univerza v mariboru - connecting repositories · 2017. 10. 26. · 6 obdobje po hladni vojni ......

74
Univerza v Mariboru Fakulteta za varnostne vede DIPLOMSKO DELO Nastanek in razvoj obveščevalnih sluţb v različnih druţbenopolitičnih okoliščinah – študija primerov Sove in Cie Renata Bajc Maj, 2010 Mentor: dr. Boţidar Koren

Upload: others

Post on 13-Mar-2021

0 views

Category:

Documents


0 download

TRANSCRIPT

  • Univerza v Mariboru

    Fakulteta za varnostne vede

    DIPLOMSKO DELO

    Nastanek in razvoj obveščevalnih sluţb v različnih druţbenopolitičnih

    okoliščinah – študija primerov Sove in Cie

    Renata Bajc

    Maj, 2010 Mentor: dr. Boţidar Koren

  • ZAHVALA

    Za svetovanje, vodenje in njegovo potrpljenje pri pisanju diplomskega dela se

    zahvaljujem svojemu mentorju dr. Božidarju Korenu.

    Iskrena hvala gre tudi mojim staršem, ki so mi omogočili šolanje, me med študijem

    vzpodbujali ter mi pomagali po svojih najboljših močeh.

    Zahvala gre tudi mojemu bratu, ki mi je pomagal pri računalniški obdelavi diplomske

    naloge.

    Hvala tudi mojim bivšim sošolcem in prijateljem, še posebej prijateljici Tini, ki me je

    vzpodbujala pri pisanju in me razumela, saj sva v istem času pisali diplomsko nalogo,

    tako da sva si bili v oporo ter pomoč.

    Zahvaljujem se tudi Cvetku Tovorniku, ki mi je pomagal s svojim strokovnim znanjem in

    mi bil vedno na razpolago, zaposlenim v Sovi ter Arhivu Slovenije.

  • KAZALO

    1 UVOD ............................................................................................................................................... 1

    1.1 Predstavitev problema ...................................................................................... 1

    2 METODOLOŠKI PRISTOP ................................................................................................... 6

    2.1 Opredelitev predmeta in cilja proučevanja ...................................................... 6

    2.2 Uporabljene metode ......................................................................................... 6

    2.3 Hipoteze ............................................................................................................ 6

    3 OPREDELITEV TEMELJNIH POJMOV ....................................................................... 7

    3.1 Varnost ............................................................................................................. 7

    3.2 Obveščevalna dejavnost ................................................................................... 7

    3.3 Obveščevalni sistem .......................................................................................... 8

    3.4 Protiobveščevalna služba ................................................................................. 9

    3.5 Varnostna služba .............................................................................................. 9

    3.6 Obveščevalna služba ...................................................................................... 10

    3.7 Naloge obveščevalnih služb ............................................................................ 11

    3.8 Cilji in metode dela obveščevalnih služb ........................................................ 12

    4 DRUGA SVETOVNA VOJNA ............................................................................................. 13

    4.1 V Sloveniji ....................................................................................................... 13

    4.1.1 VOS ............................................................................................................ 13

    4.1.2 Ozna ............................................................................................................ 16

    4.2 V ZDA ............................................................................................................. 18

    4.2.1 OSS ............................................................................................................. 18

    5 OBDOBJE OD KONCA DRUGE SVETOVNE VOJNE DO PADCA

    BERLINSKEGA ZIDU ........................................................................................................... 21

    5.1 Jugoslavija ...................................................................................................... 22

    5.1.1 UDV ........................................................................................................... 23

    5.1.2 SDV ............................................................................................................ 27

    5.2 ZDA ................................................................................................................. 29

    5.2.1 CIA ............................................................................................................. 30

    6 OBDOBJE PO HLADNI VOJNI ........................................................................................ 35

    6.1 Dogajanje v Sloveniji ..................................................................................... 35

    6.1.1 VIS .............................................................................................................. 38

  • 6.1.2 SOVA ......................................................................................................... 40

    6.2 Dogajanje v ZDA ............................................................................................ 44

    6.2.1 CIA ............................................................................................................. 45

    7 TEMELJNE UGOTOVITVE ............................................................................................... 51

    8 ZAKLJUČEK IN VERIFIKACIJA HIPOTEZ ............................................................ 56

    9 LITERATURA IN VIRI ......................................................................................................... 59

  • SEZNAM KRATIC

    ABC Ameriška televizijska mreţa

    Cia Central Intelligence Agency – Centralna obveščevalna agencija

    CK ZKJ Centralni komite Zveze komunistov Jugoslavije

    EU Evropska unija

    FBI Federal Bureau of Investigation – Zvezni preiskovalni urad

    FLRJ Federativna ljudska republika Jugoslavija

    Gestapo Geheime Staatspolizei – Tajna drţavna policija

    IRIS Interim Research and Intelligence Service

    JBTZ Afera Janša, Borštner, Tasič, Zavrl

    JLA Jugoslovanska ljudska armada

    KGB Komitet Gosudarstvenoj Bezopasnosti – Komite drţavne varnosti

    Knoj Korpus narodne obrambe Jugoslavije

    Kos Kontraobaveštajna sluţba Protiobveščevalna sluţba

    CK KPS Centralni komite Komunistične partije Slovenije

    MO Moral Opertions – bojna morala

    Nato North Atlantic Treaty Organization – Severnoatlantska pogodbena zveza

    NOB narodnoosvobodilna borba

    NOV in POS Narodnoosvobodilna vojska in Partizanski odredi Slovenije

    NSA National Security Agency – Nacionalna varnostna agencija

    OF Osvobodilna fronta

    OMS Ostanki meščanskih strank

    OSS Office of Strategic Services – Urad strateških sluţb

    Ozna Oddelek za zaščito naroda

    R&A Research and Analysis – raziskovanje in analize

    RS Republika Slovenija

    SAVAK National Intelligence and Security Organization – Nacionalna

    obveščevalno varnostna organizacija

    Sazu Slovenska akademija znanosti in umetnosti

    SDP Stranka demokratične prenove

    SDV Sluţba drţavne varnosti

    Sever Zveza policijskih veteranskih društev

  • SFRJ Socialistična federativna republika Jugoslavija

    SI Secret Intelligence – Tajna sluţba

    SIGINT Signal Intelligence

    Snos Slovenski narodnoosvobodilni svet

    SO Special Operations – posebne operacije

    SOE Special Operations Executive – britanska Uprava za posebne operacije

    Sova Slovenska obveščevalno varnostna agencija

    SS Schutzstaffel (Zaščitni vod) – paravojaška organizacija

    SSU Strategic Services Unit – Enota strateških sluţb

    SZ Sovjetska zveza

    UDB Uprava drţavne bezbednosti (slov. UDV – uprava drţavne varnosti)

    USDV Uprava sluţbe drţavne varnosti

    VDV Vojska drţavne varnosti

    Vis Varnostno-informativna sluţba

    Vos Varnostno-obveščevalna sluţba

    WTC World Trade Center – Svetovni trgovinski center

    X-2 Counter Espionage – Protiobveščevalna sluţba

    ZDA Zdruţene drţave Amerike

    ZN Zdruţeni narodi

    ZSMS Zveza socialistične mladine Slovenije

    ZSSR Zveza sovjetskih socialističnih republik

  • POVZETEK

    Diplomsko delo zajema predstavitev nastanka in razvoja obveščevalnih sluţb v različnih

    druţbenopolitičnih okoliščinah.

    Skozi zgodovino oziroma nekatera pomembna obdobja obveščevalnih sluţb Sove in Cie

    lahko vidimo, kako sta se razvijali, katere metode dela sta uporabljali, kako uspešni sta

    bili pri opravljanju nalog, kolikšen je bil in je njun vpliv na politiko njunih ter ostalih

    drţav.

    Obe drţavi, tako ZDA kot Slovenija, imata glede nastanka svojih obveščevalnih sluţb

    podobno zgodovino, saj je ta povezan z 2. svetovno vojno. Čeprav so bile ZDA za

    razliko od Slovenije, ki je bila del Kraljevine Jugoslavije, ţe pred začetkom vojne

    svetovna velesila, niso imele samostojne obveščevalne sluţbe.

    V ZDA na začetku 2. svetovne vojne ustanovijo po angleškem zgledu Urad strateških

    sluţb (Office of Strategic Services – OSS), v Sloveniji pa je Centralni komite KPS

    ustanovil Varnostno-obveščevalno sluţbo (Vos). Njuni glavni nalogi sta bili zbiranje

    podatkov in organiziranje tajnih operacij.

    Konec 2. svetovne in začetek hladne vojne pomeni naslednjo prelomnico v njunem

    razvoju. ZDA postanejo vodilna drţava demokratičnega sveta. Leta 1947 ustanovijo Cio

    kot centralno obveščevalno sluţbo.

    Slovenija postane del Jugoslavije, ki je vsaj v začetnem obdobju zapriseţena članica

    nasprotnega – komunističnega bloka pod vodstvom Sovjetske zveze. Z ustanovitvijo

    Jugoslavije postane Ozna kot naslednica Vosa del enotne jugoslovanske obveščevalne

    sluţbe.

    Padec berlinskega zidu in z njim povezan konec hladne vojne je naslednji mejnik v

    razvoju obeh obveščevalnih sluţb. Tako so ZDA in njihova obveščevalna sluţba Cia

    izgubile svojega glavnega nasprotnika – razpade komunizem in njegove obveščevalne

  • sluţbe. Slovenija postane samostojna drţava in začne graditi svoj obveščevalno-

    varnostni sistem.

    Ključne besede: 2. svetovna vojna, obveščevalne sluţbe, hladna vojna, berlinski zid,

    komunizem, samostojnost.

  • FORMATION AND DEVELOPMENT OF INTELLIGENCE

    AGENCIES IN VARIOUS SOCIAL AND POLITICAL

    CIRCUMSTANCES – STUDY OF SOVA AND CIA CASES

    SUMMARY

    The present dissertation gives the presentation of the establishment and evolution of

    intelligence services in different socio-political conditions.

    Examination of the history ie various important periods of the presented two services

    (SOVA and CIA) provides an insight in their evolution, modus operandi, degree of

    effectiveness in carrying out their tasks, past and present influence on the politics of

    their respective countries as well as of other countries.

    Both states, the US and Slovenia, share similar history of the establishment of their

    respective intelligence services, which is related to the Warld War II. Although the US,

    in contrast to Slovenia, which was a part of the Kingdom of Yugoslavia, was a

    superpower even prior to the beginning of the WW II. In the beginning of WW II., the

    US established the Office of Strategic Services (OSS) following the British model. In

    Slovenia, the Communist Party Central Committee established the Security and

    Intelligence Service (Varnostno-obveščevalna služba – VOS). Their main task was to

    collect information and undertake secret operations.

    The end of WW II. and the beginning of the Cold War represent another turning point in

    their development. The US becomes the leading state of the democratic world. In 1947,

    the CIA is established as the central intelligence service.

    Slovenia becomes a part of Yugoslavia, which is, at least in the beginning, a ''firm''

    member of the opposite ie communist bloc under the leadership of the Soviet Union.

    After the establishment of Yugoslavia, OZN-a as the successor of VOS becomes a part

    of the unified Yugoslav intelligence service.

  • The fall of the Berlin Wall and the subsequent end of the Cold War is the next turning

    point in the development of both intelligence services. Both the US and its intelligence

    service CIA lost their main enemy – the communist block and its intelligence

    disintegrated. Slovenia becomes and independent state and starts building its own

    intelligence and security system.

    Key words: World War II, intelligence services, Cold War, Berlin Wall, communism,

    independenc

  • 1

    1 UVOD

    1.1 Predstavitev problema

    Splošen trend preusmerjanja sodobnih obveščevalnih služb označuje prehod od ''spy

    service'' na ''intelligence institution''.

    William Colby

    Nekateri menijo, da delujejo obveščevalne službe1 na vsakem koraku ter so škodljive in

    brez demokratičnega nadzora. Da so drţava v drţavi.

    K pozitivnemu mnenju o teh sluţbah so veliko pripomogle spremembe zakonodaje, ki

    omogočajo učinkovit demokratični nadzor nad njimi ter večjo odprtost do javnosti.

    Vloga in pomen obveščevalnih sluţb sta se skozi zgodovino spreminjala. Navzven je

    bilo to opaziti v aferah, v katere so se vpletle same ali pa so jih zaradi interesov vpletli

    drugi, navznoter pa se je to kazalo predvsem s kakovostnejšimi in z učinkovitejšimi

    odločitvami, ki so jih sprejemali ustrezni organi.

    Iz obdobja v obdobje so tako obveščevalne sluţbe postajale vse bolj pomembne, ker so

    informacije, ki so jih pridobivale, imele pomembno vlogo pri sprejemanju političnih

    odločitev v drţavah.

    Prve obveščevalne sluţbe so nastale ţe v prazgodovini, s prvimi spopadi, formalno pa

    so nastale šele z nastankom policije. Kot poseben organ so se te sluţbe pojavile v 15.

    stoletju, konec 18. stoletja pa se je začela delitev na obveščevalno in protiobveščevalno

    sluţbo.

    Druga svetovna vojna pomeni pomembno prelomnico na področju obveščevalne

    dejavnosti; obveščevalne sluţbe dobijo pomembno vlogo v vojnem spopadu. Od

    1 V strokovni literaturi zasledimo različno poimenovanje teh sluţb, kot so obveščevalna in varnostna

    sluţba, obveščevalno varnostna sluţba, obveščevalno-varnostna sluţba ipd. Pravzaprav pa lahko

    utemeljeno govorimo o isti dejavnosti sluţb kljub različnemu poimenovanju.

  • 2

    njihovih informacij je odvisna večina odločitev tako na političnem kot vojaškem

    področju.

    V ZDA po angleškem zgledu ustanovijo 13. junija 1942 prvo samostojno organizacijo

    za vohunstvo in tajne operacije – Urad strateških sluţb (Office of Stategic Sevices), ki

    je med vojno zelo uspešno deloval in imel pomembno vlogo v boju proti silam Osi.2

    Ob kapitulaciji Kraljevine Jugoslavije se je Slovenija kmalu uprla okupacijskim silam,

    ki so jo zasedle in si jo razdelile. V podporo odporu je Centralni komite KPS3 ustanovil

    Varnostno-obveščevalno sluţbo. Bila je sestavni del boja proti okupatorju in

    kvizlingom,4 delovala pa je predvsem na območju Ljubljanske pokrajine. Vodil jo je

    tričlanski kolegij.

    Razdeljena je bila na obveščevalno in varnostno sluţbo.

    Obveščevalna sluţba se je delila na:

    mnoţično (široko razpredena mreţa obveščevalcev v vseh okoljih),

    vojaško (v partizanskih enotah) in

    specialno (v sovraţnikovih ustanovah in vojnih poveljstvih).

    Osnovna naloga varnostne sluţbe je bila poleg boja proti okupatorju tudi boj proti peti

    koloni5 in kasneje ustanovljeni beli gardi.

    6

    Februarja 1943 se je Vos reorganiziral; nastala sta dva sektorja: terenski Vos ter

    obveščevalna sluţba NOV in POS. Februarja 1944 je bil Vos ukinjen in njegovo

    vodstvo vključeno v Odsek za notranje zadeve pri Predsedstvu Snos.

    2 Sile osi je naziv za vojaško zvezo drţav (Nemčija, Italija, Japonska), ki so se v 2. svetovni vojni borile

    proti zavezniškim silam. 3 Kratica KPS pomeni Komunistična partija Slovenije. Bila je slovenska politična stranka, ki se je

    zavzemala za socialistično in komunistično Slovenijo. 4 Kvizlingi so bili ljudje, ki so med 2. svetovno vojno sodelovali z okupatorjem. Ime so dobili po

    norveškem politiku Quislingu, ki je kot prvi v zasedenih drţavah začel sodelovati z Nemci. 5 Peta kolona je izraz, ki označuje podtalno organizacijo v mestu. Danes se izraz uporablja kot oznaka za

    domače izdajalce. 6 Bela garda – partizansko poimenovanje za enote prostovoljne protikomunistične milice oz. vaške straţe

    v Sloveniji med 2. svetovno vojno. (internetna stran http://sl.wikipedia.org/wiki/ 19. 2. 2010 )

    http://sl.wikipedia.org/wiki/

  • 3

    Maja istega leta je bil osnovan Oddelek za zaščito naroda Ozna, ki je prevzel večji del

    nekdanjega Vosa. Glavna naloga Ozne je bila skrb za varovanje doseţkov

    narodnoosvobodilnega gibanja in revolucije.

    Varnostni del Vosa se je preoblikoval v Vojsko drţavne varnosti (VDV), katere

    osnovna naloga je bil boj proti peti koloni in domobranstvu. Kasneje se je VDV

    preimenoval v Knoj.

    Konec 2. svetovne vojne pomeni prelomnico v delovanju obeh sluţb. Predsednik

    Truman je konec leta 1945 Urad strateških sluţb razpustil, njegove naloge pa razdelil

    med ministrstvoma za zunanje zadeve in obrambo.

    Zunanje ministrstvo prevzame od Urada strateških sluţb raziskave in analize.

    Ustanovijo Prehodno raziskovalno-obveščevalno sluţbo (Interim Research and

    Intelligence Service - IRIS).

    Na ministrstvu za obrambo pa ustanovijo Enoto strateške sluţbe (Strategic Services

    Unit – SSU), v kateri sta zdruţeni Tajna obveščevalna sluţba (Secret Intelligence – SI)

    in Protiobveščevalna sluţba (Counter – espionage – X-2). (Lindsay, 1998: 46)

    Z Zakonom o nacionalni varnosti pa ZDA leta 1947 ustanovijo Cio – ameriško

    mirnodobno obveščevalno sluţbo.

    Slovenija postane del Jugoslavije, kar pomeni tudi konec samostojnosti njene

    obveščevalne sluţbe, ki postane del enotne jugoslovanske obveščevalne sluţbe. V

    prvem letu po koncu vojne je obveščevalne naloge opravljala kar Ozna, katere glavna

    naloga je bila zaščita pridobitev revolucije in borba proti nasprotnikom sistema.

    Marca 1946 se je Ozna preimenovala v Upravo drţavne varnosti in je z ministrstva za

    obrambo prešla na ministrstvo za notranje zadeve.

    Ţe pred koncem 2. svetovne vojne so se začele kazati prve razpoke med zavezniki, njen

    konec pa pomeni tudi razpad zmagovite koalicije. Ker je Sovjetska zveza zasedla

  • 4

    vzhodnoevropske drţave in v njih uveljavila komunizem,7 je Winston Churchill leta

    1946 izjavil, da se je nad Evropo spustila ţelezna zavesa. Nekdanji zavezniki postanejo

    sovraţniki; glavna protagonista, ZDA in SZ, zbereta okrog sebe zaveznike, njuni

    obveščevalni sluţbi pa postaneta vodilni sluţbi obeh zavezništev.

    Glavni simbol hladne vojne8 je bil berlinski zid, ki je ločeval zahodni in vzhodni del

    mesta. To je bilo pomembno ravno zato, ker od stanja v Berlinu ni bil odvisen samo mir

    v Evropi, temveč svetovni mir.

    Med hladno vojno so se obveščevalne sluţbe soočale z nasprotnikom, ki je bil znan,

    predvsem pa predvidljiv. Bistvena naloga obveščevalnih sluţb tedaj je bila izvajanje t. i.

    politike strahu, s čimer je skušala vzdrţevati jedrsko ravnoteţje med drţavami.

    Vojaško ravnoteţje je postalo eden najpomembnejših povzročiteljev hladne vojne. Ko

    se je konec štiridesetih let (1949) in v poznih petdesetih (1958) vzpostavilo ravnoteţje v

    jedrski in raketni oboroţitvi, je prav vojaška uravnoteţenost, ki je temeljila na absolutni

    ugotovitvi, da je vsaka stran nekajkrat zmoţna uničiti nasprotno, postala poglavitna

    značilnost hladne vojne. (Nećak, 1999: 6)

    Delovanje obveščevalnih sluţb je bilo med hladno vojno edino področje, na katerem so

    vodilne drţave lahko merile svojo moč. Če je za vse prejšnje spopade značilna uporaba

    oroţja, je med hladno vojno oroţje zamenjalo delovanje obveščevalnih sluţb. Srečamo

    se z novo obliko spopada, to je z obveščevalnim spopadom. (Koren, 2005: 1)

    Slovenija je zaradi geostrateškega poloţaja, nerešene zahodne meje in ker je bila del

    Jugoslavije, ki je bila vsaj v začetku hladne vojne do resolucije Informbiroja9 ena

    7 Definicij za komunizem je precej, vse pa imajo podobno razlago. Tako lahko rečemo, da je

    »brezrazredna gospodarsko-družbena ureditev, ki temelji na podružbljanju proizvajalnih sredstev,

    odpravi izkoriščanja in delitvi dobrin po potrebah.« 8 Hladna vojna je oznaka za napeto politično stanje, ki je trajalo od konca 2. svetovne vojne (1945) do

    razpada SZ (1990). Lahko rečemo, da je oblika neoboroţenega spopada med velesilama, ZDA in SZ. 9 Informbiro je kratica za Komunistični informacijski biro (1947–1955), ustanovljen z namenom, da

    rešuje medsebojna vprašanja komunističnih strank, enotno nastopa v svetu v imenu komunizma in

    obvešča javnost o stanju v komunističnih partijah, zlasti glede načelnih zadev. Organizacija je bila pod

    neposrednim Stalinovim vodstvom.

  • 5

    trdnih članic vzhodnega bloka, postala zanimiv cilj za obveščevalne sluţbe. Tako sta se

    kmalu srečali tudi UDV in Cia.

    Leta 1989 pade berlinski zid in nemški drţavi se ponovno zdruţita. Razpade Sovjetska

    zveza, tudi Jugoslavija, Slovenija pa postane samostojna drţava. Razpade tudi Sluţba

    drţavne varnosti in Slovenija začne graditi nov obveščevalno-varnostni sistem, katerega

    osnova postaneta Slovenska obveščevalno-varnostna agencija (Sova) za civilno

    področje in Obveščevalno varnostna sluţba Ministrstva za obrambo R Slovenije za

    vojaško področje.

    Razpad komunističnega bloka je pomenil tudi za obveščevalne sluţbe Zahoda velik

    pretres. Izgubile so namreč svojega glavnega nasprotnika – obveščevalne sluţbe

    vzhodnega bloka. V začetni evforiji je tedaj marsikdo menil, da obveščevalne sluţbe

    niso več potrebne. Kmalu pa se zgodi streznitev.

    Pojavijo se nove groţnje varnosti, kot so terorizem, mednarodni organizirani kriminal,

    trgovina s strateškim materialom, in obveščevalne sluţbe dobijo nove naloge, na katere

    pa niso povsem pripravljene, zato začnejo sodelovati.

    Slovenija postane članica Evropske unije in Nata, Sova pa del obveščevalne skupnosti

    drţav članic omenjenih organizacij. Posledica teh sprememb je, da Sova naveţe stike

    tudi s Cio, česar si desetletja prej ne bi mogli predstavljati.

  • 6

    2 METODOLOŠKI PRISTOP

    2.1 Opredelitev predmeta in cilja proučevanja

    Za predmet diplomskega dela sem si izbrala študijo primera dveh obveščevalnih sluţb

    ter njun nastanek in razvoj v različnih druţbenopolitičnih okoliščinah, in sicer

    obveščevalni sluţbi ZDA in Slovenije. Predstavila bom obveščevalno sluţbo svetovne

    velesile in majhne drţave, ki je – kljub temu da je članica EU in Nata – dokaj

    nepomembna na političnem zemljevidu.

    Cilj proučevanja bo, kako sta se sluţbi spreminjali in izoblikovali skozi obdobja,

    pomembna tako za ZDA kot Slovenijo, ter kako sta se spopadali z groţnjami tistega

    časa in kako se z njimi spopadata sedaj.

    2.2 Uporabljene metode

    Delo bo temeljilo predvsem na teoretični ravni in lastnem mišljenju oziroma

    razmišljanju.

    Uporabila bom naslednje metode:

    pregled strokovne literature

    deskriptivno metodo in

    komparativno metodo primerjanja podatkov.

    2.3 Hipoteze

    Za hipotezo sem izbrala naslednje trditve:

    H1: Razlog za nastanek obeh obveščevalnih sluţb je 2. svetovna vojna.

    H2: Blokovska delitev sveta pomeni prvo prelomnico v razvoju obeh sluţb.

    H3: Padec berlinskega zidu in z njim povezane druţbenopolitične spremembe pomenijo

    nov mejnik v njunem razvoju.

  • 7

    3 OPREDELITEV TEMELJNIH POJMOV

    3.1 Varnost

    Varnost lahko opredelimo kot stanje, v katerem je zagotovljen uravnoteţen fizični,

    duhovni ter gmotni obstoj posameznika in druţbene skupnosti v razmerju do drugih

    posameznikov, druţbenih skupnosti in narave. Razvojno gledano je varnost vgrajena

    kot biološki mehanizem, kot teţnja organizma po obstoju, kot prilagajanje organizma na

    ogroţajoče vplive okolja. Varnost se nanaša tako na druţbo/drţavo v celoti – to je

    nacionalna oziroma notranja in zunanja varnost – kot tudi na mednarodno skupnost; v

    tem primeru govorimo o mednarodni oziroma svetovni varnosti. Varnost je strukturna

    prvina druţbenega ustroja. Ta vsebuje prizadevanja, da njegovi deli delujejo v vzajemni

    odvisnosti in so urejeni tako, da omogočajo zadovoljevanje potreb po varnosti na ravni

    celotne druţbe. (Grizold, 1999: 23, 24, 35)

    Skupni imenovalec delovanja obveščevalnih in varnostnih sluţb je torej varnost kot

    dobrina, zato je drţava dolţna zagotavljati varnost svojim drţavljanom.

    3.2 Obveščevalna dejavnost

    Obveščevalna dejavnost je najširši pojem in bi ga lahko opredelili kot »rezultat zbiranja,

    analiz, zdruţevanja in interpretacij vseh razpoloţljivih podatkov, ki zadevajo enega ali

    več vidikov tuje drţave oziroma operativnega področja, ki je neposredno ali potencialno

    pomembno za načrtovanje«. (Richelson, 1989: 1)

    Obveščevalno dejavnost lahko delimo na:

    strateško (tu je pozornost usmerjena zlasti na naslednja področja: spremljanje

    in analiziranje globalnih varnostno-političnih interesov, prepletanje vojaške in

    civilne sfere, odkrivanje strateških presenečenj, ki lahko pomenijo povečanje

    varnostne ogroţenosti itd.);

    operativno (usmerjena je predvsem na razpoloţljiva sredstva in namene

    nasprotnika);

  • 8

    taktično (namenjena je zlasti podpori odločanja za vodenje vojaških operacij

    vseh vrst; podatki se zbirajo takrat, ko se dogodki ţe vrstijo). (Purg, 2002: 15,

    16)

    3.3 Obveščevalni sistem

    Obveščevalni sistem je s predpisi definiran delokrog pristojnosti ter medsebojnih

    obveznosti in pravic vseh obveščevalnih organizacij in drugih drţavnih ustanov, ki se

    angaţirajo za zbiranje, vrednotenje in posredovanje obveščevalnih izsledkov kakor tudi

    izvrševanje drugih zahtev, ki so jim naloţene. (ĐorĎević, 1980: 35)

    Lahko ga opredelimo v oţjem in širšem pomenu:

    v oţjem pomenu gre za s predpisi določeno področje dela in medsebojnih

    odnosov vseh obveščevalnih organizacij in drugih ustanov v drţavi, ki se

    ukvarjajo z zbiranjem, ocenjevanjem in posredovanjem obveščevalnih

    podatkov;

    v širšem pomenu gre za povezovanje vseh nacionalnih sistemov v večje, kot je

    npr. Nato.

    Obveščevalni sistemi se lahko delijo na obveščevalne in sluţbe za varstvo ustavne

    ureditve. Obveščevalni sistem tako lahko sestavlja več sorodnih, med seboj povezanih

    obveščevalnih sluţb, ki pridobivajo podatke, pomembne za varnostne, politične,

    obrambne in druge interese drţave.

    V obveščevalnem sistemu se tako prepletata varnostna in obveščevalna funkcija. Lahko

    ju obravnavamo skupaj, kar pomeni, da so osnovne sestavine tako obveščevalnega kot

    varnostnega sistema naslednje:

    vse obveščevalno-varnostne sluţbe v drţavi, ki so bile ustanovljene in

    organizirane zaradi doseganja nekaterih ciljev z določenimi resursi;

    pravni predpisi, ki urejajo področje dela in pristojnosti, metode in sredstva dela

    obveščevalno-varnostnih sluţb;

  • 9

    usmerjanje in nadzor obveščevalno-varnostne dejavnosti;

    medsebojni odnosi med sestavinami. (Stopar, 2002: 2)

    Obveščevalni sistem se razdeli v:

    centraliziran sistem (vsaka organizacija ima bolj ali manj opredeljen predmet

    raziskovanja, ena centralna ustanova pa načrtuje obveščevalne potrebe in

    analizira obveščevalne podatke vseh organizacij);

    decentraliziran sistem (obveščevalne organizacije istočasno načrtujejo,

    raziskujejo in analizirajo pridobljene obveščevalne podatke);

    integriran sistem (je kombinacija obeh, prav tako pa odpravlja

    pomanjkljivosti, ki jih imata ostala sistema). (Purg, 1995: 116-117)

    3.4 Protiobveščevalna služba

    Protiobveščevalna sluţba brani drţavo pred delovanjem tujih obveščevalnih sluţb in

    drugih organizacij, skupin in posameznikov, ki skušajo predvsem z nasilnimi sredstvi

    rušiti ustavno ureditev. Njen poglavitni namen je »preprečiti tujim vohunom,10

    da

    prodrejo do izvorov informacij (vlada, oboroţene sile, varnostni organi), skrbi pa tudi za

    zaščito visoke tehnologije«. (Enciklopedija Britannica, 1992: 717)

    3.5 Varnostna služba

    Varnostna sluţba pomeni specializirano organizacijo, ki opravlja naloge, s katerimi se

    uresničuje varnostna funkcija oziroma celota dejavnosti in ukrepov, s katerimi se drţava

    brani pred nasprotnikom. (Purg, 1995: 35)

    Varnostna sluţba uporablja obveščevalno dejavnost za izvajanje varnostnih nalog v

    drţavi. Varnostne sluţbe so organizirane znotraj policije oziroma ministrstev za

    notranje zadeve ali pravosodnih ministrstev. Sluţbe imajo tudi preiskovalna pooblastila.

    (Šaponja, 1999: 58-59)

    10

    Vohun je oseba, ki se ukvarja s prikritim (tajnim) zbiranjem obveščevalnih podatkov, ki bi lahko kakor

    koli koristili njegovi drţavi ali naročniku.

  • 10

    3.6 Obveščevalna služba

    Pojem obveščevalna sluţba ni jasno opredeljen, saj obstaja zanj veliko različnih razlag.

    Nekateri avtorji menijo, da je obstoj obveščevalne sluţbe preprosto dejstvo in je to

    sluţba kot vsaka druga.

    Za splošno razumevanje tega pojma je npr. zanimiva tista opredelitev (Marković, 1977:

    38), ki jo pojmuje kot posebno organizacijo (aparat) drţave, katere prednostni cilji so

    zbiranje, analiziranje ter ocenjevanje obveščevalnih podatkov in spoznanj o drugih

    drţavah, njihovem vojaški in ekonomski zmogljivosti, političnem stanju in namerah ter

    znanstvenih dognanjih.

    Iz tega torej lahko razberemo, da obveščevalna sluţba ne zbira samo tajnih podatkov,

    temveč jih tudi analizira, ocenjuje in daje nadaljnje napotke nosilcem drţavne oblasti o

    tem, kako voditi politiko.

    Obveščevalne sluţbe pa niso zmeraj le drţavni organ. Lahko jo razvijejo tudi različna

    gibanja, gospodarski subjekti, stranke in večja kriminalna zdruţenja oziroma

    organizacije.

    Druga svetovna vojna je pospešila ustanavljanje in razvoj obveščevalnih sluţb tudi v

    tistih drţavah, kjer obveščevalne sluţbe v klasičnem pomenu niso poznali. ZDA so z

    ustanovitvijo Urada strateških sluţb dobile svojo prvo samostojno organizacijo, ki se je

    ukvarjala z vohunstvom11

    in s tajnimi operacijami. (Koren, 2005: 8)

    Med hladno vojno se uvedejo nekatere nove dimenzije, ki pripomorejo k delovanju

    novih obveščevalnih sluţb. Te so tedaj imele pomembno vlogo pri oblikovanju

    nacionalne politike. Ena glavnih nalog je bila, da izvaja tako imenovano politiko strahu,

    ki je bila povezana z jedrskim ravnoteţjem.

    11

    Enciklopedija Britannica (2008, »espionage«) definira vohunstvo kot »pridobivanje vojaških,

    političnih, komercialnih ali drugih tajnih podatkov s sredstvi, kot so vohuni, tajni agenti ali nelegalne

    prisluškovalne naprave. Vohunstvo se razlikuje od obveščevalne dejavnosti po svoji agresivni naravi

    in nezakonitem delovanju.«

  • 11

    Običajna organizacijska shema obveščevalne sluţbe je naslednja: centrala, obveščevalni

    center, obveščevalna točka. Centrala je odgovorna za funkcioniranje celotne sluţbe. V

    obveščevalnem centru poteka zbiranje podatkov, ki se nato posredujejo centrali.

    Najniţja organizacijska raven je obveščevalna točka. Njena osnovna naloga je

    neposreden stik s tajnimi sodelavci, od katerih sluţba pridobiva tajne podatke. (Koren,

    2005: 10)

    3.7 Naloge obveščevalnih služb

    Osnovna naloga obveščevalne sluţbe je preventivno delovanje: pravočasno mora

    spoznati nevarnost ter na osnovi le-te napovedati razvoj dogodkov in sprejeti ustrezne

    protiukrepe. (Koren, 2005: 12)

    Naloge obveščevalnih sluţb so določene z zakonom, ki ureja poloţaj obveščevalne

    sluţbe v sistemu nacionalne varnosti.

    Naloge, ki se izvajajo, določajo naslednji elementi:

    mednarodno področje,

    pridobivanje varnostno-političnih informacij,

    analiza pridobljenih informacij.

    Ti elementi so med seboj povezani ter vplivajo drug na drugega. Torej drug brez

    drugega ne bi obstajala oziroma proces ne bi bil moţen.

    Dejavnost obveščevalne sluţbe lahko opišemo s t. i. obveščevalnim krogom. Ta opisuje

    proces, ki poteka v obveščevalni sluţbi - od naročila, pridobivanja podatkov,

    vrednotenja in analiziranja do posredovanja obveščevalnega produkta.

    Ena od nalog teh sluţb je seveda tudi, da predvideva, kaj se bo zgodilo na nekem

    področju, torej mora sklepati o resničnosti preteklih, sedanjih in prihodnjih razmer na

    nekem področju. Mora znati povedati, kaj se bo najverjetneje zgodilo, in ne samo, kaj se

    dogaja. Zato mora pridobiti podatke, ki so posredno ali neposredno povezani z

  • 12

    nekaterimi procesi, dogodki, odnosi, in opozoriti pristojni organ, da se ustrezno

    pripravi. (Purg, 1995: 63)

    Med hladno vojno je bila osnovna naloga obveščevalnih sluţb pridobivanje in

    vrednotenje informacij, da bi se ugotovile namere nasprotnika.

    3.8 Cilji in metode dela obveščevalnih služb

    Cilji so običajno določeni s programom nacionalne varnosti, ki ga sprejme parlament,

    operativne naloge pa so določene v vladnem programu s področja nacionalne varnosti.

    Metode, ki jih obveščevalne sluţbe uporabljajo pri delu, razdelimo v tri skupine:

    legalne (zbirajo se splošni podatki, ki so javno dostopni, cilj zbiranja pa je

    tajen);

    prikrite (zbiranje podatkov, ki so vsem dostopni, izvajajo pa se prav tako

    prikrito, uporabljajo se metode prikritega anketiranja, prikritega znanstvenega

    raziskovanja);

    tajne (zbiranje podatkov, ki so zaščiteni oziroma jih je nekdo zavestno skril

    pred drugimi).

    Obveščevalne sluţbe so za dosego svojih ciljev pogosto nezakonito, grobo posegale v

    temeljne človekove pravice. Vsaka še tako popolna zakonodaja, s katero je urejen

    nadzor nad dejavnostjo obveščevalnih sluţb, ne more preprečiti, da se ne bi dogajale

    kršitve. Tako so bile sluţbe v zgodovini velikokrat ''snovalke zarot in političnih intrig''.

    (Purg, 1995: 76)

  • 13

    4 DRUGA SVETOVNA VOJNA

    4.1 V Sloveniji

    4.1.1 VOS

    Vos je bil ustanovljen avgusta 1941 in se je delil na obveščevalno in varnostno sluţbo.

    Obveščevalna sluţba se je delila na:

    mnoţično (imela je široko razpredeno mreţo obveščevalcev v vseh okoljih

    javnega ţivljenja),

    vojaško (pomoč pri vodenju vojaških enot),

    specialno obveščevalno (v sovraţnikovih poveljstvih, upravah, policiji in

    drugih ustanovah).

    Leta 1942 sta se OF v Ljubljani in z njo tudi Vos zelo okrepila. Ljubljana in njena

    okolica je bila razdeljena na rajone. V vsakem je deloval preizkušen partijski delavec z

    nalogo, da kot rajonski obveščevalec organizira čim boljše obveščevalne zveze ali pa se

    poveţe s posamezniki, ki so na tem območju ţe delovali. Posebej so se izkazali

    mladinski obveščevalci. (Zbornik, 1984: 58)

    Na vojaškem področju so začeli organizirati t. i. vojaške opazovalce. To delo so

    opravljali posamezniki, ki so stanovali ob pomembnih cestah in ţeleznicah in tako

    opazovali vojaške premike ter sistematično zbirali vojaška obvestila, ta pa so

    posredovali vodstvu obveščevalne sluţbe. (Zbornik fotografskih dokumentov o razvoju

    in delovanju Vos OF Slovenije 1941–1944, 1984: 98)

    Taka organiziranost je Vosu omogočala, da so podatki s terena izredno hitro prišli do

    njegove centrale, kjer so na osnovi teh podatkov lahko ustrezno ukrepali. Hitrost

    prenosa podatkov je bila zelo pomembna pri izvedbi posebnih akcij proti sovraţniku.

    (Griesser – Pečar, 2004: 373)

  • 14

    Konec leta 1942 je Vos začel izpopolnjevati in širiti svoj obveščevalni krog tudi zunaj

    Ljubljane in tako zagnati delovanje samostojne obveščevalne organizacije na celotnem

    območju Slovenije.

    Februarja 1943 je bil Vos reorganiziran ter razdeljen na dva osnovna in samostojna

    sektorja delovanja: terenski Vos ter obveščevalno sluţbo NOV in POS. Civilni sektor na

    terenu je bil še naprej podrejen izključno Centralni komisiji Vosa in njegovim

    poverjeništvom, na čelu obveščevalnega sektorja v NOV in POS pa je bil Glavni

    obveščevalni center pri Glavnem poveljstvu NOV in POS. Oba sektorja Vosa sta imela

    obveščevalne in protiobveščevalne organe. (internetna stran http://sl.wikipedia.

    org/wiki/VOS 14. 3. 2010)

    Osnovna cilja Vosa sta postala:

    mora biti dovolj samostojna, da lahko s svojim delovanjem podpre NOV ter

    politično borbo proti okupatorju in nasprotnikom Osvobodilne fronte;

    postati mora takšna organizacija, da bo ţe v kali zatrla vse poskuse delovanja

    sovraţnika proti slovenskemu narodu. (AS II, 1483, fasc.9/V, Navodila za

    izgraditev varnostno-obveščevalne sluţbe na terenu in v vojski, CK KPS, 10. 2.

    1943)

    Vos je poleg ostalih izvedel precej odmevnih akcij proti pomembnim nasprotnikom OF.

    Najbolj odmevni sta bili akciji pripadnikov Vosa proti:

    dr. Marku Natlačenu, nekdanjemu banu Dravske banovine12, ki je 6. aprila

    1941, ob nemškem, italijanskem in madţarskem napadu na ozemlje Slovenije,

    ustanovil Narodni svet za Slovenijo, katerega cilj je bil s čim manj ţrtvami

    oblikovati slovensko avtonomno ozemlje pod nadzorom enega samega

    okupatorja. Ob vzpostavitvi Ljubljanske pokrajine je bil nekaj časa tudi član

    sosveta. (internetna stran http://www.dogaja.se/znani-slovenci/7460/

    marko_natlacen/ 18. 3. 2010) ter

    12

    Dravska banovina je bila od 1929 do 1941 upravna enota na delu ozemlja današnje Slovenije. Imela je

    sedeţ v Ljubljani in bila nadalje razdeljena na ljubljansko in mariborsko oblast.

    http://sl.wikipedia.org/wiki/NOVhttp://sl.wikipedia.org/wiki/POShttp://www.dogaja.se/znani-slovenci/7460/%20marko_natlacen/http://www.dogaja.se/znani-slovenci/7460/%20marko_natlacen/

  • 15

    dr. Lambertu Ehrlichu, koroškemu duhovniku, znanstveniku, etnologu in

    univerzitetnemu profesorju, ki je kot izvedenec za koroška vprašanja sodeloval

    pri jugoslovanskem zastopstvu na mirovni konferenci v Franciji. Bil je ideolog

    organizacije Straţarjev, ki naj bi bili prokatoliško usmerjeni, poleg tega pa tudi

    profašistično in predvsem izrazito antikomunistično, saj naj bi se po

    ustanovitvi Osvobodilne fronte kaj hitro lotili pisanja propagandnih letakov,

    prirejanja srečanj in ovajanja partizanskih aktivistov. Med Ehrlichova najbolj

    sporna dejanja štejejo spomenico, ki jo je prvega aprila 1942 poslal italijanski

    vojaški upravi, v kateri okupatorju med drugim predlaga, "naj omogoči

    avtonomno varnostno sluţbo v obliki akademske formacije, meščanske straţe

    in splošne varnostne straţe po vaseh", kar je moč vsem moţnim dobrim

    namenom navkljub brati kot neposredno ponujeno roko odkriti kolaboraciji in

    celo kot eno prvih uradnih pobud za gibanje, ki se ga je kasneje prijel izraz

    domobranstvo.

    Ehrlich ni opustil aktivnega udejanjanja svojih prepričanj, zato je "ljudsko sodišče" na

    koncu izreklo njegovo smrtno obsodbo. (internetna stran http://www.mladina.

    si/tednik/200222/clanek/ehrlich/ 18. 3. 2010)

    Edi Brajnik, nekdanji borec Vosa, je povedal: »Bistvo Vosa niso bile le oboroţene

    akcije in zbiranje podatkov, marveč je Vos pomenil veliko več. Kaj takega, kot je bilo v

    Ljubljani, ni bilo nikjer v Jugoslaviji. Kar 300 policijskih straţnikov in pripadnikov

    politične policije v sluţbi okupatorja je bilo dejansko povezanih z OF. Drugje je vsa

    policija nekdanje Jugoslavije stopila na stran okupatorja, le v Ljubljani je sodelovala z

    nami. Celo pomočnik šefa policije, Vladimir Kante, je bil naš tesni sodelavec. Tako smo

    vedeli za čas racij, za aretacije, za okupatorjeve načrte in podobno. Hkrati so nam naši

    sodelavci pomagali reševati naše ljudi iz zaporov. Tako je lahko pobegnil Popit,

    Leskošek, Avbelj in drugi«.

    Na prvem zasedanju Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (Snos) v Črnomlju

    februarja 1944 je bil Vos ukinjen, njegovo vodstvo pa vključeno v Odsek za notranje

    zadeve pri Predsedstvu Snos.

    Z ustanovitvijo Oddelka za zaščito naroda – Ozne – preide tja večina pripadnikov Vosa.

  • 16

    4.1.2 Ozna

    Oddelek za zaščito naroda ali Ozna je bil ustanovljen 13. 5. 1944 kot jugoslovanska

    varnostno-obveščevalna sluţba. Kot sestavni del poverjeništva za narodno obrambo je

    bila organizirana v štiri odseke:

    prvi odsek je opravljal naloge politične obveščevalne in protiobveščevalne

    sluţbe na okupiranem ozemlju in v tujini;

    drugi odsek je nastal iz dela obveščevalnega odseka in je opravljal

    protiobveščevalne naloge na osvobojenem ozemlju;

    tretji odsek je bil ustanovljen na novo. Njegova naloga je bila

    protiobveščevalno delovanje v vojski. Ta se je tudi najprej izločil iz Ozne;

    četrti odsek je nastal iz evidenčnega, kamor je spadala kartoteka Ozne,

    statistika in tehnika.

    Naloga prvega odseka je bila predvsem, da na zasedenih območjih ob meji z drugimi

    drţavami organizira svoje centre. Glavno delo obveščevalne sluţbe v tem odseku naj bi

    bilo zbiranje podatkov o treh skupinah: sovraţnih obveščevalnih sluţbah, ustanovah

    drţavnega aparata in kvizlingih v raznih vojaških enotah ter zajeti voditelje

    obveščevalnih centrov, arhive in glavne agente in jim tako onemogočiti nadaljnje

    delovanje ter odvzeti vsako moţnost, da bi se lahko prikrili in prilagodili delo novim

    razmeram. (Griesser – Pečar, 2004: 399)

    Naloga drugega odseka je bilo ustvarjanje mreţe zaupnikov v raznih ustanovah in

    okoljih ter na druge načine zbirati podatke o dejavnosti političnih skupin, ki so se

    vključile v narodnoosvobodilno gibanje ali ostale zunaj njega. (Dornik-Šubelj, 1999:

    50)

    Naloga tretjega odseka je bila protiobveščevalna zaščita oboroţenih sil

    narodnoosvobodilnega gibanja, narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov.

    Ustanovljen je bil povsem na novo, formalno pa je obstajal najkrajši čas. (Dornik-

    Šubelj, 1999: 106)

  • 17

    Naloga četrtega odseka pa je bila, da je nabavljala in vzdrţevala tehnične priprave

    Ozne in tehniko nasploh – fotografsko tehniko, radio, telefon. V ta odsek so se stekali

    vsi zbrani podatki, kjer so jih urejali in arhivirali. (Dornik-Šubelj, 1999: 119)

    Ta struktura je veljala vse do osvoboditve.

    Naloga Ozne je bilo predvsem varovanje doseţkov narodnoosvobodilnega gibanja, delo

    pa je bilo posvečeno tudi odkrivanju notranjega sovraţnika in boju proti njemu. V

    vsakem kraju so sestavili seznam t. i. sovraţnih elementov, v katerem je bilo točno

    določeno, kateri podatki so zaţeleni: o organizatorjih in voditeljih bele garde, o članih

    Črne roke,13

    domobranskih vojakih, častnikih četniške policije in o vodilnih osebnostih

    nemške okupacije, ki so še bivale v Sloveniji. Zelo pomemben je bil seznam oseb, ki so

    se skrivale ali preselile na nekatera območja. Iz varnostnih razlogov so bili odpuščeni

    vsi sodelavci Ozne, ki so dezertirali iz nemške vojske ali Slovenskega domobranstva in

    vsi tisti, katerih druţinski člani so bili pri Gestapu,14

    policiji ali domobrancih. (Griesser

    - Pečar, 2004: 397)

    Tito je leta 1944 podpisal Navodilo o ustanovitvi vojaške enote, ki se je imenovala

    Korpus narodne obrambe Jugoslavije (Knoj). Šlo je vojaško formacijo, ki je opravljala

    varnostno-zaščitne naloge na osvobojenih ozemljih in pozneje v Jugoslaviji. Pri

    poveljevanju je bil Knoj podrejen načelniku Ozne, njegove glavne naloge pa so bile

    borba s protiljudskimi vstajami in likvidacije četniških, ustaških, belogardističnih in

    drugih podobnih enot, ki so se zadrţevale v osvobojeni Jugoslaviji. Varoval je tudi

    centralne organe oblasti, čistil osvobojena ozemlja, varoval pristanišča, drţavne meje,

    ţelezniške in avtomobilske ceste, tovarne ter izvrševal naloge Ozne (sledenje, preiskave

    stanovanj, aretacije).

    Ozna je bila leta 1946 reorganizirana v civilne in vojaške sluţbe.

    13

    Črna roka je bila organizacija, ki je med 2. svetovno vojno izvrševala atentate oz. umore političnih

    nasprotnikov. 14

    Gestapo je bila uradna tajna policijska organizacija v nacistični Nemčiji.

  • 18

    4.2 V ZDA

    4.2.1 OSS

    Po zgledu britanske Uprave za posebne operacije (Special Operations Executive – SOE)

    je bil leta 1942 ustanovljen Urad strateških sluţb (Office of Strategic Services – OSS) z

    nalogo vodenja vojne z drugimi nevojaškimi sredstvi in je predhodnica današnje Cie.

    Podrejena je bila neposredno šefu zdruţenega poveljstva.

    Osnovne naloge OSS so bile zbiranje in analiza strateških informacij ter izvajanje

    specialnih operacij. Na zasedenih ozemljih je pomagala organizirati gverilska enote,

    sabotaţne akcije in vohunsko mreţo. Imela je pomembno vlogo tudi pri usposabljanju

    kitajskih vojakov. S pomočjo dobro organizirane vohunske mreţe, ki so jo sestavljali

    domačini, je z informacijami pomagala tudi zavezniškim silam v Burmi.

    Centri OSS so bili razporejeni na diplomatskih predstavništvih po svetu kot tudi pri

    poveljstvih armade.

    OSS je bil sestavljen iz petih odsekov:

    Tajna obveščevalna sluţba (Secret Intelligence – SI) je bila določena za

    skrivno zbiranje obveščevalnih podatkov;

    Odsek za posebne operacije (Special Operations – SO) je bila organizacija za

    sodelovanje z domačimi odporniškimi organizacijami v okupiranih deţelah;

    Odsek za raziskovanje in analize (Research and Analysis – R&A), v katerem

    so delovali strokovnjaki, ki so ocenjevali in ovrednotiti obveščevalne podatke,

    ki so jih zbrali SI, vojaške obveščevalne sluţbe, zunanje in finančno

    ministrstvo, kakor tudi tiste iz javnih virov;

    Odsek za bojno moralo (Moral Operations – MO) je s pomočjo propagande,

    tako bele kot črne, po eni strani hrabril in podpiral zaveznike, na drugi pa

    spodkopaval moralo nasprotnikov;

    Protiobveščevalna sluţba (X-2) je ščitila organizacijo pred sovraţnikovimi

    poskusi, da bi vdrli vanjo in onemogočili njene operacije.. (Lindsay, 1998: 46)

  • 19

    OSS se je hitro širil, tako da so leta 1943 njegovi agenti ţe delovali skoraj na vsej

    zemeljski obli. Do leta 1944 je imel okrog 15.000 pripadnikov in istega leta porabil tudi

    57 milijonov dolarjev. V svoji dejavnosti je bil zelo uspešen, vendar se je predvsem na

    Kitajskem vedno bolj vpletal v najrazličnejše lokalne spore. Njegovi pripadniki so

    pogosto kršili pravila. Na nekaterih bojiščih so postali kar »majhna oblast« in niso

    upoštevali ukazov vojaških poveljnikov. Zaradi tega so bile tudi informacije, ki so jih

    posredovali, pogosto napačne in zavajajoče.

    V Evropi je OSS deloval ali samostojno ali pa skupaj z britansko obveščevalno sluţbo.

    Tako so pred invazijo v Normandiji s padali spustili na stotine agentov v Francijo, da bi

    uskladili akcije pripadnikov francoskega odpora s silami, ki se bodo izkrcale. Deloval je

    tudi v ostalih delih Tretjega rajha15

    – na Norveškem, Danskem, Nizozemskem, v

    Belgiji, Franciji, Italiji, Jugoslaviji in Grčiji, kjer so njegovi agenti sodelovali z

    odporniškimi gibanji ter zbirali podatke o sovraţniku. Po zaslugi OSS, ki mu je uspelo

    pridobiti zelo dobre podatke, ki so jih potrebovali za invazijo v Normandijo, je bila ta

    operacija imenovana kot najbolje proučena invazija v vojaški zgodovini. (Persico, 1982:

    21, 23, 24)

    Za delovanje OSS je bila zelo pomembna Švica, ki je bila nevtralna drţava, hkrati pa je

    mejila na Nemčijo. Vodja izpostave je bil Allen Dulles, ki je bil zelo uspešen

    obveščevalec. Ena njegovih najuspešnejših akcij je bila, da je za svojega vohuna

    pridobil nemškega diplomata Fritza Kolbeja. Čeprav je v začetku mislil, da so mu ga

    podtaknili Nemci, a je na osnovi podatkov, ki mu jih je posredoval Kolbe, kmalu

    spoznal, da mu lahko zaupa. Kolbejevo kodno ime je bilo Georg Wood. Do konca vojne

    je Kolbe predal kar 2.600 pomembnih dokumentov, ki so vsebovali:

    načrte za rakete V-1 in V-2,

    obrambne poloţaje Wehrmachta16 v Normandiji,

    japonske načrte v Jugovzhodni Aziji.

    15

    Tretji rajh je oznaka za nemško drţavo v času nacizma med leti 1933 in 1945. 16

    Wehrmacht je bil naziv za nemške oboroţene sile od leta 1935–1945. Sestavljen je bil iz: kopenske

    vojske, vojnega letalstva in vojne mornarice.

  • 20

    Pomagal je celo razkriti nemškega vohuna na britanskem veleposlaništvu v Istanbulu.

    (internetna stran http://www.statemaster.com/encyclopedia/Fritz-Kolbe 31. 3. 2010)

    Uspela je prodreti tudi v nemško vojsko, v kateri je poskusila zanetiti upor proti

    nacistični oblasti. (internetna stran

    http://translate.google.si/translate?hl=sl&sl=en&u=http://www.spartacus.schoolnet.co.u

    k/2WWoss.htm&ei=wO6cS8rJOMSM_AaRlLn7CQ&sa=X&oi=translate&ct=result&re

    snum=12&ved=0CDoQ7gEwCw&prev=/search%3Fq%3DOFFICE%2BOF%2BSTRA

    TEGIC%2BSERVICE%26hl%3Dsl%26sa%3DX 14. 3. 2010)

    Čeprav je OSS pridobila številne koristne informacije, ki so jih uspešno uporabili v boju

    proti silam osi, pa so v ZDA nanjo kljub temu gledali zviška in z nezaupanjem.

    Predsednik Truman je v njenem predstojniku Williamu J. Donovanu videl političnega

    nasprotnika.

    Po koncu vojne se je Truman odločil, da ne bo upošteval Donovanovih načrtov, da bi

    vzpostavili centralno obveščevalno organizacijo, in je razpustil OSS. Naloge urada je

    razdelil med dve ministrstvi, ministrstvom za zunanje zadeve, ki prevzame od urada

    raziskave in analize, ter ministrstvom za obrambo, kjer ustanovijo Enoto strateške

    sluţbe. V njej pa sta zdruţeni še dve drugi sluţbi, Tajna obveščevalna sluţba in

    protiobveščevalna sluţba.

    http://www.statemaster.com/encyclopedia/Fritz-Kolbehttp://translate.google.si/translate?hl=sl&sl=en&u=http://www.spartacus.schoolnet.co.uk/2WWoss.htm&ei=wO6cS8rJOMSM_AaRlLn7CQ&sa=X&oi=translate&ct=result&resnum=12&ved=0CDoQ7gEwCw&prev=/search%3Fq%3DOFFICE%2BOF%2BSTRATEGIC%2BSERVICE%26hl%3Dsl%26sa%3DXhttp://translate.google.si/translate?hl=sl&sl=en&u=http://www.spartacus.schoolnet.co.uk/2WWoss.htm&ei=wO6cS8rJOMSM_AaRlLn7CQ&sa=X&oi=translate&ct=result&resnum=12&ved=0CDoQ7gEwCw&prev=/search%3Fq%3DOFFICE%2BOF%2BSTRATEGIC%2BSERVICE%26hl%3Dsl%26sa%3DXhttp://translate.google.si/translate?hl=sl&sl=en&u=http://www.spartacus.schoolnet.co.uk/2WWoss.htm&ei=wO6cS8rJOMSM_AaRlLn7CQ&sa=X&oi=translate&ct=result&resnum=12&ved=0CDoQ7gEwCw&prev=/search%3Fq%3DOFFICE%2BOF%2BSTRATEGIC%2BSERVICE%26hl%3Dsl%26sa%3DXhttp://translate.google.si/translate?hl=sl&sl=en&u=http://www.spartacus.schoolnet.co.uk/2WWoss.htm&ei=wO6cS8rJOMSM_AaRlLn7CQ&sa=X&oi=translate&ct=result&resnum=12&ved=0CDoQ7gEwCw&prev=/search%3Fq%3DOFFICE%2BOF%2BSTRATEGIC%2BSERVICE%26hl%3Dsl%26sa%3DX

  • 21

    5 OBDOBJE OD KONCA DRUGE SVETOVNE VOJNE

    DO PADCA BERLINSKEGA ZIDU

    Obdobje od konca 2. svetovne vojne do padca berlinskega zidu imenujemo tudi obdobje

    hladne vojne. Prve razpoke med zavezniki, ki so sestavljali protihitlerjevsko koalicijo,

    so se začele kazati ţe proti koncu 2. svetovne vojne. Glavni razlog so bile ozemeljske

    zahteve Sovjetske zveze. Trije veliki (Churchill, Roosevelt in Stalin) so na Jalti sprejeli

    Stalinovo zahtevo po sovjetskem vplivnem območju v Vzhodni Evropi. Stalin je

    sovjetske razmere opisal z naslednjimi besedami: »Za rusko prebivalstvo vprašanje

    Poljske ni le vprašanje časti, ampak tudi varnosti. Tekom zgodovine je bila Poljska

    koridor, skozi katerega je sovraţnik vpadal v Rusijo. Dvakrat v zadnjih tridesetih letih

    so naši sovraţniki Nemci vpadli ravno skozi ta koridor. V ruskem interesu je, da bi bila

    Poljska močna in trdna, v pripravljenosti zaščititi vhod na to območje z lastnimi silami.

    Nujno je, da bi bila svobodna, neodvisna in močna. Torej to ni le vprašanje časti, ampak

    tudi ţivljenja in smrti za Sovjetsko zvezo.« (internetna stran

    http://sl.wikipedia.org/wiki/Jaltska_konferenca 24. 3. 2010)

    Posledica sklepov z Jalte je bil sovjetski vpliv v drţavah Vzhodne Evrope, kar je

    pomenilo, da so Sovjeti v vseh teh drţavah na oblast postavili sebi podloţne reţime.

    Tako sta po koncu 2. svetovne vojne nastala dva bloka, katerih voditeljici sta bili dve

    najmočnejši drţavi: Amerika in Sovjetska zveza.

    Naslednja prelomnica je bila pojav atomskega oroţja. Prvi so do njega prišli Američani,

    ki so ga uporabili na Japonskem (Hirošima in Nagasaki). Kmalu jim je sledila Sovjetska

    zveza, ki leta 1949 preizkusi svojo prvo atomsko bombo. S tem ko imata oba bloka

    atomsko oroţje, se začne obdobje jedrskega strahu. Obe strani se zavedata, da v

    morebitni naslednji vojni ne bo zmagovalca, ampak bodo poraţenci vsi. Edino, kar

    ostane obema blokoma, so obveščevalne sluţbe. Začne se obdobje obveščevalne vojne.

    Osnovna naloga obveščevalnih sluţb je pridobivanje informacij o namerah nasprotne

    strani. Občasno pride tudi do manjših vojn (korejska vojna, vojna v Indokini, vojne v

    Afriki, Afganistanu, na Bliţnjem vzhodu), v katerih sodelujeta tudi obe velesili, vendar

    se ne razširijo v novo svetovno vojno. Lahko rečemo, da gre za kontrolirane vojne, v

    katerih velesili druga drugo preizkušata. Obe podpirata tudi osvobodilna gibanja na

    http://sl.wikipedia.org/wiki/Jaltska_konferenca%2024.%203.%202010

  • 22

    Bliţnjem vzhodu, Aziji in Afriki, ki pa nase opozarjajo predvsem s terorističnimi

    napadi, vendar so tudi ti pod nadzorom obveščevalnih sluţb obeh blokov. Počasi pa se

    izkaţe, da Sovjetska zveza izgublja oboroţitveno tekmo. Socialistično gospodarstvo

    zaradi svoje neučinkovitosti začne razpadati, zaradi česar razpade Vzhodni blok.

    Simbolno pomeni padec berlinskega zidu, ki je bil vsa leta simbol hladne vojne, tudi

    konec tega obdobja. Razpade tudi Sovjetska zveza. Konec je, vsaj za nekaj časa, tudi

    obveščevalnega spopada. KGB razpade, razpadejo tudi obveščevalne sluţbe drţav

    Vzhodnega bloka. ZDA ostanejo edina svetovna velesila.

    5.1 Jugoslavija

    Po končani 2. svetovni vojni prevzamejo v Jugoslaviji oblast komunisti, ki zmagajo tudi

    na volitvah. Jugoslavija postane del Vzhodnega bloka, čeprav se je za razliko od ostalih

    vzhodnoevropskih drţav osvobodila sama, brez pomoči Rdeče armade. Eden od

    razlogov za to je bilo tudi nerešeno trţaško vprašanje, ki je grozilo, da se bo Jugoslavija

    zapletla v vojno z Zahodom. Edina, od katere je lahko pričakovala, da ji bo pomagala

    pri reševanju tega problema, je bila Sovjetska zveza, vendar kmalu ugotovi, da gre le-tej

    samo za lastne interese. Tako nastane spor med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo, ki se

    manifestira v resoluciji Informbiroja, s katero Jugoslavijo izključijo iz zveze

    komunističnih organizacij. Stalin in z njim vsi ostali voditelji drţav Vzhodne Evrope

    začnejo Jugoslaviji groziti z vojaškim napadom. Na mejah začnejo kopičiti vojsko,

    ukinejo ji vso gospodarsko pomoč. Tito se izkaţe za spretnega politika. Za pomoč

    zaprosi Zahod, ki drţavi priskoči na pomoč tako na gospodarskem kot vojaškem

    področju, Jugoslavijo pa okliče za neuvrščeno drţavo, ki predstavlja most med

    Vzhodom in Zahodom. Pozneje skupaj z Naserjem in Nehrujem ustanovi gibanje

    neuvrščenih. To politiko uspešnega krmarjenja med obema blokoma je Tito nadaljeval

    do svoje smrti.

    Konec vojne zahteva tudi spremembe na področju obveščevalnih sluţb. Ozno ukinejo in

    ustanovijo UDV.

  • 23

    5.1.1 UDV

    Leta 1946 se je Ozna razdelila na civilni in vojaški del. Nastali sta civilna Uprava

    drţavne varnosti (UDV), bolj znana po srbski kratici UDBA, in vojaška

    protiobveščevalna sluţba (Kos). Uprava drţavne varnosti je z Ministrstva za narodno

    obrambo prešla na Ministrstvo za notranje zadeve. Bila je strogo centralizirana sluţba in

    podrejena neposredno ministru za notranje zadeve.

    UDV je poleg klasičnih obveščevalnih nalog, to je zbiranje podatkov o aktivnostih tujih

    drţav in njihovih organov, imela še druge naloge, ki niso spadale v obveščevalno

    dejavnost. Tako se je ukvarjala tudi z notranjim sovraţnikom, z organizacijami, ki jih je

    politična emigracija ustanavljala v tujini, in s sovraţnimi elementi, ki so spodkopavali

    ekonomski poloţaj drţave.

    Uprava drţavne varnosti je bila tipična tajna politična policija, lahko bi rekli skoraj

    ''drţava v drţavi''. Njeni pripadniki so imeli policijska pooblastila. Svoje drţavljane je

    pogosto zapirala na podlagi nezadostno utemeljenih obtoţb. Nekateri obtoţenci so v

    postopku celo izgubili ţivljenje.

    Zakon ji je dajal skoraj neomejene pristojnosti. Opravila je niz podtalnih akcij, umorov,

    izsiljevanj in ugrabitev. Pri tem je uporabljala svoje agente in sodelovala z

    jugoslovanskimi in tudi tujimi civilisti.

    Tako je bil leta 1946 en usluţbenec UDV na 1200 prebivalcev Slovenije, z aktivnimi

    ovaduhi pa en agent UDV na 282 prebivalcev. Med ljudmi se je zaradi dejavnosti UDV

    razvilo vsesplošno nezaupanje. (internetna stran http://www.hervardi.com/razpad_kom

    unizma_v_evropi_ter_demokratizacija_in_osamosvojitev_slovenije.php 17. 1. 2010)

    Razdeljena je bila v sedem oddelkov:

    prvi oddelek je bila UDV, na katero so bili vezani vsi ostali oddelki;

    drugi oddelek UDV je opravljal posle organizacije in koordinacije

    obveščevalne aktivnosti proti tujini;

    http://www.hervardi.com/razpad_kom%20unizma_v_evropi_ter_demokratizacija_in_osamosvojitev_slovenije.php%2017.%201.%202010http://www.hervardi.com/razpad_kom%20unizma_v_evropi_ter_demokratizacija_in_osamosvojitev_slovenije.php%2017.%201.%202010

  • 24

    tretji oddelek je organiziral in neposredno vodil protiobveščevalno delo v

    štirih oddelkih: Zahod, Vzhod, Jug in Sever;

    četrti oddelek je pokrival delo zvez in evidence, bil pa je organiziran v pet

    odsekov z nalogami organizacije in vodenja radiosluţb doma in v tujini,

    kontrole pregleda pošte drţavljanov, telefona, telegrafa, evidence agencij,

    zaupnih mreţ, protidrţavnih elementov, razpisovanja tiralic in varovanja

    sovraţnikovih arhivov, vodenja tehnike, daktiloskopije, ustvarjanja nadzora in

    vzdrţevanja v strokovno-tehničnem pogledu ter organizacije materialno-

    tehničnega varovanja;

    peti oddelek je skrbel za materialno varovanje in finančno poslovanje;

    šesti oddelek je organiziral agencijo za fizično zaščito najvišjih drţavnih in

    partijskih voditeljev;

    sedmi oddelek se je ukvarjal s kriptografsko zaščito tajnih poročil, izdeloval

    šifrirane dokumente in opravljal raziskovanju v tujini. (Lopušin, Petković,

    2003: 79)

    Komunistična partija je politični sistem, ki ga je vzpostavila po koncu 2. svetovne

    vojne, izrabila za obračun z meščansko opozicijo in za podreditev medvojnih političnih

    zaveznikov. Oblast je proti potencialni opoziciji nastopila s sodnimi procesi. Osnovni

    namen procesov s političnim ozadjem je bil obračunati z razrednimi nasprotniki in

    zapleniti njihovo premoţenje. Imeli so mnoge značilnosti stalinističnih procesov.

    Politika je sodišča štela za “borbene organe”, ki se borijo proti razrednim sovraţnikom.

    Politbiro CK KPS je ţe marca 1945 določil, da v Sloveniji ne bodo dopustili obnove

    političnih strank in si je za nalogo zadal ohranitev enotnosti OF. Ţe takoj po koncu

    druge svetovne vojne je slovenski politični vrh zahteval, UDV pa izpeljala natančen

    pregled delovanja vseh političnih strank v Sloveniji. Po prvem valu nasilnih metod je

    UDV pričela uporabljati dosti bolj subtilne metode, in sicer večkratna zasliševanja,

    psihični pritiski, groţnje s sojenjem, izsiljevanje s pritiski zaradi delovanja druţinskih

    članov ali stanovskih kolegov in prijateljev, zasledovanje, zlasti pa ovajanje med

    ljudmi, ki so pripadali istemu krogu, nazoru, stranki. Tako je vplivala na dejanja v

    nekaterih skupinah oziroma jih usmerjala, hkrati pa je svoje nadrejene in vodilne

    politične forume (CK KPS, politbiro in vrhovni odbor OF) obveščala o početju in

  • 25

    razpoloţenju med nekdanjimi političnimi skupinami, v cerkvenih krogih, na

    ministrstvih itd. Preprečevala je tudi stike med politiki meščanskih strank, ki so ostali v

    Sloveniji, in tistimi, ki so leta 1945 emigrirali.

    Doma, v Sloveniji, bi lahko vladavino partije ogrozili le krščanski socialisti, ki so bili

    del OF, katoliška cerkev in nekateri intelektualci.

    UDV je leta 1949 po nalogu partije izdelala elaborata o krščanskem socializmu in

    začela zelo natančno spremljati dejavnost posameznikov iz krščansko-socialistične

    skupine. Njihov glavni predstavnik je bil Edvard Kocbek.

    V letu 1951 je slovenski partijski vrh sklenil odstraniti Teološko fakulteto z univerze.

    Na poti v Novo mesto so 20. januarja 1952 z bencinom polili ljubljanskega nadškofa

    Antona Vovka 17

    in ga zaţgali, da je dobil hude opekline.

    Na slovenski UDV so 19. julija 1952 pripravili načrt postopka proti dr. Jakobu Šolarju18

    na Sazu. Obtoţili so ga narodnega izdajstva. Aretacijo je temeljito pripravil referat za

    Ostanke meščanskih strank (OMS) slovenske UDV. Ta je 24. novembra 1952 aretirala

    najprej dr. Janeza Fabijana in nato 11. decembra 1952 dr. Jakoba Šolarja zaradi namena

    zrušitve drţavne in druţbene ureditve FLRJ. Sodišče je dr. Šolarja obsodilo na deset let

    in dr. Fabijana na šest let strogega zapora.

    Največji odmev pa sta imela dachauski in Nagodetov proces. Z njima je partija s

    pomočjo UDV, ki je pripravila obremenilno gradivo, obračunala s slovenskimi

    intelektualci. (Internetna stran http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=199813

    &stevilka=542 dne 1. 4. 2010)

    To so bile najodmevnejše akcije, v katerih je sodelovala slovenska UDV in ki so

    pomagale utrditi ljudsko oblast.

    17

    Anton Vovk je bil leta 1940 imenovan za škofijskega svetnika in ljubljanskega kanonika. Od začetka

    okupacije je pomagal duhovnikom beguncem. 18

    Jakob Šolar je bil jezikoslovec, prevajalec in urednik.

    http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=199813%20&stevilka=542http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=199813%20&stevilka=542

  • 26

    Seveda je UDV še naprej budno spremljala vse, kar se je dogajalo v drţavi in o vsem

    obveščala vrh partije. Od leta 1950, ko se začenja uveljavljati samoupravni socializem

    in so odpravljene nevarnosti t. i. banditizma, nastajajo nova varnostna vprašanja, kot so

    mnoţični prebegi v tujino, pojav legalne špijonaţe itn.

    Leto 1953 je prelomnica v razvoju obveščevalnih sluţb v Sloveniji. Vse pogosteje se

    uveljavlja nova oblika pridobivanja informacij, prek informatorja,19

    ki opravlja tudi

    druge zahtevne operativne naloge. Sluţba pod izgovorom preprečevanja

    protisocialističnih in protisamoupravnih pojavov nadzoruje skoraj vse oblike ţivljenja in

    počasi izgublja stik z dejanskimi varnostnimi vprašanji.

    Vse niti je imel v svojih rokah Aleksander Ranković, ki je po oceni nekaterih krogov v

    partiji, predvsem pa v vojski, postal najmočnejši človek v Jugoslaviji. Govorice o tem

    so prišle na uho tudi Josipu Brozu Titu, ki ob sebi ni trpel enakega, zato se je zgodil

    brionski plenum.

    Gre za zgodovinski mejnik ne samo v razvoju jugoslovanskih varnostnih sluţb, temveč

    tudi v političnih in druţbenoekonomskih odnosih v FLRJ. Na tem plenumu je bil

    politično likvidiran Aleksander Ranković, odgovoren za drţavno varnost in notranje

    zadeve ter eden najbliţjih Titovih sodelavcev pred 2. svetovno vojno, med njo in po

    njej.

    Ranković je bil javno obtoţen zlorabe Uprave drţavne varnosti, neposredno pa

    obdolţen mnoţičnega prisluškovanja drţavnim in partijskim voditeljem, še posebej

    maršalu Josipu Brozu – Titu. (Internetna stran http://users.volja.net/marijankr/Z31-

    brionski-plenum.html 22. 2. 2010)

    Po brionskem plenumu l. 1966, ki je kadrovsko zelo razredčil vrste UDV, se je ta

    preimenovala v Sluţbo drţavne varnosti (SDV). Istega leta je bil sprejet tudi temeljni

    zakon o notranjih zadevah.

    19

    Informatorji so bili specializirani za posamezna področja obveščevalnega dela. Najpogostejši so bili

    informatorji, ki so pokrivali nek teren ali objekt. (Koren, 2005)

    http://users.volja.net/marijankr/Z31-brionski-plenum.html%2022.%202.%202010http://users.volja.net/marijankr/Z31-brionski-plenum.html%2022.%202.%202010

  • 27

    5.1.2 SDV

    Afera Ranković je ob preimenovanju UDV v SDV prinesla tudi temeljito reorganizacijo

    Sluţbe drţavne varnosti. Poleg zvezne SDV so bile ustanovljene republiške SDV, ki so

    delovale v okviru organov za notranje zadeve.

    Na četrtem plenumu ZKJ leta 1966 na Brionih so tudi prekinili z operativno orientacijo

    UDV in na novo ovrednotili nevarnosti, ki ogroţajo in organizirano rušijo jugoslovanski

    druţbenopolitični sistem. SDV je obdrţala nadzor nad klerom, pristaši informbiroja in

    nosilci nacionalizma. Na obveščevalnem področju se je SDV orientirala na

    preprečevanje obveščevalnega delovanja tujih sluţb in emigracijo ne glede na to, ali je

    le-ta delovala verbalno ali pripravljala nasilne akcije. Pojavi se novo področje dela, in

    sicer preprečevanje izpodkopavanja ekonomskih temeljev druţbenoekonomske

    ureditve. Opuščen je bil teritorialni princip organiziranja informatorske mreţe, ki ga je

    zamenjal objektivni princip nadzora.

    Sluţba je uporabljala naslednje elemente delovanja:

    širjenje govoric, informacij in dezinformacij,

    izsiljevanje,

    podkupovanje in podtikanje,

    podtikanje in organiziranje namišljenih srečanj z namenom diskreditacije

    organizatorja,

    povzročanje nezaupanja in medsebojnih obračunavanj,

    ponarejanje pisemskih pošiljk z dvomljivo vsebino,

    namišljeno zbiranje denarja in drugih sredstev za podporo emigrantskim

    skupinam.

    Kljub temu da nikjer v zakonih in pravilih delovanja obveščevalnih sluţb niso bile

    opredeljene tajne operacije, jih je SDV izvajala, in to predvsem med sovraţno

    emigracijo. V ta namen je angaţirala sodelavce, ki so bili pogosto pripadniki

    kriminalnega podzemlja ali pa so imeli kriminalno preteklost. Odločitve o tajnih

    operacijah so bile sprejete na vrhu zvezne SDV in praviloma zmeraj z odobritvijo

  • 28

    političnega vrha. Kljub vsem spremembam je SDV še zmeraj obdrţala zelo široka

    pooblastila.

    Tudi SDV je še naprej delovala kot politična policija,20

    saj je bila, čeprav formalno del

    organov za notranje zadeve, še zmeraj podrejena vrhu komunistične partije. Branila je

    ustavno ureditev, v skladu s katero razen komunistične partije ni bila dovoljena nobena

    druga politična stranka.

    Tudi Slovenija je sledila tem spremembam. Dobila je svoj, republiški zakon o notranjih

    zadevah, s katerim so organi za notranje zadeve prešli pod njeno pristojnost; pred tem

    so bili namreč v pristojnosti zveznega sekretariata za notranje zadeve v Beogradu.

    Takšno organiziranost je SDV zadrţala do posega Sovjetske zveze na Čehoslovaškem,

    študentskih nemirov, naraščajočega liberalizma leta 1978, ko je ponovno prešla na

    teritorialni princip. Mreţo sodelavcev je oblikovala na osnovi ocene ogroţanja. Uvedla

    je novo kategorijo sodelavca, in sicer sodelavca pri preventivnem delu.

    Titova smrt, kosovski nemiri, ekonomski zlom samoupravnega socializma in porajajoči

    se politični pluralizem so SDV pustili dezorientirano ter jo silili, da je bolj ali manj

    sama opredeljevala svoj prostor v varnostnem sistemu. Jugoslavija je začela razpadati,

    med republikami so nastajala vedno večja nasprotja. Slovenska SDV se zaplete v afero

    JBTZ, ko najprej aretira Janeza Janšo in ga preda varnostnim organom JLA, nato pa še

    Davida Tasiča. Zgodi se proces proti četverici. Posledica teh aretacij je ustanovitev

    Odbora za varstvo človekovih pravic. Zvrstijo se spontane demonstracije širokih

    ljudskih mnoţic in slovenska Zveza komunistov počasi spozna, da jim je treba

    prisluhniti. V republiški skupščini izglasujejo ustavna dopolnila, ki omogočijo

    Sloveniji, da izvede prve demokratične volitve in na osnovi referenduma razglasi svojo

    neodvisnost. Slovenska SDV se leta 1990 razsuje; izgubi skoraj vse sodelavce, ostanejo

    ji le tisti v tujini.

    20

    Politična policija je specializirana organizacija v okviru drţavnega aparata, ki odkriva in onemogoča

    delovanje nasprotnika ter obvešča in varuje vodilno politično strukturo. (ĐorĎević, 1980: 108)

  • 29

    SDV in njeni zaposleni bi sicer lahko ogroţali proces osamosvajanja, vendar je akcija

    Sever21

    s katero so slovenski organi za notranje zadeve preprečili »miting resnice«, ki so

    ga ţeleli v Ljubljani organizirati pristaši Slobodana Miloševića, pokazala, da tudi

    pripadniki slovenske SDV podpirajo procese, ki jih je zastavilo slovensko politično

    vodstvo in katerih cilj je bila osamosvojitev Slovenije.

    Nova, demokratično izvoljena oblast v začetku ne zaupa SDV. Zaradi groţenj, da bo

    JLA napadla Slovenijo, ustanovijo leta 1991 koordinacijsko skupino, ki vodi obrambne

    priprave. V tej skupini kmalu spoznajo, da bodo v spopadu z JLA potrebovali tudi

    takšno sluţbo, kot je SDV. Zato imenuje vodstvo koordinacije za predstojnika SDV dr.

    Miho Brejca z nalogo, da reorganizira sluţbo in jo pripravi na nove naloge, ki so jo

    čakale ob osamosvajanju drţave. Ustanovijo Varnostno-informativno sluţbo (Vis). Ta

    ni več politična policija, ki bi se kot nekoč SDV ukvarjala z notranjim sovraţnikom,

    temveč postane pomemben del obrambnega sistema Slovenije. Končno začne sluţba

    delovati v korist prebivalcev Slovenije in ne proti njim. (Internetna stran

    http://www.mors.si/fileadmin/mors/pdf/publikacije/vz_1_04_7_int.pdf 14. 3. 2010)

    5.2 ZDA

    Po koncu 2. svetovne vojne postanejo ZDA vodilna drţava zahodnega bloka. Hkrati so

    bile edina drţava, na katere ozemlju niso potekali vojni spopadi. Njeno gospodarstvo je

    bilo zaradi vojnih potreb v polnem razcvetu in se zato lahko takoj vključi v obnovo

    porušene Zahodne Evrope (Marshallov plan). Ob koncu vojne sicer zaradi političnih

    iger razpustijo OSS, vendar se kmalu, zaradi začetka hladne vojne, pokaţe potreba po

    ustanovitvi obveščevalne sluţbe. Tako leta 1947 ustanovijo Centralno obveščevalno

    agencijo (Cia).

    21

    Zdruţenje Sever je prostovoljno, nepolitično in domoljubno zdruţenje policijskih veteranskih društev

    Sever, katerih člani so kot pripadniki organov za notranje zadeve RS ali kot prostovoljci sodelovali z

    organi za notranje zadeve pri aktivnostih za zaščito demokratičnih procesov v Sloveniji ali pa so s

    svojimi aktivnostmi sodelovali v vojni za osamosvojitev RS. (internetna stran http://www.zdruzenje-

    sever.si 14. 3.2010)

    http://www.mors.si/fileadmin/mors/pdf/publikacije/vz_1_04_7_int.pdf%2014.%203.%202010http://www.zdruzenje-sever.si/http://www.zdruzenje-sever.si/

  • 30

    5.2.1 CIA

    Marko Pleteršek je v svoji diplomski nalogi z naslovom Obveščevalno-varnostni sistem

    ZDA s poudarkom na Centralni obveščevalni agenciji (Cia), napisal: ''Po koncu 2.

    svetovne vojne se je pred ameriškim kongresom pojavila poslanica predsednika

    Trumana, v kateri je bil podan zaključek, da je drţava ogroţena s komunističnimi

    akcijami, kar zahteva takojšnjo ustanovitev obveščevalne in protiobveščevalne

    institucije.''

    Allen Dulles v svoji knjigi V tajni sluţbi o tem govori: ''Kongres, v katerem so imeli

    večino republikanci, je dal soglasje, da je bila na osnovi Zakona o nacionalni varnosti

    1947. leta rojena Cia. Kot nov organ oblasti je predstavljena kot ena od vej naše

    nacionalne izvršne oblasti, ne glede na to, da je hkrati opravljala tudi tajne naloge.

    Predsednik Truman je storil vse, da je bila nova institucija čim prej sposobna učinkovito

    podpreti vlado v njenih hotenjih, da se uspešno zoperstavi komunistični taktiki pritiska,

    prevar in politične infiltracije. Cia je prevzela večino metod, ki jih je uporabljal OSS. V

    svoje vrste pa je vključila tudi številne pripadnike OSS«.

    Cia je bila ustanovljena kot organizacija, ki je bila sposobna v interesu ameriške

    strategije in politike opravljati naloge s sredstvi in z metodami, ki so nekje med

    običajnimi političnimi sredstvi in odprto uporabo oboroţene sile. (Milašinovič, 1979:

    80)

    Na uradni spletni strani Cie so zapisani njeni vizija, poslanstvo in vrednote:

    vizija: poskrbeti za obveščenost ter zavarovati nacionalno varnost ZDA in

    ohraniti ameriški način ţivljenja in ideale;

    poslanstvo: Cia so oči in ušesa drţave ter včasih njena skrita roka. To

    poslanstvo doseţe Cia z zbiranjem bistvenih podatkov, s preskrbovanjem

    predsednika s primernimi, pravočasnimi in z objektivnimi analizami, ki jih

    pridobi iz različnih virov, ter z izvajanjem tajnih operacij, da bi preprečila

    groţnje in dosegla cilje politike ZDA;

  • 31

    vrednote: uspeh Cie je odvisen od njene sposobnosti delovati popolnoma

    diskretno ter njene zaščite virov in metod. Cia dosega tisto, česar drugi ne

    morejo, zato mnogokrat tudi močno tvega. Njeni pripadniki stojijo drug ob

    drugem in njihove odlike se kaţejo skozi ţrtvovanje, prilagodljivost, skupinsko

    delo ter tihi patriotizem. (Internetna stran https://www.cia.gov/about-cia/cia-

    vision-mission-values/index.html 17. 12. 2009)

    Njeno delo se nanaša na delo v tujini in proti tujini, deluje pa tudi na svojem ozemlju.

    Aktivno sodeluje z drugimi obveščevalnimi sluţbami, predvsem z DEA v zvezi s

    trgovino z mamili.

    Naloge Cie so tudi:

    svetovati Svetu za nacionalno varnost glede obveščevalne dejavnosti

    ministrstev in agencij, ki zadevajo nacionalno varnost;

    predlagati Svetu za nacionalno varnost glede usklajevanja obveščevalnih

    dejavnosti ministrstev in agencij, ki se nanašajo na nacionalno varnost;

    povezovati in ocenjevati obveščevalno dejavnost, ki se nanaša na nacionalno

    varnost.

    Pogoji za to so naslednji:

    da Cia nima policijskih ali drugih pooblastil za uveljavljanje zakonov oz. tistih

    za varovanje notranje varnosti;

    da ministrstva in agencije v vladi še nadalje zbirajo, ocenjujejo, povezujejo in

    širijo svoje obveščevalne podatke;

    da mora direktor Cie varovati vire in metode pridobivanja podatkov pred

    njihovim nepooblaščenim razkritjem;

    izvajati v korist ţe obstoječih agencij tiste naloge skupnega interesa, za katere

    svet oceni, da je centralni pristop najučinkovitejši;

    izvajati tiste naloge obveščevalne dejavnosti, povezane z nacionalno varnostjo,

    ki jih svet lahko občasno zahteva. (Purg, 2002: 102, 103)

    https://www.cia.gov/about-cia/cia-vision-mission-values/index.html%2017.%2012.%202009https://www.cia.gov/about-cia/cia-vision-mission-values/index.html%2017.%2012.%202009

  • 32

    Dnevno vodenje Cie je zaupano pomočniku, njen direktor pa se ukvarja z zadevami,

    pomembnimi za celotno skupnost in predstavlja skupnost predsedniku ZDA ter Svetu za

    nacionalno varnost. (Richelson, 1989: 13)

    Cia ima tudi urada, ki svetujeta direktorju glede zakonitosti in pravilnega delovanja

    sluţbe. Urad svetuje tudi svetovalcem generalnega direktorja o vseh pravnih zadevah v

    zvezi z vlogo direktorja Cie.

    Najpomembnejše direkcije so:

    upravna (za komunikacijo, logistiko, varnost, usposabljanje);

    za znanost in tehnologijo (center za interpretacijo fotografij, urad za operacije

    SIGINT22

    , sluţba za tuje TV-informacije);

    za obveščanje (obveščevalne ocene, statistika);

    za operacije (tajne akcije). (Purg, 2002: 99)

    Njeni uradi so sestavljeni iz:

    Urada za pravne povezave,

    Urada glavnih svetovalcev,

    Urada glavnih inšpektorjev,

    Urada računovodstva in

    Urada za javne zadeve.

    Če so ZDA hotele dobiti informacije o namerah svojega glavnega nasprotnika, to je

    Sovjetske zveze, se je morala Cia s tem takoj spopasti . Ker za razliko od Britancev ni

    imela ne izkušenj ne sodelavcev, ki bi ji pri tem pomagali, je sprejela ponudbo

    Reinharta Gehlena, ki je v času nacistične Nemčije vodil obveščevalne aktivnosti proti

    Sovjetski zvezi, da jim pomaga pri izgradnji tajne mreţe. Ustanovljena je bila

    organizacija Gehlen. Mnogi nekdanji člani SS so postali del Gehlenove organizacije.

    22

    SIGINT (Signal Intelligence) pomeni zbiranje obveščevalnih podatkov s pomočjo različnih tehničnih

    sredstev in je del tehničnih disciplin zbiranja podatkov. (Šaponja, 1999 : 179) S prestrezanjem tujih

    signalov lahko pridobimo diplomatske, vojaške, znanstvene in ekonomske podatke o načrtih in

    dogodkih kot tudi o značilnostih radarskih, vesoljskih in oboroţitvenih sistemov. (Richelson, 1995: 171)

  • 33

    Američanom tako ni bilo treba plesti nove vohunske mreţe, ampak so uporabili kar

    staro, nacistično. (Internetna stran http://www.rtvslo.si/blog/havoc/ameriske-skrivne-

    vojne/11275 dne 30. 3. 2010)

    Na sploh je bil takoj po koncu 2. svetovne vojne glavni cilj Cie uničiti komunizem. Ne

    samo, da so komunisti prevzeli oblast v drţavah Vzhodne Evrope, grozila je nevarnost,

    da se to zgodi tudi v najpomembnejših drţavah Zahodne Evrope (Franciji, Italiji). Zato

    je bil glavni cilj Cie poleg vzpostavitve vohunske mreţe v Sovjetski zvezi in njenih

    satelitov tudi preprečitev namere, da bi prišle na Zahodu na oblast komunistične

    stranke. To ji je bilo v Zahodni Evropi zaradi razvite demokracije neprimerno laţe kot v

    drţavah Vzhodne Evrope, kjer je komunistom razen v Jugoslaviji pomagala priti na

    oblast Rdeča armada.

    Najpomembnejšo vlogo pri teh operacijah je imel njen oddelek za prikrite operacije.

    Njegove najodmevnejše akcije so:

    v Italiji: Cia je kupovala glasove, širila propagando, grozila političnim

    aktivistom in se infiltrirala v njihove levičarske organizacije. Demokracija je

    bila sicer zlorabljena, a cilj je bil doseţen in italijanska levica oslabljena;

    v Iranu: Tu je bil izveden drţavni udar leta 1953, ko je na oblast prišel

    Muhamed Reza Pahlavi;23

    v Čilu: Leta 1973 je Cia zrušila tudi vlado Salvadorja Allendeja;24

    v Nikaragvi: Sredstva za tajne operacije je pridobivala s prodajo oroţja

    islamski republiki Iran;

    Gvatemala: Cia je pomagala pri zrušitvi demokracije leta 1954, namen te

    operacije pa je bil predvsem strmoglaviti Jacoba Arbenza Guzmaná,25

    demokratično izvoljenega gvatemalskega predsednika;

    Grčija: Cia je leta 1967 organizirala vojaški prevrat, da bi Andreasu

    Papandreou26

    preprečila izvedbo manj desničarske politike;

    23

    Muhamed Reza Pahlavi je bil cesar v Iranu od 16. 9. 1941 do strmoglavljenja. 24

    Salvador Allende je bil v svojem političnem ţivljenju poslanec, minister za zdravstvo, senator in

    predsednik Čila. 25

    Jacob Arbenz Guzman je bil predsednik Gvatemale od 1951 do 1954. Po strmoglavljenju z oblasti je

    odšel v izgnanstvo. 26

    Andreas Papandreou je bil socialistični politik in dvakratni predsednik grške vlade.

    http://www.rtvslo.si/blog/havoc/ameriske-skrivne-vojne/11275%20dne%2030.%203.%202010http://www.rtvslo.si/blog/havoc/ameriske-skrivne-vojne/11275%20dne%2030.%203.%202010

  • 34

    Iran: Cia je delala tudi z Mossadom27 in s SAVAK,28 da je podprla vstajo

    iraških Kurdov.29

    Korenite spremembe v organiziranosti in delovanju Cie so se zgodile s prihodom

    predsednika Reagana. Eden njegovih prvih aktov je bil izvršilni ukaz, izdan leta 1981, s

    katerim se dovoli delovanje Cie v ZDA z namenom zbiranja obveščevalnih podatkov, ki

    se nanašajo na tujino, vendar z omejitvijo, da ne dovoljuje vohunjenja za ameriškimi

    drţavljani in korporacijami. Ukaz tudi pooblašča Cio, da izvaja ''specialne aktivnosti'' v

    ZDA, seveda samo ob odobritvi predsednika, te pa ne smejo vplivati na ameriške

    politične procese, medije in javno mnenje. Takšna usmeritev ni povzročila ustanavljanja

    novega direktorata v sluţbi, vendar je Cia s tem prestopila nekatere norme. Ukaz tudi

    dokazuje, da je Reagan agenciji zaupal, menil je, da jo nadzoruje. (Renelagh, 1987: 673)

    27

    Mossad oz. Inštitut za obveščevalne in posebne naloge je bil ustanovljen 1951. Nastal je iz Političnega

    sektorja izraelskega zunanjega ministrstva, ki je bil ustanovljen leta 1948. Njegova naloga je bila

    zbiranje podatkov, ki so bili kakor koli povezani z varnostjo izraelske drţave. (Kahana, 2000: 416) 28

    SAVAK je bila iranska tajna sluţba, ki je po brutalnosti prekašala celo Gestapo. 29

    Kurdi so iranski narod, ki ima 25 milijonov prebivalcev, večinoma v Iraku, Iranu, Turčiji in Siriji.

    Čeprav imajo svojo zgodovino, kulturo in svoj jezik, jim nihče ne prizna pravice do avtonomije, kaj šele

    do samoodločbe. (internetna stran http://sl.wikipedia.org/)

  • 35

    6 OBDOBJE PO HLADNI VOJNI

    Padec berlinskega zidu simbolično pomeni konec hladne vojne, ki povzroči velike

    pretrese v svetovni ureditvi: razpade Sovjetska zveza in Varšavski pakt, Vzhodna in

    Zahodna Nemčija se zdruţita, razpade Jugoslavija, Slovenija pa postane samostojna

    drţava. ZDA ostanejo edina svetovna velesila.

    6.1 Dogajanje v Sloveniji

    V Sloveniji so ţe od konca 2. svetovne vojne ţivele ideje o samostojni Sloveniji. V

    obdobju »trdega« socializma je bila vsaka demokratična ideja zatrta ţe v kali. Pri tem je

    aktivno sodelovala tudi Sluţba drţavne varnosti. Z odpiranjem drţave proti Zahodu pa

    so ţelje po samostojnosti postajale vedno glasnejše. Svoje so k temu prispevale tudi

    neugodne gospodarske razmere v drţavi. Vsak poskus gospodarske reforme je zaradi

    nasprotovanja nerazvitih republik propadel, drţava pa se je vedno bolj zadolţevala v

    tujini, s čimer si je kupovala socialni mir.

    Sprejetje ustave leta 1974, v kateri je bila poudarjena večja vloga nekaterih republik, in

    predvsem Titova smrt sta pripeljala drţavo pred razpad. Politične razmere so bile

    kaotične, gospodarstvo pa pred kolapsom. Srbija se je z Miloševićevim prihodom začela

    homogenizirati; s t. i. »jogurtnimi« revolucijami je priključila avtonomni pokrajini.

    Svoj vpliv je povečala tudi v jugoslovanski armadi, ki se je razglašala za edino, ki je še

    ohranjala Jugoslavijo. Drţavi je grozil vojaški udar. Slovenija kot najrazvitejša

    republika do tega ni mogla ostati ravnodušna. Razmer, ki so vladale v drţavi, se je

    zavedala oblast pod vodstvom Milana Kučana kot tudi civilna druţba, katere gonilna

    sila so bili slovenski knjiţevniki.

    Spomladi 1987 je skupina slovenskih izobraţencev v 57. številki Nove revije objavila

    prispevke za slovenski narodni progra