1

UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA

Oddelek za predšolsko vzgojo

DIPLOMSKO DELO

Špela Šega

Maribor, 2018

UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Oddelek za predšolsko vzgojo

Diplomsko delo

LIKOVNI PORTFOLIO

V VRTCU OTONA ŽUPANČIČA SLOVENSKA BISTRICA

Mentor: Kandidatka:

docent dr. Tomaž Zupančič Špela Šega

Maribor, 2018

Lektorica: Tatjana Hren Dizdarević, prof. slo.

Prevajalka:

Lea Blažič Lipoglavšek, prof. angleščine in nemščine

ZAHVALA

»… resnično veliki ljudje vam dajo občutek,

da lahko veliki postanete tudi vi.«

Mark Twain

Zahvaljujem se mentorju doc. dr. Tomažu Zupančiču za strokovno pomoč,

nasvete in vodenje pri nastajanju diplomskega dela.

Posebna zahvala gre mojim staršem, ki sta mi omogočila študij, ki sem si

ga želela, ter mi vedno stala ob strani.

Hvala tudi vsem sodelujočim vzgojiteljicam iz Vrtca Otona Župančiča

Slovenska Bistrica.

Zahvaljujem se tudi lektorici in prevajalki.

Hvala!

UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

IZJAVA

Podpisana Špela Šega, roj. 19. 09. 1991, študentka Pedagoške fakultete

Univerze v Mariboru, smer Predšolska vzgoja, izjavljam, da je diplomsko

delo z naslovom Likobni portfolio v Vrtcu Otona Župančiča Slovenska

Bistrica pri mentorju docentu dr. Tomažu Zupančiču avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura konkretno navedeni;

teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.

Špela Šega

________________________

Maribor, marec 2018

POVZETEK

Diplomsko delo z naslovom Likovni portfolio v Vrtcu Otona Župančiča

Slovenska Bistrica je sestavljeno iz teoretičnega in empiričnega dela. V

teoretičnem delu smo predstavili Vrtec Otona Župančiča Slovenska Bistrica,

kaj je to portfolio, likovna področja, ki se pojavljajo v likovnih mapah, likovne

tehnike, ustvarjalnost otrok, pisali smo tudi o pojavljanju šablon v otroških

likovnih delih. Rezultate smo prikazali v empiričnem delu. Zbrali smo 205

otroških likovnih del, oziroma 14 likovnih map iz različnih enot Vrtca Otona

Župančiča Slovenska Bistrica, drugega starostnega obdobja. S pomočjo

slikovnega gradiva in z deskriptivno statistiko ter s frekvenčno distribucijo

smo podatke obdelali in jih prikazali v obliki tabel ter grafov.

Ključne besede: predšolski otrok, portfolio, likovna področja, likovne

tehnike, ustvarjalnost.

ABSTRACT

Art portfolio in a nursery school Oton Župančič Slovenska Bistrica is a thesis

consisting of a theoretical and empirical part. The theoretical part presents

the nursery school Oton Župančič Slovenska Bistrica, defines a portfolio, art

fields appearing in the art portfolios, art techniques, the creativity of children,

as well as the presence of templates in the children’s art works. Results

were presented in the empirical part. We collected 14 art portfolios from

different second age period units of the nursery school Oton Župančič

Slovenska Bistrica, together 205 children’s art works. By using the

illustrative material, descriptive statistics and frequency distribution, we

analysed the data and depicted them in the form of charts and graphs.

Key words: preschool child, portfolio, art fields, art techniques, creativity

KAZALO VSEBINE:

1 UVOD ........................................................................................................................... 1

2 TEORETIČNI DEL .......................................................................................................... 2

2.1 PREDSTAVITEV VRTCA ......................................................................................... 2

2.2 LIKOVNA MAPA – PORTFOLIO ............................................................................. 3

2.3 LIKOVNA PODROČJA ........................................................................................... 4

Risanje ......................................................................................................... 5

Slikanje ........................................................................................................ 6

Grafika ......................................................................................................... 8

2.4 RISARSKE LIKOVNE TEHNIKE ............................................................................... 9

Risanje s svinčnikom ................................................................................... 9

Risanje z voščenko .................................................................................... 11

Risanje z ogljem ......................................................................................... 11

Risanje s flomastrom ................................................................................. 13

2.5 SLIKARSKE LIKOVNE TEHNIKE ............................................................................ 15

Suhe slikarske likovne tehnike .................................................................. 15

Mokre slikarske likovne tehnike ............................................................... 16

2.5.2.1 Slikanje z vodenimi barvami .................................................................. 17

2.5.2.2 Slikanje z barvnimi tuši .......................................................................... 18

Lepljenke ................................................................................................... 19

2.5.3.1 Lepljenke z barvnim papirjem ............................................................... 20

2.5.3.2 Lepljenke z revialnim papirjem ............................................................. 21

2.6 Tehnike odtiskovanje (grafike) .......................................................................... 22

Frotaž ........................................................................................................ 23

2.7 Ustvarjalnost ..................................................................................................... 24

Pojav šablon v otroških likovnih delih ....................................................... 25

Pojav barvnih znakov v otroških likovnih delih ......................................... 26

3 EMPIRIČNI DEL .......................................................................................................... 28

3.1 Namen ............................................................................................................... 28

3.2 Raziskovalna vprašanja ..................................................................................... 28

3.3 Metodologija ..................................................................................................... 28

Raziskovalne metode ................................................................................ 28

Raziskovalni vzorec ................................................................................... 28

Postopki zbiranja podatkov ....................................................................... 29

Postopki obdelave podatkov ..................................................................... 29

4 IZIDI IN INTERPRETACIJE ........................................................................................... 30

4.1 Analiza rezultatov števila likovnih del v likovnih mapah .................................. 30

4.2 Analiza rezultatov uporabe likovnih tehnik ...................................................... 31

4.3 Analiza rezultatov uporabe likovnih tehnik pri risanju, slikanju in grafiki ........ 32

4.4 Analiza rezultatov motivike ne glede na likovno področje ............................... 35

4.5 Analiza rezultatov razlike glede formata .......................................................... 37

4.6 Analiza rezultatov: klišeji, stereotipi, vpliv odraslih .......................................... 38

5 SKLEP ......................................................................................................................... 40

6 LITERATURA .............................................................................................................. 42

KAZALO TABEL:

Tabela 1: Analiza rezultatov števila likovnih del v likovnih mapah ........................ 30

Tabela 2: Spol otrok pri analizi likovnih map .............................................................. 30

Tabela 3: Starost otrok pri analizi likovnih map ......................................................... 31

Tabela 4: Števila (f) in strukturni odstotek (f %) uporabe likovnih tehnik ............... 31

KAZALO GRAFOV:

Graf 1: Grafični prikaz uporabe likovnih tehnik pri risanju. .............................................. 33

Graf 2: Grafični prikaz uporabe slikarskih likovnih tehnik. ............................................... 35

Graf 3: Grafični prikaz uporabe motivike. ......................................................................... 36

Graf 4: Grafični prikaz razlik med formati. ........................................................................ 38

Graf 5: Grafični prikaz stereotipov, barvnih znakov in vpliv odraslih. .............................. 39

KAZALO SLIK:

Slika 1: Risanje s svinčnikom. ...................................................................................... 10

Slika 2: Risanje z ogljem. .............................................................................................. 13

Slika 3: Risanje s črnim flomastrom. ........................................................................... 14

Slika 4: Slikanje z barvicami. ........................................................................................ 16

Slika 5: Slikanje z vodenimi barvami. .......................................................................... 18

Slika 6: Lepljenka z barvnim papirjem. ....................................................................... 21

Slika 7: Lepljenka z revialnim papirjem....................................................................... 22

Slika 8: Ustvarjalno upodobljen kurent. ...................................................................... 25

Slika 9: Šablonsko delo. ................................................................................................ 26

Slika 10: Dodatek – bleščice. ....................................................................................... 32

Slika 11: risanje s svinčnikom. ........................................................................................... 33

Slika 12: lavirana slika. ...................................................................................................... 34

Slika 13: človeška figura. ................................................................................................... 36

Slika 14: nepravilna oblika formata. ................................................................................. 37

Slika 15: prikaz trepalnic na likovnem delu. ...................................................................... 39

1

1 UVOD

V vrtcu je ena izmed dejavnosti tudi likovna vzgoja. Otroci imajo barvice,

flomastre, voščenke in papir vedno na razpolago. Zaradi tega jih že v

jutranjih urah vidimo, da rišejo, slikajo, barvajo, lepijo ... So zelo ustvarjalni

in domiselni, zato je prav, da jih vzgojiteljice pri tem spodbujamo. Žal pa

vseeno pogosto vidimo, da vzgojiteljice otrokovo ustvarjalnost zavirajo.

Zaradi tega smo se odločili, da analiziramo likovna dela, ki so bila

organizirana za likovno dejavnost. Niso vedno krive le vzgojiteljice, ampak

otroško ustvarjalnost zakrijejo tudi šablone in stereotipi, katere otroci vidijo

v pobarvankah, nekvalitetnih ilustracijah v slikanicah …

Otroci so ustvarjalni tudi na ostalih področjih. Otrok bo mizo hitro spremenil

v grad in s stoli naredil mogočno obzidje, ki ga nihče ne bo mogel podreti.

Menim, da se ustvarjalni ljudje skozi življenje lažje prebijejo, ker jim to

predstavlja izziv.

"Vsak otrok je umetnik. Težava je, kako ostati umetnik, ko odrastemo."

(Pablo Picasso)

2

2 TEORETIČNI DEL

2.1 PREDSTAVITEV VRTCA

»Vrtec “Otona Župančiča” Slovenska Bistrica je javni zavod. Ustanovile so

ga Občine Slov. Bistrica, Oplotnica, Poljčane in Makole z Odlokom o

ustanovitvi javnega zavoda Vrtec “Otona Župančiča” Slovenska Bistrica, Ur.

list RS, št. 81/08, 41/11, 18/12, 66/13.

Predšolska vzgoja v vrtcu je sestavni del sistema vzgoje in izobraževanja.

Temeljne naloge vrtca so pomoč staršem pri celoviti skrbi za otroka,

izboljšanje kvalitete življenja otrok ter ustvarjanje pogojev za razvoj

otrokovih telesnih in duševnih sposobnosti.

Zavod izvaja javno veljavne programe za predšolske otroke od končanega

porodniškega dopusta (približno 11 mesecev otrokove starosti) do vstopa v

šolo ter za predšolske otroke s posebnimi potrebami.

Sedež zavoda, ki opravlja skupne naloge za vse enote vrtca, je v Slov.

Bistrici, kjer deluje tudi uprava s službami.

Vrtec ima svoje enote v občini Slovenska Bistrica (Slovenska Bistrica, Zg.

Polskava, Sp. Polskava, Pragersko, Zg. Ložnica, Tinje in Kebelj), v občini

Poljčane (Poljčane in Studenice), v občini Oplotnica (Oplotnica in Prihova)

ter in občini Makole.« (pridobljeno iz http://www.vrtec-slobistrica.com/nas-

vrtec/#vizija).

Vrtec Otona Župančiča Slovenska Bistrica je eden izmed večjih vrtcev v

Sloveniji:

4 občine (Slovenska Bistrica, Poljčane, Oplotnica, Makole);

14 enot;

74 oddelkov;

150 vzgojiteljev;

1310 otrok.

3

2.2 LIKOVNA MAPA – PORTFOLIO

Otrokom v vrtcu Otona Župančiča vzgojiteljice na začetku šolskega leta

pripravijo likovne mape, sami pa si jih poslikajo, porišejo, polepijo … Vsak

izmed otrok prepozna svojo mapo in skrbi za njo, da je urejena. Njihova

naloga je, da skrbijo za svoje likovne izdelke (da se izdelek posuši, se

podpiše, pospravi v likovno mapo …). Na voljo jih imajo v igralnici in vedno

na razpolago, da si jih ogledajo. Večina otrok na koncu šolskega leta

odnese svoje likovne mape domov. Opazili smo tudi, da nekatere izdelke

otroci odnesejo domov že po koncu tematskega sklopa v vrtcu (valentinovo,

pust, materinski dan …).

Poznamo več vrst portfolia. Osebni portfolio, ki vsebuje različne osebne

podatke o otroku in ga hranimo ločeno ter o tem poskrbimo za varovanje

zaupnosti podatkov v skladu z Zakonom o varovanju osebnih podatkov. V

njem hranimo podatke, ki so pomembi za povezovanje otroka in njegove

družine (podatki o starših, telefonske številke). Poznamo tudi zbirni ali učni

portfolio, ki predstavlja neselektivna gradiva o učenju in razvoju otroka v

vrtcu. Služi za pregledovanje in pogovor z otrokom o njegovem učenju ter

razvoju v vrtcu. Ker je namenjen otroku, naj mu bo na dosegu roke, da si

vanj shranjuje izdelke, ki bi si jih rad shranil. Izbirni portfolio je zbirka dokazil,

ki nastane po premišljenem izboru. Izbor je v skladu s kriteriji otroka in

odraslega. (Stritar, 2006, str. 16–17).

Likovna mapa ali portfolio, ki je »osebna izkaznica« vsakega otroka,

predstavlja zbirko več likovnih izdelkov v daljšem znotraj letnem obdobju.

Mapa omogoča pregled otrokovega likovnega napredka v daljšem

časovnem obdobju. Likovna mapa (oz. portfolio) ni namenjena samo

otrokom, ampak tudi strokovnim delavcem ter staršem. V njej hranimo

likovne izdelke, fotografsko in pisno slikovno, grafično gradivo, kiparsko in

prostorsko oblikovanje … torej vse, kar izkazuje otrokove likovne zmožnosti,

ročne spretnosti. Izdelki v mapi morajo biti označeni z imenom in priimkom

otroka, datumom nastanka izdelka, likovno tehniko in likovnim motivom. V

likovno mapo sodijo izdelki, ki so dokončani. (Tacol, 2003, str. 75–78).

Stritarjeva pravi, da s pomočjo porftolia otroci drugim pokažejo kaj znajo in

kaj zmorejo. V procesu učenja vzgojitelj portfolio uporabi kot instrument za

vključevanje staršev, kar je nujno potrebno. S pomočjo portfolia lahko

vzgojitelj in starši spremljajo otrokov razvoj ter napredek. Poudarjata tudi,

da moramo otroke spodbujati k ogledovanju portfoliev, zaradi navajanja in

spoštovanja različnosti ter vrstnikovih naporov in za učenje drug drugega.

(Stritar, 2006, str. 8–9).

4

Učitelji morajo razumeti in poznati natančno definicijo portfolia preden

začnejo s spreminjanjem dosedanjih načinov ocenjevanja in poučevanja ter

vpeljevanjem novih načinov. Umetniki in pisatelji portfolio uporabljajo takrat,

kadar želijo predstaviti svoje najboljše izdelke. Portfolio je sprejet za

predstavitev uspehov in vloženih naporov neke osebe. (Easley in Mitchell,

2007).

Je avtentični instrument za dokumentiranje posameznikovega procesa

učenja. Stritarjeva pravi, da portfolio ni zgolj samo mapa, v katero vlagamo

gradiva z namenom, da bi se spominjali, kaj smo počeli, ampak je strategija

dela, ki v ospredje učnega procesa postavlja otroka z njegovimi

značilnostmi, interesi in potrebami. Nastaja v procesu učenja in je

namenska zbirka. Med sabo se razlikujejo, prav tako kot se med sabo

razlikujejo otroci. (Stritar, 2006, str. 10).

2.3 LIKOVNA PODROČJA

Dotaknili se bomo le tistih likovnih področij, ki smo jih zasledili v likovnih

mapah otrok. Opisali bomo risanje, slikanje in grafiko.

»Glavna likovna področja so:

risanje;

slikanje;

kiparstvo (plastično oblikovanje);

grafika;

oblikovanje prostora.« (Vrlič, 2001, str. 62).

5

Risanje

»Glavna likovna izrazila so točke, črte, oblike, svetlo-temnimi odnosi in

površine – teksture. Izdelek risanja je risba.« (Vrlič, 2001, str. 64).

Na predšolski stopnji je risanje osnovno likovno področje. Enostavna risala,

ki jih je otrok sposoben uporabljati, in različne podlage, na katere riše, mora

imeti vedno na voljo. Otroci iz prvega starostnega obdobja rišejo z

debelejšimi srednje trdimi svinčniki, otroci iz drugega starostnega obdobja

pa rišejo z mehkimi svinčniki oznake B2 in B3. Mlajšim otrokom do treh let

lahko ponudimo tudi starosti primerne drugačne tehnike, kot so še

voščenka, debelejši kos oglja, kreda, flomaster. Starejšim otrokom od treh

let lahko poleg naštetih tehnik ponudimo še črn tuš in različna risala (čopič,

trsko). Ponudimo jim tudi zahtevnejše risarske likovne tehnike, kot so

praskanka, luščenka, lavirana risba … Kadar nam tematika, dopušča lahko

tehnike med sabo tudi kombiniramo, vendar le takrat, ko jih otroci že

obvladajo. (Zupančič, T. (2001). Umetnost. V Marjanovič Umek (Ur.), Otrok

v vrtcu: priročnik h kurikulu za vrtce (str. 131). Maribor: Obzorja).

Najbolj abstraktna likovna prvina je risba, ki temelji na črti. Poteze, ki se

polagajo na neko ploskev, pomenijo risati. Ena od predpostavk likovne

pedagogike je otroška risba, ki je narejena z neposrednim risanjem. V vsaki

risbi je tudi več kot en likovni problem, utemeljuje (Pibernik, 2006, str. 89–

90).

Vrlič priporoča tudi šolske table, gobice za brisanje in krede, ki so v

nekaterih igralnicah nameščene na dosegu roke otroka. Otrok ni

obremenjen z izdelkom, ker se zaveda minljivosti tabelskih risb in

enostavnosti brisanja. Zato otrok sproščeno popravlja, briše in dopolnjuje.

(Vrlič, 2001, str. 69–70).

»Pri risanju uporabljamo suhe in mokre likovne tehnike. Suhe risarske

likovne tehnike, primerne za likovno-vzgojno delo, so:

risanje s svinčnikom;

risanje z voščenko;

risanje z oljnim pastelom;

risanje s kredo;

6

risanje z ogljem;

risanje s kemičnim svinčnikom;

risanje s flomastrom;

risanje z brisalcem tinte;

črtna praskanka;

kombinirano risanje.

Mokre risarske likovne tehnike, primerne za likovno-vzgojno delo, so:

risanje s tušem in trsko;

risanje s tušem in peresom (ptičje, gosje, kurje, kovinsko);

risanje s tušem in čopičem;

lavirana risba;

enobarvna luščenka.« (Vrlič, 2001, str. 70).

Slikanje

V likovnih mapah smo zaznali, da je slikanje najpogostejša likovna tehnika

v Vrtcu Otona Župančiča. Prisotni smo bili pri nekaterih likovnih dejavnostih.

Otroci sami poskrbijo za delovno površino, jo zaščitijo, si sami oblečejo

zaščitno haljo, si pripravijo svežo vodo ter primeren čopič in začnejo z

delom. Zanima nas, kaj menijo strokovnjaki na področju slikanja v vrtcu.

»Glavno likovno izrazilo slikanja so barve in njihovi odnosi. Izdelek slikanja

je slika.« (Vrlič, 2001, str. 81).

Otrok se pri slikanju izraža in ukvarja z barvami ter njihovimi odnosi. S tremi

skupinami likovnih tehnik in materialov lahko uresničujemo cilje likovnih

dejavnosti na področju slikanja. (Zupančič, T. (2001). Umetnost. V

Marjanovič Umek (Ur.), Otrok v vrtcu: priročnik h kurikulu za vrtce (str. 125).

Maribor: Obzorja).

7

Risanje je najbolj zastopano in najpomembnejše likovno področje v

predšolskem obdobju. Zato je slikanje kot drugo v praksi najbolj zastopano

likovno področje v tem obdobju. Otroke pri slikanju seznanjamo z barvnimi

fenomeni in nasploh o slikarski likovni govorici. Otroku s slikarskimi likovnimi

tehnikami omogočamo svobodno likovno igro. Velik sprostitven karakter

imajo mnoge slikarske likovne tehnike. (Vrlič, 2001, str. 85).

Na sliki je barvna vsebina odvisna tudi od ravnanja z barvo na slikarski

površini. Z različnimi orodji, kot so čopič, lopatica, trska, goba, prst, pršenje,

polivanje in brizganje, lahko barve tudi mešamo. Namešamo lahko na več

načinov; lahko so črtni, ploski, pikasti in kombinirani, lahko so potezni ali

zabrisani. Barve so lahko redke ali pastozne, goste, lazurne. Nalagamo jih

lahko barve preko barve ali barvo do barve ali barvo v barvo. (Plibernik,

2006, str. 276).

»Suhe slikarske likovne tehnike, primerne za likovno-vzgojno delo na

predšolski stopnji, so:

slikanje z voščenkami;

slikanje z oljnimi pasteli;

slikanje s svinčnik barvicami;

slikanje z barvnimi flomastri;

slikanje z barvnimi kredami …« (Vrlič, 2001, str. 86–87).

»Mokre slikarske likovne tehnike, primerne za likovno-vzgojno delo na

predšolski stopnji, so:

slikanje z raznoraznimi prekrivnimi vodenimi barvami (tempera

barve);

slikanje z vodenimi barvami in slikanje mokro na mokro;

gvaš;

slikanje z barvnimi tuši;

slikanje z vodotopnimi in nestrupenimi zidnimi barvami (jupol,

pigmentni dipi, akrilne barve …);

slikanje s prstnimi barvami za najmlajše. (Vrlič, 2001, str. 89–90).

8

Grafika

Otrok se pri odtiskovanju (grafiki) seznanja s postopkom in z načinom

likovnega dela – z odtiskovanjem. Odtiskovanje delov teles in enostavne

pečatnike iz plute, krompirja, gume itd. z barvo ponudimo otrokom, starim

do 3. leta. Različne predmete, kot so kocke, palčice, pokrovčke flomastrov

… lahko odtiskuje tudi v mehko glino. Otroci med 3. in 6. letom lahko

površine materialov raziskujejo s tehniko frotaža. Otroci drugega

starostnega obdobja se intenzivneje ukvarjajo z likovnimi ritmi. (Zupančič,

T. (2001). Umetnost. V Marjanovič Umek (Ur.), Otrok v vrtcu: priročnik h

kurikulu za vrtce (str. 131). Maribor: Obzorja).

Grafika je likovno področje, ki je vezana na postopke in način izdelave ter

ne na določena likovna izrazila. Pomembno je, da grafiko dobimo z

odtiskovanjem, tako da lahko uporabljamo risarska ali slikarska likovna

izrazila. Izdelek pri grafiki imenujemo grafika (grafični list) oziroma odtis.

(Vrlič, 2001, str. 100).

Grafein je grška beseda, iz katere izvira beseda grafika, ki pomeni vrezovati,

pisati in risati. Največ grafičnih postopkov je vezanih na vrezovanje in

risanje. Najpomembnejša lastnost grafike je odtiskovanje. Grafika se torej

od risanja ločuje po odtiskovanju. Raziskujemo več grafičnih tehnik,

razvrščamo pa jih po vrstah tiska – visoki, globoki in ploski tisk. Med

pomožne grafične tehnike uvrščamo kartonske tiske. (Pibernik, 2006, str.

126–127).

Odtis je skupna lastnost grafičnih likovnih tehnik, ki ima svoje značilnosti,

razlikuje pa se od narisane ali naslikane oblike. Otroci naj ne popravljajo

odtisov s čopiči. Nepopolni odtis krompirja naj otroci sprejmejo kot

značilnost tehnike in ne kot posledico napake pri delu. Splošna značilnost

grafike je zrcaljenje odtisa glede na matrico. (Duh in Vrlič, 2003, str. 56).

»Pri odtiskovanju uporabljamo različne tehnike, materiale in postopke, ki jih

uvajamo ter prilagajamo glede na starost otrok, in sicer:

odtiskovanje delov telesa;

tisk s pečatniki;

tisk s šablonami;

9

tisk z naravnimi materiali;

frotaž;

kolažni, kartonski tisk;

kolagrafija;

simetrično odtiskovanje;

monotopija;

računalniška grafika.« (Vrlič, 2001, str. 100–106).

2.4 RISARSKE LIKOVNE TEHNIKE

Risanje s svinčnikom

Poznamo navadne lesene in patente svinčnike. Tanjše in debelejše »mine«

damo v patentne svinčnike, ki so lahko mehke ali trde, tako kakor pri

lesenem svinčniku. Grafitna mina je zanimiva za najmehkejše risanje, ki je

trša in čvrstejša od oglja. Veže se boljše na papir kakor oglje in ni potrebno

fiksiranje. Iz gline in grafita so »mine« za svinčnik; če vsebuje več grafita, je

svinčnik mehkejši. Označujejo ga s standardnim znakom B, medtem ko se

mehkoba označuje od 2B do 8B. Mehke svinčnike uporabljamo za risanje,

za tehnično risanje pa uporabljamo trdi svinčnik. Z oznako H se označuje

trdost svinčnika, ki se giblje od 2H in 8H. Za trdnost svinčnika dodajajo

grafitu in glini kaolin ter stekleni prah. Trdi svinčniki so natančni, medtem ko

so mehki svinčniki bolj učinkoviti. S svinčnikom rišemo na papir, prenesejo

ga tudi ostale podlage. Sled svinčnika je čista in globoka. Predšolski otroci

s svinčnikom rišejo več kakor otroci v šolah. Izbiramo take risarske tehnike,

kjer radiranje ni mogoče. (Pibernik, 2006, str. 94–95).

Otrokom svinčnik ponudimo takrat, ko ima dovolj razvite ročne spretnosti,

da obvladuje pritisk risala na podlago. Močni tesarski svinčnik je primeren

za mlajše predšolske otroke. Mehke svinčnike z oznako B (B2, B3, B4)

otrokom ponudimo kasneje. Otroke moramo opozoriti na to, če svinčnik

pade na tla, se mine rade lomijo. Čim prej otroke navadimo, da si sami šilijo

svinčnike. Radirke jim večinoma ne dajemo. Če so otroci že navajeni na

radiranje, jih poskušamo odvaditi. Risba, ki je radirana, izgleda nečisto, kar

vpliva na otrokovo samozavest pri risanju. Izražanje s črto in z barvanjem

manjših površin z zanimivo teksturo (živalska dlaka …) omogoča svinčnik.

Za večje površine barvanja svinčnik ni primeren. Starejše predšolske otroke

10

seznanjamo z možnostjo izražanje z različno intenzivnimi črtami, ki jih

dobimo z različnim pritiskom svinčnika. Gladki papirji (šeleshamer,

pisarniški papir …) so primerni za risanje s svinčnikom. (Vrlič, 2001, str. 70–

71).

Slika 1: Risanje s svinčnikom.

Duh in Vrlič menita tudi, da so za risanje primerni mehkejši svinčniki, ki so

označeni s črko B in številko od 1–9 (najmehkejši je B9). Primeren je za

izdelovanje črtnih risb, za polnjenje manjših površin z zanimivo teksturo in

risb s številnimi risarskimi podrobnostmi. Za polnjenje večjih površin

svinčnik ni primeren. Nikakor narisanega ne mažemo s prsti in čim manj

radiramo. Skoraj vse vrste papirja so primerne za risanje s svinčnikom. (Duh

in Vrlič, 2003, str. 43).

11

Risanje z voščenko

Zaznali smo, da so otrokom voščenke v likovnih kotičkih vedno na

razpolago in jih lahko vsakodnevno uporabljajo pri svojem likovnem

ustvarjanju.

Voščene krede raznih barv so voščenke, ki jih je mogoče kupiti v vsaki

knjigarni. So slikarski material in če želimo z njimi risati, omejimo barve na

eno ali dve. Voščenke se ne brišejo. Prav tako se ne vežejo z vodo, ker

vsebujejo vosek in jih lahko uporabljamo pod akvareli ter pod tušem. Z

rahlim nalaganjem, risanjem z barvno voščenko čez drugo barvno voščenko

dosežemo barvno mešanje. Monotopijo dobimo, če z vročim likalnikom

odtiskujemo voščeno risbo. Drgnjenko pa dobimo, če olupimo voščenkin

zaščitni papirnati ovoj in jo uporabimo po dolžini na papirju, položenem čez

kovanec ali drugo podlago. Če pokrijemo s svečo in z voščenkami raznih

barv gladko ploskev, dobimo podlago za praskanko. Na vse vrste papirja

lahko rišemo z voščenkami. Z različno krepkim risanjem nastanejo različno

močni odtenki barve. Poznamo voščenke s preveč in s premalo voska.

(Pibernik, 2006, str. 99–100).

Za prve likovne poskuse najmlajših so s svojo preprosto uporabo

najprimernejše debelejše voščenke. Otrokom, ki nimajo razvitega

pincetnega prijema in kontrole pritiska, jim voščenke omogočajo, da tolčejo,

čečkajo in mečejo ob tla. Ko ponudimo voščenke najmlajšim otrokom,

moramo poskrbeti za to, da imajo ob konicah odstranjen zaščitni papir in da

so dovolj dolge, starejšim pa, da so primerno ošiljene oziroma jih ošilijo

sami. Risalni listi so najprimernejši za risanje z voščenko. Otrokom

ponudimo voščenko ene barve, ki je dovolj kontrastna glede na barvo

podlage, kadar načrtujemo dejavnost s področja risanja. (Vrlič, 2001, str.

71).

Risanje z ogljem

Pibernikova pravi, da je eden izmed najstarejših materialov za risanje oglje.

Odkar poznamo ogenj, poznamo oglje. Od svinčnika se razlikuje po tem, da

je mehkejši. Poteza z ogljem je široka, mehkejša, meglena in prašna. Če

rišemo s konico, dosežemo največjo jakost risbe. Reliefnost odlično

12

prikažemo z ogljem. Leseno oglje je oglje za risanje, ki se kupuje v treh

kvalitetah: trdo, srednje in mehko oglje. Svetlost in temnost sta odvisna od

kvalitete oglja. Z ogljem rišemo na grobo stran risalne površine, gladkih

površin se izogibamo. Risbo z ogljem moramo pričvrstiti s fiksirjem, ker se

oglje slabo veže na papir. (Pibernik, 2006, str. 97–98).

Mehak risarski material je oglje, ki je primerno za izdelovanje tonskih, črtnih

risb in za polnjenje večjih površin. Različno intenzivne črte lahko, ne samo

s svinčnikom, dobimo tudi z ogljem, odvisno je od pritiska na podlago. Vrlič

in Duh spodbujata, da z ogljem otroke spodbujamo, da naj risbo dodatno

obdelajo z radiranjem, brisanjem s prsti ali krpicami. Pri risanju z ogljem

otroci risbo popravljajo in po želji vedno znova brišejo narisano. Tako

spoznavajo nov način likovnega izražanja – svetlenje temnih površin. Poleg

belih papirjev lahko otrokom ponudimo tudi toniranega. (Duh in Vrlič, 2003,

str. 43).

Risarsko oglje je primeren risarski material za starejše otroke. S plosko držo

paličice oglja rišemo z različno debelimi črtami, podobno kot pri voščenkah.

Oglje je material, pri katerem spodbujamo uporabo radirke, papirnatih brisač

in prstov za brisanje. Uporabimo ga takrat, ko otrokom želimo preprečiti, da

bi se pri likovnem izražanju preveč izgubljali v podrobnostih. Otrokom

ponudimo debelejše in močnejše kose oglja, kadar otroci rišejo na večje

formate. Na mehkejši papir rišemo z ogljem. Z različnimi utrjevalci fiksiramo

risbo, uporabimo lahko lak za lase, jajčni rumenjak … (Vrlič, 2001, str. 73–

74).

13

Slika 2: Risanje z ogljem.

Risanje s flomastrom

Za otroke v srednji in starejši predšolski skupini so primerni flomastri na

vodni osnovi. Enakomerna in enako intenzivna je črta s flomastrom ves čas

risanja. Flomastri z različno debelo in oglatimi konicami omogočajo

zanimivo ukvarjanje z likovnimi problemi debelih in tankih črt. Gladki papir

je primeren za risanje ali slikanje s flomastrom. Otrok ne silimo barvati s

flomastrom večjih površin; če pa že, naj bodo poteze nanešene v različnih

smereh. (Vrlič, 2001, str. 74–75).

Flomaster ni priporočljiv za barvanje večjih površin, ampak za črtno risanje.

Na bele podlage pri risanju uporabimo temne flomastre, najboljše črne,

priporočljivo vsaj dva z različno debelino črte. Rišemo na gladke liste.

Debelini flomastra prilagajamo format lista. Zelo tanek flomaster otroci

uporabijo na majhnih površinah, z debelim lahko rišejo na večje površine.

(Duh in Vrlič 2003, str. 44).

Flomaster je tehnični svinčnik s stenjem. Stenj, vrvica ali trak iz bombaža,

je napojen z barvilom. Flomastri so različnih debelin in barv. Za risanje

14

običajno uporabljamo črn flomaster, rišemo na gladko podlago manjšega

formata. Flomastri so različne kvalitete; eni se v vodi topijo, drugi se v vodi

ne topijo. Tisti, ki se v vodi ne topijo, pridejo v poštev v kombinaciji risbe s

flomastri in akvarela. (Pibernik, 2006, str. 95–96).

Slika 3: Risanje s črnim flomastrom.

15

2.5 SLIKARSKE LIKOVNE TEHNIKE

Slikarski kompleti, flomastri, voščenke, vodene, tempera barvice ali kolaž

papir za likovno-vzgojno delo morajo vsebovati čiste, intenzivne barvne

tone, ne pa neizrazitih barv. (Vrlič, 2001, str. 86).

Otrok se pri slikanju ukvarja in izraža z barvami ter njihovimi odnosi. Na

področju slikanja cilje likovnih dejavnosti uresničujemo s tremi skupinami

likovnih materialov in tehnik, in sicer:

s suhimi slikarskimi materiali;

z mokrimi slikarskimi materiali;

z lepljenkami z barvnimi papirji. (Zupančič, T. (2001). Umetnost. V

Marjanovič Umek (Ur.), Otrok v vrtcu: priročnik h kurikulu za vrtce

(str. 129–130). Maribor: Obzorja).

Suhe slikarske likovne tehnike so pri likovno-vzgojnem delu slikanje z

voščenkami, barvnimi flomastri, z barvnimi svinčniki, barvnimi kredami,

oljnimi pasteli, ki jih uporabljamo na manjšem formatu (A4 ali največ A3). Za

mešanje barv so primerne mokre slikarske tehnike, ki so primerne za delo

s paleto, torej za mešanje barv. (Duh in Vrlič, 2003, str. 48).

Suhe slikarske likovne tehnike

Na predšolski stopnji so za likovno-vzgojno delo primerne naslednje suhe

slikarske tehnike:

slikanje z oljnimi pasteli;

slikanje s svinčnik barvicami;

slikanje z voščenkami;

slikanje z barvnimi kredami;

slikanje z barvnimi flomastri … (Vrlič, 2001, str. 86–87).

Otroku omogočajo izražati barvne podrobnosti. S suhimi materiali lahko

upodablja različne površine. Z barvanjem sorazmerno velikih površin s

16

suhimi materiali se otrok navaja na poslikovanje v različnih smereh.

(Zupančič, T. (2001). Umetnost. V Marjanovič Umek (Ur.), Otrok v vrtcu:

priročnik h kurikulu za vrtce (str. 129). Maribor: Obzorja).

Suhi materiali nudijo določene možnosti pri likovnem izražanju, zaradi

katerih se odločamo za njihovo uporabo. Le-te so:

otroku omogočajo upodabljanje podrobnosti;

vsebujejo lahko izrazito živ likovni naboj na sorazmerno velike

pobarvane površine;

primerne so za barvanje manjših površin;

tudi nekateri trdi materiali omogočajo mešanje barv. (Vrlič, 2001, str.

87–88).

Slika 4: Slikanje z barvicami.

Mokre slikarske likovne tehnike

Za likovno-vzgojno delo na predšolski stopnji so primerne:

tempera barve;

gvaš;

slikanje z barvnimi tuši;

slikanje z vodenimi barvami in slikanje mokro na mokro;

slikanje z vodotopnimi in nestrupenimi zidnimi barvami;

slikanje s prstnimi barvami. (Vrlič, 2001, str. 89–90).

17

Z mokrimi slikarskimi barvami otrok igrivo meša barve. Uporablja se večje

formate, debelejše čopiče, ki starejšega predšolskega otroka osvobaja

šablonskosti in drobljenega likovnega dela. Slednji se na žalost na

predšolski stopnji še vedno preveč pojavljajo. (Zupančič, T. (2001).

Umetnost. V Marjanovič Umek (Ur.), Otrok v vrtcu: priročnik h kurikulu za

vrtce (str. 130). Maribor: Obzorja).

Za slikanje s tekočimi barvami uporabljamo mehke akvarelne čopiče, trše

in oglate slikarske čopiče pa pri slikanju s tempero barvo. Ker je bistvo

mokrih slikarskih likovnih tehnik v mešanju barv, je nujno, da poskrbimo za

ustrezne palete, ki naj bodo iz nevpojnih materialov in enotne svetle barve.

(Vrlič, 2001, str. 48).

2.5.2.1 Slikanje z vodenimi barvami

Otroci že obvladajo postopek dela pri slikanju z vodenimi barvami, to je

namakanje čopiča v vodi, raztapljanje in mešanje barve v skodelici, dokler

barva ni primerna za uporabo, slikanje. Otroke moramo najprej naučiti

likovne tehnike, če imajo težave pri delu. (Duh in Vrlič, 2003, str. 50).

Vrlič piše o tem, da otrokom ponudimo vodene barve takrat, ko obvladajo

osnovne postopke dela. Akvarelni kompleti barv so primerni za mlajše

predšolske otroke, ki so sestavljeni iz večjih posodic z manj različnimi

barvnimi toni. Po navadi so to rdeča, modra, zelena, rumena, bela in črna.

Komplete vodenih barv z več barvami ponudimo starejšim predšolskim

otrokom. Navadni šolski kompleti vodenih barv vsebujejo dvanajst vodenih

barv. S tem otrokom omogočimo spoznavanje z različnimi toni enakih barv

(svetla in temno modra, cinober in karmin rdeča …). Otrokom zelo ugaja

slikanje mokro na mokro oziroma slikanje na mokro podlago. Podlago si

lahko otroci pripravijo sami ali pa jim ponudimo predhodno namočene

papirje. Starejši otroci si lahko ob nazorni demonstraciji in pomoči sami

zmočijo podlago za delo. Papir naj bo sprijet z mizno površino in naj bo

popolnoma gladek. Barve se morajo razlivati po papirju. Mlajšim otrokom,

ki opisanega postopka ne obvladajo, podlago pripravimo odrasli. Ker izdelki

pri slikanju na mokro podlago nastajajo dokaj hitro, moramo pripraviti dovolj

18

velik prostor za njihovo odlaganje; prav tako moramo otrokom pokazati,

kako prenašati mokre slike, da od njih ne kaplja. (Vrlič, 2001, str. 91–92).

Slika 5: Slikanje z vodenimi barvami.

2.5.2.2 Slikanje z barvnimi tuši

Odlikujejo se po intenzivnih barvah. Pri slikanju na mokro podlago se močno

razlivajo in se lepo mešajo. Primerni so za izdelovanje pihank (ker so

tekoči), pri čemer otroci kapljice barv s pomočjo slamic pihajo po papirju, jih

med sabo mešajo in ustvarjajo zanimive oblikovne ter barvne kompozicije.

Uporabljajo se kot dodatek drugim slikarskim tehnikam. Barvni tuši se lahko

lavirajo – redčijo z vodo. (Duh in Vrlič, 2003, str. 52).

Za osnovnošolce so predragi in za likovni pouk niso nujno potrebni.

Uporabljali smo jih kot akvarel. Zanimivi so, ko z njimi razlagamo seštevanje

barv. Z barvnim tušem potegnemo črto s širokim čopičem, nato pustimo, da

se črta posuši. Posušeno črto prekrižamo z drugo široko črto v drugi barvi

tuša. Barvi se seštejeta v novo barvo na mestu, kjer se potezi križata. Barvni

tuši ne pokrivajo voščenk, ker so tekoči, zato so zanimivi v kombinaciji z

voščenkami. Zanimiva je risba z belim tušem na temno podlago. Beseda

tuš v šoli pomeni črni tuš. (Pibernik, 2006, str. 102).

19

Tudi Vrlič piše o tem, da so barvni tuši za razliko od drugih materialov

izredno intenzivnih barv, ki se med seboj zelo lepo mešajo in se pri slikanju

na mokro podlago močno razlivajo. Primerni so za pihanke, ker so tekoči,

kjer otroci s pomočjo slamic pihajo po papirju. (Vrlič, 2001, str. 92).

Lepljenke

Otrokom do tretjega leta lepljenke ponujamo zaradi razvoja ročnih

spretnosti. Otroci trgajo, mečkajo, nato pa na večjo podlago lepijo manjše

in večje kose papirja. Pri lepljenkah otroci manjše površine lepijo z manjšimi

kosi barvnih papirjev oziroma večje površine lepijo z večjimi. Oblike otroci

izrezujejo iz barvnih papirjev svobodno, po možnosti brez predhodnega

zarisovanja. (Zupančič, T. (2001). Umetnost. V Marjanovič Umek (Ur.),

Otrok v vrtcu: priročnik h kurikulu za vrtce (str. 130). Maribor: Obzorja).

Pri lepljenkah ne delamo mozaikov; vsaj ne na načine, kot so se dolga

desetletja izvajali pri likovni vzgoji na predšolski in razredni stopnji osnovne

šole. Zamudno je lepljenje velikih površin z majhnimi narezanimi kvadrati

barvnega papirja iste barve, nesmiselno in likovno-izrazno sporno početje,

ki nima mesta v sodobni likovni vzgoji. Otroci naj večje površine lepijo z

večjimi kosi barvnih papirjev, manjše pa z manjšimi, je smotrno likovno delo

na področju lepljenk. Motiv izdelajo po izdelavi ozadja. Likovno delo gradijo

od večjega k manjšemu, od osnovnih oblik k podrobnosti. (Vrlič, 2001, str.

95).

Striženke največkrat lepimo. Slikarska tehnika je lepljenka iz izbranih

barvnih papirjev. Materiali značilnih površin, ki jih v šoli uporabljamo za

izdelavo matric, so: platno, juta, usnje, čipke, umetno usnje, skupaj

zalepljene vrvice, gaza, časopisni papir, valovita lepenka, zmečkan in spet

poravnan staniol papir, svetleči papir, tapete in drugi papirji z vzorčasto

površino, prtički … Enobarvne lepljenke so naloge, ki jih delamo pred

grafiko. Lepimo lahko črno na belo podlago ali pa belo na črno podlago.

Imeti moramo črn in bel papir. Motiv bo enostaven, malo razčlenjen in jasen,

na primer človeški obraz. Na papirju, iz katerega bomo strigli, narišemo

motiv z jasnim zunanjim obrisom in notranjimi obrisi, ki se med seboj

povezujejo kakor mreža. Ozadje zavržemo, najprej pa izstrižemo motiv po

zunanjem obrisu, nato zastrižemo po notranjih obrisih. Strižemo ploskev za

20

ploskvijo in jih sproti lepimo na podlago z rahlim razmikom med prilepljenimi

ploskvami. Zavržemo lahko tudi kakšno zelo majhno ploskvico. Končni

učinek ustvarja barva ozadja lepljenke, ki med prilepljenimi in malo

razmaknjenimi ploskvami deluje kot črta. (Pibernik, 2006, str. 109).

»Lepljenke glede na način dela delimo na trganke in rezanke. Pri likovni

vzgoji kombiniramo oba načina. Glede na materiale na predšolski stopnji

večinoma uporabljamo:

lepljenke z barvnim (kolaž) papirjem;

lepljenke z revialnim papirjem;

lepljenke z ročno pobarvanim papirjem;

lepljenke z blagom in drugimi barvnimi materiali.

Lepljenke v prvi vrsti otroke silijo v to, da površine obravnavajo ploskovno.

Še posebej so lepljenke primerne v času med četrtim in petim letom starosti,

ko začnejo otroci obrisno upodobljene površine zamenjevati s ploskovnimi.

Lepljenke omogočajo kontrastiranje trdo–mehko (rezanje ali trganje).«

(Vrlič, 2001, str. 94–95).

2.5.3.1 Lepljenke z barvnim papirjem

Samolepilni barvni papirji niso primerni, saj otrok svoje kolažirano likovno

delo kompozicijsko preureja do konca, oblike pa nalepi, ko je s svojo

postavitvijo najbolj zadovoljen in jo je kritično ocenil skupaj s prijateljem ali

z odraslim. Za podlago otrok uporabi bel risalni ali kakšen drugi list papirja

ali izbere ustrezno barvo med barvnimi papirji. Otroci naj režejo brez

predhodnega zarisovanja oblik. Na varčno uporabo barvnega papirja jih

navajamo že od začetka. Ustvarjalno lahko izkoristimo predhodno

zarisovanje oblik pred izrezovanjem. Na obarvano stran barvnega papirja

otroci prostoročno rišejo oblike z močnim risalom (flomastrom, voščenko

…). Pri lepljenkah se izogibajmo uporabe nazobčanih škarij, razen, kadar z

njimi želimo upodobiti značilnost motiva. Barvni papirji omogočajo

kontrastiranje mehkih in trdih oblik. Mehko obliko dobimo pri trganju papirja,

pri rezanju s škarjami dobimo trdo linijo. Trganje ob ravnilu pa je vmesna

možnost, ki jo ponudimo starejšim otrokom. (Vrlič, 2001, str. 95–96).

21

Slika 6: Lepljenka z barvnim papirjem.

Uporabljamo šolski kolažni papir v približno dvajsetih barvah, saj z barvnimi

niansami, ki jih ti kompleti vsebujejo, pri otroku dodatno razvijamo barvno

občutljivost. Za podlago pri lepljenkah z barvnimi papirji učenci ne

uporabljajo belih podlag, ampak enakovredno tudi podlage vseh drugih

barv. Pri izdelovanju lepljenk režejo ali trgajo material brez predhodnega

zarisovanja oblik. Izrezane oblike iz barvnega papirja lahko otroci

kombinirajo z risarskimi likovnimi tehnikami, jih dodatno vzorčijo ali dodajajo

podrobnosti. (Duh in Vrlič 2003, str. 53).

2.5.3.2 Lepljenke z revialnim papirjem

Na dva različna načina lahko uporabljamo revialni papir. Pri prvem načinu

otroci izrezujejo naslikane predmete, živali, osebe, skratka celotne podobe,

ki jih nato lepijo na izbrane podlage, kombinirajo med sabo, jih razrezujejo

in ponovno sestavljajo ter s tem upodabljajo sanjske fantazijske motive.

Primerne so za razvijanje domišljije in razbijanje šablonskih predstav. Pri

drugem načinu otroke poskušamo pripraviti do tega, da bi iskali posamezne

dele motivov, ki so barvno ustrezni ali vzorčno zanimivi, jih izrezali in

uporabljali kot navaden barvni kolaž papir. Manj primeren je ta način na

predšolski stopnji, saj otroke v revijah pritegnejo podobe, ki jih želijo tudi v

celoti izrezati in uporabiti. Smotrna je uporaba potiskanega časopisnega

papirja v kombinaciji z barvnimi papirji. Tiskane črke tvorijo zanimivo,

razgibano sivo strukturo, ki jo otroci lahko ustvarjalno in likovno občutljivo

vkomponirajo v barvne lepljenke. (Vrlič, 2001, str. 96–97).

22

Slika 7: Lepljenka z revialnim papirjem.

2.6 Tehnike odtiskovanje (grafike)

Otrok se pri odtiskovanju oziroma grafiki seznanja z določenim načinom in

postopkom likovnega dela – odtiskovanjem. Otroci do tretjega leta starosti

z barvo odtiskujejo v glavnem dele telesa in enostavne pečatnike iz

krompirja, plute, gume, … Uporabljajo tudi mehko glino za odtiskovanje

kock, različnih predmetov, pokrovčke flumastrov … Glede na lastne interese

lahko vzgojiteljica v likovno delo uvaja še katere od grafičnih tehnik.

(Zupančič, T. (2001). Umetnost. V Marjanovič Umek (Ur.), Otrok v vrtcu:

priročnik h kurikulu za vrtce (str. 131). Maribor: Obzorja).

Odtis je skupna lastnost grafičnih likovnih tehnik. Ima svoje značilnosti in se

razlikuje od naslikane ali narisane oblike. Učenci odtisov naj ne popravljajo

s čopiči. Odtisi pečatnikov se izrazno razlikujejo od prostoročnega slikanja.

Nepopolni odtis s krompirjem ali delno razmazane robove pri uporabi šablon

naj otroci sprejmejo kot značilnost tehnike in ne kot posledico napake pri

delu. Seznanjajo se z zrcalnostjo odtisa glede na matrico, razen pri

računalniški grafiki. (Duh in Vrlič, 2003, str. 56).

Grafika je likovno področje, ki je vezano na način in postopke izdelave.

Uporabljamo lahko risarska in (ali) slikarska likovna izrazila. Pomembno je,

da grafiko dobimo z odtiskovanjem. Odtiskujemo dele telesa, grafične

matrice – pečatnike iz različnih materialov itd. Značilno je odtiskovanje,

končnemu izdelku pravimo odtis oz. grafika (grafični list). Z osnovami

fenomena tiskanja iz najrazličnejših vidikov otroke seznanjamo pri osnovah

23

odtiskovanja. S tem pripravljamo podlago za kakovostno delo pri grafiki v

naslednjih letih izobraževanja. (Vrlič, 2001, str. 100).

Grafein je beseda, ki izhaja iz grške besede, kar pomeni risati, pisati,

vrezovati. Največ grafičnih postopkov je vezanih na risanje in vrezovanje.

Tudi Pibernikova pravi, da je odtiskovanje najpomembnejša lastnost

grafike. Od risanja se grafika razlikuje po odtiskovanju. Na osnovi risbe

grafik izdela grafično ploščo ali tiskovno ploščo ali matrico. Najpogosteje

uporabljamo besedo matrica, ki je splošen naziv za vsako vdolbeno

negativno formo, ki se odtiskuje. Tiskarsko barvo nanesemo na pripravljeno

matrico, nato čez pobarvano matrico položimo papir, da se bo nanj pod

pritiskom barva iz matrice odtisnila. Tiskanec imenujemo list, na katerega

tiskamo. Na tiskancu je odtis. Tiskancu rečemo tudi grafični list.

Odtiskovanje iz iste matrice lahko večkrat ponovimo. Odtis je obrnjena

podoba iz tiskarske plošče. Pozorni moramo biti pri napisu. V grafiki

razlikujemo več grafičnih tehnik, ki jih razvrščamo po vrstah tiska, in sicer:

ploski, visoki ter globoki tisk. Med pomožne grafične tehnike uvrščamo

kartonske tiske. (Pibernik, 2006, str. 126–127).

Frotaž

Drgnjenka ali frotaž je tehnika odtiskovanja, čeprav bolj sodi med risarske

likovne tehnike. Otroci spoznajo povezave med taktilnimi in vizualnimi

lastnostmi posameznih površin. Na razgibano površino položijo mehak

papir in preko njega drgnejo s ploščato položeno voščenko temne barve.

Na papirju se pozna tekstura površine. Pri delu v dvojicah otroci najlažje

realizirajo frotiranje, kjer si otroka izmenično pomagata. Delajo samo z eno

barvo voščenke, da se otroci nemoteno ukvarjajo z odkrivanjem novega

fenomena. Pomagajo si s tipom, kadar jih motijo vizualni odtisi in želijo

frotirati, npr. gladko blago z zanimivim natisnjenim vzorcem. Otroci

spoznajo, da se na papirju pozna samo tisto, kar je mogoče otipati. (Vrlič,

2001, str. 102–103).

Uporabljamo jo za nadzorni grafični prikaz sestave površine. Drgnjenka

nastane, če predmet ali obliko značilne površine pokrijemo s tankim

papirjem in po njem enakomerno barvamo s ploščatim delom svinčnika ali

voščenke ali pastela, da povzamemo relief površine s papirjem pokritega

24

predmeta ali oblike. Lažje povzamemo površino s ploščatim delom

voščenke ali pastelom kakor s svinčnikom. Konico svinčnika držimo

nekoliko postrani, da se izognemo slučajni risbi. Kot kontrola grafične

matrice je drgnjenka uporabna zlasti takrat, ko gre za matrico iz kartona,

drete, vrvic, čipk, valovite lepenke, jute ali platna. (Pibernik, 2006, str. 114).

Uporabne so voščenke, pasteli, krede, oglje in mehki svinčniki. Če

voščenke ali oglje uporabljamo ploščato, dobimo boljši prikaz strukture. Pri

tej likovni tehniki se učenci seznanijo z različnimi teksturami, raziskujejo

različne površine in materiale ter njihove lastnosti. Frotirane površine lahko

v nadaljevanju uporabimo za kolažiranje, pri čemer izdelujejo različne

motive, podobno kot pri lepljenkah z barvnimi papirji le, da se namesto z

barvo ukvarjajo z različnimi teksturami. (Duh in Vrlič, 2003, str. 47)

2.7 Ustvarjalnost

»Ugotavljamo, ali je:

- otrokovo delo originalno – neobremenjeno s šablonami, je

vsakdanje, nepričakovano (v uporabi barv, oblik, harmonije,

proporcij);

- otrokovo delo izrazno prepričljivo;

- otrokovo delo neobremenjeno s kriteriji čistosti, natančnosti,

urejenosti;

- uporaba barv svobodna in ni pod prevelikim vplivom uporabe barvnih

znakov;

- otrok iskal in uporabljal nove načine pri uporabi izraznih sredstev,

dejavnih postopkov;

- delo domišljijsko bogato.« (Vrlič, 2001, str. 164).

Ustvarjalnost je najpomembnejše načelo likovne vzgoje. Zagovarja razvoj

ustvarjalnega, mislečega in raznosmerno razmišljajočega posameznika;

hkrati pa je ustvarjalnost osnovno gibalo izraznih dejavnosti, likovnega

izražanja in likovne umetnosti. Otroci naj imajo stalno možnost samostojno

ustvarjati. Od drugih šolskih predmetov se likovna vzgoja najbolj razlikuje v

tej dejavnosti – ustvarjalnosti. Aktivnost učencev lahko označimo za

ustvarjalno takrat, ko je posledica čustvene napetosti, izkušenj in lastnih

25

izraznih sposobnosti. Z vidika dobrega ali slabega vpliva na razvoj

ustvarjalnih sposobnosti otrok lahko učitelj pri likovni vzgoji vsako svoje

početje vrednoti. (Duh in Vrlič, 2003, str. 75).

Slika 8: Ustvarjalno upodobljen kurent.

Če želimo, da so otroci ustvarjalni pri svojih likovnih delih, jim pri likovnem

izražanju pustimo čim bolj svobodno izražanje brez kritiziranja, sploh pa

negativnega kritiziranja. Marsikatera vzgojiteljica otroke usmerja skozi

likovno izražanje, češ, da to ni prav, to ni lepo in jim preko kritiziranja

uveljavlja neko svojo ideologijo. Otrokova likovna ustvarjalnost se kaže v

izvirnih likovnih izdelkih, ki jih otrok oblikuje po lastni zamisli, zato naj motive

barva po svojih zamislih.

Pojav šablon v otroških likovnih delih

Mlajši kot so otroci, manj na njihov likovni izraz vpliva okolje, kar je lahko

dobro. Šablonski slabi likovni vplivi se med otroki zelo razširijo s prihodom

v šolo. Vidimo jih lahko v spominskih knjigah, ki v tem obdobju začnejo

krožiti med učenci. V tej starosti postajajo otroci vedno bolj dovzetni za

vplive okolja, za kriterije, kaj je »lepa risbica«, ki vsiljuje likovno neuko

okolje, vedno bolj so pod vplivom likovno vprašljivih stripov, ilustracij,

26

reklamnih akcij, pobarvank, publikacij za otroke, usmerjenih na otroke. (Duh

in Vrlič, 2003, str. 14).

Slika 9: Šablonsko delo.

»Šablone so naučene oblike likovnega izražanja, ki jih odrasli vnesejo v

otroški likovni svet. Otrokom onemogočajo lastno likovno izražanje in

ustvarjanje, lastno doživljanje pojavov ter stvari. Silijo jih k nenehnemu

ponavljanju in posnemanju oblik, naučenih od odraslih, ki menijo, da je to

edino pravilno. Šablone zavirajo otrokove predstave in domišljijo ter ga na

nek način ukalupljajo.« (Djakovič, 2009, str. 23).

Pojav barvnih znakov v otroških likovnih delih

Barvni znaki so razmerje med motivom in barvo. Pojavijo se med petim in

šestim letom ter predstavljajo razvojno pot. So stopnička v izobraževanju,

ki jo morajo doseči in preseči, tako kot pri oblikah. (Lastni zapiski s

predavanj didaktika likovne vzgoje 2012/2013).

Pri otrokovem likovnem izražanju do treh let je izmenjava barv igra. Med

četrtim in petim letom starosti izbirajo barve glede na svoja nagnjenja (lasje

so vijolični, strehe hiš so različnih barv). Med petim do sedmim letom

prihajajo delno iz narave, delno pa iz njihove domišljije. »Strehe hiš

postanejo rdeče, sonce je rumeno, oblaki so modri. Zgornji del slike otroci

obarvajo modro, spodnji rob zeleno, kar predstavlja nebo in travo. Barva

dobiva svoj pomen v povezavi z vidno stvarnostjo. V tem obdobju začnejo

27

otroci vnašati v svoje likovno delo posamezne barve kot stalne znake za

nekatere pojave.« Pri uporabi barve naj bo otrok svoboden, kot je bil v

prejšnjem obdobju. (Vrlič, 2001, str. 33–40).

28

3 EMPIRIČNI DEL

3.1 Namen

Namen je predstaviti analizo otroških likovnih del s pomočjo otroških

likovnih map. Zanima nas, čemu dajejo poudarek vzgojiteljice v otroških

likovnih mapah.

Cilja:

• zbirati podatke o likovnih mapah in jih statistično obdelati;

• ugotoviti, čemu vzgojiteljice dajejo poudarek na likovnem področju v

vrtcu.

3.2 Raziskovalna vprašanja

Na osnovi namena in cilja diplomske naloge smo postavili naslednja

raziskovalna vprašanja:

koliko likovnih map oziroma otroških likovnih del smo obdelali?

kakšne tehnike so uporabljene, kakšna je motivika?

kakšni formati se najpogosteje pojavljajo?

ali se pojavljajo razlike glede na spol in starost?

ali zaznamo klišeje, stereotipe in vpliv odraslih?

3.3 Metodologija

Raziskovalne metode

Raziskava temelji na deskriptivni metodi pedagoškega raziskovanja

(proučevanje na nivoju opisovanja dejstev). Pregledali smo dokumentacijo

likovnih izdelkov.

Raziskovalni vzorec

Temelji na priložnostnem vzorcu. V raziskavo bo vključenih 205 otroških

likovnih del iz 14 likovnih map drugega starostnega obdobja iz Vrtca Otona

Župančiča Slovenska Bistrica.

29

Postopki zbiranja podatkov

Zbiranje podatkov je potekalo v šolskem letu 2014/2015, natančneje od

septembra 2014 do maja 2015, v prostorih Vrtca Otona Župančiča

Slovenska Bistrica. Podatke smo beležili s pomočjo otroških likovnih map

med izvedbo projekta. Pri zbiranju podatkov smo se osredotočili na spol,

starost, število likovnih izdelkov v mapi, likovne tehnike, format, motiviko in

ali je v otroških likovnih delih zaznati klišeje, stereotipe ter vpliv odraslih.

Postopki obdelave podatkov

Podatke bomo obdelali z analizo otroških likovnih del z osnovno

deskriptivno statistiko (povprečne vrednosti in absolutne ter odstotne

vrednosti).

30

4 IZIDI IN INTERPRETACIJE

4.1 Analiza rezultatov števila likovnih del v likovnih mapah

Tabela 1: Analiza rezultatov števila likovnih del v likovnih mapah

Likovna mapa – zaporedna št.

Število likovnih del

Spol Starost

Likovna mapa 1 11 deklica 4–5 let

Likovna mapa 2 9 deklica 4–5 let

Likovna mapa 3 9 deček 4–5 let

Likovna mapa 4 13 deklica 4–5 let

Likovna mapa 5 12 deklica 5–6 let

Likovna mapa 6 13 deklica 4–5 let

Likovna mapa 7 16 deklica 4–5 let

Likovna mapa 8 15 deklica 4–5 let

Likovna mapa 9 13 deklica 5–6 let

Likovna mapa 10 16 deklica 3–6 let

Likovna mapa 11 12 deklica 5–6 let

Likovna mapa 12 23 deklica 5–6 let

Likovna mapa 13 23 deklica 5–6 let

Likovna mapa 14 20 deček 3–6 let

Iz podatkov je razvidno, da smo zbrali 14 likovnih map oziroma 205 otroških

likovnih del. V raziskavi je sodelovalo 12 deklic in 2 dečka. Sedem likovnih

map smo zbrali iz oddelkov otrok, starih 4–5 let, pet likovnih map iz oddelka,

starih 5–6 let ter dve likovni mapi iz oddelka otrok, starih 3–6 let.

Tabela 2: Spol otrok pri analizi likovnih map

Spol f f %

Deklica 12 86 %

Deček 2 14 %

Vzorec smo izbrali po naključju oziroma smo prepustili izbiri vzgojiteljice. Tako

smo dobili večino likovnih map, katerih avtorice so deklice.

31

Tabela 3: Starost otrok pri analizi likovnih map

Starost otrok f f %

4–5 let 7 50 %

5–6 let 5 36 %

3–6 let 2 14 %

4.2 Analiza rezultatov uporabe likovnih tehnik

Tabela 4: Števila (f) in strukturni odstotek (f %) uporabe likovnih tehnik

Likovna tehnika f f %

risanje 17 8,3 %

slikanje 180 87,8 %

grafika 6 2,9 %

kombinirana tehnika 2 1,0 %

Skupaj 205 100,0

Ugotovili smo, da slikarska likovna tehnika v vrtcu močno prevladuje. Otroci

imajo radi slikanje ravno zaradi različnih barv, ki jih imajo na razpolago.

Menimo, da vzgojiteljice dajejo prevelik poudarek na slikanje in premalo na

ostale likovne tehnike. V nekaterih mapah smo zaznali uporabo samo

slikarske likovne tehnike. Od vsake vzgojiteljice posebej je odvisno, koliko

poudarka daje na likovno dejavnost v vrtcu, kar se vidi v likovnih mapah. Žal

so nekateri otroci zelo prikrajšani glede spoznavanja različnih likovnih tehnik

in spoznavanja različnih materialov za ustvarjanje pri dejavnostih. Najlažje

je otrokom ponuditi tempera barve in naslikati motiv po navodilu

vzgojiteljice; tako je likovna dejavnost »uspešno« zaključena. Vemo, da s

takimi likovnimi dejavnostmi otrokom zaviramo ustvarjalnost, kar je pri

njihovem razvoju še kako pomembno. V likovnih mapah smo opazili, da so

tudi vzgojiteljice, ki dajejo poudarek na likovno ustvarjalnost otrok, oziroma

na likovne dejavnosti v vrtcu. Otrokom so ponudile različne likovne tehnike

z različnimi likovnimi materiali. Opazili smo dodajanje različnih materialov,

kot so bleščice, blago, plodovi narave (listi) …

32

Slika 10: Dodatek – bleščice.

4.3 Analiza rezultatov uporabe likovnih tehnik pri risanju, slikanju

in grafiki

Likovna tehnika – risanje

F f %

Svinčnik 6 35,3 %

oglje 9 52,9 %

voščenka 1 5,9 %

črni flomaster 1 5,9 %

Skupaj 17 100,0

Med najpogostejše likovne tehnike v likovnih mapah sodita oglje in svinčnik.

Zelo redko se pojavi risanje z voščenko in črnim flomastrom. Pri likovnih

dejavnostih vemo, da včasih potrebujemo več časa, da za samo dejavnost

pospravimo, kot pa ustvarjamo. Zaradi tega se nekatere vzgojiteljice temu

raje izognejo.

33

Slika 11: risanje s svinčnikom.

Uporaba likovnih tehnik pri risanju

svinčnik

oglje

voščenka

črni flomaster

Graf 1: Grafični prikaz uporabe likovnih tehnik pri risanju.

34

Likovna tehnika – slikanje

F f %

vodene barvice 22 12,2 %

tempere 54 30,0 %

barvice 28 15,6 %

flomastri 17 9,4 %

lepljenke 25 13,9 %

voščenke 22 12,2 %

barvni tuši 3 2,0 %

praskanka 3 2,0 %

lavirana slika 6 3,3 %

Skupaj 180 100,0

Ugotovili smo, da prevladujejo risbe z ogljem in slike, naslikane s tempera

barvami. V likovnih mapah je bilo zaznati prevladujočo uporabo tempera

barv. Predvidevamo, da zaradi tega, ker je v vrtcih problem z zalogo

materialov. Veliko vzgojiteljic same kupujejo material ravno zaradi tega, da

otrokom omogočijo spoznavanje različnih materialov. Pri grafičnih tehnikah

smo zaznali pet likovnih del odtiskovanja z različni predmeti in eno likovno

delo drgnjenke.

Slika 12: lavirana slika.

35

Graf 2: Grafični prikaz uporabe slikarskih likovnih tehnik.

4.4 Analiza rezultatov motivike ne glede na likovno področje

Motivika f f %

človeška figura 53 25,9 %

živalska figura 25 12,2 %

tihožitja 7 3,4 %

krajine 52 25,4 %

žanri 24 11,7 %

abstraktna dela, dekorativa

17 8,3 %

fantazijski motiv 27 13,2 %

Skupaj 205 100,0

Iz analize smo razbrali, da prevladuje motivika človeške figure in krajina. V

mnogih likovnih delih je bilo zaznati portrete, družinske portrete in pa

pokrajino oziroma naravo. Veliko je bilo tudi fantazijskih motivov, kot so

razne pošasti, super junaki … Predvidevamo, da če likovne dejavnosti ne

bi bile načrtovane, bi prevladovali fantazijski motivi, kajti otroci najraje

upodabljajo vse iz svoje domišljije. Pri deklicah smo opazili, da pri prostem

ustvarjanju najpogosteje upodabljajo živalsko figuro, predvsem konje, pse

in mačke. Motiviko izberejo vzgojitelji pri načrtovanju dejavnosti, ki se po

navadi navezuje na tedensko tematiko. Ker smo bili prisotni pri kar nekaj

načrtovanih dejavnostih, vemo, da se vzgojitelji nanje dobro pripravijo. Če

je motiv resničen, si ga skupaj z otroki dobro ogledajo, pokomentirajo ter

ogledajo. Če motiv ni resničen ali si ga je v živo nemogoče ogledati,

Slikarske likovne tehnike

vodene barvice

tempere

barvice

flomastri

lepljenke

voščenke

barvni tuši

praskanka

lavirana slika

36

vzgojitelji pripravijo ogled na plakatu, v knjigah ali avdio napravah, da

otrokom omogočijo čim bolj realno upodobitev motiva. Motivi so prilagojeni

letnemu času.

Slika 13: človeška figura.

Graf 3: Grafični prikaz uporabe motivike.

Motivika

Človeška figura

živalska figura

tihožitja

krajine

žanri

abstraktna dela, dekorativa

fantazijski motiv

37

4.5 Analiza rezultatov razlike glede formata

Format f f %

manjši od A5 7 3,4 %

večji od A4 194 94,6 %

večji od A3 4 2,0 %

Skupaj 205 100,0

Pri analizi smo ugotovili, da imajo otroci v svojih likovnih mapah daleč

največ izdelkov na formatih A3 (listi iz risalnih blokov), na katerih

prevladujejo mokre slikarske tehnike. Sledi jim velikost A4 formata, nekaj

malega pa je celo manjših formatov od A5. Prevladuje pravokotna oblika

formatov, nekaj je nepravilnih oblik in okroglih formatov. Zelo priporočljivo

je otroku narediti »problem«, mu ponuditi formate, ki jih ni vajen vsak dan,

torej zelo velike formate ali zelo male. Na velik format mu ponudimo

pripomoček s tanko sledjo in z debelo, da vidimo, kako otrok zapolni prostor;

enako naredimo pri malem formatu. Večina otrok ima vedno na voljo format

A4 ali pa format A5, da si lahko sami vzamejo in rišejo, slikajo …

Slika 14: nepravilna oblika formata.

38

Graf 4: Grafični prikaz razlik med formati.

4.6 Analiza rezultatov: klišeji, stereotipi, vpliv odraslih

Klišeji, stereotipi, vpliv odraslih

DA

sončki v kotih 21

prisotnost šablon 87

trepalnice 15

barvni znaki 12

Analizirali smo vseh 205 otroških likovnih del in zaznali največ šablonskih

motivov (pustne maske, pripravljene s strani vzgojiteljic, otroci so jih samo

okrasili, pobarvali, poslikali … origami šablone zvončki …). V žanrskih slikah

smo zaznali veliko sončkov v kotih, nekateri imajo celo obraz. Zaznali smo

tudi veliko barvnih znakov (trava spodaj zelena, zgoraj modro nebo, rdeče

strehe ...). Večina vzgojiteljic v načrtovanih dejavnostih otroke spodbuja k

čim bolj realni podobi upodobitve, vendar otroci vseeno strmijo k svoji

domišljiji. Žal pa v vrtcu kljub velikemu poudarku o tem, kako se izogibati

šablonam, opažamo veliko le-teh. Za okraševanje vrtcev ob različnih

praznikih je zaznati ogromno šablon. Večino šablon opažamo pri mlajših

otrocih, vzgojiteljica izreže rožico, otroci pa jih pobarvajo. To bi lahko

spremenili tako, da bi starejši otroci sami narisali in izrezali rožico po svoji

zamisli, mlajši otroci pa bi jo pobarvali.

Format

manjši od A5

večji od A4

večji od A3

39

Slika 15: prikaz trepalnic na likovnem delu.

Graf 5: Grafični prikaz stereotipov, barvnih znakov in vpliv odraslih.

Pojav klišejev, stereotipov, vpliv odraslih

sončki v kotih

prisotnost šablon

trepalnice

barvni znaki

40

5 SKLEP

Naš namen diplomskega dela je bil predstaviti analizo otroških likovnih del

s pomočjo otroških likovnih map.

Zastavili smo si kar nekaj raziskovalnih vprašanj. Zbrali smo 14 likovnih map

oziroma 205 otroških likovnih del. Obdelali smo vseh 205 otroških likovnih

izdelkov. Ugotovili smo, da je najpogostejša slikarska likovna tehnika v

likovnih mapah. Otrokom je najbolj poznano ustvarjanje s tempera barvami,

v prostem času pa posegajo po barvicah in flomastrih. Pogrešali smo več

izdelkov s področja grafike in kiparstva. Opazili smo, da se v otroških

likovnih delih preveč pojavljajo šablone; to lahko odpravimo s spodbudo k

ustvarjanju. Spodbudimo jih k slikanju oziroma risanju domišljijskih ter

fantazijskih motivov, saj se bo na tak način razvijala njihova domišljija in

ustvarjalnost.

Ugotovili smo, da je pomembno, da otrokom ponudimo čim več različnih

likovnih tehnik, vendar iz prakse vemo, da je iz leta v leto slabša zaloga

likovnih materialov v vrtcih in da vzgojitelji za kvalitetnejše delo sami

nakupujejo material ali zaprosijo starše otrok. Močno prevladuje slikarska

likovna tehnika, predvsem slikanje s tempera barvami.

Opazili smo, da je največ likovnih del narisanih oziroma naslikanih prav na

listih risalnega bloka oziroma A3 formata. Vemo pa, da je otrokom potrebno

čim večkrat ponuditi tudi zelo male ali zelo velike formate papirjev, da

vidimo, kako rešujejo probleme z zapolnitvijo prostora. Kdaj naslikati ali

narisati večjo ali manjšo stvar oziroma jo prilagoditi velikosti podlage

oziroma papirja?

Pri motiviki vzgojiteljice najpogosteje načrtujejo upodabljanje človeških figur

in krajine. Veliko vzgojiteljic dejavnost načrtuje tako, da si določeno stvar,

npr. grad, najprej ogledajo preko slik, če je le mogoče tudi v živo, ter nato

izvedejo likovno dejavnost. Najboljše je, da vzgojiteljica pripravi čim več

različnih slik različnih gradov, da otroci ne slikajo oziroma rišejo po enem

videnem, saj so si izdelki med sabo lahko zelo podobni, razen, če ni tema

točno določen grad, ki ga upodabljajo. Glede na spol nismo ugotovili razlik,

saj smo iz ene skupine za analizo vzeli po eno likovno mapo.

V nekaterih likovnih delih smo zaznali določene klišeje, stereotipe in vpliv

odraslih. V vrtcu se je temu težko izogniti, čeprav smo pri določenih

vzgojiteljicah opazili, da se temu močno trudi izogniti ter otroke spodbujati k

ustvarjalnosti. S strani šole dobivajo vzgojiteljice veliko pripomb, češ, da so

čebele črno-rumene in nikakor drugačne barve, da moramo otroke usmerjati

41

k realistični podobi. S to trditvijo se ne strinjamo; otrokom povemo, da so

čebele črno-rumene, lahko so pa tudi vijolične, če si otrok tako zamisli.

42

6 LITERATURA

Djakovič, L. (2009). Pojava šablon/stereotipov v otroških likovnih

delih. Diplomsko delo, Maribor: Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta.

Duh, M. in Vrlič, T. (2003). Likovna vzgoja v prvi triadi devetletne

osnovne šole. Ljubljana: Rokus.

Easley, S-D in Mitchell, K. (2007). Portfolio v ocenjevanju: kaj, kje,

kdaj, zakaj in kako. Nova Gorica: Educa.

Lastni zapiski s predavanj didaktike likovne vzgoje 2012/2013.

Pibernik, J. (2006). Drugačnosti: priročnik za učitelje likovnega pouka

v osnovni šoli. Celje: Mohorjeva družba.

Stritar, U. (2006). Otrokov portfolio v vrtcu. Ljubljana: Zavod

Republike Slovenije za šolstvo.

Tacol, T. (2003). Likovno izražanje: Didaktična izhodišča za

problemski pouk likovne vzgoje v devetletni osnovni šoli. Ljubljana: Debora.

Vrlič, T. (2001). Likovne dejavnosti v vrtcu, v: Marjanovič, L. (Ur.). Otrok v

vrtcu. (str. 124-142). Maribor: Obzorja.

Vrlič, T. (2001). Likovno-ustvarjalni razvoj otrok v predšolskem

obdobju. Ljubljana: Debora.

Vrtec Otona Župančiča. (b.d.). Pridobljeno iz http://www.vrtec-

slobistrica.com/