal in prešel za zlog na desno (zl to > zlat ,
ko > ok 'vü:χa). Stari akut se je
skrajšal in ostal kratek v zadnjem in nezadnjem zlogu (b'rat, b'rata). Novi akut na
nezadnjih zlogih je ostal še zmeraj kratek ('meša, s'neχa, 'nọsịn). Kratko naglašeni
samoglasniki so lahko tudi sredi besede ('riba, k'rava). Pojavi se umik naglasa na
prednaglasno dolţino. Novi naglas je dolg (s'vẹ:ča, s'rẹ:da). Pravilo, da predlog
ali predpona lahko potegne naglas za zlog na levo, je še veljavno (ro'kẹ – na
'roko).
Za prleško narečje na splošno, vendar ne za zagojiški govor, je še značilno:
na koncu so naglašene deleţniške oblike: pi'li:, da'li: (ZG8: 'pi:l , 'do:l ),
novi cirkumfleks se pojavlja na priponskih obrazilih -ec, -ek: la'kẹ:t,
Štu'χẹ:c (ZG: 'lo:ket),
zgodaj podaljšani novi akut na priponskem obrazilu -Ьje je ponekod še
ohranjen: kore'jẹ:, vesel'jẹ (ZG: ko'rẹ:je, ve'sẹ:lje). (Zorko 2009: 254)
6.2 SAMOGLASNIKI
Samoglasniški sistem govorov prleškega narečja je enoglasniški in sestavljen iz
dolgih, kratkih in nenaglašenih samoglasnikov.
8 ZG pomeni zagojiški govor.
15
6.2.1 Dolgi naglašeni samoglasniki
i: ü: u:
ẹ: ọ:
e: o:
a: +
Izvor dolgih naglašenih samoglasnikov:
i:
iz stalno dolgega i: 'zi:ma, 'li:st, 'zi:t, 'pi:šen, 'ţi:r, 'si:n, k'ri:š, mar'ti:nček,
m'li:n, ţ'ni:dar, b'ri:tva, šta'li:nke, 'vi:, sre'di:nec.
ü:
iz stalno dolgega u: 'lü:č, 'dü:ša, 'vü:χa, k'lü:č, 'vü:š, p'lü:ča, g'rü:ška,
od'jü:ga, k'lü:čanca, 'lü:kja, 'kü:kec, kla'bü:k.
u:
iz stalno dolgega samoglasniškega ł: 'vu:k, 'du:k, 'ču:n, 'du:ga, 'pu:n,
'du:g , 'su:nce, 'su:nč ca;
redko tudi iz stalno dolgega o: 'du:ma, 'nu:s, s'tu:;
iz stalno dolgega u pred protetičnim j: 'χu:jdo, 'mu:jcek;
v prevzetih besedah: 'tu:kač, 'gu:t, 'pu:bec.
ẹ:
iz stalno dolgega e: 'pẹ:č, 'mẹ:t, 'lẹ:t, pe'pẹ:ja, č'rẹ:va, s 'cẹ:;
16
iz stalno dolgega ǝ: 'vẹ:s, 'dẹ:n, 'mẹ:χen, 'lẹ:n;
iz novoakutiranega ǝ v nezadnjem besednem zlogu: 'sẹ:je, 'pẹ:sj , 'gẹ:ne;
iz stalno dolgega ę: 'pẹ:t, 'pẹ:tek, i'mẹ:, de'vẹ:t, 'vẹ:ţen, p'lẹ:šen, p'rẹ:den,
'zẹ:be;
iz stalno dolgega ě: z'vẹ:zda, s'vẹ:ča, g'rẹ:χ, be'sẹ:da, 'lẹ:ta, 'mẹ:sta;
iz i v poloţaju ob r: 'fẹ:rma, p'rẹ:dga.
ọ:
iz stalno dolgega o: 'nọ:č, 'mọ:č, 'rọ:gel, 'bọ:k, g'nọ:j, 'lọ:j, me'sọ:, ne'bọ:,
'kọ:st;
iz stalno dolgega nosnega ǫ: k'lọ:p, 'kọ:lek, k'rọ:k, 'rọ:p, 'sọ:t, go'lọ:p,
'gọ:bec, 'zọ:p, 'mọ:š.
e:
iz dolgega a v poloţaju pred j: m'le:jš , 'še:jba, 'be:jtar, ţ'le:jf,
d've:js .
o:
iz stalno dolgega a: g'ro:t, p'ro:χ, k'ro:l, 'vo:pno, ko'vo:č, b'ro:da, g'lo:va,
'lo:š, ko'lo:č, 'jo:strep, 'po:vok.
a:
redko iz stalno dolgega in staroakutiranega a: tre'pa:lnice, 'χa:mer, 'ka:t,
'ta:st, pri'ja:tel, 'pa:vočina, 'pa:zdeχa, li'pa:ja.
:
iz stalno dolgega samoglasniškega : 'p st, o'b :f, 'č :f, 'm :tvec, s'm t,
'g :m, 'b f, 'z :je, 'k :čma, 'k :st, pos't :f, 'v 'k ma.
17
6.2.2 Kratki naglašeni samoglasniki
i ü u
ẹ ọ
e
a +
Izvor kratkih naglašenih samoglasnikov
i
iz staroakutiranega i v zadnjem in nezadnjem besednem zlogu: 'miš, f'tič,
'sit, 'nič; 'vilce, 'šijak, 'ţila, s'vija, mrav'lišče, 'pisker, 'pisanke,
spoved'nica, li'sica, 'lipa, 'riba, 'χiša.
ü
iz staroakutiranega u v zadnjem in nezadnjem besednem zlogu: 'lük, 'tü,
p'lük, 'küp, k'rüχ, f'küp; 'küšar, 'sükja, k'lüka, 'müχa, 'cüzek, s'tüdenec,
'vüzda, ki'püvlen.
u
iz staroakutiranega samoglasniškega ł: do'pudne, 'buχa, ţuna, 'vuna,
'tučen;
iz kratkega ozkega o v poloţaju pred n ali m: 'kuj, z'vun, 'kum , 'kun,
'kunec;
v prevzetih besedah: 'kučet, 'šurc, 'unterš ca, 'luster, pa'ruč, 'šuma.
18
ẹ
iz staroakutiranega ě v zadnjem in nezadnjem besednem zlogu: 'dẹt;
ko'lẹno, ne'vẹsta, st'rẹχa, 'pẹna, b'rẹza, 'lẹto, 'mẹsto, 'rẹzat , po'vẹdat ,
'cẹsta;
redko iz novoakutiranega e v nezadnjem besednem zlogu: 'ţẹnska, 'ţẹnịχ,
'pẹrje,;
redko iz sekundarno naglašenega e: 'ţẹna, 'tẹta, 'nẹčen.
ọ
iz novoakutiranega o v zadnjem in nezadnjem besednem zlogu: š'kọf, 'kọš,
st'rọk, k'rọp; 'vọla, 'χọja, 'nọša, š'kọda, 'dọta, 'nọs p'rọs
iz staroakutiranega nosnega ǫ: 'dọga, 'kọča, 'tọča;
iz umično naglašenega o: 'kọtel, 'nọga, 'kọza, 'ọfca, 'ọkno, 'ọplen.
e
iz novoakutiranega e zadnjem in nezadnjem besednem zlogu: k'met; 'zelje,
'seden, k'meta, 'česnek, 'nesa, 'reka;
iz staroakutiranega nosnega ę: 'detela, pok'leknit , 'zet, 'tele, 'jezik;
iz umično naglašenega e: 'čelo, 'rebro, 'sestra, 'rekla, 'pekla, 'nesla;
iz novoakutiranega ǝ v zadnjem in nezadnjem besednem zlogu ter iz
sekundarno naglašenega ǝ: 'pes, 'deš, g'nes; na 'teše, 'meša, 'vešk f'seχne;
'megla;
v prevzetih besedah: c'vek, š'keden.
a
iz staroakutiranega a v zadnjem in nezadnjem besednem zlogu: b'rat, 'gat;
k'rava, 'mat 'kača, 'jaboko, s'latka, 'jagoda, 'pamet, z'laga;
19
v prevzetih besedah: g'laţovina, 'fašenk, š'tala.
iz staroakutiranega samoglasniškega : 'p sa, 'd va, č'm l, 's na, 'v ba, 't s,
'p per, 'k ma.
6.2.3 Nenaglašeni samoglasniki
Nenaglašeni vokali so vedno kratki.
i u
e o
a +
Izvor nenaglašenih samoglasnikov
i
iz nenaglašenega i: 'jezik, zi'dar, cim'rača, ţi'do:fka, piv'nica, 'lẹšnik,
'ọ:pčina, 'jẹtika, 'χọ:stija;
iz nenaglašenega prednaglasnega in ponaglasnega u: lid'jẹ:, si'šit , vi'ši:;
'kọţiχ;9
9 V zapisanem gradivu se v dveh besedah prednaglasni ü ohranja: klü'čo:r, dü'šit .
20
u
iz nenaglašenega u: dru'ţina, ču'do:k, ţu'pan.
e
iz nenaglašenega e: be'sẹ:da, le'ti:, ve'sẹ:lo, ze'lẹ:no, 'nesen, 'pọ:le,
'mọ:rje, 'peče;
iz nenaglašenega ę: 'tele, 'jo:strep, 'cüzek, 'pamet, pe'šica;
iz nenaglašenega ě: le'vica, tes'tọ:, te'lọ:, sme'jat se, 'ọreχ, 'sọ:set, 'pọ:le,
'mọ:rje;
iz nenaglašenega ǝ: 'pekel, s'teber, χ'lo:pec, 'kọsec, 'pẹ:sek, 'pẹ:tek.
o
iz nenaglašenega o: go'lọ:p, zob'jẹ:, 'šilo, g'nẹ:zdo, lo'banja, 'lẹto,
boro'vi:nka, ko'rẹ:je, o'lü:pa, 'mẹsto.
a
iz nenaglašenega a: las'jẹ:, p'lẹša, 'sükja, s'reča, brada'vica, 'cọta,
'rọbača;
iz nenaglašenega l v opisnem deleţniku: je 'dẹla, 'reka, 'peka, 'nesa.
iz nenaglašenega : p s'to:nec, s 'cẹ:, č 'talo, s 'šẹ:n, d v'nica, t 'pin, k 'vi:.
nastal po redukciji samoglasnika: 'mant 'tib 'pọt, p'rik t, s'tẹ: ,
š'tik ,
21
nastal po redukciji samoglasnika: 'ọs deset, 'ta: ţ t, 'nọs p'rọs
pog'led te, 'tọt 'unterš ca, pod'rü:ţ ca, 'pu:noš s'vẹč ca,
š'mar ce, 'gọ:se ca.
6.2.4 Moderna vokalna redukcija
Moderna vokalna redukcija je redka. Ni vplivala na razvoj naglasnega mesta in na
izgubo intonacij. Največkrat onemevata nenaglašena samoglasnika i in e v
soseščini zvočnikov r, l, m, n:
i: 'küχja, 'veverca, s'nọ:č , 'gọ:se ca, č'rẹpja, 'vilce;
e: 'tọrk, pon'dẹ:lek, 'vẹ:dla.
V velelniškem obrazilu v dvojini in mnoţini se izgublja i: 'nesmo, pog'led te,
't pta, 'lọ:vma.
Pojavljajo se tudi dvojne naglasne oblike, ki so nastale po analogičnem
posploševanju (bi'lọ: in b'lọ:). (Ramovš 1935: 178)
Nenaglašeni i se zniţa v bliţino izgovornega mesta e ('ţagat , k'lẹ:čat , člo'vẹšk ).
Nenaglašeni e je zelo širok. Nenaglašena in se pojavljata v ponaglasni legi.
6.3 SOGLASNIKI
Soglasniški sestav zagojiškega govora je enak kot v knjiţnem jeziku. Obsega
zvočnike m, n, l, r, j (z varianto ), v (z variantama f in ) in nezvočnike p, t, s, š,
c, č, k, f, χ, b, d, g, z in ţ.
22
6.3.1 Zvočniki
v j
m n
r, l
Fonem /v/
se pred in med samoglasniki ter pred zvočniki in zvenečimi nezvočniki
izgovarja kot zobnoustnični v: o'b :v , c'vek, 'bükva, 'vẹ:ja, vo'dẹ:r, 'vọ:s,
'vino, z'vẹ:r, s'vẹč ca, 'cẹrkva, de'vẹ:t, g'laţovina, ko'vo:č, 'dü:šjovo,
spoved'nica, 'javor, ne'vẹsta, v'rẹme, v'nük, piv'nica, m'ravla, v'dọ:va,
v'zẹ:t , v 'mẹstiχ, v 'lẹ:taχ;
se na koncu besede in v poloţaju pred nezvenečimi nezvočniki (tudi pred
pavzo) izgovarja kot f: b'ri:tof, 'pọtkef , 'd f, zd'raf, 'č :f, o'b :f, 'kujof,
ţe'ni:tef, 'si:nof, p'raf , f'se, 'ọfca, f'küp, f'so:k , f 'šum ;
redko se izgovarja tudi kot : 'ta: ţ t, ;
protetični v pred zadnjimi vokali: 'vüjec, 'vüna, 'vüsta, 'vü:χa, 'vü:š,
'vo:pno, povi'tica, 'vütro;
v vzglasju lahko onemi: ;
vm > χm: χ'm t ;
v-m > l-m: 'lamp.
Fonema /n/ in /m/
n: 'nu:s, k'nọf, ţ'ni:dar, 'agvent, m'li:n, s'tüdenec, dru'ţina, šta'cün, 'ţuna,
'ču:n;
m: 'rama, mos'to:č o'mẹ:t, 'mu:jcek, ţ'licoma, 'rokama, 'müχa, 'zẹmla,
'ječmen;
23
palatalni n' je izgubil nazalnost in se razvil v nosnjeni drsnik , na koncu
besede pa je otrdel v n: roţe'nič ak, 'nọt š a, ' iva, ' egova, 'lü:k a, čel' o:k,
ţeg'no:va e, gospo'di a, ko'rẹ: e, ka'mẹ: e, zna'mẹ: e, og' iše, kos'ta , 'ku ;
š'keden, 'ọgen, g'lẹ:ţen;
o v nekaterih primerih je lahko n' tudi ohranjen: lo'banja;
končni m prehaja v n: 'nu:son, 'zọ:ben, χ'merjen, 'seden, d'veran, 'kọtlon,
'peson, 'ko:n, ţ'jin, d'nẹ:von, 'nẹ:man, 'pi:šen, v'zẹmen, ot'peren,
revma'ti:zen;
br > mr: m'ramor;
analogični n: 'sẹmen, v'rẹmen.
Fonem /r/
r: b'ro:da, k'ro:l, na'rüče, dru'ţina, 'ọtrok, ot'peren, k'ri:, z'vo:ra, o'ro:t,
k'rava;
skupini čre- in ţre- sta ohranjeni: č'rẹ:pje, č'rẹ:šja, ţ'rẹ:bec;
v vzglasju se izgovarja skupaj s ǝ: ǝ ;
r' v sklanjatvi v poloţaju pred vokalom otrdi: kram'pẹ:ra, 'meţnara,
'javora.
Fonem /l/
l: 'lo:s, χ'lọ:t, ţ'le:jf, 'jẹlka, g'loboko, p'lük, 'čẹ:la, ţe'lẹzo, sk'lẹda, 'pekel,
ko'lo:č;
palatalni l' je otrdel v vseh pozicijah: 'no:stil, k'ro:l,'vọla, lid'jẹ: 'nagel,
p'lüvat , k'lü:č, 'kašel, 'ọ:gle, ne'dẹla, p'lü:ča;
o ohranjen še samo v besedah: 'ọlje, 'zelje;
24
končni -l je v moškospolskih deleţnikih ednine skupaj z vokalom pred
seboj prešel v a: m'lo:ta, 'nesa, 'reka, 'peka, 'dẹla, 'vida, 't pa.
Fonem /j/
j: lo'banja, 'jezik, 'jẹ:nka, jab'lana, 'mẹ:ja, sme'ja se, 'mọj;
pred d, z, c, s se vriva novi j: 'mu:jcek, 'χu:jdo, 'χu:jdega; tudi t'jeden,
ţ'genjk ;
j na koncu besede se lahko izgubi: f'čere,'nẹ:gda.
6.3.2 Nezvočniki
s š
p t k č c f
b d g
z ţ
Fonem /p/
zapornik p je dobro ohranjen: p'lẹša, 'p :st, 'rẹ:p, 'pu:ba, pri'ja:tel,
χ'lo:pec;
asimilacija pt v ft: f'tič.
Fonem /b/
zapornik b je ohranjen: 'še:jba, 'bi:k, so'bọta, 'pu:ba, sro'bọ:t, b'rẹ:k,
g'raba;
25
b v izglasju in pred nezvenečim soglasnikom v imenovalniku ednine
izgubi zvenečnost: 'zọ:p, go'lọ:p, 'ọ:pčina, opχa'ji:lo;
o tudi pred premorom izgubi zven: op t'rẹ:χ.
Fonem /t/
ohranjen t: 'vüsta, 'kọ:st, 'mant 'ši:vat , 'ţito, ne'vẹsta, o'to:va, ko'kọ:t,
ko'kọ:ta;
redukcija t: 'k :sn , 'šẹ:sdeset, 'kẹr ;
sekundarna skupina tl v ţenskospolskem deleţniku prehaja v l: p'lẹ:la;
tl > kl: 'tlačili'.
Fonem /d/
d: b'ro:da, 'di:la, 'd va, š'keden, s'tüdenec, ne'dẹla', jagoda, 'dẹ:n;
d pred nezvenečimi nezvočniki, v izglasju ali pred premorom prehaja v t:
'pọtkef, s'latka, ot'peren, 'sọ:set, 'mẹ:t, χ'lọ:t, ot 'so:dja, pret 'šu:moj;
dn > gn: g'nes;
dv > gv: 'agvent.
Fonem /k/
k: ka'za:lec, 'küra, k'lüka, 'rọka, m'laka, 'pọtok, v'nük, s'vo:k, 'dẹkla;
Fonem /χ/
χ: 'χiša, χ'rẹn, me'χi:r, 'müχa, χ'lo:pec, p'ro:χ, 'buχa, g'rẹ:χ, s'mẹ:χ, 'ọreχ;
χ lahko na koncu besede onemi: f'čo:sị;
χč > š: 'niše.
Fonem /g/
g: 'nọga, g'ro:t, g'lo:va, 'ọgen, d'rü:gega, 'gut, 'rọ:gel, g'nọ:j, go'lọ:p;
g v izglasju izgubi zven: p'lük, s'nẹ:k, 'jük, k'rọ:k, 'bọ:k.
26
Fonem /f/
f: b'ri:tof, k'nọf, š'tünfe, 'fašenk, š'kọf, ţ'le:jf, 'fẹ:jst.
Fonem /c/
c: 'su:nce, 'lice, 'po:lec, s 'cẹ:, ţ'lica, šta'cün, 'cọta, 'rọ:bec, 'šurc, 'kunec,
c'viren.
Fonem /č/
č: 'čelo, p'lü:ča, 'č :f, 'nọ:č, χ'čẹ:ra, 'mačeχa, 'lü:č, č'lọvek, 'nič,
k'lü:čanca.
Fonem /z/
z: 'pa:zdeχa, 'kọza, 'zelje, 'zo:vec, 'zi:ma, z'vẹ:zda, z 'lẹt , 'zẹmla, zna'mẹ:je,
z'vun;
redukcija vzglasnega z: ve'čẹ:r.
Fonem /ž/
ţ: 'ţila, 'kọţa, ţ'lica, 'ţẹnska, 'jüţna, te'ţo:va, 'ţabe, dru'ţina, ţ'lo:χta;
pred n', ki je otrdel, preide z v ţ: ţ'jin, ţ'jim .
Fonem /s/
s: g'lista, 'sanke, b'rüs, 'lẹsa, 'gọ:ska, 'mẹ:sec, s'vija, 'ọsa, s 'šẹ:n;
na koncu besede z izgubi zven: 'jẹ:s, 'jas, 'vọ:s.
Fonem /š/
š: 'χiša, 'miš, 'ši:jak, 'dü:ša, 'süša, 'šọ:la, pše'nica, s'tarš , š'tirje, š'tirdeset,
'meša;
27
na koncu besede, pred premorom in nezvenečim nezvočnikom ţ izgubi
zven: 'deš, k'ri:š, s'tọrš, s'rẹ:š, 'mọ:š;
sklop šč se olajša v š: 'išen, og'jiše, na 'teše, k'lẹ:šje, 'küšar, 'piše, ko'šica,
'niše; ohranjen šč: mrav'lišče, 'tašča;
sk > šk: š'keden.
7 OBLIKOSLOVJE
7.1 SAMOSTALNIŠKA BESEDA
7.1.1 Samostalnik
V govoru se ohranjajo vsi trije spoli, le samostalniki srednjega spola se lahko
feminizirajo. Prevladuje pregibanje po nepremičnem naglasnem tipu, znan je tudi
premični, deloma mešani, končniški pa je po naglasnem umiku odpravljen. (Zorko
2009: 244)
Samoglasniški upad je minimalen, zato se končnice ne reducirajo, le končni -i se
lahko zniţa do stopnje ozkega e-ja.
28
7.1.1.1 MOŠKE SKLANJATVE
Prva moška sklanjatev
V to sklanjatev spadajo samostalniki, ki imajo v imenovalniku ednine končnico
-ø, v rodilniku pa -a ali -u. Mnoţinski samostalniki imajo v imenovalniku
končnico -i, v rodilniku pa -ov. Ohranjen je podspol ţivost/neţivost.
I. Nepremični naglasni tip
Sklanjatveni vzorec za samostalnik 'kuj:
ednina mnoţina dvojina
I 'kuj 'kuj 'kuja
R 'kuja 'kujof 'kujof
D 'kuj 'kujon 'kujoma
T 'kuja 'kuj 'kuja
M 'kuj 'kujiχ 'kujiχ
O 'kujon 'kuj 'kujoma
Razlike v sklanjatvenem vzorcu med zagojiškim govorom in knjiţnim jezikom:
v dajalniku in mestniku ednine je v obravnavanem govoru končnica - ,
nastala iz u prek ü, v knjiţnem jeziku pa je na tem mestu -u;
orodnik ednine ima končnico -on, knjiţni jezik pa -em;
rodilnik dvojine in mnoţine se konča na -of, v knjiţnem jeziku je končnica
-ø/-ov/-ev;
dajalnik mnoţine ima končnico -on, knjiţni jezik -em;
29
toţilnik mnoţine se konča na - (izgovor je blizu ozkemu e), knjiţni jezik
-e;
orodnik dvojine se konča na -oma, v knjiţnem jeziku pa na -ema.
Kadar samostalnik zaznamuje neţivost, se njegov sklanjatveni vzorec od vzorca
samostalnikov, ki zaznamujejo ţivost, razlikuje v tem, da imata imenovalnik in
toţilnik ednine enako obliko (k'rüχ). Nepremični naglas ima večina samostalnikov
moškega spola (b'rat b'rata, 'si:n 'si:na, 'nu:s 'nu:sa , 'deš 'deţa, 'mẹ:sec 'mẹ:sca,
k'met k'meta, k'rüχ k'rüχa, 'lamp 'lampa).
II. Premični naglasni tip
Premični naglas imajo samostalniki tipa: 'bọţič bo'ţiča, 'ọtrok ot'rọka, 'ọreχ
o'rẹχa.
III. Mešani naglasni tip
Sklanjatveni vzorec za samostalnik lid'jẹ::
I lid'jẹ:
R 'lü:d
D li'dẹ:n
T li'di:
M li'dẹ:χ
O lid'mi:
Mešani naglas še imajo samostalniki tipa: zob'jẹ:, las'jẹ:.
30
Premene osnove
V mnoţini in dvojini ni podaljšave z -ov: 'nu:s 'nu:s 'nu:sa, g'rọ:p g'rọ:b
g'rọba, 'si:n 'si:n 'si:na;
samostalniki, katerih osnova se končuje na govorjeni samoglasnik ali na
-r, v sklonih z neničto končnico osnove ne podaljšujejo z -j: me'sar
me'sara, ol'to:r ol'to:ra, pas'tir pas'tira;
v lahko izgovorljivih soglasniških sklopih lahko ǝ, nastal iz e, izpade:
'zo:vec 'zo:fca, 'mẹ:sec 'mẹ:sca, 'vọ:sek 'vọ:ska. V teţje izgovorljivih
zlogih pa je ohranjen: 'vüjec 'vüjeca, 'pu:bec 'pu:beca, 'pọ:pek 'pọ:pek;
beseda 'dẹ:n ima neobstojni e, v ostalih številih in sklonih dobi novo
osnovo d'nẹ:v- (razen v rodilniku dvojine): 'dẹ:n d'nẹ:va; d'nẹ:v d'nẹ:vof;
d'nẹ:va d'ni:.
Premene končnice
Ne pozna nenaglašene končnice -je, ampak ima na tem mestu končnico -i:
b'rat go'lọ:b 'mọ:ţ ;
mehki soglasniki so otrdeli, zato ni preglasa o v e za c, č, ţ, š, j: s st'ricon,
s ko'vo:čon, s 'kujon;
za krajevna imena je značilna posebna rodilniška oblika: Sago'jič Sago'jič
(Zagojiči).
Druga moška sklanjatev
V drugo moško sklanjatev spadajo samostalniki moškega spola, ki zaznamujejo
moške osebe in imajo v imenovalniku ednine končnico -a, v rodilniku pa -e.
(Toporišič 2004: 288) Po drugi moški sklanjatvi se sklanjajo lastna imena.
31
Tretja moška sklanjatev
V tretjo sklanjatev gredo samostalniki, ki vse sklone in števila izraţajo z
različnimi končnicami -ø. Večinoma so to kratice (akronimi) in npr. sprevrţeni
(konverzni) črkovni ipd. samostalniki. (Toporišič 2004: 289)
Četrta moška sklanjatev
V četrto sklanjatev gredo samostalniki, ki se sklanjajo kot pridevniške besede.
(Toporišič 2004: 289)
Sklanjatveni vzorec za besedo 'vẹ:jk :
ednina mnoţina dvojina
I 'vẹ:jk 'vẹ:jk 'vẹ:jka
R 'vẹ:jkega 'vẹ:jkiχ 'vẹ:jkiχ
D 'vẹ:jkemu 'vẹ:jkin 'vẹ:jkima
T 'vẹ:jkega 'vẹ:jke 'vẹ:jka
M 'vẹ:jken 'vẹ:jkiχ 'vẹ:jkiχ
O 'vẹ:jkin 'vẹ:jkim 'vẹ:jkima
Od knjiţnih oblik se razlikuje samo v končnem -n in v končnem - , katerega
izgovor je pribliţan ozkemu e.
7.1.1.2 ŢENSKE SKLANJATVE
Prva ţenska sklanjatev
V to sklanjatev gredo samostalniki ţenskega spola, ki imajo v imenovalniku
ednine večinoma končnico -a, v rodilniku pa dosledno -e; mnoţinski samostalniki
32
imajo v imenovalniku končnico -e, v rodilniku pa zmeraj -ø. (Toporišič 2004:
289)
I. Nepremični naglasni tip
Sklanjatveni vzorec za samostalnik k'rava:
ednina mnoţina dvojina
I k'rava k'rave k'rav
R k'rave k'ro:f k'ro:f
D k'rav k'ravan k'ravama
T k'ravo k'rave k'rav
M k'rav k'ravaχ k'ravaχ
O k'ravoj k'ravam k'ravama
Razlike v sklanjatvenem vzorcu prve ţenske sklanjatve med zagojiškim govorom
in knjiţnim jezikom:
končni -i se pomakne niţje, blizu ozkemu -e;
v orodniku ednine končni knjiţni -o zamenja -oj;
v rodilniku dvojine in mnoţine končni -v izgubi zven;
v rodilniku dvojine in mnoţine je značilno oţenje samoglasnika;
v dajalniku mnoţine se končni -m zamenjuje z -n.
Pri samostalnikih ţenskega spola prevladuje nepremični naglasni tip ('küra, 'ţẹna,
'ţẹnska, b'ro:da, 'rama, ţ'lica, 'mela, 'čẹ:la, 'ọfca, 'buχa, 'ọsa, ko'šica, 'mama,
χ'čẹ:ra). Po nepremičnem naglasnem tipu se sklanjajo tudi knjiţni samostalniki na
-ev. V zagojiškem govoru se v imenovalniku končujejo na -va ('cẹrkva, 'retkva,
33
b'ri:tva, b'rẹskva), izjema pa je beseda mlačev (m'lo:tef). Nekateri samostalniki
srednjega spola se feminizirajo ('pera, č'rẹ:va, 'gümna, ban'dẹ:ra, 'vü:χa, t'lẹ:).
II. Mešani naglasni tip
Sklanjatveni vzorec za samostalnik 'nọga:
ednina mnoţina dvojina
I 'nọga no'gẹ: 'nọg
R no'gẹ: 'nọ:k 'nọ:k
D 'nọg 'nọgan 'nọgama
T 'nọgo, no'gọ: no'gẹ: no'gẹ:
M 'nọg 'nọgaχ 'nọgaχ
O no'gọ:j no'gam no'gama
Mešani naglasni tip še imajo samostalniki: 'rọka ro'kẹ:, 'vọda 'vodẹ:.
Premene osnove
Samostalnik 'nọga ima v rodilniku dvojine in mnoţine obliko 'nọ:k;
samostalnik hči ima ţe v imenovalniku osnovo χ'čẹ:r-;
v rodilniku mnoţine se v nekaterih samostalnikih med soglasniški sklop
nezvočnik zvočnik vrine e: m'ravle m'ravel, 'bü:rkle 'bü:rkel; pred j pa se
vriva samoglasnik i: k'lẹ:šje k'lẹ:šij.
34
Premene končnic
V orodniku ednine je značilna nenaglašena končnica -oj pri nepremičnem
naglasnem tipu in naglašena pri mešanem naglasnem tipu;
samostalnik hči ima v toţilniku ednine končnico -ø: χ'čẹ:r.
Druga ţenska sklanjatev
V to sklanjatev gredo samostalniki ţenskega spola, ki imajo v imenovalniku
ednine končnico -ø, v rodilniku pa -i; mnoţinski samostalniki imajo v
imenovalniku in rodilniku končnici -i. (Toporišič 2004: 293)
I. Nepremični naglasni tip
Sklanjatveni vzorec za samostalnik 'miš:
ednina mnoţina dvojina
I 'miš 'miš 'miš
R 'miš 'miš 'miš
D 'miš 'mišin 'mišima
T 'miš 'miš 'miš
M 'miš 'mišiχ 'mišiχ
O 'mišjoj 'mišm 'mišima
Razlike v sklanjatvenem vzorcu prve ţenske sklanjatve med zagojiškim govorom
in knjiţnim jezikom:
končni -i se pomakne niţje, blizu ozkemu -e;
v orodniku ednine končni knjiţni -o zamenja -oj;
35
dajalnik mnoţine ima namesto knjiţnega -m končaj -n;
v dajalniku in orodniku dvojine je končnica -ima, v knjiţnem jeziku pa je
-ma.
Po nepremičnem naglasnem tipu se sklanjajo samostalniki: s'm t s'm t 'p sa
'p s o'b :f o'b :v , pos't :f pos't :v .
II. Mešani naglasni tip
Sklanjatveni vzorec za samostalnik 'nọ:č:
ednina mnoţina dvojina
I 'nọ:č no'či: no'či:
R no'či: no'či: no'či:
D 'nọ:č no'čẹ:n no'čẹ:ma
T 'nọ:č no'či: no'či:
M 'nọ:č no'čẹ:χ no'čẹ:χ
O noč'jọ:j noč'mi: no'čẹ:ma
Po mešanem naglasnem tipu se sklanjajo samostalniki: 'pẹ:č pe'či:, 'vẹ:s ve'si:,
'kọ:st kost'jọ:j, 'vü:š vi'ši:, k'ri: k 'vi:.
Premene osnove in končnic
v orodniku ednine je značilna nenaglašena končnica -oj pri nepremičnem
naglasnem tipu in naglašena pri mešanem naglasnem tipu;
nekateri samostalniki imajo v dajalniku in mestniku mnoţine in dvojine ter
v orodniku dvojine končnice -en, eχ, -ema;
36
samostalnik k'ri: ima, razen v imenovalniku in toţilniku ednine, osnovo
krv-.
Tretja ţenska sklanjatev
V tretjo ţensko sklanjatev gredo samostalniki, ki vse sklone in števila izraţajo s
končnico -ø. (Toporišič 2004: 296)
Četrta ţenska sklanjatev
V četrto ţensko sklanjatev gredo samostalniki, ki se sklanjajo kot pridevniške
besede ţenskega spola. (Toporišič 2004: 296)
Sklanjatveni vzorec za besedo 'vẹ:jka:
ednina mnoţina dvojina
I 'vẹ:jka 'vẹ:jke 'vẹjk
R 'vẹ:jke 'vẹ:jkiχ 'vẹ:jkiχ
D 'vẹ:jk 'vẹ:jkin 'vẹ:jkima
T 'vẹ:jko 'vẹ:jke 'vẹ:jk
M 'vẹ:jk 'vẹ:jkiχ 'vẹ:jkiχ
O 'vẹ:jkoj 'vẹ:jkim 'vẹ:jkima
Od knjiţnih oblik se razlikuje v končnem -i, ki je blizu ozkemu e, v orodniku
ednine s končajem -oj in v dajalniku mnoţine s končnim -n.
37
7.1.1.3 SREDNJE SKLANJATVE
Prva srednja sklanjatev
V to sklanjatev spadajo samostalniki srednjega spola, ki imajo v imenovalniku
ednine končnico -o/-e ali -ø, v rodilniku pa -a. Mnoţinski samostalniki imajo v
imenovalniku končnico -a, v rodilniku pa -ø.
I. Nepremični naglasni tip
Sklanjatveni vzorec za samostalnik 'ọkno:
ednina mnoţina dvojina
I 'ọkno 'ọkna 'ọkn
R 'ọkna 'ọken 'ọken
D 'ọkn 'ọknan 'ọknama
T 'ọkno 'ọkna 'ọkn
M 'ọkn 'ọknaχ 'ọknaχ
O 'ọknon 'ọknam 'ọknama
Razlike v sklanjatvenem vzorcu med zagojiškim govorom in knjiţnim jezikom:
končni -i se pomakne v izgovorno mesto ozkega e;
dajalnik in mestnik ednine imata končnico - namesto knjiţnega -u;
orodnik ednine ima končni -n;
v dajalniku mnoţine je končnica -an za knjiţno -om;
v mestniku mnoţine in dvojine je končnica -aχ za knjižno -iχ;
v orodniku mnoţine je končnica -am za knjižno -i;
38
dajalnik in orodnik dvojine imata končnico -ama, v knjiţnem jeziku pa je
-oma.
Izjema so nekateri samostalniki, ki imajo v rodilniku ednine namesto -a končnico
-e: 'rebro 'rebre, 'jaboko 'jaboke.
Po nepremičnem naglasnem tipu se sklanjajo samostalniki srednjega spola tipa:
'lice 'lica, 'kọ:lo 'kọ:la, 'lẹto 'lẹta, 'mẹsto 'mẹsta, 'čelo 'čela, 'vüsta 'vüst, 'jẹ:tra
'jẹ:ter, p'lü:ča p'lü:č.
II. Premični naglasni tip
Sklanjatveni vzorec za samostalnik 'tele:10
ednina mnoţina dvojina
I 'tele 'tẹ:lč te'let
R te'leta 'tẹ:lčof te'lẹ:t
D te'let 'tẹ:lčon te'letoma
T 'tele 'tẹ:lče te'let
M te'let 'tẹ:lčiχ te'letiχ
O te'leton 'tẹ:lč te'letoma
Premični naglasni tip imajo tudi samostalniki, ki osnovo podaljšujejo z -n-:
v'rẹmen vre'mẹna, 'sẹmen 'sẹmena.
10
Informatorka je pri besedi tele v mnoţini uporabila drugačno osnovo, zato se tudi končnice
razlikujejo. V mnoţini se tako srednjespolski samostalnik sklanja po prvi moški sklanjatvi.
39
III. Mešani naglasni tip
Mešani naglasni tip imajo samostalniki tipa: o'kọ: 'ọ:ka, ne'bọ: 'nẹ:ba.
Premene osnove
Samostalniki, ki imajo v imenovalniku ednine končnico -ø, osnovo
podaljšujejo s -t- ali -n-: 'tele te'leta, 'piše 'pišeta, v'rẹmen v'rẹmena;
ni podaljšave osnove s -s-: dre'vọ: d'rẹ:va, 'kọ:lo 'kọ:la;
samostalnik ne'bọ: ima posebno obliko v mnoţini: ne'bẹsa;
samostalnik po'lẹno ima v mnoţini drugačno osnovo poln- ('pọlna);
beseda tla ima posebno obliko: t'lẹ: t'lẹ:χ.
Premene končnice
v besedah vreme in seme se podaljšava z -n- prenese tudi v imenovalnik:
v'rẹmen, 'sẹmen;
orodnik mnoţine besede 'd va ima obliko 'd vam , v knjižnem jeziku je
oblika drvmi;
nekateri mnoţinski samostalniki prenašajo -a v vse končnice: p'lü:ča
p'lü:čaχ, 'vüsta 'vüstaχ;
za c, j, č, ţ, š ni preglasa o v e: 'lice 'licon, 'su:nce 'su:ncon, ko'rẹ:je
ko'rẹ:jon.
40
Druga, tretja in četrta srednja sklanjatev
Druge srednje sklanjatve ni. V tretjo sklanjatev spadajo samostalniki, ki se
sklanjajo s končnico -ø. V četrto sklanjatev spadajo samostalniki, ki se sklanjajo v
pridevniški sklanjatvi.
V zbranem gradivu se ni pojavil noben samostalnik tretje in četrte srednje
sklanjatve.
7.1.2 Samostalniški zaimki
Samostalniški zaimki so osebni in neosebni.
7.1.2.1 Osebni zaimki
Izraţajo udeleţenca in neudeleţenca besedovanja. Od rodilnika dalje imajo
nadomestno osnovo. Lahko so naglasne, naslonske in navezne oblike.
Naglasne oblike11
I R D T M O
'jas 'mẹne 'mẹn 'mẹne pr 'mẹn z
'mẹ:noj
'mi:ja/'mi:j 'no:j 'nama 'no:j pr 'nama z 'nama
11
Za poševnico so zapisane oblike ţenskega spola, ponekod pa je za obliko ţenskega spola
zapisana še oblika za srednji spol.
41
'mi:/'mẹ: 'nas 'nan 'nas p'rinas z 'nam
'ti: 'tebe 'teb 'tebe pr 'teb s 'tọ:boj
'vi:ja/'vi:j 'vo:j 'vama 'vo:j pr 'vama z 'vama
'vi:/'vẹ: 'vas 'van 'vas p'rivas z 'vam
'ọn/'ọna/'ọvo 'jega/'jẹ: 'jẹm 'jọ:j 'jega/'jọ: p'rijen/p'rijoj ţ 'jin/ţ
'jọ:j
'ọvad'vo:/'ọvid'vẹ:/
'ọvid'vẹ:
'jüj 'jima 'jüj pr 'jima ţ 'jima
'ọv 'jiχ 'jin 'jiχ p'rijiχ ţ 'jim
Naslonske oblike
R D T
me m me
noj nama noj
nas nan nas
te t te
voj vama voj
vas van vas
ga/je mu/j ga/jo
jüj jima jüj
jiχ jin jiχ
42
Navezne oblike
Záme – za 'mẹne, zánas – za 'nas/'zanas, záte – za 'tebe/'zate, závas – 'zavas, zanj
– za 'jega, zánjo – za 'jọ:, zánje – za 'je:, zánju – za 'jüj .
Značilnosti osebnih zaimkov:
za srednji spol se uporablja oblika 'ọvo;
končnica -oj v orodniku prve, druge in tretje osebe ednine;
v prvi in drugi osebi mnoţine ter tretji osebi mnoţine in ednine se v
mestniku v predloţni zvezi naglas umakne na predlog: p'rinas, p'rivas,
p'rijen, p'rijoj, p'rijiχ; prav tako se naglas umakne na predlog tudi v
naveznih oblikah osebnih zaimkov: 'zanas, 'zate, 'zavas;
prva in druga oseba ednine imata v orodniku le eno, daljšo obliko: z
'mẹ:noj, s 'tọ:boj;
zaimki on (ona, ono), onadva (onidve, onedve), oni (one, one) so v
odvisnih sklonih vzglasni nj- spremenili v j-: 'jega, 'jẹ:, 'jẹm , 'jọ:j, 'jọ:,
'jüj , 'jima, 'jiχ, jin;
pred n', ki je otrdel, preide z v ţ: ţ'jin, ţ'jim , ţ 'jọ:j, ţ 'jima;
naglasna oblika zaimka onadva v rodilniku in toţilniku je nastala po
vokalni harmoniji: 'jüj ;
zaradi redukcije v hitrem govoru se v dvojini namesto midva, vidva,
onadva pojavljajo oblike 'mi:ja, 'vi:ja, 'mi:j , 'vi:j ;
naslonske oblike zaimkov prve in druge osebe dvojine in mnoţine imajo
enako obliko kot naglasne, le da niso naglašene;
navezne oblike niso enotne, lahko imajo enako obliko kot naslonske oblike
v toţilniku, le da pred njimi stoji predlog za: za 'jọ:, za 'je:; lahko imajo
43
enako obliko kot naglasne oblike v toţilniku s predlogom za: za 'mẹne, za
'jega, za 'jüj ; lahko pa sta zaimek in predlog za zdruţena, pri čemer se
naglas umakne na predlog: 'zanas, 'zate, 'zavas;
pojavlja se onikanje z zaimkom o'ni ('Tẹ pa so me do'mu: o'ni
š'tẹ ẹ );
povratni osebni zaimek 'sebe – se se sklanja kakor 'tebe – te.
Neosebni zaimki
7.1.2.2 Vprašalna zaimka
za osebo g'dọ: 'kọga 'kum 'kọga pr 'kọn s 'kun
za stvar 'kej/'ko:j 'čega 'čẹ 'kej pr 'čẹn s 'čin
Lastnosti vprašanih zaimkov:
vprašalni zaimek kaj ima obliki 'kej in 'ko:j;
rodilnik zaimka 'kej ima obliko 'čega namesto česa;
od knjiţnega jezika se razlikujeta oba zaimka predvsem v dajalniku: 'kum
(komu), 'čẹ (čemu).
7.1.2.3 Oziralni zaimki
Samostalniška oziralna zaimka knjiţnega jezika sta kdor in kar, vendar ju
prleščina nima. Namesto njiju uporablja vprašalni g'dọ:, 'kej ali ki s kazalno
odnosnico, lahko pa oziralni 'kẹ .
44
'Ata so 'mẹ ẹ 'tọ 'ko:j
so o'rọ ọnjenico 'tẹ, 'ko:j so 'tọte 'kuje 'mẹ .
'Kẹre so b'le 'bọ 'kẹ so b'li: 'bọj pre'mọ ẹ se je 'reklo 'nẹgda,
ke se pre bo'go:t 'mọrejo f'küp ţe'nit , 'nẹ:
7.1.2.4 Poljubnostni zaimki
Tvorjeni so iz vprašalnih zaimkov s konverzijo. Poljubnostna zaimka sta g'dọ: in
'ko:j.
F'se, 'ko:j je bi'lọ:, za 'ko:ko χ'rano el pa 'ko:j, 'tọ: so f'se 'sẹn v 'našo k'lẹ:t.
7.1.2.5 Nedoločni zaimki
Tvorijo se s predponskim obrazilom ne-. Nedoločni zaimek za nekdo je 'nẹše, za
nekaj pa 'nẹkej.
'Tak ke se je 'pọ ẹ, ke je 'nẹše ọ 'Pọ
je 'nẹkej 'tẹ f 'tünko z'dẹvalo, med 'zo:čimo 'nọ ẹ bi'lọ:
za 'vüzen.
7.1.2.6 Mnogostni zaimki
Tvorijo se s predponskim obrazilom marsi- oz. imajo v prvem delu zloţenke
redko- ipd. V zbranem gradivu se je pojavil le zaimek 'malog'dọ:, ki ima
količinski pomen.
'Tẹ je 'malog'dọ: 'mẹja pe'cikil.
7.1.2.7 Nikalni zaimki
Nikalni zaimek 'niše zaznamuje osebe, zaimek 'nič pa stvari. V govoru se
uporablja tudi posamostaljeni pridevniški nikalni zaimek ne'beden.
45
'niše 'več s'vije 'nẹma, 'zej pa se g'rẹ: 'samo v mes'nico po me'sọ:.
'Nič so ne z'gučal ẹne be'sẹ:de 'nẹ ọ:χ 'več
7.1.2.8 Celostni zaimki
Celostni (totalni) zaimki izraţajo brezizjemno obseţnost določene vrste oseb ali
stvari. Uporabljajo se posamostaljene pridevniške besede: , f'se, f'si, o'ba:.
'Pọ ẹ še 'mẹ ọ s s'vọjin bos'manon
p'lẹ ẹ pa 'tü f Š'mitoven, 'tẹ b'la: 'tü g'raba pa me'jica pa 'tisto f'se. Slaš'či:c
pa smo 'zej ţe f'si ọ 'Mọ:š pa 'ţẹna sta
o'ba: 'tẹ 'mẹ
7.2 PRIDEVNIŠKA BESEDA
7.2.1 Pridevnik
Ločimo lastnostne kakovostne (kakšen?) in merne (kolikšen?), vrstne (kateri?) in
svojilne (čigav?) pridevnike. V zagojiškem govoru se pojavljajo predvsem
lastnostni pridevniki.
Lastnostni in merni pridevniki zaznamujejo barvo, obliko, snovnost, vremenskost,
kakovost, stanje in mero: 'č n s'vẹ:tl 'si:v 'visok le'sẹ:n 'nọt š a,
z'vünašja, k'ro:vja, li'sẹ:n e'nọ:jn duga, s'lẹ:p g'lü: p'lo:ntaf, zd'raf, bo'lẹ:n
'püklav 'sü: de'bẹ:l 'lampast 'ma:l za'püšene, 'vẹ:jk 'širok 'leχk 'meχka,
ţ'mẹtna, 'pameten, sne'ţẹ:n ze'lẹ:no, 'ši:rok 'du:g 'dọber, sprest'ro:šen
46
Vrstni pridevniki povedo vrsto nečesa: st'rẹ:šn 'cigo, c'vẹ:tna ne'dẹla, 'bọţj
g'rọ:p, pos'lẹ:dno 'ọlje, k'ri:ţof 'pọ:t, 'ţegnana 'vọda, 'k :sn 'mẹ:šn
p'lejš, pla'ni:nska 'ru:ţa, le'dẹ:n člo'vẹšk m t'vašk ne'bešk 'tü:ršk
'mo:st, o'rọ:ţniχ 'vajaχ, 'nẹmš ẹ:la 'mela.
Svojilni pridevniki izraţajo pripadnost nečesa posameznemu bitju ali skupini:
Š'mitoven 'lẹ od 'maminega b'rata, 'χujčje Š'mitovo.
Pridevniške osnove na -jo imajo v imenovalniku ednine končnico -o namesto -e
(pos'lẹ:dno 'ọlje) in za c, č, ţ, š, j ni prišlo do preglasa -o v -e (k'ri:ţof 'pọ:t).
7.2.1.1 Določna in nedoločna oblika
Določnost ali nedoločnost lahko izraţajo lastnostni pridevniki. V govoru se
pojavlja predvsem določna oblika pridevnikov.
'Nejp'rẹ:t so 'rọčno 'dẹ ọ ẹ ọj, ke so 'sẹ
'ru:ţe. Pa se je 'tisto 'nẹkej 'jẹ ẹ na'rẹ ẹkej
'to:kega.
7.2.1.2 Pridevniška sklanjatev
Značilen je le nepremični naglasni tip.
Sklanjatveni vzorci:
47
Moški spol
ednina mnoţina dvojina
I 'leχk , 'leχek 'le 'leχka
R 'leχkega 'leχkiχ 'leχkiχ
D 'le 'leχkin 'leχkima
T 'leχkega 'leχke 'leχka
M 'leχken 'leχkiχ 'leχkiχ
O 'leχkin 'leχkim 'leχkima
Razlike v sklanjatvenem vzorcu med zagojiškim govorom in knjiţnim jezikom:
značilne so le fonetične premene končnega -u v -i in končnega -m v -n.
Ţenski spol
ednina mnoţina dvojina
I 'leχka 'leχke 'leχk
R 'leχke 'leχkiχ 'leχkiχ
D 'leχk 'leχkin 'leχkima
T 'leχko 'leχke 'leχk
M 'leχk 'leχkiχ 'leχkiχ
O 'leχkoj 'leχkim 'leχkima
Razlike v sklanjatvenem vzorcu med zagojiškim govorom in knjiţnim jezikom:
v orodniku ednine se pridevnik končuje z -oj;
fonetična premena končnega -m v -n.
48
Srednji spol
ednina mnoţina dvojina
I 'leχko 'leχke 'leχk
R 'leχkega 'leχkiχ 'leχkiχ
D 'leχkem 'leχkin 'leχkima
T 'leχko 'leχke 'leχk
M 'leχken 'leχkiχ 'leχkiχ
O 'leχkin 'leχkim 'leχkima
Razlike v sklanjatvenem vzorcu med zagojiškim govorom in knjiţnim jezikom:
značilne so fonetične premene končnega -u v -i in končnega -m v -n;
imenovalnik in toţilnik mnoţine imata končni -e namesto -a.
7.2.1.3 Stopnjevanje pridevnikov
Prleščina pozna stopnjevanje z obrazili in opisno stopnjevanje. Pogosteje se
pojavlja opisno stopnjevanje s prislovi.
Stopnjevanje z obrazili:
primernik m. sp. 'vẹ:kš
ţ. sp. 'vẹ:kša
s. sp. 'vẹ:kšo
preseţnik m. sp. 'nej'vẹ
ţ. sp. 'nej'vẹ:kša
s. sp. 'nej'vẹ:kšo
49
Opisno stopnjevanje:
primernik m. sp. 'bọj 'leχk
ţ. sp. 'bọj 'leχka
s. sp. 'bọj 'leχko
preseţnik m. sp. 'ne:j'bọj 'leχk
ţ. sp. 'ne:j'bọj 'leχka
s. sp. 'ne:j'bọj 'leχko
V zbranem gradivu se pojavi elativno stopnjevanje: 'fẹ:jst 'vẹ:jk .
7.2.2 Števniki
V zagojiškem govoru se pojavljajo predvsem glavni in vrstilni števniki.
Glavni števniki izraţajo število in se sklanjajo enako kot v knjiţnem jeziku,
spremembe so le fonetične (končni -m v -n, -u preko -ü v -i in pa orodnik ednine
ţenskega spola ima končnico -oj).
'ẹn 'ẹnega 'ẹ ẹn 'ẹnen 'ẹnin
'ẹna 'ẹne 'ẹ ẹno 'ẹ ẹnoj
Števnik enajst v govoru izhaja iz števnika eden: ede'nejst. Od knjiţnega jezika se
razlikujeta števnika d've:jst in t'ri:jest . Desetiške številke imajo pri sklopu
desetice in enice namesto -in- medpono -no-: 'enanod've:jst , 'ẹnanoš'tirdesetega.
Za števnik tisoč se uporablja tudi 'ta: ţ t in 'jü:rja.
Vrstilni števniki izraţajo vrstni red in imajo enako obliko kot v knjiţnem jeziku:
'p 'p ẹ Pri števniku četrti se je reduciral e, čt- pa je prešel
v št-: .
50
7.2.3 Pridevniški zaimki
7.2.3.1 Svojilni zaimki
Svojilni zaimki izraţajo lastnino ali pripadnost glagolski osebi, tj. govorečemu,
ogovrjenemu oz. neudeleţenemu v besedovanju. (Toporišič 2004: 342)
Sklanjatveni vzorec besede 'mọj:
ednina mnoţina dvojina
I 'mọj 'mọ 'mọja
R 'mọjega 'mọjiχ 'mọjiχ
D 'mọ 'mọjin 'mọjima
T 'mọjega 'mọje 'mọja
M 'mọjen 'mọjiχ 'mọjiχ
O 'mọjin 'mọjim 'mọjima
ednina mnoţina dvojina
ţenski spol 'mọja 'mọje 'mọje 'mọjiχ 'mọ 'mọ
srednji spol 'mọjo 'mọjega 'mọja 'mọjiχ 'mọ 'mọjiχ
Drugi svojilni zaimki: t'vọj, 'naš, 'vaš, s'vọj (povratni svojilni zaimek).
7.2.3.2 Kazalni zaimki
Kazalni zaimek ta, ki kaţe na bliţnji predmet, osebo, pojme v prostoru, času ali
zavesti, se v govoru glasi 'tọt ('tọtega 'tọtem 'tọtega pri 'tọten s 'tọtin), 'tọta in
'tọ:to.
51
'Tọ ẹ:š, 'tak 'kak 'zej, če 'tọ 'bẹ š.
bi'lọ: za 'zo:čimo pa za 'tọto s'vinsko 'mo:st, 'nẹ:.
Kazalni zaimek kaţe na bolj oddaljene predmete.
'Samo 'jas ne 'vẹ:n 'kak so 'tẹ ẹ ẹkalo, ke je 'mẹja
'cẹ:lo g'rüdo 'tistega. 'Tẹ pa so 'tisto 'ribico sk'ri:l , 'nẹ:.
Kazalni zaimek 'ọ pa kaţe na najbolj oddaljeni predmet.
'Ţẹnska pa je 'ţẹla pa 'samo d'jo:la na 'tisto pov'rẹ:lo, 'ọ pa je 'pọ ẹ za'vẹ:za
s'nọp. 'Tista 'nẹ ẹ 'ọva je 'bi:la
'bọj st'rọ:ga, 'samo navi'čila nas je.
Kazalni zaimek 'to: .
'To: 'vẹ 'Tẹ pa 'pẹ:š, 'jẹ:zos, f 'to:ken s'nẹ:g 'pẹ:š, 'zi:ma je
'bi:la.
Posamostaljeni kazalni zaimek 'tọ:: Ot 'kẹrega k'meta je 'mọga 'bọ
s'neχo v'zẹ ọ ọte pa 'tọ:
f'se, 'tọte χer'bije.
7.2.3.3 Vprašalni zaimki
Pridevniški vprašalni zaimki so 'kẹr in . Zaimek 'kẹjko pa se
uporablja v prislovni rabi.
7.2.3.4 Oziralni zaimki
Vlogo oziralnega zaimka opravlja beseda 'kẹr .
Sra'mọtno še g'nẹ 'dẹ:n za 'to:ke li'di:, 'kẹ
'nẹ:. 'Kẹre so b'le 'bọ 'kẹ so b'li: 'bọj pre'mọ ẹ se je 'reklo
'nẹgda, ke se pre bo'go:t 'mọrejo f'küp ţe'nit , 'nẹ:.
52
7.2.3.5 Nedoločni zaimki
Nedoločna zaimka, ki se uporabljata v govoru sta 'nẹ:k in 'nẹ .
'Tisto pa je 'tẹ 'mẹlo 'nẹ:ke zo'bẹ: 'to:ke, ke je 'tisto dro'bilo, ke je 'tẹ s 'tiste s'lame
'tẹ 'dọ ẹ 'la: pet'nejst 'lẹ:t s'tara, ke s 'tisto 'tẹ š'la, ke s 'nẹkšn
'dinar zas'lüţla.
7.2.3.6 Poljubnostni zaimki
Poljubnostni zaimki so enaki vprašalnim, le da se ne uporabljajo v vprašalnem
stavku: 'kẹr in .
G'do: se je 'ţelo, 'tẹ je f'čo 'kẹ 'mọ ẹla pov'rẹ:sla, ke so ţe'nice 'ţele.
F 'šọ ọ:vne 'vọjne vi'čijo pa 'tọ:, 'kakšne 'muke pa
'kakšne gro'zọ ẹ ọ
do'go:jalo.
7.2.3.7 Mnogostni zaimki
Mnogostni zaimek v zagojiškem govoru je 'malo'kẹr .
'To:ka drago'cẹnost je 'tọ: 'bi:la 'nẹgda, da je 'tọ: 'malo'kẹ ẹja,
'nẹ:.
7.2.3.8 Celostni zaimki
Celostni pridevniški zaimki so , f'se, f'si.
'po:r je p'riša z bos'manon. 'Tẹ 'nọ:tr
ẹla f'su ko'lẹno pre'tučeno. 'Tẹ
pa so 'sọ:sidje s f'siχ stra'ni: so se k 'nan, ke smo 'mẹ ẹ ẹ:t,
ke je 'mẹla 'vẹlp.
53
7.2.3.9 Drugostni zaimki
Drugostni zaimek, ki se pojavlja v govoru je .
'Ţẹ ẹ ẹ:kšega. D'rü:ge
'nẹ: 'dọ:ba.
7.3 GLAGOL
Glagoli so besede, ki izraţajo dejanje, stanje, potek, obstajanje, zaznavanje,
spreminjanje in še odnos do vsega tega.12
Poznamo osebne glagolske oblike, ki
izraţajo osebo, in neosebne, ki glagolske osebe ne izraţajo.
7.3.1 Osebne glagolske oblike
7.3.1.1 Glagolske osebe
V govoru se pojavljajo vse tri osebe. Prva oseba označuje govorečega ('Tọga se
'tak spo'mijan in 'bọ ọ: za'čẹ ), druga ogovorjenega
(Se spo'mijaš 'ti: 'rastave?) in tretja neudeleţenca pogovora ('Tẹ pa so 'gọ ẹ
t'ri:je bi'li:, ke so 'tẹ ).
7.3.1.2 Glagolski časi
V zagojiškem govoru se pojavljajo sedanjik, preteklik in prihodnjik.
Sedanjik
Spregatev sedanjika za priponski glagol no'sit :
12
Povzeto po Toporišič (2004: 345).
54
ednina množina dvojina
1. oseba 'nọsin 'nọsimo 'nọsima
2. oseba 'nọsiš 'nọsite 'nọsita
3. oseba 'nọs 'nọs 'nọsita
Spregatev glagola je enaka kot v knjiţnem jeziku, razlika je v prvi osebi dvojine,
kjer se končni -m izgovarja kot -n in v prvi osebi dvojine, kjer se pojavlja osebilo
-ma.
Spregatev brezpriponskega glagola
ednina množina dvojina
1. oseba s smo sma
2. oseba s ste sta
3. oseba je so sta
V 1. osebi ednine pride do redukcije e in fonetične spremembe končnega -m v -n.
V 2. osebi dvojine pa se pojavlja osebilo -ma namesto -va. Druge oblike so enake
kot v knjiţnem jeziku. Nikalni pomoţni glagol nisem ima oblike 'nẹsen 'nẹ ẹje,
'nẹsmo 'nẹste 'nẹso, 'nẹsma 'nẹsta 'nẹsta. Lahko pa se razveţe in spremeni besedni
red v s 'nẹ:. Za nikalnice ni, nimam in nima se pojavljajo 'nẹ:ga, 'nẹ:man in
'nẹ:ma.
Sedanjik izraža:
pravo sedanjost: ' ẹ 'ko:ko da'rilo 'tẹ
'küpeš, 'kak se 'kẹ ọ . Se spo'mijaš 'ti: 'rastave?;
prihodnost: 'Zej pa ne 'vẹ ;
55
pretekla dejanja: Ţe 'bọj 'tẹ d'nar 'davlejo, da ţe 'majo f'si f'sega za'dọ .
Preteklik
Preteklik izraţa preddobnost glede na trenutek govorjenja, stanje po izvršenem
dejanju, preddobnost za stavki z glagoli rekanja ali mišljenja in z njim velevamo:
Smo 'ẹno s'vijo z'rẹ ẹ na 'lẹto 'ẹne ko'line 'mẹ Ke s 'tẹjko 'malo
po'sẹ:ja, ke še 'bọj t'ro:va 'rasla 'kak še 'kej d'rü:ga. 'Tẹ pa se je 'tisto po t'jeden,
št 'nejst d'ni: 'mọglo si'šit ọ: v'rẹme, 'nẹ:, ke se je 'tẹ 'tisto k'lasje
po'süšlo 'lẹ:po. 'Tisto se je 'tẹ 'reklo, ke so 'tẹ 'tisto 'šọ mo 'dọstik'ro:t
Prihodnjik
Spregatveni vzorec za glagol 'bit :
ednina množina dvojina
1. oseba bon, mo bomo, mo boma, ma
2. oseba boš bote, te bota, ta
3. oseba bo, de bojo, do bota, ta
Značilen je končni -n namesto -m, 2. in 3. oseba dvojine in 2. oseba mnoţine
imajo izpuščen -s-, pojavljajo se nadomestne in krajše osnove (mo, ma, te, ta, de,
bo). Oblike za moški in ţenski spol so enake. Zanikan glagol biti ima v
prihodnjiku skrajšano spregatev 'nemo 'neboš 'nede, 'nemo 'nete 'nedo, 'nema 'neta
'neta. Oblike so sestavljene iz nikalnice ne in krajše oblike pomoţnega glagola.
56
Prihodnjik izraţa dejanje, stanje za trenutkom govorjenja, zadobnost in naklonska
dejanja: »'Zej pa 'nete 'ribice 'dọ:bl , 'nẹga 'nẹga 'ribice.«13
7.3.1.3 Glagolski vid
Glagolski vid je kategorija omejenosti glagolskega dogodka. Ločimo dovršne, ki
zaznamujejo omejeno dejanje, in nedovršne, ki ne omejujejo trajanja dejanja.14
Dovršni glagoli izraţajo začetek dejanja, kratkotrajnost, trenutnost, manjšalnost,
konec dejanja, razmahnjenost, izvršitev med gibanjem in izpolnjenost:
, , po'sünat , c'vest zo'ro:t ,
po'sü:ša.
Nedovršni glagoli so lahko trajni ali ponavljalni, določni ali nedoločni, glagoli
dejanja oz. stanja, glagolske dvojice za dejanje in povzročanje dejanja, glagoli za
dejanje in zaznavanje dejanja, glagoli, ki pomenijo spremljavo, glagoli delnosti s
sopomenom 'malo'. Za rabo namenilnika so pomembni glagoli premikanja, za
rabo nedoločnika v povedku pa naklonski in fazni glagoli15
: 'it zvo'nit , g'rẹ:,
'χọ , lo'vit ko'sit 'tẹt , si'šit
7.3.1.4 Prehodnost
Prehodni glagoli so tisti, ki lahko prehajajo na predmet ('Tisto pa je 'tẹ 'mẹlo
'nẹ:ke zo'bẹ: 'to:ke, ke je 'tisto dro'bilo, ke je 'tẹ s 'tiste s'lame 'tẹ 'dọ
'Tẹ pa 'nẹgda je 'nẹ: t'rẹbalo ci'vi:lne po'rọ:ke. 'Tẹ
z bos'manon. 'Tẹ 'nẹ slatka'ri:je pa 'nẹsmo 'vẹ
'nẹsmo 'vẹ ẹmlo pa 'nẹsmo 'vẹ ).
13
V zbranem gradivu, kjer je govor zasnovan kot pripovedovanje, je prihodnjik redek.
14 Povzeto po Toporišič (2004: 348).
15 Povzeto po Toporišič (2004: 351353).
57
7.3.1.5 Glagolski način
Način je pojem za razmerje med osebkom in (iz)vršilcem dejanja. (Toporišič
2004: 358)
O tvorniku govorimo, če je osebek (iz)vršilec dejanja ali nosilec stanja:
'po:r je p'riša z bos'manon. 'Tọ ọ Ke so
lid'jẹ: 'teško 'dẹ ẹ ọ ẹ ọ:ba
ener'gi:je f 'sebe, 'nẹ:. 'Mama so 'pọ:lek 'ata bi'li:, 'tẹ
ọ
O trpniku pa govorimo, če osebek ni (iz)vršilec dejanja ali nosilec stanja. Tvori se
s pomočjo osebne oblike glagola biti in s trpnim deleţnikom na -n/-t ter tudi s
povratnim osebnim zaimkom se: '
ẹ ọ ọp 'bi:ja za'vẹ
'tisto se je 'reklo pov'rẹ:slo, 'nẹ:.
7.3.1.6 Glagolski naklon
Naklon je pojem za posebno razmerje govorečega do glagolskega dejanja, stanja,
poteka itd. (Toporišič 2004: 359) Poznamo povedni, velelni in pogojni naklon.
Povedni naklon pove, da je dejanje realno. Pozna vse tri osebe.
'P ẹ:t nas je vi'čila 'ẹna 'nẹmška u'či:telca, m'lo:da. 'Bọsman so na 'pu:l
pre'rẹ ẹ ẹ do'mu:
'nesa.
Velelni naklon podaja dejanje kot zaţeleno, zahtevano, zapovedano oz.
nezaţeleno, nezahtevano ipd. V ednini pozna samo 2. osebo, v dvojini in mnoţini
tudi 1. osebo. 'Tẹ je 'rekla: »Le 'χọ ọ
58
Pogojni naklon podaja umišljeno dejanje glede na moţnost in pogoje njegove
uresničitve. Pozna vse tri osebe. Tvori se z in deleţnikom na -l.
ẹ ọ: je 'zej 'mọja 'tašča.« D'rü:ga pa 'več
'nẹ ọ ẹ ẹ:ko 'gọr
v'lẹ ẹ:.
7.3.2 Neosebne glagolske oblike
7.3.2.1 Nedoločnik
V zagojiškem govoru govorijo dolgi nedoločnik -ti, tisti z osnovo na -č imajo
končnico -čti: p'rest vje'davat ko'sit si'šit 'mit , 'pečt , 'rečt .
'Pọ ẹ p'rišla svo'bọda, 'tẹ pa smo se za'čẹ ẹ ẹ
pa se je 'reklo, ke pre ne s'mẹ s'neχa, g'do: se k z'd
ke 'tẹ ẹ:č se f'se 'pe:la za 'jọ:j.
7.3.2.2 Namenilnik
Namenilnik se v govoru uporablja enako kot v knjiţnem jeziku, in sicer ob
glagolih premikanja: 'jẹ:st, 'ţet, s'po:t, si'ši:t, ko'si:t, o'ro:t, 'sẹjat.
7.3.2.3 Deležnik
Opisni deleţnik na -l za moški spol se končuje na -a: si'šija, v'zẹja, c'vẹja, 'vida,
't pa, 'nọ:sa. V določenih primerih se pojavi tudi -o: 'šo:, 'jo:, 'do:. Besede, ki se
končajo na -rl imajo odraz -ja: χm' ja, 'ţ ja, ot'p ja. Tudi nekatere besede na -el in
-il se končajo z -ja: m'lẹja, ko'sija, si'šija, v'zẹja, lo'vija, 'bija.
Ot 'kẹrega k'meta je 'mọga 'bọ ẹ ọj
ọte pa 'tọ: f'se, 'tọte χer'bije. P'ret'zo:d se je
'tẹ 'pela 'ţẹniχ.
59
Deležnik na -n: od'nešen, m'lo:ten, za'vẹ:zan.
7.3.2.4 Glagolnik
Glagolnik izraţa dejanje, stanje, dogajanje samo ali pa to, kar pri tem nastane, kar
je dejanje spremljalo, npr. okoliščine, v katerih se je odvijalo. (Toporišič 2004:
402) V govoru so glagolniki redki (ve'selje).
7.3.3 Novejša delitev glagolov
7.3.3.1 Nedoločniške glagolske vrste
Glede na končaje nedoločniških oblik delimo glagole v štiri skupine. V prvih dveh
so glagoli s pripono, v drugih dveh pa brezpriponski glagoli.
1. Glagoli na -ati (-eti): 'dẹlat 'dat s'ko:kat 'rẹzat poko'pat t 'pẹt ţi'vẹt
Nedoločnik: t 'pẹt
Namenilnik: t 'pẹt
Del. na -l: 't pa 't pela 't pel
Glagolnik: t p'lẹje
2. Glagoli na -iti: m'lo:tit lo'vit ko'sit si'šit ro'sit pok'leknit
Nedoločnik: m'lo:tit
Namenilnik: m'lo:tit
Del. na -l: m'lo:ta m'lo:tla m'lo:tl
60
Del. na -n: m'lo:ten
Glagolnik: m'lo:tenje
3. Glagoli na sam.-ti: 'dat 'bit 'it
Nedoločnik: 'dat
Namenilnik: 'dat
Del. na -l: 'do: 'do:la 'do:l
Del. na -n:
4. Glagoli na sogl.-ti: 'nest 'jẹst 'd t 'nejt
Nedoločnik: 'nest
Namenilnik: 'nest
Del. na -l: 'nesa 'nesla 'nesl
Del. na -n: od'nešen
7.3.3.2 Sedanjiške glagolske vrste
Glede na končaje sedanjiških oblik glagole delimo v pet skupin. V prvih štirih so
glagoli s pripono, v zadnji pa brezpriponski.
1. Glagoli na -am: 'dẹlan, spo'mijan
Sedanjik: 'dẹlan
Velelnik: 'dẹlej 'dẹlejmo 'dẹlejte 'dẹlejma 'dẹlejta
61
Deleţnik: 'dẹla 'dẹlala 'dẹlal
2. Glagoli na -im: 'vi:din, nọsin, m'lo:tin, 'χọdin, 'bẹ:lin, 'punin, t 'pin, gle'di:n
Sedanjik: 'vi:din
Velelnik: pog'ledn pog'lednat pog'led te pog'lẹjma pog'lẹjta
Deleţnik: 'vida 'vi:dla 'vidl
3. Glagoli na -jem: χ'merjen, k'lẹjen
Sedanjik: χ'merjen
Velelnik: χ'm 'merjimo χ'merjite χ'merjima χ'merjita
Deleţnik: χ'm 'm 'm
4. Glagoli na -em: v'zẹmen, ot'peren, 'melen, p'rẹ:den, t'ken, 'ţeren, 'vẹ:ţen,
p'lẹ:šen, 'mečen, 'nesen, 'pi:šen, 'tučen, 'išen, ki'püvlen
Sedanjik: v'zẹmen
Velelnik: v'zẹm v'zẹmmo v'zẹmte v'zẹmta
Deleţnik: v'zẹja v'zẹ:la v'zẹ:l
5. Glagoli na -m: 'jẹ:n, 'vẹ:n
Sedanjik: 'jẹ:n
Velelnik: 'jẹ:j 'jẹjmo 'jẹjte 'jẹjma 'jẹjta
62
Deleţnik: 'jo: 'jẹ:la 'jẹl
7.4 PRISLOV
Prislovi so nepregibna polnopomenska besedna vrsta. Na podlagi njihovega izvora
ločimo samostalniške, pridevniške in glagolske prislove. Zaznamujejo prostor,
čas, lastnost in vzrok glagolskega dejanja, tudi pridevniške, prislovne ter
povedkovniške lastnosti.16
Glede na pomen ločimo okoliščinske (prostorski, časovni) in svojstvenostne
(lastnostni, vzročnostni) prislove.
V govoru se prislovi po nastanku in po pomenu večinoma podobni knjiţnim.
Razlikuje se njihova fonološka podoba. Med njimi je veliko arhaizmov.
7.4.1 Prostorski prislovi
Zaznamujejo mesto, na katerem se kaj dogaja, vprašalnica kje: 'tü, 'tan,
p'ret'zo:d ọ 'dọl 'vün 'nọ:tr 'gẹ: (kje), 'duma, b'lüz
'pọ:lek, p'rinas;
zaznamujejo cilj, h kateremu je dejanje usmerjeno, vprašalnica kam:
(tja), 'gọr, 'dọj, 'vün, 'sẹn, 'ko:n, do'mu:, 'fọ:rt/p'rọč, 'nikan,
na'zej, nap'rọ:t ọj (zraven), 'dale;
izraţajo območje ali pot, po kateri se odvija dejanje, vprašalnica kod: ot'ki
(od kod).
16
Povzeto po Toporišič (2004: 406).
63
7.4.2 Časovni prislovi
Prevladuje vprašalnica kdaj: 'zej, f'čere, 'nẹgda, g'do: (kdaj), 'vütro, g'nes,
ve'čẹ:r, do'pudne, o'pudne, od'večara, 'puno'či:, no'cọ:j, s'nọ:č
'tẹčas (ta čas), 'pọ 'nejp'rẹ:t, 'čim p'rẹt, p'rẹ:t, ta'kọ:j, d 'guč
(spet), od za'čẹ:tka.
7.4.3 Lastnostni prislovi
Načinovni prislovi, vprašalnica kako: 'tak, 'kak, s'pọ:toma, f'küp, 'dọbro,
'lẹ:po, na'razno, 'χujdo, 'malo, 'rọčno, 'nẹkak, g'rọ:zno, 'kume (komaj),
'rẹ:tko, na'vo:dno, (drugače) , (lahko),
'teško, s'labo, po'tiχen;
kolikostni, vprašalnica koliko: 'tẹjko, 'kẹjko, 'nẹkej, 'nič, 'kej, za'dọ
'čim 'več, 'nej'več, 'mẹje;
kratnostni, vprašalnica kolikokrat: 'dọstik'ro:t, 'večk'ro:t;
merni, vprašalnica kolikanj: 'bọj, 'nej'bọj, če'duţe 'meje (čedalje manj);
V zbranem gradivu ni bilo nobenega prislova vzroka. Naslednje besede so brez
deiktičnega -j: f'čere, g'do:, 'nẹgda, 'vütro, 'kume.
7.5 PREDLOG
Predlogi so nepregibna besedna vrsta. Z njimi izraţamo podredna skladenjska
razmerja med besedami oz. zvezami. Veţejo se s samostalniškimi besedami, ki
64
morajo biti v določenem sklonu. Veţejo se z enim ali dvema sklonoma. Rabijo se
med besedami stavka, nikoli pa med dvema stavkoma.17
Obstajata dve vrsti predlogov, pravi in nepravi. Pravi se uporabljajo le kot
predlogi in so vedno nenaglašeni. Nepravi pa so lahko tudi druge besedne vrste in
so naglašeni.
Predlogi, ki se pojavljajo v govoru
Predlog brez se veţe z rodilnikom in izraţa lastnost: brez o'čẹ:ta;
do se veţe z rodilnikom in izraţa prostor: do polo'vice 'pọ:ta;
od se veţe z rodilnikom, kadar stoji pred nezvenečimi nezvočniki, izgubi
zvenečnost, izraţa pa čas, lastnost in prostor: od za'čẹ:tka, od o'čẹ:ta, od
'mame, od 'mẹne, od z'do:vaja, od ţe'niχa, od mla'ti:lnice, ot 'kẹrega
k'meta, ot po'rọ:ke, ot 'tašče; pojavi se tudi namesto predloga o: od d'rü:ge
svet'ọ:vne;
z in s se veţeta z rodilnikom in orodnikom. Predlog z stoji pred zvenečimi
glasovi, s pa pred nezvenečimi, izraţata lastnost, kraj in čas. Predlog ž se
uporablja pred osebnimi zaimki, in sicer pred glasom j-18
. Predlog iz se je
obrusil v z/s:
z 'bẹ z 'ọljon, z 'zo:čimo, z 'mẹ:son, z
b'raton, z 'jẹ
s'vọjin bos'manon, s 'tistin s'vọjin bos'manon, s kr'ničkoj, s slam'jačkoj, s
k'ravam s cep'mi, s pe'ciklon, s f'sẹn, s s'vẹ s 'tẹn, s 'šestim
'lẹt ţ 'jim ţ 'jin, ţ 'jọ:j, ţ 'jima, z 'Maribora, s š'tiriχ 'vi:ter, s 'sü:χiχ
'ru:ţ, s f'siχ stra'ni;
17
Povzeto po Toporišič (2004: 413).
18 J- se je razvil iz nj-.
65
za se veţe s toţilnikom in orodnikom, izraţa lastnost, prostor, čas in
vzročnost:
za 'ko:ko χ'rano, za 'kẹjko d'ni:, za čoko'lo:do, za 'ţẹmlo, za 'nič, za
raču'na:lnike, za tele'vizijo, za 'to:ke li'di:, za gosti'vo:jnce, za 'tọ:rto, za
spo'mi:n, za 'kü:χarco, za s'neχo, za 'kuje, za p'rọ a
da'rilo, za ţe'nicam ọ:j;
predlogi mimo, okoli, prek se veţejo z rodilnikom, vsi izraţajo prostor:
'mi:mo 'lipe, o'kọlik 'tistega d'rọ:ga, p'rẹ:k 'cẹste, p'rẹ:k Koz'janskega;
predlog zraven se ne uporablja, namesto njega je v uporabi poleg, veţe se
z rodilnikom in izraţa prostor: 'pọ:lek 'ata, 'pọ:lek 'nas;
k se veţe z dajalnikom, izraţa prostor: ẹ
proti (nepravi predlog) se veţe z dajalnikom, izraţa čas: ,
p'rọ
skoz/skozi se veţe s toţilnikom, izraţa čas: 'lẹ ;
čez se veţe s toţilnikom, izraţa pa čas. Kadar stoji pred nezvenečim
soglasnikom, izgubi zven: čez de'vẹ:t 'lẹ:t, čes 'cejt;
po se veţe s toţilnikom in mestnikom ter izraţa prostor, čas, lastnost: po
me'sọ po de'sẹ:t s'nọpof, ẹ
;
v se veţe s toţilnikom in mestnikom, v poloţaju pred nezvenečimi
soglasniki se zamenjuje s f. Izraţa prostor, lastnost: v 'našo k'lẹ:t, v
'nẹmško 'vọjsko, v 'našo 'χišo, v 'nẹmško 'šọ:lo, v 'ẹno 'kito, v 'ẹno 'rastavo,
v 'ẹn 'kọ:t, v 'zẹmlo, v mes'nico, f 'cẹrkef, f 'tisto g'rabo, f 'tünko, f 'sebe, f
'šọ:lo, f 'χišo, f Slo'vẹnijo, ẹ f Š'mitoven, f
66
na se veţe s toţilnikom in mestnikom, izraţa čas, lastnost, prostor: na
'lẹto, na 'tisto 'ribico, na ko'line, na 'samo c'vẹ:tno ne'dẹlo, na 'tọt
blagos'lọ:f, na 'tiste 'kuje, na gla'vọ:, na gos'tijo, na 'pu:l, na mla'ti:lnico,
na 'di:laχ, na o'rọ:ţniχ 'vajaχ, na o'bi:sk, na t'lẹ
ẹ na 'vọ:z
med se veţe z orodnikom in izraţa prostor ter čas: med 'zo:čimo, met
ọ ọnjenico, met 'tistin 'cejton;
nad se veţe z orodnikom in izraţa prostor:
pod se veţe s toţilnikom in orodnikom, pred nezvenečimi glasovi izgubi
zven. Izraţa pa prostor: pod b'ro:zdo, pod 'mọtko, pot 'tisto b'ro:zdo, pot
'χišoj;
pri ima dve obliki, in sicer in , ki se veţeta z mestnikom. Predlog
izraţa lastnost, prostor in vzročnost: pr s'ne pr 'ţẹni
ọ p 'tistiχ za'pọ:rnica Ọ ọ
'kọ .
Kadar je v sklopu z mestnikom osebnih zaimkov, je vedno naglašen:
p'rinas, p'rivas, p'rijen, p'rijoj, p'rijiχ.
Pojavile so se tudi predloţne zveze: p'rẹ ọ .
7.6 VEZNIŠKA BESEDA
Vezniška beseda je nepregibna slovnična besedna vrsta. Vezniške besede so
vezniki, oziralni, vprašalni zaimki ter nekateri členki. Gre za besede, ki kaţejo na
razmerje med dvema deloma sporočila.
67
7.6.1 Veznik
Veznik je najbolj tipična vezniška beseda. Povezujejo predvsem enakovredne
stavke (medstavčni). Rabijo se tudi med stavki in deli prostega stavka. Lahko so
eno- ali dvodelni. Enodelni so enobesedni (npr. in, ter, pa, ali, toda, vendar) ali
večbesedni (npr. kot da, medtem ko, kljub temu da, potem ko). Dvodelni vezniki
so sestavljeni tako, da se lahko ponovi isti izraz (npr. ali – ali, niti – niti) ali iz
veznika in njegovega soodnosnega izraza (npr. ne samo – ampak tudi, čim –
tem).19
Veznik in se le redko uporablja ('Tọga se 'tak spo'mijan in 'bọ
'tọ: za'čẹ ). Pogostejši veznik je pa ('Vẹ:n, ke smo na'vo:dno 'χejdno
'nọ pa pro'sọ: pa 'tisto. 'Tan pa ji ẹ:t 'gọ
s'lamo pa 'tisto.).
Namesto podrednega veznika ko, se uporablja g'do: ('Pọ ẹ 'to: z'lọ:ţa,
v 'ẹn 'kọ:t 'nọ:tr ọ:ţa, g'do: se je 'tẹ 'tisto f'se spoče'lilo.).
Namesto podrednega veznika da, stoji ke (S 'tistin so 'tẹ f'küp 'malo 'več 'dọ ke
so 'tẹ .).
Namesto podrednega ker, se uporablja da ('Pọtl pa so lid'jẹ: f'si bi'li: f'se
sprest'ro:šen , se'vẹ:da, da je 'cẹ ẹ:n 'samo 'tọ ẹ:.).
Pojavljajo se tudi večbesedni vezniki, sestavljeni iz:
prislova in veznika: 'tak ke 'tako da' ('Ţuto-ǝr'jo:vo, 'tak 'tẹ 'nẹkak je bi'lọ:,
'tak ke je 'mọglo 'tẹ preţ'go:no bi'tẹ:.), 'tak 'kak 'tako kot' ('Tẹ je 'nẹgda
'nẹ: pe'cikil 'dọ 'tak 'kak ga 'zej 'tan pos'to:viš.),'tak ke če 'tako da
19
Povzeto po Toporišič (2004: 426).
68
če' (' ẹ:ko 'gọr v'lẹ
'nẹ:.);
iz podrednih veznikov: el pa če 'ali pa če' ('Zej pa g'do: v'lẹ:ješ 'gọ
vo'dọ:, el pa če ẹlaš 'če:j, 'tẹ );
predloga in kazalnega zaimka: 'kljub temu' ('Tak ke smo bi'li: po
'ẹ še parti'za:non
).
Govor pozna še naslednje veznike: 'se:j 'saj' (F'so:k s'nọp s 'tẹ po 'tisten š'tirk el
pa polov'jo:k, 'ko:j je ţe 'bi:ja, 'se:j š'tirko smo 'bọj 'tẹ 'mẹl ), če (Če je 'bi:la
ko'pica, 'tẹ je 'samo 'eden 'bi:ja 'gọ ), 'si:cer ('Si:cer ide,
'samo 'zej 'tẹ 'ko:ko da'rilo 'tẹ 'küpeš, 'kak se 'kẹ ọ ), ločni veznik el
'ali' ('Tẹ pa sta d'vo: na'vadno m'lo:tla, el pa 'gẹ: pa so bi'li: pa š'tirje 'tẹ, na
), 'samo ('Tista pa je b'la: g'rọzna, 'tiste pa smo se 'tak f'si
'samo navi'čila nas še 'tẹ ), čeg'liχ 'čeprav' (Čeg'liχ je 'bi:la
Slo'vẹnka, pa je 'ọna 'nẹ: s'mẹ ẹnske be'sẹ:de.), 'kak 'kot, kakor' (Pa
še je 'nẹkak 'tẹ 'mọ 'kak je bi'lọ: je bi'lọ:. Vẹ ẹ 'jas, 'kak 'ọtrok
še s'kọro 'bi:la 'nọ:.).
7.7 ČLENEK
Členki so nepregibna besedna vrsta: z njimi vzpostavljamo zveze s sobesedilom,
izraţamo pomenske odtenke posameznih besed, delov stavka, celih stavkov in
povedi ali pa tvorimo skladenjske naklone. (Toporišič 2004: 445)
Obstajata dve klasifikaciji členkov. Po prvi se delijo na: pozivne, vrednotenjske,
čustvenostne in besedilnozgradbenostne.
69
Členki, ki se pojavljajo v govoru, razvrščeni po drugi klasifikaciji
1. Navezovalni členki: 'tẹ, 'tẹ pa, pa, 'nọ:.
'Tisto pa je 'tẹ 'pọ ọ: za p'rọč 'tẹ. Pa v'ro:ta so bi'lẹ: 'tẹ 'nọ
na'rẹ:te, 'nẹ:, f 'tisto o'nọ, ke smo 'tẹ 'tan 'nọ ọ: zo'bẹ 'tẹ
'tisto 'tan si'ši:lo. 'Tẹ pa g'do: so 'babica 'mẹl ko'line, 'tẹ pa b'lọ: 'tẹ
ve'selje, ke smo k 'babic š'li na ko'line. Pa 'zastavjak je 'bi:ja, 'tẹ pa še so
ẹ . 'Nọ:, 'tak ke so 'tẹ op t'rẹ:χ
'vütro za'čẹ ẹ
2. Členki čustvovanja: χ'vala 'bọ
Pa je 'bi:ja χ'vala 'bọ 'dọber.
3. Poudarni členki: g'liχ, 'kar, 'nẹ:, še, ce'lọ:, 'čista, sp'lọχ.
'Tẹ pa so g'liχ v 'našo 'χišo. 'Tẹ pa je f'se 'bi:lo prep'lo:šeno, smo se 'kar
v'legl 'dọj, 'pọtl smo se ob 'nal pa š'li do'mu:, 'nẹ:. 'Tẹ pa se je 'tisto po
t'jeden, št 'nejst d'ni: 'mọglo si'šit , 'kako bi'lọ: v'rẹme, 'nẹ:, ke se je 'tẹ
'tisto k'lasje po'süšlo 'lẹ:po. 'Kẹ ẹ še ọ: 'tak
'dẹ ẹjke povr'šine. 'Tẹ s 'bi:la 'jas 'pọtl sep'tẹmbra ce'lọ: 'šẹ:st 'lẹ:t
s'tara. 'Tẹ pa se je pre'rẹzalo, 'tak ke je b'lọ: 'čista 'ro:vno, 'tak 'tọ:, 'tak
'kak k'rüχ v'rẹ:ţeš. 'A: ta pa b'lọ: sp'lọχ 'nẹ:, f 'cẹ ẹ ẹ:.
4. Izvzemalni členki: le, e'dino, 'samo.
'Pọtl pa so 'tẹ le 'mama 'rekl , ke so 'tẹ 'nejšl , ke so 'nama 'tẹ 'tisto
'kü:χal , ke smo 'tẹ 'tisto 'mẹl . E'dino 'vẹ:n pa, ke so 'mẹ ọ ẹn
ẹ ọ:, ke so se
'tẹ ob'vẹ ẹ
'ţẹ . 'Nẹgda so 'samo k'metje 'sẹ ẹ:.
70
5. Presojevalni členki: s'kọro.
'Vẹ ẹ 'jas, 'kak 'ọtrok še s'kọro 'bi:la 'nọ:.
6. Dodajalni členki: .
'Samo 'kọšta b'la: 'bọj s'laba.
'mọ:pet pa 'ẹno pa d' ẹja 'kẹ
da'rilo 'dọ:ba.
7. Členki zadrţka: pač, ţe, še.
'Mi:, 'bọj 'tak ţe'lo:r , pa smo 'tẹ pač s k'ravam o'ro:l , 'nẹ:. 'Zej pa ţe
ne pe'cikel, 'zej pa ţe 'mọ:pet pa 'ẹno pa d'rü:go pa ţe
'mẹja 'kẹ ọ:ba. 'Tista pa je b'la: g'rọzna, 'tiste pa
še 'tẹ
8. Členki potrjevanja in soglašanja: 'ja:, 'rẹ:sen 'res', se'vẹ:da.
'Ja:, 'tak je bi'lọ ẹ: 'mọ 'rẹ:sen 'χasek
ẹ:lek z'ro:sa, 'nẹ:. 'Pọtl pa so lid'jẹ: f'si bi'li: f'se
sprest'ro:šen se'vẹ:da, da je 'cẹ ẹ:n 'samo 'tọ ẹ:.
9. Členki moţnosti, verjetnosti: mo'gọ:če.
Mo'gọ:če 'gẹ ẹ:venka.
10. Členki mnenja, domneve: pre 'baje'.
'Kẹre so b'le 'bọ ẹ ọj pre'mọ ẹ se je 'reklo
'nẹgda, ke se pre bo'go:t 'mọrejo f'küp ţe'nit , 'nẹ:.
71
11. Spodbujalni členki: le.
'Tẹ je 'rekla: »Le 'χọ ọ «
12. Členki zanikanja in nesoglašanja: ne, 'nẹ:
Da ţe g'nẹ ẹ:n ne 'vẹ
'nẹ: 'dọ:ba. 'Tẹ pa je bi'lọ: 'nẹ: 'tọ:rt, 'tak 'kak je 'tọ: 'zej pa 'ẹno pa d'rü:go
pa f'sega, slaš'či:ce.
7.8 MEDMET
Medmeti so nepregibna besedna vrsta, so besede stavki. Lahko jih uporabljamo
popolnoma samostojno kot pastavek. Lahko se sprevrţejo v povedke ali v
določila.20
Ločimo tri vrste medmetov: razpoloţenjski, posnemovalni, velelni.
V govoru so medmeti podobni kot v knjiţnem jeziku. V gradivu se pojavlja le
nekaj medmetov: a'χa, p'rọs , 'bọ:k ne 'dej, 'jẹ:zos ma'ri:ja, 'jẹ:zos.21
20
Povzeto po Toporišič (2004: 450)
21 Pogosto so medmeti razviti iz zvalnika Jezus in Jezus Marija.
72
8 SKLADNJA
8.1 TIPOLOGIJA STAVKOV
Stavki so lahko eno- ali dvodelni. Dvodelni stavki imajo povedek in osebek
(Me'sọ: pa se je 'tẹ po'sọlilo pa se je 'pọ
'Ata so 'pọ ẹkak, ne 'vẹ:n za 'kẹ ) in v govoru
prevladujejo. Enodelni stavki pa nimajo osebka ali osebne glagolske oblike
'vala 'vẹ ọ Pa 'nič 'nọ ẹ:š. 'Tọ:ga pa če'duţe
'mẹje.).
Stavki z okrnjeno zgradbo
To so tisti stavki, kjer se določen skladenjski vzorec v celoti ne izpolni. Pri
prostem govorjenju je takih stavkov veliko. Taki stavki so:
nedokončani stavek ('Tẹ pa so g'liχ v 'našo 'χišo … 'Tẹ so nan 'küχjo
zav'zẹ ọ ẹ:t so nan zav'zẹ );
preskok ali anakolut ('Ţito 'tisto pa smo 'tẹ ẹ pa se je 'tak 'ẹn
polov'jo:k el pa š'tirka 'tisto se je 'tẹ pos'tavlo pa se je pod'lọţlo, ke 'nikan
'nẹ: se ko'to:lo. Če pa je bi'lọ: 'ọvo 'tisto 'vẹ
na 'dugo, ke je 'nẹ: bi'lọ: 'tistega 'kọleka 'gọr, 'tak na 'dugo, ke so 'tẹ 'mẹ
'tẹ ọ ẹ ẹ:tre
'mẹ:tre, še 'več, še 'pẹ:t, 'šẹ:st 'mẹ:trof so 'mẹl 'tisto 'dugo, 'to:ko 'vẹjko,
'tak na 'va:l na'rẹ:to.);
izpostavljeni stavčni člen ('Tọta 'naša Slo'vẹnka, 'ko:j je slo'vẹ
ẹ ọta pa b'la: g'rọzna, 'tọta pa b'la:
73
'nejs'lapša pa 'nej'χujša, 'nẹ:. Ke so 'tọ ọ
);
izpust ali elipsa (Pa 'nič 'nọ ẹ:š. 'Tẹ pa b'lọ: f'se
'kunec.);
antielipsa ('Tẹ 'nẹ tka'ri:je pa 'nẹsmo 'vẹ
pa 'nẹsmo 'vẹ ẹmlo pa 'nẹsmo 'vẹ ẹ: za raču'na:lnike
pa 'nẹ: za tele'vizijo pa 'nẹ: za 'ra:dijo pa 'čista 'nič.).
8.2 BESEDNI RED
razlikuje se vrstni red naslonk, npr. še je, ţe se je: 'Sestra je b'la: 'ọsen 'lẹ:t
m'lejša od 'mẹ ẹ:. Pa še je 'nẹkak 'tẹ 'mọ
'kak je bi'lọ: je bi'lọ:. ẹ ọj 'tẹ 'tak s'labo
: 'zej 'kẹ:jko do 'gẹ
Posebnost je način zanikanja, in sicer ima glagol nisem dve obliki,
poudarjeno in nepoudarjeno. Pri nepoudarjeni se razveţe, členek zanikanja
pa se postavi na drugo mesto (s 'nẹ:), poudarjena oblika pa je 'nẹsen.
Namesto ni se uporablja členek ne in tudi besedni red je drugačen: 'Tẹ pa
se je 'pọ f'küp za'vẹ:zalo 'gọr , ke je 'nẹ: 'vẹter 'tọga razme'to:va pa 'tọ:
f'se f'küp. Z'gọdlo ẹ
k'lẹčala pa se je 'nẹ 'Tẹ še je b'lọ: u'mẹtnega 'tüd 'nẹ: od
za'čẹ:tka.
Zanikane oblike so še 'nẹ:man, 'nẹbren, 'nẹ:ga itd.
74
Pomoţni glagol se lahko pojavlja na začetku ali na koncu stavka: Je b'lọ:
nan 'χüjdo. 'Tista pa je b'la: g'rọ mo
navi'čila nas še 'tẹ 'Nẹga 'več 'nẹ: go'vẹ ẹ: s'vinske
ţi'vine, pa ţe 'küre 'malo 'gẹ: ke ţe je. Smo 'ẹno s'vijo z'rẹ ẹ na
'lẹto 'ẹne ko'line 'mẹ
Glagol se velikokrat premakne na zadnje mesto v stavku: 'Sẹn pa so 'tẹ
p'rišl 'babica 'mọja, 'naša 'mat so 'du:ma bi'li:, 'pọ:lek 'nas 'tẹ, od 'mame
'mat , smo ţ 'jim ţi'vẹl . 'Tẹ pa so 'tọ: f'se se po 'vẹ ọtiχ
ọ ẹ ẹ
Prilastek se lahko pojavi na desni strani: 'Tẹ pa so 'tọ: f'se se po 'vẹ
ọ ọ ẹ ẹ 'Tü f
'tọten Š'mitoven 'lẹ ẹ
'tü pa so 'tẹ 'mẹ ọ:ţje pa so 'mẹ
sχ'rajeno, 'nẹ:.
Povratni osebni zaimek se se pojavlja na nenavadnih mestih:
spo'mijala. Ţe'nil pa se so, 'ja:. 'Tẹ pa 'tisto 'zo:čimo pa me'sọ: pa 'tisto se
je f'se 'tẹ ọ 'tọ ọ: 'zej
f'se.
Pri prostem govorjenju govorec vriva dobesedni navedek: 'Tẹ pa je
p'rọ ẹ:jmete v 'vašo 'χišo za
ọ: je 'babica.«
75
Pogosto se uporablja čustveno navezovanje s te pa: 'Ţito 'tisto pa smo 'tẹ
ẹ pa se je 'tak 'ẹn polov'jo:k el pa š'tirka 'tisto se je 'tẹ pos'tavlo pa
se je pod'lọţlo, ke 'nikan 'nẹ: se ko'to:lo. 'Tẹ ọj st'rẹ
'tiste 'kuje, 'tẹ
8.3 ZVEZE STAVKOV
8.3.1 Podredje
Podredje je zveza najmanj dveh stavkov, od teh je eden neodvisen, glavni, drugi
pa opravlja vlogo katerega izmed stavčnih členov in je torej odvisen, podrejen
prvemu. (Toporišič 2004: 636).
Vrste odvisnikov po stavčnočlenski vlogi
8.3.1.1 Osebkov odvisnik (ke, 'kẹ o:j)
'Tẹ pa se je 'reklo, ke pre ne s'mẹ
ẹ ẹ:č se f'se 'pe:la za 'jọ:j. 'Nẹgda
pa je b'lọ: ob'vẹza, ke ọga 'tẹ 'Kẹ ẹ
pa so ce'lọ: 'tak 'dẹ ẹjke povr'šine. 'Kẹr so bi'li: 'bọj bo'go:t , so
'mẹl 'kuje, ke so s 'tistim 'kuj 'tẹ o'ro:l pa 'tọ: 'zej f'se f'küp, 'nẹ:.
so 'mẹ ọ j sta 'bi:la p'riča, star'šina smo 'nẹ
8.3.1.2 Predmetni odvisnik (ke, če, 'kakšen, 'kẹ:jko, 'ko:j)
'Tisto se je 'tẹ 'reklo, ke so 'tẹ 'tisto 'šọ . 'Tẹ pa je p'rọ:sla: »'Lüba
ẹ:jmete v 'vašo 'χišo za s'neχo.« F 'šọ
76
pre'malo od d'rü:ge svet'ọ:vne 'vọjne vi'čijo pa 'tọ:, 'kakšne 'muke pa
'kakšne gro'zọ ẹ ọ
do'go:jalo. Star'šina d'vo: sta se 'tẹ z'mẹ:nla, 'kẹ:jko na 'po:r p'ride. 'Zej
pa ne 'vẹ:š, Da ţe g'nẹ ẹ:n ne 'vẹ
'kü:pa.
8.3.1.3 Prislovni odvisniki
Časovni odvisnik (g'do:, 'pọ g'do:, 'kak, če)
'Pọ ẹ 'to: z'lọ:ţa, v 'ẹn 'kọ:t 'nọ:tr ọ:ţa, g'do: se je 'tẹ 'tisto
f'se spo ẹ:zos ma'ri:ja.
'Pọ pa g'do: b'lọ: 'lẹ:po ţe 'süχo, 'tẹ pa se je 'tẹ na'lagalo 'tisto s'nọpje pa
'tisto f'se. A'χa, 'tẹ ẹčas 'to: p'rẹ:k 'cẹ ẹ:
b'lọ:, 'tak ke je b'lọ: 'nẹ Na 'tisto 'samo c'vẹtno
ne'dẹlo pa so 'nas na'pal 'Nẹmc pa so s 'tistim le'tal p'rišl , 'tọ: je f'se 'vulilo
'sẹn, 'to:, 'ẹno, 'drü:go, t'rẹ:tjo, g'rọ:zno je bi'lọ:, če se č'lọvek 'tọga spo'mija.
Krajevni odvisnik ('gẹ:, ke)
'Tẹ pa, 'gẹ: je 'jẹma 'ọn, je 'pọ:lek 'tẹ 'ţẹnska s'to:la s 'tisto s'vẹ:čo, ke je 'tẹ
'ọv 'vida, 'kak je 'kọţo 'dọj 'jẹma. 'Tẹ ẹ 'tisto
gẹ: se je za'čẹ:lo, pr s'ne el pa pr 'ţẹni 'Pọ pa so 'mẹne
'naša 'mama sp'ravl , ke s š'la na 'tist 'pu:l š'tireχ 'cuk, ke so 'tẹ p'rišl
do'mu:, ke s jin s pe'ciklon nap'rọ:t 'pelala.
Načinovni odvisnik ('kak 'kot', 'tak ke, 'tak 'kak, ke)
'Tọ: pa je bi'lọ: 'tak, 'kak če 'zej 'vi:diš 'kẹ
'tak 'kak v 'ẹno 'kito, 'nẹ:. 'Tẹ pa 'gọr pa je 'tẹ 'tak 'ẹn 'rẹmen pa 'tak, ke se
'tisto na'mọta, ke je 'cẹpič 'dọj, 'tẹ ọ
77
'Tọ: je bi'lọ: 'tak pos'to:vleno 'tak 'kak, 'kak b 'rekla, 'tak 'kak 'ẹna o'mo:ra.
'Tẹ pa, 'gẹ: je 'jẹma 'ọn, je 'pọ:lek 'tẹ 'ţẹnska s'to:la s 'tisto s'vẹ:čo, ke je 'tẹ
'ọv 'vida, 'kak je 'kọţo 'dọj 'jẹma.
8.3.1.4 Vzročnostni odvisniki
Vzročni odvisnik (da 'ker', ke)
Ţe 'bọj 'tẹ d'nar 'davlejo, da ţe 'majo f'si f'sega za'dọ
'bọj 'malo z'raslo, da b'la: 'süša. 'Nejp'rẹ:t so se pe'lal muzi'kantje, ke so 'tẹ
ig'ral s'pọ:toma. ẹ ọ
se 'tẹ do'mu: pe'lala.
Namerni odvisnik (ke)
'Tẹ pa so 'bọrofska 'babica p'rišl , ke b 'no:j , 'mẹne pa 'brata, 'ẹno 'lẹto
m'lejšega, na 'tọt blagos'lọ:f p'rẹsmecof g'nal , 'tẹ pa smo p'rišl 'gọr 'to:
'mi:mo 'lipe do polo'vice 'pọ:ta.
Pogojni odvisnik (če)
'Mọ če so 'dọ ẹ je 'samo 'eden 'bi:ja
'gọ
Dopustni odvisnik (čeg'liχ 'čeprav')
Čeg'liχ je 'bi:la Slo'vẹnka, pa je 'ọna 'nẹ: s'mẹ ẹnske be'sẹ:de.
'Nẹkak smo 'mọ ẹ ọ: 'χujdo.
78
8.3.1.5 Prilastkov odvisnik (ke, 'kẹ , 'ko:j)
'Tẹ ẹ ẹ ẹ:t 'zọ:b
'to:kiχ 'pẹ:t k'li:nof pa 'bọj na k'ro:tko š'til, 'tẹ
v'lo:ča 'vün, 'tak 'du:go, ke je š'lo 'vün 'kẹjko je š'lọ, ke je 'ro:vna s'lama
os'to:la, 'nẹ:. Sra'mọtno še g'nẹ 'dẹ:n za 'to:ke li'di:, 'kẹ
ẹ:. 'Tọta 'naša Slo'vẹnka, 'ko:j je slo'vẹ
ẹ ọta pa b'la: g'rọzna, 'tọta pa b'la:
'nejs'lapša pa 'nej'χujša, 'nẹ:.
8.3.2 Priredje
Priredno razmerje je med dvema ali večimi enakovrednimi deli povedi ali tudi
med povedmi. (Toporišič 2004: 646) Priredno so lahko zloţeni stavčni členi,
stavki zloţene povedi in povedi.
Predvsem pri prostem govorjenju so pogosta mnogovezja (Me'sọ: pa se je 'tẹ
po'sọlilo pa se je 'pọ ẹs pa je p'rọlenk
pa je 'ẹno pa d'rü:go.) in brezvezja (Na 'tisto 'samo c'vẹtno ne'dẹlo pa so 'nas
na'pal 'Nẹmc pa so s 'tistim le'tal p'rišl , 'tọ: je f'se 'vulilo 'sẹn, 'to:, 'ẹno,
'drü:go, t'rẹ:tjo, g'rọ:zno je bi'lọ:, če se č'lọvek 'tọga spo'mija.)
8.3.2.1 Vezalno priredje
Najpogostejši veznik je pa, pojavlja se tudi in.
'Tẹ pa so 'nas f'se, da smo 'tẹ š'tirje ot'rọ
ọ ẹ:. 'Tọga se 'tak spo'mijan in 'bọ
'tọ: za'čẹ ẹnsken, in me je
'tak s 'šiboj na'sẹ:kala.
Zložen stavčni člen: 'Tọta 'naša Slo'vẹnka, 'ko:j je slo'vẹ
slo'vẹ ọta pa b'la: g'rọzna, 'tọta pa b'la: 'nejs'lapša pa
79
'nej'χujša, 'nẹ:. 'Tẹ pa je 'tọ ẹlo, g'rọza in st'ro:χ, 'tọ: je bi'lọ:
'puno ne'bọ: 'te:ga.
8.3.2.2 Ločno priredje
Najpogostejši veznik je ali, ki se je obrusil, a pa je prešel v e (el).
'Vẹ:n, ke smo kram'pẹ ẹ ẹ pa
so 'tak 'ţẹnske 'dẹvale pot 'tisto b'ro:zdo 'tẹ … 'Tẹ pa sta d'vo: na'vo:dno m'lo:tla
el pa 'gẹ: pa so bi'li: pa š'tirje 'tẹ
Zloţen stavčni člen: 'Zo:dja pa se je 'tẹ 'pelala s'neχa el ne'vẹsta, 'nẹ:. 'Ţito 'tisto
pa smo 'tẹ ẹ pa se je 'tak 'ẹn polov'jo:k el pa š'tirka 'tisto se je 'tẹ pos'tavlo
pa se je pod'lọţlo, ke 'nikan 'nẹ: se ko'to:lo.
8.3.2.3 Stopnjevalno priredje
Vezniki so 'nẹ: 'nẹ:, 'nẹ:
'Nẹga 'več 'nẹ: go'vẹ ẹ: s'vinske ţi'vine, pa ţe 'küre 'malo 'gẹ: ke ţe je.
'Nẹ: 'samo ke 'mọ
8.3.2.4 Protivno priredje
Vezniški besedi sta pa, 'samo.
'Tista pa je b'la: g'rọ ẹ
'Pọ ţe čes 'cejt je 'tẹ 'ko:k 'ţakel se u'mẹtnega 'dọ:ba, 'samo pa d'ro:g ,
ke s s ga ţ'mẹtno 'küpa.
8.3.2.5 Pojasnjevalno priredje
Vezniška beseda, ki se pojavlja pri pojasnjevalnem priredju je 'tọ: je.
80
Na 'tisto 'samo c'vẹtno ne'dẹlo pa so 'nas na'pal 'Nẹmc pa so s 'tistim le'tal
p'rišl , 'tọ: je f'se 'vulilo 'sẹn, 'to:, 'ẹno, 'drü:go, t'rẹ:tjo, g'rọ:zno je bi'lọ:, če se
č'lọvek 'tọga spo'mija.
8.3.2.6 Sklepalno ali posledično priredje
Vezniška beseda je za'tọ.
Ot 'kẹrega k'meta je 'mọga 'bọj ẹ ọj
bo'go:ta, za'tọ ọte pa 'tọ: f'se, 'tọte χer'bije.
8.3.3 Soredje
Pri soredju gre za zdruţitev osnovnega in nepravega (kot so pastavek, polstavek
…) stavka.
'Ja:, 'nẹga 'ribice, 'fertik. Ţe'nil pa se so, 'ja:. 'Nọ:, 'tak ke so 'tẹ op t'rẹ:χ 'vütro
za'čẹ ẹ
9 BESEDJE
Slovenija leţi na ozemlju, kjer se stikajo tri jezkovne sfere: slovanska, germanska
in romanska. Prevzemali smo predvsem nemške besede, tako smo prevzeli del
krščanske terminologije, poimenovanja kulturnih rastlin, pravne in gospodarske
pojme, pojme za orodja, kuhinjske predmete itd. Panonska narečna skupina ima
ohranjenih največ slovanskih besed.
81
Narečno besedje, zbrano s pomočjo Vprašalnice za slovenski lingvistični atlas in
prostega govora informatork, je razporejeno v več pomenskih skupin22
. Glavne
skupine so človek, rastlina, predmet, zemljišče, naravni pojavi, abstraktni
samostalniki itd. Znotraj teh skupin so posamezne podskupine. Besede v skupinah
in podskupinah so razvrščene po abecedi.
Za tem sem navedla samo prevzeto besedje in njihov izvor.
9.1 POMENSKE SKUPINE
9.1.1 Pomenska skupina človek:
človek glede na spol in starost
'baba, č'lọvek, dek'lina ʼdekleʼ, 'dẹt, lid'jẹ:, mla'dina, m'lo:d 'mọšk
'ọtrok, 'pu:ba ʼfantʼ, 'pu:bec ʼfantʼ, ţe'nica, 'ţẹnska;
človek glede na sorodstveno razmerje
'ata, 'babica, 'bọter, 'bọtra, b'rat, brat'ro:nec, 'dẹdek, dru'ţina, χ'čẹ:ra,
'mačeχa, 'mama, 'mat 'mọ:š, 'ọčeχ ʼočimʼ, pri'ja:tel, 'pulb'rat, 'sestra,
sest'ri:čna, 'si:n, s'neχa, s'tarš st'ric, s'vo:k, 'ta:st, 'tašča, 'tẹta, te'tica,
v'dọ:va, v'nük, 'vüjec ʼmaterin bratʼ, 'vüna ʼujnaʼ, 'zet, 'ţẹna, ţ'lo:χta.
Izrazi za udeleţence pri svatbi: gosti'vo:jec ʼsvatʼ, 'ţẹniχ ʼţeninʼ, ne'vẹsta;
človek glede na telesne lastnosti, značilnosti
bo'lẹ:n de'bẹ:l g'lü: 'lampast ʼtrebušastʼ, 'lẹ:p , 'ma:l p'lo:ntaf
ʼšepavʼ, p'siχa, 'püklav s'lẹ:p 'sü: 'ši:rok 'vẹjk ʼvelikʼ, zd'raf;
22
Pomenske skupine so povzete po članku Milene Hajnšek Holz (1989: 79).
82
človek glede na značajske poteze
ču'do:k, 'pameten, χma'jọst ʼlenobaʼ;
človek kot nosilec dejanja
'be:jtar, ci'go:n, 'dẹkla, 'dẹlafc gospo'dija, g'rọsg'rüntar ʼgruntarʼ,
χ'lo:pec, klü'čo:r, k'met, 'kọsec, ko'vo:č, k'ro:l ʼkraljʼ, 'meţnar, muzi'kantje,
parti'za:n, pas'tir, pat'rọ:n, pomoč'nik, 'rọ:mar, si'rọ:ta, 'sọ:set,
ʼvojakiʼ, star'šina, š'kọf, 'šọ:štar ʼčevljarʼ, te'ţo:k, 'tujec, u'či:telca, 'vi:rt
ʼgospodarʼ, 'vo:riχ ʼvaruh, oskrbnikʼ, 'zastavjak ʼzastavnikʼ, ţe'lo:r
ʼkajţarʼ, ţ'ni:dar ʼkrojačʼ, ţ'ni:darca ʼšiviljaʼ, ţu'pan, 'ţupnik ʼduhovnikʼ;
deli človeškega telesa
'bedra ʼstegnoʼ, brada'vica, b'ro:da, 'čelo, č'lẹ:n, 'čọba ʼustnicaʼ, č'rẹ:va,
g'lẹ:ţen, g'lo:va, 'gu:t ʼgrloʼ, 'jẹ:tra, 'jezik, ka'zo:lec, ko'lẹno, 'kọ:st, 'kọţa,
k'ri:, k'ri:š, 'kučet ʼkolkʼ, 'lamp ʼtrebuhʼ, 'lẹ:va, le'vica, 'lice, 'li:tk ʼmečaʼ,
'lo:ket ʼkomolecʼ, 'lo:s, lo'banja, me'χi:r, me'zi:nec, mos'to:č ʼbrkiʼ,
moţ'go:n ne'bọ:, 'nọ:sna 'lü:kja, nọga, 'nọ:χet, 'nu:s, o'b :v o'kọ:,
'pa:zdeχa, pe'šica ʼpest, dlanʼ, 'pẹ:ta, p'lẹša, p'lü:ča, 'po:lec, 'pọ:pek,
'pọ:plat, 'p sa, 'p :st, p s'to:nec, 'rama, 'rebro, 'ribice ʼledviceʼ, 'rit, 'rọka,
'sẹ:nce, sk'lẹ:p s 'cẹ:, sre'di:nec, sto'po:l, 'šijak ʼvratʼ, te'lọ:, 'tẹmen
ʼtemeʼ, 'ti:lnik, tre'pa:lnice, 'vü:χa, 'vüsta, 'zẹ:nce ʼtrepalniceʼ, 'zọ:p,
ţi'dọ:fka ʼbezgavkaʼ, 'ţila, 'ţi:vot ʼteloʼ.
9.1.2 Pomenska skupina žival:
domače ţivali
'bi:k, 'cüzek ʼţrebeʼ, 'gọ:ska, go'sọ:k, 'jü:nec ʼvolʼ, ko'kọ:t ʼpetelinʼ,'kọza,
k'rava, 'kuj, 'küra ʼkokošʼ, ma'rẹsec ʼmerjasecʼ, 'mu:jcek ʼmačkaʼ, 'ọfca,
'ọven, 'pes, 'picek ʼpiščanecʼ, 'piše ʼpiščeʼ, po'ro:n ʼpuranʼ, p'rọlenk
ʼprašičekʼ, 'reca ʼracaʼ, s'vija ʼprašičʼ, 'tele, zaf'či:ca ʼzajkljaʼ, 'zo:vec
ʼzajecʼ, ţi'vo:d ʼživinaʼ, ţ'rẹbec;
83
druge ţivali
'buχa ʼbolhaʼ, 'čẹ:la ʼčebelaʼ,č'm l, 'č :f, 'divja 'mi:š ʼnetopirʼ, f'tič 'gat,
g'lista, go'lọ:p, 'gọ:se ca, 'jo:strep, 'kača, ko'mo:r, k'rọta ʼkrastačaʼ,
'küšar, li'sica, mače'ro:k ʼmočeradʼ, mar'ti:nček, 'miš, 'mọdras, m'ramor,
m'ravla, 'müχa, 'nẹ:topir, 'ọsa, 'po:vok, pos't :f, pot'gana, 'riba, 's na,
s 'šẹ:n, t'χọr ʼdihurʼ, 'veverca, 'vu:k ʼvolkʼ, 'vü:š, z'vẹ:r, 'ţaba, 'ţuna
ʼţolnaʼ;
deli ţivalskega telesa
d'laka, 'gọ:bec, g'riva, ko'pito ʼpodkevʼ, 'mo:ša ʼsaloʼ, 'pa:vočina
ʼpajčevinaʼ, 'pẹrje, pot'kọ:va ʼkopitoʼ, 'rẹ:p, 'rọ:gel, šk'rampl ʼkrempljiʼ,
š'parkel ʼparkeljʼ, š'peχ.
9.1.3 Pomenska skupina rastline:
kulturne rastline
'česnek ʼčesenʼ, 'χejdna ʼajdaʼ, g'raχ, χ'rẹn, 'ječmen, ka'ruza, ka'ţọ:la
ʼfiţolʼ, ko'rẹ:je, kram'pẹ:r, 'lẹ:n ʼlanʼ, 'lük ʼčebulaʼ, 'ọves, pro'sọ:,
pše'nica,'rẹpa, 'retkva ʼredkevʼ, 'su:nč ca ʼsončnicaʼ, 'tikve ʼbučeʼ, 't s
ʼtrtaʼ, 'zelje, 'ţito.
Poimenovanja za travo: 'detela, ko'pica ʼkopica sena za čez zimoʼ, 'k ma,
'navol ʼkopica sena za čez nočʼ, o'to:va, se'nọ:, s'lama, s'nọp, t'ro:va;
okrasne rastline (vrtne, lončne, travniške, gozdne)
'g :m, 'mẹ:χen ʼmahʼ, 'nagel, pla'ni:nska 'ru:ţa ʼplaninkaʼ, p'raprot,
'rẹ:sje, sro'bọ:t;
zdravilne in strupene rastline
boro'vi:nka ʼrobidnicaʼ, 'kiselca ʼkislicaʼ, pe'lin, 'p per ʼpoperʼ;
84
gobe
dre'vẹ:sne 'gọbe, gli'beja ʼgobaʼ, 'gọba;
drevesa (sadna, gozdna)
b'rẹskva, b'rẹza, 'bükva, 'čẹ:špla, č'rẹšja ʼčešnjaʼ, dre'vọ:, g'rü:ška
ʼhruškaʼ, χ'ro:st, jab'lana, 'javor, 'jẹlka, 'jẹlša, je'sẹnovec ʼjesenʼ, les'nika,
'lipa, 'mej'pan ʼmlajʼ, m'lo:j, sm'rẹka, 'v ba, v 'bača ʼvrbaʼ;
sadeţi in plodovi
'jaboko,'jagoda, kos'taj, 'lẹšnik, ma'lina, 'ọreχ, 'ţelot, 'ţi:r;
rastlinski deli
b'laja ʼtanka deskaʼ, č'reslo, dre'vọ: ʼdebloʼ, 'd va, 'fọ:s ʼdebela deskaʼ,
χ'lọ:t, k'lica ʼoko pri rastliniʼ, kore'nina, ko'šica ʼpečka, bučno semeʼ, 'li:st,
li'pa:ja ʼolupekʼ, o'lü:pa ʼlupinaʼ, o'melo, ot'rọ:b , 'palca, p'lẹve, po'lẹno,
'püšl ʼbutareʼ, 'sẹmen, s'kọ:rja na d'rẹvj ʼlubjeʼ, 'sọvol ʼgrčaʼ, s'tọrš,
st'rọk ʼkoruzni storţʼ, 'šiba, t'rẹšje ʼlubjeʼ, 'vẹ:ja.
9.1.4 Pomenska skupina predmeti:
stavba ali del stavbe kot človekov bivalni prostor
'di:la ʼpodstrešna soba, podstrešjeʼ, 'χiša, k'lẹ:t, 'kọča, 'küχja ʼkuhinjaʼ,
piv'nica ʼkletʼ, p'rik t ʼveţaʼ, š'pejz'vẹlp 'shramba', ʼspalnicaʼ;
stavba oz. prostor, namenjen za kaj
'cẹrkva, čel'jo:k ʼčebelnjakʼ, 'farof ʼ ţupniščeʼ, g'ro:t, 'gümna,
ʼstraniščeʼ, ko'lar ca ʼskedenjʼ, 'kọ:r, k'ro:vja š'tala ʼkravji hlevʼ, 'kü:rjak
ʼkurnicaʼ, 'k :čma, mes'nica, 'ọ:pčina, pod'rü:ţ ca, spoved'nica, š'keden,
'šọ:la, šta'cün ʼtrgovinaʼ, šta'li:nke ʼsvinjski hlevʼ, 'tọt
ʼmrtvašnicaʼ;
85
posamezni deli stavbe
'cigo ʼopekaʼ, 'nọt š a s'tẹ:na ʼnotranja stenaʼ, og'jiše ʼognjiščeʼ, 'ọkno,
o'mẹ:t, p'lọt, s'tebr st'rẹχa, 'še:jba ʼšipaʼ, š'tẹ:ge ʼstopniceʼ, 'tib 'pọt
ʼstropʼ, 'tirš'tọk ʼpodbojʼ, t'lẹ:, 'vẹlp ʼobokʼ, 'zi:belka, 'zi:t, z'vünašja
s'tẹ:na ʼzunanja stenaʼ;
oprema v stavbah
d'ver ʼvrataʼ, k'lọ:p, 'miza, k'lü:č, k'lü:čanca ʼključavnicaʼ, 'lü:č, 'luster
ʼlestenecʼ, o'mo:ra, 'pẹ:č, 'ri:tk ʼslama za pokrivanje strehʼ, š'pọrχat
ʼštedilnikʼ, š'tampet ʼposteljaʼ;
posoda
'bü:rkle ʼvile za postavljanje loncev v krušni pečiʼ, 'kọta ʼkotelʼ, ţ'lica,
kr'nička ʼposoda iz lesaʼ, k'rọšlek ʼžepni nožiʼ, 'nọ:š, 'pisker ʼlonecʼ,
slam'jačka ʼposoda iz slameʼ, 'sọ:t, 'vilce;
jedi, pijače, ţivinska krma
'bọsman, 'cüker ʼsladkorʼ, čoko'lo:da, f'ruštikel ʼzajtrkʼ, χ'rana, 'jabošnica
ʼsadjevecʼ, 'jejce, 'jüţna ʼmalicaʼ, kise'lina ʼsirotkaʼ, klo'bo:sa, ko'lo:č
ʼhlebecʼ, 'kọšta ʼhrana, jedʼ, k'rüχ, 'lọ:j, 'mẹ:t, 'mela ʼmokaʼ, me'sọ:, 'mọšt,
'ọbet ʼkosiloʼ, 'ọlje, o'po:lenke ʼpoprtnjakʼ, po'gača, povi'tica ʼpoticaʼ, 'sir
ʼsir, skutaʼ, slatka'ri:je, šk'ro:jec ʼskorja pri kruhuʼ,
'šü:nka, tes'tọ:, 'tọ:rta, ve'čẹ:rja, 'vino, z'lẹ:venka ʼvrsta pogačeʼ, 'zo:čima,
z'vo:ra ʼmlekoʼ, 'ţẹmla, ţ'genjk ʼžganciʼ;
oblačila, obutev ipd.
bla'zina, co'pat , 'cọta ʼcunjaʼ, c'viren ʼnitʼ, č'rẹ:vl ʼškornjiʼ, č'rẹ:vl
'visok 'lače, 'jẹ:nka ʼkikla, kriloʼ, 'kapa, kla'bü:k, k'nọf ʼgumbʼ, 'kọţiχ,
'lẹder ʼusnjeʼ, 'mant ʼplaščʼ, na'rüče ʼnaramniceʼ, 'nider'šu ʼnizki
čevljiʼ, 'nọša, o'b so:č ʼbrisačaʼ, o'pank ʼsandaliʼ, pele'ri:na ʼnedrcʼ,
'pọtkef, pre'divo, 'pujšter ʼvzglavnikʼ, 'rẹmen ʼpasʼ, 'rọ:bec, 'rọ:pček,
86
'rọbača ʼsrajcaʼ,'rüχa ʼrjuhaʼ, s'tẹ: ʼpletʼ, 'sükja, 'šọ:lj ʼčevljiʼ, št'rọ'zọk
ʼblazinaʼ, š'tünfe ʼnogaviceʼ, 'šurc ʼpredpasnikʼ, 'unterš ca ʼspodnje kriloʼ,
'vuna ʼvolnaʼ;
orodja
b'rüs ʼoslaʼ, cim'rača ʼtesarska sekiraʼ, c'vek ʼţebeljʼ,d'lẹtva ʼdletoʼ, d'rẹto,
d v'nica ʼnavadna sekiraʼ, 'χamer ʼkladivoʼ, 'igla, k'lẹ:šje, k'li:n, k'li:nc
ʼvrsta ţebljaʼ, 'rasoχe ʼlesene vileʼ, ro'če:j, roţe'nič ak ʼvrsta ţebljaʼ,
se'kẹra, 'šilo, 'vile, vo'dẹ:r ʼoselnikʼ;
priprave, naprave ali njihovi deli
b'rẹ:nče ʼbrentaʼ, b'ri:tva, b'ro:ne, 'cẹ:ja ʼjerbasʼ, 'cẹpc , ci'pẹ:
ʼcepʼ, 'cọ:kla ʼza podkladanje kolesaʼ, cuk ʼvlakʼ, č 'talo ʼlemeţ, noţ pri
pluguʼ, 'dọga ʼukrivljena deščicakot del lesene posodeʼ, 'ẹmpar ʼvedroʼ,
'garčjak ʼročni voziček s štirimi kolesiʼ, 'gare ʼročni voziček z dvema
kolesomaʼ, 'gẹpl ʼvitel, priprava za vrtenje pogonske gredi, ki jo poganja
vprežna živinaʼ, g'laţovina ʼsplošni izraz za stekloʼ,
ʼkljuka pri verigiʼ, 'jarem, 'ka:t, 'kọ:lek ʼdrogʼ, 'kọ:lo, ko'lọ:vrat, ko'paja
ʼkorito za vodo, za prašičeʼ, 'kọsa, 'kọš, k'ripa ʼstranska deska na vozuʼ,
k 'pača ʼjerbasʼ, 'lẹsa ʼza sušenje sadjaʼ, le'talo, 'mẹ:χ, mla'ti:lnica, m'li:n,
mo:cel ʼbetʼ, 'mọ:pet, 'mọtka, m'rẹţa ʼpletena ograjaʼ, 'ọ:gle, 'ọ:jstrge
ʼkozolecʼ, ob'rọ:č ʼgoţvaʼ, o'jẹ:, 'ọplen, o'rọ:ţje, pa'ruč ʼvozʼ, pe'cikil
ʼkoloʼ, p'lük, 'pọt ʼspodnja deska na vozuʼ, pov'rẹslo, raču'na:lnik,
'ra:dijo, ro'čica, ro'čice ʼdrţalo pri pluguʼ, 'rọčka ʼčeberʼ, 'sanke, s'fọ:ra
ʼsoraʼ, si'rišče ʼnaprava za sirʼ, sk'lẹda, s'lamoreznica, s'mu:č 'sọ:χa ʼkol
ograjeʼ, s'tatve, st'rọj, s'tüdenec, š'tirka, š'varkil ʼdeske ograjeʼ, tele'vizija,
'tifriger ʼvojaško letaloʼ, tovor'jak, t'raktor, 'tu:kač ʼbetʼ, ve'jača
ʼvelnicaʼ, 'vọ:s, 'vüzda ʼuzdaʼ, za'pọ:rnica, ţe'lẹzo, ţ'le:jf ʼzavoraʼ.
9.1.5 Pomenska skupina svet, zemljišče:
glede na oblikovanost zemljišča
87
b'rẹ:k ʼhrib, bregʼ, b'ro:zda, 'gọra, g'raba, g'rüda, ka'mẹ:je, 'lü:kja, 'ma:l
b'rẹ:k ʼgričʼ, 'pẹ:sek, pla'nina, s'kala, so'tẹ:ska, 'v ẹ:;
glede na značilnost zemljišča
'jẹ:s,m'laka, 'pọtok,'ro:vno ʼravanʼ, s'lo:p, 'tü:nf ʼjezʼ,'zẹmla;
glede na namembnost zemljišča
b'ri:tof ʼpokopališčeʼ, g'rẹ:da, g'rọ:p, g'rünt ʼkmetijaʼ, 'jiva ʼnjivaʼ, 'lẹ:s,
'mẹsto, og'ro:čjak ʼvrtʼ, 'pọ:le ʼpoljeʼ, sadov'jak, 'šuma ʼgozdʼ, t'ravnik,
'vẹ:s ʼvasʼ;
naprave na zemljišču
b'rọ:t, 'b f, 'cẹsta, 'ču:n ʼčolnʼ, 'lo:dja, me'jica'mọ:st,'pọt, 'pọtec ʼpotʼ,
s'tẹ:za.
9.1.6 Pomenska skupina za vremenske pojave:
padavine
'bo:bja 'kaša ʼbabje pšenoʼ, 'cẹlec ʼsrenʼ, 'deš, 'i:vje, le'dẹ:n 'deš ʼsodraʼ,
s'nẹ:k, s'rẹ:š, 'tọča;
stanje v ozračju
b'liska se, g 'mi:, je'sẹ:n, 'lẹ:t, 'megla, meg'lẹ:no ʼoblačnoʼ, ne'bọ:,
od'jü:ga, po'lẹtje, pom'lo:t, s'nẹ:k g'rẹ:, sne'ţi:, 'vẹter, vi'χẹ:r ʼviharʼ,
v'rẹmen, 'zi:ma;
vetrovi
'jük ʼjuţni veterʼ, 'sẹver ʼseverni veterʼ.
88
9.1.7 Pomenska skupina prazniki, dogodki in predmeti, ki so z njimi v zvezi, ter
ljudski običaji:
cerkveni prazniki
'bọţič, c'vẹ:tna ne'dẹla, 'dü:šjovo ʼverne dušeʼ, 'finkešta ʼbinkoštiʼ, f'si
svet'ni:k ʼvsi svetiʼ, 'pu:noš ʼpolnočnicaʼ, s'vẹč ca, t'ri:je k'ro:l 'vẹjka
'meša ʼveliki šmarenʼ;
dogodki, predmeti, ki so v zvezi s cerkvenimi obredi
'agvent ʼadventʼ, ban'dẹ:ra, 'bọ:k, 'bọţja 'pọt, 'bọţj g'rọ:p, 'dü:ša, 'fẹ:rma
ʼbirmaʼ, g'rẹ:χ, 'χọ:stija, ka'dilo, k'rẹnec ʼvenecʼ, k'ri:š, k'ri:ţof 'pọ:t,
'k :sn 'kamen, 'k :st, 'mẹ:šn p'lejš ʼmašni plaščʼ, 'meša, m t'vašk 'ọder,
ol'to:r, opχa'ji:lo, 'ọ:rgle, 'pisanke ʼpirhiʼ, pog'rẹ:p, pos'lẹ:dno 'ọlje ʼsveto
oljeʼ, 'pọst, p'rẹ:dga, p'rẹdgenca ʼpriţnicaʼ, p'rẹsmec, pro'cẹ:sija,
ʼšopekʼ, sp'rẹ:vot ʼpogrebʼ, s'vẹ:ča, š'mar ce, 'šọpek, t'rüga ʼkrstaʼ, 'vẹra,
'vüzen ʼvelika nočʼ, za'pọ:vet, zna'mẹ:je, z'vun ʼzvonʼ, 'ţegen, 'ţegnana
'vọda ʼblagoslovljena vodaʼ;
ljudski običaji, vezani zlasti na dogodke po opravljenem delu
'fašenk ʼpustʼ, gos'tija, ko'line, ko'ţü:χat ʼličkatiʼ, 'lü:št ʼružitiʼ, obi'ča:j,
sẹ:je ʼsemenjʼ, z'do:vaje, ţe'ni:tef ʼporokaʼ.
9.1.8 Pomenska skupina dejanja:
m'lo:tef ʼmlačevʼ, 'ţegnaje, ţeg'no:vaje.
9.1.9 Pomenska skupina abstraktni samostalniki:
stanje jeza, nejevolja, bolezenska stanja in pojavi
'garje, g'rọza,'jẹtika, 'kašel, 'küga, 'kü:kec ʼzanohtnicaʼ,mo'zọ:l, 'm :zlica,
'nateχa ʼnahodʼ, 'rana, rde'čica, revma'ti:zen ʼrevmaʼ, st'ro:χ,
'šẹ:n,š'pi:čke ʼošpiceʼ, t'vọ:r, vode'nika ʼvodenicaʼ;
89
drugi pojmi
be'sẹ:da, b'rẹme, če'lo:da, 'četrtek, č'rẹpja ʼčrepinjaʼ, da'rilo, 'dẹ:n ʼdanʼ,
'dẹlo, d'nar, 'dọta, drago'cẹnost'du:k ʼdolgʼ, e'lẹ:ktrika, ener'gi:ja, g'lo:s,
g'nẹ:zdo, g'nọj, χer'bija ʼdediščinaʼ, 'χọja, 'kita, 'kọnec, k'rọ:k, k'rọp,
'kü:pček ʼščepecʼ, 'kunec, 'lẹto, 'lo:š, 'mẹ:ja, 'mẹ:sec ʼmesec, lunaʼ,
'mẹ:sec, 'metla, 'mọ:č, mrav'lišče, 'm :tvec, ne'dẹla, ne'varno, ne'varnost,
'nič, 'nọ:č, 'no:stil ʼsteljaʼ, o'bi:sk, 'ọgen, ʼpakeljcʼ, 'pamet, 'pekel,
'pẹna, pe'pẹ:ja ʼpepelʼ, 'pẹ:tek, ple'nica, 'pọdno ʼdnoʼ, pon'dẹ:lek,
pri'dẹ:lek, p'ro:χ, 'puno'či: ʼpolnočiʼ, 'rastava, raz'rẹ:t, res'nica, 'rọ:p,
'satovje, 'sẹ:je ʼsanjeʼ, s'mẹ:χ, s'm :t, so'bọta, sol'zẹ:, spo'mi:n, s'rẹ:ča,
s'rẹ:da, 'su:nce, 'süša, s'vẹ:ča, š'kọda, ẹ ʼškrniceljʼ, š'picš'tap,
t'jeden, 'tọrk, t'ringet ʼnapitninaʼ, 'va:l ʼvaljʼ, 'vaje, ve'čẹ:r, 'vi:tre,'vọ:gel,
'vo:pno ʼapnoʼ, 'vọ:sek,'vọjna, 'vọla, 'vütro ʼjutroʼ, z'vẹ:zda, 'ţakel.
9.2 PREVZETE BESEDE
9.2.1 Prevzete besede
Prevzete besede so besede, ki se dobijo iz kakega drugega jezika, kadar za
poimenovano nimamo domačega besedja.23
Legenda okrajšav
srvnem. (srednjevisokonemško), stvnem. (starovisokonemško), bav. (bavarsko),
lat. (latinsko), gr. (starogrško), nar. (narečno), sevit. (severnoitalijansko), nem.
(nemško), frc. (francosko), star. (starejše), it. (italijansko), furl. (furlansko),
avstr. (avstrijsko), rom. (romansko), turš. (turško), vlat. (vulgarnolatinsko).
23
Povzeto po Toporišič (1992: 219).
90
Z zvezdico * je zapisana oblika besede, ki se uporablja danes v knjiţni nemščini.
Germanski izvor:
'agvent (nem.), 'bọter (stvnem.), 'bọtra (stvnem.), b'ri:tof (srvnem., *Friedhof),
'bü:rkle (srvnem.), cẹ:ja (avstr. nem., *Zecker), 'cigo (srvnem.), cim'rača
(srvnem.), 'cọta (nem., *Zotte), 'cuk (nem., *Zug), 'cüker (nem., *Zucker), c'vek
(srvnem., *Zwecke), c'viren (nem., *Zwirn), 'čẹ:špla (nar. avstr. nem.), čoko'lo:da
(nem.), 'di:la (nem., *Diele), d'rẹto (stvnem.), e'lẹ:ktrika (nem.), 'ẹmpar (nem.,
*Eimer), ener'gi:ja (nem.), 'farof (srvnem.), 'fašenk (nem., *Fasching), 'fẹ:rma
(nem., *Firmung), 'finkešta (stvnem., *Pfingsten), f'ruštikel (nem., Frühstück),
'garčjak (nem.), 'gare (srvnem., *Karre), 'gẹpl (nem.), g'laţovina (srvnem.,
*Glas), g'raba (stvnem. ali slov.), g'rọsg'rüntar (srvnem.), g'rünt (srvnem.,
*Grund), 'χamer (nem., *Hammer), (nem.), 'χejdna (star. nem., *Heide),
χer'bija (nem., *Erbe), 'χo:kel (nem. Haken), 'kapa (nem., *Kappa), ka'ţọ:la
(avstr. nem., *Fisole), k'nọf (nem., *Knopf), 'kọ:r (srvnem.), 'kọšta (srvnem.,
*Kost), kram'pẹ:r (nem., *Kartoffel), k'rẹnec (bav. avstr., *Kranz), k'ripa (nem.,
*Wagenkrippe), k'rọta (srvnem., *Kröte), 'küga (stvnem.), 'lamp (bav. srvnem.,
*Wampe), 'lampast (pridevnik, bav. srvnem., *wampig), 'lẹder (nem., *Leder),
'luster (nem., *Lüster), 'mant (nem., *Mantel), 'meţnar (srvnem.), 'mọ:pet (nem.,
*Moped), muzi'kantje (nem.), 'nagel (srvnem.), 'nider'šu (nem., zloženka),
'ọ:rgle (nem., *Orgel), (nar. avstr. nem., *Päcklein), pat'rọ:n (nem.,
*Patron), pele'ri:na (nem., *Pelerine), 'pisker (srvnem.), p'rẹ:dga (srvnem.,
*Predigt), pro'cẹ:sija (nem.), 'pu:ba (srvnem., *Bubi), 'pu:bec (srvnem.), 'pujšter
(srvnem.,*Polster), 'püklav (bav. nem. *Puckel), 'püš (bav. avstr. nem.,
*Buschel), 'ra:dijo (nem., *Radio), 'še:jba (nem., *Scheibe), š'keden (stvnem.),
š'kọda (stvnem., *Schladen), š'kọf (nem.), ẹ (avstr. nem.), 'šọ:la (stvnem.),
'šọ:lj (srvnem.), 'šọ:štar (srvnem., *Schuster), 'šọpek, (nem.), š'pejz'vẹlp (nem.),
š'peχ (bav. srvnem., *Speck), š'pic (nem., *Spitz), š'pọrχat (nem., zloţenka iz
nem. sparren in Herd), š'tala (nem. ali rom.) š'tampet (srvnem.), š'tap (nem.,
*Stab), š'tẹ:ge (srvnem., *Stiege), (bav. avst. nem.), š'tünfe (bav. nem.,
91
*Stumpf), 'šü:nka (bav. nem.), 'šurc (nem., *Schürze), 'tib 'pọt (nem.), 'tifriger
(nem.), 'tirš'tọk (nem., *Türstock), 'tọt (srvnem.), t'raktor (nem.),
t'ringet (nem., *Trinkgeld), t'rüga (stvnem., *Truhe), 'unterš ca (nem.,
*Unterschicht), 'vẹlp (nem., Gewölbe), 'vi:rt (nem., *Wirt), 'ţakel (srvnem.,
*Sack), 'ţegen (stvnem., *Segen), ţe'lo:r (srvnem.), 'ţẹmla (srvnem., *Semmel),
ţ'le:jf (srvnem., *Schleif), ţ'lo:χta (stvnem.), ţ'ni:dar (srvnem., *Schneider),
ţ'ni:darca (srvnem., *Schneider).
Romanski izvor:
ban'dẹ:ra (it.), 'be:jtar (nar. sevit.), b'rẹ:nče (furl.), 'cọ:kla (it.), co'pat (ben. it.),
č'rẹšja (vlat.), d'nar (it.), 'dọta (furl. ali ben. it.), 'jẹtika (it.), kos'taj (it.), 'mọdras
(istrsko romansko), 'mọšt, (furl.), ol'to:r (poznolat.), parti'za:n (frc.), p'lo:ntaf (iz
lat.), pot'gana (romanska predloga), 'reca (furl.), revma'ti:zen (lat.), 'rọ:mar (star.
it.), 'rọbača (it.), (it.), šta'cün (ben. it.), 'tọ:rta (it.).
Drugo:
(iz sodobnih evropskih jezikov), 'bọsman (izvor ni znan, vseslov. in madţ.
sorodstvo), ka'ruza (turš.), pe'cikil (iz sodobnih evropskih jezikov), p'siχ (gr.),
tele'vizija (iz sodobnih evropskih jezikov).
92
10 SKLEP
Zagojiči so druga najmanjša vas v občini Gorišnica, ki šteje skupaj 11 vasi.
Središče občine je naselje Gorišnica, ki sodi med najstarejša naselja Ptujskega
polja. Zagojiči so gručasta obcestna vas, ki leţi v osrčju Ptujskega polja na
pribliţno 215 m nadmorske višine. V preteklosti so se ljudje preţivljali večinoma
s poljedelstvom, vendar tudi z ţivinorejo, predvsem govedorejo in svinjerejo.
Danes je večina krajanov zaposlenih v večjih okoliških krajih (Ptuj, Ormoţ …).
Kraj se prvič omenja ţe leta 1322 kot villa Niderhard (Spodnja Dobrava). Leta
1441 se pojavi ime Sagawiez oziroma Nyder Hard, Sagawicz, kasneje tudi
Sagawitzen. Pred in po obeh svetovnih vojnah pa se začne uporabljati beseda
Zagojiči. Iz vasi izhajajo nekatera bolj znana imena, kot so France Prelog, Vid
Munda, Franc Munda, najbolj znani osebnosti pa sta Vid Riţner in Janez
Janţekovič.
Zagojiški govor spada v prleško narečje, ki ga uvrščamo v panonsko narečno
skupino. Skupino sta poimenovala Tine Logar in Janez Rigler v Karti slovenskih
narečij. Vanjo spadajo prleško, prekmursko, haloško in slovenskogoriško narečje.
V vsej panonski narečni skupini se je izgubilo tonemsko nasprotje. Naglas je
jakostni. Stari kratki cirkumfleks se je podaljšal in prešel za zlog na desno. Stari
akut se je skrajšal in ostal kratek v zadnjem in nezadnjem zlogu. Kratko naglašeni
samoglasniki so lahko tudi sredi besede. Samoglasniški sistem govorov prleškega
narečja je enoglasniški in sestavljen iz dolgih, kratkih in nenaglašenih
samoglasnikov. Dolgi naglašeni samoglasniki so se različno razvijali. Stalno dolgi
i se je razvil v i ('li:st). Dolgi ü se je razvil iz stalno dolgega u (k'lü:č). Dolgi u se
je razvil iz stalno dolgega samoglasniškega l ('vu:k), redko iz stalno dolgega o
('nu:s) in stalno dolgega u pred protetičnim j ('χu:jdo). Izvor dolgega ozkega ẹ je
iz stalno dolgega e ('pẹ:č), stalno dolgega ǝ ('vẹ:s), novoakutiranega ǝ v
nezadnjem besednem zlogu ('sẹ:je), stalno dolgega ę ('pẹ:t), stalno dolgega ě
(z'vẹ:zda) in iz i v poloţaju pred r ('fẹ:rma). Dolgi ozki o se je razvil iz stalno
93
dolgega o ('nọ:č) in stalno dolgega nosnega ǫ (k'lọ:p). Dolgi e se je razvil iz
dolgega a v poloţaju pred j (m'le:jš ). Dolgi o izvira iz stalno dolgega a (g'ro:t),
dolgi a pa je redek, nastal iz stalno dolgega in staroakutiranega a (tre'pa:lnice).
Dolgi se je razvil iz stalno dolgega samoglasniškega ('p st).
Kratki samoglasnik i se je razvil iz staroakutiranega i v zadnjem in nezadnjem
besednem zlogu ('vilce) in kratki ü iz staroakutiranega u v zadnjem in nezadnjem
besednem zlogu (k'rüχ). Kratki u se je razvil iz staroakutiranega samoglasniškega
l (do'pudne) in iz kratkega ozkega o v poloţaju pred n ali m ('kuj). Izvor kratkega
ozkega ẹ je iz staroakutiranega ě v zadnjem in nezadnjem besednem zlogu
(ko'lẹno), redko pa iz novoakutiranega e v nezadnjem besednem zlogu ('ţẹnska)
ter sekundarno naglašenega e ('tẹta). Kratki ozki ọ se je razvil iz novoakutiranega
o ('vọla), staroakutiranega nosnega ǫ ('dọga) in iz umično naglašenega o ('kọtel).
Kratki samoglasnik e se je razvil iz novoakutiranega e v zadnjem in nezadnjem
besednem zlogu ('zelje), staroakutiranega nosnega ę ('detela), umično naglašenega
e ('čelo) in iz novoakutiranega ǝ v zadnjem in nezadnjem besednem zlogu ('pes).
Kratki a je nastal iz staroakutiranega a v zadnjem in nezadnjem besednem zlogu
(k'rava) ter kratki iz staroakutiranega samoglasniškega ('p sa). Nenaglašeni
samoglasniki so vedno kratki in so se razvili iz nenaglašenih samoglasnikov.
Soglasniški sestav zagojiškega govora je enak kot v knjiţnem jeziku. Glede na
knjiţni jezik se pojavljajo posamezne razlike. Fonem v se na koncu besede in v
poloţaju pred nezvenečimi nezvočniki izgovarja kot f (b'ri:tof), pojavlja se
protetični v pred zadnjimi vokali ('vüjec), v vzglasju lahko v onemi ( ),
prehod vm v χm (χ'm t in v-m v l-m ('lamp). Zvočnik n je dobro ohranjen, le
palatalni n' je lahko otrdel (š'keden) ali pa je izgubil nazalni element in se razvil v
nosnjeni drsnik (ka'mẹ e). Pojavlja se analogični n (v'rẹmen). Za fonem m je
značilno, da na koncu besede prehaja v n (v'zẹmen). Pri zvočniku r sta ohranjeni
skupini čre- in ţre- (č'rẹ:šja) in r' v sklanjatvi v poloţaju pred vokalom otrdi
(kram'pẹ:ra). Zvočnik l je ohranjen. Palatalni l' večinoma otrdi ('vọla), lahko tudi
ne (ọlje), končni -l v deleţnikih pa je prešel v a (m'lo:ta). Zvočnik j se pojavlja
94
pred d, z, c, s kot novi j ('mu:jcek), na koncu besede se lahko j izgubi (f'čere).
Nezvočniki so enaki kot v knjiţnem jeziku. Pri nezvočniku p se pojavi asimilacija
pt v ft (f'tič). Zapornik b na koncu besede in pred nezvenečim soglasnikom izgubi
zvenečnost (go'lọ:p). Sekundarna skupina tl v ţenskospolskem deleţniku prehaja
v l (p'lẹ:la). Nezvočnik d izgubi zvenečnost v izglasju ali pred nezvenečimi
soglasniki ('sọ:set). Nezvočniki k, g in h nimajo veliko posebnosti. V izglasju g
izgubi zven (p'lük). Soglasnik χ lahko na koncu besede onemi (f'čo:sị). Nezvočnik
f se pojavlja kot varianta v. Drugi nezvočniki so doţivljali le malenkostne
spremembe: redukcija vzglasnega z (ve'čẹ:r), pred n', ki je otrdel, preide z v ţ
(ţ'jin), na koncu besede z izgubi zven ('jẹ:s), na koncu besede, pred premorom in
nezvenečim nezvočnikom ţ izgubi zven ('deš), sklop šč se olajša v š ('išen) in s
gre v š (š'keden).
V govoru se ohranjajo vsi trije spoli, le samostalniki srednjega spola se lahko
feminizirajo. Prevladuje pregibanje po nepremičnem naglasnem tipu. Pojavlja se
tudi premični in mešani naglasni tip, končniški pa je po naglasnem umiku
odpravljen. Pri samostalnikih prve moške sklanjatve je v dajalniku in mestniku
ednine značilna končnica - orodnik ednine ima končnico -on, rodilnik dvojine in
mnoţine se konča na -of, dajalnik mnoţine ima končnico -on, toţilnik mnoţine se
konča na - orodnik dvojine se konča na -oma. Samostalniki moškega spola, ki
označujejo neţivost imajo v imenovalniku in toţilniku ednine enako obliko. V
mnoţini in dvojini ni podaljšave z -ov ('nu:s 'nu:s 'nu:sa). Samostalniki, katerih
osnova se končuje na govorjeni samoglasnik ali na -r, v sklonih z neničto
končnico osnove ne podaljšujejo z -j (me'sar me'sara). V lahko izgovorljivih
soglasniških sklopih lahko ǝ, nastal iz e, izpade ('zo:vec 'zo:fca). Pri samostalnikih
moškega spola govor ne pozna nenaglašene končnice -je, ampak ima na tem
mestu končnico -i. Ni preglasa o v e za c, č, ţ, š, j (s st'ricon). Samostalniki druge
in tretje moške sklanjatve se niso pojavili, v četrto sklanjatev pa gredo
samostalniki, ki se sklanjajo kot pridevniške besede. Pri samostalnikih ţenskega
spola prevladuje nepremični naglasni tip. V orodniku ednine končni knjiţni -o
zamenja -oj, v rodilniku dvojine in mnoţine končni -v izgubi zven, v rodilniku
95
dvojine in mnoţine je značilno oţenje samoglasnika, v dajalniku mnoţine se
končni -m zamenjuje z -n. Knjiţni samostalniki na -ev se v zagojiškem govoru v
imenovalniku končujejo na -va ('cẹrkva). V rodilniku mnoţine se v nekaterih
samostalnikih med soglasniški sklop nezvočnik zvočnik vrine e (m'ravle m'ravel),
pred j pa se vriva samoglasnik i (k'lẹ:šje k'lẹ:šij). V orodniku ednine je značilna
nenaglašena končnica -oj pri nepremičnem naglasnem tipu in naglašena pri
mešanem naglasnem tipu. Pri drugi ţenski sklanjatvi je pri samostalnikih
nepremičnega naglasnega tipa v dajalniku in orodniku dvojine končnica -ima. V
orodniku ednine je značilna nenaglašena končnica -oj pri nepremičnem naglasnem
tipu in naglašena pri mešanem naglasnem tipu. Nekateri samostalniki imajo v
dajalniku in mestniku mnoţine in dvojine ter v orodniku dvojine končnice -en, eχ,
-ema. Samostalnikov tretje ţenske sklanjatve ni najti, v četrto ţensko sklanjatev
pa gredo samostalniki, ki se sklanjajo kot pridevniške besede ţenskega spola. Za
samostalnike srednjega spola, ki imajo nepremični naglasni tip, je značilno, da
imata dajalnik in mestnik ednine končnico - , orodnik ednine ima končni -n, v
dajalniku mnoţine je končnica -an, v mestniku mnoţine in dvojine je končnica
-aχ, v orodniku mnoţine je končnica -a dajalnik in orodnik dvojine pa se
končujeta na -ama. Samostalniki, ki imajo v imenovalniku ednine končnico -ø,
osnovo podaljšujejo s -t- ali -n- ('tele te'leta). Ni podaljšave osnove s -s- (dre'vọ:
d'rẹ:va), v besedah vreme in seme se podaljšava z -n- prenese tudi v imenovalnik
(v'rẹmen, 'sẹmen). Nekateri mnoţinski samostalniki prenašajo -a v vse končnice
(p'lü:ča p'lü:čaχ). Za c, j, č, ţ, š ni preglasa o v e ('lice 'licon). Druge, tretje in
četrte srednje sklanjatve ni najti.
Značilnosti osebnih zaimkov: za srednji spol se uporablja oblika 'ọvo, končnica
-oj je v orodniku prve, druge in tretje osebe ednine. V prvi in drugi osebi mnoţine
ter tretji osebi mnoţine in ednine se v mestniku v predloţni zvezi naglas umakne
na predlog (p'rinas), naglas se umakne tudi v naveznih oblikah ('zanas). Prva in
druga oseba ednine imata v orodniku daljšo obliko (z 'mẹ:noj), zaimki on, onadva,
oni so v odvisnih sklonih vzglasni nj- spremenili v j- ('jega, 'jima, 'jiχ). V dvojini
se oblike reducirajo v 'mi:ja, 'vi:ja. Vprašalna zaimka sta g'dọ: in 'kej/'ko:j.
Namesto oziralnih zaimkov govor uporablja vprašalni g'dọ:, 'kej ali ki s kazalno
96
odnosnico, lahko pa oziralni 'kẹ . Poljubnostna zaimka sta g'dọ: in 'ko:j,
nedoločna zaimka pa 'nẹše in 'nẹkej. V zbranem gradivu se je pojavil le mnogostni
zaimek 'malog'dọ:. Nikalni zaimek 'niše zaznamuje osebe, zaimek 'nič pa stvari.
Namesto celostnih zaimkov se uporabljajo posamostaljene pridevniške besede
( ).
V zagojiškem govoru prevladujejo lastnostni pridevniki, ki imajo določno obliko.
Značilen je le nepremični naglasni tip. Sklanjatveni vzorec se razlikuje pri
pridevnikih ţenskega spola, ki se v orodniku ednine končujejo z -oj, in srednjega
spola v imenovalniku in toţilniku mnoţine, kjer je končni -e. Ostale premene so le
fonetične. Govor pozna stopnjevanje z obrazili ('vẹ:kš ẹ ) in opisno
stopnjevanje ('bọj 'leχk 'ne:j'bọj 'leχk ). V govoru se pojavljajo predvsem glavni
in vrstilni števniki. Desetiške številke imajo pri sklopu desetice in enice namesto
-in- medpono -no- ('enanod've:jst ). Svojilni zaimki so enaki knjiţnim. Kazalni
zaimki so 'tọt ọ in posamostaljeni kazalni zaimek 'tọ:. Pridevniški
vprašalni zaimki so 'kẹr in . Vlogo oziralnega zaimka opravlja
beseda 'kẹr . Nedoločna zaimka, ki se uporabljata v govoru, sta 'nẹ:k in 'nẹ .
Poljubnostni zaimki so 'kẹr in mnogostni zaimek je 'malo'kẹr
celostni pridevniški zaimki so drugostni zaimek pa je .
Glagol se v večini ne razlikuje od knjiţnega jezika. Za zagojiški govor je
značilno, da se ne uporablja predpreteklik, pri spregatvi se v drugi osebi dvojine
pojavlja osebilo -ma namesto -va. Pri glagolu biti se pojavljajo nadomestne in
krajše osnove (mo, ma, te, ta, de, bo). Značilen je dolgi nedoločnik -ti, tisti z
osnovo na -č imajo končnico -čti. Opisni deleţnik na -l za moški spol se končuje
na -a (si'šija). V določenih primerih se pojavi tudi -o ('šo:). Besede, ki se končajo
na -rl imajo odraz -ja (χm' ja). Tudi nekatere besede na -el in -il se končajo z -ja
(m'lẹja). Novejša delitev glagolov jih deli na nedoločniške in sedanjiške glagolske
vrste.
97
V govoru se prislovi po nastanku in po pomenu večinoma podobni knjiţnim.
Razlikuje se njihova fonološka podoba. Med njimi je veliko arhaizmov. Predlogi,
ki se pojavljajo v govoru: brez, do, od, po, v, čez, na, med, pod, pr z, s, k , za,
'mi:mo, o'kọlik, p'rẹ:k, 'pọ ọ . Najpogostejši veznik je pa,
drugi, ki se pojavljajo pa so in, g'do:, ke, da, 'tak ke, 'tak 'kak, 'tak ke če, el pa če,
Med členki se najpogosteje
pojavljajo navezovalni ('tẹ, 'tẹ pa, pa, 'nọ:). Medmeti so podobni kot v knjiţnem
jeziku.
Pojavljajo se stavki z okrnjeno zgradbo, npr. nedokončani stavek, preskok,
izpostavljen stavčni člen, izpust in antielipsa. Glede na knjiţni jezik se razlikuje
vrstni red naslonk, posebnost je način zanikanja, pomoţni glagol se lahko pojavlja
na začetku ali na koncu stavka, glagol se lahko premakne na zadnje mesto,
prilastek se pojavi tudi na desni strani, povratni osebni zaimek se se pojavlja na
nenavadnih mestih itd. Govor pozna priredje in podredje. Tvorba poteka tako kot
v knjiţnem jeziku, s pomočjo tipičnih veznikov, ki pa se razlikujejo od knjiţnih.
Vrste odvisnikov glede na stavčnočlensko vlogo in vezniške besede, s katerimi se
tvorijo: osebkov (ke, 'kẹ ), predmetni (ke, če, 'kakšen, 'kẹ:jko, 'ko:j), časovni
(g'do:, 'pọ g'do:, 'kak, če), krajevni ('gẹ:, ke), načinovni ('kak 'kot', 'tak ke, 'tak
'kak, ke), vzročni (da 'ker', ke), namerni (ke), pogojni (če), dopustni (čeg'liχ
'čeprav') in prilastkov (ke, 'kẹ ).
V prostem govoru so pogosta mnogovezja in brezvezja. Najpogostejši veznik za
vezalno priredje je pa, pojavlja se tudi in. Najpogostejši veznik ločnega priredja je
el. Vezniki stopnjevalnega priredja so 'nẹ: 'nẹ:, 'nẹ: 'samo Vezniški besedi
protivnega priredja sta pa in 'samo. Najpogostejša vezniška beseda, ki se pojavlja
pri pojasnjevalnem priredju je 'tọ: je. Za posledično priredje se pojavlja vezniška
beseda za'tọ.
98
V besedju zagojiškega govora, ki je razvrščeno v pomenske skupine človek, ţival,
rastlina, predmet, svet, zemljišče, vremenski pojavi, prazniki, dogodki, ljudski
običaji, dejanja in abstraktni samostalniki, se najpogosteje pojavljajo izvirni
slovanski leksemi. Prevzeto besedje izvira predvsem iz germanskega področja
('fašenk, 'kọšta, 'pisker, š'tampet, ţ'le:jf). Sledijo besede, ki izvirajo iz romanskega
področja ('be:jtar, 'jẹtika, pot'gana, šta'cün).
99
LITERATURA
Černe, A., 1996: Priročni krajevni leksikon Slovenije. Ljubljana: Drţavna
zaloţba Slovenije.
Blaznik, P., 1986: Historična topografija. Maribor: Obzorja.
Franc Munda (b. d.). Pridobljeno 21. 8. 2012,
http://nl.ijs.si/fedora/get/sbl:1773/ VIEW/.
Hajnšek Holz, M., 1989: Narečne prvine v Slovarju slovenskega knjiţnega
jezika. Zbornik jezikoslovnih razprav iz slovenskega jezikoslovja.
Ljubljana: SAZU.
Kolarič, R., 1968: Prleško narečje. Svet med Muro in Dravo. Maribor:
Obzorja.
Krajevni leksikon dravske banovine, 1937. Ljubljana: Uprava Krajevnega
leksikona dravske banovine.
Krajevni leksikon Slovenije, 1995. Ljubljana: DZS.
Krivec, J., 1944: Mladi pisatelj France Prelog. Dom in svet. 56 (številka 2).
157160.
Ramovš, F., 1935: Historična gramatika slovenskega jezika 7. Dialekti.
Ljubljana: Učiteljska tiskarna.
Savnik, R., 1980: Krajevni leksikon Slovenije. IV. Knjiga Podravje in
Pomurje. Ljubljana: Drţavna zaloţba Slovenije.
Snoj, M., 1997: Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Statistični urad Republike Slovenije, Centralni register prebivalcev in
Register tujcev, MNZ ter Register prostorskih enot, Zagojiči (b. d.).
Pridobljeno 28. 8. 2012,
http://www.stat.si/KrajevnaImena/default.asp?txtIme=ZAGOJI%C8I&sel
Nacin=celo&selTip=naselja&ID=922.
Sveta Marjeta niţe Ptuja, 1994. Ptuj: Ţupnišče svete Marjete.
Toporišič, J, 2004: Slovenska slovnica. Maribor: Zaloţba Obzorja.
100
Toporišič, J., 1992: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana:
Cankarjeva zaloţba.
Vid Riţner (b. d.). Pridobljeno 21. 8. 2012,
http://nl.ijs.si/fedora/get/sbl:2575/VIEW/.
Zorko, Z., 2009: Narečjeslovne razprave o koroških, štajerskih in
panonskih govorih. Maribor: Filozofska fakulteta, Mednarodna zaloţba
Oddelka za slovanske jezike in knjiţevnosti.