tonci kuzmanic-managerska revolucija_ckz240

7/25/2019 Tonci Kuzmanic-Managerska Revolucija_ckz240

1/234

Barbara Beznec | asopis za kritiko znanosti, domiljijo in novo antropologijo | 240


2/234

asopis za kritiko znanosti, domiljijo in novo antropologijo |227asopis za kritiko znanosti, domiljijo in novo antropologijo |235236 | Uvodnik2 |Content | Content

EDITORIAL

7 Toni Kuzmani: Managerial revolution and capital-babbling

MANAGERIAL REVOLUTION21 Primo Turk:Management: evolution or revolution? A contribution

to critical history of management

31 Toni Kuzmani: Managerial revolution: how to grasp it, its functionand interpretative horizons

73 James Burnham:The managerial revolution or what is happening in the world

83 Toni Kuzmani:On this side of capitalism Burhnams managerial revolution:turning his perspective and opening new horizons of thinking

118 Primo Turk:Taylor and the managerial revolution of efficiency:contribution to micro-physics of managerial revolution

133 George Orwell:James Burnham and the theory of the Managerial Revolution

146 Mirt Komel:On managerial realism: critique of managerial realismtrough Orwells critique of Burnhams Managerial Revolution

157 Kristina Egumenovska:Athenian polis distorted:democracy and management of our time

171 Igor Bijukli: Development of propaganda and PR as disablementof democracy: example of Edward Bernays, the father of modernpropaganda and public relations

196 Julija Magajna: Art of the state state of the art: reign, leadership andmanagement as techniques (arts) of maintenance of political power relationships

ARTICLES

215 Marijana Koren:Druckers anthropology: on freedomin the boundaries of exclusive organization

230 SUMMARIES


3/234

Vsebina|

UVODNIK

7 Toni Kuzmani: Managerska revolucija in kapital-jezikanje

MANAGERSKA REVOLUCIJA

21 Primo Turk:Management: evolucija ali revolucija?Prispevek h kritini zgodovini managementa

31 Toni Kuzmani: Managerska revolucija: kako jo zagrabiti,njena funkcija in interpretativne monosti

73 James Burnham:Managerska revolucija ali kaj se ravnokar dogaja v svetu

83 Toni Kuzmani:Tostran kapitalizma Burnhamova managerskarevolucija: poskus obrata in odpiranje horizontov miljenja

118 Primo Turk:Taylor in managerska revolucija uinkovitosti:

prispevek k mikrofiziki managerske revolucije133 George Orwell:James Burnham in teorija managerske revolucije

146 Mirt Komel:O managerskem realizmu: kritika managerskega realizmaskozi Orwellovo kritiko Burnhamove Managerske revolucije

157 Kristina Egumenovska:Sprevrnjeni atenski polis: demokracijain management naega asa

171 Igor Bijukli: Razvoj propagande in PR kot onemogoanje demokracije:primer Edwarda Bernaysa, oeta moderne propagande in odnosov z javnostmi

196 Julija Magajna: Art of the state state of the art: vladanje, vodenje inmanagement kot tehnike (umetnosti) ohranjanja politinih razmerij moi

LANKI

215 Marijana Koren:Druckerjeva antropologija ali o svobodiv mejah zgolj organizacije

227 POVZETKI


4/234


5/234

UVODNIK


6/234

6 asopis za kritiko znanosti, domiljijo in novo antropologijo |240 | Uvodnik


7/234

Toni Kuzmani | Managerska revolucija in kapital-jezikanje 7

Toni Kuzmani

Managerska revolucija

in kapital-jezikanje

Poglaviten razlog za objavo te tematske tevilke asopisa za kritiko znanosti, posveene mana-gerski revoluciji, je poskus prestavitve poudarka in preudarjanja na neki makroravni premislekav zvezi s tem, kar je, in sicer iz vsesplonega jezikanja in krianja o kapitalizmu, v nekajdrugega in druganega, bolj umirjenega in miljenjskega, predvsem pa za politino (ne pasocialno) delovanje pripravnega. Med drugim gre za poskus teavnega premikanja poudarka iz

smeri vseprisotnega in samoumevnega kapitalizma (in kapital-jezik/anja ne le na desni-ci, temve predvsem na levici) v to, kar tukaj poimenujemo managerska revolucija in emurje v prvem pribliku samostalniko mogoe rei tudi postkapitalizem. V celoti gledano pa je toposkus priti sem, tostran kapitalizma, pro od vnebovzetja nemiljenja in pro od kapital-je-zikanja, ki venomer pelje le v socialno (samo)revolucioniranje Enega in istega. Gre potemtakemza poskus miljenja tistega najtejega in najblijega, to pa ni ni drugega kot to, kar je v luitistega, kar bi lahko bilo tudi drugae, in ne le samoponavljanje kapitalizma, kot je to primerv epohi drubenega in druboslovja.

Poimenovanja in zamejevanjaNe merimo v tukajnjih lankih zgolj in predvsem na drugano poimenovanje neke real-nosti, ki da je tam nekje zunaj. Bistveno premalo, zgreeno in zavajajoe je temu, za kargre pri tovrstni (tradicionalni, znanstveni, tudi moderni) obravnavi realnosti, rei, daje to neko zunaj, da je sploh nekje zunaj in da je sploh v nekem nekje. Kajti tukaj, pritej znanstveni, strokovni, moderni realnosti (ki da je kapitalizem) in ki jo mi skuamozamejevati ter zavraati , gre v strogem pomenu besede za nekaj, kar je onstran in kar nasobenem nenehno peha in vlee-v-ta-onstran, in sicer v neko svojo lastno, transcendentalnorealnost, predvsem v lastno logiko in horizont nemiljenja. Le-ta je e najblie zakonitostim


8/234


tiste realnosti onstranstva, ki je bila oblikovano v tradiciji mo-noteizmov in se vrti okoli svete besede in e bolj svetega jezikater, ne nazadnje, te ali one svete knjige. Na ravni prispodobe bise dalo rei, da gre za tisto v moderni znanstveno realnost,

ki je nadaljevanje religije z drugimi, znanstvenimi sredstvi in kise danes (samo)instalira kot civilna religija (postreligioznost). Vstrogem pomenu besede za nas velja, da ko skuamo razpiratiproblem kapitalizma (problematizirati kapitalizem, ne pa sezgolj spraevati), da imamo opraviti ne z neko realnostjo breznadaljnjih doloil, pa pa z neim, kar je mogoe oznaiti kotcivilno postreligijo kapitalizma in kar je oblikovano kot kapital-jezik, kapital-beseda ter ta ali ona sveta knjiga kapitalizma, ki jodanes govoriijo dobesedno vsi.

e manj v svojem prijemu merimo na to, da je ta domnevna zunanjost, to onstranstvo,ta realnost, na kakren koli nain tam nekje (v nekem tam) in da bojda samo e aka nana blagoslov, na nekakno nao (bojo) besedo raziskovalcev/znanstvenikov, ki da ji bo dalaime in jo oznaila. Ne kupimo teh metafor in alegorij, ki so doma predvsem v omenjenihmonoteizmih, a tudi danes pa je celo v razlinih znanostih in znanju e posebej. Ne sprej-memo tovrstnih metafor, ker v tem, kar skuamo poeti, sploh ne gre za dajanje imen, kot bise utegnilo zazdeti na prvi pogled. Kratko malo, ne gremo se opravil, ki se jih ponavadi lotevajonadebudni znanstveniki in strokovnjaki, ti ali oni imenodajalci.1Tovrstno opravilo je tudi nekaj,esar nikakor ne smemo tako se ponavadi ravna dojeti preozko, zgolj na ravni Platonovihpremislekov in dialogov. Bistveno je, kot je bilo nakazano, to zapopasti predvsem v kontekstu tu je locirano samo skrito bistvo nae, zahodne civilizacije ustvarjanja z besedo, kar panikakor ni isto kot zgolj-poimenovanje (onomadzein)! Torej kot proceduro/e nekaknega (da-

nes civilnega, znanstvenega) po-kristjanjevanja vsega, kar je ali in za to gre spravljanjaneesa tam zunaj pod krst prave besede, prave vere, prave znanosti. To pomeni, da se podta ali kateri koli drugi kri, krianje, krianega in pokristjanjevanja raziskovalno e zdalene mislimo postaviti. e manj pa kaj takega nameravamo poeti, kot je to, da bi ta kri nosilisami in se pa naj je to e tako metodino in znanstveno li te ali one, subverzivne, ali kdove kakne e, raziskovalne kalvarije. Nismo trpini in e manj se mislimo trpiniti. Ne gremo sekalvarije, pa pa miljenja, ki je nekaj bistveno zahtevnejega in druganega od tega, s imernas sistematino sicer futrajo v razlinih izobraevalnih programih.

Nam gre za to, da med drugim tudi izhajajo iz podmene, da jezik lae (Wittgenstein)in da je to njegova osnovna funkcija skuamo izstopiti iz tega, kar imenujemo kapital-je-

zikanje, kot tiste Kalvarije, ki jo je doslej opravljala znanost in ki je ne jemljemo za resno,miljenja vredno opravilo. Preprosto zato ne, ker je prav to tisto krizno in krizo producirajoe,ker je to tisto, kar se tukaj in zdaj katastrofino dogaja v tem naem in edinem Svetu, ki je vrezultanti pravzaprav natanko tisto, kar je ustvarila ravno ta in takna znanost. Vse to se-veda je dosegla nadvse kalvarijsko in heroino. Tovrstne Kalvarije, te znanstvene heroinosti,ki da nenehno nekaj odkriva, inovira ..., dejansko socialrevolucionira, ne jemljemo ve kotzadosten razlog in utemeljitev, kaj ele kot legitimnost, ki bi od nas zahtevala, da pred njo innjenimi metodinimi procedurami pademo na kolena. Teh infantilizirajoih igric podrublja-nja (discipliniranja in kaznovanja) se, preprosto reeno, ne gremo. Od vednosti iz znanosti seodstavljamo, vednost in njene vrste z znanostjo vred pa postavljamo na njuno skupno mesto,

1 Imenodajalci so tisto, kar je venomerpred (analitino in historino hkrati)vsakokratnim zakonodajalcem. Razumetipostopke oznaevanja, s katerimi seje prvi resneje ukvarjal Platon (medpoznejimi izstopata zlasti Hobbes inLocke), pomeni razumeti, da gre pri vsej

zgodbi za dajanje imen in zakonov, a tudiin predvsem zakonov miljenja. To za-dnje je seveda tisto, kar mi v tem naemraziskovalnem primeru skuamo naska-kovati konkretno s tem, da zamejujemooznako kapitalizem ter vztrajamo primanagerski revoluciji in postkapitalizmu.


9/234


na smetie zgodovine namre. Tega, kar je, ne razumemo kot nekaj, kar da je dosegljivoskozi vednost in znanost, temve le skozi, pravzaprav v miljenju, razsojanju in politinemdelovanju. V tem smislu miljenje, razsojanje in politino delovanje jemljemo za tisto, kar jepolitine ivali vredno, vednost z znanostmi vred pa prepuamo drubenim bitjem, njih aka-

demijam ter univerzam in intitutom.

Pro od kapital-jezikanjaKaj se pa gremo? Najprej vse nakazano skupaj, torej tako kapitalizem kot vednost in znanosti(posebej tiste kapitalizmu posveene) skuamo postaviti pod velikanski vpraaj. e ve, po-skuamo celotno zadevo postaviti kot problem, torej problematizirati (o neem podvomiti innekaj problematizirati ni eno in isto!). Naprej, skuamo oditi pro od vednostne resnice, dolo-ene kot realnosti oznake (kapitalizem), ki je postala bolj realna kot realnost sama, in sicernatanko za to, ker je postala dominanten metajezik, ki ga zavraamo (iz katerega procesualnoizstopamo). Kratko malo, noemo ga ve govoriti, pa naj se e tako zdi, da je to nujno in na-ravno in celo edino mogoe, ker da je to tisto, kar da je realno-st. Kajti ta metajezik jedanes seveda predvsem jezik globalizacije in je tisto onstranstvo, v katerem smo zajetiin iz katerega bi radi izstopili. In prav v tem je glavni problem, s katerim imamo opraviti: to on-stranstvo je tisto, od koder skuamo narediti prve korake pro in to onstranstvo je kapital-jezika-nje. Pro? To pro je v naem primeru veplastno:

skuamo se premakniti, kot reeno, predvsem iz kapital-jezika. To pomeni iz njegove (kapitali-stine) gramatike, zakonov njegovega (povzroajoega vzrono/posledinega) sklepanja, obli-kovanja razmerja subjekt-predikat (vedno in apriori je Kapital subjekt, vse drugo pa so predikati,

celo akcidence ), uinkovanja kopule (ki je matematizirana in logicizirana) , v neko druganoin drugo, tokrat miljenjsko in govorno, torej antijezikovno, kontragramatino smer izdelovanjadrugane (miljenjske, ne pa ve vednostne, v jezik ujete) infrastrukture.

To pro, tukaj pomeni tudi premakniti se proti drugani oznaki realnosti, a kaj to po-meni? Kot je bilo e omenjeno, ne gre za to, da je za nas realnost tisto tam, nekaj zunaj,temve da realnost dojemamo dobesedno kot tisto onstran(stvo), ki (in kar) je. Bolj real-nega od onstranskega ni. To nikakor ne pomeni, da je za nas to pregovorno realno lociranoonstran nekega tostran(stva) kot bi nekdo mehanino utegnil sklepati , temve da je dis-locirano, da je le e onstranstvo (ne pa v onstranstvu), saj onstranstvo ni nikakrno kje, v

emer bi lahko kar koli bilo. Drugae reeno, kot dislocirano je to nekaj, kar ni ve in ne morebiti v nobenem v. In prav tukaj, torej v tej alokaciji, v tej dislociranosti, je mogoe rei, da tiiproblem, ki ga skuamo naskakovati. Gre za nekaj, kar je kratko malo iztirjeno, izmeeno(atopino) in je tu je ele pravi problem onstranstva nadrejeno kakrnemu koli poten-cialnemu tostranstvu, ki per definitionem postane nemogoe. Posledino ga ni! Tostranstvoseveda tukaj pomeni predvsem miljenje in govorjenje in kar ele skupaj s spominjanjemin politinim delovanjem lahko soustvarja nekaj takega, kot je neko bil/pomenil logos. Kospregovorimo o realnosti, govorimo pravzaprav o tem, da se ne gremo sprejemanja skicira-nega onstranstva kot kakrne koli nae realnosti, kaj ele nae regulativne ideje. Nasprotno,prav to je tisto, od koder skuamo izstopiti: torej iz tega onstranstva, iz te nadrejene realnosti,


10/234


ki je dislocirana v nekem Nikjer. Ko potemtakem gremo pro, to pomeni tudi, da miru nebomo dali natanko temu Nikjer in da ga hoemo im bolj zajeziti, zamejiti, po monosti one-mogoiti. e torej sploh gremo kam (v zvezi s tistim pro), potem velja, da gremo sem,torej tostran.

To pro pomeni torej tudi, da to bi kazalo razumeti dobesedno skuamo stopiti sem,tukaj, (torej nazaj) v tostran, ne pa to onstranstvo e dodatno (preseno) presegati,transcendirati in odhajati tja. Nikamor onstran se nismo napotili v svojem projektu, kajtionstran tega onstran ni niesar drugega razen tega onstranstva samega in njegovih netetoklonov istega kar pomeni (neskonne) onstranskosti same in jezikanja o njej. Prav to je ti-sto, esar smo se prenajedli in kar je poglaviten razlog naega podjetja sploh. Za nas je namrerealnost (e seveda odmislimo dejstveno realnost Arendt) prav to, kar je proces zgoraj na-kazanega oznaevanja sam, ki nas ne da bi mi to sploh opazili (morda tudi ne hoteli) gladkoodpelje natanko v to onstranstvo, ki nam e zdale ne dii.

To pro je torej nekakna ne-pot (a-hodos), ki pelje pro/iz realnosti onstranstva, ki jov danih okoliinah (predvsem pa v alkoholiinah) razumemo kot realnost jezikanja in gramati-ke kapitalizma in v kateri to je naa hipoteza smo vsi mi skupaj, bolj ali manj, ujeti. To, kar stajezik in gramatika kapitalizma kot tovarni in mesta produkcije nae realnosti, za nas seveda ninikakrna naravna re, naravna (s)tvar, kaj ele naravna in nujna procedura. Za nas je tovednostni, znanstveni in strokovni (metodini) proces, ki mu obraamo hrbet, ga naskakujemo inzamejujemo. Radi bi ga zaduili, mu ustavili dotoke kakrnih koli obnovitvenih in raziritvenihtvarin ter prijemov. Najprej in predvsem pa skrbimo za to, da bi se morda ne pripetilo to, da bimu sami prilagali, podarjali svoje lastne miljenjske zmonosti delovanja.

V tem pogledu tisto pro pomeni poskus iskanja in oblikovanja novih in druganih mest(topos) in terenov premisleka ter postopkov oznaevanja tega, kar je in kar za nas ni ve nezgolj in ne predvsem kapitalizem. Ta poskus drugega in druganega oznaevanja potemtakem

velja vsaj za dvoje: prvi, za samo proceduro oznaevanja tistega, kar je bilo (kapitalizem), in,to je drugi, tudi za proceduro oznaevanja tega, kar je nastalo v 20 stoletju in kar se e vednobohoti na zaetku tega naega stoletja. Med drugim hoemo rei, da tega, kar je in kar mioznaujemo kot postkapitalizem in/ali managerska revolucija, nikakor ni mogoe oznaevatina stari nain, torej kot kapitalizem brez bolj ali manj katastrofalnih posledic (ohranjanja ka-pitalizma skozi nenehno kapital-jezikanje). Skuamo se torej gibati nekako nazaj k realnosti,v pomenu nae realnosti, realnosti naega asa in druganih nainov dojemanja/ozna-evanja le-te, ter pro od realnosti otrdele oznake kapitalizem, ki postaja cokla naelomamogoega premisleka in preseganja kapitalizma in vivo. In to zato, ker nas pelje naravnost vvnebovzetje onstranskega in onstranstva, v katerem ravnokar ivotarimo.

To pro pomeni tudi skuati se gibati pro od kapitalske/kapitalistine oznaevalne pro-cedure (klene in obenem jeklene oznaevalne verige nemiljenja), njene gramatike, kratkomalo celotnega jezika kapitalizma, ki je veji del moralino-ekonomsko a tudi in predvsemljubezensko in kritino nastavljen. Smer naega gibanja je torej proti nekim drugim in dru-ganim monostim, ki naj odprejo politino, etino oznaevanje tega, kar je in kar nikakorni ve ekonomsko, temve je zdaj predvsem managersko.

Ne nazadnje, poudarek se s tem odhajanjem pro premesti tudi to je za nas bistvene-ga pomena iz objektivnosti in zunanjosti (v primeru ekonomije in kapital-jezikanja) orealnem in moraline vasezaprtosti v psiholoke in psihoanalitske sobane nekega self, k su-bjektu drubenega dela (ne pa delovanja). To pomeni, da s tem skuamo premikati poudarek


11/234


v notranjost tega subjektovega, drubenega (ne pa subjektivnega in ne psiholokega!) dela.Nobena gnosis, kaj ele episteme, nikakrno psihologiziranje in psihoanaliziranje tukaj ne pridev potev kot monost razumevanja in delovanja. Tako upamo, da zadeva lahko za nas postanedostopna, in sicer ravno skozi tematizacijo problema revolucije, dojete kot proces in rezultat

dela (ne pa delovanja) teh in onih (drubenih, seveda!) subjektov na ravni drube. Reeno naravni moderne, srednjeevropske dikcije: analitini poudarek iz spinozizma gre zdaj v smeri fi-chtejanskega (do dna postromantiziranega v danih alkoholiinah) subjekta manageriranja, kimu nikakor ne pustimo, da bi zbezljal v neko objektivno, nezavedno, v nekaken self, ki da jetaken ali drugaen (egoistien, altruistien, pod/ne/nad) zaveden. Za nas so vse te za-ve-dnosti in vednosti ter nezavednosti v konni instanci zagovednosti, ki jih tako tudi obravnavamo.

Dokler ravnamo tako, ne potrebujemo ve zunanjega subjekta spoznavanja, njegovegasamozavedanja, kaj ele revolucionarni subjekt delavskega razreda, ki da bo vse to skupajustrezno preilv Velikem Dogodku.

Ravno tako nas ne zanimajo objektivne strukture (strukturalizmi), ti ali oni zakoni in zako-nitosti, ki da so nam (loveku tega nesrenega Zahoda in ire) kar tako nadrejeni, nujni inv konni instanci naravni. Isto velja za ponotranjene zakonitosti psihe in mateme elje, ki jihimamo za to, kar so: ponotranjeni zunanji zakoni narave in nuje, ki se imenujejo svoboda,volja ali kako drugae. Kratko malo, nismo nikakrni strukturalisti in ne poststrukturalisti.Vse Strukture in Metode ter Zakone (in Nuje) rade volje prepuamo akademikom in znanstve-nikom, e posebno ekonomskim in psiholokim (psihoanalitinim). Seveda zato, ker imamovse to metodino in strukturalno, vse te zakone in nuje za izdelke poceni biuterije objektivneznanosti, ki jo (torej njo in ne neko objektivno realnost) skuamo postaviti kot glavni problem(problematizirati), s katerim se ukvarjamo. Ne objektivno in ne kar tako, temve predvsem znotrajsubjektovega dela (ne subjektivnega delovanja, ker je to contradictio in adiecto), kar pomeni vznanosti sami, znotraj njene interpretacije, o kateri radikalno dvomimo.

Po tej nepoti, ki pelje pro, se tudi to je nae upanje morda lahko prebijemo tudi dorazpiranja zakritega, kar pomeni predvsem do monosti razpiranja subjektovega dela in tudisubjektove odgovornosti, ki se razgali takoj, ko nam po klobasanju o objektivnih zakonih innaravnih, nujnih ter nezavednih procesih uspe spregledati njegovo (subjektovo drube-no) kriminalno, antipolitino delo. Da ne bo pomote: ne gre nam za delo kot iz-delek, temveza to, da to delo delujoega ujamemo na delu samem: in flagranti, tako reko. To delo inflagranti seveda ni delavevo delo, temve je to delo knowledge-workerjev, predvsem dru-boslovcev, ki poteka na Akademijah, Univerzah, Intitutih

A to e ni vse v zvezi z zgornjim pro, ki ga moremo kar se da natanno predstaviti, sajse ne gremo igric s skritimi kartami. Niti priblino nam pri tem pro in pri omenjenem na-

zaj (sem, tostran) ne gre za kakren koli korak nazaj v pomenu k stvarem samim. Za nasne Platonova (klasina) ta pragmata in ne (post)modernizirajoa (vsaj od Husserla naprej)vrnitev k stvarem samim nista tisto, kar bi pritegnilo nao posebno raziskovalno pozornost.e manj pa je to nekaj takega, kar bi mi imeli za miljenje, vredno garanja oz. pot, ki kamorkoli (razen e globlje v onstranstvo) sploh lahko zapelje. Dale najmanj pa to nae pro innazaj kae dojeti kot metodo, kaj ele kot Metodo (mathesis universalis), ki bi se ji mi, kotpreiskovalci, zapisali.

Izhodie, iz katerega smo se kot ira, heterogeno oblikovana projektna skupina lotili temati-ke managerske revolucije, je neka po naem mnenju dokaj preprosto in empirino preverljiva po-stavka, ki ne potrebuje ne omenjene metafizine motorike samoutemeljevanja (stvari same,


12/234


realnost ) in ne kaknih drugih, posebnih ali posaminihutemeljitev, ki jih sicer zahteva vsakokratna vednost, znanost(epistemoloki rez) e posebej. e nekoliko poenostavimo, prinas gre za rez (to je pravzaprav ta pro, tostran), ki se nanaa

in ki meri natanko na epistemoloki rez sam. Epistemolokirez ni ne na Bog in ne naa mathesis universalis, v katero bi bilizagledani in ki bi ji prinaali svoje daritve. Tudi zato ne, ker tisto,s imer imamo opraviti tukaj in zdaj, ni narejeno predvsem izmateriala realnosti (ki da jo je treba znanstveno spoznati, kotpravijo kozje molitvice), temve iz nemateriala interpretacije,in sicer znanstvene oz. interpretacije znanstvenih plaancev sa-mih v njihovih akademskih in univerzitetnih laboratorijih Resnice.Prav tukaj so locirani za nas delavci in delo, ki nas zanima,uboge delavce na katerih je vsa motorika dosedanje inter-pretacije temeljila, e da so s svojim delom vred tisto realno kratko malo puamo pri miru. Ne zato, ker so delavke in delavcinezanimivi, temve zato, ker to, da so na dnu, za nas ne pomeni,da so hkrati tudi lokacija resnice. Tudi to, da tam bojda greza materialnosti in materializem (historini, histerini, zgo-

dovinski, dialektien in kdo ve kaken e), nam ne pomeni ve kot atomizem (veji del neo/poststoiki), uporaben za znanstveno analitiko. Nam gre za materialnosti in realnost tiste kri-minalnosti, ki jo prakticira moderna znanost in znanstveniki ter knowledge workers, ki so osnovniproducenti in produkcijski faktorji tega, kar tukaj in zdaj je. To pomeni, da merimo natanko natiste znanosti in tiste znanstvenike ter knowledge delavce, ki temeljijo na toliko islanem epi-stemolokem rezu. Tako kot se ne pustimo ujeti v logiko stvari (ta pragmata), tudi drugemu

koncu tega izrazito platonistinega (danes kajpada postplatonistinega) prijema, ki je vsebovanv njegovi veji del e in nuce transcendentalni episteme, obraamo hrbet.

Ne gremo se platonistinih igric sokratovskega sprenevedanja, e da vemo, da ni nevemo. Sprejemamo ne da bi dokazovali to, kar je2in ne da bi imeli kakrno koli iluzijoo monosti dokazovanja esar koli takega, kar je, in e manj, da bi utili potrebo po tem, danekaj takega dokaemo. Tisto Nekaj, izhodino predpostavko, ki jo dojemamo kot Svet, kot to,kar je, imamo za tisto dano in po emer se niti priblino otroko ne nameravamo spraevati,e zakaj in kaj-je-to. Pa zato ne, ker se v tem primeru ujamemo v infantilizirajoo zlatokletko znanosti in vednosti na splono, ki pa je ravno tisto, kar skuamo zapustiti in kar je vnai dobi to trdimo in skuamo dokazovati obenem radikalno kapital/izem-tvorno (kapi-

tal-jezik tvorno in je samo kapital-jezikanje). Hoemo rei, da kratko malo pripoznavamo nekajkot vnaprej danega, da sprejmemo to, kar mi nolens volens jemljemo kot izhodie, kot nanujni (!) hypokeimenon (Svet), ki se mu ne nameravamo izogibati, temve ga nameravamomisliti in temu primerno ustrezno politino delovati. Ko gre za tovrstno danost ali za to, kar je,se ne obnaamo kot tisti, ki da lahko izbiramo, ki da nam je to, kar je, veno ali ne oz.glede na kar smo svobodni (kar je tipina znailnost znanosti in sovpada z religijo, moralkoin moralinostjo, ne pa z etiko in politiko!). To, kar je, je za nas nekaj, pri emer nimamo nika-krne izbire in kar tako, kot je, moramo skuati misliti, ne da bi temu pred-po-stavili (s pomo-jo verige kaj-spraevanja) neko globlje, globoko, resnino, pravo ozadje, gledena katero da bomo potem znanstveno interpretiratli to, kar je.

2 V tej zvezi se kvejemu spraujemotakole: Od kod in igava je sploh potrebapo tem, da dokazujemo to, kar je?igava in zakaj sploh tukaj je nekaknavrhunaravna elja, da bi bilo ele trebautemeljiti svet? Ali ni utemeljen e stem, da je? Kaj se pravzaprav skriva za

tem dokazovati, utemeljevati? Kajtii v tem dokazovanju, utemeljeva-nju? Kakne procedure so to in emu sonamenjene? Kakna je geneza dokazo-vanja in kam sploh dokazovanje meri?Ne nazadnje, za koga je to nujno nekajtakega, da svet je, sploh dokazati? Ali nitukaj prikrito na sceni prisoten nekdo, kinenehno zatrjuje, da sveta ni in da tuditega kar je, kratko malo ni? Na podlagiesa, emu, kako in kdaj le-ta nekaj splohkaj takega pone? A ni morebiti to nekodokazovanje Boga in hkratno zanikanje

Sveta, ker je to dvoje neko bilo posta-vljeno (tudi dokazano?) znotraj matricepovzroanja (vzrok-posledica) ?


13/234


Kajpada zelo natanno vemo, da nas v zvezi z ravnokar omenjenim in v celoti akajo hudekritike in oitki o antiintelektualizmu, antiznanstvenosti, o idealizmu, protizahodnjakosti ine neteto drugih kozjih molitvic, vkljuno s tisto o konzervativnosti in kontrarevolucionarnosti.Jasno, da svoje grehe jemljemo nase in na kratko odgovarjamo: ja, ja, ja! Ne le to, e marsi-

kaj drugega in veliko hujega smo. Vse te in tevilne druge oitke sprejemamo, in to kot po-klone! Poskuse tovrstnega zasramovanja, ki naj bi bili argumenti, dojemamo preprosto kot to,kar so: kot moraliziranje shirane znanosti, edalje bolj spodletelega gospostva in gospodova-nja, ki ga znanstveniki-lakaji tega gospostva skuajo brezobzirno opravljati v imenu intelektu-alizma, materializma, zahodnjatva, znanosti v konni instanci v imenu znanja (knowledge)in Resnice ter socialrevolucionarnosti in kritike (kritinosti).

e sprejemamo in ko sprejemamo to, kar je, in e to skrajavo imenujemo Svet, to nika-kor ne pomeni, da so za nas Svet, druba in kapitalizem isto, kaj ele Eno. Velja ravno nasprotno:ele tovrstna veriga izenaevalcev (ne pa oznaevalcev!), torej reductio ad absturdum, ki selahko poene le iz venomer dobro zakritega in striktno zamolanega Enega in ki se razirja adinfinitiuum (onstranstvo), je tisto, kar je Problem in kar bi mi radi, da bi to postalo tudi naproblem. ele to, da se ne pustimo odlepiti od tega, kar je, od Sveta torej, ki je, in tega, daje, je tista ozemljitev (geocentrinost pri Aristotelu kot zadeva miljenja in pogleda, reenopo Platonovo), ki nam tako upamo morebiti omogoa, da mislimo kapitalizem, drubo in Svetkot loene fenomene. Izenaitev Sveta, drube in kapitalizma to je kljuni problem vsegadananjega nemiljenja, druboslovnega e posebej je potemtakem tisto, od esar gremopro. Predvsem zato, ker je to idealen, nadvse sofisticiran nain, kako pokonati Svet ininavgurirati Drubo, na emer pa znanost in znanje danes najbolj intenzivno delata.

Tudi iluzijo svobode pri izbiri prave metode raziskovanja rade volje prepuamo znan-stvenikom in uenjakom, kot bi jim cinino rekel Jeek. To, kar je za nas nadrejeno in predpo-stavljeno in glede na kar skuamo premiljevati, je neko banalno, a holistino (ne pa atomi-

stino in ne materialistino!) tole, ki ga opredeljujemo kot Svet. To je tisto, kar je za nas (vnasprotju, denimo, s Heglom, ki ga hoe transcendirati da bi se prebil do svoje resnice ali karResnice) dobesedno neprekoraljivo. Neprekoraljivo je predvsem v pomenu izhajanja iz na-slednjega banalnega, danega poloaja tega tole: namre iz tega, da smo se kot civilizacija,torej v celoti in vzeto posamino ter ravno tako tudi na posebnih ravneh, v naih generacijahdobesedno ujeli v izjemno zagatno kraljestvo realnosti oznak(e) stvar/i. To v zvezi s stvar-mi e posebej in mono velja za stvar drube (kot jetniki druboslovja tega sploh ne vidimo tako kot ribe ne vidijo vode ali ljudje zraka), v katero smo ujeti tudi in predvsem kot vstvar kapitalizma (kar e nekoliko bolj zaenjamo dojemati zavoljo neo-konzervativizma). To

je naa poglavitna tara, s katero se tukaj ukvarjamo tudi takrat, ko tega eksplicitno ne pove-

mo. Iz zagate kapitalizma, realnosti kapitalizma, pravnjosti kapitalizma, realnosti stvarikapitalizma, v kateri e zlasti danes ivotarimo, kot v transcendentalni oazi elje, se pravza-prav e celo venost nikamor ne zmoremo premakniti. Ta poloaj torej ni nekaj, kar je tukaj odveraj. V danem trenutku je mogoe rei, da gre za nekaj, kar traja vsaj e slabi dve stoletji. Into je tisto, esar dostmamo!

e se in ko se tega, kar je, ne lotimo na nakazan, drugaen nain (to, kar skuamo posta-vljati s svojim premiljevanjem), obvelja venomer tole: lahko se le kobacamo v silno zanimivemkapitalistinem interpretativnem labirintu, polnem hkratnega obupa in upanja, strahu in reli-gioznega priakovanja (revolucija), in sicer edalje bolj na nain nekaknega science-fictionpuzzleja. Kobacamo se tako po tem visokostehniziranem in organiziranem neprostoru


14/234


kategorij, dovrene in vase zleknjene gramatike ter povsem dodelanega jezika kapitalizma,ki nas jezika po mili volji. V tem jeziku smo reeno grosso modo kvejemu lahko le e po-

jezikani s strani natanko tega jezika samega. V tem primeru se lahko kvejemu obraamo kotcivilizacija v znanosti in znanju (knowledge) namoenih osebkov, in sicer v veliki meri v ne-

kaknem himerinem obmoju, ki pa nam, namesto da bi nam odpirala in razpirala horizontemiljenja in delovanja, povsem zapira monosti kakrnega koli miljenja in e bolj delovanja(niesar se ne da narediti). Razen seveda zaukazanega in obupnega socialnega dela(socialnega delovanja), ki se prej ali slej iztee v nasilno (socialno!) revolucioniranje. V re-zultatu ki pa ga, e le nismo slepi od kapital-jezikanja, lahko iz leta v leto empirino prever-

jamo se namre pokae, da kolikor bolj bi bilo treba nekaj narediti v zvezi s tem, kar je, dasmo toliko manj, kot posamezniki ali pa kot kolektivitete, vseeno, esar koli takega zmoni.

Poudarek pri razlogih, zakaj esa takega nismo zmoni narediti, v naih postavitvah, ezdale ni v tem, da ni ne delamo. Velja nasprotno: zgolj delamo, in sicer toliko, da smo tako se zdi celo delu prili do konca, da ga vsepovsod dobesedno zmanjkuje (prim. Aro-nowitz & Cutler, 1998, Rifkin, 2007)! Poudarek je na tem, da zadeve tako kot so postavljene,torej kot kapitalizem in njegovo neskonno jezikanje (to je kapitalizem sam) in naa ujetostv tem jezikanju toliko bolj, kolikor smo leviarji sploh ni mogoe ustrezno misliti in posle-dino (ne pa nasprotno!) niesar ni mogoe narediti v pomenu delovati, politino e najmanj.Mogoe je (in zapovedano) le (socialno) delati! Vse, kar je, se nam v tem in taknem (ne paan sich in kar tako) delokracijskem drubenem okolju kratko malo pojavi kot nemisljivo, ne-prekosljivo in naravno. Skratka, kot kapitalizem in kapitalistino. Po nai oceni je temu natan-ko zato, ker se znotraj kapital-jezikanja v emer smo ujeti vedno e vnaprej zdi, da nam jevse jasno. To pomeni, da kot jetniki kapital-jezikanja vedno e vnaprej vse vemo. Posledinoto, kar je, dobesedno ves Svet, se nam v tej perspektivi (naa zlata kletka vednosti, ki je dru-beno in kapitalsko postavljena) postavlja do te mere kot uhajajoe, da kolikor bolj delamo

iz perspektive in predpostavke kapitalizma, da jo/ga (kapitalizem sam) le e bolj inavguriramoin utrjujemo. To je tista osnovna frustracija, ki smo jo vzeli za lastno izhodie in ki smo jiskuali miljenjsko strei: to pomeni jo zamejiti, zavrei in se iz nje (kapital-jezikanje) napoti-ti pro, nekam drugam.

Pro, toda kam? Tostran!Do nove in drugane perspektive, do tega, kar imenujemo v dani raziskovalni fazi za zdajne premoremo boljega poimenovanja managerska revolucija. Do opredelitve in perspektive

managerske revolucije se nismo prebili po nakljuju. e manj je to bila poceni iznajdba,ki da smo jo lahko pobrali za prvim vogalom ali pa ki da se jo da kupiti na poceni razprodajahv blinjih znanstvenih ali strokovnih copy-paste megamarketih (dananji Akademija in Uni-verza). Preden smo prili do toke, na kateri se kot raziskovalna skupina trenutno nahajamoin ele zaenjamo govoriti o managerski revoluciji, smo namre, med drugim, e opravili zah-tevno in dokaj sistematino delo. Obdelovali smo namre izstopajoi primer kljunega avtorjapostkapitalizma in managementa, Petra Ferdinanda Druckerja (prim. Kuzmani, 2008). To jeza zdaj kritina osnova naega dananjega in tukajnjega premiljevanja, ko gre za tema-tizacijo tega, kar je v kategorijah dejansko gre za miljevine in govor v razliki do jezikain kategorijah managerske revolucije. Prav pri tem raziskovalnem delu brez razumevanja


15/234


katerega seveda ni mogoe slediti temu, kar tukaj skuamo upovediti smo namre trili obtevilne neznane, veji del povsem nove probleme, ki pa jim z oznakami in koncepti s podroja

jezika(nja) kapitalizma in podobnimi iz te orbite t. i. (politine) ekonomije, sploh (ve) nimogoe strei (saj sploh ne gre ve za ekonomijo!). So nedostopne in dobesedno zbeijo v

temo mistinega: tako zadeve same kot tudi to jezikanje. V tem primeru pa se le e dodatnozapletamo v bolj realno od realnosti same, se pravi v jezik-kapitalizem sam in njegove v ne-skonnost se razirjajoe sobane wishful-thinkinga (elja). V raziskavah, posveenih kritikimanagementa, smo se kratko malo veji del implicitno in od tod potreba, da to v dodatniraziskavi ekspliciramo prebili do toke, kjer je povsem jasno, da je sama oznaka kapitalizemin tematizacija sedanjosti, v kategorijah in znanstvenem jeziku kapitalizma (ekonomija,politina ekonomija ), postala zelo dvomljiva, zavajajoa in za nameek, naravnost kapita-lizem tvorna. Drugae reeno, postala je ne le neproduktivna, pa pa naravnost kontraproduk-tivna, e naj uporabim samo kapital-jezikanje, ki je vase zavaljeno produktivistino jezikanjezgolj in predvsem o produktivnosti sami. Je pa samogovor produktivnosti.

Seveda bi lahko rekli na tem mestu tudi, da je zadeva tematizacije tega, kar je na podro-ju jezika-kapitalizma (ekonomija ), postala tudi zastarela, a se tej opredelitvi odlonoizogibamo. Pa zato, ker bi tovrstna oznaka utegnila biti med drugim tudi zelo zavajajoa. Kotreeno, pri oznaki managerska revolucija nam ne gre za ni takega, kar bi bilo novejein zatorej kar koli takega, kar bi per definitionem (ker da ni staro) naj bilo mogoneje aliustrezneje od oznake kapitalizem (ki da je zastarela). Gre nam najprej in predvsem za prehodiz omenjene realnosti oznake (in vsega kapital/istinega jezikanja, ki ga tovrstna tema-tizacija in nuce predvideva) v smeri poskusa oznaevanja tega, kar je iz neke drugein drugane teoretine in miljenjske perspektive (managerska revolucija).

Kako smo to naredili in do koder smo se pri tem za zdaj prebili, je razvidno v tekstih, ki sotukaj na voljo in o katerih lahko sami razsojate. Vemo, da nismo prili ravno dale. Naj bo tran-

sparentno, da imajo tukajnji teksti zgolj nalogo poskusa za vse poskuse velja, da so in nucenezadostni odpiranja problema, problematizacije (ne pa zgolj udobnega postavljanja vpra-anj) in eksplikacije nekaterih vidnih dvomov in ne toliko za izdelovanje odgovorov (splohnam ne gre za policijsko metodiko spraevanja in odgovorov!). Za kar koli ve, kot je izhodi-no razpiranje problematike, kot raziskovalna skupina, preprosto povedano, nimamo moi, dao sredstvih niti ne govorim. Posledino, tudi nimamo nikakrnih iluzij, da smo opravili kakrnokoli veliko delo, da smo se prebili iz votline kapitalizma ali pa kar koli podobnega, kar pase nam sicer postavlja kot smoter naega nadaljnjega premiljevanja in delovanja. Kljub temupa zelo natanno vemo, da smo se z lastnim raziskovalnim delom vendarle vsaj malo prema-knili z mrtve toke kapitalizma, iz mrtvega kota kapital-jezikanja, v katerem smo

skupaj z vsemi drugimi dolgo bili porinjeni in v katerega se nikakor ne pustimo ve ujeti.Projektni rezultati, ki jih tukaj lahko prebirate v zvezi z managersko revolucijo, niso zadnjabeseda raziskovalne skupine, ki se na bistveno drugaen nain skua ukvarjati s tematikami, ki soneko nosile simptomatine oznake politina ekonomija ali kritika politine ekonomije. Naaskupina ne ravna po nikakrnem striktnem metodolokem navodilu ali kateri koli vnaprej do-loeni perspektivi premisleka. Tisti, ki misli, to pone brez milosti, misliti brez milosti pa ne po-meni bati se transparentnosti meja svojega lastnega miljenja in e manj svojih lastnih napak.Gre le za to, da jih ne prikriva tistim, ki ga prebirajo, ali pa tistim, s katerimi se pogovarja. Tisti, kimisli e najbolj takrat, ko je prisiljen to poeti, kot to velja za nao generacijo , se lahko e manjskriva za kakrno koli gotovostjo, pa naj je ta vednostna, znanstvena, metodina,


16/234


ideoloka, religiozna ali kakrna koli e bodi. Oprijemalne ogra-je (Arendt) potrebujejo pijanci, tudi in e posebno tisti, ki so za-deti z znanostjo, strokovnostjo in vednostjo nasploh, tisti, ki misli,pa gre preprosto svojo tvegano pot lastnega miljenja: na svojo

lastno odgovornost, seveda. Prepriani smo, da so ravno metoda in metodinost, znanstvenost instrokovnost tisto, kar danes prepreuje premik z mrtve toke kapitalizma, na kateri smo kotcivilizacija obepeli. Vsakdo med lani raziskovalne skupine povsem suvereno odloa o tem, kakose bo lotil skupne zadeve, pri emer pa je zadeva dojeta kot tisto, kar je, in sicer brez nadalj-njih omejitev. Ravnamo torej predvsem glede na nao predhodno izobrazbo, izkunje in omejitve,predvsem pa glede na nae probleme, ki jih imamo z obstojeimi metodami in njih rezultate,ki so za nas, seveda povsem razvidni in ki so veji del, po naem mnenju (doxa), katastrofalni.Kolikor bolj so katastrofalni in edalje bolj katastrofini, toliko bolj in lae si nadevajo te ali oneobleke znanstvenosti, strokovnosti, metodinosti, univerzitetnosti, akademskosti ..., toliko bolj zanjimi stojijo te ali one realne sile drubenega (Univerza, Akademija ...).

Do kod smo prili?Kar zadeva trenutno delovno lokacijo raziskovalne skupine, je mogoe rei priblino tole: na-hajamo se nekako v prvi tretjini dolgoronejega raziskovalnega dela, ki je veji del posveenozgoraj omenjenim hardcore tematikam naega asa. e najmanj tri projektne raziskave sobolj ali manj e v teku in bodo objavljene v letih, ki prihajajo. Prva od njih, ki bi utegnila ugle-dati lu dneva, je raziskava Tonija Kuzmania z delovnim naslovom Kapitalizem in postkapi-talizem, v kateri se avtor najve ukvarja z zadevami poimenovanja in uinkovanja na ravni te-oretizacije tega, emur reejo kapitalizem, ter z zgodovino samega problema (e zlasti v zvezi

z Marxom).3Po drugi strani pa je raziskovalna skupina kot celota e zdaj zastavila delo na pro-jektu z delovnim naslovom Amerika. V tem se lotevamo nekoliko drugane analitike Ameri-ke, in sicer kot odloilne lokacije (topike) tega, kar v nai raziskovalni optiki ni ve kapitalizembrez dodatnih oznak in opredelitev, marve tisto nekaj drugega, kar pomeni managerskarevolucija (in postkapitalizem). Ne nazadnje, projekt, ki bo sledil temu in ki bo tako vsajupamo zaokroil to politekonomsko podroje problematiziranja in raziskovanja, predstavljapremiljevanja same konceptualne zasnove in ivljenja nekega e manj dvomljivega ozna-evalca, kot je to sam kapitalizem in ki je kapitalizmu v toliki meri prilikujo in nadrejen, dasi ga (kapitalizma) brez te sploh ni mogoe predstavljati in ga je e manj mo razumeti. Gre zaprojekt, posveen tematiki Revolucije, in sicer predvsem na njeni pojmovni, a tudi na te-

vilnih drugih historinih, ne nazadnje tudi histerinih ter (samo)histerizirajoih ravneh (kritika,ljubezen, romantika ). Ne nazadnje, v podpodju teh skupnih raziskovalnih prijemov nasta-jajo vsaj e tri individualne tudije s podroja zgodovine managementa (in kapitalizma)ter Marxa, ki naj bi prinesle dodatno svetlobo v temane ase, v katere smo potunkani. ele izperspektive vseh tirih oz. petih projektov (knjig), torej iz perspektive celote, bo mogoeresneje ocenjevati doseke, do katerih smo se (in se bomo) prebili, ter napake, ki smo jihpostorili na svoji dokaj nenavadni poti. Za zdaj torej ostajamo kvejemu v prvem raziskovalnemdelu in vam ob tej prilonosti predstavljamo izsledke v zvezi z managersko revolucijo.

Seveda smo upali, da bomo lahko tudi managersko revolucijo spravili pod streho v knjiniobliki, a boginje nam tokrat niso bile najbolj naklonjene. Kratko malo so nas pustile na cedilu,

3 V tem pogledu je Kuzmanievelanke tukaj treba brati kot nekaj, kar epredvideva to raziskavo in na tevilnihmestih prehiteva tisto, kar je treba elepokazati in dokazati.


17/234


kar pomeni, da bi bilo treba odlono preve investirati v administrativne in sicernje tehnineprijeme, preve dragocenega asa bi lo v veji del prazna prerekanja in pogajanja zavoljo iz-daje. Raje smo se odloili za tukajnjo objavo, na prvi pogled manj ugledno razliico objavlja-nja izsledkov. Ne smemo namre spregledati, da raziskovalna skupina dela prostovoljno in da

za to ni plaana. Ne prejemamo nikakrnega raziskovalnega denarja, ki pa se tako irokosrnodeli neteto velikim preiskovalcem dananjega asa, ki da se, celo per definitionem, ukvarjajoz venomer in vnaprej usodnimi zadevami.

Samo bistvo tega, kar ponemo tukaj, je bolj ali manj eksplicitna kritika znanosti ter tudiin predvsem znanja, to dvoje pa je vse prej kot eno in isto. e je mogoe najti bolji prostorza objavo lankov, ki merijo na kritiko znanosti in znanja, kot je asopis za kritiko znanosti,potem sploh ne vemo, emu je taken asopis e potreben. Zagotovo ne za to, da se disemini-rajo znanstveni in strokovni lanki, saj je za to e zdaj oblikovana cela plaa neuitnih mest,na katerih se objavljajo copy & paste izdelki zavoljo tancanja akademskih in univerzitetnihreferenc. Tako, torej s tem lastnim dejanjem, predvsem investiramo tudi v obnovo in poglobitevizjemno relevantne institucije, kot je asopis za kritiko znanosti, ki je izhodino ter celo naravni samega imena edalje bolj aktualen. Kajti edino pravo mesto miljenja v prihodnosti jein bo predvsem na toki kritike znanosti, e zlasti pa znanja (strokovnosti).

Kakor koli e, ob tej prilonosti se kot raziskovalna skupina seveda najtopleje zahvaljujemoasopisu za kritiko znanosti, njegovim urednicam in urednikom, ki so nam prijazno odstopilisvoje cenjene strani za objavo naih izsledkov o managerski revoluciji.

Toni Kuzmani v imenu raziskovalne skupine.

Na Golniku, decembra 2009

Literatura

ARONOWITZ, S., CULTER, J. (1998): Post-Work. New York, London, Routledge.KUZMANI, T. (UR.) (2008): Prispevki h kritiki managerske paradigme, P. F. Drucker in njegov managerski

ideologem. Ljubljana, Mirovni intitut.RIFKIN, J. (2007): Konec dela. Ljubljana, Krtina.


18/234


19/234

MANAGERSKA REVOLUCIJA


20/234

20 asopis za kritiko znanosti, domiljijo in novo antropologijo |240 | Managerska revolucija


21/234

Primo Turk | Management: evolucija ali revolucija? 21

Primo Turk

Management:

evolucija ali revolucija?(prispevek h kritini zgodovini managementa)

Uvod: zastavitev problemain njegova utemeljitev

Management kot veda ima svojo zgodovino. Njenega proueva-nja se lotevamo iz dveh razlogov. Prvi je formalen in se vee narastoe zahteve po zgodovinskem prouevanju managementa.1Drugi je vsebinski in zadeva management kot vedo. Kolikor jetorej management veda, mora imeti svojo lastno zgodovino, kot

jo imajo vse druge discipline.2Vodilno raziskovalno vpraanje, ki si ga zastavljamo, je: Ali

je zgodovina managementa evolucijska ali revolucijska? Da bi nanj odgovorili, smo analiziralisekundarne kvalitativne podatke v strokovni in znanstveni literaturi o managementu. Prouevanoliteraturo smo razdelili na dva sklopa. Prvi zajema t. i. managersko literaturo, sestavljajo ga pred-vsem ubeniki in strokovni prispevki o managementu. Pisci teh besedil so najpogosteje uvelja-vljeni profesorji managementa, ki elijo podati neko splono vsebino in pregled managementa.To so besedila, ki elijo ohraniti kontinuiteto managementa, tako da prenaajo znanje na novegeneracije. V okviru tega prenosa so pogosto zajeti zgodovinski vidiki razvoja managementa, kise praviloma nahajajo na zaetku besedil v obliki uvodnega zgodovinskega poglavja. V tem delu

raziskave smo eleli predvsem spoznati, kako management razume svojo lastno zgodovino, zatosmo se osredinili na ta zgodovinska poglavja.Drugi sklop literature so znanstvene monografije in lanki avtorjev, ki praviloma niso s

podroja managementa. Ponavadi so to uveljavljeni raziskovalci, ki se ukvarjajo z nekim izse-kom zgodovine managementa. To je nemanagerski pogled na zgodovino managementa, kiposkua ustaljeno zgodovino prej dekonstruirati kot pouevati in podajati. V tem delu raziskavesmo eleli spoznati kritini pogled na zgodovino managementa.

Prispevek je razdeljen na poglavja o: managerskem pojmovanju zgodovine managementa;nemanagerskem pojmovanju zgodovine managementa; managementu kot evoluciji oziroma revo-luciji. Ob koncu prispevka so nakazana e vpraanja za nadaljnje raziskovanje.

1 Denimo pred kratkim (2006) ustano-vljena revija Management & Organi-zational History, ki v uvodnem lankupoda jasno zahtevo po zgodovinskemprouevanju managementa (prim. Boothin Rowlinson, 2006).2 Ali reeno z besedami enega znailnihavtorjev: V nasprotju z managementomse zdi, da druge discipline imajo zgodovi-no. (Brady, 1997: 160)


22/234


3 Glede tega, da management in ekono-mija nista eno, glej Kuzmani 2007.

Managerski pogled nazgodovino managementa

V tem poglavju je prikazano managersko razumevanje zgodovine

managementa. To izhaja iz managerske literature, ki se z zgodovino managementa ne ukvarjaeksplicitno, temve obrobno, v sklopu ire obravnave managementa. Vseeno pa lahko razbere-mo nekakno zgodovino managementa, ki je pogosto zajeta v posebnem poglavju, obasno pazgolj nakazana kot obrobna pripomba.

Ena bistvenih lastnosti managerske zgodovine managementa je nezamejenost in nedololji-vost. S tem elimo poudariti, da le steka zasledimo njene meje ali zamejitve. Zaman se bomotrudili najti prevladujoi pogled ali nekaj konkurennih pogledov, ki bi dosegali primernoutemeljitev svojih zgodovinskih navedkov. Zgodovinsko poreklo managementa se postavlja apriori kot obe sprejeto dejstvo, ob tem pa se spregleda, da je to poreklo zgolj predpostavka,ki bi jo bilo treba ele utemeljiti in dokazati. Vendar do teh utemeljitev ne prihaja. In tako senam postavlja odloilno vpraanje: Ali ima res management kot veda zelo dolgo zgodovino,ki sega vse tja do zapisov v klinopisu, kot to menijo nekateri (prim. Biloslavo, 2008: 7). Je restako preprosto tvoriti zgodovinska dejstva, s katerimi je zatem mogoe utemeljevati zgodovinomanagementa? Ali ni to kvejemu neka kvazihipoteza, ki bi jo bilo treba ele razdelati in pri-merno podpreti?

Pri prouevanju managerske zgodovine managementa moramo najprej odkriti tiste njenebistvene dogodke, ki najpogosteje nastopajo kot utemeljitveni za management. Drali se bomopribline kronologije, tako da bomo najprej navedli asovno bolj oddaljene.

Med najljubimi primeri iz zgodovine managementa je nedvomno gradnja egipanskihpiramid in kitajskega zidu, ki ju zasledimo pri tevilnih avtorjih (prim. Bedeian, 1993: 2627;Robbins in Coulter, 2005: 26; Rozman, 2002: 65). To je predstavljeno kot praksa (kar koli naj

bi e ta termin pomenil) managementa, ki naj bi ele pozneje prela v teorijo. O managementunaj bi priali tudi sumerski klinopisi (prim. Daft, 2003; Daft, 2005: 45; Biloslavo, 2008: 7), priemer naletimo celo na trditev, da je v teh zapisih management opisan kot veda (Biloslavo,2008: 7), kar je e posebno problematina trditev. Tudi velike vojske Grkov in Rimljanov (prim.Stoner, Freeman in Gilbert, 1995: 30), e zlasti vojska Aleksandra Velikega (prim. Bedeian,1993: 27), naj bi imele oporo v managementu. Izvzeti niso niti premiki ljudstev (prim. Rozman,Kova in Koletnik, 1993: 51), ki so bili organizirani na managerski nain. Seveda ne manjkajonekoliko bolj mesijanski pogledi na zgodovino managementa, kot je denimo prisotnost katoli-ke cerkve (prim. Stoner, Freeman in Gilbert, 1995: 30). Samemu Mojzesu se pogosto pripielik nadvse sposobnega managerja (prim. Shafritz, 2005). In Mojzesov tast Jetro naj bi bil celo

prvi svetovalec managementa (prim. Rozman, 2002: 65). Ali, kar je zgolj skupen izraz za vsenateto: [R]azvoj managerskega miljenja datira v as, ko so ljudje prvi poskuali dosei ciljes tem, da so sodelovali. (Weihrich in Koontz, 1994: 30, poudarek P. T.).

Nekoliko pozneja datiranja managementa segajo v as velikih religioznih institucij (prim.Clegg, Kornberger in Pitsis, 2005: 5) in samostani naj bi bili pramodeli vseh poznejih biro-kratskih organizacij (prav tam: 7). Nekateri nastanek managementa povezujejo z industrijskorevolucijo oziroma vidijo v Adamu Smithu kot oetu ekonomije tudi prvega teoretika mana-gementa (prim. Jones in George, 2002: 41).3e pozneja datiranja segajo v as nastanka velikihorganizacij, znotraj katerih naj bi se razvil management (prim. Drucker, 1999: 2633). Zadnjaetapa graditve zgodovine managementa pa je pojav znanstvenega managementa s Taylorjem


23/234


na elu (prim. Hatch, 1997). Pri tem velja poudariti, da se vsiposkusi zgodovine managementa tako ali drugae dotaknejoznanstvenega managementa in e zlasti Taylorja, ki mu izkazu-jejo prav posebno mesto.

Teorijo managementa, ki je prikazana kot nekaj prasta-rega, naj bi oblikovali e: Sun Tzu z delom The Art of War,Sokrat, Xenophon in Aristotel (zlasti njegova Politika) (prim.Shafritz, 2005). Pogosto se omenja tudi Machiavelli (prim.Stoner, Freeman in Gilbert, 1995: 30; Crainer, 2000). Prav takoje omenjen Bentham, ki naj bi tudi e pisal o managementu(prim. Clegg, Kornberger in Pitsis, 2005: 15). Paleta avtorjev,ki so v preteklosti pisali o managementu, je skladno s tempogledom skoraj nepregledna in bi se jo dalo iriti v nedogled.

Tovrstni managerski zgodovini managementa zadoa e dej-stvo, da obstaja preteklost, ki se izenauje z zgodovino. Zgodovinaje pri tem dojeta kot iroko podroje vsega preteklega, v katero se po potrebi zasaja management.Preprosto, kot se pa komu zljubi. V ozadju teh poskusov zgodovine se skrivata vsaj dve pro-blematini izenaitvi. Prva je izenaitev zgodovine in managementa. Zgodovina je e kar zgodo-vina managementa, brez nadaljnjih doloil. Pri tem je samoumevno dojeto, da je vsak velikizgodovinski dogodek prepleten tudi z managementom. Piramide ne bi bile nikoli zgrajene brezmanagementa, vsaka velika vojska v zgodovini je potrebovala managerje in podobno. Skritaimplikacija te povezanosti je, da je management nekaj velikega (ali celo najvejega) ter prisotenod pamtiveka. Druga izenaitev (ki je povezana s prvo in jo pravzaprav omogoa) postavlja enaajmed management in organiziranje (management = organiziranje). Kakrno koli organiziranje jee vnaprej dojeto kot management. Problem te izenaitve je, da so v drobovje managementa vpo-

tegnjeni vsi medloveki odnosi, s politiko na elu. Kadar koli se ljudje organizirajo, sodelujejo,teijo k skupnim ciljem, se a priori sklepa, da je to e kar management. Ob taknem tolmaenjuzgodovine se nam upravieno zastavi vpraanje: Ali je to res zgodovina managementa? Ali pa jeto mogoe le management zgodovine, se pravi njena (najnoveja) reinterpretacija?

Res pa je, da so razen redkih izjem (denimo Wren,41994) iskanja sledi managementav davni preteklosti zgolj drobne pripombe, (obiajno) nameene na zaetku besedila.5Ravnotako se nihe ne potrudi, da bi ta fenomen zares razdelal in primerno ovrednotil, tako da nasto-pa kot nekaj popolnoma samoumevnega.

Nemanagerski pogled na zgodovino managementaPoleg managerske zgodovine managementa, ki se problema loteva nekako obrobno, ponavadi vsklopu ire razprave, imamo besedila, ki se te tematike lotevajo eksplicitno. Zgodovino mana-gementa jemljejo kot svoj predmet prouevanja. Seveda tudi ta besedila ne podajajo enotnezgodovine managementa, ki bi bila obe sprejeta. Avtorji poudarjajo razline vidike zgodovinemanagementa in iejo njegove izvore po razlinih poteh. Vendar pa je vsem skupno to, damanagementa ne zasadijo na neko poljubno mesto v preteklosti brez kakrnih koli utemeljitev.Tu bomo zaman iskali management v povezavi z gradnjo piramid, sumerskimi klinopisi, premi-ki ljudstev in podobnim. Zgodovinska porekla managementa so razdelana in utemeljena. e

4 eprav bi morali formalno Wrena ume-stiti v skupino avtorjev, ki se eksplicitnoukvarjajo z zgodovino managementa, jee ob benem pregledu vsebine knjigejasno, da gre za managerski pogled nazgodovino managementa. To dejstvonam dodatno potrjuje nenehno skliceva-nje na Wrena, ki ga zasledimo v tevilnihmanagerskih knjigah. Wrenovo delo TheEvolution of Management Thoughtna-stopa kot ena najbolj priznanih standar-dnih referenc na podroju managerskezgodovine managementa (prim. Bedeian,1976: 96).5 Vendar pa to e ni razlog, da jih nebi jemali resno in jih vkljuili v naoobravnavo.


24/234


denimo Shenhav (2002) postavi hipotezo, da je k pojavu mana-gementa bistveno pripomoglo inenirsko gibanje v drugi polovici19. stoletja v Ameriki, potem je temu posveena celotna tudija,ki poskua hipotezo potrditi. V managerski literaturi pa se (pre)-

pogosto hipoteza ravno nasprotno privzame kot dejstvo, nakaterem nato avtor gradi besedilo. Druga skupna toka tovrstnihzgodovin managementa je, da fenomen umeajo na obmojeZDA, najpogosteje v drugo polovico 19. in zaetek 20. stoletja. Leredki avtorji ga umestijo v obdobje pred tem.

Eno asovno najbolj oddaljenih je iskanje izvorov manage-menta na suenjskih plantaah v Ameriki. Management je oprede-ljen kot amerika iznajdba (Hoopes, 2003: 5) na bombanih plan-taah, kjer so nadzorniki sunjev prva skupina managerjev (pravtam: 10).6Takrat, na koncu 18. in v zaetku 19. stoletja, nastanejotudi prvi zapisi o nainu manageriranja sunjev. Leta 1850 naj biskoraj 19.000 Amerianov ivelo od dela, ki ga Hoopes (2003: 13)poimenuje slave overseers, to je nadzornitva sunjev. Nadzornikisunjev so bili prvi plaani managerji (prav tam: 13).

Skoraj soasno s pojavom suenjskih managerjev smo prianastajanju prvih tovarn. Eden izmed odmevnejih projektovje bil t. i. The City of Lowell iz leta 1820. Kmalu po nastankumesta je bilo tam zaposlenih 2500 ljudi. Vendar so delaleizkljuno mlade, samske enske (Hoopes, 2003: 17), moki pa

so bili zaposleni v vlogi managerjev. Preostala moka delovna sila je bila zaposlena v kmetijstvu.Prvi moki, ki vstopijo v tovarne kot managerirani delavci, so priseljenci. ele v zadnji fazi se

jim pridrui domaa moka delovna sila, ki kmalu postane prevladujoa. Za Hoopesa se mana-gement tako pojavi na nekaterih mestih v zgodovini, ki so si asovno precej blizu. Najprej nasuenjskih plantaah, kmalu za tem pa v nastajajoih tovarnah.

Druga tudija, ki v odnosu do prevladujoe managerske literature ponuja radikalno dru-gaen pogled na zgodovino managementa (Grint, 2002: 173), je Shenhavova ManufacturingRationality: The Engineering Foundations of the Managerial Revolution. Zgodovina manage-menta se zane v inenirskem gibanju, ki svoj vrh dosee v znanstvenem managementu7in nje-govem najvidnejem predstavniku Taylorju. Koncept managementa je bil izumljen in razvit vameriki industriji v letih 18801932. (Shenhav, 2002: 4) Izum in razvoj managementa pase odvijata med inenirji. Inenirsko gibanje je pred letom 1880 igralo le obrobno vlogo, zatem

pa je opazen razmah inenirjev, zlasti strojnih, katerih tevilo se v letih 18801930 povea spilih 7000 na 230.000 (prav tam: 25). Pomenljivo je dejstvo, da se priblino dve tretjini tehinenirjev prelevi v managerje.8Hkrati z rastjo tevila inenirjev se pripravlja tudi iri terenza sprejem njihovih idej in tehnologij, nad katerimi postaja javnost naravnost fascinirana.9Tapripravljenost javnosti za sprejem najprej inenirskih in pozneje managerskih idej je nedvomnobistveno pripomogla k ustalitvi managementa, kot ga poznamo danes.

Postopoma zanejo inenirji zasedati odloilna mesta v podjetjih. Bolj ko nastaja razcepmed lastnitvom in vodenjem podjetij,10bolj je potrebna vmesna struktura managerjev. To vme-sno strukturo zasedejo prav inenirji, ki koncepte sistematizacije, standardizacije in uniformno-sti prenesejo s podroja materialnih zadev na podroje lovekih. Inenirji so bili prepriani,

6 Namig na prve zasnutke managementa,ki nastanejo na suenjskih plantaah, za-sledimo tudi v managerski literaturi (prim.Clegg, Kornberger in Pitsis, 2005: 8).7 Na ravni terminoloke opredelitve sezadeva zane kot industrial management,ki pozneje postanescientific manage-

ment, danes pa je le e management.Ta terminoloki razvoj je bistveni elementzgodovine managementa, ki ga tukajzgolj omenjamo.8 Chandler, ki se loteva vpraanja zgo-dovine managementa predvsem z vidikarazvoja velikih organizacij (zlasti eleznic),tudi opozarja na to, da se v elezniarskiadministraciji pojavijo managerji, ki sopo svoji formalni izobrazbi in prvotnempoklicu predvsem inenirji (Chandler,1965: 20).9 Kratek pogled na to, kako zelo pri-ljubljene postanejo e same inenirskemetafore in inenirski nain izraanja,ponuja Scully (1996).10O pomenu te loitve in njenem vplivuna pojav managementa glej Burnahm(1945).


25/234


da bi se morali drubenim vpraanjem pribliati z aplikacijo teiste metode, ki se je pokazala kot plodna na podroju material-nih zadev. (Shenhav, 2002: 135) Metode in tehnike upravljanjamateriala se tako prenesejo na manageriranje lovekega mate-

riala in pozneje na manageriranje celotne drube.Vzporedno z ustolienjem inenirja in njegovim preoblikovanjem v managerja se odvija-jo tudi teoretine utemeljitve managementa. In tudi te ponovno potekajo predvsem znotrajinenirskega gibanja. Reviji, ki o tem najve pieta, sta American Machinist (ustanovljena leta1877) in Engineering Magazine (ustanovljena leta 1891).

Spet nekoliko drugano, vendar asovno in topino podobno umeeno zgodovino manage-menta podaja Chandler, ki velja za enega najbolj priznanih ekonomskih zgodovinarjev (e zlastiv ZDA). V svojem raziskovanju zgodovine managementa se osredinja na velike organizacije, ki vAmeriki nastanejo v 19. stoletju. Med njimi prevladujejo eleznice, ki so zanj nekaken paradi-gmatski primer. V svoji poglavitni tudiji zgodovine managementa (Chandler, 2002) obravnavaobdobje med letoma 1840 in 1920. Pred letom 1840 je bilo po njegovem mnenju v Ameriki lemalo institucionalnih inovacij, ki bi lahko pripeljale do nastanka managementa. Potem pa zane-jo nastajati velike organizacije, zlasti v eleznikem prometu. Nastanek teh organizacij in teave,ki so povezane z njihovo velikostjo in kompleksnostjo, privedejo do nastanka managementa.

Odloilno je torej obdobje po letu 1840, ko se v Ameriki zane razvoj eleznikega prometa.e posebno intenziven je ta razvoj v letih 18481860, zlasti v letih 18491855, ko se prvi poja-vi moderna poslovna administracija (Chandler, 1965: 17). Zelo podobne kronoloke razvrstitvese Chandler dri tudi v svojem poznejem delu, kjer navaja obdobje med letoma 1850 in 1860kot as formacije modernega poslovnega podjetja. To moderno podjetje so seveda eleznice, kiso pionirji managementa (Chandler, 2002: 80).

Managerska evolucija ali revolucija?Na kratko in precej shematsko smo najprej podali managerski pogled na zgodovino manage-menta. Tu je ukvarjanje z vpraanji zgodovine precej obroben posel, zgolj nekakno rekreativ-no poetje, ki bralca le uvaja v vsebino. Zelo skopo ukvarjanje z zgodovino managementa, kipravzaprav bolj spominja na manageriranje in ineniranje zgodovine, bi se dalo razumeti v per-spektivi nenehnega opozarjanja avtorjev, da je resnino vpraanje managementa prihodnost inne preteklost. Celo Wren, ki si zgodovino managementa jemlje za svoj predmet prouevanja,zapie: Torej, dovolite nam razgrniti zgodovino, da bomo lahko pripravljeni na prihodnost.

(Wren, 1994, viii) Nietzschejansko reeno: Avtorji svarijo pred kodljivostjo zgodovine.Managerskemu pogledu na zgodovino managementa, ki je pravzaprav pogled od znotraj,smo zoperstavili pogled od zunaj, to je pogled avtorjev, ki se eksplicitno ukvarjajo z vpraanjizgodovine managementa. To je nemanagerski pogled na zgodovino managementa.

Prikazu managerskega in nemanagerskega pojmovanja zgodovine managementa sledi kritinainterpretacija teh radikalno razlinih pojmovanj: managersko razumevanje zgodovine manage-menta se iztee v evolucijo11in nemanagersko razumevanje zgodovine managementa se iztee vrevolucijo (Shenhav, 2002; Chandler, 2002; Burnham, 1945; Nelson, 1988; Nelson, 1992).

Da bi razumeli management kot evolucijo oziroma revolucijo, moramo razumeti ta dva pojmain implikacije, ki izhajajo iz njiju. Najpogosteja konotacija pojma evolucija je Darwinovo pojmo-

11Na to kae e formalno poimenovanjezgodovine managementa kot evolucije(Wren, 1994; Daft, 2005; Bedeian, 1993;Stoner, Freeman in Gilbert, 1995; Jones inGeorge, 2002; Weihrich in Koontz, 1994).


26/234


vanje biolokega razvoja organizmov. In eprav sam Darwin vsajkolikor vemo ni uporabljal pojma evolucija, je pozneje njegovateorija o nastanku vrst oznaena za evolucijsko.12Vendar nas natem mestu zgodovina in nastanek pojma ne zanimata toliko, kot

nas zanima to, kar je zajeto v pojmu. Bistveno vpraanje je torej:Kaj pomeni oznaka evolucija in kaj dejstvo, da management ozna-imo kot evolucijo?

Evolucija pomeni najprej neko dolgotrajno, kontinuirano in postopno spreminjanje. V svojemizvornem latinskem pomenu je evolutio odvijanje, razvijanje. Razumevanje zgodovine manage-menta kot evolucije izhaja iz managerske literature, kjer je ta oznaka zelo pogosto uporabljena.Managersko pisanje zgodovine managementa je pogled neke vede na svojo lastno preteklost.eprav ni v tem naeloma ni napanega, se vseeno teko izognemo neprijetnemu obutku,da management poskua s seganjem v zelo oddaljeno zgodovino preve poudariti pomen lastnepreteklosti. Temu pa se seveda ne bo izognil, dokler bo svojo zgodovino pojmoval kot evolucijo.Evolucijski, torej postopen in dolgotrajen pristop k razvoju managementa zahteva umestitevizvorov dale v preteklosti, po monosti celo na zaetku zgodovine in asa na splono. Da bi seodvila evolucija, si mora management priskrbeti as in s tem pridobiti potreben asovni razpon.Bioloke vrste so se razvile v milijonih let in analogno management v tisoih. Da bi oznailimanagement kot evolucijo in ga obenem prvi nali sredi 19. stoletja, preprosto ne gre. Razlog jepreprost: evolucija se v nekaj desetletjih ali v enem stoletju preprosto ne more odviti. asovni raz-pon je preozek. To je as, v katerem bi se lahko zgodila revolucija, evolucija nikakor. Po drugi stranipa oznaitev zgodovine managementa kot evolucijskega razvoja te vede nujno zapira pot k namasovno blijim obdobjem, saj nas dobesedno vre na zaetek zgodovine. In vse, kar mu sledi, jepravzaprav nebistveno, saj so izvori klju do razumevanja nekega fenomena. e pa nam ti zaetkiin izvori managementa zaradi svoje oddaljenosti v neskonnost preteklosti ostajajo nedostopni, je

zgodovina managementa pravzaprav izgubljena in poskus managerskega oblikovanja zgodovinemanagementa je le jalovo poetje.

Zgodovina managementa je skupni imenovalec managerske in nemanagerske perspektive.Prva interpretira to zgodovino kot evolucijo, druga kot revolucijo. Evolutio je latinskega izvora,prav tako revolutio, ki pomeni obrat, obraanje, revolucijo. e tu je vidna razlika: odvijanje,razvijanje v nasprotju z obratom. V sodobni besednjak vstopi beseda revolucija s Kopernikovimdelom O revolucijah nebesnih sfer. Tu ima e pomen obrata, ki nastane na nebu. Poznejeinterpretacije Kopernikovega dela pa dodelijo pojmu revolucije e drugaen pomen. Revolucijatako pomeni radikalno spremembo, ki nastane v relativno kratkem asu.

Prva navezava pojma revolucije na management se zgodi v Burnhamovem delu The Managerial

Revolution, prvi objavljenem leta 1941. Managerska revolucija je tranzicija iz vrste drube, kibi jo lahko poimenovali kapitalistina ali burujska, v vrsto drube, ki jo bomo poimenovali mana-gerska (Burnham, 1945: 63). Kot mejnik zaetka prehoda iz kapitalistine v managersko drubopostavi Burnham prvo svetovno vojno. Seveda se ne more izogniti preroki napovedi, po kateri najbi se ta prehod konal v petdesetih letih, mogoe celo prej (prav tam: 64). Na tem mestu nas nezanima toliko Burnhamovo razumevanje zgodovine managementa, temve bolj njegova oprede-litev tega zgodovinskega prehoda kot revolucionarnega. V primerjavi z managersko pojmovanoevolucijo managementa je e posebno zanimivo naslednje: Kar je pomembno, ni toliko dejstvospremembe, ki je vedno prisotna v zgodovini, temve njena stopnja [angl. rate] (prav tam: 9).Ta stopnja spremembe pa je rapid and drastic nagla in izrazita (prav tam: 10). Res je, da tudi

12Evolucionizem je mono poudarjene v uvodnem delu Darwinove knjige Onastanku vrst. eprav je prispevek pisanpod vplivom tedanjega asa in je monopreet z marksistino reinterpretacijo,vseeno nakazuje razumevanje Darwinoveteorije kot evolucionistine (Hadi, 1954).


27/234


evolucija odraa spreminjanje, vendar je to le poasno, postopnoin torej nasprotno revolucijski spremembi.

Kaj torej pomeni, e zgodovine managementa ne pojmu-jemo kot evolucijsko napredovanje in razvijanje, temve kot

revolucijsko spremembo, ki ima to mo, da v kratkem asuoblikuje novo drubeno paradigmo? Prehod v novo paradigmone pomeni poasnega nabiranja managementa, tako da nitiopazimo ne, da smo e stoletja v paradigmi managementa.Revolucionarni prehod pomeni, da se nam sprememba zgodiskoraj pred omi, da jo zaznamo in da zaznamo, kako se svetkorenito spreminja. Pristanek na managersko revolucijo pomeninajprej to, da stari Grki, Babilonci in Sumerci niso imeli opravitiz managementom. To pa e ne pomeni, da se ta ljudstva nisoorganizirala in delovala za skupne cilje. Stari Grki, natanneje Atenci, so iznali politiko, edenbistvenih momentov politike pa je zmonost organiziranja. Splono naelo organizacije neizvira niti iz ustvarjanja niti iz dela kot takega, temve prihaja s politinega podroja oziromaizhaja iz loveke sposobnosti delovanja. (Arendt, 1996: 124) Vendar politika ni management(Kuzmani, 2008) in dejstvo, da se ljudje organizirajo, e ne pomeni, da se organizirajo pomanagerskih naelih. Seveda je tudi management tesno povezan z organiziranjem, vendar jeto le ena izmed oblik organiziranja, ne pa e kar drugo ime za loveko organiziranje.

Pristanek na managersko revolucijo pomeni, da smo zmoni znotraj zgodovine zamejitineko oprijemljiveje obdobje, za katero se izkae, da je bistvenega pomena pri vzpostavljanjumanagementa. Videli smo, da se interpretacije avtorjev nekoliko razhajajo v tem, katero obdo-bje naj bi to bilo. Nekaj pa je gotovo, to ne more biti kar vsa zgodovina.

Sklep in vpraanja za nadaljnje raziskovanjePri prouevanju strokovne in znanstvene literature o managementu smo prili do dveh radikalnorazlinih pojmovanj njegove zgodovine. Prvo izhaja iz managerske literature, ki zgodovino mana-gementa razume kot evolucijsko napredovanje. Drugo pa iz nemanagerske literature, ki se zgo-dovine managementa loteva kritino in jo opredeljuje kot revolucijsko spremembo. Naa sklepnamisel je, da managersko pojmovanje zgodovine managementa pomeni odmik od te zgodovine alicelo njeno izgubo. e privolimo v evolucijo managementa, izgubimo monost zamejitve nekegaoprijemljivega asovnega obdobja, za katero bi lahko rekli, da je odloilno pripomoglo k forma-

ciji managementa. Evolucionistini pogled sugerira, da je vsa zgodovina pravzaprav le zgodovinamanagementa. e pa po drugi strani privolimo v nemanagersko razumevanje zgodovine manage-menta, torej v managersko revolucijo, se nam dejansko odpre monost razumevanja te zgodovine.Opredelitev nekega obdobja, za katero lahko reemo, da je odloilna epoha formacije manage-menta, je sicer ele prvi, a vendar e odloilen korak k oblikovanju zgodovine managementa. eles tem namre pridobimo zgodovino kot zamejen predmet prouevanja.

Izhajajo iz managerske revolucije lahko na tem mestu zgolj nakaemo eno izmed nadalj-njih raziskovanj zgodovine managementa. Med avtorji, ki se lotevajo vpraanj zgodovine mana-gementa, pa naj bo to managerski ali pa nemanagerski pristop, obstaja bistveno soglasje: skorajbrez izjeme postavljajo obdobje znanstvenega managementa13kot odloilno za formacijo tega,

13Na tem mestu velja opozoriti, da jeime znanstveni management oznaka, kipoenoti razline avtorje in njihove pogledena management. Pogosto se znanstvenimanagement preprosto izenai s Taylor-

jem, kar pa ni upravieno, saj je bil Taylorle en kreativen posameznik med tevil-nimi drugimi (Nelson, 1992a: 2). Imeznanstveni management se oblikuje elepo letu 1910 na pobudo Louisa Brandeisa(Nelson, 1992a: 3). Pred tem so avtorji,ki so se tedaj ukvarjali z managementom,svoja spoznanja strnili v imena, kot so:Taylor system, Gantt system in Emerson

system(Nadworny, 1957: 23).


28/234


14Glej kratko, a odlino tudijo razvojaznanstvenega managementa v Nelson,1992 b. kar danes poznamo pod imenom management. Raziskovanje

znanstvenega managementa, pravzaprav njegove zgodovine, najvsebuje naslednje tiri toke.

Prvi. Razmejitev enotnega koncepta znanstvenega managementa na posamezne avtorje, ki

so pripomogli k njegovemu formiranju. To ni potekalo gladko, med avtorji je bilo veliko neso-glasij. Nekoliko poenostavljeno reeno: oblikovali sta se vsaj dve struji, ena okrog Taylorjevihprivrencev in druga nasprotujoa. V prvi najdemo imena, kot sta Henry L. Gantt in MorrisL. Cooke. V drugi pa: Frank in Lillian Gilbreth, Harrington Emerson in Richard A. Feiss.14Pri tem je bilo najbolj izrazito nesoglasje med privrenci Taylorja in zakoncema Gilbreth, kista poskuala utemeljiti svojo vrsto znanstvenega managementa pod oznako motion study, vnasprotju s Taylorjevim time study (prim. Price, 1992; Nadworny, 1957).

Drugi. Kljub tem razhajanjem pa obstaja med avtorji temeljno soglasje o kljunem vpra-anju uinkovitosti (efficiency), ki se danes dojema kot nekaj samoumevnega. Ali e slabe,najraje se ga kar izenai z vpraanjem produktivnosti. S tem pa se izenai management z eko-nomijo. Zato bi veljalo razmisliti, ali ni vpraanje uinkovitosti neka specifika, ki se vzpostaviele z managementom (v navezavi s predhodnim inenirskim gibanjem Shenhav, 2002). Incelo: Ali ni pojem uinkovitosti pravzaprav eden temeljnih pojmov managementa?

Tretji. Kdo so bili predhodniki znanstvenega managementa, na podlagi esa se znanstvenimanagement formira. Gre za vpraanje nastanka velikih organizacij, zlasti eleznic, jeklarn,oljne industrije. Gre za vpraanje inenirjev in vloge, ki so jo ti igrali pri nastanku znanstvenegamanagementa.

etrti. Predvsem pa bi bilo treba premisliti bliskovito iritev znanstvenega managementa.Izvorno ameriki fenomen, najprej vezan na gospodarstvo, se hitro raziri na podroji javnega inpolitinega ter dale ez meje Amerike. e med administracijo Herberta Hooverja se mana-gement raziri na podroje javne uprave (Metcalf, 1975). Zanemarljivo ni niti dejstvo, da je bila

Lillian Gilbreth Hooverjeva tesna sodelavka. Z geografskega vidika pa velja omeniti Francijokot glavno evropsko sredie razvoja znanstvenega managementa, od koder se ta nato iri potevilnih dravah Evrope (Nelson, 1992b). Ali, kar je morda e bolj zanimivo in pogosto poza-bljeno, samodeklarirana antikapitalistina Rusija je bila pravzaprav nekaken velik laboratorijznanstvenega managementa. Eden kljunih posameznikov, ki je delal pod budnim oesomLenina, je bil Aleksej Gastev nekaken ruski Taylor (Sochor, 1981). Ta bliskovita iritev znan-stvenega managementa, ki se zgodi tako reko v nekaj desetletjih ali celo prej, pa ni evolucijskirazvoj, merjen v tisoletjih, temve revolucijski prehod v novo paradigmo.

LiteraturaARENDT, H. (1996): Vita Activa. Ljubljana, Zaloba Krtina.BEDEIAN, A. G. (1976): Management History Thought. V: The Academy of Management Review.

Let. 1, t. 1, str. 9697.BEDEIAN, A. G. (1993): Management. 3. izd. Chicago, The Dryden Press.BILOSLAVO, R. (UR.). (2008): Management v 21. stoletju = 21th century management. Koper,

Fakulteta za management.BOOTH, C. & ROWLINSON, M. (2006): Management and organizational history: Prospects.

V: Management & Organizational History. Let. 1, t. 1, str. 530.


29/234


BRADY, F. N. (1997): Finding a History for Management. V:Journal of Management Inquiry.Let. 6,t. 2, str. 160167.

BURNHAM, J. (1973): The Managerial Revolution or What is Happening in The World Now.New York,Penguin Books Ltd.

CHANDLER, A. D. JR. (1965): The Railroads: Pioneers in Modern Corporate Management.V: The Business History Review, Let. 39, t. 1, str. 1640.CHANDLER, A. D. JR. (2002): The Visible Hand: The Managerial Revolution in American Business.

16. izd. London, The Belknap Press.CLEGG, S., KORNBERG, M., PITSIS, T. ( 2005): Managing an Organizations: an Introduction to Theory

and Practice.London & New Delhi, Sage.CRAINER, S. (2000): The Ultimate Business Library: 75 books that made management.Oxford, Capstone.DAFT, R. L. (2003): Management.6. izd. Mason, OH, Thomson Learning.DAFT, R. L. (2005): The new era of management.Mason, OH, Thomson Learning.DRUCKER, F. P. (1999): Management: an abridged and revised version of Management: Tasks,

Responsibilities, Practise.Oxford, Butterworth-Heinemann.GRINT, K. (2002). History of management. V: Organization,Let. 9, t. 1, str. 173184.HADI, J. (1954): Darwin in njegovo delo (Kratek poskus). V: O nastanku vrst z naravnim izborom ali

ohranjanje boljih pasem v boju za obstanek, C. Darwin, str. 523. Ljubljana, Dravna zaloba Slovenije.HATCH, M. J. (1997): Organization Theory: Modern, Symbolic, and Postmodern Perspectives.

Oxford & New York, Oxford University Press.HOOPES, J. (2003): False Prophets: The Gurus Who Created Modern Management and Why Their Ideas

Are Bad for Business Today. New York, Basic Books.JONES, G. R. & GEORGE, J.M.. (2002): Contemporary management. 3. izd. Boston & London,

Irwin McGraw-Hill.KUZMANI, A. T. (2007): Management in ekonomija: ali je to dvoje ali eno? (Elementi za razumevanje

postsocializma in managerske revolucije). V: Management. Let. 2, t. 1, str. 7990.KUZMANI, A. T. (2008): Management in politika: makro konceptualni premislek zasnove. V: Management

v 21. stoletju = 21th century management, ur. R. Biloslavo, str. 57107. Koper, Fakulteta za management.METCALF, E. B. (1975): Secretary Hoover and the Emergence of Macroeconomic Management. V: The

Business History Review, Let. 49, t. 1, str. 6080.NADWORNY, M. J. (1957): Frederick Taylor and Frank Gilbreth: Competition in Scientific Management.

V: The Business History Review,Let. 31, t. 1, str. 2334.NELSON, D. (1988): Taylor e la rivoluzione manageriale; la nascita dello scientific management.Torino,

Giulio Einaudi editore.NELSON, D. (1992a):A Maental Revolution: Scientific Management Since Taylor. Columbus,

Ohio State University Press.NELSON, D. (1992b). Scientific Management in Retrospect. V:A Mental Revolution: Scientific ManagementSince Taylor, ur. D. Nelson, str. 540. Columbus, Ohio State University Press.

PRICE, B. (1992): Frank and Lillian Gilbreth and the Motion Study Controversy, 19071930. V:A MaentalRevolution: Scientific Management Since Taylor, ur. D. Nelson, str. 5876. Columbus, Ohio StateUniversity Press.

ROBBINS, S. P. & COULTER, K.M. (2005): Management. 8. izd. London, Prentice Hall International.ROZMAN, R. (2002): Pojmovanje in razvoj managementa. V: Management: nova znanja za uspeh, ur.

S. Moina, str. 4695. Radovljica, Didakta.ROZMAN, R., KOVA, J. & KOLETNIK, F. (1993): Management.Ljubljana: Gospodarski vestnik.


30/234


SCULLY, I. J. (1996): Machines Made of Words: The Influence of Engineering Metaphor on Marketing Thoughtand Practice, 1900 to 1929. V:Journal of Macromarketing, Let. 16, str. 7083.

SHAFRITZ, J. M. (2005): Classics of organization theory. 6. izd. Belmont, CA, Thomson/Wadsworth.SHENHAV, Y. (2002): Manufacturing Rationality: The Engineering Foundations of the Managerial Revolution.

Oxford, Oxford University Press.SOCHOR, Z. A. (1981): Soviet Taylorism Revisited. V:Soviet Studies, Let. 33, t. 2, str. 246264.STONER, J. A. F., FREEMAN, E.R.F., GILBRETH, R.D. (1995): Management. 6. izd. Englewood Cliffs, NJ,

Prentice-Hall.WEIHRICH, H., KOONTZ, H. (1994): Management: A global perspective. 10. izd. New York, McGraw-Hill.WREN, D. A. (1994): The Evolution of Management Thought.4. izd. New York, John Wiley & Sons.


31/234

Toni Kuzmani | Managerska revolucija: kako jo zagrabiti, njena funkcija in interpretativne monosti 31

Toni Kuzmani

Managerska revolucija:

kako jo zagrabiti, njenafunkcija in interpretativnemonosti

Stvar jezika: nenavaden uvod in kontrametodinostPonavadi reemo, da je zaeti treba od zaetka. To lahko pomeni tavtologijo ali nekaj povsemnepreciznega, celo ninega. A tukaj bom izhajal iz podmene, da tovrstna trditev za miljenjepomeni, da se le-to mora najprej lotiti zadeve tistega, kar je miljenju dale najbolj sovranega innevarnega. To pomeni reeno z okrajavo , da se je treba najprej lotiti jezika samega, in sicerkot tistega, v emer da bojda (vsako) miljenje nujno je. Miljenje se torej naj (in mora) lotiti

najprej svoje kletke same, torej. Sintetina oznaka managerska revolucija je potemtakem najprejjezikovni izraz. In prav ta jezikovni izraz (beseda ali celo stavek z opueno kopulo) je tisto,pri emer se je najprej treba pomuditi. Ne lotevam se torej najprej zadeve (domnevne) vsebine,temve forme, kot bi se reklo v zavajajoem jezikanju tradicije , ki zame ni toliko jezik sam,kolikor je njegovo jezikanje, se pravi njegova nevidna, podtalna, samodejna dejavnost na nainvsepresegajoega avtomatona, celo perpetuuma mobile.

To, da je managerska revolucija jezikovni izraz, namre ni nekaj samoumevnega, e manj jenekaj transparentnega, kaj ele da bi to bilo in pomenilo kar koli nedolnega. Nasprotno, vse jezi-kovno je nekaj silno zapletenega, zahrbtnega, za miljenje in razumevanje skrajno uhajajoega, atudi nevarnega. V strogem pomenu besede (to pomeni natannega premisleka) pa vse jezikovno

sploh ni noben in nikakren izraz, temve kot bomo videli naravnost (jezikovni) ukaz. To, daje nekaj jezikovno, da je oblikovano na nain in v formi jezika, pomeni da je v konni instanci vednostno (tudi religiozno) oblikovano. To pomeni tudi, da je jezikovno zakodirano radikalnoodvisno od jezika in da je del nekega irega sistema (jezika), v katerem pa se dogajajo najboljudne igrice pod nebekim svodom, kar si jih je sploh mogoe predstavljati. Tem igricam se lahkoree tudi language games (Wittgenstein, 1969, 1979, 2007) in so nekaj takega, esar se je skrajnonatanno treba zavedati ter temu primerno nekako tako kot s tempirano bombo tudi ravnati.

Iz vsakega jezikovnega ukaza (!) da bi se ga sploh dalo premisliti, da bi torej lahko postalmisljiv je najprej treba zmoi narediti miljevino. To pomeni, da ga je kot jezikovni ukaz treba zmoi razpreti, dekodirati, nekako prevesti, nadvse pa zapustiti v pomenu ne izvriti ukaza,


32/234


komande jezika. Se mu (jeziku) torej odlono upreti. Za to zako-diranost je torej nekako treba imeti/najti pass-word, klju, kirazpira to konzervo in konzerviranost jezika in jezikovnega ukaza.Treba se je torej prebiti do neesa misljivega, kajti v jeziku to

ni ni takega, kar bi naj bilo za nas kar tako dostopno, kot seto e bolj zmotno zdi, da nam je, denimo, realnost dosto-pna. Ta jezikovni ukaz ki je konzervirana in zmeraj pripravnakomanda je treba ele spraviti v monost berljivega, govorje-nega, v govor, ki je ele ta druga in drugana, ne-ve-jezikovnaforma torej predpostavka miljenja in razumevanja1. Dokler jele-ta izraz (ukaz!) zapakiran v jeziku (v formi jezika), lahkonamre le (e) jezika in ukazuje, torej komandira. Vrhu vsega vseto pone radikalno apersonalno, nekako kot Godot. To pomeni,da momlja, da nalaga, nadvse pa ogovarja in nikakor ne pride, mipa smo torej tisti, ki bi naj bili njegovi uporabniki in ga misli-

li , posledino, lahko le po-jezikani (izpeljano iz po-bruhani) ter akajoi in zanj delujoi. Topomeni, da smo pasivni deleniki jezikovnega momljanja, ogovarjanja, e vnaprej prikrajaniza tisto izhodino, za tisto, za kar bi nam naj lo: torej za monost miljenja, razumevanja indelovanja v-zvezi-s-tem-izrazom, ki naj bi bil v kakrni koli povezavi s tem, kar da je. Tolikobolj to velja, im bolj smo k neki taki jezikovni zadevi (za katero napano domnevamo, da jerealnost, ki da nam je kar tako dostopna/berljiva) namenjeni iz t. i. kritinega naskoia. Kajtiv tem primeru smo na nekem svetnikem in sveenikem (revolucionarnem) speedu, kjer se namvarljivo dozdeva, da z vsem, kar je (tudi z jezikovnimi izrazi in e marsiim drugim), lahko po-nemo, kar se nam zljubi. e da je to nekaj, kar da lahko vzamemo v roke kot ogo ali kamen,ki ga, e nam to ustreza, lahko tudi zaluamo v sosedovo okno.

Hoem rei tole: da bi bilo mogoe namesto vedenja in treniranja discipline vednosti, ki jenujno strukturirana kot jezik (ne pa kot govor!) in shranjena (zakodirana, konzervirana, otrde-la) v njem, sploh lahko (spre)govorili, mislili, razumevali in razsojali (vse nateto niso narav-nine in naravno dane rei) o neem takem, kot je managerska revolucija (ali o emer kolipodobnem), se je zadeve treba resno lotiti, in sicer najprej s stalia spremembe same oblike(agregatnega stanja) tega, s imer imamo opraviti. Predvsem to pomeni, da tega (managerskerevolucije v naem primeru) ne smemo vzeti taknega-kot-je, v pomenu, da jo pustimo ostati/uinkovati v formi vase zaklenjenega jezika, kajti takrat zapademo sami s svojim premislekomvred v jezikanje in kvejemu v neko vednost (denimo znanost ali znanje, torej v vednostnoformo), posledino pa v nemiljenje, iz katerega pa ni drugega izhoda, kot da se zleknemo v

jezik(anje) samo. Kakor koli e, najprej se bom pogreznil v nekaj, kar tukaj lahko zgolj naka-em, kar pa je obenem nujno, da bi vsaj v grobih obrisih bilo jasno, kaj bi rad dosegel s temlankom in tovrstnim nainom postavitve problema (problematizacije).

a) Neprevajanje

e reem, da je treba v zvezi z jezikovnim izrazom opraviti nekakno prevajanje, bi to sicerutegnilo postati delno ustrezna opozorilna oznaka, a je hkrati bistveno napana, saj nas zlahkazapelje. Govor o prevajanju je lahko zgolj zaasni, prvi pribliek tega, kar je treba dejanskopostoriti z jezikovno formo, na katero merim. Prevajanje lahko le nakazuje splono smer,

1 Govor, govorjenje, miljenje, spominja-nje, razumevanje, razsojanje , politinodelovanje, so elementi tistega, kar sostari imenovali logos in na emer je, kotna monosti, lahko ele temeljila demo-kracija, politika in esar si brez logosasploh ni mogoe predstavljati oz. je na-ravnost nemogoe. Med drugim se tudiza to na mesto zaelene in priakova-ne demokracije venomer znova znajde-mo na Zahodu (in drugod) v najboljemprimeru sredi republike (prim. Kuzmani,2007b). Ko to dvoje, torej republiko indemokracijo, izenaimo in to je samobistvo nae moderne zgodovine smoizgubljeni sredi nemiljenja in absolutnevednosti, e da sta demokracija in repu-blika pravzaprav Eno in isto.


33/234

Toni Kuzmani | Managerska revolucija: kako jo zagrabiti, njena funkcija in interpretativne monosti 33

v kateri je nekaj treba narediti z zadevo, s katero imamo opraviti inki je jezikovno zapakirana (kodirana). In ni ve. Predvsem pagre za to, da nas nuja prevajanja (kar ni isto kot dekodiranja)opozarja na nujen obraun z danim agregatnim stanjem

(kristalizacija, zaledenelost, otrdelost Marx govori oetonih in fetiih) nekega jezikovnega izraza, v katerem setisto, za kar naj bi nam lo, nahaja in da je s tem treba nekajpostoriti. To pomeni, da je treba nekako spremeniti omenjenoagregatno stanje (jezikovno) tega, za kar nam gre in esar vjeziku niti priblino ne najdemo v zagotovljeni in pripravni oblikiza premiljevanje.2Toda in tu je locirano zavajanje metafore oprevajanju : ne gre pri tem, kar mi moramo zmoi postoritiza prevajanje iz enega v drug jezik, temve za nekakno ne-prevajanje ali ve-kot oz. manj-kot prevajanje, in sicer iz jezikav govor, v govorjenje. Gre v strogem pomenu za sestopanje izkraljestva besede, jezika(nja) in ogovarjanja v govor in govorjenje(logos). Kako torej razumeti to prevajanje, ki ni prevajanje, toneprevajanje, ki je manj-kot-prevajanje?

b) Netransponiranje

Gre nekako za to, da je delam drugi korak treba postoriti nekaj,kar je nasprotnega, celo obrnjenega od tega, kar je kakrno kolitransponiranje, ali to je e nekoliko huje gre za nekaj takega,kar bi se dalo (per negationem) opredeliti kot obrnjeno transsub-

stanciacijo, kot bomo videli. Da bi izstopili-iz-jezika (miljeno jebrez narekovajev), ki nas tako reko avtomatino ter brez kakrnekoli zadrege poene v vednost (to pomeni, kot bomo videli, tudi vreligijo!) in konno tudi v znanost,3je treba nekako zdaj konstru-iram novo besedo, da bi ubesedil to, za kar gre sem-poniratito, s imer imamo opraviti. Hoem rei, da je treba postoriti nekajtakega, kot sem-(trans)-ponirati/transubstancializirati v tem pome-nu, da nekaj, kar je e bilo v jeziku (jezikovni izraz) in v religiji,nekaj, kar je e bilo (in je e zmeraj nenehno tam!) onstran,torej v tistem trans, da je iz tega onstran, iz tega trans in

stran, zadevo zdaj treba znati spraviti v neko sem. To je v nekotukaj (in zdaj), v neko Da (bi dejal Heidegger), ki naj bi posta-la miljevina, dostopna za miljenje in govorjenje. Za to pravim, dasi je to mogoe predstavljati (delno tudi misliti) tudi kot operacijosemponiranja in sprevrnjene, kontra substancializacije.

Oglejmo si to zadevo nekoliko natanneje, ker je bis

tonci kuzmanic-managerska revolucija_ckz240

Documents