posebna izdaja

Pod kapnikom 7Odprava Nova Zelandija 2009

Pod Kapnikom

7. izdaja

Glavna u

rednica

: Alenka

Uneti

č, Ure

dniški o

dbor: Vlas

ta Curh

alek,

Fran

c Curh

alek,

Andreja

Zevn

ik, M

ojca Po

žgaj

Foto

grafije:

Jure

Tiča

r, Alenka

in A

ndrej U

netič,

Mat

ej Kuhar,

Vlasta

in Fr

anc C

urhale

k, Gre

gor i

n Mat

jaž Čuk,

Andrej O

lovec

Oblikova

nje in

tisk

:

Tiska

rna I

gmag

raf,

Brege

60, 8273 Le

skove

c pri

Krškem

www.igm

agra

f.si

Leto

izdaje:

Mar

ec 2009

Naklada:

500 izvo

dov

Pod Kapnikom

7. izdaja

Glavna u

rednica

: Alenka

Uneti

č, Ure

dniški o

dbor: Vlas

ta Curh

alek,

Fran

c Curh

alek,

Andreja

Zevn

ik, M

ojca Po

žgaj

Foto

grafije:

Jure

Tiča

r, Alenka

in A

ndrej U

netič,

Mat

ej Kuhar,

Vlasta

in Fr

anc C

urhale

k, Gre

gor i

n Mat

jaž Čuk,

Andrej O

lovec

Oblikova

nje in

tisk

:

Tiska

rna I

gmag

raf,

Brege

60, 8273 Le

skove

c pri

Krškem

www.igm

agra

f.si

Leto

izdaje:

Mar

ec 2009

Naklada:

500 izvo

dov

UVODNIK ............................................................................................................................................................................. 05

GEOLOGIJA NOVE ZELANDIJE, TONGARIRA, WAITOMA IN KAIRIMA .................................................... 06

UVOD ..................................................................................................................................................................................... 06

KRATKA GEOLOŠKA ZGODOVINA ............................................................................................................................. 06

TONGARIRO ........................................................................................................................................................................ 07

WAITOMO IN MAROKOPA ........................................................................................................................................... 08

KAIRIMU ............................................................................................................................................................................... 09

KONTAKTI Z »DOMORODcI« ............................................................................................................................................. 10

PRIPRAVE, LETALIŠČA, LETI, POTOVANJA, VRNITEV .......................................................................................... 11

POT PROTI NOVI ZELANDIJI ........................................................................................................................................ 11

POVRATEK IZ NOVE ZELANDIJE ................................................................................................................................. 13

VOŽNJA PO NOVI ZELANDIJI ............................................................................................................................................. 14

RAZISKOVANJE NA NOVI ZELANDIJI ............................................................................................................................. 15

JAMSKI SISTEM PUKEROA (SUhI DEL) ........................................................................................................................ 17

RAZISKOVANJE V JAMI cLOAcA MAXIMA ................................................................................................................ 19

RUAKURI cAVE ........................................................................................................................................................................... 21

BLAcK WATER RAFTING ....................................................................................................................................................... 22

JAMA SVETLEČIh ČRVOV ..................................................................................................................................................... 23

RAZISKOVANJE NA PROSTEM ........................................................................................................................................... 25

ISKANJE POTENcIALNIh VhODOV V LUcKy STRIKE. 21.01.2009 ............................................................... 28

POROČILO VODJE TABORA ................................................................................................................................................. 30

VESELE URE NA PRVI SLOVENSKI JAMARSKI ODPRAVI NA NOVO ZELANDIJO ................................ 31

OBJAVLJANJE NOVIc NA SPLETNI STRANI ............................................................................................................... 33

KUhARJEV ZADNJI cIGARET .............................................................................................................................................. 35

FOTOGRAFSKI UTRINKI ......................................................................................................................................................... 35

SNEMANJE ODPRAVE ............................................................................................................................................................. 37

FAKULTATIVNI IZLETI .............................................................................................................................................................. 38

OTOROHANGA KIWI HOUSE, 11.01.2009 ............................................................................................................ 38

ROTORUA IN TE PUIA, 14.01.2009 .......................................................................................................................... 39

HAMILTON, 18.01.2009 ................................................................................................................................................ 41

TAUPO LAKE, HUKA FALLS, 19.01.2009 ................................................................................................................ 41

TONGARIRO CROSSING, 23.01.2009 ...................................................................................................................... 42

MATAMATA IN COROMANDEL PENINSULA, 24.01. IN 25.01.2009 .......................................................... 43

AUCKLAND, 26.01.2009 ................................................................................................................................................ 45

MAORI – LJUDSTVO NOVE ZELANDIJE IN ROTORUA ......................................................................................... 46

POhOD SKOZI NAcIONALNI PARK TONGARIRO ................................................................................................... 48

hOBBITON (MATAMATA) ..................................................................................................................................................... 51

ENERGIJA V NOVI ZELANDIJI ...................................................................................................................................... 52

PRVA POMOČ V NOVI ZELANDIJI ................................................................................................................................... 53

SPONZORJI ODPRAVE ............................................................................................................................................................ 55

UVODNIK

Še niti ni minilo veliko časa in že je tukaj nova številka biltena Pod kapnikom. Tokrat že sedma po vrsti. V vmesnem času se je 13 - članska ekipa Kluba jamarjev Kostanjevica na Krki podala na do sedaj najzahtevnejšo jamarsko odpravo, 1. Slovensko jamarsko odpravo v Novo Zelandijo. Kljub ogromnem finančnemu ter logističnemu zalogaju, smo srečno prispeli na drugi konec Zemlje, tam preživeli 19 čudovitih dni in se prav tako uspešno vsi tudi vrnili nazaj v Slovenijo.

Čudovita dežela, prelepa pokrajina, neverjetno prijazni ljudje in popolno nasprotje nam poznanemu načinu življenja so dejstva, ki vsakega, ki je kdaj obiskal Novo Zelandijo vlečejo nazaj. Tudi nekatere izmed nas je popolnoma začarala in nas prisilila, da smo si pri sebi obljubili, da se tja še vrnemo. Vsak izmed nas jo je sprejemal ter doživljal drugače. Smo pa vsi zajemali z veliko žlico vse, kar nam je ponudila.

Ker smo doživeli res ogromno stvari, želimo to deliti z vami. Pred vami je do sedaj najobsežnejši bilten v zgodovini našega Kluba in upamo, da kvantiteti ustreza tudi vsebina. Potrudili smo se, da vam kar najbolj približamo vse vidike našega bivanja, delovanja ter na splošno življenja in značilnosti države »tam spodaj«.

Hkrati se želimo na ta način tudi zahvaliti našim sponzorjem in vsem donatorjem, ki so pokazali razumevanje in nas na finančni ali kakšen drug način podprli ter nam omogočili, da smo izpeljali zastavljene cilje.

Še enkrat hvala! Ampak naj za uvod ostane pri tem. Vse ostalo sledi.Želimo vam prijetno branje!

Uredniški odbor

5

GEOLOGIJA NOVE ZELANDIJE, TONGARIRA, WAITOMA IN KAIRIMA

UVOD

Obiskovalci Nove Zelandije se verjetno najbolj navdušujejo nad vulkani, ledeniško preoblikovanimi Južnimi Alpami, strmimi klifnimi obalami in otočji. Velikokrat pa spregledajo kraška območja, ki so zaradi svojega specifičnega razvoja in značilnih oblik v lokalnem prebivalstvu pridobila pridih mističnosti, v slehernem opazovalcu pa občudovanje in navdušenje. Skozi naše popotovanje se bomo vrnili nazaj v čas, da bi raziskali nastanek otočja Aoteaore, si ogledali vulkansko delovanje Tongarira, se podali v globine kraškega podzemlja Waitoma in naposled naše raziskovanje zaključili v jamskih sistemih Kairimu.

KRATKA GEOLOŠKA ZGODOVINA

Nova Zelandija je skupaj z Avstralijo in Antarktiko predstavljala jugovzhodni del prakontinenta Gondvana. Po teoriji o tektoniki plošč, naj bi zaradi razmikanja le-teh prakontinent razpadel na manjše dele Zemljine skorje. Novozelandsko površje je tako rezultat spodrivanja gostejše oceanske Pacifiške tektonske plošče pod redkejšo kontinentalno Avstralsko tektonsko ploščo. Zaradi spodrivanja tektonskih plošč, prihaja do vulkanskih aktivnosti, ki so bile osnova za nadaljnji geološki razvoj Nove Zelandije, ki je zelo podoben nastanku nekaterih Indonezijskih otočij in Papue - Nove Gvineje. Na vulkanskih kamninah so se skozi nadaljnji geološki čas naložile sedimentne kamnine, v katerih so se lahko razvila kraška območja. Spremljajoči proces vulkanizma je tudi seizmična (potresna) aktivnost območja Nove Zelandije, na katerem še danes zabeležijo več kot 14.000 potresov letno, od katerih je okoli 200 potresov letno mogoče tudi občutiti. Ena glavnih produktov delovanja tektonskih plošč, ki ju je mogoče zaznati tudi v naravi, sta t.i. Alpska prelomna cona (angl. Alpine fault) ter Južne Alpe, ki sta izrazita predvsem na Južnem otoku. Geološko zgodovino širšega območja Nove Zelandije je tako mogoče pojasniti v treh osnovnih fazah:

1. FAZA – »Tuhua sequence«

500 – 380 mio let – vulkanizem in sedimentacija

370 mio let – trčenje z Gondvano in dvigovanje površja

2. FAZA – »Rangitata sequence«

300 – 130 mio let – vulkansko delovanje in sedimentacija

130 – mio let – trčenje z Gondvano in dvigovanje površja

3. FAZA – »Kaikoura sequence«

85 mio let – ločitev od Gondvane

60 mio let – med Novo Zelandijo in Avstralijo se zaradi ločitve od Gondvane odpre Tasmansko morje, novozelandsko površje pa počasi tone navzdol

25 mio let – večina novozelandskega površja je pod morsko gladino

23 mio let do sedanjosti – ponovno dviganje Nove Zelandije zaradi spodrivanja Pacifiške tektonske plošče pod Avstralsko tektonsko ploščo.

•

•

•

•

•

•

•

•

POTOPIS PO SEVERNEM OTOKU NOVE ZELANDIJEMnogo let nazaj sem večkrat izjavil, da bi v primeru, če bi živel dvakrat, želel eno življenje preživeti na Novi Zelandiji. Verjetno so bile za te moje misli krive prve fotografije, ki sem jih videl o tej lepi deželi na drugi strani sveta. Saj takrat nisem niti približno vedel, kakšna je to dežela. V glavi pa me je spremljala misel o deželi tam doli, ki čaka, da jo obiščem.Velika želja, da si ogledam Novo Zelandijo, je dobila prve obrise pred dobrim letom. Takrat se je v Klubu jamarjev Kostanjevica na Krki prvič pojavila resna ideja, da bi v sklopu 40. letnice kluba organizirali odpravo v Novo Zelandijo. Ko smo o tej ideji razmišljali, smo se vsi skoraj kot otroci veselili, saj smo se zavedali, da je cilj težko dosegljiv tako po organizaciji, finančno kot tudi logistično. Pa nas nič ni moglo ustaviti.

Stik avstralske in pacifiške plošče

6

TONGARIRO

Večina vulkanskega dogajanja se v sedanjosti odvija predvsem na Severnem otoku. Prevladujoče smeri nekdanje vulkanske aktivnosti so potekale v smeri SZ-JV (v okolici Aucklanda, Haurakija, …), medtem ko se je ta smer v novejši geološki zgodovini spremenila in sedaj poteka v smeri SV-JZ. Najbolj značilna je vulkanska cona Taupa, ki jo sestavljajo območje Taupo, Rotorua, Okataina, Kapenga, Reporoa, Maroa, Whakamaru in Tongariro. Na tem osrednjem delu Severnega otoka se pojavljajo številni vulkani, kalderska jezera (Taupo, Rotorua, …), gejzirji, fumarole, vulkansko blato itd. Zaradi vseh teh značilnosti človek tu izrablja geotermalno energijo za proizvodnjo električne energije, ogrevanje in v turistične namene. Vulkansko področje Tongarira zajemajo trije aktivni ognjeniki: Tongariro, Ngauruhoe in Ruapehu. Med njimi je najstarejši Tongariro, katerega sedimenti so bili odkriti v širši okolici, njihove datacije pa segajo več kot 300.000 let nazaj v preteklost. Nekoč je ta ognjenik najverjetneje predstavljal velik vulkanski kompleks, ki se je raztezal čez celotno območje Tongarira, vendar je bil njegov vršni del kasneje uničen z erupcijami. Ostanke starega kompleksa sedaj nadomeščajo novi vulkanski stožci in kraterji, med katerimi jih je veliko izbruhnilo v drugi polovici 19. stoletja.

Najmlajši med kraterji v kompleksu Tongarira je z 2291 metri Mount Ngauruhoe, ki je zrasel zgolj v 2500 letih. Zadnji izbruhi plina in pepela so bili leta 1967, zadnja lava pa se je po pobočju tega ognjenika valila leta 1954. Podobno kot ostale ognjenike v tem delu Severnega otoka, ga sestavljajo temni andeziti, ki so v sestavi podobni bazaltom. Ruapehu je z 2797 metri največja gora Severnega otoka. Izbruhi v letih 1995-96 so bili največji v 20. stoletju. Eksplozija je visoko v zrak pognala mešanico vulkanskega materiala, jezerske vode in sedimentov, ki so padli na sneg in sprožili piroklastične in blatne tokove, katerim so sledili še padci vulkanskih bomb in vulkanskega pepela. S tem je povzročil za več milijonov dolarjev škode

v hidrocentralah, vodnih zbiralnikih, letalskem prometu itd. Poznani so tudi primeri katastrofalnega izliva jezerske vode z vrha ognjenika v 19. in 20. stoletju, medtem ko je bil leta 1953 uničen železniški most. To je bilo usodno za 151 ljudi, ki so se ravno takrat peljali z vlakom iz Aucklanda. Med Mount Tongarirom in Ngauruhoe se nahajajo še jezera Blue Lake in Emerald Lakes. Slednji imajo značilno turkizno barvo zaradi velike vsebnosti žvepla, ki ga je mogoče zaznati v bližini ognjenika.

Prve mesece leta 2008 smo pogosto po e-pošti dobivali skoraj vse potrebne informacije od gospoda Davea Smitha, ki se nam je javljal iz Nove Zelandije. Stiki z gospodom Daveom, članom jamarskega kluba iz Hamiltona, so pomenili zelo veliko, kar se je tudi potem na Novi Zelandiji potrdilo kot »ta prava veza«.Priprave na odpravo so obsegale najprej zbiranje osnovnih informacij o deželi, nato izbor članov odprave. Številka se je ustavila pri 13, kar je moja srečna številka, Sledila je ocena stroškov, zbiranje finančnih sredstev, nabavo opreme in soglasje Jamarske zveze Slovenije, da potrdi našo odpravo kot Prvo slovensko jamarsko odpravo v Novo Zelandijo. Korak za korakom smo napredovali. Najprej so se meseci vlekli kot jara kača, v drugi polovici leta 2008 pa je časa kar primanjkovalo. Predvsem čas, potreben za obiskovanje potencialnih sponzorjev, je bil »kratek«.

Mt. Ngauruhoe

Gejzir v Rotorui

Emerald Lakes na Tongariru

7

WAITOMO IN MAROKOPA

Na zahodu regije Waikato se nahaja zakraselo območje Waitomo (v maorščini izraz za »vstopiti «, medtem ko »tomo« dostikrat označuje jame in brezna). Sestavljajo ga do 150 m debeli skladi oligocenskega apnenca, katerega večinoma prekrivajo peščenjaki in glinenci, ponekod pa tudi že sprijeti sedimenti vulkanskega pepela. Zaradi tega, je večino površja, kjer ne prevladujejo pašniki, poraščeno z bujnim rastjem z veliko biotsko pestrostjo. Kraško površje je tako razvito v apnencu iz lokalne geološke sekvence zgornjega Te Kuitija, zanj pa je značilen vrtačast relief, skozi

katerega se padavinska voda odvaja v podzemlje. Vendar za jame v tem širšem kraškem okolišu brezna niso tako karakteristična. V ospredju je bolj sistem alogenega kraškega dotoka, s številnimi ponikalnicami in podzemnimi kanali, ki odvajajo vodo iz nekraškega površja, kot tudi zbirajo padavinsko vodo s pomočjo razpoklin v apnencu. Jamski sistemi v predelu Waitomo Caves večinoma potekajo v prevladujoči smeri lokalnih prelomnih con v apnencu, medtem ko se sami kanali razvijajo v lezikah. Apnenec je tenkoplastovit, saj se v blokih apnenca pojavljajo od 10 do 15 cm debeli skladi, kar vpliva tudi na jamsko morfologijo.

Na tem področju se nahaja nekaj najbolj znanih novozelandskih jam kot so: Ruakuri Cave, Aranui Cave, Waitomo Cave in najdaljša med njimi, čez 12 km dolga Gardner's Gut. Za jame so značilni

številni vhodi v jamske sisteme, velikokrat pa se ti sistemi tudi povezujejo med seboj. Tu je bilo raziskanih že okoli 200-300 jam, a zaradi neurejenega arhiviranja natančnega števila že odkritih jam ne ve nihče. Kot zanimivost

so znani tudi naravni mostovi (npr. Mangapohue Natural Bridge), torej deli starih jamskih sistemov, ki so zaradi raznih karakteristik bolj kljubovali eroziji, denudaciji in rušenju jamskih stropov, od ostalih delov jam. Naravni most Mangapohue se tako dviga 15 metrov nad potokom ob cesti Marokopa. Če se po tej cesti iz Waitoma odpravimo še bolj proti zahodu, bomo na levi strani opazili enega izmed najobsežnejših slapov v okolici t.i. Marokopa falls. Visok je 36 metrov, nastal pa je ob strukturni stopnji na stiku dveh različnih kamnin.

Ko smo sredi leta 2008 uspeli rezervirati letalske vozovnice pri letalski družbi Qantas, pa sem vedel, da smo skoraj že uspeli. Veliko poti in časa je bilo potrebno, da smo obiskali skoraj sto podjetij in dobili obljube ali zagotovila, da nam bodo pomagali pri financiranju naše odprave.Končno januar 2009. Ker smo vedeli, da je mogoče na letalo vzeti le omejeno količino prtljage, smo kombinirali, tehtali in zlagali oblačila, obutev in opremo skoraj do 100 gramov natančno. Ker je dogodke najlažje opisati v zaporedju, jih bom zapisal kar po dnevih, ki so sledili.

6. januar 2009Naložil sem dva velika kovčka, dva manjša ter dva nahrbtnika z jamarsko opremo, tako da je bila najina KIA kar polna. Še vprašanje ženi Vlasti: »Imava potne liste, pa denar in ostale dokumente?« Seveda sva vse imela.

Naravni most Mangapohue

Jama Komrad

Slap Marokopa Falls

Površje na območju Waitomo Caves

8

KAIRIMU

Kairimu je manjši levi pritok reke Marokopa ob njenem izlivu v Tasmansko morje, ki daje ime tudi okolici hribovja nad njim. V tem hribovju se nahajajo jamski sistem, ki smo jih tudi sami raziskovali. Nahaja se cca. 40 kilometrov zahodno od Waitoma, definira pa ga stik kraškega površja Waitoma in fluvialnega reliefa Herangi, na jugozahodnem geološkem področju West Waikato Hills and Ranges. Južno nad dolino potoka Kairimu se nahaja strmo pobočje, ki se v najvišjih predelih dviguje do približno 150 metrov nad dolino. To pobočje je sestavljeno iz različnih kamnin, najpogostejši so peščenjaki in glinenci, med katerimi sta v vršnem delu ujeti dve 10-15 metrov debeli skladi tankoplastovitega apnenca. Sklada rahlo padata (do cca. 5°) proti severu (proti dolini

Kairimu) in vzhodu. V morfologiji pobočja sta ti plasti opazni kot strukturna stopnja nad fluvialno dolino. Med njima se nahaja plast glinenca (cca. 10 m) nad njima pa večinoma prav tako glinenci in kamnine, nastale z litifikacijo vulkanskega pepela. Tako površje nad apnenci ponekod funkcionira kraško, ponekod fluvialno, odvisno od denudacijske stopnje, vendar je pri tem treba poudariti, da možnost za pojav fluvialnega površja proti vzhodu narašča skupaj z vpadom plasti apnenca. Tako iz juga prihajajo v stik z apnenci manjši vodotoki z majhnim zaledjem in reliefno energijo. Očitno so bile plasti apnenca nekoč tektonsko dvignjene nad preostali relief, manjši vodotoki pa so v njih vrezovali jamske sisteme z dotoki (ponori) na jugu in odtoki (izviri) na severu nad dolino. Na jugu se nahaja vrsta ponikalnic in vhodov v zgornje dele jamskih sistemov, a je zaradi disperznosti vodnih virov na jugu, lažje najti vhode v severnem delu ob izvirih, kjer je voda že skoncentrirana v enoten vodotok. Tako imamo vzpostavljen pretočen jamski sistem na čelu

z sistemom Kairimu – Cloaca-Maxima Cave, ki skupaj meri približno 7 kilometrov. Rovi so bili vzpostavljeni ob lokalnih prelomnicah, pri dnu in stropu jame pa so bili zaradi tankosti sloja apnenca in stika z glinenci omejeni v razvoju. Zato imajo ti sistemi značilno razvejano strukturo aktivnih in recentnih kanalov, ki so ponekod delno prekinjeni z lokalnimi podori. Potrebno je poudariti, da sistem jamarsko še ni v celoti povezan, saj ga deli prav takšen podor (cca. 15-20 m), nastal z pritiskom vršnih plasti glinenca in apnenca na jamski rov. V jami so na nekaterih mestih namreč zelo lepo opazni podori glinenca v rov, saj je ta mehka kamnina zelo nestabilna in se v zaplatah luskasto lomi.

Vlasta je poskrbela tudi za zdravila, kar se je izkazalo, v mojem primeru, za zelo koristno. Pred Mercatorjem sredi Kostanjevice na Krki so bili ob 15. uri zbrani prvi člani odprave, kar precej svojcev in tudi drugih članov našega kluba. Nekateri so nas prišli samo pozdravit, drugi pa so nas želeli pospremiti vse do letališča v Ljubljani. Bili smo lepo oblečeni, saj je bila zelena barva naš razpoznavni znak. Vetrovke, kape, hlače, vse novo. Počutil sem se res dobro. Na parkirišču pred avtobusom je bilo veselo. Igrali so harmonikarji, pozdravil nas je župan, gospod Mojmir Pustoslemšek. Stiski rok, objemi, kakšna drobna solza in krenili smo na tako pričakovano pot.Na letališče Jožeta Pučnika naju je prišla pozdravit tudi hčerka Anja, sin Anže pa naju je poklical in nama zaželel lepo pot. Zastave, harmonike, lepe želje in mahanje rok so nas pospremili vse do dela letališča, kjer je potrebno oddati kovčke ter urediti še zadnje formalnosti glede sedežev na letalu.Ko smo se vkrcali na Adrijino letalo, smo si izmenjali nekaj šaljivih na račun stevardes, ampak postrežba je bila

Strukturna stopnja Kairimu

Osnovna skica sistema KairimuCloaca-Maxima

Eden izmed vhodov v sistem Kairimu

9

Zaradi nestabilne strukture in predvsem zaradi vršnih kamnin, ki prekrivajo sklade apnencev, pa v jamah, razen na vhodnih delih, ni zaslediti sige. Pet večjih jamskih sistemov na tem območju ima zelo podobno spelogenezo, medtem ko je mogoče, da ti sistemi med seboj tvorijo enotne jamske komplekse, ki so v preteklosti in sedanjosti odvajali vodo proti severu, v dolino Kairima.

Zaradi količine vode v jamah, je za raziskave potrebna neoprenska obleka. Za jamarske ekspedicije so v primeru neurij, ki takoj vplivajo na zvišanje lokalnega piezometra, primerejši zgornji pritočni sistemi. Širše področje bi bilo potrebno z vidika speleogeneze, zaradi kompleksnega stika fluvialnega in kraškega reliefa, v prihodnosti še podrobneje raziskati.

Jure Tičar

KONTAKTI Z »DOMORODcI«Zametki prvih kontaktov z Novozelandci sovpadajo z začetki priprave na odpravo. Tako sem, po prižigu

zelene luči širše klubske ekipe za odpravo v to oddaljeno deželo, poslal na Novozelandsko jamarsko zvezo (angl. New Zealand Speleological Society) e-mail o naših namerah. Sledilo je par bolj »otipavajočih«

dopisovanj, dokler me niso pogovori pripeljali do Davea Smitha. Z vsakim poslanim sporočilom se je čedalje bolj izkazoval za človeka, ki ga za kvalitetno delo potrebujemo v svoji bližini. Po uskladitvi ponudb za prenočišče in določitvi okvirnega raziskovalnega območja sem naposled le dočakal prihod v »deželo dolgega belega oblaka«, kjer smo se po približno letu dni priprav in desetinah elektronskih sporočil končno srečali z njim. Izmenjali smo nekaj uvodnih besed in proti večeru prvega dne že prešli na planiranje naših raziskovalnih posegov na območju Waitoma. Skozi celotno odpravo je za nas odtegnil veliko svojega prostega časa in nam vedno pomagal pri koordiniranju idej in načrtov, kot tudi pri

praznjenju Waikata v domačem pubu. Na vedno pestrih akcijah, so se nam pridruževali tudi člani Dave-ovega matičnega kluba Hamilton Tomo Group (HTG), ki so nas predvsem preizkušali v jamarskih in plavalnih veščinah. Glas o slovenski ekipi se je v malem mestecu kaj hitro razširil in na ta račun smo spoznali tudi legendarnega turističnega upravnika Black Water Raftinga Vana Watsona. Po duhu Avstralec, po duši komedijant, nas je ob svoji prisotnosti neredko spravljal v dobro voljo, na svoji zabavi pa nas učil leteti z improviziranim helikopterjem, kolebati z avtomobilskimi sedeži po hribu navzdol ter ob tem testiral naše gurmanske brbončice z

v redu. Ko smo se dvignili na 10.000 m, si je Brane privoščil pivo. Užitek je pospremil z besedami: »Na 10.000 m višine pa pir tako lepo v rit pade.«Po dobri uri leta smo prispeli v Frankfurt. Letališče je menda tako veliko kot naša cela občina. Pa je nekako šlo, čeprav je kontrolorka, ki je meni in Vlasti izdajala karte, nekaj zakomplicirala. Reva se je mučila več kot 15 minut, da sva končno le dobila ustrezna potrdila za prtljago. Brez potrdil o prtljagi bolje, da ne greš nikamor. Ko sem vstopil v letalo Boing 747, sem imel vtis, kot da sem na ogromni ladji. Sedeži so bili razporejeni na vsaki strani po tri, na sredi štiri, vmes pa prehodi. Na takem letalu je prostora za 412 potnikov. Moj sedež je bil ob oknu, Vlasta levo od mene, čisto levo v najini vrsti pa mlad Nemec. Kasneje sem ugotovil, da je namenjen v Sydney in da bo tam ostal kakšne tri mesece, delal in se čim več naučil o Avstraliji.Kmalu so nam stevardese in stevardi naročili, da moramo zagrniti okna, spanje. Nisem mogel zaspati. Kako naj

Raziskovanje Cloca-Maxime

10

domačo jedačo in doma varjenim pivom. Sami smo mu servirali slovensko verzijo polke, ko smo ob zvokih »Čebelarja« plesali še dolgo v noč. Prijatelji iz kluba HTG so nam kasneje prišepnili, da odkar poznajo Davea, ga še nikoli niso videli plesati. Pa naj še kdo reče, da ne znamo narediti dobrega vzdušja tudi čisto na drugem koncu sveta.

Nasploh je bila komunikacija s prav vsakim Novozelandcem pravi užitek, če že ne zaradi naglasa pa zaradi dobrosrčnosti in časa, ki si ga je vsakdo vzel za nasmeh ali pogovor. Mogoče so bile naše uniforme res kričeče zelene, a pozdravljali in nasmihali so nas še delavci na cesti, kakršna malenkost nas je spravila v še boljšo voljo. Gostoljubnost na vsakem koraku nas je opominjala na to, da Novozelandci veliko svoje energije posvečajo temu, da postanejo človek in sočlovek v pravem pomenu besede, kajti materialne stvari so zgolj postranske.

Navkljub nekaj hudim uram z našimi sostanovalci ob vzpostavitvi hišnega reda, bo v naših spominih še dolgo ostal prisrčen pozdrav »Good day, mate! How are you today?«.

Jure Tičar

PRIPRAVE, LETALIŠČA, LETI, POTOVANJA, VRNITEV

Pot proti Novi Zelandiji

Vse se je začelo, ko smo 6. januarja okoli 15. ure zapustili Kostanjevico na Krki. Bil sem poln pričakovanj na moje prvo potovanje s potniškim letalom. Na letališču Jožeta Pučnika se je navdušenje samo stopnjevalo, dvignili smo letalske karte in si jih razdelili, na carini smo prijavili računalnike in kamero ter oddali prtljago. Po še zadnjih zvokih harmonike smo se poslovili od sorodnikov in prijateljev, ki so nas pospremili do Brnika, ter se prvič podali čez letališko kontrolo. Na tekoči trak smo oddali vso opremo, nahrbtnike, torbice, fotoaparate, telefone in se sprehodili skozi detektor kovin, za katerega pa smo kasneje ugotovili, da ni najbolj zanesljiv, saj smo na naslednjih kontrolah večkrat »piskali« zaradi različnih kovinskih predmetov, ki jih brniški detektor ni zaznal. Ko smo vsi prestali kontrolo, so nekateri takoj obiskali brezcarinsko trgovino in kupili nekaj tekočin in prigrizkov. Sam pa sem izkoristil čakalni čas za nalaganje že druge novice na internetno stran, medtem ko so drugi preko mobilne televizije spremljali razplet drugega teka moškega slaloma na Slemenu. Sledilo je vkrcavanje na letalo in iskanje številke sedeža. Takoj, ko sem stopil na letalo, sem bil hkrati navdušen, ker bom prvič letel s potniškim letalom in razočaran, saj je bilo letalo manjše od pričakovanega. Letalo s 13. člani odprave je odletelo natanko ob 20. uri iz letališča Jožeta Pučnika Ljubljana. Let je bil miren in dokaj kratek, saj smo leteli le uro in 15 minut. Med letom smo dobili prigrizek, rogljiček in pijačo. Pri izkrcanju v Frankfurtu, pa sta zakonca Curhalek že začela njuno nikoli končano misijo iskanja izgubljenih stvari. Tokrat sta, edina izmed nas vseh, iskala svojo osebno opremo na transportnem vozičku, ki so jih razložili iz letala. Do svojih kovčkov sta prišla kot zadnja in skoraj zamudila avtobus, ki nas je odpeljal na drug terminal. Na skoraj praznem frankfurtskem letališču smo morali najprej ugotoviti, kje se moramo »čekirati« in nato postaviti v vrsto. Iz frankfurtskega letališča smo z letalom Boeing 747 Longreach pot nadaljevali proti Singapurju in Sydneyju,

bi spal, če sem odlično slišal letalski motor, noge sem imel skrčene, glava pa je bila polna vsega novega. Vam povem, da so letala delana samo za manjše ljudi. Če pa to ne drži, sem prepričan, da letala delajo samo mali ljudje. Dremal sem z enim »učem« in se čudil, kako lahko drugi spijo. Ko pa sem pogledal v zadnji del letala, sem videl Mateja, Jureta, Braneta in Andreja O. kako igrajo karte. Blagor njim, da imajo kaj početi. Toaleto, to je WC, so imeli pri roki, tako da jim prej popiti pir ni delal težav.

07. januar 2009Ob 6. uri zjutraj sem malo dvignil zaveso. Uuua, Himalaja. Ne vem točno, ali smo bili nad Afganistanom ali nad Pakistanom, ker si nisem upal prižgati zaslona na sedežu pred sabo, kjer bi lahko natančno preveril položaj letala. Ampak pogled na nepregledno število vrhov, odetih v sneg, je bil pomembnejši od informacije kje smo. Ob 7.30 sem spet pokukal malo skozi malo okence in pogled na puščave Indije me je očaral. Ob 8.00 uri pa so

11

od tam pa v Auckland, kjer smo v četrtek, 8.1.2009 ob 12:35 prvič stopili na novozelandska tla. Leti so bili zelo mirni, brez turbulenc in s tem povezanega premetavanja letala. Na letališčih ni bilo praktično nobenih zapletov, le nekajkrat smo morali nekoliko podrobneje pokazati našo osebno prtljago.

Po 33-ih urah in 33-ih minutah odkar smo se vkrcali na avtobus v Kostanjevici na Krki, smo pristali na letališču v Aucklandu. Uspešno smo premagali 12 ur časovne razlike in 7 bolj ali manj raznolikih obrokov na letalih. Vsi smo uspešno prestali petkratno rentgensko kontrolo, nekateri sicer s podrobnejšim pregledom določenih delov prtljage. Po menjavi denarja in prevzemu najetih avtomobilov, smo vso prtljago spakirali v avtomobile. Po še tri urni vožnji z najetimi avtomobili smo okoli 19. ure po novozelandskem času prispeli do naše končne postaje v kraju Waitomo, ker smo si lahko prvič po dveh dneh zares oddahnili.

Najprej so nam jamski vodiči, ki so že prebivali v koči, razkazali naše prostore. Pokazali so nam tri sobe, za eno smo se odločili, da bo skladišče naše jamarske in nekatere osebne opreme. Ostali dve sobi pa smo določili za spanje. Po zelo napornih letih smo vsi pričakovali, da bomo ob prihodu v kočo samo popadali in zaspali. Vendar na žalost ni bilo tako. Namesto spanja so nas čakale metle in krpe, saj so bile tako sobe, kot tudi kuhinja in dnevni prostor, v dokaj zanemarjenem stanju. Takoj po prihodu do tabora, je ena ekipa odšla v bližnje mesto po nakupih hrane in spalnih vreč. Ob 22:30 so se izmučeni vrnili in to brez spalnih vreč. Na srečo smo imeli s sabo nekaj posteljnine

in jamarske podkombinezone, v katerih smo prespali prvo noč.

Mogoče je kdo pričakoval, da bomo spali vsaj do poldneva, vendar je ena ekipa že ob 6.00 uri odrinila nazaj proti Aucklandu. Vrniti smo morali tretji avtomobil, s katerim smo transportirali večji del naše opreme od letališča do tabora. Druga ekipa je dobila nalogo, da kupi vse potrebne sestavine za kosilo in potrebno bivalno opremo v enem od bližnjih mest, Otorohanga in Te Kuiti. Matjaž je ostal sam v koči (no, družbo so mu delale lokalne vodičke) in pazil na opremo. Delo je opravljal zelo vestno, medtem pa pripravljal še članke za novo objavo na internetni strani. Vreme je bilo prvi dan čudovito, sončno in toplo. Dnevne temperature so se zopet povzpele vse do 30°C, kar je za tiste kraje kar precej visoko. Nočne temperature padejo na

se videla nepregledna polja in številne vasi.Malo sem zadremal. Zbudilo me je neko tiho pogovarjanje. Dvignil sem glavo in videl, da so stevardese pomagale nekemu potniku, ki mu je bilo slabo. Ležeč položaj, obkladki in čez nekaj minut je bilo revežu očitno že bolje. Osebje je vse postorilo na tiho, tako da skoraj noben potnik ni vedel, kaj se dogaja. Mejdun, zakaj pa človek ne ostane doma, če ne prenaša poleta? No, no, veste, polet z letalom na dolgih linijah je kar naporna zadeva. Pristanek v Singapurju. Čakanje na letališču. Opazoval sem Singapurce. So manjših postav, drobni, delujejo skoraj kot otroci. Nekatera dekleta so bile za pol moje Vlaste, pa Vlasta meri komaj nekaj več kot 1,5 m. Komaj smo dočakali, da smo se ponovno vkrcali na naš boieng 747. Ko je letalo krenilo po stezi, so vsi konji zahrumeli, letalo je zadrhtelo in elegantno poletelo proti Sydneyu.

12

prijetnih 15°C. Sonce je bilo zelo močno z ekstremno visoko UV opozorilno vrednostjo (14). Priporočila, da naj se vsi jamarji med 11.00 in 16.00 uro umaknemo v jame, niso upoštevali vsi. Tako se je tudi Andrej Olovec, poleg čevapčičev, tudi sam rahlo opekel na prijetnem sončku.

Nova Zelandija je zelo raznolika in zanimiva dežela. Na poti od Aucklanda do Waitoma smo ugotovili, da sta poglavitni dejavnosti na severnem otoku kmetijstvo in živinoreja. Na vsakem koraku kravice, bikci, telički, tudi kakšna ovca se najde. Nova Zelandija, ki ima okoli štiri milijone prebivalcev, šteje tudi preko 60 milijonov glav ovac. Na drugi strani pa koruza, travniki in pašniki. Vse zeleno, zato smo se kar težko navadili na razbohoteno, zeleno naravo, polno cvetja - in to januarja.

Povratek iz Nove Zelandije

Auckland, ura je 5:45 po novozelandskem času, vsi pripravljeni čakamo pred motelom, da se odpeljemo na letališče. Ob 6:30 dvignemo letalske karte in oddamo prtljago. Sledi čakanje do klica za vkrcanje in vkrcanje na letalo, a ne brez težav. Pri pregledu naše prtljage so varnostni organi na letališču v eni izmed naših potovalk opazili nevaren predmet, ki po pravilih ne sme leteti. Šlo je za, v Novi Zelandiji kupljen, 12V akumulator, ki smo ga uporabljali za razsvetljavo pri fotografiranju v jamah. Na letalo je prišla gospa iz letališkega osebja ter poiskala lastnika potovalke. Brane, ki je v potovalko

spakiral nevarni predmet, bi moral zapustiti letalo, identificirati sporni predmet ter podpisati, da se odreka temu predmetu. Ker pa njegovo znanje angleščine ni ravno blesteče, sem se nazaj iz letala v posebno preiskovalno sobo na letališču, v spremstvu varnostnika in že prej omenjene gospe, odpravil sam, saj sem znal prepoznati predmet. Po dokaj zanemarjenem delovnem delu letališča smo prišli do varnostne sobe, kjer je na mizi ležal Branetov kovček. Po navodilih osebja kovček počasi odprem in poiščem akumulator ter jim ga izročim. Ob obilici vprašanj, za kaj smo ga uporabljali in s kakšnim namenom smo ga želeli spakirali v prtljago, so ponudili možnost, da brez kazni prepustimo predmet v njihovo last in hitro rešimo zadevo, da se lahko vrnem na letalo. Ob povratku na letalo so vkrcavanje že zaključili, zato sem za trenutek že pomislil, da bom morda ostal še kakšen dan na Novi Zelandiji. A je pome prišla stevardesa in mi odprla vrata za prehod nazaj na letalo. Vzleteli smo brez zamude ob 9:00 proti Sydneyju. Prvič smo tudi prestavili ure za 2 uri nazaj.

V Sydneyju nas je po pristanku čakalo naporno 7-urno čakanje na let proti Singapurju. Čas smo izkoristili za sprehajanje po trgovinicah in še zadnjih nakupih na južni polobli. Ob 16:30 smo se vkrcali na letalo ter

08. januar 2009 Ura je bila 2,00 ponoči, ko smo prileteli nad Australijo. Kako sem vedel? Ja, na ekranu je pisalo. Brane in kompanija je še vedno tolkla tarok pred WC-ji. Lahko bi rekli, da so igrali sanitarni tarok. Ko te prime, odložiš karte, če se ti pa mudi, pa vzameš karte kar na WC. Nova fora. Ob 5,45 se je zbudilo jutro nad Avstralijo. Nežne rdeče barve, sonce pa se je sramežljivo pojavilo na obzorju. Kar kmalu smo prileteli do Sydneya, vsaj zdelo se mi je tako. Seveda pa je čas stekel hitreje ob pogledih na polja in gozdove Avstralije. Lahko rečem, da polet gre hitreje, če imaš kaj početi ali gledati, pa čeprav samo stevardese (joj, če bo to prebrala moja Vlasta).Iz Sydneya smo poleteli z manjšim Boingom 767. To letalo mi je bilo bolj všeč kot Boing 747, nekako bolj prijazno je. Desno od mene sta sedela dva pristna Maora. Večkrat sem ju pogledal, saj sem prvič imel priložnost pogledati te ponosne pripadnike ljudstva, ki je že več kot pred petsto leti naselilo Novo Zelandijo. Moški je bil

13

poleteli proti Singapurju. Tam smo na kratko zapustili letalo, da so ga očistili in se prej kot v eni uri vrnili nanj. Tik preden smo vzleteli, se je oglasil pilot in nam razložil, da so mu računalniki javili napako na motorju, s katero ne želi poleteti, čeprav naj ne bi ogrožala varnosti. Po dobrih dveh urah, ko so letalski inženirji zamenjali pokvarjeni del, smo odleteli proti Frankfurtu. Na poti smo ure premaknili nazaj še za dodatnih 10 ur in tako prešli na srednjeevropski čas. V Frankfurtu nas je čakalo še drugo daljše čakanje, ki pa je bilo zaradi 1-urne zamude letala iz Singapurja dolgo le slabe 4 ure. Pred vkrcanjem na letalo slovenske letalske družbe Adria Airways, smo imeli še en zaplet,

ker je eden izmed članov odprave svojo letalsko karto in potni list vtaknil v jakno enega od drugih članov odprave, ki pa je med prvimi odhitel na letalo. Po nekaj minutah pogovarjanja in prepričevanja letalskega osebja, da je njegova karta in potni list že na letalu, je dobil kopijo karte, s katero se je lahko vkrcal na letalo, kjer je dobil še svoj potni list. Hitro smo vzleteli, pojedli še zadnji letalski obrok, si privoščili prvo Laško pivo in že kmalu za tem pristali na letališču Jožeta Pučnika na Brniku, kjer so nas pričakali domači s polnimi košarami domačih dobrot in kozarci dobrega cvička. Po odličnih dobrotah in okrepčilu z dolgo pogrešanim cvičkom smo se z avtobusom odpeljali v Kostanjevico na Krki, kjer smo si v Gostilni Žolnir privoščili pozno kosilo, ki je bilo tudi zadnje uradno dejanje odprave.

Gregor Čuk

VOŽNJA PO NOVI ZELANDIJIŠe preden smo se odpravili na odpravo, smo določili dva voznika, ki bosta ves čas odprave po Novi

Zelandiji vozila 13 – člansko ekipo. Rezervirali smo dva avtomobila, ki sta imela volana na desni strani, vožnja pa je potekala po levi strani cestišča. Težko se je bilo navaditi že sesti v avto na pravi strani, kaj šele voziti. Vendar pa sta se Andrej in Matej hitro vživela v in s tem nista imela večjih težav. Prvih nekaj dni so sicer peli brisalci namesto smernikov, ampak pustimo malenkosti.

V prvem avtu, ki ga je vozil Andrej, se je vozilo 6 članov, v drugem, Matejevem avtomobilu pa preostalih 7 članov ekipe. Prvi avto je bil umirjen, po cesti so se vozili po omejitvah, z občutkom in poslušali umirjeno Maorsko glasbo. Po Branetovih beseda so se imenovali mrliški avto št. 1. V tem avtu so vsi, razen šoferja seveda, večkrat prijetno zadremali.

V drugem avtomobilu pa je bilo polno presenečenj. Vsi smo bili dobre volje, veselih nasmejanih obrazov, vožnja je potekala razburljivo, občutka za hitrost nismo imeli. Zaradi ozkih ovinkastih ceste misliš, da voziš really po Novi Zelandiji. »Prevažanje krompirja« sva občutili predvsem Mojca in Andreja, saj nama je bilo ves čas poti slabo. Matjaž, ki pa je

star kakšnih trideset let, visok skoraj meter devetdeset, punca pa nekaj čez dvajset. Maori so temnejše polti, nekoliko podobni prebivalcem iz havajskih otokov. Z Matejem pa skoraj hkrati opazila, da je imela punca kar solidno veliko nogo, vam povem številka 45. Vsi Maori so temnolasi. O Maorih nekaj več kasneje.Ko smo prileteli do Aucklanda, sem že ob pristanku opazil, da je narava drugačna od tiste, ki smo je vajeni v Sloveniji. Ob prihodu na letališče smo morali izpolniti obrazce in v njih zapisati od kod smo, kam smo namenjeni in seveda ali imamo sabo kakšno hrano, kar je strogo prepovedano. Pregledali so nam obutev. Seveda ni bilo težav, saj smo pohodne čevlji že v Sloveniji očistili z zobnimi krtačkami.Naložili smo kovčke in nahrbtnike na vozičke, koliko je šlo in se napotili do izhoda. Andrej Unetič in Matej Kuhar sta odšla po rent-a-car vozila in kar nekaj časa smo jih čakali, da sta se pripeljala. Imela sta kar dober izgovor. Ste rekla, da je vožnja po levi zahtevna in da sta pač rabila nekaj časa, da sta ugotovila, kje so komande. Da ne

14

sedel čisto na zadnjem sedežu avtomobila, pa je ves čas vožnje kričal: »Še bolj noro, še bolj hitro, še bolj na poskok.« Matej je seveda upošteval Matjaževe želje in drveli smo kot sneta sekira, za nami pa je ostajal temačen dim. Vožnja je bila zabavna in adrenalinska. In mislim, da ne bomo nikoli pozabili cest, po katerih smo se vozili.

Andreja Zevnik

RAZISKOVANJE NA NOVI ZELANDIJIKot že rečeno, 1. slovenska jamarska odprava je pod streho. Najprej aklimatizacija iz hladnega Pučnika

na vročega »Maora«, počasi a je šlo. Naša koča. No ja, nekako bo za preživet. Gostoljubnost in prva srečanja naših gostiteljev - enostavno zelo preprosti. To so bili prvi vtisi, ki smo jih dobili.

Čisto na začetku naj povem, da je bil moja desna roka, ki je že od samega začetka navezoval stike z novozelandskimi jamarji, Jure Tičar. On se je večinoma dogovarjal z Dave-om in sam se v njun pogovor ponavadi nisem mešal. Z Juretom sva se naknadno dogovorila in naredila strateški načrt, ki sem ga kasneje

predstavil dokaj veliki ekipi. Trinajstčlansko ekipo je bilo potrebno razdrobiti na dve do tri skupine. Že tu ja nastal tisti klasični problem »jaz bi, pa ne bi«, ampak nekako smo se že izoblikovali. In nato smo se prvič srečali s tamkajšnjimi jamami. Vhodi v jame lepi in veliki. Včasih teče voda tudi iz jame brez jamskega okrasja. Vendar pa imajo tudi prave jame z zelo lepimi dvoranami s čudovitimi kapniki!

Tudi naše priprave v jamo so bile na nek način posebne. Pa ne za nas, za naše kolege. Razlika je bila očitna:

Dave se oblači potne majice z neoprenskimi vložki in kombinezon. Slovenčki se oblečemo

bombaž, bombaž, podkombinezon, kombinezon in rokavice. Čudni pogledi našega vodiča in že po parih metrih smo vedeli zakaj. Voda se nam začne najprej preko roba škornjev prelivati v škornje, nato se dvigne vse do vratu, nekaterim pa tudi čez glavo.

Novozelandske jame so v večini zelo vodne jame in kmalu lahko ugotovimo, da nam podobleke in bombažne majice ne bodo kaj prida koristile. Enotna odločitev je bila, da si v najkrajšem času nabavimo neoprenske obleke, ki hitro in enostavno nadomestijo naša bombažna oblačila, rokavice pa tako ali tako niso faktor. Če jih imaš si moker, če jih nimaš pa tudi.

Nova izkušnja takoj na začetku je bilo torej brodenje po vodi. Kot da ne bi bil v jami, ampak v kakšnem

pozabim še Gregorja, ki je najel še eno vozilo, da smo sploh lahko naložili vse naše kovčke in nahrbtnike. Z dvema enoprostorcema, vsak z osmimi sedeži ter tretjim osebnim vozilo smo zmogli. Tako so eni urejali najem vozil, drugi pa smo seveda že pridno slikali. Mene so zanimala drevesa. Mojo pozornost je pritegnilo smreki podobno drevo, ki pa ima liste podobne iglicam, vendar so daljši in obrnjeni na gor. Alenka je rekla, da je to narobe smreka. Imel sem še posebno zadolžitev, da zamenjam eure v novozelandske dolarje. Tečaj je približno 1:2 v korist evra. Izgled denarja me je presenetil. Bankovci so iz posebne plastike, na enem delu prozorni. Tako bankovci, kot kovanci, imajo na eni strani angleško kraljico, na drugi strani pa so simboli poznanih osebnosti, na kovancih pa najbolj znane avtohtone živali ter maorski simboli. Vožnja proti Waitomu je bila zelo zanimiva. Tiščal sem nos na šipo, fotografiral in občudoval stotine gričev in farm, mimo katerih smo se peljali. Vedel sem, da je to res tisto, kar sem po tihem sanjal že dolgo vrsto let.

15

potoku. Vseskozi pričakuješ netopirje, teh pa enostavno ni. So samo viseči črvi, ki se svetijo v temi in dajejo poseben čar. V vodi pa hitro srečaš kakšno jeguljo, ki se pripelje mimo tebe.

Jamski sistemi so dokaj veliki, od 2-5 km v manjših jamah, in okoli 40 km v večjih. Dejansko gre v večini primerov za jame z več vhodi in izhodi. Skoraj pravilo je, da tam, kjer je voda, je tudi vhod. Ti apnenci se nahajajo nekje vmes med neprepustnimi kamninami. Iskanje vhodov v jame je dosti bolj enostavno, kot pri nas. Slediš toku vode in že lahko naletiš na vhod v jamo. Kljub temu, pa ni vse tako enostavno. Prvi problem se lahko pojavi, če slučajno ne dobiš gospodarja zemljišča, na katerem se nahajaš. Predhodno se moraš namreč dogovoriti z lastnikom posesti, kajti samo on ti lahko da zeleno luč, za načrtovano dejavnost raziskovanja terena. Če se jama slučajno nahaja na njegovem posestvu je njegova. Kot lastnik zemljišča postane s tem tudi zakoniti lastnik jame.

Teren na katerem smo raziskovali je bil različen: predvsem pašniki in gozdovi. Največji pečat je na nas pustil predel posekanega gozda, ki ga je prerasla bujna podrast praproti in drugih rastlin. Neprehodna džungla nastane ob goloseku in načrtnem izsekavanju gozda. Vendar, če si vztrajen, naletiš na vhod, kot se je zgodilo Branetu. Ampak to jamo si je žal moral, zaradi pomanjkanja časa, prihraniti za naslednjo odpravo.

Med potjo smo se še ustavili v eni večji trgovini ter nabavili potrebno hrano, pijačo za naslednji dan. »Spalk«, ki smo jih nameravali kupiti, pa ni bilo. Po skoraj štirih urah vožnje smo prispeli do Waitoma in do jamarskega doma, kar je bil naš cilj. Najprej smo se pozdravili z nekaj mladimi jamarji, domačini, potem pa hitro pospravili tri prostore, katere so nam namenili. V en manjši prostor smo zložili jamarsko opremo, dva prostora, kjer so se nahajali pogradi, pa pripravili za počitek. Kratka večerja, Vlastina glava na mojem desnem ramenu, oči pa so kar hitro zlezle skupaj. Pa čeprav samo v jamarskih podkombinezonih in brez spalnih vreč.

09. januar 2009Prvo jutro v Novi Zelandiji. Pretegnem se in Tine že zelo obzirno sporoči, da je zajtrk na mizi. Bil je odličen. Tine je na vsak prtiček napisal ime posameznega jamarja. Po zajtrku smo pričakali prvo pridobitev. Brane je slovesno pripeljal k mizi čistokrvnega mešanca, svetlo rjavega psa, ki se je pritepel od kdo ve kje.

16

Na severnem otoku, kjer smo raziskovali, prevladujejo predvsem vodoravne jame, saj sama konfiguracija terena ne dopušča kakšnih izredno globokih brezen ali jam. Južni otok pa je dosti bolj gorat, tako da se tam nahajajo vsa globlja novozelandska brezna, globoka tudi do 900 m.

Da pa ne bo kdo rekel, da smo plezalno opremo zastonj nosili s sabo. Izbrana elita »mokrih fantov« se je spustila v vodno brezno, globine cca 40 m. V jamski sistem imenovan Pukeroa (5.5 km). Zelo lepa in s kristali obdarjena dvorana, nam je sezula škornje saj po tako čudoviti jamski preprogi lahko hodiš samo bos. Počasi smo se po vodnem toku pomikali proti izhodu, ki je bil zelo zelo ozek. Vendar vseeno ni bilo potrebno zmočiti cele glave. Zgolj polovico.

Drugače pa je njihova plezalna oprema zelo podobna naši, edina razlika je v zavori, saj oni stop zavore ne uporabljajo, ampak prepleteno lojtrico, ki jo najdemo tudi pri nas v Petzlovi ponudbi.

Za konec še povzetek raziskovanj:

ÿ raziskanih je bilo 8 jam

ÿ izpeljanih 16 raziskovalnih akcij

ÿ Preplavanih, prehojenih, preplezanih 31 km rovov.

Andrej Olovec

JAMSKI SISTEM PUKEROA (SUhI DEL)Začelo se je takoj zjutraj. Razdelili smo se v dve skupini -–

mokri del z vhodno 40 metrsko vertikalo in suhi del, ki naj bi bil normalno dostopen. V prvi skupini smo bili: Franci, Alenka, Andrej U., Mojca, Tini in moja malenkost Andreja. Raziskovali naj bi suhi del jamskega sistema Pukeroa. Oblekli smo si neoprenske obleke (do sedaj nas je namreč že izučilo, da ima za novozelandce pojem »suho« drugačen pomen kot pri nas) in se počasi odpravili na teren. Pot do jame je bil dolga in položna. Vseskozi so nas z zanimanjem in občasnim pihanjem spremljali veličastni biki, ki so se pasli na širnih zelenih planjavah. Ravnodušne niso ostale niti krave in ovce. Že pri vhodu v jamo smo naleteli na oviro. Vhod je bil ozek in skoraj neprehoden. Zaradi težav s križem, se je pot za Francija tukaj končala, ostali pa smo z zanimanjem opazovali pritrdišča, ki jih je, kar na v jamo odvržene gume, naredil naš novozelandski kolega. Po nekaj metrih vhodnega rova se je namreč pojavilo 8 metrsko brezno, ki smo ga premagali s pomočjo lestvic.

Predvsem sama sem s strahom in trepetom premagovala metre. Kolega Dave je z zanimanjem opazoval moje plezanje. Šele ko sem prispela na dno mu je Alenka povedala, da še nikoli nisem plezala po lestvicah v jami. Njegova reakcija je bila: » Now you tell me!«( Zdaj mi poveste).

Kaj nas čaka v nadaljevanju nismo vedeli, še sanjalo se nam ni. Hodili smo eden za drugim po tekoči vodi, skozi ozke rove, premagovali neštete višinske ovire, plezali čez slapove in bili proti koncu (predvsem bolj ženski del ekipe) že popolnoma izmučeni in premočeni. Andrej in Tini sta nas ves čas spodbujala in govorila še malo, a konca jame ni in

Poimenovali smo ga Floki.Po obilnem zajtrku smo se nekateri odpeljali v Auckland, da vrnemo osebni avto, ki nam je bil odveč. Ker je podjetje, kjer smo najeli vozila na samem letališču, sem medtem, ko je Gregor vračal avto, kupil spominek, ptiča kivija. Zvečer smo petim jamarjem, ki so v Novo Zelandijo pripotovali brez svojih lepših polovic, slovesno podarili spalne majice. Majice so bile izdelane v Sloveniji. Pobarvane so bile v Branetovi Frankinji z dodatkom Cvička. Vsaka majica je imela spredaj sliko ovčk v seksi pozah, na hrbtu pa napis »ŠIP FAKER« (prosti prevod: ovčji pastir).

10. januar 2009Naslednje jutro je Andreja na vse zgodaj že pela: Rada bi, tralala…«, kar že to pomeni. Morda se mi je posvetilo,

17

ni bilo. Dekleta smo že čisto obupala. Začelo nas je hladiti, roke in noge so postajale mrzle, obrazi pa hladni in beli. In končno! Prišli smo na konec jame. Ampak kje je izhod? Kmalu smo ugotovili, da je izhod iz jame preozek in da čez njega ne moremo priti. Da bi ga premagali, se je bilo namreč potrebno potopiti čez glavo v rov, ki je bil tako ozek, da gre še glava komaj skozi in se nato preriniti naprej. Vsi brez moči in enakih misli, smo se odpravili nazaj proti vhodu v jamo, po katerem smo prišli. Pot se nam je zdela še daljša kot prej, v glavi pa sem imela samo eno misel: Priti ven in se nikoli več vrniti vanjo. To nam je res uspelo, srečni in zdravi, smo prišli iz jame in se vanjo tudi nismo več vračali. Jama, ki jo

je Matej opisal kot najlepša jama, kar jih je videl na Novi Zelandiji – seveda je bil v ekipi, ki je fotografirala drugi del, je ostala za nas dobra izkušnja, ki je ne bomo tako kmalu pozabili.

Druga skupina je po ločitvi od prve, pot nadaljevala po hribovju v iskanju vhodnega brezna. Nekaj bližnjih srečanj z kravami in električnimi pastirji in v grmovju so vhod le odkrili. Sledilo je opremljanje brezna, kamor se je kasneje spustilo 6 članov naše ekipe in 2 novozelandska kolega. Eden izmed njiju je bil predsednik jamarskega društva Hamilton Tomo Group, drugi pa je bil še čisti zelenec v jamarstvu, čeprav tega navzven ni pokazal na celi poti. Po 20 m spustu v brezno smo se na sredi poti zavihteli v pasažo, ki je vodila v nadaljevanje jame. Po poti skozi t.i. labirint so prispeli do čudovito okrašene dvorane, ki je kar cvetela od helektitov, kristalov in mlečnobelih kapnikov. Tukaj so se sezuli, da ne bi oblatili okrasja in se dodobra nagledali čudes narave. Brane, Matej in Gregor so ostali v dvorani, kjer so nadaljevali z fotoreportažo do zadnjega diha, ostali del ekipe pa je odracal po sledeh vode v sistemu Pukeroa. Skoraj celotno pot so se prebijali po vodnem toku navzdol, vmes še pomalicali, proti koncu poti pa naleteli na Dave-a, ki je vodil prvo skupino. Dal nam je par »koristnih« napotkov, kako se zabavati v tej jami in res smo odšli proti izhodu, ki pa, kot se

je že po zvenu Dave-ovih besed zdelo, ni bil mačji kašelj. Pot je vodila skozi slapove in nizke pasaže napolnjene z vodo, tako da so ležali v vodi, z čelado v roki, voda je zalivala njihova telesa, prostora pa je bilo le za vdih. Šlo je za isti izhod, pri katerem se je pred nekaj minutami Vsi premočeni so našli izhod in južno sonce, ki je že pošteno ogrelo trate okoli izhoda.

Novozelandskim kolegom smo v šali namenili par sočnih besed, končali pa z dvojnim zaključkom na najboljšem svežem sladoledu na svetu in da se ne bi izneverili tradicij, pivu Waikato v pubu Curlys v Waitomu.

Andreja Zevnik

ker je med petjem pogledovala svojega Mateja. Ob 9. uri smo bili nared za prvo resno akcijo, to je ogled jame Cloaca maksima. Morali smo se razdeliti v dva avtomobila. V enem avtu so bili ta suhi in pa »babjeki«, tako so nas krstili tisti, ki so se peljali z Matejem. V naši skupini sta bila Brian in Paddy, domača jamarja in seveda še nas šest jamarjev. Da smo se pripeljali do farme, je trajalo skoraj eno uro vožnje. Kmalu sem dojel, da so farme na Novi Zelandiji ogromne. Nič posebnega ni, če je povprečna farma velika od 500 do 1.000 ha. Cesta, ki vodi po farmi, je zelo urejena, čeprav makadam. Cela farma je ograjena. Zdi se ti, da je na desetine km ograj, vse dobro vzdrževano. Ko smo prišli do glavne lese, smo morali na leso privezati modri trak. To je bil dogovorjeni znak za lastnika farme, da smo na njegovi posesti. Seveda nas tam ne bi bilo, če nam naš prijatelj Dave ne bi dogovoril oz. dobil soglasja od lastnika, da smemo raziskovati jame na njegovi posesti. Na Novi Zelandiji je lastnina svetost, čisto zares. Ko smo po vrsti odprli ter za sabo zaprli kar nekaj les, smo končno le prispeli do

18

RAZISKOVANJE V JAMI cLOAcA MAXIMAPo napornem prejšnjem dnevu, predvsem pa večeru, je noč kaj hitro minila. Franci in Brane sta nam

namreč pripravila zabavni kulturno-izobraževalni program s trebušnimi plesalkami. Obljubljene so bile tudi nagrade najuspešnejšim. Prejela so jih samo dekleta. Mogoče pa bomo morali ostali še malo trenirati.

Zjutraj smo na hitro skočili v trgovino po nekaj hrane. Dan je bil namreč namenjen za pravo raziskovanje jam. No ja, tudi Brane je končno prišel na svoj račun. V Te Kuiti-ju smo odkrili baterije in polnilec za njegovo MAXI luč, s katero bomo poskusili posneti nekaj fotografij v jamah.

Po zajtrku nas je vodja raziskovanj na odpravi, Andrej O, razdelil v tri skupine. Prva v Kairimu Cave, druga v Cloaca Maxima Cave in tretja na odkrivanje novih vhodov in snemanje koordinat že znanih.

Druga skupina, c kateri sem bil tudi sam, se je podala v jamo Cloaca Maksima, ki smo jo obiskali že 10. januarja. Takrat so si Vlasta, Alenka, Andreja, Mojca, Franci in Gregor z lokalnima jamarjema, Brianom in

Paddyjem ogledali dobršen del jame. Načrt tega dne je bil nekoliko bolj raziskovalen. Imeli smo dve nalogi:

Priti do najbolj severne točke jame, kjer obstaja možnost povezave z jamo Kairimu ter pregledati morebitne povezave z omenjeno jamo iz zadnjega dela

Vrniti se skozi jamo March of the Gherkins.

Kairamu cave ima podobno kot vse ostale jame na tem področju značilen lijakast podorni vhod ob robu hriba, ki se nadaljuje v jamski sistem. Jama je ponikovalnica površinske vode. Od prejšnje skupine nam je bilo znano, da ne drži teza, da je jama suha, oziroma bolj suha kot jama Kairamu cave. To sta potrdila tudi Vlasta in Franci, ki sta v njej že plavala.

Kmalu po vhodu, smo se torej že srečali z vodo. Luže in lužice so se kmalu spremenile v potok. Kolena so bila že mokra, še nekaj kamnov in bilo je potrebno plavati. Takoj, ko smo se spustili v vodo nam je

•

•

vznožja manjšega griča. Na levi pod cesto je tekel potoček, romantiko so kvarili samo brezštevilni ovčji ter kravji kakci.Kmalu smo že bili oblečeni v svoja jamarska oblačila in »ajd« v jamo. Najprej je Paddy sicer našel en vhod, no potem pa je ugotovil, da je drugi vhod bolj dostopen. Spustili smo se v jamo. Že po kakšnih 100 m jame je bilo potrebno stopiti v vodo malo čez koleno. Mi, slovenski jamarji, tega nismo ravno pogosto deležni, ampak smo šli. Ko pa je bilo treba iti v vodo do pasu, je Gregor dejal, da ne bi šel, ker je še močno prehlajen. Podobnega mnenja sta bili tudi Alenka in Andreja, zato so se vrnili. Mojca, Vlasta in jaz ter oba domača jamarja, pa smo hrabro namočili riti in bredli po vodi, ki je imela kakšnih 12-14 C. Ni minilo deset minut, ko je bilo treba v vodo namočiti celo rit vse do vratu. Ne radi, a šli smo. Po nekaj deset metrih smo prišli do manjšega jezera, katero je merilo v dolžino morda 15 m in v širino 4-5 m. Brian nas je vprašal, če znamo plavat. »Znamo!« smo složno

19

bilo jasno, zakaj Cloaca. To po rimsko pomeni kanalizacija in dejansko je to tudi bila. Hrib, območje na katerem raziskujemo, prvenstveno služi kot pašnik tisočim ovcam in kravam. Kljub temu, da je lega jame zelo visoko, koncentracija živine močno onesnažuje vodo. Nova Zelandija je zelo bogata z vodo. Ko se pelješ po deželi, vsepovsod nekaj solzi, teče. Je pa tudi bogata z drobnico in govedom, ki te vire vode onesnaži že v samih izvirih, kraških jamah. Zato ni čudno, da na otoku voda ni pitna. Ne glede na to, da smo kmalu spoznali in zavohali po čem se plazimo in plavamo, smo nenazadnje le jamarji in raziskujemo jame, pa četudi so onesnažene. Jama je dolga 1984 m in je zelo zanimiva. Nastala je na plasti kraškega apnenca in usedlin vulkanskega prahu. Vse rove vodi droben potoček, ki je v več deset tisočih letih izoblikoval ogromne jamske volumne. Dvorane so široke tudi do dvajset metrov, dolge po 100 in več metrov. Pretežno horizontalna jama se ponekod malo zoža, strop se spusti, vendar ob sprejetju dejstva, da bo treba plavati in bresti po 12 °C topli vodi, je dokaj enostavno prehodna.

Naša skupinica je, po približno slabi uri in 400 m preplezanih in preplavanih rovov, prispela do manjšega slapu. Jama se je vidno nadaljevala, tako je kazal tudi načrt. Morali smo se spustiti na okoli 3 metre nižjo polico, ki je bila tik ob slapu. Nekaj vrvi, malo iznajdljivosti in kmalu je nastala lestvica. Eden po eden smo se previdno spustili, nato pa hitro nazaj v vodo. Pot je bila polna smeha, normalno, saj je bil z nami Matej. Mimogrede smo posneli še kako slikico, malo pozirali in se valjali po blatu. Za nami sta že skoraj dve uri plazenja, mi pa še nikakor na koncu. Tudi jama je postajala vse bolj neudobna. Poleg vode, se je pojavilo še blato, blato in še enkrat blato. Rili smo po vodi do pasu, škornji so se nam ugrezali v mehko

blato na dnu potoka. Tudi rovi so postajali vse bolj ozki, tako da smo morali hoditi lepo en za drugim.

Tine, ki je šel prvi, se je ustavil v majhnem bazenčku. Voda do vrata, pred nami pa ozka razpoka, ki je vodila naprej. Najprej sva se malo spogledovala, nato pa le odločila, da zaplavava. Op op op in že sva bila na drugi strani. In jama je šla spet naprej. A ne za dolgo. Prišli smo do konca. Voda je izginila za dvemi skalami, poskusila sva še preko hriba, a se je zgodba zopet zaključila z majhnim sifonom. Ker ni bilo možnosti nadaljevanja, sva se počasi vrnila proti Alenki in Mateju. Prvi del naloge je bil tako zaključen. Rahlo razočarana, pa ne preveč. Lepo bi bilo, če bi našli povezavo z jamo Kairimu, pa mogoče drugič, iz druge smeri.

Čakal nas je še drugi del. Vrnitev skozi jamo March of the Gherkins. Nekje na sredini Cloaca Maksime je vodil na levi strani večji rov. To je prikazoval tudi načrt. Dave nam je povedal, da se tam začne oz. konča 720 metrov dolga jama March of the Gherkins. Jama je že izrisana,

odgovorili. Pa smo vseeno želeli videti, kje naj preplavamo vodno oviro. Plavanje pod manjšim slapom nas je osvežilo, tako da lahko rečem, da smo bili na nek način krščeni v jamskem plavanju. Ko pa smo kasneje prispeli do 3-4 m visokega slapa, sem kar sam odločil, da za premagovanje te ovire nimamo opreme in avantura tistega dne je bila za nami. Alenka je kasneje tisti dan izjavila: »To ni jama, to je ribnik.« Mi pa smo bili ribe v tem ribniku.Zvečer smo obdelali doživetja tistega dne in enoglasno ugotovili, da bo treba v nabavo neoprenskih oblek, če želimo raziskovati novozelandske jame.

11. januar 2009Zbudila nas je Matej s pesmijo: »Šelma, Šelma, Šelma, ma ma…« Matej si je zaželel jajca s kečapom, a je na kečap pozabil. Po kosilu se je izkazalo, da »parčki«, to je tisti, ki smo vzeli sabo svoje najlepše, nimamo nobenega

20

vedeli so, da je povezana s površjem, niso pa vedeli kje je vhod. Naša naloga je bila, da se vrnemo skozi ta del in tako razkrijemo vhod.

Kazalo je obetavno, zopet velike prostornine in že smo mislili, da bomo kaj hitro zunaj. Pa se je začelo, ozko, blatno, pa gor, pa dol, pa ne gre, nazaj, pa spet dol in v vodo in…. Skoraj smo že obupali, a smo v blatu odkrili sledi jamarjev pred nami, verjetno raziskovalcev, ki so leta 1999 jamo raziskovali in zrisali. Od takrat namreč nikogar ni bilo več v njej. To nas je spodbudilo k nadaljevanju čez ozke in težko prehodne skrilaste gmote, ki so zapirale pretočno votlino.

Ura se je približevala dogovorjenemu času, ko se dobimo s terensko ekipo pri avtomobilih. Vedeli smo, da bi morali biti že blizu površja, a ne in ne. V zadnjem delu smo opazili tudi manjši rov, ki ga je še smiselno raziskati. Potem pa je Tine kmalu zakričal: Sonce!

Z Matej sva naredila še nekaj posnetkov, poskušala v zadnji luži iz sebe spraviti čim več blata, potem pa hitro ven. Čakal nas je lep dan. A kje smo? Malo smo se ogledali okoli sebe, orientirali na drevo, ki smo ga že opazili iz druge strani in se podali na pot. Kmalu smo ugotovili, da smo le streljaj od avtomobilov. Slačenje, smeh in kmalu je bila za nami že terenska ekipa.

Andrej Unetič

RUAKURI cAVERuakuri Cave, v prevodu bi to pomenilo pasji brlog. Ko so jamo našli lokalni Maori pred 400 – 500

leti, so ji dali ime po divjih psih, ki so imeli v jami brloge. Ruakuri je bila prvič odprta za turiste leta 1904. Njen lastnik je bil James Holden, čigar potomci imajo v lasti še vedno večino zemlje nad jamskim sistemom. Brez večjih presledkov je bila jama odprta do leta 1988, ko so jo morali zaradi pravnega in finančnega spora zapreti. V 18 mesecih so jamo na novo uredili za turizem, s tem da so največ časa porabili za izdelavo spiralnih stopnic ki vodijo proti dnu jame. Leta 2005 je Ruakuri Cave slovesno odprl novozelandski predsednik vlade.

Jama je odprta 364 dni v letu. Praznik imajo samo na božični dan. Primerna za turiste vseh

miru ob izkazovanju ljubezni. Zato je Matej predlagal, da bi kupili šotor in ga zainteresiranim oddajali. No, bomo videli kaj bo iz tega. Tudi danes je imel Matej misel dneva:«Ko se ti še roke gonjo, celo telo trpi.«Dan je bil zaradi dežja primeren za turistične oglede in nakupe, osnovne, nujne in zabavne. Dovoljeno mi je zapisati, da je bil šotor kupljen. Kako je bil v naslednji dneh izkoriščen in kolikokrat, pa je skrivnost. Lahko dodam, da investicija ni bila zgrešena.Največ energije pa smo seveda usmerili na jame, zato nam voda novozelandskih jam nikakor ni šla iz glav. Kako to rešiti? Ja, skoraj vsi smo kupili neoprenske obleke. Pomerjanje oblačila, ki mora biti ravno prav tesno, je naporna zadeva. Če prištejemo še to, da so dekleta upoštevala kakšen modni trend, lahko pohvalim vse, da za nakup nismo porabili več kot 2 uri, bravo. Denarnica pa me je kar bolela.Zvečer sva z Branetom izpeljala tečaj trebušnega plesa. Bosonoga v dimijah in z zavezanima brisačama na glavi

21

starosti, je tudi v celoti opremljena za osebe na invalidskih vozičkih. Število turistov v vsaki skupini je omejeno na 15. Vodenje po jami opravlja usposobljen vodič, ki poskrbi, da ogled jame traja okoli 2 ure (uro in pol pod zemljo).

Takoj na začetku ogleda nas preseneti zelo lep vhod. Sprašujemo smo se: je naraven ali umeten. Ko pride vodič, ki je tudi neke vrste lastnik te jame, nam razloži pravcato zgodbico o vhodu. Za začetek nam pove, da je ta vhod res umetno narejen, ker se je prejšnji porušil. Ko smo vstopili čez vrata smo vsi osupnili. Znašli smo se na vrhu brezna. Pot navzdol so nam kazale stopnice, vendar samo eno nadstropje. Potem pa

je vodič začel prižigati luči še v spodnjih nadstropjih. Spiralna pot se je spuščala do dna okoli 20 m globoko. Takoj nam je bilo jasno da kaj takega še nismo videli. Po sredini prostora je curljala voda, na dnu jame pa je ta voda padala ob kamen. Vodič nam je povedal, da ko so urejali to jamo leta 2005 za turiste, so morali nekateri delavci vsak dan v jamo v neoprenskih oblekah, saj je bil edini vhod pod vodo. Cevi za ograje in material pri betoniranju, so jim pošiljali preko jaškov, ki so jih zvrtali iz površja. Večino poti visi v zraku, vendar se turist vselej počuti varno. Ograja je iz nerjavečega jekla, po poti se svetlikajo tudi modre led diode, ki diskretno osvetljujejo pot. Skratka zelo lep ambient, še lepši kapniki, ter neverjetno urejena jama za turiste. Notri smo videli invalidske vozičke, telefone, skratka mislili so na vse. Pod nami je tekla voda po kateri smo šli nekaj dni prej na Black Water Rafting. Na enem delu jame smo videli še obvestilno tablo z napisom »OBVESTILO O MOTENJU POSESTI: Osebe, ki bodo prečkale to mejo, bodo tožene«. Med hojo se nismo mogli načuditi vsem lepotam, ki jih skriva ta jama.

V njej smo bili približno 2 uri, minili pa sta kot bi mignil. Verjamem, da nam bo Ruakuri Cave za večno ostala v spominu, saj kaj podobnega še nismo videli in verjetno tudi ne bomo več. Podatek, da so za urejanje leta 2005 porabili okoli 4 mio $ pove veliko. Vendar dokler se človek ne prepriča na lastne oči, ne more verjeti da je ogled vreden 58$. Toliko stane namreč vstopnica za odrasle, medtem ko stane za otroke 22$.

Matjaž Čuk

BLAcK WATER RAFTINGBlack Water Rafting je enostavno povedano zgodba o uspehu. Vodiči so v jamo prepeljali že več kot pol

milijona turistov v zadnjih 20 letih. Prav toliko časa pa obstaja podjetje Black Water Rafting.

Jamo si lahko ogledajo osebe, ki so starejše od 12 let in imajo več kot 45 kg. Vsak turist potrebuje samo kopalke in brisačo, vse ostalo dobi tam. Torej neoprensko oblačilo, čelado, škornje, …

Ko smo se primerno oblekli, je vsak dobil svojo avtomobilsko zračnico. Ene so bile bolj, druge manj napihnjene. Dobro da je bil večer, saj smo morali do vhoda hoditi dobrih 15 minut in v neoprenu to ni prijetno. Ko smo prispeli do jame, smo vsi že nestrpno čakali, da se vržemo v vodo. Na začetku smo pustili zračnice blizu vhoda in se podali na približno 15 minutno plazenje po ozkih predelih jame po potočku.

sva metala boke levo, desno, naprej in se zvijala ob splošnem smehu in zabavi. Tudi drugi člani odprave so veselo ponovili ritme in gibe trebušnega plesa, le Matej je bil mentalno odsoten.

12. januar 2009Ponovno raziskovanje. Razdeljeni smo bili na tri skupine. Naša skupina, Brane, Gregor, Andreja, Vlasta in jaz smo iskali nove vhode v jame, ki jih je na območju že omenjene farme kar veliko. Našli smo skupaj pet vhodov.Dogodivščina dneva pa je bilo iskanje jam v skoraj »pragozdu«. Drug svet, pestro rastlinstvo, drugačen zrak, občutje res izredno. Ko smo posneli in poslikali vse, kar nam je zapelo za oko, smo se vrnili do avtomobila. Ko so prispeli tudi drugi člani preostalih dveh skupin, smo se umili in za silo uredili, le Kuhar je želel ohraniti avtohtono jamsko blato. Odpeljali smo zadovoljni, ker smo našli nekaj novih jamskih objektov. Ob poti smo se

22

Ko smo prišli nazaj do zračnic, smo bili že vsi pošteno mokri. Pot nas je kaj hitro vodila do prvega plavanja po jami z zračnico pod seboj. Skakali smo čez slapove (1 – 2m) visoke, plavali preko ozkih prehodov, opazovali »zvezdnato nebo« na stropu jame, saj smo v enem delu ugasnili luči, tako da smo približno 5 minut v temi plavali po jami in opazovali svetleče črve pod stropom, ki so nam kazali pot proti izhodu. Kar naenkrat pa smo zagledali visoka drevesa in tako smo ugotovili, da smo že zunaj, res neverjeten pogled. Pred nami se je pojavila še skupina Čehov, katere smo z veseljem pozdravili. Po kratkem sprehodu do parkirišča, kjer smo se preoblekli v suha oblačila, smo se počasi odpravili proti domu. Lahko

rečem, da je tudi to takšna izkušnja, ki jo ne bomo pozabili.

Cena karte na eno osebo je 105 $ za 3 urno doživetje po »črnem labirintu« in 205 $ za 5 urno varianto po »črnem breznu«. Ogledali smo si »črni labirint« v 3 urni varianti.

Matjaž Čuk

JAMA SVETLEČIh ČRVOVNe spomnim se točno pred koliko leti sem na

televiziji videla oddajo o jami na Novi Zelandiji s svetlečimi črvi. Navdušena sem bila nad nenavadnimi živalcami in že takrat se je porodila velika želja, da bi te črve nekoč rada videla v živo. Če povem čisto pošteno, takrat nisem imela skoraj nobenega upanja, da bi bilo sploh kdaj možno, da se mi ta želja izpolni.

Ne bom rekla, da se je zgodil čudež (ali pa tudi), da sem prav tisto jamo in svetleče črve resnično videla na svoje oči, je pa res, da se redko kdaj zgodi, da se tako posebna želja izpolni.

Med našim bivanjem v Novi Zelandiji smo doživeli mnogo lepih trenutkov in bili deležni številnih prijaznih gest naših gostiteljev, domačih kolegov jamarjev. Gostoljubje so nam dokazovali z mnogimi dejanji. Tako nam je Dave, to je tisi jamar, ki nam je poslal vabilo za obisk njihove dežele, nekega dne sporočil, da nas bo peljal v slovito Waitomo Glowworm cave. In to zastonj! Vstopnina v to jamo je namreč skoraj 50 eurov. Mi pa smo šli z Davom in Travisom v jamo v njunem prostem času.

Bila sem nestrpna v pričakovanju obiska te jame, hkrati pa sem se bala, da bom razočarana, saj se dostikrat zgodi, da so stvari v naravi drugačne, kot so prikazane na televiziji.

Okolico jame ponovno urejajo, ker jim je pred časom zgorela upravna stavba. Na tistem mestu počasi rastejo obrisi novega objekta. Travis je zadolžen za ekologijo v tej in tudi drugih jamah. Pokazal nam je opremo s katero stalno merijo temperaturo, vlago ter koncentracijo CO2 v jami. Če je koncentracija CO2 prevelika, v jamo ne spustijo turistov. Skrbno pazijo, da so pogoji za življenje črvov primerni. Vsak dan si to jamo ogleda približno 2000 ljudi in zaželeno je, da se predhodno za ogled najaviš.

ustavili v bifeju, ki ga po mojem vodijo Maori. Na terasi je bila skupina kakšnih sedmih Maorov, pet moški in dve ženski. Zanimivo je bilo opazovati ljudstvo, nam tuje, a vendar smo bili tujci mi. Kmalu je k nam pristopil mlad, suh Maor in vprašal, če mu damo za pivo, da nam bo potem zaplesal hako. Segel sem v denarnico in za 10 NZ dolarjev smo dobili dve minuti hake ali nekaj kar je bilo haki podobno. Kasneje popoldan pa nas je obilno obdarila narava z dežjem. Sušiti se ni dalo. Kar pa je bilo skoraj suho, ti je s svojim mokrimi oblačili zmočil nekdo drug, ki ni našel prostega mesta na polnih vrveh. Uh, ta dež, ki tukaj pada skoraj vsak dan. Ne, saj se ne pritožujem, narava je čudovita.Ko opazujem novozelandske ptice, vidim kar veliko podobnosti z našimi. Vendar pa razen vrabcev ni nobenega, ki je tak kot naši. Tudi petje teh ptičev je seveda drugačno in priznam, da so mi te tuje ptičje melodije zelo pri srcu.

23

Že vhodna vrata, močno zaklenjena in varovana, so dala slutiti, da je jama dragocena, posebno še, ker jim je pred leti nekdo v jamo vdrl in jo na nekaterih delih polil ( na srečo) z belo barvo. Barvo so temeljito in natančno očistili, storilca pa do danes še niso našli. Po vhodnem delu smo se hitro pomaknili naprej. Malo po stopnicah navzgor, pa slepi rov s platojem in nekaj zelo lepih kapnikov, pa večja dvorana z bogato zasiganim stropom, rečica pod nami in končno tudi nekaj svetlečih pikic na visoko na stropu. »No ja bo že moralo biti, pa še črve sem videla v živo« so me navdajale misli. Kljub lepim kapniškim oblikam in barvam nisem čutila kakšnega posebnega navdušenja in tudi tistih nekaj črvov na stropu me ni kaj posebno očaralo, ker se mi je zdelo, da to ne more biti vse, da bi lahko bilo več, mnogo več. In res. Prišli smo do dvorane, kjer se je rečica razlila v jezero. Tu je čakal čoln. Dave nas je povabil naj se vkrcamo in sledilo je nepozabno doživetje.

Tema in neslišno drsenje po toku vode. Vsi smo utihnili in pričakovali. Nenadoma je na stropu zamigljalo nekaj lučk, pa deset, morda sto in …končno. Uauuuu, se je zaslišal tihi vzdih. Pred nami se je pojavijo pravo »zvezdno nebo«. Tisoči črvov, ki imajo v svojem telesu fluorescentne bakterije. Le-te oddajajo svetlobo, ki privablja žuželke s katerimi se hranijo črvi. Mnoge drobne lučke so bile posejane po stropu. Za vsakim ovinkom so nas znova presenetile in kar ni jih bilo konec. Tišina, s katero smo opazovali in doživljali te čarobne trenutke, je bila zgovorna bolj kot besede. Doživetje je bilo izjemno. Kar nekaj minut je trajala čarobna vožnja, ki pa je bila seveda prekratka.

S čolnom smo pristali pod vedrim nebom in jasno, ogleda je bilo konec. Ker pa je bilo potrebno vrniti čoln na začetno mesto, smo bili povabljeni še na povratno vožnjo. Kljub navdušenju nad lepi doživetjem smo se zahvalili za prijazno povabilo. Vendar ne vsi. Skušnjava je bila za Alenko in Andrejo prevelika in sta se še enkrat popeljali na ogled črvov, ostali pa smo odšli proti avtomobilom, kjer so se nam kaj kmalu pridružili še Alenka, Andreja in Travis. Res znajo pokazati lepote na pravi način.

Na poti do avtomobila sem razmišljala, da nikakor nisem bila razočarana. Nasprotno, to je bilo še mnogo več, kot sem pričakovala. Zavest, da se mi je uresničila velika želja, ni jame naredila nič lepše kot je, ker lepša

pač biti ne more. Jama je res nekaj posebnega, morda tudi zato, ker so nam jo pokazali na takšen način, da smo se lahko vsak zase predali svojim mislim in občutkom, ki so nas navdajale med ogledom.

Še enkrat sem se prepričala o raznolikosti lepot podzemnega sveta, ki me vedno znova navdušuje in očara. In tudi ta, tu potešena radovednost, ne odvrača mojih stalnih želja po obisku novih in novih jam.

Vlasta Curhalek

13. januar 2009Bujenje je bilo standardno, le Matej je bil bolj obziren kot prejšnjikrat. Ob 9.uri smo že bili pri jamah. V skupini, kateri sem bil dodeljen, smo rili po blatu, Andrej O. pa je našel nov izhod iz jame. Kanal, po katerem smo se plazili, je bil kot izklesan v skalo, pravokotne oblike. Imel pa je napako, plaziti se je bilo treba v vsej dolžini. Ob vhodu v kanal pa sem se slučajno ozrl proti stropu in zagledal dve prelomnici, ki sta se križali točno nam nami. Križ v obeh prelomnicah je bil tako izrazit in globok kakšnih 30 cm, da je na fotografiji dobro vidna ta naravna posebnost.Ko smo po kakšnih treh urah pretežno plazenja prišli iz jame, od drugega avta ni bilo ne duha ne sluha. Na avtu, ki nas je čakal pa je bil listek: »Ključi so na kolesu.« Kje so drugi? Kam so šli? Zakaj so odšli? Odgovor nam ni bil znan. Bentil sem, ker v avtu nismo našli nobenih svojih dokumentov, nobenega denarja, mobitela, nula

24

RAZISKOVANJE NA PROSTEMMed našim bivanjem na Novi Zelandiji smo imeli v planu našega dela tudi raziskovalno delo na prostem.

Izvedli smo tri akcije. Seveda smo vedno imeli tudi dovoljenje lastnika, (kar je urejal Jure), da smo se lahko gibali po njegovem zemljišču.

Vsako jutro smo imeli po zajtrku na terasi kratek sestanek, na katerem smo se dogovorili, kje in kaj bomo delali. Ta dan je padla odločitev, da se razdelimo v tri delovne skupine. Dve sta se podali v jame, s Francijem pa sva se priključila Gregorju, Branetu in Andreji. Bili smo ekipa, ki se je podala na raziskovanje terena, iskanje novih jam in odčitavanja GPS koordinat tistih najdenih vhodov, ki bi z nadaljnjim raziskovanjem omogočili odkritje novega jamskega objekta – jame ali brezna.Sonce in toplo ozračje sta obetala lep dan in dobre pogoje za delo v naravi. Mimo neštetih krav in ovac, po mnogih ovinkih in kar nekaj lesah, smo prispeli na dogovorjeno mesto. Sonce je bilo že precej močno, zato smo se obilno namazali s faktorjem, spili še nekaj vode, preverili, če imamo vso potrebno opremo s seboj in vzeli pot pod noge.

Najprej smo, bolj zaradi kalibracije instrumenta, še enkrat preverili koordinate vhoda jame, v katero se je podala ena od naših skupin ter v senci določili smeri gibanja po terenu, ki so nam jih priporočili domači jamarji. Podali smo se v hrib, prekrit s krasnim zelenjem. Znašli smo se v čisto drugem svetu. Nad nami so se razpenjale veje velikanskih praproti, nenavadna drevesa, bodeče ovijalke, kar nekaj parazitskih rastlin (ene so pri nas zelo cenjene gojene zelene lončnice), ki so prekrivale cela debla debelih dreves, in ne samo to. Hodili smo skoraj po pravem pragozdu. Najbolj nenavadno se nam je zdelo, da smo imeli sredi strmine v hribu pod nogami močvirje in debele, mokre mahove. Skoraj smo grizli kolena, ko smo med gozdom praproti lezli po preprogi odpadlih vej, ki so zahtevale veliko pozornosti. Zelo hitro je bilo mogoče izgubiti trdna tla pod nogami in nevarnost zdrsa je bila zelo velika. Ves čas je Andreja spretno vodila kamero in naredila nekaj čudovitih posnetkov. Izpod vrha je bil čudovit pogled na drugo pobočje, kjer se je pasla množica krav in ovac. Ker pa ni bilo izgledov, da bi tu našli novo jamo, smo se vrnili do nahrbtnikov. Gregor

je vzel na kolena računalnik in poiskali smo novo lokacijo raziskovanja. S seboj smo vzeli vso opremo, preplezali nekaj ograj, prehodili travnik in ob potočku našli obetavno lokacijo, ki smo jo seveda natančno pregledali. Brane je namreč pod nekim grmom našel luknjo, ki bi lahko obetala novo jamo. Nismo imeli dovolj opreme, da bi se lahko spustili noter, zato smo določili GPS lokacijo, Gregor je lokacijo vnesel v računalnik in vpisal opažene značilnosti. Medtem se je Franci spustil ob potočku navzdol in pričel spuščati neke čudne glasove. Seveda smo se mu vsi navdušeni pridružili. Preko grmovja smo se privlekli do pravega, velikega vhoda. Gregor je takoj skočil v škornje, Brane

vam rečem. Pritisk se mi je dvignil in glasno sem podal svoje počutje: »Zdaj se pa počutim kot Ukrajinka. Vzeli so mi denar, potni list in glede na to, da nam niso ničesar sporočili, mislim, da so nas nategnili.« Spakirali smo se in se odpeljali proti naselju. Po kakšnih 15 minutah vožnje pa nam je prišla druga skupina, krstil jih bom za »ubežnike«, nasproti. Preden so utegnili povedat, kje so bili, sem jim izlil svoj žolč. Pa sem se kasneje zvečer opravičil, kajti prijateljem ne smeš zamerit, če naredijo kaj, kar ti ni ravno po volji. Brane je še komentiral: »Ni čudno, da so izginili. Saj so bili skupaj sami idejniki pa firbci.«

14. januar 2009 Peljemo se skozi Te Kuiti proti Rotorui, središču Maorske kulture. Malica, sok, pivo v hladilnih torbah, vse gre tako kot se spodobi. Pokrajina seveda čisto kmetijska. Pobočja kopastih gričev so skoraj gola, saj so jih farmerji zaradi ovčjereje skoraj izsekali. Po nekaj desetletij istih poti, ki so jih shodile živali, so na pobočjih nastala

25

je izvlekel iz nahrbtnika laser, GPS in čelno svetilko; Andreja, Franci in jaz pa smo se podali za njima. Navdušenje je bilo še toliko večje, ko je Gregor oplazil v vodi raka. Na povratku proti izhodu pa nas je čakalo

še eno presenečanje. Ob poti ven smo opazili, da je vhod čisto podoben lipovemu listu, zato smo bili vsi enotni, da se bo jama imenovala enostavno Lipa.

Ob velikem navdušenju nam motivacija ni padla, zato smo se še enkrat podali med rastlinje in samo nekaj 10 metrov stran je Brane zopet našel obetavno luknjo in malo dlje je bila še ena. Ker nas je čas že priganjal, saj smo bili dogovorjeni, da se ob pol petih dobimo pri avtomobilih, smo samo še pobrali GPS koordinate in se počasi vrnili.

Tam pa je ravnokar iz jame prilezla naša jamarska ekipa. Bili so navdušeni, saj so prišli iz jame Cloaca maxima po drugi poti, kot so vanjo vstopili. Naše navdušenje je kmalu splahnelo, saj smo skupaj ugotovili, da naša »jama Lipa« ni nova jama, ampak je to vhod v jamo The March of Gherkins, ki je povezana z jamo Cloaca Maxima. Sledilo je preoblačenje in pot proti domu. Vmes seveda obvezen postanek za pivo in nato zopet po ovinkih v kočo.

Tam pa nas je čakalo še eno presenečenje. Med našo odsotnostjo je bila močna ploha, ki nam je dodobra namočila že osušeno perilo. Rekli smo: »Pa več sreče s perilom prihodnjič« in se lotili kuhanja večerje.

Čez nekaj dni sem se ponovno priključila ekipi, ki se je odločila za raziskovalno delo na terenu.

Nadaljevali smo z delom približno tam, kjer smo prvič zaključili. Andrej U., Matej, Tine in midve z Alenko, smo se podali med ograje in trave v upanju, da bomo učinkoviti. Andrej je, kot izkušen »terenec« hitro ocenil, da bo treba iskati po dolini, kje je voda. Res smo samo na enem področju, v eni dolinici, našli kar dva možna vhoda. Ker mi je Gregor na prejšnji »zunanji« akciji dal nekaj hitrih lekcij o uporabi in pobiranju koordinat s pomočjo GPS-a, sem po nekaj poizkusih le uspela odčitane koordinate teh vhodov, vsa ponosna, tudi shraniti v napravico. V nadaljevanju dneva je kmalu začelo pritiskati sonce in tudi dobra pokrivala nas niso kaj dosti zaščitila. Sence je bilo malo, mi pa utrujeni in pregreti. Lakota in žeja pa sta nas prisilili, da smo se odločili za postanek. Motivacija in energija za delo sta počasi drseli vse nižje, pred nami pa širni pašniki, ki so se zdeli neskončni in nemogoče veliki. Kljub počitku se nam volja do nadaljevanja raziskovanj po vročem soncu ni vrnila. Malo smo še modrovali, saj je bilo do povratka ekip iz jam še debeli dve uri, sonce pa je z vsako minuto bolj peklo. Razmišljali smo, da bi šli še malo v raziskovanje bližnje morske obale. Soglasno smo se odločili, da je to najprimernejša in najboljša metoda, da se izognemo premočnem soncu. Rečeno - storjeno. Sedli smo v avto

rebra in tako je dobila pokrajina nekak terasast videz. Tisoče, na milijone teras, ovce, krave, pa četudi se pelješ dvesto kilometrov, izgled skoraj enak. Matej je izjavil: »Cela Zelandija se pase«.Prispemo v turistični kraj Rotorua, v Maorsko vas Te Puia. Na vhodu nas prejmejo Maorski bogovi v obliki kipov. Ogled kipov, starejša maorska vodička nam pove nekaj najbolj osnovnih zanimivosti o maorskih bogovih, vendar že hitimo naprej. Ogledali smo si izbruh gejzira, fumarole, jezero od gejziru. Svet nekega drugega časa. Sprehod z Vlasto z roko v roki mi je prestavil čas za nekaj deset let nazaj; skoraj sem se pomladil. Mogoče pretiravam, ampak ta »drugačni« vsakogar prevzeme in mislim, da sme vsakdo sprostiti duha in uživati v tistem trenutku.Ogledali smo si tudi kivije, največjo znamenitost živalskega sveta na Novi Zelandiji. Koliko ta ptič pomeni domačinom, pove to, da se med sabo kličejo za kivije. Sledil je še klasični sprejem v Maorski hiši. Dobrodošlica,

26

in čez četrt ure smo zagledali Tihi ocean. Visoki valovi, vroča črna mivka in strmi klifi so nam pričarali idilično plažo, na kateri pa je kopanje, zaradi izredno močnih morskih tokov, prepovedano. Nič hudega, tako ali tako te ob pogledu na vrtinčenje vode, vanjo čisto nič ne vleče.

Naselje Marokopa na našo žalost ni premoglo nič drugega kot brezalkoholno pivo Ginger beer (in še nekaj brezalkoholnih pijač). No ja, pa sladoled so tudi imeli. Na hitro smo spili pijačo, si privoščili še sladoled in se odpravili naproti našim jamarjem, ki so bili na akcijah v jamah.

Tudi pri tretji terenski akciji sem bila zraven. Prejšnji večer je šel Jure pogledat z Davom teren, za katerega so nas domači jamarji prosili, da ga pregledamo. Na njem želijo najti vhod v neko jamo, v katero nimajo dostopa, saj jim lastnik zemljišča tega ne dovoli. V njej so bili pred leti in vedo, da še ni do konca raziskana, ima pa velike potenciale.

Na terenu smo se razdelili v tri skupine. Andrej U., Brane in Jure, Andrej O. in Mojca ter midva s Francijem. Razdelili smo si tudi teren. Vsaka skupina se je po svojem grebenu spuščala proti dolini, kamor nas je usmeril Jure po Davovih navodili. Sproti smo levo in desno pregledovali vsak svoje področje. Lezli smo po goščavi, visokih travah in praprotih, ki so bile višje od mene. Tu pa tam smo se ujeli v bodeče ovijalke, ki se nikakor niso dale zlepa odstraniti. S Francijem sva se prebijala preko podrtega drevja in visokih praproti. Nekje pod nama, v dolini sva zaslišala žuborenje vode. Sledila sva zvoku, kar pa med vsem tem

rastlinjem sploh ni bilo lahko. Vsake toliko časa se je pod nogami vdrlo preperelo vejevje in potrebno je bilo veliko previdnosti in spretnosti, da niso imeli zdrsi in padci večjih posledic kot umazane hlače in blatno obutev. In končno sva pririnila tudi do vode. Utrujena sva ugotovila, da je za nadaljevanje teren za naju preveč zahteven, zato sva se začela počasi vračati proti izhodišču. Srečala sva se z ostalimi. Naleteli smo na stene, ki so izgledale po naših izkušnjah obetavne, a ko se je Andrej U. po mukotrpnem prebijanju skozi podrast le privlekel do njih, so bile stene tudi vse, kar je videl. Nič od jame. Upanje na uspeh je že skoraj uplahnilo, ko sva s Francijem povedala, da sva prišla do vode, da pa se nama zdi prebijanje skozi neprehodno goščavo ob vodi praktično nemogoč podvig. Vendar Branetu raziskovalna žilica ni dala miru. Očitno je imel še dovolj energije in tudi vročina mu še ni dovolj udarila v glavo, da bi odnehal. Kar izginil je v smeri, ki sva

Morske pesmi in nazadnje haka, Maorski borilni ples, čisto ta pravi, petje, izkazovanje moči, nekaj posebnega. Paša za oči.Malica ob jezeru je bila super, ampak je morala malo počakati. Kajti imeli smo skoraj vse. Salamo, sir, pijačo, kruh pa smo pozabili. Pa je nabava opravila svojo nalogo za pet in nihče ni bil lačen. Niti črni labodi v jezeru, ki so nam s svojimi pahljačami popestrili počitek ob vodi.

15. januar 2009 Šli smo na izlet proti Marokopi. Morda bomo videli slapove, jame, kaj vem. Najprej smo prispeli do naravnega mosta Mangapohue Natural Bridge. Kamniti obok nad reko, dobro vidni kapniki in siga na stenah so izpričali, da je tu pred davnimi leti bila jama, del jame se je potem udrl in ostal je čudovit kamniti naravni most, pod katerim mirno teče reka. Na bližnjem travniku smo posneli nekaj fotografij v pozah, ki so bile neobvezne, a

27

jo pokazala. Nekaj časa smo ga čakali, potem pa smo se pričeli vračati proti avtomobilu. Kmalu se nam je pridružil tudi Jure, ki je sicer momljal, da je Brane nekaj našel, a ga nismo preveč resno jemali, Braneta namreč. Ker pa ga kar nekaj časa ni bilo nazaj, je mene začelo rahlo skrbeti. Saj veste, medicinka. Kaj pa če,… No tudi drugi niso bili brezbrižni in so mu stopili nasproti. Kmalu smo se zbrali vsi. Brane izkušen, prekaljen in vztrajni jamar je našel vhod.

Nikomur od nas, ki smo bili tisti dan na terenu, se odslej v Gorjancih še taka goščava ne bo zdela neprehodna.

Prijazni ljudje, vsa narava, ki sem jo doživela na površini, jame, ki sem jih videla ter v njih lezla in plavala. Še posebej pa bogastvo rastlinstvo me je prepričalo, da je Nova Zelandija tista daljna dežela, ki si jo želim še kdaj obiskati.

Vlasta Curhalek

ISKANJE POTENcIALNIh VhODOV V LUcKy STRIKEPo dobri uri prebijanja skozi hribčke in dolinice, ki so bili skoraj neprehodni zaradi ostankov nekdanjega

gozda, visoke podrasti in mestoma zelo strmih odsekov, smo se Andrej, Jure, Vlasta, Franci in Brane zbrali kakšnih 10 metrov nad dnom soteske, kjer smo si največ obetali.

Sestop še zdaleč ni bil enostaven. Zaradi zelo goste in visoke poraščenosti terena je bila videti ovira precej nevarna. Vreme je bilo jasno in zelo vroče. Še dobro, da smo se opremili z lesenimi gorjačami, s katerimi smo sekali krhko podrast in tipali pod nogami.

Stali smo na nekakšnem okopu, ki je zapiral sotesko in opravičeno smo pričakovali, da je v grapi pod nami vhod v podzemlje.

Za sestop se je odločil predsednik, ostali pa smo opazovali njegovo početje, dokler ni izginil v praproti in visoki podrasti. Vprašal sem Vlasto, če sta s Francijem pregledala drugo stran pregrade. Potrdila sta, da sta se spustila do dna, da tam teče majhen potoček, vendar sta zaradi nemogočega terena raziskovanje opustila. Ta informacija je bila meni dovolj. Takoj sem se spustil po njuni sledi. Ko je zmanjkalo sledi, sem mislil, da sem na dnu. Levo hrib, desno hrib, po dnu pa podrast. Korajžno stopim vanjo, vendar sem stopil v prazno. Skoraj dva metra sem padal in na vse štiri pristal v strugi majhnega potočka. Ugotovil sem smer vodnega toka, vsak korak sem v nadaljevanju trikrat preveril. Odslej sem hodil bolj po robu, nekaj metrov nad strugo, kajti tu je bilo podrasti vseeno nekaj manj. V veliko pomoč mi je bila borova gorjača, s katero sem si dobesedno izsekal pot. Kot prst debele rastline, dva in več metrov visoke, k sreči zelo krhke, da se jih

smešne. Nato pa nas je pot vodila do jam Piripiri. Kratek ogled, uživanje v sprehodu skozi gozd in že smo šli naprej.Pot nas je pripeljala do slapov Marokopa Falls. Slapovi so visoki kakšnih trideset metrov in široki morda dvajset metrov. Pod slapom velike kamnite gmote. Veter nosi drobni kapljice vode skoraj dvesto metrov do razgledne točke, kjer smo lahko slikali in občudovali čudo narave. Matjaž se je potrudil in splezal skoraj pod slape. Po izdatni malici smo se vračali proti avtoma in ob poti kmalu opazili tudi do dva metra debela drevesa. Veliko spoštovanje in občudovanje sta spremljala naše oglede in srkanje narave okoli nas.Nadaljevali smo pot proti morju. Želja po morju in sprehodu po plaži je bila močna. Vendar, če verjamete ali ne, morje smo videli le od daleč. Mislim, da nam je navigacija malo ponagajala, no pa tudi čas, ki smo ga imeli na voljo, nas je malo omejeval.

28

je moja gorjača dobro prijela, so mi oteževale pogled. Strmina na moji desni se je postavila pokonci. Skale, srce mi je pričelo močneje biti, pred menoj pa ovira - stopnja in slabotno šumenje vode. Po debelem podrtem deblu sem prečkal strugo. Tudi teren na drugi strani potočka mi ni vlival velikega upanja. Že sem mislil, da se bo tu moje raziskovanje končalo. Odložil sem nahrbtnik, potegnil nekaj požirkov vode. Potreboval sem še boljši pregled nad terenom. Zopet mi je prišla prav moja gorjača. Pretepel sem podrast pred seboj. Nov pogled mi je dal novih moči. Videl sem, da se teren pred menoj zopet vzpenja, torej je dolinice konec, kam izgine potoček? Še enkrat ocenim vertikalo pod seboj. Kakšne 3-4 metre.

K sreči je bilo z leve nekaj vejevja in kot roka debelih dreves. Sklenil sem, da se bom po vejevju in drevju spustil do dna. Korak po korak, vmes pa nekaj opičjih veščin in zopet sem stal v vodi. Po nekaj dodatnih metrih ugledam tisto, kar sem iskal. Pred menoj se grapa zapre, desno v steni pa velika luknja. Vhod v obliki črke A, kakšne 4 metre visok in mogoče malo manj širok. Tukaj moj potoček ponikne v zemljo. Lepo je vidna prelomnica vsaj 10 metrov visoko. Po oceni je vhodni del dolg cca 7 metrov, se zožuje, vendar nadaljuje v podzemlje. Ožina, do katere se nisem spustil, je kakšen meter visoka in široka cca 20 cm. Na eni strani kamenina, na drugi po vsej verjetnosti mehke usedline. Tudi sicer je po dnu veliko mulja in drobnega proda, kar nakazuje, da tu v podzemlje občasno odteka tudi veliko več vode. Na desni strani ob steni sem našel za otroško glavo veliko luknjo. Ko sem vrgel vanjo kamen, se je nekajkrat odbil in padel v vodo (tolmun). Po oceni je kamen padal do 5 metrov globoko. Pod nogami sem slišal žuborenje podzemne vode. Svetloba baterije pa mi je za ožino odkrila bele kapnike. Da sem vsaj imel s seboj čelado in kombinezon. Danes, ko urejam spomine mi je žal, da nisem v samih spodnjicah razkopal tisti mulj in pogledal za ožino. Sicer pa, osnovni cilj smo dosegli, nedvomno smo locirali vhod v podzemlje. Če pa je to tisti želeni vhod, po katerem hrepenijo domačini, se bodo pa morali z malo truda prepričati sami. Popolnoma sem pozabil na ostale, ki so se v tem času že zbrali in zaključili z delom. Slišal sem klice, naj se vrnem. Seveda sem jim takoj sporočil, da sem našel vhod v jamo. Ocenil sem, da bom najhitreje prišel do njih, če se vrnem po isti poti. Bil sem kar precej presenečen, kajti za slabih 100 metrov

Zvečer pa nas je čakala jama Aranui cave. Plavanje v polni jamarski opremi, skoki v vodo, svetleči črvi nad nami, noro. Užitek in navdušenje, ki ga boste zasledili v opisih mojih kolegov, naj vam pove še mnogo več.

16. januar 2009V planu raziskovanje jam, vhodov na že znani farmi. Ko smo prihajali na farmo, smo opazili, da je pred gospodarskim poslopjem, desno do ceste, parkirano več avtomobilov. V obori ob poslopju pa smo videli tudi veliko ovac. Nekdo je rekel: »Ovce strižejo!« Seveda smo si ogledali striženje ovac. Kar štirje delavci so strigli z električnimi škarjami vsak svojo ovco. Mislim, da je trajalo dve minuti in ovca je bila »gola«. Eden od delavcev, Maor, nas je z kretnjo roke povabil, če želimo striči ovce. Ozrl sem se, pa ni bil nihče za. Vendar mene pa ni treba prositi dvakrat za kaj takega. Saj sem vendar rojen n kmetih. Res, da nismo imeli ovac, ampak saj je ovca manjša od krave. Glavo od ovce sem imel med koleni, z levo roko sem jo držal za prednjo levo nogo, z desnico

29

poti sem porabil debelo uro časa. Ja, takšna je novozelandska džungla, s katero se tudi »velebitska šikara« ne more primerjati.

Za konec akcije smo naredili še nekaj fotografskih posnetkov, da smo domačinom lažje dopovedali, kje je vhod v jamo, ki je mogoče povezana z Lucky Strike.

Brane Čuk

POROČILO VODJE TABORA8. 1. 2009 okrog 19. ure po novozelandskem času smo parkirali naša vozila pred kočo jamarskega kluba

HTG (Hamilton Tomo Group) v Waitomu. Na lokaciji, kjer bo naslednjih 16 dni naš bazni tabor, stojijo trije montažni objekti, ki se jim je nekaj metrov stran pridružil še naš šotor za nujne primere.

Naši gostitelji se niso ravno pripravili na naš prihod. Pričakal nas je sicer eden od njihovih jamarjev, ki nam je pokazal prostore, potem pa je nekam poniknil. V objektu, namenjenem za spanje, smo si izbrali sobo za hranjenje opreme in dve večji spalnici s skupinskimi pogradi. V zgradbi z veliko teraso je bil še dnevni prostor, jedilnica in kuhinja. Tu je bil pravi nered, ki bi ga v domačem okolju težko našli.

Polno smeti, nepomita posoda, pajčevina, prepolni hladilniki neporabljene, plesnive in drugače oporečne hrane, za nameček pa še 5 mačjih sirot, s katerimi smo morali ves čas deliti prostor. Lokalne stanovalke so jih preveč oboževale, zato nismo imeli srca, sicer bi jih gotovo vzela že prva noč.

Namesto počitka po napornem potovanju je bilo treba zavihati rokave. Ena skupina se je odpravila

v bližnje mesto po nakupih: hrana, spalne vreče, dezinfekcijska sredstva, pivo itd. Druga skupina pod vodstvom Vlaste se je lotila temeljitega čiščenja. Izkazalo se je, da so bila pričakovanja nekaterih o luksuzni koči precej pretirana. Sicer pa, ko smo prostore uredili in počistili, je bilo bivanje kar prijetno, predvsem pa dovolj prostorno. Nikakor pa nismo mogli navaditi sostanovalcev na red in čistočo v kuhinji. V tretjem objektu smo imeli dve kabini za tuširanje, večinoma tudi s toplo vodo, WC, pralni stroj in pa kar nekaj prostora za sušenje perila. Že prvo noč smo ugotovili, da imajo naši sostanovalci čudne navade, gredo namreč kar kmalu spat, zjutraj pa pozno vstajajo.

Povedati moram, da naši sostanovalci niso bili ravno vsi člani kluba, ki je bil naš gostitelj, temveč stalni ali naključni prebivalci v koči. Ker smo imeli vsak svoje jutranje obveznosti, smo demokratično sprejeli dekret, da mora biti v objektu za počitek med 22. uro zvečer in 07. uro zjutraj mir. Skoraj nenavadno je dejstvo, da nihče od članov odprave nikoli ni prižgal cigarete. To je bil gotovo velik dosežek, še posebej za Mateja, ki je sklenil, da ne bo več kadil. Sicer so se dogajale tudi še nekatere druge neverjetne reči. Izgubljali so se predmeti, oblačila, nogavice, celo osebe. Največ težav je imel Franci, saj je vsaj trikrat izgubil tudi Vlasto. Ko smo se na vse podpisali, so se stvari umirile. Še več, ko smo pakirali prtljago za

pa sem jo lepo počasi strigel. Če mi v Sloveniji zmanjka dela, za striženje ovac sem že opravil prvi preizkus.Čas nas je priganjal, torej raziskovanje mora teči nemoteno naprej, pa tudi druge naloge, ki niso za naše jamarske podvige nič manj pomembne. Sledila je posebna naloga. Z Vlasto sva šla v jamo Cloaca maksima po vrv, ki je ostala pri slapu in so jo uporabile druge skupine, da so lahko preplezale slap v tej jami. Z Vlasto sva počasi, a zanesljivo napredovala. Na nekaterih mestih sva postavila nekaj možicev, da ne bi na povratku zgrešila smeri. Po kašni uri sva po vseh preprekah, tudi po plavanju pod slapom, prispela do 3-4 m visokega slapa ter odvezala prusik, to je kakšne štiri metre dolgo vrv, ki je v jamarstvu nepogrešljiva za reševanje manjših nalog. Ko sva se vračala, sem bil ponosen, da z Vlasto zmoreva nekaj, kar nam je bilo pred desetimi leti neznano in bi takrat o takšnem podvigu le zmajevala z glavo. To je bila prva »najina« jama. Kasneje smo pa le potegnili do Pacifika, ga »našli« in uživali v hoji po črni mivki. Visoki valovi, divje morje, ribiči v valovih, štirikolesniki ob morju, res drug svet.

30

domov, so se pojavili neverjetni viški, tako da smo morali kar nekaj prej pogrešanih stvari pustiti našim gostiteljem.

Četrti objekt je bil šotor, postavljen z razlogom. Ker v spalnicah seks zaradi prenatrpanosti in skomin ni bil zaželen, smo problem rešili s postavitvijo mobilnega objekta. Šotor modre barve smo postavili v senco listavca neznane vrste. Bil je vsaj petkrat obiskan. Če bo rezultat tega kakšen nov jamarček, je bila investicija smiselna. V baznem taboru smo imeli vse pogoje za normalno delo povezano s pripravami na akcije, kakor tudi za urejanje dokumentacije, risanje načrtov, pripravo novic, pa tudi za zabavo in druženje.

Vsem članom odprave se zahvaljujem za strpnost in njihov prispevek k prijetnemu bivanju. Zaradi tega moje delo kot vodje tabora, ni bilo prezahtevno.

Brane Čuk

VESELE URE NA PRVI SLOVENSKI JAMARSKI ODPRAVI NA NOVO ZELANDIJO

Ko smo v našem jamarskem klubu zbirali prijave za odpravo na Novo Zelandijo, je bilo prvotno število interesentov dosti višje od tistega, ki je obveljalo kot dokončno. Število 13, končno število udeležencev odprave, se je pokazalo kot srečno število. Veselje in dobro razpoloženje ob odhodu iz Kostanjevice 06.01.2009, za katero so bili »krivi« naši prijatelji in seveda vrli harmonikarji, smo odnesli s sabo in spremljalo nas je ves čas odprave. Slovo na letališču Jožeta Pučnika na Brniku je bilo prisrčno, slovenska in zastava naše odprave sta vihrali. Na letalu so se naši člani odprave takoj posvetili ocenjevanju stevardes in stevardov. Stevardesa je dobila ime Hilda, stevard pa Brežnjev. Opisi je bil dokaj natančen. Ko pa sta poleg prigrizka prinesla še pivo, je Brane dahnil: »Na 10.000 metrih pa pir tako lepo v rit pade.« Vidite, z višino nismo imeli problemov. Polet proti Singapurju se je vlekel, ampak četvorka - Matej, Brane, Jure in Andrej O. je udarila tarok tik ob WC-jih. Pozicija za igro je bila enkratna, saj so osvežitev imeli na dosegu rok, za mizo pa so uporabili rešilni splav. V Sydneyu smo se presedli na drugo letalo. Desno od mene sta sedela čisto ta prava Maora. Fant je bil postaven, s poudarjeno čeljustjo, dekle ob njem pa visoko, ampak noge, noge. Matej me je opozoril, naj si ogledam noge naše sosede. Seveda sem gledal in videl, ima noge vse do riti, da so dolge in da ima vse na svojem mestu. »A ne vidiš, da ima številko 45?« me je vprašal Matej. Ja no, do sedaj na takšne velike malenkosti nisem bil pozoren. Ko smo prispeli v načrtovani kraj bivanja, Waitomo, smo imeli veliko opravka z urejanjem spalnih pogojev v koči, ki nam jo je dal na voljo lokalni jamarski klub. Vsakodnevno iskanje nogavic, očal, škornjev je bil nov šport. Moja malenkost, financ minister Franc, sem kar nekaj dni iskal svojo vetrovko, imenovano parka.

17. januar 2009 Tega dne pa nas je čakal ogled jame Pukeroa cave system. Vlasta je ostala v taboru . Ni se počutila ravno najbolje. Zato je dobila zadolžitev, da naj v določeni meri poskrbi za kosilo. Vsi drugi pa smo se odpravili nasproti novih dogodivščinam. Kmalu smo prispeli do farme, kjer se nahaja Pukeroa cave sistem. Vodil nas je Dayv, sabo pa je imel še tri druge domače jamarje. Razdelili smo se v dve skupini. Ena skupina je šla proti spodjem vhodu, druga pa proti zgornjem vhodu v jame. Sam sem bil v skupini, ki je šla do spodnjega vhoda. Ko sem se v celoviti jamarski opremi odpravili v jamo, sem po kakšnih desetih metrih ugotovil, da me bolečine na levem boku, ki se mi je oglasila že zjutraj, ponovno opominja, da naj pazim. Obrnil sem se in kolegom povedal, da danes nisem v »formi« za v jame in da bom že našel pot nazaj do naših vozil. Preoblekel sem se in lepo počasi krenil proti našim vozilom. Vzel sem si čas in si ogledal farmo, kjer smo bili. Videl sem kar nekaj pavov,

31

Družba me je vsak dan nekajkrat spomnila ali sem že našel svojo »parkljevko«. Končno mi je to uspelo. Ko pa je zmanjkalo piva, sem pa jaz molče opazoval druge; žalostne face so mi povedale vse.

Na odpravo nas je odšlo 8 jamarjev, ki smo bili po parih, 5 jamarjev pa je bilo solistov. Da ne bili preveč osamljeni in domotožni, smo jim podarili »spalne srajce«. Spalne srajce so bile izdelane v Sloveniji tako, da smo jih pobarvali z vinom z domačih logov, na sprednjo stran dali pomenljive slike ovčk v erotičnih pozah, na hrbtu pa so imeli primerni »pastirski naziv«.

Po nekaj dneh sva z Branetom pripravila tečaj trebušnega plesa. Znano je namreč, da

je trebušni ples koristen za križ, za gibčnost in tudi za prebavo. Pa še smešno je, če ga ne znaš. Boki levo, desno, sunek naprej, migalo se je intenzivno in v dobrem ritmu. Tečaj so opravili vsi, razen Mateja, ki je bil tisti večer mentalno odsoten. Z domačini, ki so nam pomagali z »vezami« pa tudi z lastno prisotnostjo, da smo lahko uspešno raziskovali, smo sodelovali zelo dobro. Upravnik družbe, ki upravlja s turističnimi

jamami v kraju Waitomo, gospod Van, nas je celo povabil k sebi domov na pogostitev in zabavo. Cocktail, ki smo ga pomagali mešati, odlična večerja, domače pivo in prijazni domačini, so bili jamstvo za dobro zabavo. Kmalu sem bil povabljen na dirko »rudlnov«.

Opis tekmovanja: na močan voziček rudl pritrdijo avtomobilski sedež ali pa kar fotelj. Takšno vozilo zvlečejo na vrh kakšnega klanca, sedejo nanj in se brez kakšnega vodenja spustijo po travniku navzdol. Zadeva dobiva na hitrosti in tisti, ki je dovolj pameten, pravočasno skoči z vozila. Sledi prevračanje, smeh in vožnja se ponovi. Trije člani odprave, moja malenkost, Matjaž in Jure, smo izkusili čar vožnje, preostali pa so se smejali

na naš račun. Sam se se spustil tam, kjer sem opazil med travo najmanj kravjakov. V tretji vožnji me je rudl krepko »dosegel« po hrbtu, posledice se še niso pojavile. Ko smo končali nepozabne vožnje »rudlnov« in se umili, nas je Van povabil na vožnjo s helikopterjem. Pozna ura, malo pred deseto zvečer, helikopter? Vprašal sem Vana, če misli resno. Pa je vprašal nazaj, če dvomim? Kje pa! Morda pa res iz teme prileti kakšen helikopter in nas popelje na nočno vožnjo. Uaa.! Ob deseti uri nas je Van poklical, da je helikopter pripravljen in naj mu sledimo. Kakšno čudo! Za hišo je imel na visokem drevesu privezan na paleti zbit »helikopter« oz. nekaj temu podobnega. Na vozilu je bilo prostora za tri osebe. Naročal je: »Dva Slovenca, en Kiwi«. Potem je za vzdušje prižgal motorno kosilnico, en jamar je na vrv privezan helikopter vlekel sem ter tja, Van pa je skakal po repu »helikopterja« in reč se je tresla, da te je kar premetavalo. Čisto vsi smo tako »leteli« s helikopterjem in se režali nori ideji. Ugotovili smo, da se znajo domačini zabavati na res zelo izvirne načine.

Sicer pa smo ob normalnih večerih pogosto igrali karte, predvsem tarok ali kanasto.

Vse lepo prehitro mine in zato je kar hitro prišla na vrsto vrnitev domov. Na povratku domov smo na

ki so preletavali med drevjem. Naredil sem še nekaj fotografij, potem pa se je v fotoaparatu baterija izpraznila in lahko sem lepe motive pošiljal samo v spomin moje pozabljive glave. Ko so se kolegi vrnili iz kar zahtevne akcije v Pukeroa cave system, so se najprej osvežili, nekaj pojedli in nato smo krenili nazaj v tabor. Zvečer mi je Olovčev Andrej priporočil terapijo za išijas: »Primeš za rit kakšno medicinko, pa bo bolje.« Imam srečo, da je žena medicinka. Terapijo bom jemal redno in vestno, to vem čisto zagotovo.

18. januar 2009 Day off. Deževno. Olovčev Andrej je pojamral, da ga skelijo veke. Pa ga je Gregor vprašal, če mogoče nima pod vekami kakšnega pokrovčka od pira. Šli smo na izlet v Hamilton, nekaj je treba početi, če pa dežuje. Ko šli

32

letališču Auckland doživeli pregled Branetovega kovčka. Brane je namreč v svoj kovček spakiral akumulator, ki smo ga kupili v Novi Zelandiji kot dodatno energijo za razsvetljevanje jam. Seveda kaj takega ne bi smel, vendar Brane ni ravno dosledno prebral opozoril in navodil glede prtljage. Bil je skoraj cel hudič. Kovček je osebje umaknilo iz letala, Gregor pa je kot posrednik pojasnil, kar se je pojasniti dalo, odstranil akumulator, toda kovček je ostal na letališču v Aucklandu. Braneta smo seveda spraševali, kako to, da čuki ne morejo leteti brez akumulatorja in končno krenili. Na letališču v Frankfurtu pa čudež. Branetov kovček je prispel v Frankfurt pred nami. No, s tem pa heca še ni bilo konec. Matjaž je ob vkrcavanju na letalo na letališču v Frankfurtu ugotovil, da nima potnega lista in seveda tudi ne karte za vkrcanje do Ljubljane. Večina nas je že bila pred avionom za Ljubljano, Matjaž, Brane in Gregor pa so čakali na drugem koncu letališča na ureditev problema. Izkazalo se je, da sta se Matjažev potni list in karta znašla v žepu Matejeve vetrovke, Matej pa je bil z nami že na letalu. Vendar pa Čuki niso bili osamljeni v težavah. Družbo jim je delal Olovčev Tine. Baje zato, ker se tarok v štiri lažje igra kot v troje. Za vsak slučaj, če bi slučajno ostali na letališču. Še to, kako

smo se prepoznali med tujci v Novi Zelandiji. Ja po zelenih vetrovkah vendar. Pa po zelenih majicah in po vzklikih »piv, piv«, s katerimi smo se klicali. Bilo je nepozabno, prijetno. Sedaj pa si moram spustiti CD s Hako, tradicionalno borilno pesmijo Maorov in dušo mi bo odneslo proti deželi tam spodaj.

Franc Curhalek

OBJAVLJANJE NOVIc NA SPLETNI STRANIIdeja o javljanju iz odprave ni bila nova, saj smo se uspešno javljali že med odpravo Južni Velebit leta 2005.

Takrat nismo registrirali svoje domene in zakupili prostora za spletno stran, temveč smo le uporabili nekatere brezplačne internetne storitve. Tako je bila takrat stran relativno malo obiskana, saj je bil spletni naslov strani dokaj dolg. Tokrat pa smo se, kot se za takšno odpravo spodobi, odločili, da zakupimo prostor in domeno, ter poizkusimo predstavljanje in javljanje nekoliko posodobiti, predvsem pa opremiti z več multimedijskega gradiva, predvsem fotografij, ki povejo več kot samo besede.

A že takoj na začetku smo se znašli pred težavo, kako sploh v Novi Zelandiji dostopati do interneta. Ker nismo dobro poznali situacije in pokritosti terena kjer naj bi delovali, smo najprej

mimo salona, kjer izvajajo tetovaže, je Matej rekel, da si bo dal na intimno mesto tetovirat zmaja. Tine pa mu je povedal, da ni treba, ker ga že ima zraven…In Andrejin pogled.Zvečer pa smo bili na zabavi pri gospodu Vanu, upravniku podjetja, katero upravlja turistične jame v kraju Waitoma caves. Gospoda Van nas je imenitno pogostil. Coctaili, zajčji golaž (v resnici je bil podganji), domače pivo, izjemna pogostitev. Prijetno smo klepetali z vodiči, ki delajo v omenjenih turističnih jamah v Waitomi. Vanov sin, Chad, pa nas je povabil na dirko »rudlnov«. Vozil, kaj vozil, spuščal sem se po klancu navzdol tako, da sem sedel na avtomobilskem sedežu, ki je pritrjen na rudlna. Brez zavor in krmila je tak spust kar vratolomna zadeva. Vendar razen kakšne buške ali kravjeka te kaj hujšega niti ne doleti. Komentar enega od jamarjev je bil: »Franci, za v jamo imaš išijas, za bedarije si pa zdrav kot dren!« Priznam, skoraj nobena neumnost me ne ustavi, nasprotno. Ples pri gospodu Vanu je bil seveda tudi sproščen kot vse ostalo na Novi Zelandiji.

www.nzodprava2009.com

33

iskali rešitve v okviru satelitskega dostopa do interneta, s strani katerega od ponudnikov teh storitev po svetu. Vendar, ko smo nazadnje ugotovili, da so sateliti, ki pokrivajo ta del zemeljske oble, šele v testni fazi, smo idejo opustili, čeravno smo dobili odobreno prošnjo enega od naših sponzorjev za kritje telekomunikacijskih stroškov. Kot drugo možnost smo imeli dostop do spleta preko mobilnih omrežij, vendar je pokritost Nove Zelandije z GPRS ali hitrejšim dostopom do interneta zelo omejena, predvsem na večja mesta, na podeželju pa ni pokritosti niti z GSM signalom. Kot zadnja in na koncu prava rešitev, se je izkazalo dostopanje

do spleta preko t.i. »hot spotov« ali brezžičnih dostopnih mest, ki so bila na voljo skoraj v vsakem kraju z lokalom. Slaba stran te rešitve je bila cca 5 minutna vožnja z avtomobilom iz našega tabora do najbližje točke. Temu primerno smo novice objavljali pozno zvečer po novozelandskem času, saj smo šele takrat zbrali in uredili vse vtise in fotografije tistega dne. Objavili smo 24 krajših ali daljših novic, 22 foto albumov s približno 460 fotografijami. Vsakodnevno sestavljanje in urejanje novic in foto albumov, ki smo jih želeli objaviti se je začelo že takoj po povratku v tabor. Matjaž je bil zadolžen za kopiranje fotografij iz vseh fotoaparatov in kamer, ki so bile tisti dan v uporabi. Nato se je začelo pregledovanje in izbiranje primernih fotografij za objavo. Med tem časom so, za tisti dan zadolženi člani za pripravo novice, pisali okvirno besedilo, ki sem ga nato uredil in opremil z izbranimi fotografijami in v končni fazi ponavadi pozno zvečer, najkasneje ob pol drugi uri po lokalnem času, objavil na spletni strani. Seveda pri dostopu do interneta ni šlo brez težav. Nekajkrat se je zgodilo, da mi je ravno na sredini prenosa podatkov, ki so potrebni za objavo novice na spletni strani, zmanjkalo zakupljenega časa ali zakupljene količine podatkov. Ker je bila ura pozno ponoči, seveda ni bilo možno kupiti kartice za dodatno količino podatkov, zato sem moral uporabiti kreditno kartico ter z njo, sicer nekoliko dražje, ponovno vzpostaviti internetno povezavo in naložiti preostale podatke. V času odprave se je podobna situacija ponovile še nekajkrat. Proti koncu odprave pa smo bili precej na poti, zato smo do spleta relativno lahko dostopali kar iz motelov, v katerih smo bili nastanjeni.

V času odprave si je našo stran ogledalo nekaj več kot 3000 obiskovalcev. S tega vidika ocenjujem, da je bilo javljanje uspešno in zanimivo, prav tako pa smo med javljanjem opozorili tudi na nekatere naše sponzorje in tako opravili tudi del obveznosti do njih. Za izgled in smiselna, zanimiva besedila se zahvaljujem vsem piscem člankov in vsem fotografom, ki so prispevali fotografije za objavo. S skupnimi močmi smo tekoče obveščali svoje domače, slovensko jamarsko srenjo in novinarje o naših aktivnostih na odpravi. Kakor po prejšnjih odpravah, smo se tudi po tej oz. med njo, naučili ogromno novih stvari, kako take vrste javljanje še obogatiti tako oblikovno, funkcionalno, kot tudi vsebinsko ter olajšati sam proces prenašanja podatkov na spletne strežnike. Objavljanje aktivnosti in dosežkov v civilizaciji ali v bližini civilizacije smo osvojili, ostaja nam le še javljanje s kakšne odprave v tako odročnih krajih, da nam niti na misel ne pride vožnja do najbližjega lokala z dostopom do interneta, ki je tako ali tako lahko 1000 km stran. Preizkusiti moramo samo še satelitski dostop do interneta iz kakega odročnega kraja, kjer o internetu še slišali niso. Sanje ali bližnja prihodnost? Le kam se bomo podali?

Gregor Čuk

19.januar 2009 Peljemo se na jezero Taupo. Malo smo iskali, nato pa le krenili v smeri Huka Falls. V planu je bila vožnja z jet boatom po jezu nad elektrarno. Najprej smo si oblekli dežne plašče oz. modra ogrinjala ter nadeli reševalne jopiče. Delovali smo kot palčki. Drug drugega smo ogledovali in se smejali sebi in drugim. Sledila je napeta vožnja z jet boatom. Čoln, s katerim smo se vozili, ima dva motorja s po 500 ks. Zadeva leti 70 km/uro. Voznik nas je vozil tik ob skalah, na cm ob drevesih, med labodi, delal nore zavoje, Vrišč in smeh sta se menjala ves čas vožnje. Nekaj vode za vrat je samo ustvarilo dobro vzdušje. Pravijo, da vsi vozniki jet boatov vozijo kot norci, da pa nihče nikoli nima nesreče. Noro in nepozabno.Plan, da bi naslednji dan šli na ogled vulkanov, se je izjalovil, saj je bilo napovedano slabo vreme in izleti odpovedani. Nekoliko žalostni, nekateri pa kar razočarani, smo se vrnili nazaj v Waitomo.

34

KUhARJEV ZADNJI cIGARETMatej se je odločil in 6. januarja 2009 pred vhodom na

Letališče Jožeta Pučnika, bolj znanim pod imenom Letališče Brnik v Ljubljani, ob 16.00 uri prižgal svoj zadnji cigaret. Vedel je, da ga čaka kar nekaj napornih dni, vendar se ni zavedal, da bo kriza tako huda. Že ko je vstopil na letališče v Ljubljani, je iskal po trgovinah cigarete, vendar je kaj kmalu ugotovil, da je kajenje na letališčih in letalih strogo prepovedano.

In tako se je brez cigareta podal na dolgo pot v Novo Zelandijo.

Vsi smo bili mnenja, da se bo Matej bolje počutil v novem okolju in da bo pozabil na svojo grdo razvado. Z dobrimi mislimi, prijaznimi nasveti in občasnimi grožnjami, ko je bilo to nujno potrebno s strani Alenke, je nekako pozabil na svojo razvado, vendar pa je krizo prenašal na zelo čuden in nenavaden način. Tečnoba, nervoza in jeza sta ga ubijali v dolgih popoldnevih in še daljših nočeh. Včasih so stari ljudje rekli, za otroke, ki niso mogli biti pri miru, da »imajo mevlo v riti«. No, karkoli že je »mevla«, naš Matej jo je zagotovo imel.

Ampak že po nekaj dneh, se je na srečo stanje izboljšalo. Pozabil je na svojo razvado, začel se je aktivno ukvarjati z vsemi ostalimi, bolj pomembnimi stvarmi. Jamarjenje in raziskovanje, tako jam kot terena, sta mu dala nov zagon in misli odvrnila od želje po stari razvadi.

Upamo in želimo, da Matej v tem življenju ne bi več prižgal cigarete. Do sedaj mu to uspeva in želimo mu, da tako ostane tudi za naprej.

Andreja Zevnik

FOTOGRAFSKI UTRINKIOb razdeljevanju nalog za odpravo, me je doletela častna naloga ekspedicijskega fotografa. Z nekaj

izkušnjami, veliko optimizma, premalo razpoložljivega časa in sedmimi kilogrami dodatne fotografske opreme sem se zadane misije, kar se da resno lotil.

V moji fotografski »malhi« so se tako znašli:

Fotoaparat Olympus E-5102 objektiva (širokokotni in teleobjektiv)»fleš«StativPolarizacijske lečeZaščitne lečeDodatna torbicaPolnilciKarticeČistilni set»kabli«Samoprožilec...

••••••••••••

20. januar 2009 Dopoldan smo si ogledali jamo Komrad. Vlasta, moja malenkost, Brane, Gregor in Matjaž smo oboroženi s kamero, fotoaparati in dobro voljo, krenili na »čisto« jamarsko uživanje. Najprej nekaj plazenja, pa vzpenjanja, fotografije in posnetki kamere za spomin. Videli smo res lepe kapnike in si privezali dušo po jamarsko. Kasneje pa smo skočili še enkrat do Pacifika. Matjaž in Andrej O. v neoprenskih oblekah sta skočila v morje in zaplavala v razburkane, metrske valove. Na povratku do avta smo občudovali domača dekleta, ki so surfala tako, da je ena vozila ob obali štirikolesnik, druga pa je na majhnem surfu, privezanem na štirikolesnik kleče surfala. Kmalu so povabile še Matjaža in Andreja, da sta preizkusila svoje surfarsko nadarjenost. Kar dobro jima je šlo. Prijaznost domačinov je presenetljiva in jo srečuješ na vseh koncih dežele.Popoldan pa je sledil še ogled dveh turističnih jam. Najprej smo si ogledali jamo Roakuri. Jama je odlično

35

Na brniškem letališču smo bili vsi skupaj deležni »check-ina«, moja fotografska oprema in ostali računalniki pa še posebne prijave. Drugih komplikacij z opremo na naši poti ni bilo, razen njene teže in čistilne tekočine, na katero so postali pozorni šele na sydneyjskem letališču. Vsi skupaj smo tako srečno priromali do ciljne točke naše poti. Opoldansko sonce je razblinilo sive misli o zamujenih fotografijah iz letala (sedel sem namreč v srednji vrsti ob celo noč smejočem se Avstralcu) in čas je bil za mojo cirkumpolarno polarizacijsko lečo, ki je postala redna gostja na fotografskem objektivu. Pa ne zaradi slabih kadrov, marveč zaradi izredno močnega sonca, ki mi je ob nepazljivosti

»prežgalo« fotografije in čudovitih belih oblakov, ki so kontrastno dopolnjevali večinoma zelene motive. To lečo sem snel le ob slabem vremenu in šibki svetlobi, v jamah in fotografiranju polnočnega rajanja. Nasploh se je bilo na motive včasih težko skoncentrirati, saj jih je bilo kratko malo preveč, časa za foto postanke pa odločno premalo, ker je z mojim »šklocanjem« težko omejevati 13 člansko ekipo, a s tem sem se moral sprijazniti. Navsezadnje brez njih ne bi bilo marsikatere prisrčne fotografije.

Pokrajina je bila izjemna skozi celotno popotovanje in za marsikateri trenutek mi je žal, da ga nisem ujel, a z izkupičkom sem vendarle več kot zadovoljen. Posnel sem okoli 3500 fotografij, Matjažu skoraj zapolnil disk na računalniku in prejel kar nekaj dobrih kritik. Čaka me še veliko dela z njihovim urejanjem in obdelavo, nato pa bom prežal še na kakšne slabše kritike, iz katerih se bom upajoč, kaj naučil. Glede na to, da se z resnejšo jamsko fotografijo s pomočjo različne razsvetljave še nisem lotil, mi je bila na tej ekspediciji ta možnost dana in zaupana. S pomočjo Braneta (lučkarja) in ostalih zvestih in zagnanih asistentov, mi je uspelo ujeti nekaj dobrih jamskih detajlov iz jame Komrad. Navkljub štiriurnemu trudu in igranju z več viri osvetlitve, štirimi asistenti in izčrpanosti, sem odnesel iz te jame veliko izkušenj. Čisto po naključju, pa se mi je ponudila še ena izvrstna priložnost. Z jamarskim kolegom Travisom sem se namreč uspel dogovoriti za slikanje svetlečih črvov v turistični jami Glowworm cave, kjer on izvaja monitoring in raziskave jamske klime ter drugih procesov. Tako sva se zgodaj zjutraj, po naporni noči odpravila v jamo. On po podatke, jaz pa po fotografije. Najprej sem se posvetil

turistični jami, ki je fantastično razsvetljena, kasneje pa še malim svetlečim zadevicam, ki so me nekaj časa kratko malo spravljali v obup. Saj veste, strup je v majhnih »flaškah«. Naposled sem se jih lotil z izredno dolgo ekspozicijo ter stativom in na koncu sem ob odprti zaslonki čakal več kot pet minut na fotografijo.

turistično urejena, tako da lahko v jamo zapeljejo tudi invalide na vozičkih. Navpični vhod s krožnimi stopnicami v osmih nivojih, odlično osvetljene poti, izgled in urejenost vrhunska.Sledil je še ogled jame Glow warms cave. Ta jama pa je značilna po nekoliko širših vodnih poteh, recimo podzemnih jezerih. V eni večji dvorani smo celo zapeli Zdravljico, da se ve od kod smo. Peljali smo se s čolnom in občudovali na tisoče svetlečih črvov, ki so nam z blago svetlobo razsvetljevali podzemni raj.Še en rekord smo dosegli, vsaj zase vem. Tri jame v enem dnevu, to je pa več kot si upaš želeti.

21. januar 2009 V planu je bilo iskanje novih vhodov v jame kakšnih deset kilometrov jugozahodno. Razdelili smo se na tri skupine. Najprej smo med podrtim drevjem iskali primerne palice, kajti teren je bil zahteven in brez »pohodnih« palic zelo zahteven. Z Vlasto sva krenila bolj vzhodno. Po kakšnih petnajstih minutah sva prišla do manjšega brezna.

36

Čas v jami pred prihodom vodičev se je na žalost iztekel, a kljub temu sem uspel ujeti fotografijo ali dve, teh izjemno dekorativnih bitij.

Za konec se zahvaljujem vsem članom odprave, ki so prenašali mojo fotografsko hudomušnost, »šklocanje« ter upočasnjevanje ekipe in so se obenem izkazali kot izredno fotogenični modeli.

Poseben odstavek pa gre seveda še šerpi Tinetu, ki mi je na 19 kilometrov dolgem popotovanju čez Tongariro tovoril pijačo, jedačo in obleko, da sem lahko sam, »dokaj neovirano«, fotografiral dih jemajočo vulkansko pokrajino.

Jure Tičar

SNEMANJE ODPRAVEKvalitetna kamera, dobre močne baterije, močne

luči, odlični kadri, prelepa pokrajina, zanimive jame, drugačna kultura, sodobna civilizacija, pestro dogajanje in še mnogo motivov, ki smo jih v času odprave ujeli na filmski trak, so le majhen drobec vsega posnetega video materiala.

S tehnične plati smo bili zelo dobro opremljeni. Pred odpravo smo kupili kamero, s katero smo ves video material snemali v visoki ločljivosti za čim boljšo kvaliteto

končnega izdelka. Iz prejšnjih odprav smo se naučili, da ni nikoli dovolj baterij oz. le-te niso dovolj zmogljive, saj nam je vsako leto energije primanjkovalo. Zato smo na odpravo vzeli poleg osnovne baterije še dve, z najvišjo možno kapaciteto na trgu in si tako snemalni čas podaljšali iz dveh ur in pol na zavidljivih 12 ur in pol. Tako se na tej odpravi ni zgodilo, da bi ostali brez energije. Po drugi strani pa, da ne bi bilo vse tako enostavno, smo imeli precej težav s snemanjem podzemnega sveta, vsaj v prvem tednu odprave, in sicer iz več razlogov. Del krivde gre preslabemu poznavanju jam na terenu kjer smo delovali, saj pred odpravo nismo pričakovali popolnoma vodnih jam in zato s sabo nismo imeli podvodnega ohišja za kamero, ki bi nam prišel prav, saj so nam novozelandski jamarji za začetek namenili področje, ki je nekoliko manj zanimivo in predvsem mokro in blatno. Kot drugi razlog je bila bolezen snemalca, ki zaradi terapije z antibiotiki ni vstopal v jame, kjer je bilo potrebno plavati, v prvem tednu odprave, pa so bile take jame skoraj vse. In kot zadnji razlog ne moremo mimo dejstva, da smo imeli težave pri iskanju 12V akumulatorja za napajanje naše močne razsvetljave. Od drugega tedna dalje, pa so se stvari začele postavljati na pravo mesto, kupili smo akumulator, snemalčevo zdravstveno stanje se je

Desno je bilo slišati šum vode, zato sva se počasi prebijava skozi visoko travo, grmičevje in podrto drevje. Gozd je bil tako zaraščen, da sem slišal vodo čisto blizu pod nogami, videl je pa nisem, dokler nisem s palico odstranil vej in listja. Ocenil sem, da je iskanje po takšnem »pragozdu« prezahtevno, zato sva krenila nazaj in Branetu in ostalim povedala, kaj sva videla. Brane pa je bil bolj vztrajen in je že krenil po sledi kot jazbečar. Kakšne pol ure ga ni bilo nazaj, potem pa je povedal, da je našel vhod, ki kar nekaj obeta. Ker smo bili omejeni s časom, smo si lokacijo dobro ogledali in zvečer domačim jamarjem povedali kje in kaj je Brane našel. Zvečer pa smo se tehtali. Katastrofa! Čisto vsak jamar se je zredil. Eni so pridobili v Novi Zelandiji dve pa tudi po tri kilograme. So pa bili tudi takšni, ki niso izdali svojim kilogramov.Tehtali smo še malo naše kovčke, tako za kontrolo, koliko smo že zložili notri. kajti čez nekaj dni bo vsega lepega konec. No pa ni bilo tako, še veliko lepega nas je čakalo.

37

izboljšalo in končno smo lahko posneli tudi najlepše in najzanimivejše jame, ki smo jih tisti teden raziskovali. V zadnjih dneh odprave pa nam je predvsem uspelo posneti še precej zanimivih detajlov in skritih lepot Nove Zelandije. Težave z 12V akumulatorjem pa so se, v sicer nekoliko drugačni povezavi, pojavile še enkrat, saj smo težko najdeni akumulator želeli odpeljati s sabo v Slovenijo. Tu pa je nastal problem. Svinčeni akumulatorji po pravilih letalskih prevoznikov ne smejo leteti, saj vsebujejo kislino in svinec, skozi katerega rentgenski žarki ne prodrejo. Zaradi omenjenega dejstva, ker je možno v svinčenih zabojih na letalo pretihotapiti tudi eksplozivna sredstva in jih v skrajni sili uporabiti za teroristični napad, je letenje takih predmetov prepovedano. Po strogi kontroli naših potovalk pred letom domov, je ta nesrečni akumulator moral ostati na letališču v Novi Zelandiji.

V tednih po odpravi se začenja prava kalvarija ob pregledovanju in hkrati podoživljanju video gradiva, posnetega med odpravo. Narediti izbor primernega gradiva, brez izpuščanja ogromno nepozabnih posnetkov in trenutkov ter hkrati narediti video, ki bo zanimiv, ne predolg in celovit, se je izkazalo za večjo težavo, kot smo sprva načrtovali. 11 ur videoposnetkov, ki so že zaradi same narave medija veliko zgovornejši, kot vseh 15.000 fotografij, je potrebno zložiti v neko smiselno celoto in hkrati strniti v največ 15 oz 45 minut, kolikor bosta dolga krajša in daljša verzija filma. Verjamem, da nam bo tudi to uspelo.

Gregor Čuk

FAKULTATIVNI IZLETIKer sem človek, ki uživa v novih stvareh in je skrajno radoveden, sem se javila, da bo moje področje

izbira in vodenje fakultativnih izletov med jamarsko odpravo v Novi Zelandiji.

Zadeva sploh ni bila tako enostavna, kakor kaže na prvi pogled. Možnosti za oglede je nešteto, časa malo in razdalje velike.

Sprva je bilo načrtovano, da si naših 19 dni, ki smo jih preživeli tam spodaj razdelimo tako, da bomo imeli 5 dni za obisk Južnega otoka. Kljub temu, da smo ob prihodu še vedno razmišljali o tem, so nas domačini kmalu prepričali v nasprotno. Na južni otok se za manj kot 10-14 dni sploh ne splača hoditi. Žalostnih obrazov smo sprejeli to dejstvo in se pač osredotočili na severni otok. In tako smo začeli planirati in ideje so padale kot za stavo – Rotorua, središče maorske kulture in geotermalna dolina, Otorohanga Kiwi House, mesto Hamilton, mesto Wellington, mesto Auckland, Marokopa Falls, Kawhia, Taupo Lake – jezero in Jet boat, Tongariro Crossing – vulkan, Matamata, Coromandel…

Kako vse to uskladiti in hkrati še raziskovati jame? In samo 18 dni. To je bil moj izziv.

OTOROhANGA KIWI hOUSE, 11.01.2009

Prvi fakultativni izlet, ki smo ga opravili je bil obisk Otorohanga Kiwi House. Tretji dan našega bivanja v Waitomu nas je namreč presenetil dež in ker smo imeli jamarsko opremo mokro še od prejšnjega dne, smo

22.januar 2009 Ponoči me je bolel zob kot sam vrag. Moja draga pa me je rešila, saj sta dve tableti proti bolečinam in antibiotik naredili čudeč. Jutro sem dočakal brez večjih bolečin.V dopoldanskem času smo si šli ogledat trgovino, kjer lahko vidiš bele Angora zajce in različne izdelke, ki jih izdelujejo iz zajčje dlake. Vlasta si je zaželela šal in kapo v črni barvi. Rečeno in menda bo zadeva čez dva dni narejena.Prispeli smo v motelu Oasis v kraju Tukanu. Nekateri smo se namočili v jakuzijih s termalno vodo, nekaj najbolj odločnih pa se je namočilo v kar vročem bazenu. Osvežitev in sprostitev. Po osvežitvi pa je bila na vrsti večerja. Kje naj dobro jemo, da ne bo burger, piza ali kaj podobnega? Poiskali smo v bližini italijansko restavracijo in uspelo nam je. Jedli smo res odlično. Dimljeni jegulji, novozelandski

38

se podali na izlet v bližnje mestece Otorohanga. Kiwi House je pravzaprav ornitološki vrt, kjer gostijo vse najbolj znane vrste novozelandskih ptic, med drugimi tudi slavnega Kiwija. Ptič brez kril, malo večji kot kokoš je nočna ptica, ki živi v skoraj popolni temi. V naravi ga je praktično nemogoče opaziti, le včasih je možno slišati njegovo oglašanje, pa še to samo na določenih delih Nove Zelandije. V naravi naj bi jih živelo še okoli 5.000 primerkov, saj se je v preteklosti, zaradi naravnih plenilcev, njihovo število zelo zmanjšalo. Vendar pa smo bili veseli, ko smo izvedeli, da se v zadnjem času število zopet povečuje.

ROTORUA IN TE PUIA, 14.01.2009

Po nekaj dneh jamarjenja je nastopil dan, ko smo šli spoznavat Maore. Nihče od nas ni točno vedel, kaj naj pričakuje, ampak vsi smo si želeli v Rotoruo. To je mesto, ki je nastalo ob neštetih jezerih. Po največjem od njih je tudi dobilo ime. Dan je bil vroč in sončen, ravno pravšnji za sprehode v naravi. Rotorua je center maorske kulture. Podali smo se v središče imenovano Te Puia. Ime je dobilo po velikem gejzirju, ki izbruhne vsako uro do 30 m visoko. Dvigajočo paro smo opazili že ob prihodu in navdušeno čakali, da vstopimo v geotermalni park. Bil je vse, kar smo pričakovali – dvigajoča para, bruhajoči gejzirji, smrad po žveplu, fumarole, brbotajoče blato.

termalni izviri in seveda Maori. Naša vodička, po imenu Mili (seveda bi za njeno celotno ime porabila vsaj pol vrstice), je bila čisto prava tipična maorska ženska. Močne postave, prijazna in z nasmehom na obrazu. Razložila nam je vse mogoče o geotermalnem parku in nas na koncu mimo šole rezbarjenja in pletenja trave, povedla do Marae – njihove zborne hiše, kjer smo si nameravali ogledati kulturni program. Izmed množice smo izbrali našega predstavnika (Oliverja iz Francije), ki je izvedel pozdravni protokol z maorskih bojevnikom, ki nas je nato povabil naj vstopimo v hišo. Ogledali smo si nastop maorske skupine, poln plesa in petja, videli pa tudi čisto pravi Haka – njihov bojni ples. Dan smo zaključili z ogledom mesta in sprehodom ob jezeru. Utrujene nas je čakala še dolga in ovinkasta pot nazaj v Waitomo.

specialiteti, se nismo mogli upreti in tudi vse ostalo je bilo super.Kmalu smo šli spat, kajti naslednji dan pa bo res na vrsti osvojitev vulkanov.

23. januar 2009 Bujenje 5.30! Kako bi še spal, ampak ta misel je bila kratka. Spakirani, umiti in dobre volje smo pričakali avtobus, da nas popelje proti vulkanom. Avtobus rumene barve, star in razmajan, da takšen pri nas ne bi smel voziti že vsaj dvajset let ne, za volanom kosmat Maor, ob njem mali kuža. Vožnja kakšne pol ure. Radovedno smo gledali skozi okna, da vidimo tako težko pričakovane vulkane. Ob 7. uri smo bili na startu. Še zadnja informacija. Voznik nam pove, da nas pride iskat na cilj na drugi strani vulkanov ob 16.30 in naj bomo točni.Pohod, dolg 19,4 km je bil svojevrstna preizkušnja vzdržljivosti in sočasno uživanja v naravi. Kdor je želel imeti kaj od poti, je moral vsaj nekajkrat ustaviti konje, no noge in se ozreti, zajeti sapo in pustiti očem, da potujejo

39

KAWhIA ALI POT V NEZNANO, 15.01.2009Izlet, ki je sledil, je kasneje dobil ime »Pot v neznano«. Jutro je obetalo lep sončen dan in jasno,

hoteli smo jo mahniti na morje. Bivali smo na otoku, pa sploh še nismo videli obale. Odločili smo se, da si pogledamo mestece Kawhia na zahodni obali otoka. Vmes smo se ustavljali ob naravnih spomenikih in sicer velikem naravnem mostu, fascinantnih skoraj 30 m visokih slapovih Marokopa Falls in jami Piri

Piri. Vmes pa opravljali fotografske podvige in celo en »fotoshooting«, tudi kasneje poimenovan »Razkošje v travi«. Vse je dobro kazalo, smer je bila prava, tudi morje smo že videli v daljavi, ampak do njega nikakor nismo mogli. Bolj kot smo brali zemljevide, navigirali, prižgali GPS navigacijo, Google Earth in podobno, morja nismo našli. In tako smo malo razočarani, utrujeni od ovinkaste vožnje, še bolj pa lačni odpujsali proti domu.

in božajo divjo naravo. Vzpenjanje in premagovanje 1.000 m višinske razlike je pobralo kar nekaj moči. Toda vsak postanek, vsak pogled, vsaka roža, mahovi, lišaji, resa, grmičevje, črne skali, temno rdeči, zamolklo rjavi kamni in igrivi potočki so me vzpodbujali, da nisem upal potožiti, da je naporno. Kje pa! Vulkani, kraterji, smaragdno zeleno modra jezera, na vrhu smo jih videli kar štiri, so bili plačilo za tisti dan, za leta nazaj in še za nekaj let naprej. Spust na drugi strani je bil seveda lažji. Več časa je bilo za opazovanje narave, mnoge fotografije in klepet s kakšnim popotnikom. Cilj smo dosegli malo pred 14.uro po lokalnem času. Ekipa, ki je prispela do cilja pred nama, je ležala po tleh, midva z Vlasto pa sva po malici malo poklepetala z starejšim parom iz Kanade. No Vlasta je bila bolj družabna, sam pa sem urejal misli po prekrasnem dnevu.»Bilo je vredno vsake kapljice znoja!« je zabeležila Vlasta in sporočilo poslala v domovino.

40

hAMILTON, 18.01.2009

Za premor med jamarskimi podvigi, smo si vzeli prost dan, za zvečer smo imeli namreč dogovorjena ogleda jam Glow Worm Cave in Ruakuri Cave, ter si ogledali mesto Hamilton. Mesto je dobilo ime po znanem škotskem poveljniku kapitanu Johnu Charlesu Fane Hamiltonu. Hamilton, ali maorsko imenovano Kirikiriroa, je glavno in tudi največje mesto področja Waikato, drugače pa 4. največje mesto na Novi Zelandiji. Nekateri so ga izkoristili za nakupe, drugi za oglede. Omembe so zagotovo vredne čudovite kamelije, ki smo jih srečevali na vsakem koraku.

TAUPO LAKE, hUKA FALLS, 19.01.2009

Po planu je bil naslednji izlet dvodnevni. Prvi dan naj bi si ogledali Jezero Taupo, drugi dan pa opravili prečenje vulkana. A nam jo je zagodlo vreme, tako da smo lahko izvedli le prvi dan. Še enkrat smo se torej podali na dolgo in ovinkasto pot proti jugu, tokrat v prestolnico adrenalinskih športov severnega otoka, v mesto Taupo. Taupo leži ob istoimenskem jezeru, ki je največje jezero vulkanskega nastanka na svetu. Obsega 600 km3 površine, iz njega pa se izteka reka Waikato. Reka je poleg hidroenergetskega potenciala, ki ga ima, pomembna še za nekaj drugega. Na njej se izvaja slavni Jet Boat.

Že kar nekaj dni vnaprej smo rezervirali naš termin in polni pričakovanja smo se podali proti vodi. Oblekli so nas v posebne obleke, nam nadeli rešilne jopiče (zaradi česra smo nekateri malo skeptično nadeli vse skupaj nase) in nas posedli v čoln. Jet Boat je plastičen čoln, praktično brez ugreza, ki z veliko hitrostjo, tam okoli 70 km/h, drsi po gladini reke, dela obrate za 360°, preganja labode, se na milimetre

24. januar 2009 Prispeli smo na Coromandel, v kaj Tairua. Motel Pacific Harbour Lodge, v katerem bomo prespali, je kar lep, moderen. Z izbiro smo zadovoljni, le cena bo nekoliko višja, kar pa je pač pogojeno s kakovostjo. Odpeljemo se proti znani plaži Hot Water Beach. Že prvi pogled na peščeno plažo nas je očaral. Kopanje, nato ležanje v potoku, ki se v bližini izteka v morje in v katerem je termalna voda topla kakšnih trideset stopinj, paradiž. Kopali smo se kakšno uro, zato je seveda ta čas minil kot bi mignil. Družba je še mimogrede zakopala v mivko Braneta, tako da mu je ven gledala samo glava. Ko je nanj stopil še Matej, nismo mogli verjeti, da je mivka amortizirala Matejevo težo, sicer bi Braneta lahko kar tam pokopali. Tisti večer smo se Andrej in Alenka Unetič ter jaz in Vlasta sprehajali ob obali v bližini motela, kjer imeli rezervirano prenočišče. Sprehod ob morju, mogočno butanje valov, mehka trava pod nogami, počitniške hiše

41

izogiba iz vode štrlečim štorom in skalam ter svojo pot zaključi ob čudovitih in silovitih slapovih Huka Falls. Po navodilih našega izredno prijaznega in komičnega šoferja se je začel podvig.

Noro, enkratno, nepozabno in jasno, adrenalinsko do konca. Kriki navdušenja so kmalu prekrili skeptične obraze in nikomur ni bilo žal, da se je podal na tovrstno izkušnjo. Definitivno vredno ponovitve. Po adrenalinski izkušnji smo potrebovali nekaj bolj umirjenega in si zato ogledali Center vulkanskih aktivnosti na tistem področju. Filmi o vulkanskih izbruhih so nekatere tako uspavali, da jih je še simulator potresa komaj predramil. Lačnih želodcev smo se podali na lov za kosilom, kar je ob 16:00 uri v Novi Zelandiji sila težko opravilo. Gre namreč za to, da restavracije kosila strežejo do 15:00 ure, večerjo pa šele od 17:00 ure naprej. In tako je spet profitiral dobri stari McDonalds ter Pizza Hut, verigi, ki sta odprti kadarkoli, pa še preverjeni. Pot smo nadaljevali proti mesti Tokaanu, kjer smo imeli rezervirano prenočišče in jutranji prevoz do nacionalnega parka Tongariro, od koder naj bi se povzpeli na vulkan. Prijazna gospa na recepciji pa nas je presenetila z dejstvom, da so za naslednji dan vsa prečenja skozi Tongariro odpovedana zaradi slabe vremenske napovedi. Vsi razočarani smo se posedli v avtomobila in se vrnili nazaj v Waitomo.

Bližal se je konec naše odprave. Ostali so nam le še štirje dnevi. Odločitev je padla. Poskusiti ni greh, pa še v tretje gre rado.

TONGARIRO cROSSING, 23.01.2009

In tako smo se še tretjič podali po sedaj že dobro znani ovinkasti poti proti mestu Taupo, z namenom tokrat v resnici osvojiti vulkan Mt. Ngauruhoe. In smo ga! Vreme nam je tokrat služilo in prečkali smo

osvetljene, na terasah ljudje s pijačo v roki, skoraj brezčasni občutek. Čutil sem, da življenje teče počasi, mirno, lagodno in da je hkrati vsaka minuta tako dragocena, da je treba v slehernem trenutku uživati in pustiti, da se te Nova Zelandija dotakne vse do dna duše.

25. januar 2009 Imeli smo bogat zajtrk v lokalu nasproti našega tropskega motela, potem pa smo se odpeljali na ogled posebne naravne znamenitosti – naravnega okna Catedral Cove, ter mogočne skale, ki je v prekrasnem zalivu nekaj metrov od obale. Skala je visoka kakšnih dvajset metrov in zdelo se mi je, da je noben plezalec ne bi mogel osvojiti in da je nalašč takšna, da izpričuje svojo veličino in nedostopnost. Pogled skozi skalni obok na to skalo je edinstven in je že našel posebno mesto v mojih spominih. Srečali smo celo skupino Hrvatov. Le kdo bi pomislil, da naši sosedje potujejo na izlet v Novo Zelandijo. Ko

42

19,4 km dolgo pot preko vulkanskih kraterjev in smaragdnih jezer, imenovano Tongariro Crossing. Temu izletu je posvečen celoten članek, tako da na tem mestu samo za pokušino.

MATAMATA IN cOROMANDEL PENINSULA, 24.01. IN 25.01.2009

Naslednji dan, smo spakirali naše stvari, se poslovili od koče in sostanovalcev in se odpeljali proti Matamati – prizorišču, kjer je v času snemanja trilogije Gospodar prstanov stala hobitska vas.

Po ogledu veličastne kmetije je sledila pot proti morju. Tokratni cilj je bila glavna počitniška destinacija novozelandcev – Polotok Coromandel. Peščene plaže, visoki pacifiški valovi in jasno tudi toplejše temperature. V mestu Tairua smo imeli rezervirano prenočišče v »tropskem« motelu Pacific Harbour Lodge, ki se je izkazal za čudovitega. Hitro smo se

namestili in sklenili, da se še isti dan namočimo v morju. Odpeljali smo se na cca 15 min oddaljeno plažo, imenovano Hot Water Beach.

so že šli skoraj čisto mimo, jim je naš Matjaž malo pokvaril dopust z besedami; »Trdinov vrh je naš!« Od presenečanja niso zinili ničesar.Potem pa nas je čakalo ta glavno kopanje. Na Hot water beach-u smo med 11. in 13. uro skakali po vodi, surfali z izposojenimi kratkimi surfi, kot otroci. Z Vlasto sva šla pogledat, kako ljudje z kratkimi lopatami v mivki nekaj metrov od morja kopljejo do pol metra globoke jame in se namakajo v vodi, ki privre na plano. Pa sva poskusila še midva. Voda v izkopanih jamah je topla, v nekaterih pa tako vroča, da ne moreš stati. Kajti vroči vrelci, ki jih je pod mivko kar veliko, zagotavljajo nenehni pritok vroče vode. Ponoči, ko se ljudje umaknejo, morje najverjetneje zalije izkopane jame, naslednji dan se zgodba ponovi.Naj zapišem, da smo se zaradi zelo močnega sonca prav vsi izdatno namazali z zaščitnimi kremami z visokim zaščitnim faktorjem, vsi razen Mateja. Kmalu smo odpotovali proti Aucklandu, naši zadnji postaji pred vrnitvijo

43

Posebnost te plaže so vroči izviri vode, ki pridejo na površje, ko se plima umakne. Takrat vsi navdušeno kopljejo vsak svojo luknjo in si na ta način privoščijo svoj termalni bazenček na obali. Prijetno presenečeni smo ugotovili, da morska voda sploh ni mrzla, kakor smo pričakovali in da nas naslednji dan čaka pestro dopoldne na mivki. Po večernih sprehodih in drugih aktivnostih smo si privoščili samo še spanec. Dan, ki je sledil je bil morsko obarvan. Zjutraj smo si ogledali Cathedral Cove – veliko morsko naravno okno in ogromno skalo, ki jo je morska erozija izpodjedala skozi tisočletja. Nato pa si privoščili sončenje, plavanje, surfanje vse do kosila.

Po odličnem, končno morsko obarvanem kosilu, nas je pot vodila proti koncu naše poti, v Auckland, kje naj bi v motelu blizu letališča dvakrat prenočili in nato odleteli nazaj v našo podalpsko državico.

domov. Da ne pozabim. Po nekaj urah, zvečer pa še posebno, je Matej okoli hodil samo še v »gatah«, po vsem telesu rdeč kot kuhan rak. Še pogledati ga nisi smel. V Auckland smo prispeli ob 17.uri. Naša dva izvrstna šoferja sta kar hitro našla motel »Pacific inn.« Samo odložili smo manjše kovčke in že sta Andrej in Alenka Unetič odhitela nazaj v Waitomo po vso preostalo prtljago, večje kovčke in jamarsko opremo. Vsi drugi pa smo zavili v bližnji lokal na večerjo in klepet.

26. januar 2009Zajtrk v motelu Pacific inn je bil čisto v redu. Stregla sta nas natakar in natakarica, kitajskega porekla, kar je zelo pogosto v podobnih motelih in manjših restavracijam, predvsem v večjih mestih. Odpeljali smo se v center Aucklanda. Med potjo smo naleteli ravno na start jadralske regate in si zadevo malo pobliže ogledali. Potem pa smo odšli do akvarija Kelly Tarltons, neke vrste morskega podvodnega živalskega

44

AUcKLAND, 26.01.2009

Auckland je sicer največje, ne pa tudi glavno mesto Nove Zelandije. Zadnji ponedeljek je bil namenjen obisku znamenitega akvarija The Kelly Tarlton's, kjer tako ime, kot tudi pingvini spominjajo na slavnega pustolovca in raziskovalca Antarktike Kellyja Tarltona. Popoldne je bilo prosto, namenjeno še zadnjim nakupom in morebitnim posamičnim ogledom znamenitosti mesta. Nekateri smo se podali na 220 m visoki Sky Tower in si ogledali mesto še iz zraka, drugi so raje dan preživeli na ulicah in občudovali visoke moderne nebotičnike. Kakorkoli, vsi smo zapravili še zadnje dolarje in dan pred povratkom počasi začeli zbirati misli, občutke in doživetja preteklih tednov, ki smo jih za vedno ujeli

v neštetih čudovitih fotografijah in ki jih zagotovo nihče izmed nas ne bo nikoli pozabil.

Alenka Unetič

vrta, kjer smo lahko videli pingvine, skate, morske pse, rake, školjke.Sledil je ogled mesta. Seveda nismo izpustili vožnje z dvigalom na 224 m visok stolp, ki je menda najvišji tovrstni stolp na južni polobli. Razgled na mesto je bil odličen. Naročili smo kavo in kot zanimivost naj povem, da je na vsaki kavi bil drugačni lik, lepo. Lahko smo tudi videli ljudi, ki so se s prostim padom in s posebno opremo spuščali kot kamikaze proti tlom. Noro, adrenalinsko do skrajnosti. Tudi to je Nova Zelandija.Zvečer pa je sledilo tehtanje kovčkov. Zlaganje, prelaganje, znova tehtanje. Končno so bile teže kovčkov usklajene in še zadnjič spanje v Novi Zelandiji.

27. januar 2009 Bujenje ob 5.45, saj smo tako naročili v recepciji motela. Odhod na letališče. Oddaja vozil, katera smo imeli najeta. Zadnji nakupi daril. Ponovno kontrolne točke, prijava prtljage, vkrcanje na letalo. Komaj smo se dobro

45

MAORI – LJUDSTVO NOVE ZELANDIJE IN ROTORUARotorua je kraj, kot noben drug na svetu. Lahko stojiš na aktivnih

vulkanih, kjer mimo tebe iz tal šviga para, navdušeno spremljaš erupcije gejzirjev, opazuješ brbotajoče blato, hkrati pa se sprehodiš po čudovitih neokrnjenih gozdovih, ki prekrivajo pokrajino. Čeprav tvoj sprehod vseskozi spremlja vonj po žveplu, je sprehod in pogled na številna jezera, ki obdajajo mesto, dih jemajoč. Rotorua je pravi geotermalni paradiž.

In tukaj, v vulkanskem in geotermalnem središču severnega otoka Nove Zelandije je tudi središče maorske kulture.

Maóri so domorodno ljudstvo Nove Zelandije, ki govori maórščino. Beseda Maóri v maórščini in v nekaterih drugih polinezijskih jezikih pomeni običajno ali navadno osebo. Maorščina je poleg angleškega jezika, tudi drugi uradni jezik Nove Zelandije.

Maori so oceanskega – polinezijskega izvora. Na otoke Nove Zelandije so pripluli približno v 10. stoletju. S seboj so pripeljali pse in podgane ter verjetno še nekatere druge vrste živali, ki pa se niso ohranile.

Legenda pravi, da naj bi se Maori priselili na to območje iz domovine, legendarne »Hawaiki«. Nihče pravzaprav ne ve točno, kje naj bi ta domovina bila. Po od teorij naj bi bilo to nekje blizu Havajev, splošno sprejeta teorija danes pa je, da naj bi Maori izvirali iz Kitajske, potovali preko Tajvana in Filipinov do Indonezije in nato na otok Fidži. Od tam pa preko Samoe do Tahitija in nato mimo Cookovih otokov na Novo Zelandijo. Namigovanja, da naj bi Maori prišli na Novo Zelandijo po naključju ne držijo, saj obstajajo dokazi, da so imeli zelo napredno razvita znanja o položajih zvezd in morskih tokovih.

Družbeni red Maorov je bil zelo zapleten. Širša družina in klan sta bila stebra sorodstvenega občutka pripadnosti. V to osamljeno in močno zakoreninjeno družbo so začeli v vedno večjem številu vdirati britanski naseljenci in prinašali s seboj svojo vero in kulturo. Z njimi so prišle v deželo tudi bolezni, proti katerim Maori niso bili odporni. Posledica je bila zelo visoka umrljivost, ki je zmanjšala število maorskega prebivalstva skoraj za polovico.

Maori so oblečeni v nekakšna krila iz rafije oziroma posebne pletene trave, ki jim segajo do pasu, s tetoviranimi in poslikanimi obrazi in telesi, oboroženimi z dolgimi sulicami, plešejo bosi svoj bojni ples haka. Ko sprejemajo svoje prijatelje, veselo zavpijejo: »Hongi!« Nato podrgnejo svoje nosove ob nosove gostov.

posedli na letalo, ko so stevardi že iskali Braneta. Nekaj je bilo narobe z njegovim kovčkom. Ker Brane ni vešč angleščine, je šel zadevo urejat Gregor. Čez kakšne pol ure je Gregor prišel nazaj in povedal, da je Brane, ki se ni seznanil, da se na letalo ne sme vzeti akumulatorjev in podobnih zadev, naredil prav to in v kovček dal akumulator za delov jami. Na rentgenu kovčkov se je zadeva pokazala in alarm je bil sprožen. Kovček je bil odstranjen in potem smo lahko končno krenili. Nova Zelandija, na svidenje!Polet do Sydneya je bil zelo prijeten. Mateja je skrbelo, kje bo sedel Sikh, ki smo ga srečali na letalu. Glej, glej, sedel je k Mateju. Matej je pri miru zdržal kakšne pol ure, potem pa frrr po letalu v zadnji konec. Čez čas je Sikh postal zaskrbljen in je šel Mateja iskat vse do WC-a. Ko smo za to zvedeli ostali, seveda smeh. Sikh, ki je opazil naš smeh, je radovedno opazoval Matejevo in naše reakcije. Da razrešim nepojasnjeno stanje, sem vprašal

46

Njihova zborna hiša se imenuje Marae in v njej potekajo plemenske slovesnosti Maorov. Marae je središče maorske skupnosti in je znotraj in zunaj okrašena s tradicionalnimi rezbarijami. Maorske rezbarije ponazarjajo verovanje, da imajo vse stvari notranjo duhovno moč. Rezbarstvo in pletenje trave sta dve od najpomembnejših maorskih umetniških obrti.

Posebnost maorov je tudi »Moko«. Izrazite in pozornost vzbujajoče tetovaže predvsem obraza, pa tudi nekaterih drugih delov telesa. Moko – popolna tetovaža obraza, je bil predvsem v domeni moških. Tetovaže ženskih obrazov so bile omejene zgolj na predel brade, zgornje ustnice in nosnic. Dandanes se Moko vzpostavlja pri naraščajočem številu Maorov, ki želijo na ta način ohraniti svojo kulturo ter identiteto.

Pred prihodom belega človeka, ki ga imenujejo Pakeha, so se vsi običaji in vse značilnosti maorske kulture prenašale na nove generacije z ustnimi viri, ki vključujejo predvsem legende in neštete pesmi.

Tradicionalna maorska kuhinja se imenuje Hangi. To je obrok, ki so ga pripravljali ob večjih slovesnostih. V vroče kamenje so izkopali majhno votlinico in vanjo najprej položili liste kolerabe (cimo) ali vodno krešo, pa se obrok ni zažgal. Ovčetino, svinjino, piščanca, krompir in Kumaro (ne gre za kumaro, ampak za poseben, sladek krompir) so nato zložili v posebno košaro, ki so jo potem prekrili s krpami iz ovčje volne

in platnom. Nato so košaro postavili v votlinico in jo prekrili z zemljo. Obrok se je tako kuhal približno 3 ure. Hangi

je še danes popularna alternativa pečenju na žaru.

Seveda govorimo o prvotnih naseljencih in takratnem času. Danes lahko vidiš Maora zgolj v kakšni izmed kulturno - etnoloških predstav, ki jih pripravljajo za turiste ali pa v zaprtih skupnostih, kamor pa kot navaden prišlek ne moreš stopiti.

Nekdanji način življenja je ohranilo le malo Maorov, saj so se v začetku 20. stoletja Maori začeli preseljevati v mesta in zaživeli tako, kot evropski priseljenci oziroma tako, kakor živimo mi. Edino, kar so ohranili in prenesli v moderni čas ter ga naredili nesmrtnega je Haka – njihov bojni ples. Prevzela ga je državna rugby reprezentanca, tako imenovani All Blacks, ki ga z namenom prestrašiti in zmesti nasprotnika, še danes odpleše pred vsako tekmo.

Sikha od kod je in kaj počne. Sredi smeha, ki je bil kar v zraku, je povedal, da je živi v Avstraliji in da je zaporniški paznik in da lovi barabe po svetu. Ko sem to povedal Mateju, Matej ni več sedel k Sikhu.V Sydneyu pa smo morali čakati za nadaljevanje poleta kar šest ur. Igrali smo kanasto, da nam je čas hitreje minil.No, končno naš Boeing 767, kontrola kovčkov. In koga srečamo na točki, kjer so bili osebni pregledi? Možakar iz Bosne, ki že dolgo živi v Avstraliji, nas je pozdravil, zanimalo ga je tudi, če skupina Buldožer še igra. In spet smo lahko videli, da je svet v bistvu majhen.Polet do Singapurja se je pa kar vlekel. Nekaterim je uspelo dremati, tu in tam je kdo tudi zaspal, sam pa nisem bil te sreče. Ko smo v Singapurju spet čakali, da so nam očistili letalo in da se je kompletna posadka zamenjala, je bilo spet malo časa za trgovinice in wc. Končno polet naprej. Vendar, ko smo se vkrcali na letalo, letalo

47

Maori sestavljajo okoli 14 % vsega prebivalstva, kar pomeni, da jih je približno 600 000. Novozelandci so se dolgo hvalili z odnosom med Maori in Britanci, raziskave pa so pokazale, da imajo Maori v družbi podrejen položaj. Vlada si na vse načine prizadeva, da bi vključila maorske prišleke s podeželja v mestno življenje. V mestih je veliko maorskih mladinskih klubov, katerih člani se vsako leto pomerijo na kulturnih festivalih, ki jih prirejajo po vsej deželi.

Kakorkoli. Kljub temu, da je število Maorov v manjšini, te na vsakem koraku spomnijo, da so tam. Povsod so lesene rezbarije, kipi, totemi, spominki in vplivi maorske kulture. Ne nazadnje, prva stvar, ki jo zagledaš ob izkrcanju iz letala na mednarodnem letališču Auckland, je ogromen napis na steni v maorskem jeziku. Haere mai Aotearoa – Dobrodošli v Novi Zelandiji. In v tej državi se človek RES počuti dobrodošlega.

Alenka Unetič

POhOD SKOZI NAcIONALNI PARK TONGARIROPrihod v kraj TOKAANU v četrtek v popoldanskih urah. Nastanili smo se v motelu, kjer so poleg prenočišča

ponujali tudi bazene z geotermalno vodo. Seveda smo si jih dodobra privoščili. Ko smo se prilagodili na temperaturo vode (cca 38-40°C), smo pravzaprav kar uživali.

Po razmeroma kratki noči smo se prebudili v lepo jutro, ki je obetalo še lepši dan. Kot nalašč za našo visokogorsko turo. Za vzpon do vulkanskih kraterjev, ki ležijo na nadmorski višini med 1800 – 2300m, se nas je odločilo 11 članov. S seboj smo vzeli tudi slovensko zastavo, ki je ves čas veselo plapolala v vetru in vzbujala veliko pozornosti pri ostalih pohodnikih. Že pred 6. uro zjutraj smo se z minibusom vzpenjali proti izhodišču na višini 1100 metrov. Ko nas je šofer zložil, je odpeljal nazaj proti dolini. Ostali smo sami, še z štirimi drugimi pohodniki, pred mogočno vulkansko goro. Ni bilo druge možnosti, kot da vzamemo pot pod noge. Vijugasta steza nas je peljala mimo ostankov vulkanskih izbruhov in vedno bolj revne vegetacije do bivaka Mangatepopo, kjer se da olajšati na WC, šotoriti, v primeru slabega vremena pa tudi skriti pod streho. Po kratki malici iz nahrbtnikov smo se podali proti prvemu resnejšem vzponu. Prišli smo v osrčje nacionalnega parka TONGARIRO. Novozelandci so park uredili res vzorno. Čudovito speljane poti, večinoma lesene konstrukcije, s proti drsnimi oblogami, lepo markirane, z lično označenimi križpotji, nevpadljive table s kratko razlago videnega. Vijugasta steza se je občasno kar precej postavila pokonci, kar je raztegnilo našo četico. Dobra kondicija je čudovita reč, če je pa nimaš, jo moraš nadomestiti z voljo in trmo, v kar so se nekateri prepričali. Bolj ali manj utrujeni smo prišli na področje južnega kraterja, kjer smo si vzeli nekaj časa za počitek in požirek osvežilne pijače (voda).

Z naše desne se je dvigoval mogočni Mt. Ngauruhoe (2287m). Vrh je bil delno zasnežen. Kar precej časa se nas

nikakor ni krenilo naprej, Najprej so nam rekli, da je kakšnih 15 minut za počakat, potem da preverjajo, če je vse o.k. in tako dalje, tako da smo čakali na letalu kar dve uri, da smo končno le poleteli. Nekako sem uspel ugotoviti, kateri položaj sedenja mi je najmanj nelagoden in malo sem zaspal. Končno Frankfurt. Letalo je lepo pristalo. Malo smo morali počakati na letalo za Brnik, vendar je bilo to sedaj, ko smo bili v Evropi, mnogo lažje. Spet smo igrali kanasto in tarok, da nekako premagamo čas. Ko je bilo potrebno na kontrolni točki pokazati potni list in karto, pa Matjaž ni našel ne nega ne drugega. Gregor je še dejal, da je Matjaž na vsak način hotel imeti dokumente pri sebi in tako si je sam kriv, da jih sedaj nima. Vsi drugi smo šli čez kontrolno točko, Brane, Gregor in Tine pa so ostali z Matjažem. Med tem smo se drugi del ekipe že peljali z avtobusom proti letalu za Brnik. Matjaž nas je klical in prosil, če preverimo ali je pri katerem od nas njegov potni list. In glej, v vetrovki od Mateja je bil Matjažev potni list in letalska karta za Brnik. Zadeva

48

je nekaj spogledovalo z vrhom. Na tabli je pisalo, da je potreben čas za vzpon na vrh in sestop 3 ure. Za podvig sta se odločila samo dva junaka: Matjaž in Gregor. S seboj sta vzela kamero in nekaj pijače. Ostali del skupine je bil kar nekoliko skeptičen glede njunega podviga. Le jaz sem bil prepričan, da jima bo uspelo sestopiti do predvidenega časa (16.30). Ostala večina se nas je spopadla z vzponom do Rdečega kraterja na višini 1886m. Odprl se nam je čudovit pogled, ki ga ne bomo pozabili nikoli. Večina od nas še nikoli ni gledala v peč, ki jo globoko pod zemljo kurijo peklenščki. Vulkan spi. Da je še živ, pričajo meglice vroče pare, ki izhajajo iz skritih razpok, njegova sapa pa smrdi po žveplenih plinih. Marsikje je zemlja še vroča, pa čeprav je od zadnjega izbruha minilo skoraj 20 let. Vse okrog pepel, večje ali manjše prežgano kamenje in skale, ki jih je nekoč izbruhal iz svojega drobovja. Raznobarvne kamenine, ruda, minerali vsepovsod, do koder nese pogled. Kakšnih 100 m pod vrhom se v nebesni modrini lesketajo jezera. Čudovito vreme z rahlim vetrom, kot nalašč za pohod. Vsi smo bili enotnega mnenja. Vsako kapljo potu je bilo vredno preliti za pogled, ki je bil okoli nas.

Daleč za nami, na sosednjem vrhu, smo videli dve zeleni piki, ki sta se kar hitro vzpenjali proti vrhu sosednjega kraterja. To sta bila Gregor in Matjaž že tik pod snežno mejo. Z vrha Rdečega kraterja smo se spustili slabih 100m do Emerald Lakes.

Tu smo si vzeli nekaj časa za počitek in malico. V čudovitem okolju treh Smaragdih jezer, kjer sicer ni bilo videti nikakršnega življenja, je bilo prijetno občudovati svet okoli nas, kot bi bili na kakšnem tujem planetu.

se je uredila, sicer pa Čukom ne bi bilo hudega, saj je z njimi ostal Tine in lahko bi igrali tarok v štiri.Polet do Ljubljane je minil mirno in prijetno. Najprej sem občudoval pod nami kilometre belih oblakov. Bili so popolnoma ravni kot snežna ravan. Ko pa smo zagledali Alpe, je srce zaigralo: »Doma«Na letališču so nas že čakali sorodniki, prijatelji, člani kluba. Naju z Vlasto pa sta čakala sin Anže in hčerka Anja. Stisk rok, objemi., vprašanja. Tudi slovenska zastava je zaplapolala. Zunaj pa nas je pri avtobusu že čakal dober, domač narezek in seveda cviček. Pot domov z avtobusom je minila kot bi trenil.Vtisov je veliko. Ko sem razmišljal, kaj vse je potrebno še zapisati, sem se spomnil, da je treba nekaj stavkov nameniti naslednjim značilnostim Nove Zelandije: gozdovi, rože, živali, ceste, mostovi, hiše, urejenost, prijaznost ljudi in navade, prehrana.Nova Zelandija premore okoli 250 avtohtonih drevesnih vrst. Ko to primerjamo z našim okoljem, hitro

49

Pot nas je peljala skozi Centralni krater (v premeru slab km), vse okrog lava, kamenje, pepel, tu in tam kak šop trave in kakšna cvetlica vmes. Po rahlem vzponu smo na drugi strani zagledali večje Modro jezero velikosti več 10 ha. Pomislili smo, kako bi se tako jezero dalo uporabiti, če bi ga imeli doma. Vijugasta pot nas je pripeljala do zavetišča Ketetahi. Tu je voda še vedno nepitna. Pokrajina je počasi začela oživljati.

Trava, cvetlice, tudi nekaj žuželk, čmrljev je bilo opaziti. Zadnji del poti se je kar vlekel, saj je bil za levim ovinkom, kot po pravilu desni in tako dalje skoraj v neskončnost. Končno smo ugledali parkirišče, kjer je na prevoz čakalo že kar nekaj pohodnikov. Imeli smo še skoraj 3 ure časa, saj smo bili dogovorjeni za prevoz ob 16.30 uri. Naša najhitrejša skupina je za 19,4 km poti potrebovala 6 ur in 45 minut. Druga skupina, ki

so jo sestavljali predvsem botaniki, si je vzela nekaj več časa za foto dokumentiranje flore in favne. Kakšno uro pred odhodom minibusa sta sestopila tudi Gregor in Matjaž. Čas do odhoda smo izkoristili za poležavanje v senci velikih palmovih praproti in klepet s pohodniki iz raznih koncev sveta.

Pod mogočnimi vtisi vulkanske gore je tudi vožnja proti Waitomu hitro minila.

Brane Čuk

ugotovimo, da je pestrost v gozdovih še veliko večja. Drevesa imajo seveda drugačne krošnje, listi so v različnih odtenkih zelene in rumene barve. Tudi rastejo veliko hitreje zaradi ugodne klime, zato ni nič nenavadnega, če imajo debla v premer en meter in več. Povsod, kjer smo bili, smo opazili zelo veliko rož, tako v mestih kot na podeželju. Nekatere rože, ki jih pri nas komaj gojimo kot lončnice, tam zrastejo v velikih sestojih v naravi. Posebna značilnost so ogromne praproti, ki zrastejo tri do štiri metre v višino. Vendar pa je pestrost živalskih vrst po mojem prepričanju dosti manjša kot v Evropi. Nimajo nobenih zveri, največji škodljivec, tako ga obravnavajo, je oposum, mački podobna žival, ki se hrani s ptičjimi jajci in ptičjimi mladiči. Med pticami ujedami je največji sokol vrste Falkon. Edina vrsta ptic, ki smo jih videli v naravi in je enaka našim, so vrabci. Na jezerih smo videli črne labode, zelo elegantne ptice. Imajo približno 60 milijonov ovac in skoraj 10 milijonov govedi. Res se vsa dežela pase. Takšna količina živali seveda vpliva na okolje in pozna se že

50

hOBBITON (MATAMATA)Da bi lahko posneli film, kot je trilogija Gospodar prstanov, so morali ustvarjalci filma najti lokacijo, ki

bi predstavljala zemljo, kakršna je bila pred 7000 leti. Našli so jo na Novi Zelandiji, kjer še vedno obstaja neukročena narava, ki jo sodobna tehnologija še ni skvarila. Ker pa je bilo veliko lokacij pod zaščito novozelandske institucije za varstvo naravne dediščine, so morali poskrbeti, da za sabo niso puščali razdajanja, kljub ogromnim množicam ljudi, ki so krožile po prizorišču. Preden se je samo snemanje pričelo, so celo novozelandski Maori blagoslovili sam kraj snemanja.

Tudi mi smo si ogledali znamenito vasico imenovano Hobbiton, ki se nahaja v bližini manjšega mesta Matamata, na farmi družine Aleksander, kjer še danes živijo vsi trije bratje Aleksander. So lastniki 500 ha travnikov, kjer pasejo okrog 13.000 ovc in 300 glav goved. Z vodičem smo si ogledali mesto, kjer so posneli prizore za vse tri filme trilogije Gospodar prstanov.

Da so sploh lahko pričeli s snemanjem, so eno leto pripravljali teren za delo. S pomočjo vojske so zgradili 1,5 km ceste in da so ustvarili pravo idilo, so eno leto prej posadili 5000 kvadratnih metrov zelenjavnih in cvetličnih vrtov, tako da je pred pričetkom snemanja vse izgledalo naravno. Pripeljali so celo 26 ton težko drevo, ki je bilo razžagano, ga spet sestavili in na njega nalepili umetno listje. Večina zgradb in mostov je bilo sestavljenih v studijih, nato pripeljanih na mesto snemanja in dokončno dodelano. Za to so uporabljali v glavnem stiropor in poliester, ki so ga prebarvali, da je izgledal kot sto let star les.

Da bi si današnji obiskovalci lažje predstavljali, kako je pokrajina izgledala med snemanjem filma, so na ogled številne slike, ki prikazujejo filmski izgled te vasice. Za snemanje vseh delov filma so uporabili preko sto lokacij po vsej Novi Zelandiji, pri tem, je sodelovalo okrog 2.500 ljudi, trajalo pa je 274 dni. Za konec pa za vse ljubitelje še kratek verz iz filma:

Trije Prstani za vilinske kralje pod nebo bleščavo,sedmeri za škratje vladarje v njih skalnem zaklonu,

deveteri za smrtnike, ljudi z umrljivo naravo,en sam pa za temnega vladarja,

ki sedi na tramu v Mordorju, kjer sence ležijo stoglavo. Trije Prstani za vilinske kralje pod nebo bleščavo,Edini, ki jim vsem vlada, Edini, ki jih vse preseže,

Edini, ki jih vse poišče in jim v temi poveže v Mordorju,kjer sence ležijo stoglavo.

Mojca Požgaj

kot težava s pitno vodo, čeprav imajo veliko izvirov in vodotokov, vendar jih je velika večina onesnaženih.Zanimiv je promet. Saj seveda vozijo po levi. Naši šoferji so bili pri obvladovanju leve vožnje kar dobri. Tudi sam sem poizkusil voziti nekaj kilometrov. Najprej sem preveril kako delujejo naprave v avtomatikih, nato pa sem pazljivo odpeljal par kilometrov. Ves čas sem si govoril: »Franci po levi, po levi!« Promet je dosti redkejši kot pri nas. Včasih se lahko pelješ nekaj kilometrov, pa ne srečaš nikogar. Nekaj posebnega so mostovi. Večina mostov je zgrajeni tako, da so dosti ožji kot pri nas in omogočajo promet samo v eno smer. Vsi vozniki seveda zato previdno pripeljejo do mostu in se prepričajo, če je nasprotna smer prosta. Ker rad opazujem urejenost tako mest kot podeželja, sem hitro ugotovil, da imajo zelo veliko posluha za zelenice okoli hiš. Vse je urejeno, trava postrižena, povsod rože, grmovnice, veliko drevja različnih vrst. V mestih je veliko parkov, kjer se sme brez zadržkov hoditi po travi.

51

ENERGIJA V NOVI ZELANDIJI

Nova Zelandija je osamljen otok v pacifiškem oceanu, kar pomeni, da mora biti predvsem energetsko neodvisna. In to ji zelo dobro uspeva. Z naravnimi danostmi, kot so voda, veter, geotermalna energija in nenazadnje tudi kvalitetni premog in nafta, pokriva vse svoje potrebe po energiji. Ker Kiwiji niso potraten narod, pa tudi klimatski pogoji so zelo ugodni, lahko z obnovljivimi viri pokrivajo več kot polovico porabljene energije.

Med našimi potepanji po severnem otoku smo videli tudi nekaj elektrarn s predponami geo, hidro in termo. In ker ne morem mimo svoje poklicne deformacije, smo se na moje veselje nekajkrat ustavili ob mogočnih vodnih objektih, ki proizvajajo elektriko. Nekateri med njimi so celo prava turistična atrakcija.

Ena največjih verig hidroelektrarn je postavljena na reki Waikato. Osrednja severnootoška reka, ki s svojimi potoki polni jezero Taupo, na drugi strani pa se izteka severno proti pacifiškem morju. Celotna veriga elektrarn, ki podobno kot naše na spodnji Savi povezujejo akumulacijska jezera, izkoristi celotni energetski potencial 350 metrskega padca od jezera Taupo, pa vse do izliva v morje. Postavljenih je devet hidroelektrarn s skupno močjo nekaj preko 1.200 MW. Za primerjavo, to sta dve naši nuklearni elektrarni oziroma 35 takšnih hidroelektrarn, kot jih sedaj gradimo na Savi.

Tudi geotermalna energija jim ni tuja, seveda, saj vroča voda in para kar vre iz tal. To vodo enostavno zajamejo, jo po kolektorjih speljejo do parnih turbin in elektrika je tu. Tri take elektrarne na severnem otoku prinesejo dodatnih 240 MW.

Tudi na večjih smetiščih, kjer se z razkrajanjem odpadkov sprošča temperatura, postavljajo manjše elektrarne.

Narava jim je dala vse za lagodno in kvalitetno življenje. Vendar se kljub temu zelo trudijo za uporabo čim več obnovljivih virov energije in poskušajo izkoristiti kar največ.

Andrej Unetič

Urejenost dežele je prepoznavna tudi kar se tiče čistoče. Smeti skoraj ne vidiš. Že majhni otroci pridno nosijo vračke in druge smeti v koše. Koši so skoraj povsod in nikomur ne pade na pamet, da bi na tla vrgel kakšno plastenko ali kaj drugega.Navade ljudi so prav zanimive. Na podeželju sploh ne zaklepajo hiši, očitno nimajo kriminala. Če želiš koga obiskati, se je treba najaviti, ker se sicer obisk ne spodobi. Je pa tudi res, da drugače ne gre, saj so razdalje med farmami in tudi med mesti takšne, da nikomur ne pade na pamet, da bi kar tako hodil na obiske. Ljudje so izredno prijazni. Vse jih zanima, čeprav velikokrat ne vedo, kje je Slovenija. Če le morejo, želijo pomagati in ustreči v vsem. Med njihove posebne navade, ki smo jih opazili sodi tudi obnašanje na javnih mestih. Na javnih mestih se ne sme piti alkohol, lokali se odpirajo dokaj pozno, zapirajo pa že ob 22.uri. Na plažah ni nobenega toplesa, kar je za naše razmere dokaj konzervativno. No morda to ni niti tako slabo, kajti sonce

52

PRVA POMOČ V NOVI ZELANDIJINe glede na to, kakšna država je Nova Zelandija, se je 13 – članska jamarska odprava pripravila na prvo

pomoč pod strokovnim in izobraženim vodstvom Vlaste in Andreje.

Različen izbor obvezilnih materialov in raznovrstnih zdravil smo imeli s seboj. Seznam je bil dolg in je zajemal vse od antibiotikov, do analgetikov, sredstev za ustavljanje driske do odvajal in različnih tablet proti alergiji. S seboj pa smo vzeli tudi najnujnejše ampule za pomoč pri šokovnih stanjih. Obe medicinki sva doma na hitro obnovili ukrepe v primeru različnih nujnih stanj in upali, da se kaj resnejšega v daljni deželi ne bo zgodilo. Za nudenje prve pomoči na terenu smo s seboj vzeli tudi kovček PP, v katerem je vedno vsa najnujnejša oprema.

Zaradi različnih omejitev prenosa zdravil preko meje, je Andreja napisala seznam, razdelila zdravila na 13 delov in dodelila vsakem članu odprave zavojček z zdravili, ki jih je prenesel na južno poloblo. Tam smo ves medicinski material zopet zbrali skupaj.

Težave pa so se pričele že kmalu na začetku. Takoj, ko je Tini stopil v kuhinjo si je pri pomivanju kozarca nekoliko porezal prst. Ker pa je bila na srečo Vlasta na dosegu roke, je rano sterilno zavila in Tini je lahko čez 2 dni začel aktivno plezati po »štriku« v jamah.

je pri njih izredno močno in če se ne namažeš ali če nisi oblečen, je velika nevarnost, da te bo doletela Matejeva usoda.Prehrana na Novi Zelandiji je bolj podobna ameriški, vsaj v gostinskih lokalih in v mestih smo to opazili. Burgerji, pizze in vsa druga hitra prehrana. Ležernost, ki je značilna za deželo, se je preselila tudi v prehrano, zato se ne hranijo tako raznoliko kot Evropejci. Seveda je možno dobiti v boljših lokalih tudi evropsko hrano, ampak je bistveno dražja.To je dežele, ki še ni gosto poseljena. V mestih smo seveda videli kar veliko ljudi azijskega porekla, Indijcev, na podeželju dosti manj. Maori po mojem mnenju niso v podrejenem položaju in smo jih srečevali kot delavce v turističnih birojih, v trgovinah, kot voznike.Nova Zelandija je mirna dežele, polna zelenja, prijaznih ljudi, svet, kamor zanese mnogo turistov, da si ogledajo

53

Braneta pa je 16 krat pičila bolha ali pa kaj drugega. Bolelo ga je en teden, drugače ni imel hujših posledic. Kar nekaj članov odprave je bilo nekoliko opikanih od mušic, kar je bilo bolj neprijetno kot nevarno. Piki so povzročili srbenje, ki smo ga blažili z olji in kremami. Še najhujša zdravstvena težava se je zgodila Juretu, ko sta ga hkrati pičili dve osi. Ker pa na srečo ni alergičen na osje pike, je bila dovolj tableta proti alergiji – tako, za vsak slučaj. Nekaj skrbi je povzročil tudi Francijev zobobol, saj smo se bali, da bo potrebno poiskati pomoč zobozdravnika. No, tablete proti bolečinam in antibiotična podpora so zobobol uspešno pozdravili. Tudi opekline od sonca so zahtevale medicinsko intervencijo. Matjažu in Mateju je bilo potrebno s hladilnim gelom redno oskrbovati opečen hrbet. Ker je bila Mateju »koža premajhna« in je zahtevala dodatno oskrbo - mazanje s kremo, se je tej aktivnosti temeljito in nežno posvečala Andreja. Ampak, ker je Matej odločen mož, je vztrajno zavračal tablete proti bolečinam, ki sva mu jih obe medicinki prijazno ponujali.

Kadar smo se odpravljali na teren v jame in raziskovanje smo imeli s seboj kovček PP. Velikokrat nam je služil pri raznih manjših poškodbah, odrgninah, urezninah in žuljih na nogah. Kar nekaj žuljev se je pojavilo na mečih, kjer so nastali zaradi gole kože v gumijastih škornjih. Samo tako smo si rane lahko zavili in nadaljevali pot do cilja. Urgentna PP je vedno delovala aktivno.

Na srečo so bile vse medicinske intervencije izvedene le zaradi tako rekoč nepomembnih težav, saj se nam vseh 19 dni bivanja v Novi Zelandiji ni zgodila nobena resna poškodba ali bolezen Vsi člani odprave smo bili na koncu popolnoma zdravi in zadovoljni. Domov smo se vrnili celi, nasmejani in polni vtisov.

Vlasta Curhalek, Andreja Zevnik

ravno vse to, kar sem napisal. Mnogi ostanejo, ker je življenje tam doli enostavno, mnogi se vračajo, ker so na Novi Zelandiji preživeli izredno lepe trenutke in se zaljubili v deželo.Zase vem, da bom nekoč še videl Novo Zelandijo. Morda čez deset let ali kasneje. Vem, da me še čaka južni otok, divja narava in upam, da še marsikaj, kar želi videti oko in čutiti moja radovedna duša.

Franc Curhalek

54

SPONZORJI ODPRAVE

557-2008_KRKA_SOJ_GIRLwithAPPLE_1 1 11/24/2008 2:42:49 PM

Koprska ulica 92, 1000 LjubljanaTel.: (01) 244 44 00, Faks: (01) 244 44 10

www.biro-bonus.si

geoservisLitijska cesta 45, 1000 Ljubljana

Tel.: (01) 586 38 30Faks: (01) 586 38 40GSM: 041 663 802www.geoservis.si

LeicaGeosystems

PLETILJSTVO IN ZASTOPSTVO SLUGA ANICA S.P.

Dolenja Brezovica 158310 Šentjernej

Tel.: 07 308 14 35GSM: 041 680 681Fax:07 308 14 52

pletiljstvo.sluga@siol.net

KT TRŠINAR SANDI S.P.

ISTENIČ d.o.o.Celovška cesta 72 1000 Ljubljanawww.istenic.si

ZIDARSTVO SINTIČ JANEZ S.P.

Jelše 218273 Leskovec pri Krškem

GSM: 041 420 152

KOVAČIČ JOŽE ŽAGABrod v Podbočju 24,

8312 PodbočjeTel.: 07 497 81 18GSM: 041 722 786

GREEN BAR cvek Branka s.p.

Ljubljanska cesta 38311 Kostanjevica na Krki

GSM: 041 266 226

GEOFOTO d.o.o.Mariborska cesta 5

2310 Slovenska BistricaTel.: 02 840 13 40Faks: 02 840 13 41

STAVBNO KLEPARSTVO KOVAČIČ JANEZ S.P.

Cesta oktobrskih žrtev 48 B8310 Šentjernej

GSM: 041 635 688www.skk-kovacic.si

LOK ORODJARSTVOLuzar Jože s.p. Obrtna cesta 168310 Šentjernej

Tel.: 07 308 24 44 / Faks: 07 308 24 45lok.luzar@siol.net

»Zahvaljujemo se tudi vsem ostalim sponzorjem, ki so nam kakorkoli pomagali, pa želijo ostati neimenovani.«

Selak Janez - Gallo d.o.o.I.P.Č. d.o.o.Kmetija Mihelč, MalenceTrsničarstvo Jarkovič Stane, BrodKamnoseštvo Đurekovič Joži, Dolnja PrekopaŠtravs, Stanič Sonja s.p.

Gostilna Gadova peč, PodbočjeŽugič Franci, DobeTršinar Janez, GrobljeGostilna Križaj, Čavčić NikolaGostilna Majzelj, ŠentjernejMalva, Kržičnik Elizabeta s.p.

DNEVNI BAR TIDA Frankovič Vida s.p.

Dolnja Prekopa 34 A8311 Kostanjevica na Krki

GSM: 031 607 403

MEGA fotoMarjan hočevar s.p.

center za fotografijo in mobilno telefonijo

BORIS GRAČNER s.p.Sremiška cesta 3B

8270 Krško

PREVOZ BLAGA V DOMAČEM IN MEDNARODNEM

CESTNEM PROMETU

Zahvaljujemo se vsem, ki ste kakorkoli prispevali k uresničitvi naših ciljev in uspehu 1. Slovenske Jamarske Odprave

v Novo Zelandijo!