boŽja beseda beseda/apr-maj-jun-2011.pdfvelikonoČnaspodbudaslovenskihŠkofov dragi bratje in...

Leto 2011 Letnik 62 Apr/Maj/Jun

BOŽJA BESEDA

The Word of GodBožja besedaSlovenian Religious quarterlyApril-May-June 2011Trimesečnik izdajajo Slovenskimisijonarji (Lazaristi) v Torontu

Uredništvo in uprava:739 Brown's LineToronto, Ont. CanadaM8W 3V7Tel.: (416) 255-2721

Glavni urednik in upravnik:Toni Burja, C.M.e-mail: [email protected]

Tiska: Golla Graphics Inc.Etobicoke, Ontario, CanadaTel.: (416) 621-5945

Letna naročnina: $28.00Posamezna številka: $7.00ZDA $35.00 kan. dol. *EU in DRUGOD $43.00 kan dol. ** Menjavo denarja preračunajte sami

Poverjeniki:Montreal: Rev. Franc Letonja, C.M.3470 Blvd. St. Joseph,Montreal, Que., H1X 1W6Tel.: (514) 254-8286Sudbury: Ga. Francka Stopar,26 Severn St., Sudbury,Ont., P3C 2Y7

ISBN 0406-9110

NASLOVNICA: Jezus Kristus, veliki Duhovnikin sveta evharistija

Sobota, 10. septembra 2011, romanje v Midland24. - 26. september 2011, Baragovi dnevi

VSEBINA

Iz koledarjaVelikonočna spodbuda . . . .33Dobrodelnost in vera . . . . .34Pričevanje mučencev . . . . .38Maša za žrtve vojne . . . . . .40

Svetovni drobiž . . . . . . . . . . .42

Od Atlantika do PacifikaRomanje v Mission, B.C. . .45Iz Župnije Brezmadežne . .46Pri Mariji Pomagaj . . . . . . .48Iz Župnije Sv. Vladimira . .49Pri Sv. Gregoriju Velikem . .51Pri Lurški Materi Božji . . . .53

50 Let Žup. BrezmadežneZačetki cerkve in župnije . .54Pridiga kardinala . . . . . . . .58Skrb duhovnikov . . . . . . . .62

Zahvale . . . . . . . . . . . . . . . . . .57

Za dobro voljo . . . . . . . . . . . .64

VELIKONOČNA SPODBUDA SLOVENSKIH ŠKOFOV

Dragi bratje in sestre v vstalemGospodu! Ustvarjeni smo, da bi

živeli, a nam vsak dan našega minevanjazelo zgovorno pričuje, da umiramo. In čeumiramo zato, da bomo mrtvi, potemnaše življenje nima pravega smisla.

Vse preveč je ljudi, ki pravega smisla resne izkusijo. Toda Vstali – Kristus nammore omogočiti izkušnjo, kakršno jedoživel apostol Pavel pred Damaskom: daje mogoče umreti tudi iz ljubezni in za

ljubezen ter zato vstati iz smrti v novo in večno življenje. V živ-ljenje, ki ni drugo od sedanjega, ampak sedanje prenovljeno vljubezni in iz ljubezni, ki je Bog.

Zato se krščanski smisel in dovršitev človeka razodevata v velikinoči, v skrivnosti svetega velikonočnega tridnevja, ki se začne vskupnosti velikega četrtka pri evharistični zadnji večerji, vodi popoti trpljenja in smrti iz ljubezni ter se skozi grob vzpne v zarjočlovekovega vstalega življenja. Samo to je pot sreče.

Zato vam slovenski škofje želimo znova sporočiti veselo oz-nanilo: mogoče je umreti tudi iz ljubezni in zato s Kristusom vstati!To velja tako za vsakdanje ‘male smrti’ umiranja samemu sebi zadruge kakor za tisto ‘veliko smrt’, ki ji na koncu zemeljskega živ-ljenja nihče ne uide.

V letu krščanske dobrodelnosti in solidarnosti ta vstajenjski klicše posebej budi vsakega, ki ima več kakor bližnji, ne le gmotnihdobrin, ampak tudi in predvsem odnosnih, da jih z njim deli vpravični solidarnosti!

Vsakemu katoliškemu verniku in vsem drugim kristjanom v do-movini in zamejstvu ali izseljenstvu želimo slovenski škofje, da bitudi zaradi letošnje velike noči našli ali poglobili smisel sedanjegain večnega življenja. Še posebej želimo izraziti svojo duhovnobližino vsem bolnikom in trpečim, da bi se mogli sedaj in nekočob Vstalem spoznati kot tisti, ki so živeli in trpeli iz ljubezni. Najvam vsem obhajanje Kristusovega vstajenja podari moč za živ-ljenje darovanjske ljubezni! Vaši (slovenski) škofje

33Božja beseda April/Maj/Junij 2011

Iz koledarja

Vstali Kristus, izmozaika kapele K. Roga

34 Božja beseda April/Maj/Junij 2011

Dobrodelnost ali kratko dobrotapomaga pospeševati svobodoin sproščenost, veselje in razu-

mevanje. Dobrota pomaga premagovatizagrenjenost zaradi težav, neprijetnosti,preizkušenj in pomanjkanja. Dobrota kotda sega v roko odgovornosti in veliko-dušnosti. Človekova dobrota kaže na edinopravo Dobroto, ki je Bog. Iskrena dobrota zvelikodušno ljubeznijo »je vsakdanji kruh, kihrani življenje« (R. Guardini).

Vsakdanji kruh, za katerega prosimo vGospodovi molitvi pomeni tako materialne

kot duhovne potrebe in dobrine, ki so nam potrebne za življenje. Tamolitev nas usmerja k Bogu in sočloveku, saj Boga prosimo, naj»nam« pomaga, podeli, »nas« obvaruje in vodi. Ko molimo inprosimo zase, delamo prav to tudi za druge, delamo dobro drugim.

K dobrim delom nas vabi in spodbuja Jezus sam, saj nam govori:»Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in sla-vili vašega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 5, 16). Dobro delo ali dobrodelnostje in mora biti nerazdruženo povezana z življenjem po veri. Lahko birekli, da dobrodelnost izhaja iz našega krsta.

Pri svetem krstu krstitelj ob koncu obreda moli nad očetom otroka(krščenca): »Blagoslovi očeta tega dečka (te deklice); skupaj s svojo ženo najmu (ji) bo z besedo in zgledom prva priča vere v Jezusu Kristusu, našemGospodu.« Za versko vzgojo so potrebni učenje, spoznavanje verskihresnic in zgled. Se pravi, z vsakdanjih življenjem in delom je treba potr-jevati besede veroizpovedi. Otrok naj se torej uči spoznavati božjo do-broto in živeti v odnosu zaupanja do Boga iz besed in dejanj, iz življenjaočeta in matere, iz življenja svojih staršev. Vsakemu očetu in vsaki ma-teri veljajo besede apostola Pavla: »Ti sam bodi v vsem zgled za dobra dela.Pri poučevanju pokaži nepopačenost in dostojanstvo« (Tit 2, 7).

SamarijanJezus je izpostavil novo zapoved in povedal v čem je ta zapoved

nova v odnosu do stare zapovedi. Stara zapoved naroča: »Ljubi svo-jega bližnjega in sovraži svojega sovražnika« (Mt 5, 43); nova pa: »Ljubite

G. Franc Letonja CM Foto C. Soršak

DOBRODELNOSTIN ŽIVLJENJE VERE (II)


svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo«(Mt 5, 43). Dobrodelnost - dobrota temelji naljubezni do Boga in do bližnjega.

Jezus je za zgled ljubezni do bližnjega postavilSamarijana. V priliki nam je predstavil, kako jeta mož pomagal bližnjemu, človeku, ki so ga na-padli in ranili roparji ter kako mu je skazalljubezen in spoštovanje.

Samarijani so za verne jude veljali kot verskiodpadniki. Judje se z njimi niso družili, poniže-

valno so gledali nanje. Samarijani niso prihajali v tempelj, kjer biopravljali predpisane molitve in daritve ter se udeleževali obredov.

Jezus pove v priliki, da sta šla mimo ranjenega človeka duhovnikin levit. Oba sta bila na nek način odgovorna za versko življenje, bilasta učitelja in služabnika templja. Gotovo sta se hotela zvesto držatinavodil in predpisov in zaradi enostranskega gledanja in razlage za-povedi, sta pustila človeka v nemilosti. Se pravi, da njuno življenjevere ju ni navajalo k dobroti in velikodušni ljubezni do bližnjega.

Samarijan, s katerim se duhovnik in levit ne bi bila rada srečala,ker je bil za njiju kot verski odpadnik, pa je ranjenemu človeku po-magal. Samarijan je z dejanjem pokazal dobroto svojega srca in do-brota ne more biti daleč od Boga, ki je vir dobrote.

Iz prilike o Samarijanu, duhovniku, levitu in ranjencu se lahkoučimo in spoznavamo, da naša dejanja, da naša dobra dela pokažejoali se bližamo Bogu, ali se od njega oddaljujemo. Naš odnos dosočloveka, naša dobrota pokažeta, kakšna je naša vera in kakorazumemo ter kako resno jemljemo največjo zapoved ljubezni doBoga in do bližnjega.

Simon iz CireneIz evangelijev zvemo, da Simon ni po svoji izbiri ali volji pomagal

Jezusu nositi križ. Vojaki so ga primorali. Videli so, da Jezus omaguje,da ne zmore več, da pada pot težo križa in morda ne bi mogel priti nakraj, kjer naj bi ga križali ter tako dokočno izpolnili odsodbo, izpe-ljali svojo nalogo. »Prisili so ga (Simona), da je nesel njegov križ« (Mt 27,32). Tako je nehote pomagal in njegova pomoč Jezusu, čeprav podprisilo, se oznanja skozi vse rodove.

Cerkev v Sloveniji je kot simbol dobrodelnosti, pomoči bližnjemuizbrala podobo Simona iz Cirene. Zakaj? Morda zato, ker delatidobro, ni nekaj samoumevnega, ampak je dejanje, za katero se človeksam odloči ali ga stori, ker je sprejel odločitev nekoga drugega.


Evangelist ne pove, da bi se bil Simon upiral. Izgleda, da je na za-poved vojakov sprejel dejanje in pomagal, kot da se je sam svobodnoodločil. Morda je Simon poznal Jezusa in mu ni bilo težko narediti,kar so vojaki od njega zahtevali.

Osebna odločitevPrimorana in priseljena stvar ni dobra, saj rodi odpor in neraz-

položenje. Dobro delo in pomoč bližnjemu pa naj bi rodila ljubezenin spoštovanje. Apostol Pavel nas lepo pouči: »Kdor daje, naj daješirokosrčno... Kdor izkazuje usmiljenje, naj to dela z veseljem« (Rim 12, 8).

Ko se zavestno odločimo pomagati, narediti dobro delo, sta v todejanje vključena razum in volja ter končno tudi srce. Odločimo se,ker vemo, da je dobro delo izraz ljubezni. Če hočemo hoditi za Jezu-som po poti vere, ga moramo posnemati v dobroti, se pravi, moramoto hoteti, biti voljni narediti. Zavest, da izpolnjujemo zapovedljubezni in da se trudimo posnemati Jezusa, nas notranje osreči, seveseli naše srce.

Bog nam je dal razum in svobodno voljo. Imamo neko znanje, ve-denje in voljo, da to, kar je prav in dobro, tudi storimo ali naredimo.Ob razumu in svobodni volji pa imamo sposobnosti in zmožnosti, kiso tudi božji dar vsakemu posamezniku, da bi jih uporabljal v skupnodobro, da bi slavil Boga, doživljal notranjo srečo ter osrečeval inrazveseljeval druge.

Nekdo, ki je doživel nekaj hudega, ki je trpel in bil sam v pomanj-kanju čuti, kako pomembna je dobrota, dobra beseda, v pomoč ponu-jena roka. Simon Gregorčič je te občutke stkal v verze: »A srečen ni,kdor srečo uživa sam!/... Odpri srce, odpri roke, /otiraj bratovsek solze, /siro-tam olajšuj gorje.«


Delati dobro, pomagati zaradi Boga, ki je vir dobrote, pomaga rastiv veri in zaupanju. Dobrota kliče dobroto! Dobrota človeka prinašabožjo dobroto in osrečuje vse okrog sebe. To nam spet v verzih poveSimon Gregorčič: »Sreča se spušča na sleherno stvar, kadar zaliva nebeškivrtnar.«

Jezus sam je povedal, da dobrota, da dobra dela prihajajo od Boga,ki je vir milosti in dobrote. »Veliko dobrih del, ki izhajajo iz Očeta, semvam pokazal« (Jn 10, 32). Ker smo pri krstu postali božji otroci, semoramo truditi, da bi izvrševali dobra dela, ki izhajajo iz našeganebeškega Očeta, da bomo zares bratje in sestre Kristusa Gospoda.

Moč dobroteZ dobrimi deli se utrjujejo naša vera, upanje in ljubezen; naša pri-

padnost Kristusu in njegovi Cerkvi. Tako lahko rečemo, da nas odlo-čitev za dobra dela usmeri k viru milosti in Božje moči. Dobra dela soza nas kot energija, kot moč in pomoč v hoji za Jezusom. Dobra delanas vodijo na pot rešitve. »Iz del je človek opravičen in ne samo iz vere«(Jkb 2, 24), je zapisal apostol Jakob.

Jezus je dobroto Samarijana postavil nam vsem za zgled. TudiSimon iz Cirene nam je zgled, ker se ni upiral, ampak je storil dejanje,ker je gotovo spoznal, da je pomoč človeku in ta pomoč je bilo de-janje ljubezni do Boga.

Jezusova dobrota, njegova ljubezen, s katero je sprejel trpljenje insmrt na križu, nam je zaslužila milost sprave in božjega življenja. Po-snemanje Jezusa v dobroti in ljubezni nam pomaga na poti odrešenja.Nasprotno pa ravnodušnost do bližnjega odpira vrata v pogubljenje.»Spomni se, da si v svojem življenju dobil svoje dobro, Lazar pa prav takohudo« (Lk 16, 25), nam pove Jezus v priliki o bogatinu in ubogemLazarju.

»Bog, ki je sam v sebi neskončno popoln in blažen, je po svojem načrtu izčiste dobrote svobodno ustvaril človeka, da bi ga naredil deležnega blaženostibožjega življenja« (Katekizem. kat. Cerkve). Božja dobrota je torej vzrokza življenje človeka. In končno je tudi večno življenje božja dobrota.Kot verni bi naj bili sol zemlje in luč sveta, bi naj božjo dobrotoizpričevali s svojim življenjem in delom. In to pomeni posnematibožjo dobroto v odnosu do sočloveka in do sveta, ki bo vzrok za na-grado večne sreče. Jezus nam naroča: »Prodaj vse, kar imaš, razdajubogim in imel boš zaklad v nebesih« (Lk 18, 22).

K zakladu se usmerja naše srce zaradi želje po dobrini. S srcem senaše življenje odpira večni, božji dobrini.

Franc Letonja CM


Pri zadnji številkirevije (jan-feb-mar

2011) sem objavil priče-vanje pokojnega FrancaDejaka, domobranca, ki seje rešil iz jame v Kočev-skem Rogu, kamor sozmetali tisoče žrtev. Na topisanje sem prejel odgo-vor dveh bralcev revije, ki menita, da je takemu pisanju treba nareditikonec; da je bilo nedolžnih žrtev tudi na drugi strani itd.

Verjamem, da je bilo tako. Verjamem, da se je marsikdo lahko tudimaščeval in storil podobne krivice. Tudi take žrtve so vredne spominain če mi jih bo kdo približal, primerno predstavil, jih bom rad objavil.

Vsekakor sta mi bralca revije dala korajže, da bi še z večjim pogu-mom pisal o tem, kdo nam morajo biti za zgled ter kdo so lahko našipriprošnjiki iz nebes. Zato sem téma bralcema zelo hvaležen. Rad pabi utemeljil moj namen, zakaj bi o naših nedolžnih žrtvah še naprejpisal in objavljal.

Verni kristjani (imamo tudi neverne) se ne sramujemo govoriti oJezusu Kristusu, njegovem zglednem življenju in učenju. Pa tudi se nesramujemo govoriti o njegovem strašnem trpljenju in mučeniški smrtiza naše odrešenje. Saj nam je ta žrtev po Božji zamisli prineslamožnost spreobrnjenja, odpuščanja naših grehov in novega življenja,za bolj sveto življenje ter za srečno večnost v nebesih.

Jezus nas je odrešil predvsem s svojim trpljenjem in smrtjo nakrižu. Pa tudi s svojim vstajenjem od mrtvih, ki ga slavimo, v upanjuna naše vstajenje. Naše vstajenje in večno življenje je On sam oznanjalše pred njegovim trpljenjem in mučeniško smrtjo.

Tudi Jezus se ni sramoval in ni prikrival mučeniško smrt JanezaKrstnika ter drugih prerokov pred njim. Ponosen je bil nanje in jihdajal za zgled.

Tako tudi verni kristjani ne prikrivamo in se ne sramujemo mučencevkatoliške Cerkve. Vsi apostoli, razen evangelista Janeza, so umrlimučeniške smrti. Oni so stebri Cerkve za vse čase. Pa ne le zaradi njihučenja in zglednega življenja, ampak predvsem zaradi njih pričevanja,njih sprejema krivične in nasilne smrti. Njih mučeništvo ne prikrivamoin ne pozabljamo. Ravno nasprotno. Nanje smo ponosni. So nam zgled,ker so dosegli cilj, kateremu mi hitimo naproti.

PRIČEVANJE MUČENCEV – VREDNI SPOMINA

41Božja beseda April/Maj/Junij 2011 39

Tudi verni Slovenci se ne smemo sramovati naših prednikov, ki soprevzeli nase krivična poniževanja, strahovanja, mučenja in smrt.Ponosni smo nanje. Celo njim se moramo najbolj priporočati, saj namoni lahko iz nebes izprosijo pomoč v naših potrebah.

Zato bomo verni kristjani radi razglašali žrtev naših mučencev. Naj minekdo posreduje pričevanje mučencev, ki so bili na katerikoli strani, če soutemeljena in verodostojna, je prav, da se jih oznani in njih zgled predstavi.

Če mlajše generacije ne bomo odkrivali in cenili naših mučencev,nedolžnih žrtev, mislim, da nismo vredni sedanjega življenja. Ko jihbomo odkrivali in cenili, se bomo z večjim pogumom tudi radi žrtvovaliv službo bližnjim. Ljubezen mora biti naš vzrok in naš cilj. Ljubezen, pokateri je vse nastalo, ki je bila križana in od mrtvih vstala.

Pomislite tudi na naslednje. Jezus Kristus je pri zadnji večerjipostavil sv. mašno daritev v večni spomin na njegovo trpljenje indaritev na križu. Kristjani se zbiramo v naših cerkvah, da obhajamoto daritev vsako nedeljo, pa tudi vsak dan. Sveta mašna daritev nisovražna daritev proti tistim, ki so Jezusa umorili ali ga zvijačno iz-dali, ampak ravno nasprotno. Njegova daritev je predvsem največjizgled ljubezni, ki nam ga daje Bog sam, da bi se vsi rešili, tudi tisti, kiso Jezusa in druge krivično umorili. “Nihče nima večje ljubezni, kakor jeta, da kdo dá svoje življenje za svoje prijatelje,” je učil Jezus. On je dalsvoje življenje ne le za nas kot prijatelje, ampak in predvsem za nas,kot grešnike. Čeprav je bil vsemogočen, se je ponižal do skrajnosti inpustil, da se je sovraštvo nad njim spravilo v vsej svoji krutosti in ne-sramnosti. To kar kristjani verujemo in oznajamo je noro za ta svet.Bog, po katerem je iz ljubezni vse nastalo in vse obstaja, je za cenonaše svobode in odpuščanja grehov ter za naše pravo in večno živ-ljenje, umrl za nas. A ni neumno? Bog je umrl za nas. In če to veru-jemo, bomo toliko bolj verovali v njegovo Božjo moč novega življenja,ki ga prinaša z Njegovim vstajenjem. To so ‘neumnosti’, zaradi ka-terih so tudi mnogi verni Slovenci dali svoje življenje za naš narod.Nedolžno umorjeni niso mrtvi, ampak živi, ker v Bogu vsi živimo.

Bog nam daj, da bi se mašne daritve z veliko vero udeleževali, se iznje učili pravega življenja in ljubezni ter, če je potrebno, tudi dali zato svoje življenje. Ko se mašne daritve udeležujemo, nismo ponosnile na Jezusovo žrtev in zmago, ampak tudi na žrtev in zmago vseh,ki so mu sledili.

V nadaljevanju sem nameraval pričeti z opisom pričevanja neka-terih mučencev duhovnikov. Toda ker mi je g. kardinal Franc Rodeposredoval pridigo o mučencih, ki jo je imel 28. junija 2011 v Torontu,bom tokrat raje objavil to pridigo. Toni Burja CM, urednik


MAŠA ZAŽRTVE VOJNE

IN REVOLUCIJEToronto, 28. maj 2011, Pridiga

Franc kardinal Rode, CM.

Tako v domovini kot širompo svetu, kjer žive Slovenci,se konec maja in v začetku

junija vsako leto s sočutjem spom-nimo največje tragedije v naši

zgodovini: množičnih izvensodnih pobojev tisočev vojnih ujetnikov- domobrancev in civilistov, ki so leta 1945 končali svoje mlado živ-ljenje v Kočevskem rogu, v Hudi jami, v Hrastniku in drugod poSloveniji. Ta strašna morija je zločin, kakršnega slovenska zgodovinane pomni; je pa tudi največji poraz zmagovalcev, poraz, ki jih v jedrudiskreditira, razvrednoti in onečasti njihovo borbo; poraz, odkaterega si ne bodo opomogli, kljub vsem poskusom, da bi zabrisalispomin na to sramoto in vnebovpijočo hudobijo.

Zbiramo se okrog Gospodovega oltarja s prošnjo za spravo zBogom in med nami po Jezusovem zgledu, ki je molil za svoje rabljein prosil zanje odpuščanja. Za naše umorjene brate in sestre pa veljajobesede Svetega pisma: »Njih smrt velja za nesrečo in ločitev od nas zauničenje, oni pa so v miru. Duše pravičnih so v Božji roki« (Mdr 3, 1-3).

Na zgodovino 20. stoletja so v veliki meri vplivale tri totalitarneideologije, komunizem, fašizem in nacizem, ki so bistveno posegletudi v dogajanje v Sloveniji. Te ideologije so v svojem jedru poganske(nacizem) ali ateistične (komunizem). Vse so imele v svojem pro-gramu popolno preobrazbo družbe z uvajanjem novega družbenegareda, s prihodom novega, v revoluciji prekaljenega človeka. Zadosego njihovega cilja so jim bila dobra vsa sredstva: prevara poli-tičnih in ideoloških nasprotnikov pa tudi zaveznikov, kraja in uniče-vanje tujega premoženja, smrt milijonov realnih ali potencialnihnasprotnikov. V jedru njihove ideologije je bilo sovraštvo, rasnosovraštvo pri nacistih, razredno in ideološko pri komunistih. Njihovivoditelji so bili zločinske narave, nagonsko nasilni, brez vsakih moral-nih načel, brez razlikovanja med dobrim in zlim. Vse kar vodi dozmage revolucije je dobro, zlo, kar ji nasprotuje.

Slovenski narod se je sredi 20. stoletja srečal z vsemi tremiideologijami, ki so mu povzročile neizmerno veliko trpljenje in škodo.

Največje prav od komunizma in to po rokah lastnih rojakov, ki so podkrinko narodno-osvobodilnega boja zanetili državljansko vojno inrazdelili narod na dva nasprotna tabora. To je bila tragedija, kot joslovenska zgodovina ne pomni. V nekaj tednih, maja in junija 1945,je bilo pobitih na tisoče ljudi; morija se je nadaljevala vse do jeseni1946. To množično pobijanje je organizirala komunistična oblast,odločitev zanjo pa je prišla od najvišjega jugoslovanskega političnegain partijskega vodstva, v sodelovanju s slovenskimi vodilnimi komu-nisti. Največjo skupino žrtev so predstavljali domobranci, ki so sepredali angleški armadi na Koroškem, kakih 10.500 vojnih ujetnikov,skupaj s 600 civilisti. Sledili so domobranci, ki se niso uspeli prebitičez mejo, ali so ostali doma v dobri veri, da se jim ne bo nič zgodilo,ker niso nič krivi, pa civilisti, ki jih je OZNA aretirala po domovih, inkončno mobiliziranci v nemški vojski, pobiti med potjo proti domu.Da ne omenjamo nekaj tisoč Nemcev in Italijanov, ki so končali vmnožičnih grobiščih.

Pobijanje se je začelo takoj po končani vojni. Žrtve so padale podrafali avtomatskega orožja ali s posamičnim strelom v tilnik. Najboljpretresljiva grobišča so v Kočevskem rogu in na hribu pri Hrastniku.Grozota vseh grozot pa je nedavno odkrita Huda jama pri Laškem,kjer je po vsej verjetnosti okoli 4000 žrtev, ki so umirale v trpljenju, kipresega vsako domišljijo.

Pobijanje je bilo grozovito in nečloveško. V kraške jame ali vopuščene rudnike so padali tudi živi in težko ranjeni. V jamah, sredimrtvih tovarišev, so počasi umirali od žeje in lahkote. »Pričevanjaživih, ki so se rešili iz tega pekla, povedo o bistvu komunistične ideo-logije veliko več, kakor najbolj znanstvene analize tega sistema«,pravi Jože Pučnik.

V Sloveniji je več kot 600 grobišč, s katerimi so komunisti tlakovalisvojo pot na oblast, zločini, ki jih je izvršila država nad lastnimidržavljani. Zanje je pred narodom in pred zgodovino odgovornaKomunistična partija Slovenije.

Vseh teh žrtev se ne spominjamo, ker bi v sebi gojili sovraštvo alihoteli podaljševati spor v narodu ali celo mislili na maščevanje. Kotkristjanom nam je kaj takega tuje, kot Slovencem pa nespametno. Kotkristjani in Slovenci moramo delati na tem, da pridemo do narodnesprave, se rešimo strašnega bremena preteklosti in ustvarimo pogojeza novo, sproščeno in pomirjeno prihodnost slovenskega naroda. Zato pa obstajajo določeni pogoji, mimo katerih ne moremo.

Prvi pogoj je pošteno priznanje in iskreno obžalovanje povojnihpobojev s strani slovenske države. Narod ima pravico zvedeti vso



resnico o teh tragičnih dogodkih. Le - te mora slovenska oblastbrezprizivno obsoditi kot zločine proti človeštvu in pokazati na tiste,ki so zločin zagrešili, na komunistično partijo. Eden od udeležencevrevolucije, Edvard Kocbek, je leta kasneje zapisal: »Gre za jasno priz-nanje krivde, ki se tiče nas vseh. Tako dolgo se ne bomo znebili preganjavicein more, dokler javno ne priznamo svoje krivde, svoje velike krivde. Brez tegadejanja ne bomo Slovenci nikoli stopili v čisto in jasno ozračje prihodnosti«(E. Kocbek, Pričevalec našega časa, str. 150).

Dokler za zločin ni nihče obsojen, slovenska država ni to, kar bimorala biti, se pravi država, ki temelji na pravičnosti in zagotavljasvojim državljanom mir in varnost. Zločin, ki je zamolčan, ruši red inpravičnost, zato je nujno, da je obsojen. Le pod tem pogojem jemogoče odpuščanje s strani tistih, ki jim je bila storjena krivica.Odpuščanje pa je prvi korak do narodne sprave.

Ko smo zbrani ob Gospodovem oltarju in obhajamo sveto daritev,pomislimo, kakšen pomen ima to sveto opravilo. V njem se obnavljaJezusova daritev na križu. Daritev, ko je bila prelita Njegova kri zaodpuščanje grehov vsega sveta. Oče jo je sprejel in se je spravil sčloveštvom, z nami. Zato moramo mi, ki smo spravljeni z Bogom poJezusu Kristusu, odpuščati, kakor nam je On odpustil. Kristus nam je»zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah« (l Pt 3, 21). To so svetestopinje odpuščanja, po katerih zapuščamo našo tragično preteklostin stopamo v lepšo prihodnost našega naroda.

Slovenija v globoki vsestran-ski gospodarski in političnikrizi • V Evropi se opaža, da segospodarko finančne razmereboljšajo, nasprotno pa tega niopaziti v slovenskem gospo-darstvu. Zadolževanje postajabrezglavo. V Sloveniji je opazitipreštevilnih dokapitalizacij slo-venskim bankam. Državljani Slo-venije vlagajo v banke, ‘tajkuni’

pa jih praznijo. Tekoči javni dolgSlovenije za leto 2011 je 15,91milijonov evrov. Administracijebank so več kot površne pri izter-jevanju ‘velikih’ dolgov. DružbaVegrad dolguje Novi LjubljanskiBanki (NLB) 129 milijonov, Pivo-varna Laško dolguje NLB 450milijonov, pri vsem tem pa NLBkaže za leto 2009 82 milijonovizgube, za leto 2010 pa končni

(svetovni) Domači drobiz


obračun banke še ni javen. Vsa tafinančna dejavnost nam pove, daje slovensko bančno vodstvo pre-cej nestrokovno in neresno. Nas-protno pa je evropskim malimdržavam za zgled država Esto-nija, ki je bila več kot pol stoletjapod boljševizmom, danes pa je zaEvropo primer zgledno demo-kratično urejene države z naj-nižjim evropskim deficitom.Estonci so danes v Evropi narod,ki najbolj zaupa in spoštuje svojivladi in parlamentu. Slovenci pase bohotimo z naravnost vulgar-nim liberalizmom, ki je dejanskovir krize vrednot in trenutnegastanja duha v sedanji slovenskidružbi. Posledica tega nega-tivnega stanja pa je tudi nekon-kurenčnost Slovenije, ki se jetokrat uvrstila na 51. mesto med59. državami in se tako znašla nazačelju svetovne lestvice. PredSlovenijo so se uvrstile celo Ro-munija, Peru in Kolumbija. Ob-javljena lestvica švicarskegainštituta IMD je krepka klofutaslovenski vladi, slovenskim pod-jetjem in slovenski družbi nasplošno.

Slovenska vlada že dalj časapripravlja družinski zakonik skaterim bo skušala reguliratizunajzakonske skupnosti. Temupostopku se z vso silo upira levakoalicija, predvsem LDS in SD, kizahtevata absolutno svobodo priizbiranju v kakšnih skupnostihnaj bi živeli (partnerske skup-nosti). Opozicija predlaga, da se

tudi zunajzakonske skupnostiregistrirajo, ker s tem dejanjempostanejo pravni subjekti z vsemipravnimi posledicami (davčneolajšave, dedovanje, itd.) Zakon-sko dopolnilo je podprla celoopozicijska stranka DESUS. Slo-venski vulgarni liberalizen zah-teva absolutno svobodo, brezkakršnekoli pravne regulacije.Opozicija je tokrat predlagalakompromisno različico s tem, damorajo biti registrirane tudi zu-najzakonske skupnosti. Levicavidi v tem predlaganem dru-žinskem zakoniku izbris isto-spolnih parov iz zakonika.

Slovenska vlada je razpisala za5. junij 2011, tri zakonske referen-dume in sicer: Zakon o prepreče-vanju dela na črno, zakon opokojninskem zavarovanju inzakon o varstvu arhivskega gra-diva. Javne ankete kažejo, da bodovsi trije referendumi za sedanjovlado skoraj gotovo usodni. Spolomom referedumov bo na-daljna politična situacija sedanjevlade katastrofalna in vlada se bomorala končno odločili tudi zaodstop. Gospodarski analitiki zizračuni dokazujejo, da bo pokoj-ninska reforma prinesla državi ševečjo revščino.

Čudne stvari se dogajajo dan-danes v slovenskem obrambnemministrstvu. Sindikat vojakovSlovenije je vložil kazenskoovadbo zoper obrambno minis-trico, Ljubico Jelušič, ker s svojimravnanjem nasprotuje določbam


Zakona o obrambi in Kodeksuvojaške etike. Ministrica ne priz-nava dvoletnega obstoja sindi-kata vojakov slovenske vojske inprepoveduje sleherno možnostobjavljanja, v okviru internihspletnih straneh. Sindikat voja-kov Slovenije zato poziva minis-trico Jelušič, da zamenja načel-nika generalštaba Alojza Štei-nerja, predsednika Boruta Pa-horja pa poziva, da uredi raz-mere v ministrstvu za Obrambo.

1. maja 2011 sta Nemčija inAvstrjja dovolili prost vstop slo-venskim delavcem. Ali bo toponoven masoven odliv sloven-ske delovne sile?

Post za domovino Slovenijoob 20-letnici državnosti •Slovenski škofje so podprli pre-dlog iniciativne skupine za takdan, ki naj bi potekal 22. junija2011. Tako smemo upati na Božjopomoč in na resnejše reševanjemnogih zelo težkih vprašanjpreteklosti, sedanjosti in prihod-nosti Slovenije.

Izjava verskih skupnosti ob20. obletnici samostojnosti slo-venske države • Izjavo so pripra-vili in podpisali voditelji Kato-liške Cerkve, Srbske pravoslavneCerkve, Evangeličanske CerkveAugsburške ter Islamske skup-nosti v Republiki Sloveniji. Pred-stavili so tri skupne vrednote, kipovezujejo slovensko družbo: 1.Dostojanstvo vsake človeškeosebe; 2. Družinsko življenje; 3.Versko sovobodo. Vse te vred-

note so na različne načine ogro-žene in potrebuje večjo podporodržave za bolj pravično in soli-darno družbo…

60. obletnica duhovniškegaposvečenja sedanjega papežaBenedikta XVI. • je na praznikapostolov Petra in Pavla, 29. junija2011. Kardinal Joseph Ratzinger jebil za papeža izvoljen pred šestimileti, 19. aprila 2005.

“Cena, ki sem jo plačal” • jenaslov knjige, ki jo je izdala Za-ložba Emanuel in jo je napisalJoseph Fadelle. Gre za resničnozgodbo o spreobrnjenju iraškegamuslimana v krščanstvo in pre-ganjanjih, ki jih je bil deleženzaradi svoje radikalne odločitve.Zavrgla ga je lastna družina, nadnjim je bila izrečena fatva, drugikristjani so ga sprejemali z neza-upanjem. Na koncu je moral za-pustiti domovino in sedaj on, sinbogate in starodavne bagdadskedružine, živi v Franciji kot be-gunec. Vse to zato, ker je spoznal,da ima Bog ob vseh devetinde-vetdesetih nazivih, ki mu jihpodeljuje islam, še enega: da jeBog Ljubezen!

Svetovni dan beguncev • je bil20. junija. Leta 2000 so ga raz-glasili Združeni narodi. Po po-datkih Visokega komisarja Zdru-ženih narodov za begunce je bilopredlani na svetu 43,3 milijonovbeguncev, največ iz Afganistana,Iraka in Somalije


Vnedeljo, 5. junija, smoSlovenci iz BritanskeKolumbije poromali v

Westminstrsko opatijo KristusaKralja, ki se nahaja na griču nadmestecem Mission, okrog 60 kmvzhodno od Vancouvera. Bene-diktinski menihi so se tamnaselili leta 1954 in prvi opat,Eugene Medved, ki je prišel izZDA in je umrl leta 1992, je bil sinslovenskega očeta.

Benediktinci imajo tu malo inveliko semenišče ter se polegmolitve ukvarjajo z živinorejo.Zelo prijazno sprejemajo slo-vensko skupnost, ki že tridesetlet roma tja.

Letos je bilo romanje posebnoslovesno, ker je bilo zadnje. Poleggospoda Batiča iz Toronta, stabila navzoča tudi gospod PavleNovak, predstojnik lazaristov, kije prišel iz Ljubljane in gospodkardinal Franc Rode, ki je prišeliz Rima. Zbralo se nas je nad stoSlovencev, največ jih je sevedabilo iz Vancouvera, kjer imajodobro organizirano skupnost sSlovenskim domom in s pevskimzborom pod odličnim vodstvomge. Silve Plut. Vreme je bilo lepoin uživali smo krasen razgled zgriča v dolino in na okoliškeplanine.

Ob enajsti uri se je pričela

Od Atlantika do Paci�ka

Trideseto romanjev Mission, B.C.


slovesnost. Od samostana smo sepreko travnika podali v gozdičekk Marijini kapelici, kjer smo peliLavretanske litanije Matere božje.Nazaj grede, na poti v cerkev, smomolili rožni venec. Maša je bila vveličastni cerkvi Kristusa Kralja, kijo je leta 1954 zgradil slovitinorverški arhitekt. Vsi trije du-hovniki so somaševali ob izrednolepem petju pevskega zbora.Pridigal je glavni celebrant, kardi-nal Franc Rode. Pomembno nas jeopomnil, da leta tečejo, da pa je ševse glavno in najboljše pred nami,da nas čaka večna sreča. Kakoprimerne misli ob praznovanjuVnebohoda, še posebno za nasstarejše, ki se nam življenje nazemlji izteka! Po maši smo sezbrali v dvorani – kar dve so namdali v uporabo – kjer smo se obilnopogostili s prinešenimi dobrotami.Po kosilu je Janez Dešman zaigralna citre in mi smo, skupaj s pevciiz zbora, veselo prepevali našenarodne pesmi.

Zame, ki sem prišla izViktorije, je bilo to čudovitodoživetje. Počutila sem se kotdoma, v Sloveniji. Čeprav razenBožičevih iz Delte, pri katerihsem prenočila, nisem poznalanikogar, sem se čutila eno sskupnostjo. Isti rod, isti jezik,predvsem pa ista vera inpovezanost v Kristusu je pačnajmočnejša vez in že predokusnebeške sreče.

Bibijana Čujec

Priprava na veliko noč je letosbila posebej zaznamovana s prvoduhovno obnovo v angleškemjeziku. Nagovorili so nas kar trijeduhovniki gostje. Dopoldanskospovedovanje s pripravo za otroketer popoldansko za odrasle, se jetudi izkazalo za blagoslovljeno.Glede na to, da smo duhovno ob-novo prvič pripravili, je lepo us-pela in je obisk bil zadovoljiv. Vprihodnje bomo to obnovo ohran-jali in poživili, da jo bo še večmladih posameznikov in družinobiskalo ter se boljše pripravilo naveliko-nočne praznike.

Redno duhovno obnovo vslovenščini je vodil g. BoštjanLenart, ki trenutno v Rimupripravlja doktorat iz pastoralneteologije. Sam je rekel, da še ninikoli toliko spovedoval, kot prinas. Vesel je bil tudi drugega do-gajanja med nami v pripravah napraznike. Dal nam je upanje naponovno snidenje v smislu po-novne duhovne obnove.

Župnija Brezmadežna je 7.marca gostila srečanje Kat. Ž.Lige za okraj Humber Valley. Poskupni sv. maši je bil generalnisestanek. Naša predsednica ga.Rozika Nesich je od K.Ž.L.Torontske nadškofije za 50. oblet-nico prejela lepo priznanje.

K.Ž.L. se je poslovila od dolgo-

IZ ŽUPNIJEBREMADEŽNE,Toronto


letne predsednice, ge. MarijeŠteblaj. Ga. Marija je bila vzorženske v služenju Bogu in bliž-njim. Zelo smo ponosni nanjo, kije storila toliko dobrega in se nakoncu tudi žrtvovala z darovan-jem bolezni in drugega trpljenja.

Pred veliko nočjo je pri nasgostoval solo-pevec iz Argentine,Luka Debevec Mayer. S svojimmogočnim in milim glasom nisamo v dvorani olepšal prire-ditev kanadsko-slovenskega kon-gresa, ampak tudi bogoslužje vnaši cerkvi. Bog daj, da bo reslahko spet prišel!

Slovenska šola je 3. aprilapripravila lepo prireditev innastop. Polna dvorana je dokazlepemu in prisrčnemu deluučiteljev in otrok Slovenske šole.

Tudi nastopi za letošnjo prire-ditev ‘Talent show‘ v podporoVictoria fund je bil izreden. Mlaj-ši in starejši so pokazali lepoto inveličino talentov, ki njih in drugerazveselijo in bogatijo.

V maju je letos 15 otrok prvičprejelo Jezusa pri sv. obhajilu, 28odraščajočih otrok pa potrditev Sv.Duha za krščansko življenje. Bir-moval je škof John Boissonneau.

Obredi ob velikonočnih praz-nikih so lepo potekali. Mnogo jebilo spovedi, a nikoli preveč.Petje in drugo sodelovanje je zeloobogatilo naše molitveno doga-janje in praznovanje.

Seveda, največji dogodek paje letos praznovanje 50-letnicežupnije in cerkve. Na soboto, 28.maja, je po večerni sv. maši, bil v

Duhovniki skupaj s kardinalom F. Rodetom in nadškofom T. Collinsom (Foto: C.Soršak)


dvorani banket. Nastopile somnoge skupine, ki delujejo v našižupniji. Vrstili so se tudi govoripred in po večerji. Tako, da jevsega programa bilo kar veliko.Na Gospodov dan je slovenskosomaševanje vodil g. Franc kar-dinal Rode. Njegovo zgovornopridigo objavljamo v tej številkirevije. Angleško sv. mašo pa jevodil Torontski nadškof TomasCollins, ki je ob tej priliki prvičobiskal našo župnijo. Po mašahso se ljudje zbirali v dvorani zaklepet. Ob dobrotah našihgospodinj in dobrotnikov so siogledali nekaj slik iz bogatezgodovine naše župnije.

Poleg g. kardinala so nas odduhovnikov obiskali in z namipraznovali g. Pavle Novak, bivšikaplan in sedanji vizitator slo-venske province lazaristov, g.Ivan Plazar, bivši dolgoletni žup-nik, g. Franc Letonja, bivši kaplanin sedanji župnik v Montrealu terg. Roman Travar, bivši kaplan.Mnogi drugi bi se z veseljemudeležili praznovanja, pa nisomogli. V duhu so z nami prazno-vali, za nas molili in zaželeli ve-liko blagoslova vsemu župnij-skemu občestvu!

Toni Burja CM, kaplan

Na letošnje velikonočne praz-nike so se članice K.Ž.L. dobro

pripravile. Najprej so naredile do-volj butaric, ki so jih ponudile lju-dem za cvetno nedeljo. Prav takoso župljanom pripravile dobrokosilo. Ko smo v soboto, 16. aprila,po sv. maši šli v dvorano, je bilovse živahno in delavno. Članice inpomočnice so pripravljale štrudelj,kuhale in poskrbele, da je bilo vselepo pripravljeno za naslednji dan.Pridne gospodinje so pripravileveliko rezancev, peciva in drugihdobrot, ki so jih lahko župljanikupili in nesli domov za praznike.

Naslednji dan, ko so ljudjeodhajali od sv. maše, se je v dvo-rani nabralo polno ljudi za kosilo.Gospe so jim pridno postregle,tako da so ljudje zadovoljniodhajali domov. Od prodanih bu-taric in kosila so članice darovaleza cerkev $2,000. Iskrena jimhvala za delo in dar!

Kot smo že poročali, je letos ve-likonočno obnovo vodil g. Boš-tjan Lenart, ki študira v Rimu.Spovedoval je in pridigal. Vpomoč sva mu bila župnik in ka-plan. V soboto po sv. maši se je g.Lenart srečal z župljani v malidvorani in jim spregovoril o svo-jem poklicu ter študiju v Rimu.Po srečanju so nas gospe K.Ž.L.postregle z dobrim kosilom.

Na cvetno nedeljo je gospodaLenarta spremljal g. kaplan ToniBurja. Po sv. maši in kosilu sta šlaše v Pickering, kjer sta imelaspoved in pripravo na veliko nočza Slovence, ki živijo na področjuvzhodno od Toronta. To se je

PRI MARIJIPOMAGAJv Torontu


zgodilo kar v dvorani letoviščaHoliday Gardens. Obisk je bildober, nekaj tudi spovedi.Seveda, zatem pa tudi skupnosrečanje v spodnji dvorani s pri-grizkom mnogih dobrot.

Na veliki četrtek je obrede insv. mašo vodil g. kaplan. Zjutrajna veliki petek je imel križev potin zatem so prekmurski rojakimolili molitveno uro. Popoldneob treh pa je g. župnik vodilobrede velikega petka. Obisk jebil nekoliko manjši, verjetno tudizato, ker je nekaj od tistih ljudi, kiso bili zjutraj pri križevem potu,popoldan manjkalo.

Na veliko soboto popoldne stabila dva blagoslova jedil, ob 2h in3h. Velikonočne jedi je blagoslav-ljal g. kaplan. Velikonočno vigilijoje vodil g. župnik. Pel je cerkvenipevski zbor. Hvalnico velikonočnisveči je zapel g. Jože Oražem.Obisk je bil podoben tistemu zaveliki petek. Za veliko noč jedaroval sv. mašo g. kaplan.

Za žegnanje, 24. maja, smo imelislovesno sv. mašo in nato pogos-titev v dvorani. Čeprav nas ni biloveliko, je bila sv. maša zelo lepa.Maševala sva oba duhovnika,povabljeni g. Ivan Plazar pa nimogel in se je opravičil. Pri sv.maši sta pela združena cerkvenapevska zbora obeh župnij. Bralismo tudi šmarnice, ko so tedajpredstvile skrivnost Čudodelnesvetinje.

Po sv. maši smo se na povabiloK.Ž.L. zbrali v dvorani na pogos-

titvi. Župljani so prinesli pecivoin sadje, članice K.Ž.L. pa soposkrbele za klobase, narezek, čajin kavo. Vsega je bilo toliko, kotda bi bilo vse požegnano. Ko smoodhajali, so nam dobre gospepripravile tri velike škatle pecivaza obletnico pri Brezmadežni.Vsem iskrena hvala!

Valentin Batič CM, župnik

Ker nas je prva letošnjaštevilka Božje besede obiskalaprecej pozno, šele za veliko noč,je treba iti po dogodke precejdaleč nazaj.

Obračun • V nedeljo, 23. ja-nuarja, so župljani prejeli finančnoporočilo župnije in potrdila odarovih za cerkev. Hvala Bogu, podobroti in velikodušnosti žup-ljanov in njihovi delavnosti terprizadevanju župnika, je bilancapozitivna! Tako gremo s potrjenimupanjem na dneve leta, ki se bodohitro vrstili.

Svečnica • Najkrajši mesec vletu smo začeli povabljeni k luči,h Kristusu na svečnico. Naslednjidan pa smo mogli prejeti blago-slov na priprošnjo sv. Blaža, da binas Bog obvaroval bolezni grla invsakega drugega zla.

Koline • Letos ni bila v zamudisamo Božja beseda, tudi pust inpostni čas sta prišla dokaj kasno.Pustne prireditve in pustovanja

IZ ŽUPNIJESV. VLADIMIRAv Montrealu

nimamo. Da bi pa bilo nekaj ‘pust-nega’, smo imeli v soboto predpustom koline. Požrtvovalni žup-ljani in župljanke so pripravili‘bujto repo’, krvavice in pečenice.Sklepno delo je obrodilo tudi lepfinančni sad.

Postni čas • Sveti postni čassmo z vso Cerkvijo pričeli z obre-dom pepelenja na pepelničnosredo. Ta obred nas je postal na‘tla’ resne hoje za Jezusom, da bimogli s poživljeno vero in pra-vim krščanskim veseljem obha-jati velikonočne praznike.

Ob nedeljah v postnem časusmo imeli uro molitve pred Naj-svetejšim ali pa križev pot.Molitve in premišljevanje Jezu-sovega trpljenja so bile namen-jene kot prošnja, da bi se v duhuvere pripravili na velikonočnepraznike.

Slavje • V nedeljo, 20. marca,je cerkveni odbor pripravil kosiloin srečanje župljanov po drugimaši v dvorani. Namen tegasrečanja in kosila je bilo voščitižupniku ob 65. rojstnem dnevu.Rabi bi bili naredili presenečenje,a je bilo kaj takega skoraj nemo-goče. Po drugi strani pa je bilopresenečenje, kajti dvorana se jenapolnila, kot že dolgo ne. Ko jeprišel župnik v dvorano so prednjega ob vhodu pripeljali torto inzapeli »Happy birthday«. Pre-senečenje za župnika je bilapolna dvorana in vse v nadalja-vanju. Med kosilom so župljaniprebrali voščila sobratov duhov-

nikov, ki so bili gostje v župniji aliso župnika kdaj nadomeščali.Cerkveni pevski zbor je zapeldve pesmi. Predsednica cerkve-nega odbora ga. Rozina Rogan, kije nosila glavno odgovornostpriprave, je župniku izreklavoščilo. Nato pa se je župnik za-hvalil za vse lepo in dobro v letih,kar vodi župnijo, pa tudi za takolep nedeljski popoldan.

Rezanci in butarice • Vpripravo na veliko noč pri nasspada delanje rezancev. Tako se jev soboto, 9. aprila, dvorana spre-menila v ‘tovarno testenin’. Vsredo zatem so rezance pakiraliin nato delali butarice za cvetnonedeljo. Prazničnega kosila si nemoremo predstavljati brez dobredomače juhe in cvetne nedelje nebrez butaric.

Smrt župnikovega brata • Vpetek , 15. aprila, zjutraj so župni-kovi sorodniki iz Slovenije spo-ročili, da je umrl starejši bratAnton. Ker je bila za veliki tedennačrtovana duhovna obnova, kinaj bi jo vodil lazarist g. ToneZrnec iz Toronta, je prišel v Mon-treal že v petek zvečer. Tako je g.župnik mogel po dobroti g.Zrnca odpotovati v soboto zvečerv Slovenijo na pogreb svojegabrata. Pogreb je bil v ponedeljek,18. aprila v Hočah pri Mariboru.V sredo zvečer se je župnik vrnil,da je bil za obrede svetega tri-dnevja spet med svojimi farani.

Duhovna obnova • Misijonarlazarist g. Tone Zrnec, je kljub


letom vodil duhovno obnovo. Obkoncu je dejal, da letos ni imel to-liko dela kot pred leti. Obisk medduhovno obnovo je bil manjši intudi k spovedi je prišlo manjljudi. Rekel je: »Se pozna, da mnogigršna dejanja razlagajo po svoje inza nekatere že skoraj ni greha. So pati isti ljudje zelo občutljivi, kakšen jenekdo do njih.«

Sveta birma • Prvo nedeljo vmesecu maju, 1. maja, smo imelislovesnost svete birme. Štirimmladim članom naše župnije jemgr. Pierre Blanchard, škofovvikar za severni predel mesta,podelil zakrament, v kateremdeli Sveti Duh posebne darove,da bi mogli bolj zavestno inodgovorno živeti svojo vero. Naprejem zakramenta so se pri-pravljali dve leti pod skrbnimvodstvom Rozine Marije Rogan.

Materinski dan • Druganedelja v mesecu maju jeposvečena materam. Pri nas jetradicija, da imamo to nedeljo podrugi maši kosilo s prireditvijo vdvorani. Za uvod v kosilo jeplesna skupina Marjetice odple-sala nekaj plesov, nato je župnikpozdravil navzoče, voščil mate-ram in se zahvalil vsem, ki sopripravili slavje. Po odličnemkosilu se je nadaljeval nastop.Otroci so najprej zapeli nekajpesmi in potem odigrali SleepingBeauty (Trnjulčica) v angleščini,v skrajšani verziji.

Prvo sveto obhajilo • Tretjonedeljo v maju, 15. maja, smo

imeli slovesnost prvega obhajila.Šest mladih je že dan poprej (vsoboto 14. maja) prejelo zakra-ment, milost Božjega odpuščanjapri sveti spovedi, na nedeljo paso prvič prejeli Jezusa v Naj-svetejšem zakramentu, v kruhuživljenja. Otroke je na prvo obha-jilo pripravljala Tanya Kustec.Letos se je s prvim obhajilom za-ključilo veroučno leto.

Mesec maj - šmarnice • Tudiletos smo med tednom poslušalipremišljevanja o »dobrodelnostiin prostovoljstvi«, kako namljubezen do bližnjega predstaviskrb in ljubezen Vincencija Pavel-skega do ubogih in preskušanih.

Franc Letonja CM, župnik

Prenova kapele pri naši cerkvije storila, da je bogoslužni prostorbolj prijazen. Novi so razsve-tljava, blazine na klopeh, slike naplatno s pozlačenimi okvirji terlesena obloga na zidu.

Banket društva sv. Jožefa je bilv nedeljo, 20. marca. Ob koncu sv.maše, smo blagoslovili novobandero za društvo sv. Jožefa.Praznovanje smo nadaljevali vnaši dvorani. Po dobrem kosilu sonastopili Matjaž Mramor naharmoniko, župnijski mešani zborpod vodstvom župnika ter moškizbor Majolka. Sledilo je še žrebanjevstopnic. Dober obisk je bil


PRI SVETEMGREGORIJU V.v Hamiltonu


znamenje, da je praznik svetegaJožefa, še posebej za člane društva,res poseben dan v letu.

Spomladanski banket je billetos na prvo nedeljo v aprilu.Izjemno lepo je nastopil opernipevec, basbaritonist Luka DebevecMayer iz Argentine. Na orgle inklavir ga je spremljala Tanya DeLima iz Mississauge. Luka jenastopil s preprostostjo, pa vendarz umetniško dovršenostjo, tako prisv. mašah kot na banketu vdvorani. Ves nastop je bil izrednogloboko doživetje.

Penny sale in tombola so bili vtorek, 5. aprila. To so pripravilistarši otrok slovenske šole inučitelji, da bi pridobili finančnasredstva za šolsko ekskurzijo vSlovenijo v juliju 2012. Lepo jeuspelo.

Postna duhovna obnova je bilav četrtek, 15. aprila, in petek, 16.aprila. Na pomoč sta prišla g.Boštjan Lenart, ki študira v Rimuin lazarist g. Antonio Burja izToronta. Oba dneva sta spove-dovala od pol šestih zvečer domaše. Med sveto mašo pa nas jeg. Boštjan tudi duhovno spod-bujal, da bi storili tudi nekajkonkretnega in se tako boljepripravili na velikonočno pra-znovanje.

Cvetna nedelja pri SvetemGregoriju Velikem je potekala spridnim sodelovanjem mnogih.Enajsto sveto mašo je vodil Fr.George Harkins, salezijanec izToronta. Kljub deževnemu dnevuje bilo doživeto praznovanje.

Cvetna nedelja v Kitchenerju(v klubu Sava) in v Londonu

Nova bandera društva sv. Jožefa, Hamilton


(v cerkvi St. John the Divine) jebila zelo slovesna. V obeh krajihso pripravili butarice, pri sv. mašibrali berila in pasijon našegaGospoda. V Klubu Sava je bilozatem še kosilo, v Londonu papogostitev ob dobrotah, ki so jihprinesle pridne gospodinje.

Letošnje obhajanje Velikenoči smo začeli z blagoslovomjedil v londonski skupnosti, natov Breslavu v klubu Sava ter stremi blagoslovi v župnijskicerkvi. Praznovanje se je nada-ljevalo z lepim sodelovanjem priVelikonočni Vigiliji ob osmihzvečer. Na velikonočno jutro smosveto mašo začeli z vstajenjskoalelujo in procesijo. S sodelo-vanjem vseh je praznovanje bilopraznično in vzpodbudno za vsoskupnost.

Materinski dan smo praznovaliv nedeljo, 8. maja 2011. Slovenskašola, skupaj s plesnima skupinamaje pripravila bogat kulturniprogram. Zelo pa so se tudipotrudili v kuhinji in s strežbo.Učiteljice, otroci in starši sopripravili zares lepo praznovanje.Še se bodo slišali slovenskabeseda, pesem in ples. To sodokazali mladi, ki so ves programizpeljali v lepi slovenščini. Plesnaskupina Venec pa je ob tej prilikiprvič javno nastopila s svojoplesno točko.

Praznik prvega svetegaobhajila smo praznovali 29. majamed slovensko sveto mašo.Zunaj pri kipu Marije Pomočnice

so deklice položile šopke, fantjepa sveče. Vsi smo se Marijiposvetili in nadaljevali prazno-vanje v cerkvi. Prvoobhajanci (8fantkov in 4 deklice) so prisrčnosodelovali s prošnjami, prina-šanjem darov in zahvalami poobhajilu.

Drago Gačnik SDB, župnik

Pri LURŠKIMATERI BOŽJIv WinnipeguSlovenska skupnost v Winni-

pegu se je tudi letos duhovnopripravila na velikonočno pra-znovanje. Duhovna obnova jepotekala v soboto in nedeljo, 9. in10. aprila. Obiskal sem večbolnikov doma in v starostnihdomovih. V soboto in nedeljo,pred in po maši je bila priložnostza prejem zakramenta odpuš-čanja. Pri maši je zbor pelslovenske pesmi, berila pa sobrali po slovensko in angleško.Maševal sem obakrat v slo-venščini. Po nedeljski maši se vzimskem času vedno zaustavijo vdvorani pod cerkvijo na dru-žabnem srečanju ob dobrotah, kijih pripravijo tisti, ki praznujejo.Cerkev je lepo urejena in vnačrtih imajo dograditev dvigalaza invalide in starejše.

Drago Gačnik SDB


Leta 1948 so se tri večje skupine Slovencev preselile vKanado. V začetku leta prva skupina deklet. Pri drugiin večji skupini nas je bilo 64 mož in fantov, ki smoprišli pod kontraktom popravljat želežniško progo

med Peterboroughom in Montrealom. Septembra je prišla še enavečja skupina deklet, ki so po večini bile dodeljene raznim imenitnimin premožnim družinam. Si predstavljate, kako smo bili fantje veseliin jim šli naproti v Montreal. Tako smo lahko ustanavljali noveSlovenske družine. V začetku največ v središču Toronta. Tam je bilopar vernih družin staronaseljencev, ki so prišli v Kanado pred drugosvetovno vojno in so bili do nas dobri.

Jaz sem vedel, da so staronaseljenci po večini popolnoma izgubilivero ali postali brezbrižni. Vzrok je bil neznanje angleščine. V an-gleški cerkvi so se počutili neugodno. Niso niti vedeli, kako iti k svetispovedi. Zato so se odtujili veri in Cerkvi. Vse to nam je pokazalo, daje bila potrebna ustanovitev slovenskega verskega središča. Jaz sem

50Letnica Župnije BrezmadežneIz Začetkov Naše Cerkve In Župnije

Slika iz arhiva, Skavtje pred cerkvijo


bil tedaj edini, ki sem znal angleško že pred prihodom v Kanado.Zavedal sem se položaja in sem pisal škofu Rožmanu v Cleveland.Naprosil sem ga, da nam pošlje duhovnika, ki bi skrbel za Slovencev Torontu. Odgovoril je, da bo to poskusil čim prej. Kmalu za tem mije pisal, da bo poslal enega. Toda mene je prosil, da bi duhovniku po-magal, saj on ne zna angleško. Tako se je pričela naša prva cerkvenaskupnost ter smo v mestu sorazmerno kmalu ustanovili župnijo terzgradili cerkev Marije Pomagaj.

Pričetek in razvoj naše župnijeKer nismo bili navajeni živeti v velemestu, se je pričelo vedno več

naših ljudi naseljevati v predmestje, zlasti na zahodni del, v Long-branch, ki za nas vključuje Mimicoe in Alderwood. Ta okolica je bilaprimerna, ker je že tedaj vozil tramvaj, kakor še danes. Browns Lineje bila tedaj še navadna podeželjska cesta. Na zahodnem delu ceste jebilo le malo hiš, nato pa je število hitro naraščalo.

Ker je bilo do naše cerkve Marije Pomagaj predaleč in neprimerno,smo večkrat hodili v cerkev Christ The King, na Lakeshore Rd.

Do leta 1952 je naša Slovenska skupnost v New Torontu postala žetako velika, da je za prve petke in pred večjimi prazniki iz cerkveMarije Pomagaj eden od duhovnikov prihajal spovedovat. Na za-četku je to bil častiti gospod Jože Časl. On je predvideval, da se botukaj naselilo vedno več Slovencev. Že on je tudi predlagal, da bi seorganizirali in ustanovili odbor ter gledali za primerno zemljo, kjer bilahko ustanovili prostore za novo župnijo. To je bil daljnovidenpogled, za kar smo mnogi mislili, da je zelo tvegan. Stvari pa so sevedno bolj razvijale.

Gospod Jakob Kolarič in g. Janez Kopač sta šla k tedanjem kardi-nalu McGuiganu s sprošnjo, da bi odobril ustanovitev samostojneverske skupnosti v New Torontu. Kardinal je to z veseljem odobril.

Na novega leta dan, leta 1959, je gospod Jakob Kolarič, tedanji žup-nik in dušni pastir Slovencev v Torontu, sklical sestanek vsehSlovencev, ki smo živeli v New Torontu in okolici. Sestanek je bil vdvorani cerkve Christ The King. Gospod Jakob Kolarič je predstavilgospoda Janeza Kopača kot novega dušnega pastirja za Slovence vNew Torontu. S tem se je pričela redna nedeljska sveta maša. Tamsmo imeli tudi nekaj sestankov. Tedanji župnik pri Chist The Kingnam je šel zelo na roko in nam rad ustregel.

Naslednjo nedeljo je častiti gospod Kopač, ki je postal naš dušni pas-tir, izvedel tajno glasovanje za izbiro cerkvenega odbora. Tako je biloizbranih 12 članov prvega župnijskega odbora, s predsednikom


Stanetom Ulčarjem na čelu. Ta odbor je kardinal McGuigan tudi potrdil.To je dejansko pričetek naše župnije. Dokler nismo zgradili svojo lastnocerkev in dvorano, smo bili gostje pri cerkvi Christ The King.

Pričetek gradnje naše cerkve in dvoranePričelo se je z vprašanjem, kje bi bil najbolj primeren prostor za gra-

ditev nove cerkve. Tone Ferkul, ki je bil zelo podjeten gradbenik hišin njegova žena Mija, sta malo prej kupila parcelo, z namenom gra-ditve hiš na tisti zemlji. Ta zemlja in kraj sta bila za nas zelo primerna.Gospod Kopač je vprašal in prosil Ferkulove, če so pripravljeni pro-dati tisto zemljo za gradnjo nove cerkve. Kljub temu, da bi Ferkulovidobro zaslužili, če bi na tej zemlji zgradili veliko hiš, so nam to zemljoodstopili brez dobička, za isto ceno kot so jo kupili. Za $ 37,500 smozemljo kupili 19. junija 1959. Ker nismo imeli dovolj denarja, so Fer-kulovi pristali, da smo izplačali postopoma, do konca istega leta.

Problemi in uspehi pri gradnji cerkveArhitekt, Peter Dimitroff, kateremu je bilo dano, da naredi načrt za

cerkev in dvorano, je bil tisti, ki je že naredil načrt cerkve Marije Po-magaj. Delo je sprejel brezplačno, pod pogojem, da mu damo prosteroke pri izdelavi načrtov. Toda zašel je v težave in z izdelavo načrtazamujal iz meseca v mesec. Novi načrt bi moral preložiti po velikinoči, pa je bil še vedno pri prvotni skici. Hotel je narediti nekaj izvrs-tnega, lepega in modernega. Občina Etobicoke, ki je tedaj obstajala,mu končno izdelani načrt ni odobrila. Tedaj pa smo se obrnili naarhitekta Alsona Fisherja, ki je v mestu lepo izdelal načrt cerkve sv.Bonaventure. Načrt nam je kmalu izdelal in občina ga je odobrila kon-cem oktobra.

Vodja gradnje, Tine Tekavčič, vsi odborniki in ostali delavci, vglavnem župljani, so delali prav do dneva blagoslovitve.

V nedeljo 28. maja 1961 je ob 3h popoldan vzvišeni škof F. V. Allenblagoslovil cerkev zunaj in znotraj ter vogelni kamen. Ob 8h zjutraj jedaroval prvo sv. mašo novonastavljeni kaplan, preč. g. Stanko Boljka.Tedaj se je v cerkev naselil evharistični Kristus. Ob 10:15 je bilaslovesna sv. maša, pri kateri je maševal preč. g. Janez Kopač, ki je bilnaš duhovni iz zelo sposobni voditelj. Pridigal in vodil pevski zbor jepreč. g. Franc Sodja. Popoldan, po blagoslovitvi, je bil v dvorani ban-ket, katerega se je udeležilo okoli 500 ljudi.

To našo cerkev upravičeno imenujemo ‘Slovenska cerkev’, ker so jov glavnem zgradili Slovenci. Z delom in denarjem so se zelo izkazalivsi tedanji farani.


Začetek zidanja cerkve je soupadal s 130-letnico Marijinega ra-zodetja čudodelne svetinje in s 300-letnico smrti (rojstva za nebesa) sv.Vincencija Pavelskega, ustanovitelja lazaristov.

Podrobnejši opis nastanka župnije in cerkve je v knjigi, ki jetrenutno še na voljo v župnišču. Prav tako je na voljo tudi knjiga, kije izšla ob 25-letnici cerkve.

V zadoščenje in veselje mi je, ko danes vidim, kako je cerkev polnaob nedeljah in pri pogrebih. Marija nam je tudi vedno oskrbela dobreduhovnike. Naj še naprej blagoslavlja našo župnijo, delo in življenje!

Feliks Sebanc

ZAHVALA

Naj te krije zemlja tujaspomin na tebe bo ostalDa bil si nam prijatelj zvestioče, mož, brat in svak. (Slavka Stajan)

Z bolečino v srcu sporočamo, da nas je podolgi bolezni, 18. decembra 2010, vse prezgodajzapustil dragi mož, ata in stariata Lojze Stajan,rojen 31. maja 1946, v kraju Kapla na Kozjaku, v Sloveniji. Iskrenahvala g. župniku Tinetu Batiču, g. Toniju Burji ter sestri Kristini zaobiske in molitve. Hvala g. Batiču za sveto maso in pogrebne obrede.

Posebna hvala nosilcem krste, organistu g. Andy Pahulje, pevcemDanilu Baši, Danilu Volku in pevkam zbora Plamen.

Hvala sorodnikom, prijateljem in vsem, ki ste se poslovili od njega,nam stali ob strani, darovali cvetje, maše in druge namene.

Najlepša hvala g. Mariji Soršak in pomočnicam za lepo priprav-ljeno pogrebščino, prav tako tudi vsem dobrim gospem za pecivo.

Prisrčna hvala Lovskemu društvu za pomoč in podarjeno pijačo.Dragi mož, ata in stariata! Ostal boš vedno v naših srcih. Naj ti bo

lahka kanadska zemlja.

Žalojoči: žena Lojska; hčerka Susan z možem Davidom; hčerka Sonja zmožem Borisom, vnuki Lucas, Aaron in Thomas; ter sin David z ženoAmando. V Sloveniji brat Vili z ženo Resko, brat Tone z ženo Sonjo, nečakDanilo z ženo Simono in družino, nečak Dušan s Tanjo ter ostali sorodnikiv Kanadi, Sloveniji, Avstriji in Nizozemski (Holandiji).


50-LETNICA ŽUPNIJEBREZMADEŽNE, Pridiga

Ko smo zbrani pri Brezmadežni s čudodelno svetinjo, da obhajamopetdesetletnico ustanovitve župnije 1. septembra 1960 in posvetitevcerkve 28. maja 1961, smo hvaležni Bogu za to duhovno središče, kjerse že pol stoletja zbira slovenska skupnost v Torontu, da poslušaBožjo besedo, se hrani s presvetim Gospodovim telesom, se utrjuje vveri in ljubezni ter se pripravlja na pot v večno domovino. Hkrati ježupnija kraj srečevanja med rojaki, kjer se vzdržujejo vezi prija-teljstva, se sliši mila slovenska beseda in se ohranja slovenska naro-dna zavest. Za ta košček Slovenije sredi multietnične Kanade pa smohvaležni tudi vsem, ki so ga zamislili, zgradili in dopolnjevali dodanašnjega dne. In to najprej člani slovenske skupnosti v Torontu,Božje ljudstvo, ki je v povojnih letih, v težkih razmerah, veliko žrtvo-valo, da je ohranilo svojo vero in z ustanovitvijo duhovnega središčapreprečilo, da bi se slovenski živelj utopil v kozmopolitanskem morjuvelikega mesta. Kako se danes ne bi spomnili mnogih, ki so že odšliv večnost in so v tistih letih prispevali svoje delo in svoja skromnasredstva za uresničevanje tega načrta. Pa tudi vseh vas, ki ste tukaj inže desetletja s svojimi darovi in sodelovanjem spremljate župnijoBrezmadežne. Bog povrni vsem!

Vse to, kar je bilo storjenega in kar danes vidimo, pa ne bi bilo nare-jeno, če med Božjim ljudstvom ne bi bilo skupine zvestih, zavzetih,delavnih, vzornih duhovnikov Misijonske družbe, ki so od začetkaspremljali slovensko katoliško skupnost v Torontu. Naj se tu spomnimz globoko hvaležnostjo ustanovitelja in prvega župnika g. JanezaKopača. Bil je doma iz Škofje Loke. Na to je bil ponosen kot vsi nekdanjipodložniki Freisinškega gospostva. Kot mlad duhovnik je med vojnovodil fantovsko skupino katoliške akcije v Ljubljani, se umaknil v Italijopred prihodom komunistov, odšel kot misijonar na Kitajsko in se po iz-gonu naselil med Slovenci v Kanadi. Gospod Janez Kopač, ne velikepostave, a solidno zgrajen, je bil sila uravnovešen in moder človek. Vseje delal premišljeno in kar si je zastavil, je tudi izpeljal. Ljudje so mu zau-pali, ker je bil pošten in resen. Kot duhovnik in lazarist je živel svoj po-klic neproblematično, zvest svojim duhovniškim in redovniškimobveznostim. Bil je pobožen, a ni pretiraval. Zadosti mu je bilo to, kar somu nalagala cerkvena disciplina in redovna pravila.

Gospod Kopač je bil duša nove župnije. Rad je opravljal služboBožjo in prijazno spremljal ljudi, ki so prihajali v cerkev ali v župnij-ski urad. Vztrajno je zbiral denar, dokler ni poravnal vseh dolgov.


Leta 1974 je povečal dvorano, dozidal novo nadstropje za šolo inrazne organizacije. Rad je hodil na letovišče, kjer je maševal za izlet-nike, dal pa je tudi pobudo za gradnjo doma za ostarele. Za božič inveliko noč je vedno poskrbel za duhovno obnovo. Skrbno je priprav-ljal otroke za prvo sv. obhajilo ter gledal, da je bil verouk v župnijireden in kvaliteten. Vrh vsega pa je še pisal nabožne knjige in jih iz-dajal pri Mohorjevi v Celovcu.

Po skoraj tridesetih letih službovanja g. Kopača, je leta 1988 župnijoBrezmadežne prevzel g. Ivan Plazar, ki jo je vodil triindvajset let.Nadaljeval je utečeno delo in z nezmanjšano ljubeznijo zavzeto skr-bel za ljudstvo, ki mu je bilo zaupano. Posodobil je razsvetljavo vcerkvi in oskrbel barvasta okna ter sploh postoril, kar se je v teh letihizkazalo kot potrebno. Za njim je pred šestimi leti nastopil kot žup-nik g. Tine Batič, prvi duhovni poklic Misijonske družbe, ki je izšel izslovenske skupnosti v Kanadi. Tudi on z vso ljubeznijo nadaljuje delosvojih predhodnikov, tako na duhovnem kot na gospodarskem po-dročju. V načrtu so obnovljene ogrle, ki bodo kmalu zadonele v tejcerkvi in druge izboljšave ob oltarju, v lepoto in okras tega svetišča.

Vsi ti župniki so imeli ob sebi kot pomočnike starejše ali mlajše ka-plane, brez katerih ne bi mogli zadostiti duhovnim potrebam obširnefare. Bilo jih je petnajst. Različni med seboj po letih, po mišljenju inizvoru, so vendar vsi prizadevno delali za rast Božjega kraljestva v

Somaševanje s kardinalom Francem Rodetom (Foto: Ciril Soršak)


srcih naših ljudi. Naj jih imenujem: Franc Sodja, Stanko Boljka, IvanJan, Ivan Plazar, Janez Jeretina, Jože Mejač, Franc Letonja, Tone Zrnec,Valentin Batič, Tomaž Mavrič, Pavle Novak, Jože Časl, Anton Ovtar,Roman Travar in Toni Burja. Delo duhovnikov pa so vsa leta zavzetospremljale Marijine sestre.

Današnja obletnica nam daje priložnost, da razmišljamo o župnijskiskupnosti in o njenih temeljnih potezah.

Župnija je Cerkev v malem, najmanjša celica vesoljne Cerkve, kiima v sebi vse, kar je potrebno za krščansko življenje. V župniji se oz-nanja evangelij, se podajajo osnove krščanskega nauka mlademurodu, se obhaja evharistična daritev in drugi zakramenti, zlasti zakra-ment sprave; župnijska skupnost normalno organizira dobrodelnodejavnost v pomoč revnim, bolnim in zapuščenim in s tem pričuje zaevangelij pred svetom. ln vse to pod vodstvom zakonitega pastirja, kiga je določil krajevni škof. Župnija je naravni prostor, kjer živimosvojo vero in uresničujemo evangelij. Hkrati pa je tudi občestvovernih, ki se z drugimi občestvi povezuje v krajevno Cerkev in prekonje z vesoljno Cerkvijo.

Bistvo župnije kot Cerkve v malem in njen pomen za vernike stadobro izražena v hvalospevu ob posvetitvi Cerkve: “Vsemogočni Bog...To je dom, v katerem zbiraš svojo družino in izkazuješ dobrote svoji Cerkvi,ki potuje k tebi. To je podoba tvoje skrivnostne zveze z nami. Na tem krajusi zidaš svetišče iz živih kamnov in nas združuješ v skrivnostno telo tvojegaSina, dokler se naše upanje ne dopolni v nebeškem Jeruzalemu.”

Cerkev je torej dom in mi smo Božja družina. Sveti Pavel pišeEfežanom: “Niste več tujci in priseljenci, temveč sodržavljani svetih in do-mačini pri Bogu, sezidani na temelju apostolov in prerokov, vogeljni kamenpa je sam Kristus Jezus, v katerem se zedinja celotna zgradba, tako da rastev svet tempelj v Gospodu. Vanj se tudi vi vzidavate za Božje svetišče vDuhu” (Ef 2, 19-22).

V Cerkvi smo torej doma, Cerkev je naša duhovna domovina. Tusmo zbrani kot bratje in sestre. Tu srečujemo znance in prijatelje. Tugovorimo isti jezik, ki ga vsi razumemo. Ker smo ena družina, morajobiti naši odnosi v znamenju prave ljubezni, sočutja, medsebojne po-moči, spoštovanja in solidarnosti. To pomeni, da se ne zapiramo vase,da premagujemo sebičnost, da ne mislimo samo nase, ampak smoodprti za potrebe in stiske drugih, v zavesti, da se vsi skupaj bližamoistemu cilju, to je, naši večni domovini v nebesih. “Po tem bodo spo-znali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen med seboj” (Jn 13, 35).

Cerkev, pravi hvalospev, je podoba skrivnostne zveze z Bogom.Cerkev nam omogoča dostop k Bogu, k Bogu, ki se je razodel v Jezusu


Kristusu, večnem, živem in pravem Bogu. V Cerkvi pridemo v stik znjim preko besede, ki jo oznanja in preko zakramentov, ki jih upravlja.

Pred Bogom Jezusa Kristusa, ki nas ljubi z večno in brezpogojnoljubeznijo, moramo biti povsem iskreni. Pred njim ni mogoče nobenopotvarjanje, nobeno sprenevedanje, pred njim moramo biti popol-noma resnični. Kaj pomeni za človekovo duševno zdravje živeti stakim Bogom, si lahko predstavljamo. Pred njim, pred njegovimobličjem šele odkrivamo svojo pravo podobo; pred njim, kot predsvojim svetim polom, postajam jaz in se utrjujem v svoji istovetnostiin svoji bivanjski enkratnosti. Občestvo z njim me nenehno očiščujein me postavlja v resnico. Tako je Bog moje zdravje, čisti zrak, ki gadiham, moja jasnost, moja gotovost in moja radost. Bog moje bližine,bliže meni kot jaz sam sebi. Smem mu reči Oče, kajti v krvi svojegaSina je sklenil z nami večno zavezo. On nas varuje in ostaja z nami vveselju in žalosti, v sončnih in temačnih dneh, v življenju in smrti.

Cerkev je svetišče, grajeno iz živih kamnov, ne mrtva gmota, neskupnost mlačnih, nedejavnih, kristjanov brez notranjega žara in brezvpliva na svoje okolje. “Kot živi kamni se dajte vgraditi v duhovnozgradbo za sveto duhovništvo, da boste darovali duhovne žrtve, prijetneBogu po Jezusu Kristusu,” pravi sveti Peter (l Pt 2, 5). To, kar daje živ-ljenjsko moč župniji, je evharistija. Kjer se namreč obhaja daritev svetemaše, se obnavlja moč Cerkve. Po evharistiji kristjani postajajo enotelo v Kristusu, iz evharistije črpajo moč, da pričujejo za svojo veropred svetom ter jo z besedo in zgledom oznanjajo tistim, ki je ne poz-najo. Brez evharistije ne moremo hoditi za Kristusom, brez evharis-tije ni prave, močne vere. Iz tega sledi, da je evharistija bistvenegapomena, če hočemo biti zares živa Cerkev. Zato je toliko bolj pomem-bno, da se redno udeležujemo svete maše in da se nanjo kar se dadobro pripravimo. Prav vsi, duhovniki, strežniki, bralci Božje besede,pevci, vsi bi morali imeti pred očmi, da je nedeljska služba Božjaosrednji, najpomembnejši trenutek v življenju župnije.

Evharistija je zakrament popotnikov. Cerkev jo obhaja “dokler Gos-pod ne pride v slavi”, ko bo naše upanje dopolnjeno v nebeškem Jeruza-lemu. Medtem pa je naša dolžnost, da z besedo in življenjem pričujemoza odrešenje, ki je v Kristusu Jezusu. Vsak kristjan, vsaka župnija kotCerkev v celoti ima nalogo, da ljudem oznanja Kristusovo zmago nadsmrtjo in večno življenje. Vsaka župnija mora biti žarišče misijonskedejavnosti. Naša velika naloga v sodobnem sekulariziranem svetu jeoznanjati Boga ljubezni. “V tem zgodovinskem trenutku, ko Bog izginja izčlovekovega obzorja in se človeštvo vse bolj pogreza v temo,” kot pravi papežBenedikt XVI., “je naše poslanstvo, da ljudem odkrivamo Njegovo


usmiljenje”. Zato pa nam je potrebna močna vera z jasno katoliško isto-vetnostjo in živim občutkom pripadnosti sveti Cerkvi, v skladu spozivom apostola Petra: “Vi ste namreč izvoljeni rod, kraljevskoduhovništvo, svet narod, pridobljeno ljudstvo, da bi oznanjali velika dela njega,ki vas je iz teme poklical v svojo čudovito luč“(l Pt 2, 9).

Gospoda, ki na tem kraju zbira svoje sinove in hčere že petdesetlet, prosimo, naj še naprej stoji ob strani svoji družini, jo varuje in pod-pira, da bo zvesta svojemu poslanstvu, v veri in dejavni ljubeznipričala pred svetom o odrešenju v njegovi krvi ter o upanju na večnoživljenje pred njegovim obličjem. Amen.

Toronto, 29. maja 2011, Franc kardinal Rode, C.M.SRKB DUHOVNIKOV V NAŠI ŽUPNIJI

VČERAJ IN DANESPred 50. leti je g. Franc Sodja zapisal zanimive misli o poslanstvu

duhovnikov med izseljenci. Sodja navaja tri velike naloge, pred kate-rimi stoji slovenski duhovnik, te so: skrb za družine, skrb za samske(fante in dekleta) ter posebna skrb za otroke priseljenih družin.

Priseljene družine naj bi držale skupaj v veri in ljubezni. Naj bi za todobivale oporo v župnijskem življenju ‘narodnih cerkva’. Se razume,tudi s pomočjo raznih skupin v župnijskih skupnostih.

Samski fantje in dekleta naj bi postopoma odkrili in uresničevali svojpoklic za veselo služenje lastni in (ali) skupni družini. Naj bi se ne izgu-bili v svetu, ki je zapeljiv in veri nenaklonjen. ‘Narodne župnije’ najjim pri tem pomagajo.

Otroci priseljenih družin naj bi v popolni dvojezičnosti rasli v skladneosebnosti. Obogateni naj bodo z jezikom in kulturo staršev ter jezikom inkulturo naroda, kjer so se rodili. Versko bogastvo naj bi se posredovalov kulturi in jeziku staršev, saj bodo starši najbolje živeli svojo vero in joposredovali njih otrokom v tej posebnosti. ‘Narodna Cerkev’ naj biotrokom posredovala bogastvo vere staršev v kulturi in jeziku staršev. Toje bila želja slovenskih družin in vse skupnosti, ki jo je pred petdesetimileti Torontski kardinal McGuigan razumel in podprl. Ustanovitev narod-nih župnij naj bi pomagala k ohranitvi vere, slovenskih običajev, jezikain kulture.

Danes, po 50. letih, pa lahko govorimo o dvojni skrbi slovenskihduhovnikov za izseljence po naših župnijah in manjših skupnostih. Oskrbi za tiste, ki dobro govorijo slovensko in so starejši ter o skrbi zatiste, ki malo ali nič ne govorijo slovensko in so mlajši. Za vse skupajpa je in ostaja ista skrb: rast v veri in medsebojni ljubezni. In ta skrbse sedaj uresničuje v obeh jezikih, glede na dane razmere. Za starejšepo slovensko, za mlajše po angleško.


Manjše skupnosti, ki so oddaljene od slovenskih župnij, slovenskiduhovniki obiskujemo občasno, običajno v pripravah na božič in ve-liko noč. K tem pripravam prihajajo v glavnem tisti, ki še dobrorazumejo slovensko in so starejši.

Starejši v naših župnijah so prav gotovo žive priče vere inpredanosti. Duhovniki jih moramo glede na dane možnosti, podpretiz duhovnimi darovi v slovenskem jeziku. Moramo jih tudi spremljatipo poti popolnega darovanja Bogu in bližnjemu.

Mlajši morajo polagoma odkrivati zaklad vere. Papeži in škofje toradi poudarjajo: “Vsaka generacija mora na novo odkriti učinkovito inneprecenljivo moč evangelija.” Na novo je treba odkriti resnico oodrešenju, smisel in lepoto vere, učinkovitost zakramentov,neizmerno bogastvo krščanskega življenja in še mnogo drugega. SkrbCerkve za mlade je v približevanju lepote vsega, kar je Božje. Posebnov sedanjem spremenjenem svetu je potrebno približati osnoveverovanja. Sedanji svet je bolj kot kdaj prej materialističen in indi-vidualističen. Toda tudi za ta svet je in mora biti Kristus zanimiv, zanjmora biti pot, resnica in življenje.

Odkrivamo in spoznavamo, da je danes, po tolikih letih, še vednoisti živi Kristus, ki nas oživlja in osrečuje. Še vedno je isti Kristus, kinas uči ljubiti, ki nas uči živeti in nas uči umreti za resnico Božjegakraljestva in prihodnjega, večnega življenja.

Duhovniki smo tisti, ki sami zase in za druge znova in znova odkri-vamo Kristusovo prisotnost. Okdrivamo dolžino in širino, višino inglobočino Njegove ljubezni in delovanja. In v tem ne moremo nikoliodnehati, saj je Bog prebogat v svoji radodarnosti. Kakor je naravaneskončno očarljiva in bi jo lahko občudovali v neskončnost, tako staBožja lepota in delovanje neizmerno očarljiva in bogata.

Skrb Cerkve v naših skupnostih pa so tudi duhovni poklici, zakatere nam Gospod Jezus naroča moliti in delati. Brez duhovnihpoklicev delo Cerkve lahko opeša in zastane. Bodočnost narodnihžupnij je odvisna od mladih, ki jih bomo odkrili, vzgojili in podpiraliza učinkovito delo za božje kraljestvo.

In še nekaj. Presenečen sem bil, ko sem s pevskim zborom “Našapesem” obiskal Slovence v Clevelandu. Tam so nam med drugimlepo in spoštljivo prikazali tudi ljubezen do vseh mučencev našeSlovenske Cerkve. Jih odkriti, ceniti njih zgled in se jim priporočiti, jetudi pot za našo prihodnost. Naj nam bodo mučenci in drugi svetinašega naroda s svojo priprošnjo spremljevalci in pomočniki. Skupnopa gojimo hvaležnost za naše župnije, ki so sad vere in ljubeznimnogih zavednih in pohvale vrednih Slovencev.

Toni Burja CM

Za dobro voljo


Kdo je boljmoder?

Brez ketne(verige)

Jaz. Me kličejo:‘Pravi prijatelj

človeka.’

Turist je na počitnicah v neki deželi vmanjši vasi obiskal frizerja, da gaobrije. Frizer je pljunil v skodelico inpričel mešati peno.

"Ali vedno tako naredite peno?" se ječudil turist.

"Ne, samo pri tujcih. Domačinomkar pljunem v obraz!"

******Kmet se je hvalil: "Moj ranč je tako

velik, da moram jahati štiri dni, da pri-dem od enega do drugega konca."

"Ja, ja," se je oglasil eden odposlušalcev, "tako crknjenega konjasem tudi jaz že imel!"

******Častnik je vprašal vojaka: "Kako se

imenuje častnik, ki vodi konjeniškipolk?"

"Polkovnik!""Točno! Kdo pa je takoj pod njim?""Konj." ******Petkovič, v katero enoto želite, da vas

premestimo?"V generalštab!""Ste nori?""Je to pogoj?"

******"V kateri enoti želite služiti vojsko?""V mornarici.""Znate plavati?""Ne. Zakaj? Ali nimate ladij?"

******"Že dve leti sem svobodni umetnik -

pisatelj."

"In? Ste že kaj prodali?""Sem! Najprej avto nato pa še

stanovanje.******

"Vi ste bili pa gotovo čudežni otrok!""Ali res tako mislite, šef?""Da, verjetno ste pri šestih letih

vedeli toliko kot zdaj."******

V ordinacijo prižvižga pacient inreče psihiatru: "Doktor, jaz mislim, dasem ptič!"

"Kar odletite nazaj v čakalnico, jazpa bom poklical v bolnico, da vampripravijo gnezdo.

******"Kolega, slišal sem, da na pacientih

izvajate nove šok terapijo!""Ja, vnaprej jim pošiljam račune!"

******"Janezek, si ti razbil šipo?""Ja ati. Po nesreči. Čistil sem fračo,

pa se je sama sprožila.."******

Vdova je za možev pogreb naročilavenec z napisom: "Nasvidenje."

Ko je prišla domov je razmišljala inprišla do zaključka, da je napis le pre-več reven in je poklicala v cvetličarno:"Prosim, če napisu na žalnem trakuvenca dodate še besede: "v nebesih", čebo še kaj prostora.

Ko je prevzela venec je na trakupisalo:

"Na svidenje v nebesih, če bo še kajprostora."

TRY HARD INDUSTRIAL SUPPLY CO. LTD.1411 Courtneypark Drive, Mississauga, Ont., L5T 2E3

Tel.: (905) 565-8700 Fax: (905) 565-8018 Toll Free: 1-888-798-7533Abrasives, Carbides, Digital Readouts, Fasteners, Hand Tools,

HSS Cutting Tools, Lubricants, Machine Tools Accessories, Power Tools,Precision Measuring Instruments, Bandsaw Blades

Naša odlična zaloga bo ugodila vsaki vaši željiFrank Ferko, President

Hours: 7 a.m. - 5 p.m. Mon. - Fri. 9 a.m. - Noon Sat.

Slovenski okulist se priporoča

Dr. Joseph Gasser, M.D., F.R.C.S. (C)Ophthalmologist (eye physician & surgeon)

28 Bartley Dr. (Eglinton &Victoria Park)Toronto Ont., M4A 1B8 Tel.: (416) 750-8149

DOM LIPA - Slovenski starostni dom smo zgradili zaSlovence. Ste osameli in oslabeli? Potrebujete pomoč alidružbo rojakov? Obiščite nas zlasti ob torkih, ko imamoprogram za starejše. Morda se odločite, da se naselite vlepem in mirnem domu. Vsem pomoči potrebnim so vratavedno odprta. Kličite (416) 621-3820.52 Neilson Dr., Etobicoke, Ontario, M9C 1V7

CATHOLIC CEMETERIESARCHDIOCESE OF TORONTO

www.catholic-cemeteries.comTel: (416) 733-8544

Assumption, Mississauga (905) 670-8801Christ the King, Markham (905) 471-0121

Holy Cross, Thornhill (905) 889-7467Mount Hope, Toronto (416) 483-4944

Queen of Heaven, Woodbridge (959) 851-5822Resurrection, Whitby (905) 668-8912

ADDRESS

Canadian Publication Sales Agreement #40022296 • April 2011

BOŽJA BESEDA — THE WORD OF GOD, Religious quarterly period-ical, is published by Slovenian Missionaries of St. Vincent, &#( Brown¿sLine, Toronto, Ontario. Printed by Golla Graphics Inc. Subscription ratesin Canada £@*.)), in United States £#%.)) US per year. Changes of ad-dress and undelivered copies should be sent to Bo5ja Beseda, &#( Brown¿sLine, Toronto, Ontario, M*W #V&.

KREKOVA SLOVENSKA HRANILNICA IN POSOJILNICANAPREDNA, FINANÇNO MOÇNA USTANOVA, USMERJENA K ODLIÇNOSTI

&$& Browns LineEtobicoke, OntarioM*W #V&{$!^} @%@-^%@&

^!! Manning Ave.Toronto, OntarioM^G @W!{$!^} %#@-$&$^

VVLLOOGGEE◊ Hranilne◊ Vezane◊ Çekovni ra2un◊ TFSAs

IINNVVEESSTTIICCIIJJEE◊ RRSPs/RRIFs◊ Delnice◊ Mutual Funds◊ RESPs

PPOOSSOOJJIILLAA◊ Osebna◊ Hipote2na◊ Gradbena◊ Line of credit

ZZAAVVAARROOVVAANNJJEE◊ Za potovanje◊ Hi1e/Avtomobile◊ Posojila◊ Hranilne vloge

DDRRUUGGEE UUSSLLUUGGEE◊ MasterCard◊ Online Banking◊ Menjava £US◊ Ban2ni avtomat{ATM} Website: www.krek.ca

HRANILNICA IN POSOJILNICA

725 Brown’s Line, Toronto, ON M8W 3V7Tel: (416)255-1742 Fax: (416)255-3871

TOLL FREE: 1-888-SCU-1742611 Manning Ave., Toronto, Parish Hall

Tel: (416)531-847523 Delawana Dr., Hamilton, Villa Slovenia

Tel: (905)578-7511 www.sloveniacu.ca

V pomoč članom inSlovenski skupnosti.

Vabimo vas, da nas obiščete.

VAM NUDIVSE VRSTE BANČNIH USLUG

boŽja beseda beseda/apr-maj-jun-2011.pdfvelikonoČnaspodbudaslovenskihŠkofov dragi bratje in...

Documents