UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT

DIPLOMSKO DELO

VANJA KOZIC

Ljubljana, 2016

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT

Športna vzgoja Kondicijsko treniranje

RAZVOJ ŠPORTA V PREKMURJU

DIPLOMSKO DELO

MENTOR: doc. dr. Tomaž Pavlin RECEZENT: red. prof. dr. Jožef Štihec Avtorica dela: KONZULTANT: VANJA KOZIC red. prof. dr. Mateja Videmšek

Ljubljana, 2016

Zahvala Mentorju za vso pomoč, potrpežljivost in usmeritev v pravo smer pri nastajanju diplomskega

dela

Vsem tistim, ki so mi pomagali pridobiti literaturo, ki se je ne da izposoditi v knjižnici – brez vas bi imela pred seboj precej težje delo.

Vsem prijateljem, ki so mi polepšali študentske čase.

Predvsem pa družini, ki mi je omogočila študij in športno udejstvovanje, me ves čas

podpirala in končno dočakala konec moje študijske poti!

Ključne besede: športne panoge, razvoj, organizacije, zgodovina. RAZVOJ ŠPORTA V PREKMURJU Vanja Kozic POVZETEK

Namen diplomskega dela je združiti različno literaturo o razvoju različnih športnih panog v Prekmurju v neko smiselno celoto, ker tako delo pri nas še ne obstaja. Izbrano obdobje smo razčlenili na dva dela, šport v Prekmurju do 2. svetovne vojne in šport v Prekmurju po 2. svetovni vojni, saj je 2. svetovna vojna velika prelomnica v razvoju športa. Sprva se je pojavljal kot igra, šele kasneje pa so se začele pojavljati posamezne pojavne oblike. Spoznavanje s športnimi panogami se je v Prekmurju začelo že pred 1. svetovno vojno, nekatere športne panoge pa so se v Prekmurju pojavile šele v kasnejšem obdobju. Na začetku so se ljudje športno udejstvovali v sokolskih društvih, saj so le-ta gojila splošno telovadbo in različne športne panoge. Nekatere panoge pa so se kasneje odcepile v svoje organizacije, ker so športniki želeli možnost boljšega športnega uveljavljanja doma in po svetu. Nekateri športi so bili bolj razviti v času Jugoslavije, drugi pa so se boljše razvijali v samostojni Sloveniji.

Key words: sport disciplines, development, organizations, history THE DEVELOPMENT OF SPORT IN PREKMURJE Vanja Kozic ABSTRACT The purpouse of the diploma thesis is to combine collected literature on the development of various sports disciplines in the Prekmurje region in a whole, because it does not yet exist. Selected period was divided into two parts, sport in Prekmurje to the 2. world war and sport in Prekmurje after the 2. world war, since the 2. world war was a major turning point in the development of sport. At first it appeared as a game, but later began to appear as individual forms. Getting to know the sports disciplines in the Prekmurje already started before the 1. world war, while some of the others have emerged in a later period. At the beginning, people participated in sports at Sokol societies, as they engaged in general gymnastics and various sports disciplines. Some of the disciplines later created their own organizations, because the athletes wanted to be seen and to achieve greater success home and abroad. Some sports were much more developed in Yugoslavia, others developed better in independent Slovenia.

KAZALO

1. UVOD ..................................................................................................................................................... 10

2. METODE DELA ........................................................................................................................................ 11

3. RAZPRAVA ............................................................................................................................................. 12

3.1. PREDSTAVITEV POKRAJINE PREKMURJE ............................................................................................ 12

3.2. ŠPORTNE PANOGE V PREKMURJU OD ZAČETKA RAZVOJA DO 2. SVETOVNE VOJNE .......................... 14

3.2.1. ATLETIKA ............................................................................................................................................ 14

3.2.2. LOVSKO STRELSTVO ............................................................................................................................... 14

3.2.3. NAMIZNI TENIS .................................................................................................................................... 15

3.2.3.1. NTK LENDAVA ..................................................................................................................................... 15

3.2.4. NOGOMET .......................................................................................................................................... 16

3.2.4.1. NK MURA .......................................................................................................................................... 16

3.2.4.2. NK NAFTA .......................................................................................................................................... 17

3.2.5. ODBOJKA ............................................................................................................................................ 18

3.2.6. ROKOBORBA ....................................................................................................................................... 18

3.2.7. ROKOMET ........................................................................................................................................... 18

3.2.8. SOKOLSTVO ......................................................................................................................................... 19

3.2.8.1. RAZVOJ .............................................................................................................................................. 19

3.2.8.2. UNIFORME IN DRUŠTVENI PRAPOR ........................................................................................................... 19

3.2.8.3. SOKOLI V MURSKI SOBOTI ...................................................................................................................... 20

3.2.8.3.1. OD USTANOVITVE DRUŠTVA DO LETA 1930 ........................................................................................... 20

3.2.8.3.2. OD LETA 1930 DO IZBRUHA 2. SVETOVNE VOJNE ................................................................................... 23

3.2.8.3.3. SOKOLSKI DOM V MURSKI SOBOTI ....................................................................................................... 25

3.2.8.3.4. SOKOLSKE ČETE V OBČINI MURSKA SOBOTA .......................................................................................... 26

3.2.8.4. SOKOLI V DOLNJI LENDAVI ..................................................................................................................... 28

3.2.8.4.1. SOKOLSKI DOM KRALJA PETRA I. OSVOBODITELJA ................................................................................... 30

3.2.9. ŠAH ................................................................................................................................................... 30

3.3. ŠPORTNE PANOGE V PREKMURJU PO 2. SVETOVNI VOJNI ................................................................. 31

3.3.1. ATLETIKA ............................................................................................................................................ 31

3.3.1.1. AK POMURJE ...................................................................................................................................... 31

3.3.2. HOKEJ NA TRAVI ................................................................................................................................... 34

3.3.3. JUDO ................................................................................................................................................. 36

3.3.4. KAJAK IN KANU .................................................................................................................................... 37

3.3.4.1. BRODARSKO DRUŠTVO MURA KROG ........................................................................................................ 37

3.3.5. KEGLJANJE .......................................................................................................................................... 40

3.3.5.1. KK NAFTA........................................................................................................................................... 40

3.3.5.2. KK ČARDA (RADENCI) ........................................................................................................................... 41

3.3.6. KOLESARSTVO ...................................................................................................................................... 43

3.3.6.1. KK POMURJE BELTINCI .......................................................................................................................... 43

3.3.7. KOŠARKA ............................................................................................................................................ 45

3.3.8. LOVSKO STRELSTVO ............................................................................................................................... 48

3.3.9. NAMIZNI TENIS .................................................................................................................................... 51

3.3.9.1. NTK LENDAVA ..................................................................................................................................... 51

3.3.9.2. NTK SOBOTA ...................................................................................................................................... 52

3.3.10. NOGOMET .......................................................................................................................................... 54

3.3.10.1. NK MURA ...................................................................................................................................... 54

3.3.10.2. NK NAFTA ...................................................................................................................................... 56

3.3.10.3. MNZ LENDAVA IN SODELOVANJE Z ŽUPANIJO ZALA................................................................................. 58

3.3.11. ODBOJKA ............................................................................................................................................ 60

3.3.12. ROKOBORBA ....................................................................................................................................... 64

3.3.12.1. RK POMURJE .................................................................................................................................. 65

3.3.13. ROKOMET ........................................................................................................................................... 68

3.3.14. ŠAH ................................................................................................................................................... 70

3.3.15. ŠPORTNO STRELSTVO ............................................................................................................................ 74

3.3.16. TVD PARTIZAN .................................................................................................................................... 75

3.3.16.1. TVD PARTIZAN LENDAVA .................................................................................................................. 76

4. ZAKLJUČEK ............................................................................................................................................. 79

5. VIRI ........................................................................................................................................................ 81

Kazalo slik

Slika 1. Prvo mesto Aleksandra Čisarja na 100 m (Atletika, 2015). ....................................................... 14

Slika 2. Nogometaši Mure leta 1931 (Maučec, 1988). .......................................................................... 16

Slika 3. Društveni prapor (Šticl, 2000). .................................................................................................. 19

Slika 4. Del povorke s sokolskim naraščajem (Šticl, 2000). ................................................................... 22

Slika 5. "Stadion Viteškega kralja Aleksandra I. Zedinitelja" (Šticl, 2000). ............................................ 24

Slika 6. Sokolski dom v Murski Soboti (Šticl, 2000). .............................................................................. 25

Slika 7. Kraji s sokolskim društvom ali četo (Šticl, 2000). ...................................................................... 27

Slika 8. Sokoli iz čet Petišovci, Benice, Pince - Marof (Šticl, 2000). ....................................................... 29

Slika 9. Sokolski dom v Lendavi (Šticl, 2000). ........................................................................................ 30

Slika 10. Skok v višino – Karel Glažar (Atletika, 2015). .......................................................................... 32

Slika 11. Atletski miting na novem stadionu (Atletika, 2015). .............................................................. 33

Slika 12. Prizor s tekme Bogojina – Lipovci (Maučec, 1993).................................................................. 34

Slika 13. Hokejisti Leka iz Lipovec (Maučec, 2000). ............................................................................... 36

Slika 14. Na enem izmed tekmovanj (Maučec, 1997). .......................................................................... 38

Slika 15. Gradnja čolnarne pri kroškem brodu (Maučec, 1997). ........................................................... 39

Slika 16. Kegljačice Nafte iz Lendave (Maučec, 2003). .......................................................................... 41

Slika 17. Kegljači Čarde iz Murske Sobote leta 1979 (Maučec, 2003). .................................................. 42

Slika 18. 30-letnica kluba leta 1977 – tekmovalci prihajajo na cilj (Maučec, 1994). ............................. 44

Slika 19. Moštvo KK Nafte leta 1948/49 pred zgradbo TVD Partizan (Horvat Meštrovič, 2013). ......... 45

Slika 20. Košarkarice Pomurja s funkcionarji leta 1955 (Maučec, 1995). .............................................. 46

Slika 21. Strelsko tekmovanje na glinaste golobe v Murski Soboti leta 1952 (Poredoš, 1981). ............ 48

Slika 22. Prvenstvo LZS v Kopru leta 1972 (Poredoš, 1981). ................................................................. 50

Slika 23. Mladi igralci namiznega tenisa s trenerjema (Zgodovina namiznega tenisa v Lendavi, 2009).

............................................................................................................................................................... 51

Slika 24. Štefan Kovač, Borut Veren, Boris Horvat večkratni ekipni prvaki Slovenije in Jugoslavije,

posamični prvaki in v dvojicah, nosilci medalj z EP (NTK Sobota, 2015). .............................................. 53

Slika 25. Tekma med Muro in Hajdukom v Murski Soboti leta 1948 (Maučec, 1993). ......................... 54

Slika 26. Nove tribune na stadionu NK Mura (Maučec, 1993). ............................................................. 55

Slika 27. "Zlata ekipa" pred tekmo s Partizanom leta 1946 (Horvath, 2004). ....................................... 56

Slika 28. Mladinska ekipa Lendave v Boki Kotorski (Horvath, 2004). .................................................... 57

Slika 29. Slovenija - Ukrajina U-17 v Lendavi (Medobčinska nogometna zveza Lendava, 2008). ......... 59

Slika 30. Našitek odbojkarskega sodnika prva leta po vojni (Šticl, 1993). ............................................. 61

Slika 31. Pionirji OK Pomurje republiški prvak za leto 1986 (Šticl, 1993). ............................................. 63

Slika 32. Franc Podlesek (prvi z leve) na olimpiadi v Seulu leta 1988 (30 let rokoborbe v Murski Soboti,

2007). ..................................................................................................................................................... 65

Slika 33. Predstavitev rokoborbe na 3. OŠ (30 let rokoborbe v Murski Soboti, 2007). ......................... 67

Slika 34. Ekipe na 1. rokometnem turnirju v Murski Soboti leta 1957 (Horvat, Meštrovič, 2009). ...... 68

Slika 35. Igralka Nafte v napadu (Horvat Meštrovič, 2009). .................................................................. 69

Slika 36. Turnirska tabela iz leta 1946 (Jerše in Kos, 2001). .................................................................. 71

Slika 37. Prijateljski dvoboj med Mursko Soboto in Sombotelom leta 1967 (Jerše in Kos, 2001). ....... 73

Slika 38. Na strelnih pozicijah (80 let strelstva v Lendavi, 2009). .......................................................... 74

Slika 39. Pot "Titove štafete po Sloveniji" leta 1946 (Horvat Meštrovič, 2008). ................................... 76

Slika 40. Start kolesarske dirke (Horvat Meštrovič, 2008). ................................................................... 77

10

1. Uvod

Šport je pomembna dejavnost vsake družbe in del splošne kulture, saj življenje posameznika obogati. Včasih se je preko športnih srečanj navezovalo stike in gradilo prijateljstva. Športno so se udejstvovali od najmlajših pa do najstarejših, pa če je to bilo skozi šah, kjer se bolj razgiba možgane, ali nogomet, ki vključuje aktivnost celega telesa (Ferencz in Horvat Meštrovič, 2004). Na osnovi zbrane literature je v diplomskem delu opisan razvoj športa in posameznih panog v pokrajini Prekmurje. Le-te je o različnih športih kar nekaj, vendar je raztresena po posameznih knjigah, nikjer pa ni zaslediti, da bi imeli kakšno delo, ki združuje zgodovinski razvoj športa pri nas. Zato me je pritegnilo, da bi zbrala številne knjige in poskušala povezati čim več športov na enem mestu. Nekateri klubi imajo izdane biltene ali knjige o zgodovini razvoja. Spet drugi klubi, ki so boljši, večji, v višjih ligah in v katere je včlanjeno večje število ljudi, ki se ukvarjajo s športom, pa nimajo nobene literature, s katero bi ohranjali zgodovino svojega kluba in tega športa nasploh. Diplomsko delo smo razdelili po posameznih obdobjih, znotraj teh pa sem izpostavila kakšen večji klub oziroma pri nekaterih športih tistega, ki ima edini izdano literaturo. Prvo pomembno obdobje je do začetka 2. svetovne vojne. Drugo pa od konca 2. svetovne vojne do današnjega dne. V obdobju pred drugo svetovno vojno sta bila zdaleč najpomembnejša Sokolsko društvo in SK Mura, ki sta gojila različne športne panoge in splošno telovadbo. Po 2. svetovni vojni pa se je večina športnih panog odcepila v posamezne organizacije, ker so ljudje želeli večjo razpoznavnost doma in po svetu. To ni bilo možno znotraj TVD Partizan ali SK Mura, saj v posameznih panogah niso imeli tako velikega števila tekmovanj na leto. V tem obdobju je bilo kar nekaj športov izredno popularnih, vendar je pri nas bilo največ zanimanja za nogomet, kar lahko opazimo po tem, da ima že skoraj vsaka vas nogometno igrišče. Nekatere športne panoge, v katerih so se udejstvovali v Prekmurju, sploh nimajo zbrane zgodovine na enem mestu in jih nismo mogli obdelati. Pri teh bi si morali pomagati z raziskovanjem po starih časopisih in po drugem gradivu. Predvsem pa je problem to, da je velika večina literature zastarela in je do danes še niso obnovili. Nedvomno smo kakšen pomemben podatek izpustili, ker ga pač ni bilo v knjigah.

11

2. Metode dela

Diplomsko delo je monografskega tipa, uporabili smo deskriptivno metodo, s katero smo

zapisali svoje ugotovitve. Uporabili smo domačo literaturo.

12

3. Razprava

3.1. Predstavitev pokrajine Prekmurje

Pokrajina leži na severovzhodnem delu Slovenije in meji na Avstrijo, Madžarsko, Hrvaško ter

na dve slovenski občini. Pripada slavonskemu subpanonskemu svetu, med najvišje vzpetine

Prekmurja pa sodijo Sotinski (417 m) in Serdiški breg (416 m) na SV Goričkem in na JV najvišji

vrh Lendavskih goric (334 m). Pince - Marof ima s 156 m najnižjo lego (Sraka, 1984).

Geografsko razdelimo Prekmurje na več delov: gričevnat svet s slabšimi pogoji za

poljedelstvo na skrajnem SV delu pokrajine, kjer se stikata avstrijska in madžarska meja, se

imenuje Goričko. Ravensko leži v osrednjem delu Prekmurja na levi strani Mure in je

intenzivneje obdelano. Dolinsko se nahaja v vzhodnem delu ravnine ob reki Muri, onkraj črte

Dokležovje – Lipovci – Bogojina (Prekmurje, 2010).

Dežela je znana predvsem po mlinih in brodu na Muri, štorkljah, naravnem termalnem

zdravilišču in žitnih poljih. Pred drugo svetovno vojno je na slovenskem delu reke Mure bilo

več kot 90 mlinov in 12 brodov. Danes je le en plavajoči mlin, ki pa ne plava v celoti v vodi,

ampak mu pomaga elektromotor, ko je sušno. Vozi samo 5 brodov. Povsod v Prekmurju,

kamor seže pogled, se opazi valovanje zlatorumenega žita, zato bi lahko imenovali pokrajino

žitnica Slovenije. V Moravskih Toplicah so vrtalni stroji dosegli termomineralno vodo, s

katero si lajšajo različne bolezni (Prekmurje, 2010). Zaščitni znak Prekmurja je štorklja, ki ji

domačini pravijo kar štrk. Zadnje čase se je njihovo število v tej pokrajini zmanjšalo, ker jih

ogroža intenzivno kmetijstvo in izginjanje travnikov.

Prekmurje je bilo pod Madžarsko oblastjo vse od leta 896. Velik del prebivalstva je pobegnil

iz ozemlja po madžarskih vpadih. Kasneje so se tu naselili slovenski priseljenci iz Karantanije,

za njimi, v turških časih, pa priseljenci iz kajkavskega ozemlja. To je imelo velik vpliv na

jezikovni, etnični in gospodarski značaj slovenskega Prekmurja. Slovenski Prekmurci so kljub

močnim vplivom madžarizacije do konca prve svetovne vojne ohranili slovensko narodno

zavest (Sraka, 1984).

Prekmurje ima nekaj svojih velikih zgodb, na podlagi katerih se je razvila etnična in

jezikoslovna drugačnost Prekmurcev, saj so bili v madžarski nadoblasti tisoč let. Madžari so

pripadnike slovenske narodnosti iz te pokrajine imenovali Vendi – Madžari, ki govorijo drug

jezik, ker jih niso obravnavali kot narodnostno manjšino. Zgodba o Murski republiki in

Vilmošu Tkalcu je je postala legendarna. Murska republika je bila razglašena 29. maja, z

balkona hotela Dobray v Murski Soboti, množica ljudi in majhne vojaške enote pa so se

13

veselili pod njim. Ustanovitelj in prvi predsednik Vilmoš Tkalec je nagovoril ljudstvo. Po

ruskem in madžarskem vzoru so izbrali 12 članov sovjeta, ki so Tkalcu pomagali voditi

republiko (Prekmurje, 2010).

Pred priključitvijo matičnemu narodu leta 1919 pa je Madžarska vojska kmalu po ustanovitvi

Murske republike 2. junija le-to napadla. Kljub avstrijski pomoči je bila Madžarska premoč

vidna in okrepitve so se vrnile čez mejo. Tako je bilo po samo petih dnevih konec Murske

republike (Prekmurje, 2010). Pod poveljstvom srbskega generala Smiljanovića je vojska

Kraljevine SHS zasedla Prekmurje, ki je bilo priključeno matični domovini Sloveniji oziroma

Jugoslaviji (Šticl, 2000). Za Prekmurje je medvojno dogajanje pomenilo začetek čisto nove

resničnosti in zato je bilo toliko bolj presenetljivo, ko so se kar hitro pridružili drugim pri

oblikovanju slovenske ter jugoslovanske poti v prihodnost (Sraka, 1984).

Jože Klekl je bil katoliški župnik iz Črenšovec in je v tedniku Novine ljudi obveščal o

političnem dogajanju v državi. Odprl je posojilnico, v katero so ljudje vlagali svoje prihranke,

med njimi so bili tudi zdomci (Šticl, 2000). To je bila zelo pametna poteza, ker je obtok

denarja tako ostal pri tistih, ki so ga prislužili oziroma je bil na razpolago najprej njim. Novine

so ljudem izpopolnjevale smisel za kulturna dogajanja po celi Sloveniji, jih vzgajale v bistrem

gospodarjenju in jim čim bolj poskušale približati nove čase, da bi jih razumeli, predvsem na

idejnem področju (Sraka, 1984).

Katoličani so imeli svojo organizacijo Orel in so ustanovili klub Zavednost, s katerim so

pomagali revnejšim študentom, organizirali so različne kulturne prireditve, debatne krožke in

mnogo drugega. Drugi so bili v organizaciji Sokol in so ustanovili Klub prekmurskih

akademikov. Ti so organizirali potujoče knjižnice in literarne večere. Dijaki so na kolesih v

nahrbtnikih vozili knjige, ki jih je kasneje okupator odpeljal in uničil (Sraka, 1984).

Znano dejstvo je, da je med drugo svetovno vojno vnovič prišlo do okupacije Prekmurja.

Madžari so želeli čim hitreje madžarizirati območje, zato so obnovili raznarodovalno društvo

za vendsko pokrajino, uvedli so madžarščino kot učni jezik, uničevali slovenske in

prekmurske knjige. Slovenski jezik je bil prepovedan, vendar pa so prebivalci lahko

uporabljali prekmursko narečje, ker naj bi bili Prekmurci posebna nacionalna skupina, ki

izvira iz Keltov. Vojska sovjetske Rdeče armade je skupaj s slovenskimi partizani na začetku

aprila osvobodila celotno Prekmurje.

Pot do svobode je bila za Prekmurje zelo dolga, težka in polna izzivov, vendar je zgodovina

odkrivanje poti, ki so bile že prehojene. Obdobja si med sabo niso povsem podobna, niti pa

ni novo obdobje čisto novo, ker ima neko preteklost (Sraka, 1984).

14

3.2. ŠPORTNE PANOGE V PREKMURJU OD ZAČETKA RAZVOJA DO 2.

SVETOVNE VOJNE

3.2.1. Atletika

Za začetek organizirane športne dejavnosti se šteje leto 1920, ko so med drugimi panogami v

Sokolu gojili tudi atletiko. V naslednjih letih so izvajali atletske vaje, skok v daljino in višino,

tek, met diska in kopja ter druge prvine. Že v prvih letih so pri meščanski šoli (danes OŠ II)

uredili prostore za razne discipline in tekaško progo. Tudi v ŠK Mura so gojili atletiko. Vendar

pa prvi zapisi o atletskih tekmovanjih pridejo šele v letu 1928, ko so bili organizirani štafetni

teki in leta 1934, ko je ŠK Mura organizirala lahkoatletsko tekmovanje. Dve leti kasneje so

zgradili 330 m atletsko stezo, leta 1936 pa na soboškem stadionu še atletske naprave.

Pomurju je v velik ponos, da je prvo zlato medaljo na atletskem mitingu osvojil Aleksander

Čisar iz Murske Sobote (Atletika, 2015).

Slika 1. Prvo mesto Aleksandra Čisarja na

100 m (Atletika, 2015).

3.2.2. Lovsko strelstvo

Lovci se s streljanjem na glinaste golobe, tarčo bežečega zajca, srnjaka in druge tarče, učijo

zadevati premikajoč se cilj. Pomembno je, da vadijo streljanje na mrtev predmet, in ko

dosežejo dovolj dober rezultat, šele takrat je priporočljivo, da gredo streljat na živo divjad. S

tem želijo preprečiti preveč zastreljene divjadi (Poredoš, 1981). Skozi leta je nastajalo vedno

več lovskih družin, ki so se vključevala v tekmovanja. Ker je bil to drag šport, so lovske zveze

pomagale boljšim strelcem in s tem poskušale obdržati ta šport na nekem nivoju.

Začetki lovskega strelstva v Prekmurju segajo v 26. julij 1936, ko so se odločili, da bodo začeli

organizirati tekmovanja v streljanju na glinaste golobe. Josip Benko je postal predsednik

Prekmurskega lovskega društva. Prvič so na glinaste golobe streljali maja 1937 v Beltincih, na

velikem ograjenem pašniku grofice Zichy, na prvem lovskem dnevu. Napisanih je bilo nekaj

pravil, ki jih je vsak moral upoštevati. Na žalost ni nobenih podatkov iz tega dne, znano je le,

da so bile nagrade za najboljše strelce podeljene junija 1939 (Poredoš, 1981).

15

Prvo nagradno streljanje na glinaste golobe je bilo prirejeno 24. junija 1939 na travniku poleg

kopališča v Murski Soboti. Tekmovalci so bili razdeljeni v štiri skupine (juniorji, seniorji,

Prekmursko lovsko društvo in lovski čuvaji) in vsaka je streljala na različno število golobov. To

je bila edina strelska prireditev, ki jo je priredilo Prekmursko lovsko društvo v predvojni

Jugoslaviji.

3.2.3. Namizni tenis

Začetki igranja namiznega tenisa pri nas segajo v leto 1924, ko je študent medicine Koloman

Györy k nam prinesel prve rekvizite in z igro seznanil srednješolce. Najprej so ping pong

začeli igrati z lesenimi loparji kot družabno igro v hišah in na dvoriščih, najbolj pogosto pri

Nemčevih, pri bratih Nagy in pri Emeriku Valyiju. SK Mura je prva ustanovila ping pong

sekcijo, katere član je bil tudi reprezentant Jugoslavije in državni prvak dr. Janez Nemec

(Zgodovina namiznega tenisa v Lendavi, 2009).

Brata Nemec sta se leta 1926 udeležila turnirja na Madžarskem in od tam k nam prinesla

držo loparja, ki se je imenovala »penholder«. Namizni tenis se je začel hitro razvijati, sploh

po tem, ko je Murska Sobota premagala Čakovec – dve najmočnejši središči namiznega

tenisa v zahodnem delu Jugoslavije. Ker se je igralo na visokem nivoju, je Mursko Soboto

obiskal večkratni svetovni prvak Viktor Barna, da bi z domačimi tekmovalci odigral nekaj

propagandnih nastopov. Mura je bila med ustanovitelji Medklubskega odbora za namizni

tenis v Zagrebu, ki je kasneje prerasel v namiznoteniško zvezo Jugoslavije. Prvo uradno

tekmovanje za prvenstvo Jugoslavije je bilo leta 1930 v Murski Soboti, kjer so tekmovali

najboljši igralci Jugoslavije. Po težki borbi je Sombora zmagala Muro v ekipnem tekmovanju,

posamezno je zmagal Janez Nemec, v dvojicah brata Nemec in v mešanih dvojicah J. Nemec

– Jonaševa (NTK Sobota, 2015).

Na prvem uradnem tekmovanju za prvenstvo Slovenije, leta 1931 v Ljubljani, so Sobočani

pobrali vsa prva mesta. Nekateri soboški igralci so se priključili klubom v Ljubljani, saj so tja

odhajali študirat ali pa na delo. Med leti 1929–1934 so dosegali doma in v tujini dobre

uspehe, vendar žal niso zbrani v literaturi (NTK Sobota, 2015).

3.2.3.1. NTK Lendava

Prvi pisni vir sega v leto 1936, ko je SK Mura prišla v Lendavo in so odigrali igro table-tenisa.

Do leta 1941 so se udeležili veliko tekmovanj doma, v Čakovcu in Varaždinu (Zgodovina

namiznega tenisa v Lendavi, 2009).

16

3.2.4. Nogomet

Nogomet je brez dvoma najbolj razširjena športna panoga v Pomurju, saj ima že skoraj vsaka

vas malo ali veliko nogometno igrišče. Nekateri ga igrajo zaradi lastnega užitka, spet drugi, ki

jih je zadnje čase vedno več, pa zaradi dobička. Dosti Prekmurcev igra v avstrijskih ligah, kjer

je zaslužek že v nižjih ligah veliko boljši kot v 1. SNL. Žal pa v današnjih časih nimamo

nobenega prvoligaškega kluba, ki bi privabljal v Prekmurje nove sponzorje, da bi lahko ta

športna panoga spet zacvetela, kot je nekoč. Navsezadnje je NK Mura včasih v tretji ligi imel

na tekmah veliko več ljudi kot marsikateri prvoligaš.

K nam je prišel nekje v času 1. svetovne vojne, ko so ga prekmurski dijaki in študentje, ki so

se izobraževali na Madžarskem, igrali doma v času počitnic. Prvo nogometno žogo, ki se je

imenovala »rombler«, naj bi leta 1917 ali leto kasneje v Pomurje prinesel eden izmed prvih

nogometašev Murske Sobote, Laci Kardoš. V začetku ni bilo klubov, ampak se je mladina

zbrala na prijateljskih srečanjih, na katere so se vozili s konjsko vprego. Kopačke, ki jih je

izdelal Norčič iz Murske Sobote, in drese so obuli ter oblekli kar doma in se pomerili med

seboj na živinskem trgu (Maučec, 1988).

3.2.4.1. NK Mura

Organizirano se je nogomet v Pomurju začel igrati avgusta 1924, ko je bil ustanovljen SK

Mura v Murski Soboti, v katerem so gojili štiri odseke. Naslednje leto so se priključili v

tekmovanje ljubljanske nogometne podzveze v mariborskem okrožju, kjer je igralo šest ekip,

vendar so hitro izstopili zaradi začetnih neuspehov. Sodelovali so na prijateljskih srečanjih, a

je kmalu bila nogometna sekcija razpuščena, ker se je vedno bolj uveljavljala ženska ekipa

rokometne sekcije. Zanimanje za nogomet se je zmanjševalo. Čez kratek čas je spet oživela

SK Mura, ko so prišli novi igralci. Na začetku tridesetih se je nogomet ponovno začel

uveljavljati in kakovosten napredek je bil viden. Klub ni imel veliko denarja, dobili so ga

predvsem s članarinami, vsakoletno pustno prireditvijo ter prostovoljnimi prispevki

obrtnikov in trgovcev (Maučec, 1988).

Slika 2. Nogometaši Mure leta 1931 (Maučec, 1988).

17

Nekaj let kasneje je v Murski Soboti nastal SK Panonija. Oba kluba sta se vključila v prvenstvo

2. razreda LNP – okrožje Maribor. Pri SK Mura se je začelo načrtno delati z mladimi. Kluba sta

nekaj časa dobro sodelovala, potem pa je prišlo do hudih sporov. SK Panonija je zaradi

goljufanja na prvenstvu bil suspendiran, zameril pa se je tudi ljudem in so ga razpustili. Mura

je v prvih desetih letih delovanja odigrala 96 tekem in dosegla edini večji uspeh, ko je postala

prvak v 2. razredu LNP. V klub so konstantno prihajali novi igralci, ki so ga okrepili. V letu

1935 ga je sestavljalo 44 aktivnih nogometašev (Maučec, 1988). Da bi klub normalno deloval

naprej, so občasno prirejali prireditve, med drugim tudi tombolo, kjer se je prvo leto zbralo

8.000 podpornikov nogometa (Maučec, 1993).

Kmalu za Lendavčani so v Murski Soboti začeli graditi nogometno igrišče. Veliko večino

prispevkov so člani UO zbrali sami s prireditvami, ogromno dela pa so opravili prostovoljno.

Leta 1936, ko je bila uradna otvoritev Murinega stadiona, je bil ustanovljen sodniški odbor,

Ludvik Nemec pa je bil imenovan za zveznega sodnika (Maučec, 1988).

Nogomet se je vedno bolj začel uveljavljati s prihodom Vladimirja Kukanje, ki je imel bogate

igralske in trenerske izkušnje. Takrat se je klubu pridružilo nekaj mariborskih dijakov, ki so

velikokrat nastopali pod drugim imenom, saj dijaki niso smeli igrati. S to ekipo so osvojili

naslov prvaka v letu 1936 in se uvrstili v 1. razred LNP. Moštvo je uspešno odigralo več

močnejših prijateljskih tekem. Konec tridesetih let je bila v Ljubljani ustanovljena Nogometna

zveza Slovenije in štiri podzveze. Uveljavilo se je tekmovanje v enotni slovenski ligi, ampak je

Mura igrala v mariborski podzvezi (Maučec, 1988).

3.2.4.2. NK Nafta

V literaturi se različno navajajo letnice ustanovitve SK Lendava, očitno pa je v tridesetih letih

prišlo do premikov pri organiziranem igranju nogometa, čeprav so ga igrali že več kot deset

let. Kmalu za tem so s prostovoljnim delom in ob podpori premožnejših Lendavčanov začeli

graditi igrišče. Tako kot Mura je tudi Lendava igrala v mariborski podzvezi. V zadnjih letih

pred izbruhom vojne sta bila pri nas registrirana dva kluba, nogomet pa se je igral še v drugih

krajih (Maučec, 1988). Podatki v literaturah so si zelo različni, saj nekateri pišejo, da je ND

Nafta bilo ustanovljeno leta 1903, spet drugi, da je bil začetek delovanja šele v letu 1935,

tako da smo v precepu, kateri datum je pravilen, saj je razpon med obema res velik.

18

3.2.5. Odbojka

Čisto točno ni znano, kdaj se je začela igrati odbojka v Prekmurju, vemo pa, da jo je k nam

prinesel Ciril Hočevar, ki je v Murski Soboti učil telovadbo. Na začetku so žogo samo odbijali

čez vrv, kasneje čez mrežo. Sokolska društva so imela lasten telovadni dom in tam je bilo tudi

nekaj ravne površine, ki je bila namenjena igram z žogo. Na njej so postavili dva droga,

napeta z jekleno vrvjo za napenjanje mreže. Igrali so tudi na travnati površini pri šolah.

Odbojko je igrala srednješolska mladina, večinoma iz gimnazije in ekonomske šole, če so le

vzgojitelji bili sposobni in so si prizadevali k širjenju tega športa. Ker je bila priljubljena, se je

razširila tudi na vasi, kjer so bile sokolske čete (Šticl, 1993).

3.2.6. Rokoborba

Ta športna panoga je ena izmed najstarejših na svetu in je razdeljena na grško-rimski ter

prosti slog. V njej so tekmovali že v antiki, redno pa je bila na sporedu tudi na olimpijskih

igrah. V Pomurju se prvič srečamo z rokoborbo v Sokolskem društvu leta 1936, ko so

ustanovili sekcijo. Delovala je le dve do tri leta, pod vodstvom Matisa pa so se udeleževali

različnih tekmovanj po Sloveniji in organizirali tekmovanja v Murski Soboti (Klar, Zec, Šernek

in Štefić, 2007).

3.2.7. Rokomet

Že v letu 1923 se je rokomet začel igrati v Pomurju kot »Hazena«, najprej v Dolnji Lendavi.

Kdaj se je začel igrati v Murski Soboti, ni zapisov v literaturi. To je bila predvsem ženska igra z

žogo med dvema ekipama, ki sta skušali zadeli nasprotnikova vrata. Ekipe so bile iz 7 igralk –

vratarka, tri obrambne ter tri napadalke. Igrišče in vrata so bila točno določene velikosti.

Pred vrati je imel vratar 6 m prostor v obliki polkroga. Leta 1924 so ustanovili Jugoslovansko

zvezo hazene. Razvijala se je hitro in kakovostno, igralke Mure pa so sodile v sam

jugoslovanski vrh. Dosegale so tudi mednarodne uspehe. Ker vodstvo Mure leta 1931 ni

videlo prihodnosti v tej igri (predvsem zaradi pomanjkanja nasprotnic), so sekcijo razpustili.

Po letu 1925 pa ni več zapisov o hazeni v Lendavi in se verjetno tudi tam ta šport ni obnesel

(Horvat Meštrovič, 2009).

19

3.2.8. Sokolstvo

3.2.8.1. Razvoj

Telovadno gibanje slovanskih narodov se je imenovalo sokolstvo, pripadniki pa Sokoli.

Miroslav Tyrš je ustanovil prvo društvo v Pragi leta 1862, imenovano Praška telovadna enota.

Za dr. Tyrša je bila to narodno-obrambna in telesno-vzgojna organizacija, ki se je kmalu

razširila po vseh slovanskih deželah in po svetu. Z njo so se borili proti germanizaciji (Horvat

Meštrovič, 2005). Za Tyrša je bila telovadba sredstvo za doseganje telesnega in moralnega

zdravja ljudi. Imeli so veliko načel in smernic, po katerih so se ravnali: vzgoja je morala biti

telesna, moralna in delno intelektualna; člani so morali služiti narodu in državi; vsak si je

moral prizadevati, da bodo vsi deležni sokolske vzgoje; vladati je morala svobodna volja in

bratstvo; temelj je bil plemenito medsebojno tekmovanje; sokolsko delo je bilo dobrovoljno

in neplačano itd. (Šticl, 2000).

Sokoli so veliko pozornosti poleg telesnovzgojni posvečali tudi kulturnoprosvetni dejavnosti.

V društvu so se ukvarjali s plesom, pevskim zborom, orkestrom, dramatiko, prirejali so

lutkovne predstave, zelo uspešne pa so bile gledališke predstave. Kmečko prebivalstvo se je

na predstavah spoznavalo s slovenskim jezikom. Nekaj članov Sokola iz Prekmurja se je

podalo v narodnoosvobodilni boj 1941–1945 (Šticl, 2000).

3.2.8.2. Uniforme in društveni prapor

Sokolske uniforme so bile rdeče, bele in modre barve. Na glavi so imeli kapo, ki se je

imenovala šajkača in je imela rdeče dno ter pokončno sokolje pero. Srajca je bila rdeče

barve, prav tako suknjič, ki pa je bil ogrnjen preko levega ramena. Ženske so imele modro

krilo, na glavi pa robec. Malo pred drugo svetovno vojno so nadomestili stare z novimi sivimi

uniformami s suknjiči, srajca je bila sivo-zelena s kravato in hlačami, ki so bile podobne

tistim, ki so jih imeli v jugoslovanskih planinskih enotah ter vojaške pasove z naramniki (Šticl,

2000).

Slika 3. Društveni prapor (Šticl, 2000).

20

Sprejeli so predpise za enotne sokolske prapore, ki so bili kvadratne oblike in merili 110 cm,

naraščajniški prapori pa 80 cm. Na praporu je bil sokolski emblem, izražati pa so morali tudi

pripadnost svojemu kraju ter »državno in narodno jedinstvo« (Horvat, Meštrovič, 2005).

Prapori so med Sokoli vzbujali ponos, pri gledalcih pa občudovanje in navdušenje.

Pomembna naloga društva je bila čim prej razviti prapor in ga predstaviti javnosti. Ob njem

člani društva vsako leto izrečejo sokolsko zaobljubo na dan Ujedinjenja. Vsak, ki je to storil, je

dobil sokolski znak in člansko legitimacijo. Dokler niso zgradili telovadnice in sokolskega

doma, so zaprisego izrekli v »Čitalnici«. Pozdravljali so se z besedo »zdravo« in eden drugega

nazivali z »brat« ali »sestra« ter se med seboj tikali. Po navadi so bili zleti v poletnem času in

so bili povezani s pomembnejšim dogodkom, kot je otvoritev telovadnega doma, razvitjem

prapora itd. (Šticl, 2000).

3.2.8.3. Sokoli v Murski Soboti

3.2.8.3.1. Od ustanovitve društva do leta 1930

Napredni meščani Sobote so se zavzemali za ustanovitev telovadnega društva Sokol, saj so

vedeli, da tam vlada borbenost in enakopravnost. V društvu je bilo veliko napredne mladine,

ki se je zavedala, da telesne vaje dobro vplivajo na razvoj telesa in duha. Sokolska

organizacija ni zahtevala oblasti nad narodom, želela je le oblikovati sposobne in svobodne

ljudi s pomočjo telesne vzgoje. Slovenski Sokoli so se držali gesla: »Bodi pogumen, vedrega

čela, udaren in nezlomljiv – bodi narodnjak!« (Šticl, 2000).

18. marca 1920 je v hotelu »Krona« (Dobray) potekal ustanovni občni zbor, kjer so reševali

probleme zasedenosti telovadnice in pomanjkanja telovadnega orodja ter razpravljali o

drugih temah. Ob ustanovitvi je društvo Sokol štelo 60 članov, med njimi so bili učitelji,

odvetniki, uradniki in drugi meščani. Notar Anton Koder je bil ustanovitelj in prvi starosta

društva. Julija 1920 je okrožni odbor priredil telovadni zlet v Murski Soboti, v parku graščaka

Laszlo Szaparya. Tako so se v tem kraju začeli organizirani telesnovzgojni in

kulturnoprosvetni dogodki. Takrat so se začele pojavljati organizirane telesne kulture v

Murski Soboti, ki so se vključevale v družbena in politična dogajanja v državi (Šticl, 2000).

Društvo je prirejalo različne telovadne nastope in svečanosti, s katerimi so želeli pokazati

cilje in namene društva ter vzgojiti organizirano civilno armado, katera močno stoji na

svojem mestu in se je pripravljena žrtvovati za Jugoslavijo. Vaje so na nastopih izvajala tudi

domača šolska deca in naraščajniki, med katerimi kasneje srečamo vodeče telovadce in

odbornike v soboškem Sokolu. Vadili so v telovadnici v takratni meščanski šoli (danes OŠ II),

21

ampak ker je bila velikokrat zasedena, zato je bilo njihovo delo oteženo. Po navadi so z

dohodkom iz nastopov nabavili telovadno orodje za društvo (Šticl, 2000).

Uradniki so večinoma vstopali v društvo, da bi pridobili čim več poznanstva izven mesta.

Društvo se je trudilo pri navezovanju stikov z ljudstvom, zato so priredili kresovanje, konec

leta pa silvestrovanje, ki so ga prirejali vsako leto do začetka druge svetovne vojne. Po koncu

vojne je društvo Partizan nadaljevalo s to tradicijo nekaj let. Sokoli so se izkazali kot dobro

vzgojeni ljudje, ki so velikokrat priskočili na pomoč. Ko je leta 1920 v Dokležovju zagorelo 6

gospodarstev, je soboški Sokol prvi finančno pomagal. Tudi zaradi takšnih dejanj so doživljali

razcvet in zato so rabili pomoč. Sokol iz Ljubljane je ponudil vaditelje, ki bi delali s članstvom,

vendar so morali zavrniti ponudbo, ker ni bilo na razpolago telovadnice. Ugled društva je

narasel, ko so leta 1921 po odhodu vojske dobili prostor za telovadbo v telovadnici

meščanske šole, čitalnico ter oder za kulturne in prosvetne dejavnosti. Članstvo je naraslo iz

119 na 236. Ob večerih so vadili ob karbidovki, ker takrat še ni bilo razsvetljave, pozimi pa

sploh niso, saj je bila telovadnica predaleč, ni bilo gretja in ne osvetljave (Šticl, 2000).

Tega leta sta prišla učitelja Ciril Hočevar in Marija Draksler v Mursko Soboto in sokolska ideja

ter slovanska narodna moč sta se močno razvili. Hočevar je bil znan kot odličen organizator

in telovadec. Poučeval je telovadbo na osnovni ter meščanski šoli, pozneje v gimnaziji.

Finančno je veliko prispeval pri gradnji sokolskega doma. Za časa svojega življenja je prejel

ogromno nagrad – med drugimi Bloudkovo in Maistrovo plaketo ter Zlato plaketo društev

Partizan Jugoslavije in Slovenije. Drakslerjeva je poleg poučevanja na osnovni in meščanski

šoli prevzela ženski oddelek pri Sokolu, ki je bil pred tem brez vaditeljice. Oba sta veliko

doprinesla društvu, člani pa so vadili tudi pozimi in nikomur več ni bila telovadnica preveč

oddaljena (Šticl, 2000).

Dijaki gimnazije so pri meščanski šoli pomagali urediti letno telovadišče, na katerem so

postavili prostor za suvanje krogle in diska, igrišče za košarko, 60 m tekalne steze in jamo za

skok v daljino in višino. Material je nabavilo društvo. V spomladanskem in poletnem času so

manj vadili na orodjih, več so se ukvarjali z atletiko in igrami. Na nastopu leta 1922 je bilo že

2000 obiskovalcev, za katere so po koncu priredili zabavo. »Sokolski vestnik« je zapisal, da je

lepo videti veliko zanimanje za društvo, saj je število domačih telovadcev zelo naraslo. Kar

nekaj je bilo nasprotnikov sokolstva, med njimi je bil najbolj vnet katehet Jožef Krantz, ki

otrokom ni dovolil obiskovati sokolske telovadbe. Nekateri člani Sokola pri velikonočni

spovedi niso dobili odveze, s čimer je bil dosežen vrh sporov. Velika nasprotnica Sokolov je

bila tudi katoliška telovadna organizacija »Orel«, s katerimi so bili ves čas v boju (Šticl, 2000).

Na novo so ustanovili dijaški odsek, v katerega se je kasneje vključila večina soboških dijakov.

Sokolska društva so po letu 1924 začela poleg telovadbe uvajati različne športne panoge –

najprej smučanje, odbojko, atletiko in tekmovalno plavanje, organizirali pa so tudi taborjenje

v naravi. Pet let pozneje sta se Boris Vertot in Ciril Hočevar na Pohorju udeležila 10-dnevnega

22

smučarskega tečaja. Na začetku tridesetih let so ustanovili smučarsko sekcijo, da bi pridobili

čim več mladine. Na Goričkem so bili zelo dobri pogoji za smuko. Najbolj zagrizeni so tja

hodili vsako zimo, navadno ob nedeljah. Ivan Baša, beltinski kolar, je izdeloval smuči. S to

dejavnostjo so se ukvarjali vse do začetka vojne, kasneje pa je TVD Partizan Murska Sobota

organiziralo tekmovanja in večdnevne seminarje za mlade (Šticl, 2000).

Prvi večji nastop, ki ga je priredilo društvo (bilo je 628 tekmovalcev) za soboškim gradom, je

bil sredi leta 1925 in je požel velik uspeh. Pred nastopom so se nekateri udeležili sprevoda po

mestu, kjer so pokazali sokolske kroje ter telovadne obleke. Izkupiček so dali v sklad za

gradnjo telovadnega doma. Člani društva so se v Pragi udeležili otvoritve Tyrševega doma. V

Pragi so se dvakrat udeležili vsesokolskega zleta – 1923 in 1938, na slednjem je nastopilo kar

400 naraščajnikov. Predsednik prekmurskega okrožja, Jože Velnar, je ob tej priložnosti

Zoranu Velnarju, Dušanu Nišelvicerju in Rudiju Zrinskemu predal naraščajniški prapor, ki mu

je botrovala žena soboškega industrialca, Rozalija Benko (Šticl, 2000).

Slika 4. Del povorke s sokolskim naraščajem (Šticl, 2000).

Leta 1925 je nastalo sokolsko društvo v Beltincih. Pozimi in ob hladnih dneh so vadili v sobici

gostilničarja Štefana Zemljiča ter trgovcev Ludvika in Oskarja Koblencerja, a so se za kratek

čas preselili v prostore druge gostilne, kjer je bilo kegljišče, priskrbeli pa so si tudi drog in

bradljo. Kasneje so vadili v zgradbi ob potoku Črnec. Društvo je začelo uspešno delovati po

ustanovitvi Sokola kraljevine Jugoslavije. Z veselicami, s trgatvijo so želeli pridobiti čim več

kmečkega prebivalstva. Nastope in prireditve na prostem, so imeli na »pašniku za marofom,

dokler jim grofica ni podarila drugega travnatega prostora. V Beltincih so imeli prve smuči, ki

jih je z Dunaja leta 1930 prinesel dijak Elemer Sepeszy – Panči. Prostor, na katerem je bilo

letno telovadišče, je bil večji, kot so jih imela druga društva v SV Sloveniji. Člani društva so

sodelovali pri prvem štafetnem teku od Hodoša do Maribora in vlak prehiteli za 25 minut.

Beltinski Sokol je leta 1937 imel 107 članov, kar je bilo manj od prejšnjih let (Šticl, 2000).

Učitelja Jožeta Velnarja je prosvetno ministrstvo, leta 1929 v Murski Soboti, postavilo za

šolskega nadzornika. Veliko je delal na tem, da bi se tudi ljudje s podeželja priključili sokolski

telovadbi. Pod njegovim vodstvom se je soboški Sokol izredno razcvetel. Ker mu je telovadba

ogromno pomenila, je povzpel sokolsko gibanje zelo visoko. Vendar pa je ob 15-letnici

23

društvenega obstoja bilo samo še 346 pripadnikov. Čutil se je upad števila članstva, saj so

nekateri dolgoletni pripadniki društva odhajali iz političnih razlogov (Šticl, 2000).

3.2.8.3.2. Od leta 1930 do izbruha 2. svetovne vojne

Prekmursko sokolsko okrožje je bilo ustanovljeno marca leta 1935 s šolskim nadzornikom

Jožetom Velnarjem na čelu. Zavzemali so se za razvoj telesne vzgoje, prirejali različne tečaje,

skrbeli so, da se telovadci udeležijo prireditev znotraj društva, okrožja, telovadnih nastopov

sokolske župe, saveza in tudi zunaj države. Okrožje je zajemalo društva in čete, ki so spadale

k občini Murska Sobota. Štirje oddelki dečkov in en oddelek deklic iz soboškega društva je

dvakrat na teden vadil v sokolskem domu. Na odkritju spomenika, ki je bil postavljen na

soboškem pokopališču za padle sokolske prostovoljce, je imelo društvo nastop (Šticl, 2000).

Društvu je položaj v opoziciji prinesel veliko dobrega, zato se je dosti dogajalo na

telesnokulturnem področju. Nekateri člani društva so bili preganjani, med njimi je bila najbolj

na udaru mladina. Za njih je Sokol zelo dobro skrbel, saj so imeli svoj »dijaški odsek«, kjer so

gojili različne krožke. V letu 1930/31 je bilo na soboški gimnaziji v dijaškem odseku 88 %

dijakov in 97 % dijakinj, pet let kasneje pa že samo 31 % dijakov in dijakinj. Le-ti so v sredini

tridesetih let začeli izdajati srednješolsko sokolsko glasilo »Mladi Prekmurec«, ki je izhajalo

enkrat mesečno. Ob pomoči profesorja Janka Liška, ki je še vedno vanj dopisoval, so ga začeli

urejati člani Kluba prekmurskih akademikov v Ljubljani (Šticl, 2000).

V letu 1935 je bilo v društvo vpisanih vsega skupaj 215 telovadcev, ki so vadili vsak dan po 7

ur, razen ob nedeljah. Tega leta so bili na nastopih v Beltincih, Šalovcih, Črenšovcih, Puconcih

in Dolnji Lendavi, na nekaterih nastopih pa so morali naraščajniki poznati zgodovino sokola,

saj so odgovarjali na vprašanja. V društvih in četah so vsako leto praznovali državni praznik,

»Dan Ujedinjenja«, ki je bil 1. decembra. Obiskalo jih je veliko meščanov, korporacij in

društev, ki so prišli gledat raznovrstne nastope dece, naraščajnikov in članov (Šticl, 2000).

Za sokolsko telovadbo in njeno rast, pridobivanje novih članov ter učinkovito rast

posameznih kadrov so največ naredili Prekmursko telovadno okrožje in načelniki, ki so bili

dolgoletni člani društva in telovadci. Vendar so pri uresničitvi ciljev veliko pomagali tudi

glavni organizatorji in nosilci društvenega dela po sokolskih četah. Društvo je z namenom čim

večjega razmaha vsako leto junija prirejalo društvene, meddruštvene, okrožne ali župne

telovadne nastope ter tek po soboških ulicah. Vpliv soboškega društva je bil ob 15. obletnici

zelo velik, saj so priredili 14 javnih telovadnih nastopov, 16 akademij, 72 gledaliških predstav,

18 glasbenih in 15 lutkovnih predstav ter 147 javnih predavanj. Matična knjižnica je imela

2183 knjig, delovalo pa je še 8 potovalnih knjižnic (Šticl, 2000).

24

Na svečani otvoritvi nogometnega stadiona v Fazaneriji so 28. junija 1936 med drugim

tekmovali tudi v teku na 100 m. Zlato medaljo je osvojil član soboškega Sokola Aleksander

Čisar, ki je tekel brez opreme, ker si je ni mogel privoščiti. Ker je otvoritvi botroval kralj

Jugoslavije, so stadion poimenovali »Stadion Viteškega kralja Aleksandra I. Zedinitelja« in je

veljal za enega najlepših v državi (Šticl, 2000).

Slika 5. "Stadion Viteškega kralja Aleksandra I. Zedinitelja" (Šticl, 2000).

Zadnji vsesokolski zlet pred izbruhom 2. svetovne vojne, z geslom »NE DAMO SE«, se je

odvijal na začetku julija 1938, v Pragi na stadionu Strahov, ki je največji na svetu. Nastopalo

je 20 telovadcev iz soboškega Sokola, nekaj pa jih je bilo iz čet Rakičana, Martjanec, od Grada

in s Strukovec. Julija 1939 so se v Sofiji udeležili 9. zleta bolgarskega Junaka, na katerem so

soboški Sokoli sodelovali z jugoslovanskimi in skupaj prikazali proste vaje (Šticl, 2000).

Pobuda za ustanovitev meddruštvenega narodno-obrambnega odbora v Murski Soboti je

prišla že na začetku tridesetih let. V njem so bili večinoma vojaški častniki, Slavko Nišelvicer

pa je v odboru zastopal soboškega Sokola. Po trije Sokoli so ponoči patruljirali na meji.

Vodstvo odbora je bilo zadolženo za dobro organiziranost in množično udeležbo na

telovadnih nastopih. Denar, ki ga je društvo zbralo na prireditvah, od članarine in drugih

prispevkov, so dajali na stran za ljudi, ki so živeli ob meji (Šticl, 2000).

Društvo je leta 1939 ustanovilo strelski in kolesarski odsek, vsi člani obeh odsekov pa so bili

Sokoli. Sami so organizirali ali pa se udeleževali prireditev in svečanosti ob različnih

priložnostih, kjer so sodelovali na telovadnih nastopih. Nekateri so bili množični, saj je bilo

okrog tisoč nastopajočih ter ogromno privržencev sokolstva. V program so v zadnjih letih

vključili »Dan pripravljenosti«, kjer so na začetku imeli tekmovanja v plezanju čez ovire,

preskokih, kolesarjenju, streljanju in metanju bombe, kasneje pa so raje predavali o zaščiti

pred bombnimi napadi in drugimi vojaškimi grozotami (Šticl, 2000).

V soboškem Sokolu je vadilo 104 naraščajnikov(-ic) in 72 gimnazijske dece. Udeleževali so se

lahkoatletskih in bojnih tekem ter akademij. Zadnje leto pred napadom Nemčije pa se je

društvo udeležilo zleta v Ljutomeru ter svečanosti ob otvoritvi sokolskega doma v Markovcih

pri Ptuju, kjer so predstavili vaje. Zadnje leto pred vojno ni bilo več tistega navdušenja za

delo v društvo, saj je vladala protisokolska propaganda, različni politični pogledi, nazori in

25

cilji. Naraščajniki pa so priredili tudi šahovski turnir, ki bi naj bil vsako soboto od 15. februarja

pa do velike noči, vendar se žal ni zaključil (Šticl, 2000).

Sokoli so bili zelo različni, saj so bili nekateri dijaki in študentje, delavci, spet drugi

izobraženci. Sestavljalo ga je dosti naprednih ljudi, ki so imeli velik vpliv na okolico in so člane

seznanjali o odporu fašizma, ki je bil zadnje čase vedno hujši. V predaprilski Jugoslaviji se je

Sokol boril za narodno vzgojne, obrambne naloge in smotre in s tem namenom se je

slovensko sokolstvo vključilo v Osvobodilno fronto. Zadnje leto pred izbruhom vojne je bilo

včlanjenih le 170 članov (Šticl, 2000).

3.2.8.3.3. Sokolski dom v Murski Soboti

Sokolske domove so najbolj gradili v tridesetih letih. Dr. Franc Farkaš je dal pobudo leta

1928, da se še istega leta zgradi Sokolski dom s telovadnico. Pomoč je nudila tudi

Prekmurska posojilnica, saj je bil starosta društva, notar Anton Koder, soustanovitelj le-te.

Velik delež nestrokovnih del so skupaj s člani društva opravili tudi drugi Sobočani, ker so

vedeli, da bodo v domu poleg telovadbe različne prireditve in predstave. Nekateri so

pomagali tudi z denarnimi prispevki, vsi, ki so kakorkoli bili udeleženi pri gradnji, pa so

zapisani in shranjeni v dve steklenici (ena v vogalni temelj doma, druga pa v zemlji pod

drevesom ob vhodu na igrišče ob Mladinski ulici) zapečateni z voskom (Šticl, 2000).

Slika 6. Sokolski dom v Murski Soboti (Šticl, 2000).

Slavnost, na katero je prišla vsa Murska Sobota, je potekala 29. novembra 1929, ko je

starosta dr. Anton Koder otvoril telovadni dom. Bil je eden izmed prvih v tej pokrajini. Tam

so prirejali različne veselice, plesne in družabne prireditve, silvestrovanja, miklavževanja in

pustovanja. Navadno je bil najprej program, kjer so predstavili delovanje društva in je

obiskovalce zelo zabaval. Za tem je bila otvoritev veselice in je prireditelj gostom namenil

nekaj besed (Šticl, 2000).

Tistega večera so bili nastopajoči zaskrbljeni, saj so v Beogradu v tistih dneh odločali o usodi

društva Sokol. Vlada je nameravala ustanoviti enotno državno telovadno organizacijo in to ji

26

je tudi uspelo. Zaradi streljanja v parlamentu je prišlo do 6. januarske diktature in decembra

1929 so bile vse telovadne organizacije in društva razpuščena. Istega leta so ustanovili

enotno jugoslovansko telovadno organizacijo Sokol Kraljevine Jugoslavije, katerega starosta

je postal kraljevič in prestolonaslednik Peter. Sokol Kraljevine Jugoslavije je po Prekmurju

zelo oživel (Šticl, 2000).

Do leta 1935 je bil Sokolski dom zbirališče zavednih Slovencev. V dvorani so prirejali

predstave narodnoobrambnega značaja: dijaške predstave, večere slovenskih književnikov,

nastope Akademskega pevskega zbora, gostovalo je Slovensko narodno gledališče, Žižkova

avantgardna skupina, ki jih je organiziral Meddruštveni odbor 1939–1940 leta (Šticl, 2000).

3.2.8.3.4. Sokolske čete v občini Murska Sobota

Leta 1935 je prišlo do manjšega upada zanimanja za sokolstvo, saj so prišli na oblast njegovi

nasprotniki. V Prekmurju je ostalo malo učiteljev, ki so privabljali mladino k sokolstvu.

Vendar se je dejavnost novega Sokola razživela. Po vaseh so se več ukvarjali z odrskimi

predstavami kot s telovadbo. V soboški občini so bila tri društva in 17 čet (Šticl, 2000).

Za nekatere čete ni znano, kdaj so bile ustanovljene. V Strukovcih sta sokolsko dejavnost

gojila učitelja Karel Bako in Šiftar. Pri Gradu na Goričkem (Gornja Lendava) ni bilo velikega

odziva na sokolstvo. Lali Tomori, sin šolskega upravitelja, se je ukvarjal s sokolsko

dejavnostjo, vendar brez večjih uspehov. Četa v Bakovcih je bila ustanovljena na pobudo

Milana Deškoviča in žene Minke. O četi ni veliko podatkov, šolska kronika je izdala le, da so

otroci telovadili v svojih razredih z razredniki (Šticl, 2000).

Poleg soboškega društva sta bili še društvi v Šalovcih in Rogašovcih. V Šalovcih je na pobudo

Aladarja Makarija, ki je bil tudi starosta, bilo ustanovljeno sokolsko društvo leta 1930.

Ukvarjali so se s sokolsko in orodno telovadbo ter nogometom. Nastope so imeli na prostem,

ponavadi za gostilo Štefanec. V Rogaševcih je bilo društvo ustanovljeno oktobra 1930.

Preden so leta 1938 dobili v najem večje prostore, so vadili pred šolo ali na Ampovovem

travniku, potem pa so brezplačno koristili prostor v gostilni Frančiške Škraban, kjer so lahko

vadili tudi pozimi in v slabem vremenu. Tam so si shranjevali telovadno orodje in druge

pripomočke, član društva Viljem Hajdinjak pa jim je postavil oder (Šticl, 2000).

Istega leta je na pobudo Romana Fureka – šolskega upravitelja v Brezovcih, nastala četa v

Mačkovcih. Bilo je 20 članov in nekaj naraščajnikov, ki so vadili proste vaje, igre z žogo in

atletiko. V lasti so imeli dve telovadni blazini in drog, ki so ga člani sami naredili (Šticl, 2000).

27

Slika 7. Kraji s sokolskim društvom ali četo (Šticl, 2000).

V naslednjem letu je nastalo pet čet. Na Cankovi je bila najbolj znana učiteljica Marija Benko,

ki je delala z žensko deco. Drago Draškovič je delal z moško deco. Četa je vsa leta obstoja

imela vedno 50 dece, a članov niso imeli. Nastope iz telovadnih sestav so deca prikazovala na

prostem, kjer so tudi vadili (ali v razredu). Sestave so sestavljali učitelji sami. V Gornjih

Petrovcih so imeli 28 članov in članic, vendar se niso ukvarjali s športnimi dejavnostmi. Pod

vodstvom Bernarda Klajnščka - Žarka je bila ustanovljena četa v Moščancih. Ob razvitju

prapora so pripravili nastop, kamor so prišli tudi soboški Sokoli in tisti iz sosednjih čet. V

Pečarovcih je telovadce vodil učitelj Karel Berdon. Ob pomoči soboškega Sokola je bila

ustanovljena četa v Martjancih. Geza Vezir, ki je bil prvi starešina, je posojal gostilniško

dvorano za nastope. Ukvarjali so se s prostimi vajami, štafetnimi teki in odbojko. Na

domačem dvorišču sta z 20 naraščajniki delali sestri Šarlota in Marija Pintarič (Šticl, 2000).

Leta 1932 je nastalo šest čet. V Zenkovcih je bila pod vodstvom Hodoščka in načelnika

Šparasa. Viktor Stajnko je dal pobudo in za četo v Gederovcih. V Brezovcih je bil Roman

Furek voditelj. Imeli so 20 aktivnih ter 8 podpornih članov. Vsi šolski otroci so bili včlanjeni

kot naraščajniki, četa pa je razvijala proste vaje. Imeli so svoj četni prapor, ki so ga naredile

članice. V Pertoči je Štefan Poredoš vadil z moško, Alojzija Baša z žensko deco, Janko Židanik

z moškim naraščajem in člani, njegova žena pa z ženskimi naraščajnicami. Vadili so na

prostem, ob slabem vremenu ali mrazu pa v šoli. Invalidni učitelj Edvard Sosič je bil vodja v

Puconcih. Namesto njega sta telovadbo vodili hčerka Darinka – člane in članice, in učiteljica

Olga Modic – naraščaj. Na pobudo Štefana Antaliča je nastala četa v Rakičanu. Imeli so 20

podpornih in 20 aktivnih članov. Vadili so na travniku »Plese«, v njihovem parku pa so imeli

nastope. Ob svečanostih in drugih priložnostih so nosili ista oblačila kot drugi iz organizacije

Sokol. S članarino in prispevki vaščanov so imeli na strani precej denarja (Šticl, 2000).

28

Dve leti kasneje je nastala samo četa v Dolencih. Franc Weit je bil pobudnik starosta čete. S

pomočjo Karla Matuša in Franca Konkolića je vodil člane ter naraščaj. Franc Bračko je proste

vaje vadil skupaj z njimi in šalovskimi sokoli, katerim so se pridružili, ko so vadili za kakšni

množičnejši nastop. Poleg tega pa so tam imeli večji prostor za vadbo. Na šolskem igrišču so

imeli postavljeno bradljo, drog in kroge. Zadnja četa, ki je nastala leta 1936, je bila na Tišini.

Pod vodstvom učitelja Franca Pajtlera je delovala le dve leti, saj so jo klerikalci, župnik Jožef

Krantz in šolski upravitelj, izpodrinili (Šticl, 2000).

V društvo Sokol je bilo vključno s četami včlanjenih 415 pripadnikov od tega 85 članic.

Nekateri so v četah pomagali kot svetovalci ter inštruktorji in so predelovali proste vaje ter

vaje na orodjih. S tem so pospešili rast društva, zagovarjali so pravilno delo in pripadnost tej

organizaciji (Šticl, 2000).

3.2.8.4. Sokoli v Dolnji Lendavi

Učiteljstvo je v veliki meri pripomoglo k razmahu sokolstva. Člani društva so bili različnih

slojev – obrtniki, učitelji, kmetje, zdravniki, dijaki in trgovci. Oktobra 1920 je bila prirejena

prva slavnost, ki je pomenila začetek sokolstva v Dolnji Lendavi, društvo pa je bilo

ustanovljeno na začetku naslednjega leta. Najprej je spadalo pod varaždinsko okrožje, potem

so ga za kratek čas dodelili v mursko, a je kmalu spadal pod ptujsko okrožje. Na začetku je

bilo 18 telovadcev, nekaj dečkov (naraščaj) in 5 žensk. Prebivalci niso bili najbolj navdušeni

nad društvom. Učiteljica Kolaržova je Sokole označila kot komuniste, začasni kaplan Varga pa

je dečkom prepovedal telovaditi pri društvu. Prvo prireditev so na veliko oglašali, vendar na

nastop ni prišlo niti polovica obljubljenih Sokolov in ljudje so bili razočarani. Društva so prišla

iz Varaždina, Čakovca in Ptuja, saj so čakala veliko prireditev, a očitno v Lendavi ni bilo

takšnega zanimanja za sokolstvo (Horvat Meštrovič, 2005).

Društvo je v okviru Jugoslovanskega Sokola leta 1922 ustanovilo »poškodbeni fond«, ki je

zbiral sredstva iz članstva. Iz njega bi dobili odškodnino tisti, ki bi se poškodovali pri sokolskih

delih, če so plačali v fond obvezen prispevek. S tem bi lahko 25 pomoči potrebnim članom

dali podpore od 120 do 600 din. Posebni odsek, ki je upravljal s tem fondom, je imel sedež

pri zveznem starešinstvu, ki je vsako leto izmed članov imenovalo novega predsednika.

Kasneje je to zavarovanje veljalo tudi za sokolski naraščaj, vodile pa so ga župe same (Horvat

Meštrovič, 2005).

Člani društva so se udeleževali različnih svečanosti, prireditev in sokolskih zletov. Prvi tabor,

ki so ga priredili, je imel množično udeležbo, česar niso pričakovali. Ljudi je bilo več kot na

10. obletnici osvoboditve Prekmurja. Navdušenje je bilo res veliko, zato so se veselili pozno v

noč. Doživeli so ogromen finančni uspeh, saj je zmanjkalo vstopnic in so veliko ljudi pustili na

telovadišče brez njih. Okrožje je spadalo v tip »kmetskega« Sokola, saj je bilo 75 % kmečkega

29

članstva in 25 % uradnikov ter posameznih obrtnikov. V društvu je bilo 12 članov, 3 članice,

54 moške, 10 ženske dece ter 50 ostalih članov. Veliko so delali na podmladku, prizadevali pa

so si tudi, da pridobijo čim več starejših (Horvat Meštrovič, 2005).

Slika 8. Sokoli iz čet Petišovci, Benice, Pince - Marof (Šticl, 2000).

Junija 1932 so slavili sokolski in hkrati vsenarodni praznik, zato so pripravili na novem

telovadišču (Sokolski dom) telovadni nastop, pred njim pa povorko po mestu. Na koncu so

vsi bučno pozdravili zmagovalca – revnega fanta, ki je dobil za nagrado 50 din. Člani društva

so veliko vložili v delo in rezultat je bil lep končni uspeh praznika. Istega leta so se štirje člani

lendavskega društva udeležili 9. vsesokolskega zleta v Pragi (Horvat Meštrovič, 2005).

V lendavskem okraju so bile 3 čete: leta 1932 je šolski upravitelj br. Milan Eker ustanovil

sokolsko četo Petišovci, naslednje leto pa četo Benica. V Črenšovcih so nacionalni delavci

leta 1935 ustanovili četo. Vse tri so redno prirejale in se udeleževale prireditev, na katerih so

sodelovali člani, članice, naraščaj ter moška in ženska deca (Horvat Meštrovič, 2005).

Na letnem občnem zboru, ki je potekal v telovadnici meščanske šole, so ugotovili, da so vsi

oddelki redno telovadili in se udeleževali prireditev. Edina pomanjkljivost je bila ta, da nimajo

telovadnice, kjer bi lahko vadili, saj so takrat imeli vadbo v premajhnih šolskih sobah. Društvo

se je znašlo v krizi, ker je bilo včlanjenih veliko ljudi, ki se niso udeleževali občnih zborov in

sokolskih prireditev. V Sokolskem glasniku so pozvali vse člane, naj se držijo svojih

obveznosti, drugače jih bodo črtali s seznama (Horvat Meštrovič, 2005).

Ob 15. obletnici je zastopnik kralja Petra II, na proslavi v Lendavi, Sokolom podaril prapor, ki

so ga ob tej priložnosti razvili. Telovadnega nastopa so se udeležila tudi druga društva. Bilo je

400 nastopajočih, a so upali na večjo udeležbo (Horvat Meštrovič, 2005).

30

3.2.8.4.1. Sokolski dom kralja Petra I. Osvoboditelja

Lendavski Sokol je leta 1933 začel z gradnjo Sokolskega doma kralja Petra I. Osvoboditelja in

so zato odpovedali vse prireditve, ker so vsi pomagali pri gradnji. Člani društva so tudi dajali

prostovoljne prispevke za material in druge potrebne stvari. Za nekaj časa se je gradnja

ustavila, ampak se je leta 1936 nadaljevala in Sokol je spet bil v mirovanju. Denar za zidavo

so prispevali tudi podporniki sokolstva, ki niso živeli v Lendavi. Dom so pridni in delovni člani

društva zgradili zelo hitro, saj je bil leta 1937 že končan. Kmalu so v okviru državnega

praznika priredili tam proslavo ter predali dom svojemu namenu. Po nekaj govorih je sledil

telovadni program (Horvat Meštrovič, 2005).

Slika 9. Sokolski dom v Lendavi (Šticl, 2000).

3.2.9. Šah

Šahovska igra ima v soboški občini dolgoletno tradicijo, za kar imajo največje zasluge

študentje, ki so jo prinesli iz večjih evropskih mest. Pravi razmah se je začel takoj po prvi

svetovni vojni, med mladimi in starejšimi. Sprva so ga igrali doma, potem pa vedno pogosteje

v kavarnah. Prvi turnir je bil organiziran leta 1927 v Murski Soboti in je bil pomembna

propagandna prireditev. Konec tridesetih let so ga igrali tudi na soboški gimnaziji. ŠK Mura je

leta 1936 združila šahiste v šahovsko sekcijo. Sodelovali so na različnih dvobojih, kasneje pa

so se vključili tudi v moštveno prvenstvo Slovenije. Večkrat so se pomerili z madžarskimi in

hrvaškimi klubi (Jerše in Kos, 2001).

31

3.3. ŠPORTNE PANOGE V PREKMURJU PO 2. SVETOVNI VOJNI

3.3.1. Atletika

Po osvoboditvi so se športno udejstvovali v Fizkulturnem društvu Murska Sobota, ki je

organiziral krose in druga tekmovanja. Prav tako so se z atletiko ukvarjali na srednjih šolah.

Takoj po osvoboditvi so organizirali prve seminarje za sodnike, naslednji pa so bili nujni v letu

1959, saj je primanjkovalo sodnikov in atletskih inštruktorjev. Tekmovali so v vseh

kategorijah v različnih disciplinah na mnogih tekmovanjih, ki jih je društvo organiziralo. V letu

1951 so nastala društva Partizan, vendar je delo naprej potekalo normalno. S prihodom

Evgena Titana na soboško gimnazijo se je začela uveljavljati atletska sekcija, v kateri je bilo

veliko žensk. Takrat so začeli bolj pogosto prirejati tekmovanja, tudi šolska. Nabavili so tudi

kar nekaj novega telovadnega orodja, kar je pripomoglo k hitrejšemu razvoju panoge

(Atletika, 2015).

Leta 1957 se je začela pri soboški gimnaziji gradnja stadiona s stezo iz leša, pri katerem so

pomagali dijaki, učiteljišče, pionirji in prof. Evgen Titan. Tri leta kasneje so imeli otvoritveno

slovesnost ter atletski miting. V tem obdobju so bile razmere v pomurski atletiki slabše in so

nekateri naši športniki tekmovali za druge klube. V Pomurju ni bilo atletskega kluba in

strokovnjaka, ki bi vodil mlade atlete. Vseeno pa so nekateri naši atleti sodelovali v

reprezentanci Jugoslavije in Slovenije ter kazali svojo kvaliteto na raznovrstnih tekmovanjih.

K lepemu napredku v pomurski atletiki je prispevala organizacija šolskih tekmovanj, gradnja

novih atletskih objektov in lepi domači in mednarodni uspehi atleti (Atletika, 2015).

3.3.1.1. AK Pomurje

Ko je bil leta 1965 ustanovljen Atletski klub v Murski Soboti, je na ustanovnem občnem zboru

Atletska zveza Slovenije Evgenu Titanu podelila priznanje za večletno uspešno delovanje v

atletiki. Kot športni pedagog in športni delavec je v Prekmurju pustil neizbrisen pečat pri

raznih športnih panogah. Že v začetku so organizirali več atletskih mitingov na domači in

mednarodni ravni. Kljub vsemu pa se je klub večkrat znašel na robu prepada, vendar so ga

uspeli rešiti, ko so v klub prišli novi zanesenjaki. V različnih kategorijah reprezentance so

tekmovalci osvojili 25 medalj na prvenstvih Jugoslavije in 4 medalje na balkanskih prvenstvih,

iz česar lahko povzamemo, da so bili res dobro trenirani (Atletika, 2015).

V obdobju 1980–1990 so bili atleti AK petkrat izbrani za športnike Pomurja, kar je precej

zgovoren podatek. Na začetku tega obdobja je klub stagniral, zato so morali reorganizirati

delo in se bolj posvetiti delu z mladimi, predvsem v šolah, kjer so iskali perspektivni kader.

32

Ker pa ni bilo primernega stadiona, niso mogli organizirati večjih tekmovanj in s tem

pritegniti nove člane v klub. Eno izmed organizacijsko najpomembnejših tekmovanj je bilo

prvenstvo Jugoslavije v krosu, ki so ga odlično pripravili in je pritegnil ogromno gledalcev. Na

tem tekmovanju so rezultate prvič merili elektronsko. V nekaj mesecih pa so izvedli še drugo

zelo pomembno državno tekmovanje v hitri hoji in maratonu, s čimer so pokazali svojo

kvaliteto in na račun tega pridobili mladino v klub (Atletika, 2015).

Nova potrditev s strani Atletske zveze Jugoslavije za pomurske atlete je bila 10-dnevna

atletska šola pri Pulju, ki jo je vodil Milan Balek. Konec osemdesetih let so člani kluba

intenzivno trenirali na prostem in dvakrat tedensko v telovadnici OŠ II Murska Sobota. Ker pa

je bilo pomanjkanje finančnih sredstev, so pozimi popoldne trenirali v Moravskih Toplicah in

okolici. Na OŠ III Murska Sobota so leta 1988 zgradili novo telovadnico, v kateri je klub

prirejal dvoranska prvenstva. V tem obdobju pa je prišlo do odhodov nekaterih že izkušenih

atletov v druge klube, na študij, delo ali v vojsko. Spet drugi so imeli željo po boljših

tekmovalnih pogojih in večjih tekmovalnih uspehih. Začela so se pojavljati nova imena

mladih atletov, ki jih je vzgojil AK. Povezali so se tudi s pomurskimi OŠ za nadaljnje

sodelovanje. Klub vsako leto organizira občinska in pomurska tekmovanja, kjer imajo mladi

nadarjeni tekmovalci možnost, da se izkažejo in se potem vključijo v klub. Tam z mladino

delajo trije trenerji, ki jih posvečajo ogromno svojega časa (Atletika, 2015).

Slika 10. Skok v višino – Karel Glažar (Atletika, 2015).

AK je leta 1996 zapadel v dvoletno krizo, ki je bila posledica finančnih težav ter različnih

pogledov vodstva, kako naj klub nadaljuje. Kljub problemom pa so atleti še naprej dosegali

vidne rezultate, z izredno zagnanim trenerjem Tiberijem Lebarjem na čelu. Le-ta je ostal

edini v klubu za sprinte in tek. Sonja Roman, ki je bila članica AK, je v tem obdobju postala

stalnica v evropskem in svetovnem vrhu, ter bila izbrana za naj atletinjo Slovenije v mladinski

kategoriji (Atletika, 2015).

Ta kriza je precej pripomogla k razmahu pomurske atletike, saj so tako v klub prišli novi ljudje

in nastala je samostojna organizacija atletskih sodnikov. S temi pogoji se je v naslednjih letih

atletika pri nas zavihtela v slovenski vrh in pridobila velik ugled ter spoštovanje v

mednarodnem merilu s sodelovanjem in izvajanjem številnih atletskih projektih. Z novimi

sponzorji in donatorji so si pridobili finančne pogoje za izpeljavo načrtov, ki so si jih zadali.

Leta 2004 so v finančne projekte vključili generalnega sponzorja – Pomursko družbo za

33

upravljanje skladov, d. d., zato se je klub preimenoval v AK Pomurje. Uresničevali so cilje na

tekmovalnem, organizacijskem ter finančnem področju in klub se je razcvetel. Imeli so

močno trenersko zasedbo, h klubu pa se je pridružilo veliko mladih perspektivnih atletov, ki

so že v startu zelo dobro zastopali AK. V letih 2003–2005 je klub bil izredno uspešen po

rekordnem številu kategoriziranih športnikov, rekordnem številu državnih reprezentantov ter

rekordnem številu osvojenih medalj (Atletika, 2015).

Klub je spletel vezi z avstrijsko-štajersko atletsko zvezo in so tam opravili velik del priprav,

predvsem zaradi neprimerne infrastrukture v Pomurju. Še danes v zimskem pripravljalnem

obdobju zahajajo tja na dvoranske priprave. Sicer pa je Murska Sobota pridobila leta 1996

novo atletsko stezo (300 m) iz umetne mase pri OŠ I in s tem je klub pridobil pogoje za

organizacijo večjih in kvalitetnejših tekmovanj. Tradicionalni atletski miting, kjer se iščejo

novi mladi talenti, je prerasel v največji in najuspešnejši mladinski miting v Sloveniji. Leta

2005 so ga, v sodelovanju z avstrijsko-štajersko atletsko zvezo, vključili v mednarodno zlato

ligo štirih atletskih mitingov. Tradicionalno pa je postalo tudi ekipno tekmovanje mest, v

katero se vključijo mednarodne ekipe. V nadaljnjih letih je klub organiziral veliko število

atletskih mitingov in raznih tekmovanj (Atletika, 2015).

Slika 11. Atletski miting na novem stadionu (Atletika, 2015).

Klub je v letu 2006 pridobil pokrovitelja in se preimenoval v AK Pomurje – PDU. Prvič v

zgodovini so pričeli z izvajanjem atletske šole za najmlajše, ki je imela veliko zanimanja med

ljudmi. Delali so na čim boljšem izvajanju projektov ekonomsko-propagandnega sodelovanja

in donatorstva, trudili pa so se zagotoviti potrebno opremo in tehnične pripomočke za

treninge in tekmovanja. Pri organizaciji in izvedbi tekmovanj so veliko sodelovali z AZS, ŠZ

Murska Sobota in Združenjem atletskih sodnikov Murska Sobota. Klub in popularizacijo

atletike so promovirali z obveščanjem medijev o svojih dogodkih in rezultatih. Za več

tekmovanj, ki so jih organizirali, so dobili od AZS najvišje ocene in priznanja, kar je velika

pohvala za pomursko atletiko (Atletika, 2015).

Ena izmed velikih prelomnic je bila naslednje leto, ko je Panvita postala glavni pokrovitelj in

se je klub preimenoval v AK Panvita. Le-ti so jim zagotovili pogoje za uspešno delovanje za

nadaljnja 4 leta in tu je klub najboljše deloval organizacijsko ter finančno v zgodovini kluba.

Zaostrene gospodarske razmere in finančna kriza sta leta 2011 vplivali na vodstvo ter

upravljanje kluba, ki pa je kljub vsemu uspel izvesti večino zastavljenih aktivnosti v tistem

letu (Atletika, 2015). Če gledamo slike v literaturi, lahko v zadnjih letih opazimo, da

34

zanimanje za to športno panogo nikakor ni upadlo, saj je še vedno veliko članov kluba,

predvsem mlajših. Tudi atletska šola uspešno funkcionira in privablja nove obraze.

3.3.2. Hokej na travi

Ta športna panoga se je v Pomurju pojavila leta 1956, po pobudi profesorja Evgena Titana, ki

je nastopal za reprezentanco Jugoslavije. Najprej so ga igrali pri gimnaziji in Partizanu, vendar

z žogicami iz blaga ter ročaji od metel, za gole pa so uporabljali dve buči ali granitni kocki.

Naslednje leto pa je gimnazija od Hokejske zveze Jugoslavije in slovenske podzveze dobila

žogice ter palice, takrat se je začelo množično zanimanje. Prva hokejska sekcija je bila v

okviru športnega aktiva gimnazije, priključili pa so se nekateri člani Partizana. Kmalu se je

razširil še na ekonomsko šolo. Združeni so sodelovali kot selekcija Partizana Murska Sobota.

Na prvem prvenstvu Slovenije, ki so se ga udeležili, so brez poraza dosegli prvo mesto in

mladina je s kakršnimi koli pripomočki začela igrati hokej na travi. Na začetku so imeli

izposojeno opremo, Partizan pa je plačal prevozne stroške z vlakom (Maučec, 1993).

Na začetku je zanimanje naraščalo in so organizirali vedno več tekmovanj. Bilo je 19

registriranih tekmovalcev, v gimnazijskih letih pa je hokej na travi igral tudi nekdanji

predsednik države, Milan Kučan. Ker niso imeli svojih igrišč, so trenirali na nogometnih.

Zaradi pomanjkanja hokejskih palic pa je nenadoma prišlo do upada zanimanja in sledilo je

mrtvilo. V Pomurju so ustanovili štiri nova moštva, ki so iz Indije dobila nove hokejske palice

in zanimanje je spet naraslo. Pri Okrajni zvezi za telesno kulturo v Murski Soboti so ustanovili

Odbor za hokej na travi (kasneje Strokovni odbor za hokej na travi), ki je skrbel za strokovno

izpopolnjevanje in vzgojo kadrov, organizirali so tudi sodniški seminar. Večina igralcev, ki je

šla študirat v Ljubljano, se je priključila HK Slovan, v letu 1965 pa so ustanovili klub študentov

Prekmurja (Maučec, 1993).

V naslednjem letu je bil velik poudarek na mlajših selekcijah, bilo pa je že šest ekip v

Pomurju. V Lipovcih je bil viden napredek, saj so se udeležili tekmovanj v vseh selekcijah.

Nekoliko kasneje, v letu 1968, so hokejisti naleteli na finančne težave, kar se je poznalo na

tekmovanjih, saj niso sodelovale vse ekipe. Konec leta se je sedež Zveze za hokej na travi

prenesel v Mursko Soboto in s tem se je potrdilo trdo delo nekaterih zanesenjakov. Za

izboljšanje kvalitete hokeja so nenehno prirejali razne turnirje (Maučec, 1993). 1970. leta je

bila v Murski Soboti ustanovljena ekipa Pomurja, ki je bila sestavljena iz najboljših pomurskih

igralcev. Uspešno so nastopali na različnih tekmovanjih (Maučec, 2000).

Slika 12. Prizor s tekme Bogojina – Lipovci (Maučec, 1993).

35

V sezoni 1971/72 se je Pomurje vključilo v 1. zvezno ligo in s tem uresničilo cilj, da vsaj ena

ekipa zaigra v tej ligi skupaj s Hrvati in Srbi. Zelo dobro so skrbeli za podmladek, kar kažejo

rezultati na tekmovanjih (Maučec, 1993). Ob 15. obletnici pomurskega hokeja so v Klubu

mladih v Murski Soboti podelili priznanja in nagrade zaslužnim za tako dober razmah te

športne panoge (Maučec, 2000). Prirejalo se je vedno več pionirskih tekem v malem hokeju.

Slovenski hokej je bil doma pri nas, saj je poleg pomurskih moštev obstajala le ekipa iz Celja.

Največ gledalcev je obiskalo tekme prav na vaseh. Pospešeno so začela nastajati nova

središča hokeja na travi in nove ekipe, druge so propadale zaradi premalo članov ali

finančnih težav. Moštva so nemalokrat odigrala mednarodna srečanja, reprezentančne

tekme ali turnirje ob različnih priložnostih ter s tem pridobivala dragocene izkušnje. V letu

1976 so spet prišle finančne težave in HK Pomurje je zadnjič nastopal v 1. zvezni ligi. Člani so

se vključili v 2. zvezno ligo in pionirji v hrvaško ligo (Maučec, 1993).

Ker je bil tekmovalni sistem na zvezni ravni nedorečen, so naši hokejisti tekmovali samo v

pomurskih in slovenskih prvenstvih, vendar so se nekaj let kasneje spet vključili v zvezno ligo.

V njej so nastopale le reprezentance Slovenije (Maučec, 2000). Vsi klubi so se soočali z istimi

problemi – pomanjkanjem rekvizitov, s katerimi jim je leta 1981 pomagala Jugoslovanska

hokejska zveza. Zaradi pomanjkanja strokovnega kadra so organizirali seminar za sodnike in

trenerje. Viden je bil napredek pomurskih hokejistov, saj so se začeli ukvarjati tudi z

dvoranskim hokejem leta 1983, ki ima široko mednarodno dejavnost. Štiri leta kasneje so

začeli igrati hokej v šolah, kar je pomenilo priliv za pomurske klube in več pionirskih

tekmovanj (Maučec, 1993).

Hokejisti ABC Pomurke (od leta 1991 spet HK Pomurje) so v letu 1988 zadnjič igrali na ravni

Jugoslavije in se nato vključili le v slovenska tekmovanja, kjer so turnirji. Odločitev so sprejeli

zato, da bi se v Pomurju delalo na boljši organizaciji, ustanavljanju novih klubov in bolj

intenzivnem delu z mladimi. To leto je bilo zelo pomembno za pomurske, slovenske in

jugoslovanske ekipe zaradi uvoza velike količine opreme iz Indije. Pri tej potezi je našim

hokejistom pripomoglo podjetje Intertrade iz Ljubljane. To je bil pogoj za povečanje števila

hokejistov in bolj načrtne vadbe (Maučec, 1993).

Leta 1990 se je začela posvečati posebna skrb mladim tekmovalcem, zato so se tudi kadeti in

mladinci vključili v hrvaško ligo, z namenom, da bi čim bolj in hitreje napredovali ter obdržali

v Pomurju stik s kakovostjo. V Murski Soboti je Indijec Ratan uspešno vodil hokejsko šolo, ki

jo je obiskovalo 25 otrok, in enotedenski tabor. Nekatera moštva so se združevala, da bi

zagotovila večjo kakovost dela, pa tudi iz finančne plati se jim je bolj izplačalo. V času vojne

pred osamosvojitvijo je bilo manj tekmovanj, vendar je bila na srečo vojna kratkotrajna in

jeseni leta 1991 so že igrali prvenstvo v samostojni državi (Maučec, 1993). Po osamosvojitvi

države se je odcepila tudi Zveza za hokej na travi in se pričela vključevati v evropsko in

svetovno hokejsko zvezo (Maučec, 2000).

36

Slika 13. Hokejisti Leka iz Lipovec (Maučec, 2000).

Pobudo za gradnjo igrišča z umetno travo v Lipovcih so podprli Zveza za hokej na travi

Slovenije, Krajevna skupnost Lipovci in soboška občina. V letu 1992 se je začela gradnja in

veliko večino del so opravili prostovoljno. Slovesna otvoritev je bila avgusta naslednje leto.

Igrišče je pripomoglo k temu, da se je povečalo zanimanje za hokej v Lipovcih in leta 1994 so

v državni ligi med šestimi ekipami imeli kar dve svoji. Nekaj let pred njimi pa so Predanovci

vstopili v ligo z dvema ekipama. Eno izmed večjih mednarodnih preizkušenj so doživeli

lipovski hokejisti, ko so leta 1997 prvič sodelovali na EP. Drugič so tekmovali leta 1999 in

dosegli zmago. Svojo izvrstno kvaliteto so pokazali, ko so v prvih devetih letih po

osamosvojitvi osvojili osem članskih naslovov prvakov (Maučec, 2000).

Pomurski klubi so se vsako leto udeleževali velikega števila mednarodnih tekmovanj, ki so jih

prirejali tudi sami ter mnoga druga tekmovanja, za vse kategorije. Uveljavljali so se tudi na

organizacijskem področju. Dosegali so odlične rezultate na mednarodnih srečanjih z zelo

dobrimi ekipami in s tem dokazali svojo kvaliteto. Od samih začetkov do danes je pri nas

obstajalo veliko klubov, ki pa so propadli ali se združevali z drugimi. Danes imamo v Sloveniji

3 registrirane ekipe in vse se nahajajo v Prekmurju. Sicer je včasih bilo več ekip, vendar je

zaradi kakovosti veliko bolje, če jih je manj in se raje v teh klubih dela kvalitetno, da ne

prevlada kvantiteta. Intenzivno se dela z vsemi selekcijami, predvsem pa je pomembno to,

da imamo danes mnogo bolj izpopolnjen strokovni kader in zato tudi večje možnosti za še

boljši razvoj tega športa v Pomurju, če jim bo uspelo ponovno vzbuditi zanimanje pri mladih.

3.3.3. Judo

Prvi zapisi v literaturi o judu v Pomurju segajo v leto 1956, ko se je v soboškem Partizanu

ustanovila sekcija juda ob pomoči trenerja iz Maribora. Dve leti kasneje se je zanimanje

vzbudilo v Lendavi in še nekaterih drugih krajih. Vadba v dvorani TVD Partizan se je začela

pod vodstvom Ladislava Vučaka, ki je ta šport začel že v Mariboru. Prvič je judo prikazal z

bratom Štefanom leta 1958/59. Na prvo tekmovanje so se odpravili leta 1960 v Mursko

Soboto, v dvorano gostišča Krona. Trenirali so dvakrat tedensko v dvorani in na prostem,

vendar pa mladina pod 15 let ni smela trenirati, ker bi naj bila še premlada. Zaradi

nesporazumov je judo v Lendavi kmalu prenehal, leta 1963 pa se je sekcija ponovno

ustanovila, saj je naraščalo zanimanje (Horvat Meštrovič, 2013).

37

V osnovni šoli je zaživel leta 1972 pod vodstvom Antona Kastelca. Treniralo je 30–40 učencev

ter 12 članov, ki so se potem preselili v TVD Partizan. Soočali so s pomanjkanjem blazin in

kimonov, vendar so se še vedno udeleževali tekmovanj na Štajerskem in v Pomurju (Horvat

Meštrovič, 2013). Dosegali so izjemne rezultate, predvsem v mladinski kategoriji, na

regionalni, republiški in zvezni ravni (Horvath, 2004).

Žal so v nadaljnji literaturi obravnavani samo rezultati, ki so jih dosegali tekmovalci, in ne

izvemo ničesar konkretnega, kar bi nam povedalo, kako se je šport razvijal. Udeleževali so se

pomurskega prvenstva, lige, republiškega prvenstva, štajersko-pomurske lige, mednarodnih

turnirjev, različnih pokalov, občinskih in mnogih drugih tekmovanj. Horvat Meštrovič (2013)

je zapisal, da je JK Lendava v 50-letnem delovanju dosegel veliko republiških, državnih,

srednješolskih in osnovnošolskih prvih mest. 7 prvih mest so osvojili pred osamosvojitvijo in

kar 39 po njej, kar nam pove, da je bilo veliko večje zanimanje za judo v zadnjih nekaj letih.

3.3.4. Kajak in kanu

Sami začetki oziroma kdaj so se ljudje prvič srečali s tem športom pri nas, niso zapisani v

literaturi. Mogoče so se prav v Krogu prvič navdušili za kajakaštvo in kanuizem, ko je mladina

iz Kroga v kinu videla avstrijski film o kajakaštvu in so se usmerili v ti dve panogi. V samih

začetkih ukvarjanja se niso udeleževali veliko tekmovanj, saj niso imeli niti čolnov oziroma so

jih imeli zelo malo. Najprej so želeli pridobiti čim več članov. Tekmovanje je potekalo na

mirnih in na divjih vodah v slalomu in spustu (Maučec, 1997).

3.3.4.1. Brodarsko društvo Mura Krog

Oktobra 1951 je bilo v Krogu ustanovljeno prvo brodarsko društvo in takoj so dobili štiri

velike čolne od Okrajnega ljudskega odbora Murska Sobota. Začetni kapital so zbrali s

prireditvami in članarino. Januarja 1952 je imelo društvo sestanek, kjer je bilo govora o

gradnji čolnarne, izpostavili pa so tudi, da se nič ne dela na pridobivanju mladincev in

pionirjev (Maučec, 1997).

Društvu je veliko pomagala Brodarska zveza Slovenije in vodstvo Okrajnega odbora ljudske

tehnike Murska Sobota. Od propadlega društva v Ljutomeru so uspeli od 12 lesenih kajakov

dobiti samo 2 čolna. Druge so zadržali v upanju, da še enkrat ustanovijo društvo. Tekmovanj

so se začeli udeleževati leta 1953, ko jih je Celje povabilo na tekmovanje, čeprav noben član

društva še ni sedel v kajaku. Opremo so dobili od organizatorja, po tekmi pa so odkupili dva

rabljena čolna in nekaj vesel. Ker niso imeli trenerja, so vadili v dvoje ali troje, poleti skoraj

vsak dan. Vsi so morali znati plavati, preden so sedli v čoln, da ne bi prišlo do nepotrebnih

38

nesreč. Dobili pa so načrte za izdelavo kajaka, ki jih je mizarski vajenec in tekmovalec Franc

Lukač izdelal tako, da je bilo težko ostati v njem na vodi. Kmalu za tem so na Petanjcih

ustanovili brodarsko sekcijo (Maučec, 1997).

Slika 14. Na enem izmed tekmovanj (Maučec,

1997).

Na začetku so pri organizaciji naleteli na težave, saj niso znali postaviti proge. Leta 1955 je 38

članov društva plačalo članarino. Meddruštveno tekmovanje, ki so ga vsako leto prirejali na

Muri, je leta 1957 veljalo za največje, saj si ga je ogledalo 2.500 ljudi in je postalo

tradicionalno. Vabili so klube iz Zagreba, Ljubljane, Bosanskega Novega, Celja in druge.

Vedno več ljudi se je zanimalo za ta šport, zato je Radioklub Murska Sobota prvič postavil

ozvočenje, da so ljudje lažje spremljali rezultate. BD Krog je istega leta Okrajni ljudski odbor

Murska Sobota pomagal pri nakupu novih kajakov in druge opreme. Razvoj se je ustavil, ko

so se nekateri člani odpravili v Ljubljano na študij ali delo. Ti tekmovalci so želeli v Ljubljani

sami vaditi, vendar jim novo vodstvo društva ni posodilo kajaka, niso se pa hoteli priključiti

Ljubljanskemu brodarskemu društvu (Maučec, 1997).

Leta 1972 je prišla pobuda za oživitev društva. Delovalo je sedem sekcij, v katerih je bilo 85

članov. V prvem letu so kupili 10 čolnov in zgradili čolnarno. Veliko dela so opravili

prostovoljno, vendar pa so imeli pomoč krajevne skupnosti Krog ter Kajak – kanu kluba

Rašica iz Ljubljane, ki so jim podarili opremo in kajak, nekateri njihovi člani pa so ponudili

tudi strokovno pomoč (Maučec, 1997).

Ko se je BD Mura iz Kroga začelo udeleževati tekmovanj, so tekmovalci dosegali dobre

rezultate. Udeleževali so se republiških, meddruštvenih in mednarodnih tekmovanj

posamezno, ekipno in v dvojicah. Društvo se je začelo uveljavljati na organizacijskem in

tekmovalnem področju. Julija 1976 so praznovali 25-letnico obstoja in otvoritev društvenih

prostorov, ob tej priložnosti pa je predsednik Janez Sever pohvalil člane društva in krajane, ki

so trdo delali pri gradnji čolnarne. Sever je bil štiri leta predsednik BD Mura, nato pa je bil en

mandat predsednik Kajakaške zveze Slovenije, kar je bil velik uspeh. Leta 1983 je sam želel

odstopiti od predsedniške funkcije KZS, čeprav je bilo njegovo delo zelo cenjeno. Od leta

1978 do 1982 je bil član predsedstva Kajakaške zveze Jugoslavije (Maučec, 1997).

39

Slika 15. Gradnja čolnarne pri kroškem brodu (Maučec, 1997).

Jože Graj, ki je bil dve leti predsednik društva, je bil od leta 1992 do 1995 član predsedstva

KZS. Ob otvoritvi prizidka, ki so ga zgradili večinoma s prostovoljnim delom, so pripravili

slovesnost. Pri gradnji sta jim pomagali Krajevna skupnost Krog in Telesno-kulturna skupnost

Murska Sobota. Prvič je sam kopal temelje in s tem dal zgled ostalim članom, ki so se po tem

dogodku resno lotili dela. Na pobudo Graja so leta 1979 na Srednji Bistrici ustanovili sekcijo

BD Mura, ki se je leta 1982 osamosvojilo in odprlo svojo čolnarno. Že na začetku so imeli

vključenih 50 članov. Še danes deluje kot BD Bistrica. S tem se je zanimanje za ta šport precej

povečalo. Petanjčani pa so leta 1993 ustanovili Kajak-kanu-rafting klub Most Petanjci

(Maučec, 1997).

Leta 1983 je bilo BD Mura prvič izbrano za najboljši športni kolektiv Pomurja, drugič pa leta

1986. Do leta 1988 je v Sloveniji delovalo 14 društev in klubov, zato so se odločili ustanoviti

samostojno Kajakaško zvezo Slovenije v Ljubljani. Koloman Horvat, ki je bil zelo aktiven član

BD Mura, je bil izvoljen v predsedstvo (Maučec, 1997).

Državni članski reprezentant Štefan Varga je bil med najuspešnejšimi pomurskimi kajakaši in

na podlagi svojih uspehov je bil dvakrat izbran za športnika Pomurja. Bil je ekipni mladinski

prvak Jugoslavije in ekipni podprvak mladinskega EP, članski prvak Jugoslavije, največji uspeh

pa je bila zlata medalja na mladinskem EP. Osvajal je tudi nekatera mednarodna tekmovanja

in maratone. Po koncu 20-letne kariere je postal trener. Vodil je kajakaško šolo, ki je imela

veliko mladine. Znal je pritegniti mlade iz okolice in jih navdušiti za ta šport (Maučec, 1997).

Z društvom so večkrat organizirali tombolo in druge prireditve, s katerimi so pridobivali

sredstva, ki so jih potrebovali. BD Krog je imel tudi nekaj mladih, zelo nadarjenih kajakašev in

kanuistov, ki so osvajali medalje na velikih tekmovanjih. Milan Karas je dosegel drugo mesto

na mladinskem EP, kar je bil njegov največji uspeh. Postal je tudi mladinski prvak Jugoslavije.

Miran Marič in Niko Horvat sta v kajaku dvosedu v spustu postala mladinska evropska prvaka

in dvakratna mladinska prvaka Jugoslavije v spustu in slalomu (Maučec, 1997).

40

Zanimanje se je povečalo, ko je reprezentant iz Bosanskega Novega, Kemal Arnautović, leta

1991 postal član BD Mura. Štefan Varga je tega leta dobil mesto enega izmed trenerjev

slovenske mladinske reprezentance, kar je bila lepa pohvala za njegovo delo. Kot trener je

imel veliko zaslug pri uspehih kajakašev in kanuistov na večjih prvenstvih, pomagal je

predvsem naši trojici (Iztoku Novaku in bratoma Hočevar), ki je na mladinskem SP dosegla

ekipno prvo mesto. Sadovi trdega dela so se pokazali na Madžarskem, kjer so na

mednarodnem spustu Prekmurci osvojili vsa prva mesta (Maučec, 1997).

Za večjo prepoznavnost tega športa in njegov razmah je poskrbel Borut Horvat, ki mu je KZS

podelila priznanje za najboljšega mladinca. Dosegel je več odličnih rezultatov, med drugim na

mladinskem SP tri zlate medalje, na mladinskem EP bronasto medaljo, na članskem SP

ekipno bronasto in srebrno medaljo, na članskem SP srebrno medaljo, na članskem EP

ekipno bronasto medaljo in zato tudi dobil več priznanj (Bloudkovo plaketo, veliko statuo od

OKS) ter bil trikrat izbran za najboljšega športnika Pomurja (Maučec, 1997).

Ker so nekateri tekmovalci v zadnjih letih dosegali vrhunske rezultate, se je ta šport začel v

Prekmurju pospešeno razvijati. Vendar pa žal ni več znane literature, ki bi nam opisala, kaj se

je dogajalo v nadaljnjih letih z razvojem kajakaštva in kanuizma pri nas. Klub in posamezniki

so prejeli kar nekaj nagrad in priznanj, zato bi bilo lepo, če bi ohranili več in bolj podrobno

zgodovino tega kluba s kakšnimi zapisi, da bi ljudje lahko cenili dosežke naših tekmovalcev.

3.3.5. Kegljanje

O kegljanju ni veliko znanih podatkov za našo pokrajino, saj v zbrani literaturi opisujejo

večinoma naše znane kegljače ter njihove rezultate. Ne vemo, kdaj so se ljudje prvič srečali s

tem športom, niti kaj dosti o tem, kako se je razvijal, koliko ekip je obstajalo pri nas (bila so

tri kegljišča – Hotel Diana (MS), Čarda in Lendava), vemo pa, da so tekmovali v treh ligah.

Obe ekipi sta dosegali veliko boljše rezultate, preden se je Slovenija osamosvojila. V KK Čarda

so imeli vrhunske kegljače in kegljačice, ki pa so se priključili drugim domačim in tujim

ekipam (Maučec, 2003).

3.3.5.1. KK Nafta

Ko so ustanovili Kegljaški klub Nafta, so kmalu za tem začeli graditi novo dvostezno kegljišče

pri Delavski restavraciji Nafte. Otvoritev je bila 1955. leta. Tekmovali so v čakovski kegljaški

podzvezi, ker so tako imeli manjše stroške. Moška in ženska ekipa je sodelovala tudi v drugi

in tretji slovenski ligi. V nadaljnjih letih so poskušali pridobiti več mladine, vendar nikakor ni

41

bilo zanimanja med njimi. Leta 1963 so se kegljači Nafte na prvenstvu čakovske podzveze

uvrstili v nadaljnje tekmovanje – varaždinsko kegljaško zvezo. Lendavčani so 1968. leta

dosegli lep uspeh, ko so osvojili prvo mesto na prvenstvu čakovske kegljaške podzveze, Grzej

pa je zmagal tudi posamezno (Maučec, 2003).

Slika 16. Kegljačice Nafte iz Lendave (Maučec, 2003).

Kegljači Nafte nekaj let verjetno niso dosegli nobenega odmevnejšega rezultata, saj v

literaturi ni zapisanih nobenih podatkov. Maučec (2003) je zapisal, da so vsako leto

sodelovali s kegljači iz Zalaegerszega z Madžarske, prvenstvene tekme pa so žal morali igrati

v Čakovcu zaradi težav s kegljiščem. Tekmovali so v drugi in tretji slovenski ligi. Leta 1994 so

kegljači Nafte dobili sodobno 4-stezno avtomatsko kegljišče, ki so ga zgradili s pomočjo

članov kluba. Športna zveza, izvršni svet SO Lendava in pokrovitelji pa so prispevali finance za

gradnjo. Kegljišče je s prvim metom odprla svetovna prvakinja Marika Kardinar. Udeležili so

se nekaj težkih mednarodnih srečanj, kjer so se dobro izkazali. Ekipa Nafte je v sezoni

2000/01 v drugi ligi vzhod zasedla drugo mesto in se uvrstila v 1 B ligo.

3.3.5.2. KK Čarda (Radenci)

Oktobra leta 1969 so v Motelu Čarda v Martjancih zgradili novo štiristezno avtomatsko

kegljišče, ki je bilo drugo v Pomurju. Prvo kroglo je vrgel najboljši jugoslovanski kegljač Miro

Steržaj in tako odprl kegljišče. Šele po tem, ko je bilo s strani Kegljaške zveze Slovenije

ocenjeno z 1 A, so februarja 1970 ustanovili klub. Ob ustanovitvi so šteli že 151 članov. Leta

1971 so prvič tekmovali v mariborski kegljaški podzvezi, tri leta pozneje pa so se uvrstili v

drugo slovensko ligo vzhod. Leta 1978 so prišli v prvo slovensko ligo. Tam so dosegli nekaj

dobrih uvrstitev, vendar vse v času Jugoslavije. Večkrat so prirejali mednarodna srečanja.

Ekipi Radenske in Čarde sta se leta 1975 združili v en klub zaradi kadrovskih in finančnih

težav in se preimenovali v KK Čarda – Radenska. Klub je največji uspeh dosegel, ko je leta

1979 osvojil tretje mesto v prvenstvu Jugoslavije (Maučec, 2003).

Nada Kerčmar je največji uspeh dosegla leta 1975 na mladinskem EP, kjer je osvojila ekipno

zlato in v dvojicah srebrno medaljo. Istega leta je bila izbrana za najboljšo športnico Pomurja.

42

S Cilko Gjerek (Novak) sta v Beogradu postali prvakinji Jugoslavije in takrat tudi prestopili v

mariborski Branik. Ena najboljših kegljačic na svetu, Marika Kardinar, je leta 1973 začela

svojo športno pot prav v KK Čarda. Leta 1976 je osvojila prvi naslov mladinske prvakinje

Slovenije in se hitro začela uvrščati v izbrano mladinsko vrsto Jugoslavije, kasneje pa je

prestopila v ekipo mariborskega Branika. Na SP je osvojila 7 zlatih, tri srebrne in štiri

bronaste medalje. Dobila je tri zlate, dve srebrni in bronasto medaljo na svetovnih klubskih

prvenstvih, na svetovnem pokalu državnih prvakinj je osvojila tri srebrne in bronasto

medaljo, postavila tri svetovne rekorde, ter bila 30-krat državna prvakinja. Na SP leta 1986 je

postavila svetovni rekord, leta 1998 pa ga je izboljšala in neuradno velja za najboljši rezultat

na svetu. Prejela je ogromno nagrad: Bloudkovo nagrado in plaketo, bila je športnica

Slovenije in Slovenka leta ter druge nagrade. Leta 2000 je bila razglašena za športnico

stoletja (Maučec, 2003).

V okviru priprav na SP sta moška in ženska reprezentanca Jugoslavije odigrali prijateljsko

tekmo na preurejenem plastičnem kegljišču v Čardi. Leta 1978 je Miro Steržaj prestopil iz

Branika v Čardo. Zbral je 134 nastopov za moško reprezentanco Jugoslavije v 32 letih. Leta

1978 je bil razglašen za športnika desetletja, leta 1999 pa za športnika stoletja. 12-krat je bil

članski prvak Slovenije in 9-krat Jugoslavije, 4-krat članski prvak v dvojicah, postavil je

neuradni svetovni rekord in se uvrstil v člansko reprezentanco Jugoslavije. Štirikrat je bil

svetovni prvak, dvakrat je postavil svetovni rekord, trikrat je bil evropski prvak. Za vrhunske

dosežke je dobil dve državni odlikovanji, Bloudkovo nagrado in plaketo, nagrado

Gospodarske zbornice Slovenije ter mnoge druge. Reprezentančno kariero je končal na SP v

Ljubljani (Maučec, 2003).

Slika 17. Kegljači Čarde iz Murske Sobote leta

1979 (Maučec, 2003).

Leta 1983 so kegljači Čarde – Radenske v slovenski ligi postali prvak Slovenije. Predvsem se je

izkazal Štefan Smodiš, ki je tudi na drugih tekmovanjih dosegal lepe uspehe. S tem si je ekipa

priborila sodelovanje v hrvaško-slovenski kegljaški ligi. Sin Mira Steržaja, Harry, je leta 1983 z

mladinsko reprezentanco Jugoslavije na SP osvojil srebrno medaljo. Štirikrat je bil prvak

Slovenije, v samostojni Sloveniji pa 10-krat. Na SP je dvakrat osvojil zlato, trikrat srebro ter

enkrat bron. Postavil je več rekordov in tudi on je dobil številna priznanja za vrhunske

dosežke: zlati kegelj KZ Slovenije in Jugoslavije, Bloudkovo plaketo, medaljo za ranjence v

osvoboditveni vojni in druge (Maučec, 2003).

43

Na skupščini kluba so se leta 1984 odločili, da bo klub deloval pod imenom KK Radenska, ki

še vedno spada pod Športno zvezo Murska Sobota. Robert Smodiš je postal v samostojni

Sloveniji leta 1992 mladinski državni prvak in v dvojicah podprvak Slovenije. Razglašen je bil

za najboljšega slovenskega mladinskega kegljača, kasneje pa se je preselil v prvo avstrijsko

ligo. 1994. leta so odigrali nekaj mednarodnih srečanj, kjer so se dobro odrezali. Leta

2000/01 so v drugi ligi vzhod zasedli prvo mesto in se uvrstili v 1 B ligo. Največji uspeh v

samostojni državi so dosegli, ko so zasedli peto mesto v tej ligi (Maučec, 2003).

Prekmursko kegljaštvo je dosegalo največje uspehe pred osamosvojitvijo, ko se je kar nekaj

ljudi ukvarjalo s tem športom. Ljudje so opazili vrhunske rezultate in najvišja priznanja naših

športnikov in so se želeli tudi sami preizkusiti v omenjenem športu. Žal pa do večjega

razmaha ni prišlo, saj je pri nas kegljanje razmeroma neznan šport, čeprav še vedno

tekmujeta KK Radenska in KK Nafta z moškimi in ženskimi ekipami.

3.3.6. Kolesarstvo

Pri nas se je s kolesarstvom ukvarjalo že pred drugo svetovno vojno. Leta 1924 je bila

ustanovljena kolesarska sekcija pri SK Mura, ki je organizirala kolesarske dirke in izlete.

Konec leta 1947 pa je pri Fizkulturnem društvu Beltinci nastala kolesarska sekcija, katere

predsednik je bil Andrej Mlinarič. Imel je veliko izkušenj s kolesarstvom in je hitro pritegnil

ljudi, ki so se udeleževali izletov v okoliške kraje. S tem se je začel razvoj kolesarstva pri nas

močno razvijati. Leta 1974 so začeli tekmovati s specialnimi kolesi, do leta 1975 pa so

prevladovali turistični izleti (Maučec, 1994).

3.3.6.1. KK Pomurje Beltinci

Med leti 1955 in 1962 je pomursko kolesarstvo zelo napredovalo zaradi dobrih rezultatov

kolesarjev KK Beltinci. Ustanovili so člansko, mladinsko, pionirsko in žensko kolesarsko vrsto,

kasneje še sekcijo rekreativcev (leta 1982), ki je poleg organiziranja prireditev in maratonov,

seznanjala člane, kako naj trenirajo, kakšno opremo in kolesa naj kupijo. Organizirali so

ogromno zelo napornih kolesarskih poti po Sloveniji. Vse to je kazalo, da se je kolesarski

šport pri nas začel širiti. Zanimanje je bilo veliko, saj so ljudje ob nedeljah najraje obiskali

kolesarske prireditve (Maučec, 1994).

Leta 1950 so KK Beltinci preimenovali v KK Prekmurje Beltinci. Prirejali so množična

tekmovanja v vseh kategorijah. Klub je imel v enem obdobju najmočnejšo žensko turistično

ekipo v Sloveniji. Leta 1955 so po Pomurju organizirali dirko za turiste, ki je postala

tradicionalna, vendar je bila vsako leto speljana po drugi poti in bila različno dolga. Janez

44

Sreš, zmagovalec te dirke, je kasneje opravljal veliko funkcij v klubu KK Prekmurje Beltinci,

uveljavil se je kot trener, sodnik in v širšem krogu republiške in športne KZ. On in Andrej

Mlinarič sta bila najzaslužnejša za razvoj in dosežke pomurskega kolesarstva (Maučec, 1994).

Priredili so 28 dirk po Pomurju, na katerih je sodelovalo ogromno talentiranih članov kluba,

ki so krojili slovenski in jugoslovanski vrh. Največ je dosegel mag. Jože Šantavec, ki je bil član

jugoslovanske reprezentance. Ker pa so dosežki zahtevali več denarja, je zanimanje po letu

1963 začelo upadati in le peščica ljudi je obdržala klub pred propadom (Maučec, 1994).

Do leta 1975 so se v klubu zaradi pomanjkanja financ ukvarjali samo s turističnim

kolesarstvom, zato je dosti perspektivnih kolesarjev prestopilo v mariborski Branik. Ob 25-

obletnici se je materialno stanje v klubu izboljšalo in kupili so pet novih koles, da so lahko

vključili več mladih. Ob jubileju se je klub preimenoval v KK Pomurje Beltinci in se vključil v

ŠD Pomurje iz Murske Sobote in s tem pridobil boljše možnosti za razvoj. Klub je ob

praznovanju 30-letnice delovanja, leta 1977, prejel Bloudkovo plaketo, saj so se udeleževali

dirk po Sloveniji in Jugoslaviji ter osvojili vse možne naslove v turistični konkurenci.

Najzaslužnejšim pa so podarili tudi zlate, srebrne in bronaste plakete (Maučec, 1994).

Slika 18. 30-letnica kluba leta 1977 – tekmovalci prihajajo na cilj (Maučec, 1994).

Štefan Titan je eden izmed zaslužnih za razvoj kolesarskega športa pri nas. Na njegovo

pobudo je bil leta 1988 ustanovljen KK Tropovci, kjer še danes opravlja funkcijo tajnika. Titan

se je uspešno uveljavil kot sekretar in trener kluba, pokazal pa je, da ima izjemne

organizacijske sposobnosti. Za svoje delo je prejel kar nekaj visokih priznanj. Pokazal se je kot

odličen organizator zahtevnih dirk za nižje kategorije (Maučec, 1994).

Pomurski kolesarji so nastopili na več prvenstvih v Jugoslaviji in Sloveniji in osvojili kar nekaj

prvih mest, ko je dogajanje v KK Pomurje Beltinci zamrlo, pa je KK Tropovci dopolnil njihove

uspehe. Jože Kavaš je prvič v zgodovini kluba, leta 1973 na 60 km dolgi progi v Tuzli, postal

jugoslovanski prvak. Leta 1983 in 1984 je Janko Holer v Poreču v ciklokrosu postal prvak. V

Zagrebu pa je leta 1990 Simon Šooš na mladinski kolesarski dirki na 1 km osvojil prvo mesto.

Šooš je osvojil prvo mesto na dirkah za prvenstvo Slovenije v letih 1987 in 1990. Med leti

1967 in 1976 so na dirki za prvenstvo Slovenije v veliki večini kolesarji KK Pomurje zasedali

45

posamezno ali ekipno prvo mesto. Kasneje so zelo dobro tekmovali v prvenstvu Slovenije in

občasno dosegli kakšen ekipni ali posamičen naslov prvaka (Maučec, 1994).

Žal nadaljnjih zapisov v literaturi o tem, kdaj je razpadel KK Pomurje in kako se je razvijal KK

Tropovci, ni. Vemo le to, da je slednji edini aktiven kolesarski klub v Pomurju in da so naši

kolesarji nekdaj dosegali zelo dobre rezultate. Danes pa žal ta šport pri nas več ni tako

razširjen, razen za tiste, ki se ukvarjajo z njim ljubiteljsko.

3.3.7. Košarka

Začetki košarke v Prekmurju segajo v 1921. leto, ko je bil Ciril Hočevar premeščen v Mursko

Soboto in je postal načelnik sokolskega društva. Začeli so igrati košarko in takoj naslednje

leto odigrali tekmo, ki je morda celo prva tekma na Slovenskem, vendar zaradi pomanjkanja

zanesljivih podatkov tega ne moremo vedeti. Kmalu po drugi svetovni vojni je Adi Klojčnik, ki

je bil profesor športne vzgoje na soboški gimnaziji, začel razvijati košarko. Na teniškem

igrišču pri nogometnem igrišču Mure so si gimnazijci postavili zasilne koše in se tam zbirali ob

večerih. Kasneje so pod vodstvom Klojčnika pri domu Partizan v Murski Soboti uredili

košarkarsko igrišče. Fizkulturno društvo Sobota je bilo ustanovljeno leta 1946 in je imelo

košarkarsko sekcijo. Ta je imela moško in žensko ekipo, ki je bila v glavnem sestavljena iz

gimnazijcev. Moške je vodil Evgen Titan, ženske pa Feri Hochstätter (Pavlovič, 2000).

V pripravah na republiško prvenstvo so Sobočani igrali prijateljske tekme s soboškimi vojaki.

V Ljubljani so leta 1946 odigrali prvo uradno tekmo. Božidar Marinič je bil pobudnik, da so se

eno leto kasneje tudi v Lendavi začeli ukvarjati s košarko. Zanimanje je bilo večje kot za

nogomet, saj je vedno več gledalcev spremljalo tekme košarke. Imeli so pionirsko, mladinsko

in člansko ekipo. Po odhodu Mariniča iz Lendave leta 1948 in zaradi ljubosumnosti

nogometašev je v Lendavi začela košarka nazadovati. Istega leta so v Murski Soboti

organizirali tretje člansko prvenstvo Slovenije, ki je bilo zelo pomembno za razvoj košarke v

Pomurju. Ogledalo si ga je veliko gledalcev (Maučec, 1995).

Slika 19. Moštvo KK Nafte leta 1948/49 pred zgradbo TVD

Partizan (Horvat Meštrovič, 2013).

Ker so bile potrebe za razvoj košarke jasne, so Sobočani leta 1950 na Pokljuko na

inštruktorski tečaj poslali igralca Milana Horvata, na trenerski tečaj leta 1952 na Bledu pa

46

profesorja Draga Berganta. Ko je Klojčnik odšel v Ljubljano, se je razvoj košarke pri nas

ustavil, ponovno pa je zaživel leta 1953, ko je prišel profesor Evgen Titan na soboško

gimnazijo. Prišlo je do zelo pospešenega razvoja in 10 let kasneje se je soboška ekipa Partizan

uvrstila v 2. slovensko ligo (Pavlovič, 2000). Na pobudo Titana so na gimnaziji ustanovili

Športni aktiv gimnazije, ki je ustanovil več sekcij (tudi košarkarsko). Takrat se je košarka v

Pomurju razvijala preko ŠAG-a. Gimnazijci so organizirali medrazredna in medšolska

tekmovanja – najpogosteje s soboško ekonomsko šolo in ptujsko gimnazijo. Kasneje so se

tudi na drugih srednjih in osnovnih šolah pričeli ukvarjati s košarko (Maučec, 1995).

Ker je bilo v Pomurju vedno več košarkarskih moštev, so leta 1959 v Murski Soboti ustanovili

iniciativno odbor za košarko. Vodil ga je Titan, v njem pa so bili večinoma dijaki soboških SŠ.

Prirejali so ligaško tekmovanje, v katerem je prvo leto tekmovalo 5 moških in 2 ženski ekipi,

naslednje leto pa že 8 moških in 5 ženskih ekip. Ker pa je bilo izredno veliko zanimanje za

košarko, so pri gimnaziji začeli graditi novo igrišče. V Murski Soboti je 11 kandidatov uspešno

opravilo inštruktorski in sodniški tečaj, ki ga je vodil košarkarski strokovnjak iz Beograda. Leta

1960 so ustanovili Pomursko košarkarsko podzvezo, katere predsednik je bil učitelj športne

vzgoje na OŠ I, Peter Juteršnik st. S tem so množično vključevali mladino, saj so prirejali

tekmovanja za vse kategorije, usposabljali organizacijske in strokovne kadre ter gradili igrišča

na šolah in društvih Partizan. Učitelji športne vzgoje so imeli pomembno vlogo pri širjenju

košarkarske igre, ker so jo vključili v pouk ter v šolska športna društva (Maučec, 1995; Horvat

Meštrovič, 2013).

Murska Sobota je ena izmed treh slovenskih mest, kjer se je košarka najprej začela razvijati.

Pri nas je doživela razmah, ko so leta 1960 začeli prirejati pionirske festivale. Peter Juteršnik

st. je organiziral prvo tako tekmovanje, ki je bilo v Pomurju množično – sodelovalo je 22

fantovskih in 16 dekliških moštev. Od leta 1969 so začele tekmovati šolske reprezentance, ne

več klubska moštva (Horvat Meštrovič, 2013).

Zimska pomurska košarkarska liga je bila prvič prirejena v sezoni 1963/64, eno sezono

kasneje pa prvič tekmovanje mladincev in mladink. V tistem obdobju je košarka že bila zelo

množična, udeleževali pa so se različnih tekmovanj – pomurska, srednješolska in zimska liga

ter tekmovanje pionirjev. V pomurski ligi so tekmovale samo štiri ekipe, saj sta košarkarski

sekciji iz Lendave in Puconcev prenehali delovati. Košarkarji so odigravali vedno več

mednarodnih tekem, saj so s tem pridobivali dragocene izkušnje. Leta 1966 je bilo v Pomurju

že kar nekaj sodnikov, zgrajenih pa je bilo že pet košarkarskih igrišč (Maučec, 1995).

Slika 20. Košarkarice Pomurja s funkcionarji leta 1955 (Maučec, 1995).

47

Štajerska košarkarska liga za člane je bila ustanovljena 1967. leta. V njej je sodelovalo sedem

ekip, med njimi je bila tudi ekipa Partizan Murska Sobota, ki je v prvem letu tekmovanja

zasedla odlično drugo mesto. Kasneje v istem letu so ustanovili zimsko štajersko košarkarsko

ligo, ki je služila kot priprava za moštva iz SV Slovenije na novo tekmovalno sezono. 1968.

leta je ŠŠD Enotnost na soboški gimnaziji prvič priredilo spominsko tekmovanje Stanka

Bloudka, saj so tistega leta prejeli Bloudkovo plaketo za dobro opravljeno delo v šolskem

športu in v telesni kulturi. Sodelovala je dijaška in študentska mladina, tekmovanje pa se je

ohranilo dolga leta (Maučec, 1995).

Od začetka sedemdesetih let so se tudi lendavski pionirji redno udeleževali občinskih in

medobčinskih tekmovanj. Da bi košarko približali širšemu krogu ljudi, so se v pomursko ligo

vključili starejši člani, z imenom »Old boys«. Konec sedemdesetih pa so končno ustanovili

klub, ki se je imenoval Lindau. Igralce so pridobivali iz prejšnjih pionirskih selekcij. Na začetku

je imel klub finančne težave ter pomanjkanje strokovnega kadra, vendar ni manjkalo

zanesenjakov, ki so se trudili z ohranjanjem kluba (Zbornik občine Lendava, 1981).

V letu 1970 je pomurska košarka doživljala razcvet v ženski konkurenci, saj so v soboškem

Partizanu ustanovili žensko ekipo. Tekmovale so v štajerski ligi in se že prvo leto uvrstile v

slovensko ligo, postale pa so tudi mladinske prvakinje Slovenije. V sezoni 1977/78 so

ustanovili super ligo, kjer je tekmovalo osem ekip, ki so si v pretekli sezoni v deljenih ligah

prislužile vstop. Pomurje je nekaj let tekmovalo v tej ligi, kar je bil največji uspeh ženske

košarke v Pomurju, uvrstile pa so se tudi v četrtfinale za pokal Jugoslavije. Največji uspeh

pomurske košarke pa so dosegle z uvrstitvijo v drugo zvezno ligo v Jugoslaviji leta 1980/81.

Žal je bila konkurenca premočna za mlade in neizkušene igralke, zato so v tej ligi tekmovale

le eno leto. Ker je bila pomurska ženska košarka nekaj časa vidna v slovenskem prostoru, so

bile nekatere košarkarice izbrane za športnice Pomurja – Ivanka Šomaz trikrat, Zdenka

Benko, Greta Kardoš in Marina Šiško vse po enkrat. Košarkarice Pomurja so se v prvo ligo

vrnile v sezoni 1994/95, vendar so na koncu zasedle predzadnje mesto (Maučec, 1995).

Skupščina TKS Slovenije je leta 1976 sprejela »Portoroške sklepe«, zaradi katerih so se

pojavile spremembe. Na podlagi tega je nastala Pomurska košarkarska zveza Murska Sobota,

ki je vključevala klube iz Murske Sobote, Radencev in Ljutomera, znotraj te pa odbor za

vrhunski šport in strokovni svet. Enotna ekipa, ki je tekmovala v slovenski ligi, je bila

sestavljena iz igralcev vseh treh ekip, imenovala pa se je Pomurje – Radenska (Maučec,

1995).

Kadetinje in mladinke so bile vsako leto v vrhu slovenske košarke, košarkarice ŠŠD Enotnost

iz soboške gimnazije pa so leta 1982 v srednješolskem finalu postale prvakinje Slovenije. Tudi

člani Pomurja so istega leta dosegli prvo mesto v drugi slovenski ligi in se po kvalifikacijah

uvrstili v prvo slovensko ligo, iz katere so žal izpadli po eni sezoni (Maučec, 1995).

48

Moška ekipa Pomurja je leta 1993 razpadla, zato so z namenom oživitve moške košarke v

pomurski metropoli naslednje leto na pobudo Petra Juteršnika ml. ustanovili KK Creativ.

Creativ in OŠ I Murska Sobota sta organizirali dve enotedenski poletni košarkarski šoli, ki sta

doživeli množičen odziv, organizirali pa so tudi celotno košarkarsko šolo, ki je vključevala

približno 143 otrok iz osnovnih šol v Murski Soboti (Maučec, 1995).

Ker pa literature od leta 1995 do danes žal ni, ne vemo točno, kaj se je v tem času dogajalo z

razvojem košarke v naši pokrajini. V današnjih časih je v Pomurju kar nekaj ekip, kar pomeni,

da je ta šport še vedno med bolj popularnimi. Moška ekipa tekmuje v 3. SKL pod imenom KK

Radenska Creativ, ženski klub ŽKK Pomurje pa se je pred nekaj leti soočal s pomanjkanjem

zanimanja in so ostali brez članske ekipe, vendar imajo oboji veliko podmladka in s tem

možnost, da v bodoče dosežejo še boljše rezultate, kot so jih dosegali v času Jugoslavije.

3.3.8. Lovsko strelstvo

Na začetku druge svetovne vojne je Madžarska okupirala Prekmurje in s tem se je začel

nekajletni zaton razvoja lovskega strelstva. Kot večino ostalih društev in organizacij so

prepovedali tudi Slovensko lovsko organizacijo. Šele po koncu vojne so nekatere športne

panoge spet zaživele in si z leti opomogle od posledic. V Zborniku občine Lendava (1981) je

zapisano, da je bilo včasih več različnih oblik lovske organizacije. Takoj po drugi svetovni

vojni so nastajala manjša lovska društva, ki so se ravnala na podlagi začasnega zakona o lovu.

Začelo je prevladovati mrtvilo, saj so morali večino orožja oddati, kljub vsemu pa je v Murski

Soboti ostalo veliko kosov. Boljša lovišča so dali v zakup denarnim mogotcem in lovski družbi,

slabša lovišča pa so kasneje kupili lovci. Po osvoboditvi Prekmurja aprila 1945 je Ministrstvo

za notranje zadeve Slovenije 12. septembra odobrilo nadaljnje delovanje lovskih društev in

naslednje leto je nastalo v Prekmurju kar nekaj lovskih družin. Ustanovili so tudi okrajni

lovski svet v Murski Soboti in Dolnji Lendavi (Poredoš, 1981). Naslednje leto je v Lendavi

nastal okrajni lovski svet, pozneje pa Lovska podzveza, v kateri je bilo 16 lovskih družin in 72

članov (Zborniku občine Lendava, 1981). Prvo povojno nagradno streljanje so organizirali 1.

maja 1951 v Murski Soboti. Vsako leto se je streljanja udeležilo več družin. V Murski Soboti je

streljanje potekalo na travniku pri fazaneriji, streljanje z risanico pa na novozgrajenem

strelišču ob fazaneriji in Ledavi (Poredoš, 1981).

Slika 21. Strelsko tekmovanje na glinaste golobe v Murski Soboti leta 1952 (Poredoš, 1981).

49

Vsako leto so lovske družine prirejale tekmovanja v streljanju na glinaste golobe, v tarčo

srnjaka, nekateri pa tudi na bežečega zajca. Vendar pa o nekaterih ni zapisanih nobenih

podatkov – kdo je bil organizator, kdo je sodeloval, kakšne so bile nagrade … Najverjetneje je

več lovskih družin organiziralo tekmovanja, ampak ni zapisov o tem in lahko samo sklepamo.

Poredoš (1981) je zapisal, da je upravni odbor Okrajne lovske zveze Murska Sobota leta 1954

sprejel predlog, da izdajo znak »mojstrski strelec« in predpišejo norme za dosego naziva, da

bi s tem povečali zanimanje za ta šport. V Prekmurju se je nasploh prvič o lovskem strelstvu

pisalo v Lovcu novembra 1955/56.

Prvo ekipno tekmovanje je bilo organizirano s strani OLZ Murska Sobota 9. septembra 1956

pri fazaneriji. Tekmovalo je 25 ekip iz 21 lovskih družin, vsega skupaj s posameznimi

tekmovalci je bilo 104 lovcev. V reviji Lovec 1956/57 je marca izšel članek, ki je prvič športno

streljanje opredelil kot panogo lovske dejavnosti. Avtor je zapisal, da je ta šport premalo

razvit in bi se morali zgledovati po Prekmurju, ker je tu streljanje na glinaste golobe že

tradicionalno. Zaradi želje, da se ta šport čim bolj razvije, je OLZ Murska Sobota izdala

»Pravilnik pri streljanju na glinaste golobe«. Vsaka družina je imela strelskega referenta, ki je

vodil streljanje in je imel pregled o uspehih članov in tistih gostov, ki se udeležijo vaj.

Referent je sodeloval z OLZ, ki je na vsako prireditev poslala zastopnika (Poredoš, 1981).

Prvo tekmovanje po vojni je potekalo v Ljubljani 8. septembra 1957, kamor so prišle tri ekipe.

Največja lovska prireditev do tedaj je bila avgusta 1957, ko je OLZ Murska Sobota priredila ob

35-letnici PLD Pomurski lovski teden. Na tekmovanju je bilo skupno 245 strelcev. V kasnejših

letih ni bilo bolj množičnega streljanja. V Lovcu 1957/58 so zapisali, da do večjih uspehov, v

primerjavi z drugimi republikami ne bo prišlo, če se ne bodo bolj resno lotili zadeve in si

priskrbeli specialne tekmovalne puške in strelivo ter zgradili strelišča po mednarodnih

predpisih (Poredoš, 1981).

Leta 1960 so v Murski Soboti zgradili prvo strelišče, ki je vsaj delno odgovarjalo

mednarodnim predpisom, kar je pomenilo veliko prelomnico za lovsko strelstvo v Prekmurju.

Zaradi želje po čim večjem razmahu tega športa je LZ Pomurje marca 1961 obvestila

pomurske LD, kdaj je na voljo uporaba novega strelišča. Družine, ki so bile preveč oddaljene,

da bi izvedle tekmovanje na strelišču zveze, imajo možnost, da si izposodijo prenosne stroje

za metanje golobov, ki pa ne zadovoljujejo v hitrosti izmeta (Poredoš, 1981).

V sredini februarja 1965 so na 4. seji strokovnega sveta lovskih zvez Maribor, Celje, Ptuj in

Pomurje sprejeli sklep, da mora vsako leto ena LZ prirediti tekmovanje v streljanju na

glinaste golobe. Stroške tekmovanja, prehodni pokal in vse ostalo krije zveza, ki je

organizatorka. Prva je bila LZ Pomurje, ki je morala izdelati tudi osnutek pravilnika o

tekmovanju. Vse LD so morale uvesti pristrelitve risanic pred vsakoletnim začetkom lova in

tistim, ki ne zadovoljijo, izdajo prepoved za izvajanje lova. Ker je bilo v zadnjih letih veliko

50

nesreč, so na lovskih izpitih morali pokazati tudi osnovno znanje rokovanja z lovskim orožjem

(Poredoš, 1981).

LZS je želela spodbuditi večje zanimanje za lovsko strelstvo in je uvedla strelske značke, ki jih

je leta 1969 prvič podeljevala v Ljubljani na prvenstvu LZS. Velika prelomnica za ta športu v

Prekmurju je bila leta 1970, ko so se začeli lovci opremljati s tekmovalnimi puškami in

primernim strelivom (Poredoš, 1981).

Slika 22. Prvenstvo LZS v Kopru leta 1972

(Poredoš, 1981).

Vedno bolj je bilo opaziti, da so Prekmurski lovci postali konkurenčni ostalim. Opozorili so

nase, saj so dosegali vedno boljše uvrstitve, pa naj bo to z LZP ali z ekipo Slovenije. Poredoš

(1981) je omenil, da so leta 1976 vse prekmurske lovske družine podpisale sporazum, da se

lovci morajo učiti streljati na strelišču. V naslednjih letih so naši strelci dosegali dobre

uvrstitve, vendar so že prej pokazali boljšo kvaliteto. Iz nekaterih tekmovanj v literaturi ni

podatkov in se ne ve, kakšne so bile uvrstitve, spet na drugih niso uspeli doseči vidnih

rezultatov. Kljub vsemu so postajali vedno boljši v streljanju v disciplini srnjak.

17. junija 1977 so na 2. seji skupščine ZLD Prekmurje ugotovili, da bo zaradi starih strojev v

Babičevi gramoznici potrebno zgraditi novo strelišče na drugi lokaciji. Ustanovili so iniciativni

odbor, ki je združeval sredstva za gradnjo pri Budinskem mlinu (v bližini Rakičana). Novembra

istega leta so vse, razen 6 LD iz lendavskega področja, ki so želeli graditi svoje strelišče,

podpisali samoupravni sporazum. Tudi LD iz Lendave so prispevala manjši delež. Zaradi težav

pri urejanju dokumentov se je gradnja ustavila za 3 leta. Februarja 1981 se je končno pričela,

na svečano otvoritev pa so lovci še čakali (Poredoš, 1981).

Z boljšimi rezultati so prednjačili Benko Štefan, Hodošček Geza, Radišič Branko in Gergar

Aleksander, ki so tekmovali na republiških in zveznih tekmovanjih. Nedvomno so imeli velik

vpliv na razmah lovskega strelstva v Prekmurju, dokazali pa so tudi, da sodijo v sam vrh

slovenskih strelcev na umetne golobe. Dosegli so kar nekaj zelo dobrih rezultatov, zasedali

prva mesta in naslove republiških prvakov, tudi na mednarodnih srečanjih so posegali po

najvišjih stopničkah. Nadaljnje literature o tem strelskem športu v Prekmurju ni, zato ne

vemo, kako dolgo se je še razvijal in kakšne rezultate so dosegali naši strelci.

51

3.3.9. Namizni tenis

3.3.9.1. NTK Lendava

Včasih je namizni tenis v Lendavi in celem Pomurju spadal med najpopularnejše športne

panoge in je vzgojil kar nekaj odličnih slovenskih igralcev (Občina Lendava 30 let v svobodi,

1975). Po vojni, leta 1946, je namizni tenis deloval v sklopu Fizkulturnega društva Nafta. Na

občnem zboru, ki je bil 15. decembra, so ugotovili, da so imeli veliko težav zaradi

pomanjkanja žogic, vendar so to rešili, priskrbeli pa so si dve mizi in so verjeli, da se bo v

nadaljnje klub lahko razvijal. Sekcijo je vodil dr. Karel Gosler. V okviru TVD Partizan Lendava

so začeli resneje igrati v letih 1962/63 (Zgodovina namiznega tenisa v Lendavi, 2009).

Vzpon v vseh kategorijah se je začel, ko sta prišla Štefan Klemenčič, ki je bil nekaj let vodja in

trener in je prejel veliko priznanj za svoje delo, ter Janez Šimonič. Šimonič je večinoma delal z

začetniki, Klemenčič pa z igralci, ki so bolje obvladali osnove. Trenirali so 3x tedensko,

kasneje vsak dan. Po dveh letih so začeli z dobrimi rezultati. Od leta 1963 do smrti

Klemenčiča imenujejo zlato obdobje namiznega tenisa v Lendavi (Zgodovina namiznega

tenisa v Lendavi, 2009).

Udeleževali so se različnih tekmovanj – pomurskega prvenstva, pionirskih, mladinskih,

članskih in mednarodnih tekmovanj. Največ turnirjev so se udeleževali v kategoriji pionirjev.

V literaturi je podanih nekaj lestvic iz različnih tekmovanj, vendar so napisane precej

nepregledno. Razvidno je, da so tekmovali v 1. in 2. republiški ligi, občinski A in B ligi ter

pomurski ligi in so dosegali iz leta v leto zelo različne rezultate. Včasih so bili višje na lestvici,

spet drugič so bili bolj v sredini, ali pa so izpadli iz lige.

Slika 23. Mladi igralci namiznega tenisa s trenerjema (Zgodovina namiznega tenisa v Lendavi, 2009).

V vseh kategorijah so posegali po prvih treh mestih tako posamezno kot ekipno na različnih

tekmovanjih. Leta 1985 pa je namizni tenis v Lendavi prenehal delovati. Da bi ga oživili, so

leta 1999 in 2000 organizirali mednarodni turnir Klemenčič – Šimonič, ki se ga je udeležilo

kar nekaj rekreativnih tekmovalcev. Znova so se vrnili leta 2001 z novim imenom – LM-KO

Lendava in zaigrali v 3. ligi, po samo 4 letih pa so prišli v 1. ligo. H klubu so pristopili Sašo

52

Ignjatovič, Hinko Zajtl in Dragotin Šurbek ml. in leta 2005/06 so po petih letih prevzeli

Mariborčanom naslov državnega prvaka v 1. SNTL. Leta 2006 pa je nekaj ključnih igralcev

zapustilo klub in s tem so izpadli iz 1. in 2. lige v 3. ligo na zadnje mesto (Zgodovina

namiznega tenisa v Lendavi, 2009).

Veliko priznanje temu pomurskemu športu je bilo, ko je izmed 11-članskega vodstva NTZS, 7

članov prihajalo iz Pomurja, Tibor Šimonka (nekdanji član TVD Partizan Lendava) pa je bil

izvoljen za predsednika. Lendava je kot slovenski podprvak leta 2005 nastopila v 2. krogu

tekmovanja ETTU, ki je v Evropi drugi po kakovosti. V osmini so izgubili proti klubu iz Francije,

vendar so dosegli izjemen mednarodni uspeh (Zgodovina namiznega tenisa v Lendavi, 2009).

V letih 1974, 1978, 1980, 1985 se niso oziroma so se zelo malo udeleževali članskih ali

mladinskih tekmovanj, ampak ni zapisov ali ni bilo financ, tekmovalcev ali je bil kak drug

razlog, da je bilo tako. Naslov DP v samostojni Sloveniji je definitivno pripomogel k razvoju

tega športa v Lendavi in okolici. V literaturi manjka zapis, kje so igralci trenirali, koliko je bilo

včlanjenih tekmovalcev, kaj so naredili, da bi dosegli čim boljši razvoj namiznega tenisa in še

kakšni drugi podatki, ki nas zanimajo.

3.3.9.2. NTK Sobota

V literaturi manjkajo zapisi, kaj se je dogajalo z namiznim tenisom v Murski Soboti med leti

1934 in 1965, ko je 5. Septembra 1967 nastal eden izmed najboljših klubov namiznega tenisa

v Sloveniji – NTK Sobota. Tekmovali so v 2. slovenski namiznoteniški ligi in sčasoma začeli

dosegati vedno boljše rezultate. Osvojili so 16 naslovov jugoslovanskih prvakov in 140

naslovov slovenskih prvakov. Uvrščajo ga med najuspešnejše športne panoge pri nas zaradi

uspehov, ki so jih prinesli tekmovalci. Prvi predsednik je bil Jože Žekš (1965–1969). Na

začetku so trenirali v prostorih dijaškega doma v Murski Soboti, ko se je zanimanje povečalo,

pa so se preselili v staro ekonomsko šolo. Borili so se z zagotavljanjem finančnih sredstev in

športne opreme in nekako jim je dobro uspevalo poskrbeti za svoje varovance. Drago

Kolmanič, ki je bil predsednik kluba med leti 1973 in 1978, je bil na podlagi odličnega dela v

klubu izvoljen za podpredsednika Namiznoteniške zveze Slovenije (NTK Sobota, 2015).

Igralce so stimulirali tudi s štipendijami, saj so bili postavljeni zelo visoki cilji za kvaliteto in

uspešnost že med mlajšimi ekipami. V enem obdobju so trenirali celo z dvema trenerjema.

Kvaliteta dela se opazi že po tem, da nekdanji tekmovalci aktivno sodelujejo s klubi doma ali

v tujini kot trenerji ali v kakšni drugi vlogi. Ob 20. obletnici je bilo v klubu 60 igralcev, 20

amaterskih delavcev (starši, trenerji za mladino, prevozniki …) in profesionalni trener. Velike

zasluge za uspešno voden klub pripisujejo gonilni sili Mirku Ungerju, ki je bil hkrati glavni

trener in tehnični sekretar. Bil je tudi kapetan vseh moških selekcij Republike Slovenije, v

samostojni Sloveniji pa tri leta selektor kadetske in mladinske reprezentance. Za svoje delo je

53

dobil več priznanj – Bloudkovo plaketo, priznanje Namiznoteniške zveze Slovenije in druge

(NTK Sobota, 2015).

Slika 24. Štefan Kovač, Borut Veren, Boris Horvat večkratni ekipni prvaki Slovenije in Jugoslavije, posamični prvaki in v dvojicah, nosilci medalj z EP (NTK Sobota, 2015).

V obdobju od osamosvojitve Slovenije je klub osvojil 70 naslovov prvakov, v prvi slovenski ligi

pa so štirikrat zasedli tretje mesto. Jan Žibrat je dosegel zelo dober rezultat na evropskem

prvenstvu v Sarajevu leta 2007, ki je edini v zgodovini kluba zasedel drugo mesto v dvojicah

pri kadetih. V Istanbulu na EP za mladince je leta 2010 osvojil bronasto medaljo posamezno

in v dvojicah. Prav tako je Štefan Kovač v dvojicah leta 1978 v Barceloni na EP za mladince

osvojil bronasto medaljo. Kovač in Borut Veren držita najboljšo klubsko uvrstitev na ekipnih

EP, kjer sta leta 1976 v Avstriji zasedla tretje mesto. Kovač pa je bil nekoč tudi član izbrane

vrste Jugoslavije ter Slovenije, kar je zelo velik dosežek. V zadnjih letih uspešno vodi člansko

ekipo Keme iz Puconcev, saj so večkrat bili članski ekipni prvaki in pokalni zmagovalci (NTK

Sobota, 2015).

V današnjem času je klub ostal brez profesionalnega trenerja, ki je bil v klubu od leta 1977

zaradi pomanjkanja financ. V letu 2015 je bilo registriranih 35 članov. Klub je bil sedemkrat

izbran za najboljši športni kolektiv in trije posamezniki (Jože Žekš, Igor Vinčec in Štefan

Kovač) so bili sedemkrat izbrani za najboljše športnike v Pomurju (vsi naslovi so bili pred

osamosvojitvijo) po izboru Vestnika in Pomurcev. Postavljenih imajo nekaj ciljev – predvsem

želijo dobiti svoje prostore za delovanje in osvojiti državni naslov posamezno in ekipno pri

članih (NTK Sobota, 2015). Glede na preteklost tega kluba bi bilo škoda, da bi ta dejavnost pri

nas zamrla, saj se nekateri klubi ponašajo z zelo bogato zgodovino. Nedvomno pa bi bilo

potrebno povečati zanimanje pri ljudeh.

54

3.3.10. Nogomet

3.3.10.1. NK Mura

Med vojno je dogajanje za kratek čas zamrlo, vendar so se mladi kmalu začeli dobivati in

igrati nogomet. Po kapitulaciji Madžarske, leta 1944, je bilo precej nogometašev aretiranih,

drugi pa so dejavnost opustili. SK Mura je v času vojne imela v svojih vrstah veliko naprednih

Slovencev, ki so bili usmrčeni ali odpeljani v koncentracijska taborišča, ker so bili

organizatorji ali samo simpatizerji Osvobodilne fronte. Med drugo svetovno vojno je Mura

nastopala v sezoni 1941/42 v 1. razredu Szekesfehervarszke nogometne podzveze in se v

drugem letu uvrstila v 2. madžarsko ligo (Maučec, 1988). Odigrali so občutno manj tekem, a

navijači so ostali zvesti ekipam in jih še naprej spodbujali. Med vojno so obnovili igrišče Mure

(Horvath, 2004).

Po drugi svetovni vojni se je nogomet začel igrati v okviru soboškega Partizana, vodil pa jih je

igralec in trener Kukanja. Mura je zaradi odhodov na študij in k lendavski ekipi nekaj časa

doživljala krizo, a so se pobrali in se leta 1950 uvrstili v osmino finala za pokal Jugoslavije,

kjer so visoko izgubili s splitskim Hajdukom. Odigrali so večje število prijateljskih tekem z

domačimi in tujimi ekipami, imeli pa so veliko podporo s tribun, iz katerih so jih spremljali

privrženci (Maučec, 1988).

Slika 25. Tekma med Muro in Hajdukom v Murski Soboti leta 1948 (Maučec, 1993).

Nekateri pomurski nogometaši so redno nastopali v reprezentanci Prekmurja in mariborske

podzveze in s tem dokazali, da se pri nas posveča skrb za vzgajanje mladine v dobre

športnike. Ker je nogomet pri nas dobival na veljavi, je bila jeseni 1956 ustanovljena

pomurska liga, leta 1960 pa so ustanovili tudi Nogometno podzvezo Murska Sobota ter eno

leto kasneje Podzvezo sodnikov Murska Sobota. Takrat je bilo registriranih 5 klubov iz

Pomurja in 110 nogometašev (Maučec, 1988).

Ker se je tekmovalni sistem redno spreminjal, so pomurski klubi igrali v vzhodni skupini

slovenske lige (od leta 1952 naprej), v hrvaško-slovenski ligi (1955–1957), pomurski ligi

55

(1956–1977, saj se je potem razdelila na dve ligi v MNZ Murska Sobota in dve ligi v ONZ

Lendava, od leta 1983 pa se je spet združila v enotno pomursko ligo, ki je delovala do leta

2013 in se potem spremenila v 3. SNL vzhod) in nekaterih drugih. V dvanajstih letih obstoja

vzhodne conske lige (1964–1976) je igralo v njej osem pomurskih ekip (Maučec, 1988). Mura

je v nekaterih nastopala boljše, v drugih spet slabše. Odigrali so tudi nekaj močnih tekem s

klubi in reprezentancami, ki so bili v Murski Soboti na pripravah (Maučec, 1993).

Največji uspeh po vojni je Mura dosegla, ko se je uvrstila v zahodno skupino 2. zvezne

jugoslovanske lige in si s tem pridobila ogromno simpatizerjev. Na koncu sezone so izpadli, a

so se že naslednje leto ponovno kvalificirali. Pogosto so menjavali trenerje in ker so njihovi

igralci odhajali k drugim klubom, so privabljali nove, da bi se okrepili. Nekaj časa so solidno

tekmovali, nato pa v sezoni 1973/74 izpadli iz nje, ker niso imeli veliko dobrih igralcev. V tem

obdobju je Mura dosegla lep uspeh, saj je postala pokalni prvak Slovenije (Maučec, 1988).

V tekmovalni sezoni 1977/78 je v Murski Soboti nastala Medobčinska nogometna zveza, ki je

združevala tri občine (Maučec, 1988). Mura je bila nekaj let v enotni slovenski ligi pod samim

vrhom lestvice. V sredini osemdesetih let je zaradi odhodov starejših in bolj izkušenih

igralcev črpala veliko igralcev iz mlajših selekcij, ki so v tem času že imeli nekaj let treningov

za sabo. Ker so videli, da imajo mladi premalo izkušenj, so pripeljali okrepitve, s katerimi so

osvojili naslov pokalnega prvaka NZS. To je bilo veliko priznanje za odlično delo v pomurskem

nogometu. Takrat so odigrali kar nekaj tekem z reprezentancami ali klubi, ki so se na

njihovem igrišču pripravljali na tekmovanja (Maučec, 1993).

Z osamosvojitvijo je spet prišlo do spremembe tekmovalnega sistema in ustanovljena je bila

prva slovenska nogometna liga, v kateri so tekmovale ekipe Mure, Nafte in Beltincev. V tem

obdobju so v Murski Soboti prenovili stadion Fazanerijo. Poleg slačilnic, kopalnic in klubskih

prostorov so dokončno opremili tudi tribune, stadion pa je v tistih časih veljal za enega

najlepših v Sloveniji (Maučec, 1993).

Slika 26. Nove tribune na stadionu NK Mura (Maučec, 1993).

Ker je Mura eden največjih klubov v Prekmurju, bi pričakovali, da bodo imeli veliko literature

o svojih preteklih dosežkih in poteku razvoja. Vendar žal ni tako, saj je že kar precej let nazaj

56

bila nazadnje združena njihova zgodovina na enem mestu. Klub je po osamosvojitvi igral v 1.,

2., 3. SNL in 1. SML, v evropskih pokalih pa so prišli do 4. kroga, kjer so izgubili. Dosegli so

veliko, za našo majhno pokrajino. Že vrsto let imajo šolo za mladino in iz nje izhaja precej

talentov in odličnih igralcev, ki igrajo v različnih domačih ter tujih klubih. V Prekmurju je

finančno stanje zelo slabo, ampak navijačev je vedno ogromno, ki spodbujajo domači klub na

vsaki tekmi, kar veliko pomeni.

3.3.10.2. NK Nafta

Lendava je v sezoni 1942/43 igrala v 2. razredu szombathelyske skupine, največ tekem pa je

med vojno odigrala z Muro. V tem težkem obdobju so privrženci zbrali toliko moči, da so

obnovili igrišče v Lendavi v zelo kratkem času (Horvath, 2004). Klub je dobil nove igralce, leta

1946 postal prvak Slovenije in se uvrstil v 1. zvezno ligo (Maučec, 1988). Lendava se je

preimenovala v TD Nafta in takrat so doživljali zlate čase. Pred začetkom jugoslovanske lige

so se udeleževali prijateljskih turnirjev, kjer so pokazali veliko znanja in zato so se tam vedno

bolj posvečali nogometu. Povečali so igrišče, pri čemer so jim pomagali delavci na naftnih

poljih. Vedno več ljudi je z veseljem spremljalo njihove tekme in jih spodbujalo (Horvath,

2004).

Bili so najmanjše mesto, ki je kdaj doživelo tak uspeh, vendar se niso dolgo veselili, saj so

zaradi finančnih težav zapustili ligo. Ker od NZS niso dobili obljubljenega denarja, so si igralci

sami ali pa so jim njihovi ljubitelji plačevali potovanja na zadnje tekme. Tekmo med Nafto in

Partizanom si je v Lendavi ogledalo 3.000 ljudi, kar je bilo zelo spodbudno in je pokazatelj,

kako priljubljen je postal ta šport (Horvath, 2000). Spet v drugi literaturi je zapisano, da

zadnjih tekem v 1. zvezni ligi sploh niso odigrali in da si je tekmo s Partizanom ogledalo

približno 1500 ljudi, kar je pol manj in to je velika razlika.

Slika 27. "Zlata ekipa" pred tekmo s Partizanom leta 1946 (Horvath, 2004).

V Pomurju je zanimanje za nogomet naraslo predvsem takrat, ko so se domači klubi pomerili

z bolj znanimi tujimi ekipami. Tekme so si ogledale velike množice ljudi (Maučec, 1988). V

obdobju po 2. svetovni vojni večkrat zasledimo, da so igralci večinoma na prijateljskih

57

tekmah zaradi nekorektnega sojenja, grobosti na igrišču ali podobnih razlogov, zapustili

igrišče predčasno (Horvath, 2004).

Na začetku petdesetih let so se nekatere pomurske ekipe pričele posvečati tudi mlajšim

selekcijam in prirejale srečanja med njimi. V NK Nafta to ni trajalo dolgo, ker so se bolj

ukvarjali s člansko ekipo in pozabili na druge selekcije. Tako jim je ostala samo pionirska

selekcija, veliko mladih pa je izgubilo priložnost za igro. Problem so jim predstavljali tudi

premajhni klubski prostori, ki so jih zgradili z veliko prostovoljnega dela, ob pomoči

gradbenega podjetja. Začelo se je načrtno delo z mlajšimi, zato so poslali Ladislava Töröka na

enomesečno izobraževanje za inštruktorja (Horvath, 2004).

Nafta je nekaj let doživljala krizo, za neuspehe pa naj bi bili krivi igralci, ki niso obiskovali

treningov, vodstvo ter sodniki, ki so sodili proti njim. Edini pozitiven dejavnik v tistem času so

bili ljudje, ki so jim nudili moralno podporo. Prišlo je do odhodov nekaterih ključnih igralcev,

zato so nekaj časa igrali z mlajšo zasedbo. Opaziti pa je bilo vzpon drugih pomurskih ekip, ki

so na tekmah prikazale lepo igro ter dobre rezultate. Začeli so prirejati turnirje za veterane in

pionirje, na slednjih pa so odkrili, da je v Pomurju veliko talentov (Horvath, 2004). V dveh

letih je število igralcev zelo naraslo in tako je bilo leta 1962 že 721 registriranih

nogometašev. Pomurski nogomet je bil v neverjetnem razcvetu (Maučec, 1988).

Nafta je v zadnjih letih doživljala vzpone in padce, v nekem obdobju se je stanje tako

poslabšalo, da so zaradi finančnih težav skoraj izstopili iz lige. Vodstvo je želelo na različne

načine pridobiti potrebna sredstva, prirejali so veselice, tombole in druge prireditve, za

pomoč pa so prosili tudi občinske organe. Nemalokrat so zamenjali vodstvo in igralsko

zasedbo za mlajše, ki bi v klub vnesli potrebno svežino (Horvath, 2004). Občasno so se

opravljali finančni pregledi po klubih in na račun tega je Nafta izpadla iz slovenske lige zaradi

kršitve amaterizma (Maučec, 1988).

V sezoni 1976/77 je mladinska ekipa Nafte dosegla vrhunec, ko je osvojila pokal Tita na

območju Slovenije in bila uvrščena med 8 najboljših mladinskih ekip v Jugoslaviji (Horvath,

2000). Učenci OŠ Draga Lugariča pa so zmagali na prvenstvu osnovnih šol. Več pozornosti so

začeli posvečati podmladku in tako so nabrali za štiri ekipe mladih (Horvath, 2004). V

naslednji sezoni so se zaradi portoroških sklepov uveljavljale selekcije in spremembe v

tekmovalnem sistemu (Maučec, 1988). Istega leta je nastala Občinska nogometna zveza

(danes MNZ) v Lendavi in je združevala sedem občin, ki so vključevale 23 klubov ter 1404

registriranih igralcev. O tem kako popularen je nogomet pri nas, priča podatek, da 8 klubov iz

MNZ Lendava deluje že več kot 50 let (Medobčinska nogometna zveza Lendava, 2008).

Slika 28. Mladinska ekipa Lendave v Boki Kotorski (Horvath, 2004).

58

Nafta je v enotni slovenski ligi doživljala veliko vzponov in padcev, saj je imela stalne

probleme z igralci, ki so premalo trenirali in so bili nedisciplinirani. Nekateri ključni igralci so

zapustili ta šport, šli služit v vojsko ali pa odšli delat v tujino. Dostikrat so igrali z mlajšimi

nogometaši in za nekaj časa celo izpadli iz lige. Tudi gledalci so opazili pomanjkanje

motivacije in niso več kazali toliko navdušenja. Klub je bil stalno v finančnih težavah, iz

katerih se ni mogel nikakor rešiti, vodstvo pa je menilo, da nimajo dovolj podpore iz

Lendavske nogometne zveze. Tudi s podmladkom se ni delalo tako kot so si zadali (Horvath,

2004).

Po osmih letih je Nafti spet uspel preboj med najboljše slovenske klube, saj so se tako jeseni

kot spomladi precej okrepili z novimi igralci. Gledalci so se v velikem številu začeli pojavljati

na tekmah (Horvath, 2004). Po osamosvojitvi je Nafta tekmovala v 1. SNL, a je hitro izpadla,

ker je nekaj nosilcev igre odšlo iz kluba. Opažalo se je tudi to, da se vodstvo kluba v prejšnjih

letih ni veliko ukvarjalo z mlajšimi selekcijam, ampak so se bolj usmerjali na člansko ekipo

(Horvath, 2000).

V sredini devetdesetih let se je materialni položaj kluba izboljšal zaradi podpore glavnega

sponzorja, podjetja Nafte, igra pa se je le začasno izboljšala. Na skupščini so pohvalili delo z

mladimi in sodelovanje s sosednjimi klubi, ki nastopajo v nižjih ligah. Klub se je preimenoval v

društvo, sočasno pa tudi obnovil klubske prostore in zgradil pomožno igrišče. Kasneje so

obnovili še glavno igrišče in priredili proslavo ob otvoritvi. 10-letniki Nafte in Varteksa so

odigrali predtekmo pred glavnim dogodkom – srečanjem Nafte in Partizana na obnovljenem

igrišču. Vsega skupaj je bilo okrog 2000 ljubiteljev nogometa. Leta 2001 so ustanovili

nogometno šolo NK Nafta. Klub se je začel posluževati nenavadnih tehnik iskanja novega

članskega trenerja, potem ko so jih že spet nekaj zamenjali – preko javnega razpisa. Ob

praznovanju 100. obletnice so izpadli iz druge lige, kar so videli kot priložnost, da dolga leta

težav nadomestijo z novim začetkom. Ob zavedanju, da je podmladek izjemno pomemben za

nadaljnji razvoj kluba, so ga začeli aktivneje vzgajati (Horvath, 2004).

Tudi ta velik klub z dolgo zgodovino pozablja beležiti svoj razvoj v zadnjih letih. Danes igrajo v

3. SNL in v nogometni šoli dobro delajo z mlajšimi selekcijami, ki jih imajo kar nekaj. Sočasno

s tema dvema kluboma, ki imata pri nas najbogatejšo zgodovino, so se razvijale tudi druge

prekmurske ekipe. Trenutno je v soboški MNZ prijavljenih 43 klubov, v lendavski pa 23. Ta

podatek nam pove, da je nogomet res najbolj razširjena športna panoga pri nas. Igramo ga v

2. ter 3. SNL in v 1. ter 2. medobčinski ligi.

3.3.10.3. MNZ Lendava in sodelovanje z županijo Zala

V MNZ Lendava deluje od leta 1979 Društvo nogometnih trenerjev. Veliko časa posvetijo

izobraževanju in izpopolnjevanju kadrov. V sredini osemdesetih so organizirali prvi

59

inštruktorski tečaj, ki ga je uspešno končalo 15 kandidatov. Leta 1998 so postali samostojno

društvo z 21 trenerji, deset let pozneje pa imajo 150 članov, od tega 45 aktivnih. Dve leti

kasneje je nastalo Medobčinsko društvo nogometnih sodnikov, ki je samostojna organizacija.

MDNS je bila sestavljena iz 18 članov. Že v preteklosti so imeli zelo dobro rangirane sodnike,

kasneje pa se je priključilo veliko mladih obetavnih sodnikov. V zadnjih letih je bilo 32

aktivnih sodnikov, ki sodijo na različnih tekmovanjih, tudi mednarodnih. Pri obeh

organizacijah pa ne manjka prijateljskih srečanj z domačimi in tujimi društvi ali klubi

(Medobčinska nogometna zveza Lendava, 2008).

V literaturi lahko že na začetku osemdesetih zasledimo delovanje različnih ženskih ekip v

Pomurju. V nekaj vaseh so bila moštva, ki so med seboj večkrat odigrala domača ali

mednarodna srečanja, udeleževala pa so se tudi turnirjev. Leta 1999 je na pobudo Štefana

Kozica nastal ŽNK Odranci, ki se je že v samem začetku vključil v tekme s fanti, v ligi MNZ

Lendava. Klub je bil precej uspešen pri vzgajanju mlajših selekcij, s katerimi so tekmovali v

ligah NZS. Tri leta kasneje se je članska vrsta vključila v 1. SŽNL, konec sezone pa se je ekipa

združila s ŠD Len iz Murske Sobote (Medobčinska nogometna zveza Lendava, 2008). Še danes

v Pomurju deluje ženski klub ŽNK Pomurje Beltinci, ki je večkrat osvojil naslov državnih in

pokalnih prvakinj, sodelovale so v kvalifikacijah za Ligo prvakinj, eno leto pa so se uvrstile v

prvi krog Lige prvakinj. Imajo ogromno podmladka, s katerimi delajo strokovno izobraženi

trenerji, trudijo pa se tudi na pridobivanju čim več deklic, kar je zelo pomembno za razvoj

ženskega nogometa v Pomurju in Sloveniji.

Slika 29. Slovenija - Ukrajina U-17 v Lendavi (Medobčinska nogometna zveza Lendava, 2008).

Organizirana je bila inštruktorska služba ter selekcije MNZ za starejše pionirje in kadete. Tako

so bolj kvalitetno izbirali igralce v MNZ in republiške selekcije, strokovno so pomagali

klubom, prirejali so strokovno usposabljanje trenerjev in preverjali, če se izvajajo zahteve

strokovno-pedagoškega pravilnika. Na začetku je moral biti inštruktor najmanj trener 1.

razreda in imeti pet let delovnih izkušenj z mlajšimi kategorijami (Medobčinska nogometna

zveza Lendava, 2008).

V letu 1964 je prišlo do sodelovanja med lendavsko občino in županijo Zala na področju

različnih športnih panog, kulture in med sindikati. Sicer je v literaturi zaslediti, da je do

sodelovanja prišlo že prej med nekaterimi klubi, samo še uradno so morali potrditi. Pomerili

so se v velikem, malem in šolskem nogometu, igrali so veterani, člani, mladinci ter tudi

mlajše kategorije. V le-teh so organizirali turnirje (Ferencz in Horvat Meštrovič, 2004).

Kasneje so se tudi drugi klubi izven lendavske občine vključili v nogometna srečanja z zalsko

županijo. Vsako leto so prirejali več medsebojnih srečanj. Po 20 letih sodelovanja je številka

60

narasla na 21 nogometnih tekem in 3 turnirje v malem nogometu. Ob različnih obletnicah sta

ŠZ Lendava in Zalaegerszeg podeljevali posameznikom, ki so bili zaslužni za uspešno športno

udejstvovanje in organizacijo, priznanja. Tekme so vedno minile v duhu fair-playa in nikoli ni

prišlo do nobenih izgredov (Maučec in Gyözö, 1996).

3.3.11. Odbojka

V času druge svetovne vojne je morala Sokolska organizacija prenehati z delovanjem, zato je

odbojka zamrla. Oktobra 1945 so osnovali Fizkulturno društvo Sobota (od leta 1949

Telovadno društvo), v katerem so poleg drugih športov gojili tudi odbojko. Igrali so jo ob

različnih priložnostih, v počitniških kolonijah, po šolah, ŠD Sobota in drugje. Leta 1952 se TD

preimenuje v Telesnovzgojno društvo Partizan. Na ustanovnem občnem zboru le-tega so

povedali, da je odbojka med letom živahno delovala in so imeli dobre uspehe (Šticl, 1993).

Ljudje so se pobližje začeli spoznavati z odbojko, ko se je soboški TVD Partizan, leta 1952,

uvrstil v finalno tekmovanje za prvaka Slovenije. Z novimi časi, novim političnim sistemom in

ljudmi, ki so se bolj poglobljeno ukvarjali s tem športom, se je odbojka pri nas začela širiti.

Prirejali so tekmovanja, ki so se jih udeleževale različne ekipe iz Pomurja, ogledalo pa si jih je

veliko gledalcev. Kasneje je odbojka postala športna panoga in so jo vključili v tekmovalni

sistem. Kot rekreacijski šport je bila zelo priljubljena, opazila pa se je strokovna

pomanjkljivost, saj so jo poznali večinoma le učitelji. Športne igre so v društvih bile večinoma

za vzpostavljanje novih prijateljskih vezi in za meddruštveno druženje. Soboški odbojkarji so

se prvič kvalificirali v vzhodno slovensko ligo leta 1954 (Šticl, 1993).

Prvo odbojkarsko igrišče po vojni so zgradili na ekonomski šoli v Murski Soboti. Leta 1955 je

odbojka postala, poleg nogometa, najbolj priljubljen šport, saj so ga igrali v društvih Partizan,

v vojski, na gimnaziji in ekonomski šoli … Dve leti kasneje so v soboškem Partizanu ustanovili

žensko sekcijo, v kateri so igrale večinoma dijakinje gimnazije, a je ekipa po dobrem letu

razpadla zaradi odhoda trenerja. Istega leta je razpadla celotna odbojkarska sekcija pri TVD

Partizan Murska Sobota zaradi finančnih težav, starejši so odhajali na študij, v vojsko, v

službo, mlajši igralci pa niso bili kos drugim klubom v prvenstvu. Za podmladek niso skrbeli,

zato je odbojka za dve leti čisto zamrla (Šticl, 1993).

Leta 1960 je prišlo do oživitve odbojke, organizirali pa so seminar z izpitom za inštruktorje in

sodnike. V naslednjem letu so beležili 10 moških in 2 ženski ekipi, vendar so se številke hitro

večale in je bila potreba po strokovnem kadru, sodnikih in vaditeljih. OZS je ponujala pomoč

Komisijam za odbojko, pri Okrajnih zvezah, pri oživljanju, vodenju in tekmovanjih. V letu

1963 je prišlo do velikega napredka v sodniški organizaciji pri nas, zato so določili, da bo

obstajala izpostava odbojkarskih sodnikov za Pomurje. Na skupščini Odbojkarske zveze

61

Slovenije so določili, da bo vnaprej tekmovanje potekalo v enotni republiški in dveh drugih

republiških ligah – vzhod in zahod (Šticl, 1993).

Po nekaj letih so v telovadnici TVD Partizan Murska Sobota, leta 1966, organizirali prvenstvo

Pomurja za člane in članice. Ker so videli, da je veliko zanimanje za odbojko, so ugotovili, da

bi ga morali prirejati bolj redno in organizirano (Šticl, 1993). Odbojkarji so tekmovali tudi na

pokalnih, mednarodnih in šolskih tekmovanjih.

Slika 30. Našitek odbojkarskega sodnika prva leta po vojni (Šticl, 1993).

TVD Partizan Tišina je leta 1971 dal pobudo za ustanovitev pomurske odbojkarske lige, ker že

nekaj let ni bilo organiziranega tekmovanja v Pomurju. Ker ni bilo dovolj sodnikov, so sodili

učitelji telesne vzgoje. Z ustanovitvijo te lige je odbojka zaživela v različnih krajih (Šticl, 1993).

Po vaseh je nastajalo vedno več ekip, ki so se vključevale v ligo in so trenirale z mlajšimi

selekcijami. Šticl (1993) je zapisal, da so s seminarji izobraževali sodnike in trenerje. Leta

1972 je bilo 120 registriranih aktivnih igralcev, kar pomeni, da so se zelo vneto lotili dela v

strokovnem odboru za odbojko. Leto kasneje je bilo kar nekaj novih sodnikov, liga v Pomurju

pa je bila razdeljena na vzhod in zahod, saj se je vedno več ekip vključilo v tekmovanje.

Nekatere so razpadale, spet druge so na novo nastajale. Prvi zimski turnir je potekal leta

1974 v Lendavi. TVD Partizan Cankova je leta 1975 organiziralo prvo pionirsko občinsko

prvenstvo, kjer so sodelovale štiri ekipe. Tekmovanja za mlajše selekcije so prirejali čedalje

pogosteje.

Na začetku leta 1976 je bilo v Murski Soboti ustanovljeno ŠD Pomurje, ki je med drugimi

športnimi panogami vključevalo tudi odbojko – Odbojkarski klub Murska Sobota. Trenirali in

tekmovali so v telovadnici v Muri in pri šolskem centru (današnja gimnazija). OK Murska

Sobota je leta 1988 izstopil iz društva in postal samostojni klub OK Pomurje (Šticl, 1993). V

Pomurju se odbojka ni konstantno razvijala. Občasno je prišlo do zastojev zaradi finančnih

težav in kakšnega srečanja, ko bi se mogli voziti v oddaljene kraje, niso mogli odigrati.

Ko je OK Panonija postala pomurski prvak leta 1976, se je uvrstila v višji rang tekmovanja – v

mariborsko-murskosoboško ligo. V pomurski ligi se je tekmovalo le s šestimi ekipami, zato so

se ustanovile občinske lige, da bi privabili čim več ekip. V soboški ligi je tekmovalo sedem

ekip. Naslednje leto se je končno začela premikati tudi ženska odbojka. Ustanovili so

odbojkarsko ligo občine Murska Sobota, kjer je sodelovalo sedem ekip. Z namenom

62

popularizacije odbojke pri nas so avgusta leta 1978 v Murski Soboti ženske reprezentance

Brazilije, Italije, Jugoslavije in Branika Maribor igrale zaključni turnir prve lovorike Jugoslavije.

Na tem tekmovanju so tudi strokovni delavci dobili koristne napotke (Šticl, 1993).

Do naslednjega razmaha je prišlo v začetku leta 1980, ko je tekmovalo vedno več moških in

ženskih ekip. Za to je poskrbelo regijsko strokovno vodstvo z različnimi seminarji,

strokovnimi pogovori in izmenjavo mnenj. Vendar se je že konec leta število ekip, ki so

tekmovale v moški občinski ligi, prepolovilo. Z letom 1981 so ženske v ženski ligi tekmovale v

dveh skupinah. Prvič je bila organizirana zimska liga za ženske, po vaseh pa so prirejali tudi

zimske turnirje. Kadeti so prvič v zgodovini pomurske odbojke sodelovali v vzhodni skupini

republiške lige pod imenom Pomurje. Ti isti igralci (dijaki srednjih šol) pa sestavljajo tudi

člansko ekipo, ki tekmuje v pomurski ligi (Šticl, 1993). S tem dejanjem lahko vidimo, da je

odbojka vidno napredovala, posebej pa so negovali mlajše selekcije, ki so se vedno bolj

aktivno vključevale v tekmovanja. Odbojka na šolah je dosegla napredek in z dobrimi

rezultati, se je vedno več mladih odločalo za to panogo.

V Murski Soboti sta leta 1982 ekipi iz Zagreba in Kitajske odigrali prijateljsko srečanje z

namenom popularizacije odbojke v Pomurju. Eno leto kasneje je bila ustanovljena

Odbojkarska zveza Pomurja Murska Sobota, ki je že na začetku zabeležila lepe uspehe.

Organizirala je srednješolska, kadetska, mladinska in pionirska tekmovanja, sindikalne

športne igre, seminar za sodnike in pomagala pri organizaciji republiškega srednješolskega

prvenstva. Velike zasluge imajo pri propagandi vrhunske odbojke, saj so bile tekme v

telovadnici gimnazije zelo dobro obiskane. To je dokaz, da je ta panoga v Pomurju v vzponu.

Ženska ekipa Pomurja se je prvič uvrstila v drugo slovensko ligo – vzhod in je tekmovala v

višjem rangu. Zaradi pomanjkanja izkušenj je pristala na zadnjem mestu (Šticl, 1993).

Leta 1963 je bil izvoljen Strokovni odbor za odbojko (od leta 1983 Odbojkarska zveza

Pomurja), v katerem so bili športni strokovnjaki iz vseh štirih pomurskih občin. Zaradi trdega

dela se je pomurska odbojka vztrajno približevala ostalim slovenskim klubom. Nekateri so

pokazali vztrajnost in voljo do tega, da pogoje približajo ostalim klubom v Sloveniji, številčno

so okrepili sodniško organizacijo, tekmovalno komisijo in organizacijo strokovnih delavcev.

Sistematično so delali s šolsko mladino, na šolah se je odbojka začela razvijati. Zveza je

skrbela, da igralci in vodstvo spoznajo kvalitetno odbojko, zato so organizirali oglede

mednarodnih odbojkarskih prireditev, tekem vrhunskih klubov, sami pa so organizirali

nekatere mednarodne prireditve – po letu 1977, ko so zgradili veliko telovadnico ob

srednješolskem centru. Zaradi naporov ljudi in njihovega dela je pomurska odbojka v zadnjih

letih doživela pravi razcvet (Šticl, 1993).

Pionirska odbojkarska liga je bila ustanovljena leta 1984, vendar je žal trajala samo eno leto,

ker naj bi bila preveč razvlečena. Dogovorili so se za turnirske sisteme. Leto 1985 in

naslednja leta so zelo pomembna v zgodovini pomurske odbojke, saj je moška ekipa OK

63

Pomurje začela tekmovati v drugi republiški ligi. V pripravah so odigrali prijateljske tekme z

boljšimi slovenskimi in jugoslovanskimi klubi ter sodelovali na neuradnem mladinskem

državnem prvenstvu (turnir »Bratstva i edinstva«). Dekleta so se nekaj let udeleževala

vsakoletnega »Shoda ženske odbojke« v Rogozi. Sodelovalo je od 10, včasih tudi 29 ekip iz

vse države nekdanje Jugoslavije, Slovenske koroške in redko iz Madžarske. S tem in dobro

vadbo doma so igralci pridobili ogromno izkušenj in so postali bolj uigrani (Šticl, 1993).

Slika 31. Pionirji OK Pomurje republiški prvak za leto 1986 (Šticl, 1993).

To leto je v Murski Soboti nastal ženski klub OK Mladost, ki je že na začetku vključeval 60

igralk iz osnovnih in srednjih šol. Že prvo leto delovanja so navezali trdne stike in se

dogovarjali za prijateljske tekme z različnimi domačimi in tujimi močnimi ekipami. OK

Pomurje je s pionirji na tekmovanjih konstantno dosegal odlične rezultate, postali pa so tudi

republiški prvaki. Tudi v letu 1988 so stremeli k temu, da bo odbojka čim bolj množično

pritegnila nove člane, zato so si v Murski Soboti ogledali srečanje ženskih ekip iz Sovjetske

zveze in Maribora. OK Mladost pa je začel uspešno prirejati triletno šolo za pionirke od 5. do

8. razreda. Vsako leto so vpisovali nove kandidatke in si tako zagotovili ustrezne kadre (Šticl,

1993).

Ker je odbojka dvoranski šport, je imela takrat veliko prostora za razvoj, saj je bilo precej

dvoran. Leta 1988 je Murska Sobota dobila prostorno dvorano. V tistem času je delovalo 9

moških in ženskih organizacij, ki so imele približno 300 aktivnih igralcev. Delo z mladimi se je

opravljalo kakovostno, kar so kazali rezultati na območnih, regijskih in republiških

tekmovanjih, vedno več pa je bilo nadarjenih starejših igralcev. Za nadaljnji razvoj pa so se

trudili v letu 1991, ko se je Občinska zveza za telesno kulturo preimenovala v Športno zvezo

Murska Sobota. Ti so se zavzemali za to, da se posveti čim večja skrb za strokovno

usposabljanje delavcev, ki vodijo mladino. Že na osnovnih šolah se je postopno prehajalo na

treniranje in skoraj ni več bilo ukvarjanja z odbojko kot interesnim krožkom. Ko so otroci

končali »osnovno šolo odbojke«, so jih vaditelji pošiljali v domače klube. Naraščajoči kvaliteti

in kvantiteti so ogromno pomagale nove moderne dvorane, saj so včasih tekme igrali v

sosednjih krajih, ki so že imeli dvorane. Poleg medšolskih se mladina vključuje v medklubska

tekmovanja (Šticl, 1993).

V letu 1991 je že 5 moških in ženskih ekip sodelovalo v prvi in drugi slovenski ligi, OK Vigros

Pomurje pa je dosegel najboljši rezultat, ko je v drugi ligi zasedel odlično drugo mesto in se

64

uvrstil v prvo ligo. To je posledica kakovostnega dolgoletnega dela in vzgoje igralcev.

Naslednje leto jeseni je prišlo, v želji po prvem mestu v tretji ligi in prehodom v drugo ligo,

do združitve ženskih ekip OK Mladost in OK Pomurje. Ena tretjina klubov iz tretje lige je bila

pomurskih, kar kaže na uspešno delo in skrb za razvoj odbojke, nad čimer je vzhičena celotna

športna javnost. Ti uspehi naših ekip pomenijo samo spodbudo in motivacijo za mlajše

generacije (Šticl, 1993).

Veliki mejniki pri razvoju odbojke so bili načrtna vzgoja trenerjev in vzpostavitev samostojne

sodniške organizacije ter Odbojkarska zveza Pomurja. Pred in po drugi svetovni vojni so

igralci začeli iz nič in so generacije morale prehoditi dolgo pot, da so pomurski odbojkarji

nekoč spadali v slovenski vrh (Šticl, 1993). Da pa je bil razvoj odbojke pri nas res uspešen,

nakazujejo rezultati, ki so jih dosegale vse selekcije moških in ženskih ekip. Na tekmovanjih

so dosegali odlične uvrstitve. Dobro so skrbeli tudi za podmladek, kar je zelo pomembno za

nadaljnji razvoj. Danes imamo dve ženski ekipi, ki igrata v tretji ligi in moško ekipo, ki igra v

drugi ligi. Zaradi prevlade drugih športov odbojka nima več toliko zanimanja med mladimi. S

temi zapisi se zaključi literatura o odbojki v Pomurju. Vsekakor bi si želeli več novejših

podatkov, ki bi nam povedali, kdaj je ta športna panoga začela izgubljati navdušence, ki so se

začeli zanimati za druge pomurske športe.

3.3.12. Rokoborba

Pobudnik za ustanovitev rokoborske sekcije pri soboškem Partizanu leta 1977 je bil učitelj

telesne vzgoje na OŠ Beltinci Blažo Davidovski. Rokoborbo je gojil že pri ŠŠD Enotnost. Sam je

imel izkušnje s tem športom na domačem terenu, uveljavil pa se je tudi na mednarodnih

tekmovanjih. Ob prihodu v Pomurje se je začel ukvarjati s trenerstvom in dosegel zelo dobre

uspehe. Že ob ustanovitvi je sekcija štela 50 pionirjev in mladincev. V tekmovanja in

prijateljska srečanja so se vključevali od začetka in uspehi so prišli hitro (30 let rokoborbe v

Murski Soboti, 2007).

Pomurski rokoborci v letih 1978 in 1986 niso nastopali v ligaškem tekmovanju, zato so se

lahko borili za ljubljansko Olimpijo v prvi zvezni ligi – zahod. Že kot mladinci so včasih

tekmovali v članski konkurenci. V sezoni 1980/81 so ustanovili drugo medrepubliško ligo, v

kateri so sodelovale štiri ekipe – po dve iz Hrvaške in Slovenije. Soboški Partizan je brez

poraza dosegel prvo mesto. Andrej Halas, ki je bil uvrščen med najboljših deset rokoborcev iz

Jugoslavije, je postal prvi rokoborec, ki je bil razglašen za športnika Pomurja. V teh zgodnjih

letih so bile tri pomurske rokoborske sekcije. Nekateri tekmovalci so se konstantno uvrščali v

izbrano vrsto Slovenije ter Jugoslavije (30 let rokoborbe v Murski Soboti, 2007).

65

3.3.12.1. RK Pomurje

Samostojni rokoborski klub Pomurje je bil ustanovljen leta 1982, po petih letih delovanja v

soboškem Partizanu. Klub je dosegel velik uspeh, ko se je Franc Podlesek, kot edini iz tega

kluba do današnjega dne, uvrstil na olimpijske igre in dosegel osmo mesto. Kot prvi Slovenec

se je uvrstil na SP. Na podlagi številnih uspehov je bil dvakrat razglašen za športnika Pomurja.

Velika potrditev za pomursko rokoborbo je bila, ko so za sedež Rokoborske zveze Slovenije

izbrali Mursko Soboto, med sedmimi člani predsedstva pa so bili kar trije člani iz Murske

Sobote. Kar šest soboških rokoborcev se je v letu 1984 uvrstilo na lestvico desetih najboljših

rokoborcev v Sloveniji, od tega so trije zasedli prva tri mesta (30 let rokoborbe v Murski

Soboti, 2007). Vsi dosežki in takšna priznanja so botrovala k temu, da se je vedno več mladih

odločalo za to športno panogo, ki je bila pri nas v porastu.

Klub je skrbel za strokovno izpopolnjevanje trenerja kluba in slovenske reprezentance, Blaža

Davidovskega, ki so poslali za en mesec v Minsk na izobraževanje. Ko je klub prvič imel čast

organizirati državno člansko prvenstvo, so že bili uveljavljeni na tekmovalnem in

organizacijskem področju. Imeli so šest sekcij in 160 članov kluba. Na nekaterih tekmovanjih

je Radenska finančno podpirala soboški klub. Podlesek je zasedel odlično prvo mesto na

sredozemskih igrah leta 1987 v Siriji. Istega leta se je klub preimenoval v ABC Pomurka (30

let rokoborbe v Murski Soboti, 2007).

Ker pa so leta 1989 v klubu ugotovili, da primanjkuje denarja, se je nekaj ključnih

tekmovalcev odločilo priključiti drugim domačim in tujim klubom, kjer bi imeli večje

možnosti za nadaljnji razvoj. Tako so se začeli uveljavljati mlajši tekmovalci, ki so dosegali vse

bolj vidne rezultate, kar je spet pritegnilo nekaj mladine v klub (30 let rokoborbe v Murski

Soboti, 2007). Rokoborci so v času Jugoslavije dosegali izjemne rezultate v vseh selekcijah na

različnih tekmovanjih in s tem vedno znova privabljali mladino v svoje vrste. Tudi po tem, ko

so nekateri tekmovalci odšli v močnejše klube, je RK ABC Pomurka dobro skrbela za razvoj

mladine, ki se je pridno vključevala v proces tekmovanja in nabirala izkušnje.

Slika 32. Franc Podlesek (prvi z leve) na olimpiadi v Seulu leta 1988 (30 let rokoborbe v Murski Soboti, 2007).

66

V začetku leta 1992 so na pobudo mariborskega in ljubljanskega kluba sklenili RZS preseliti v

Ljubljano. Edi Vogrinec, ki je kot član ABC Pomurke dosegal zelo dobre rezultate, je dobil

potrditev za svoje trdo delo, ko je bil na seji RZS leta 1992 izbran za selektorja slovenske

reprezentance. Samo tri leta kasneje se je klub spet preimenoval v RK Murska Sobota. Bivša

tekmovalca Vito Kranjc in Stanko Šernek sta se takrat udeležila sodniškega seminarja v

Murski Soboti in si pridobila naziv sodnika 3. kategorije, leto kasneje pa 2. kategorije. Klub se

je vključil v tekmovanje v prvi državni ligi in zasedel prvo mesto med petimi ekipami. Prvič je

v pomurski rokoborbi omenjena deklica, ki je trenirala pri soboškem klubu in je na

mednarodnem turnirju leta 1996 osvojila prvo mesto (30 let rokoborbe v Murski Soboti,

2007). Dobri rezultati so v klub privabljali tudi deklice, ki so se odločale za to panogo, vendar

jih je bilo zelo malo, saj so večinoma rokoborbo smatrali za moški šport.

Ob 20-letnici je bilo v klubu nekaj zagnanih športnih delavcev, ki se niso predali kljub

finančnim težavam. Pomagali so jim nekateri pokrovitelji, ŠZ Murska Sobota in MO Murska

Sobota, da so lahko kupili novo blazino, vozilo za prevoz, elektronski semafor in drugo

opremo, ki so jo potrebovali. Imeli pa so težave z ustreznim vadbenim prostorom. S temi

izboljšavami so prišli tudi novi rezultati. Rade Bačič je leta 1997 osvojil bronasto medaljo na

sredozemskih igrah, ki je bila prva v samostojni Sloveniji in postal je rokoborec leta. Kranjc in

Šernek sta na istem tekmovanju uspešno vodila 15 borb in tako pridobila naziv

mednarodnega sodnika 1. kategorije. V letu 1998 se je klub spet srečeval s finančnim

primanjkljajem, zato so se pripravljali na tekmovanja v okviru svojega kluba. Šernek je prvič

sodil na večjem tekmovanju, kadetskem SP, in se odlično odrezal. Leta 2006 se je uvrstil med

80 najboljših sodnikov, ki so sodili na članskem SP, kar je veliko priznanje. Nekateri soboški

rokoborci, ki so že nekaj let trenirali, so v zadnjih letih pokazali svojo kvaliteto na domačih in

tujih tekmovanjih, odlično pa jih je vodil trener in tekmovalec Rade Bačič, ki je naziv trener 1.

pridobil leta 2001 (30 let rokoborbe v Murski Soboti, 2007).

RZS je sedež v prejšnjih letih spet preselila v Mursko Soboto in se leta 2000 odločila, da se RK

Murska Sobota za dve leti pridruži mednarodno uveljavljeni strokovnjak in inštruktor File,

Milan Nenadić. Kot tekmovalec ima medalje iz EP, OI in SP, ima pa tudi več let trenerskih

izkušenj kot trener članske jugoslovanske reprezentance. V tem letu je klub povečal število

članov v vseh kategorijah, nakupil ustrezno opremo in se kadrovsko izpopolnjeval. Še vedno

pa so imeli probleme s prostorom za vadbo. Napredek je bil viden tudi v sodniški organizaciji,

saj je Šernek dosegel najvišjo možno kategorijo E in je bil že uveljavljen sodnik na evropskih

in mednarodnih tekmovanjih. Danijel Vrbančič je bil sodnik 3. kategorije (30 let rokoborbe v

Murski Soboti, 2007).

V želji po razmahu rokoborbe v Prekmurju je klub leta 2004 pripravil propagandni nastop s

prikazom dela vseh selekcij. Mladina si je z zanimanjem ogledala predstavitev. Občasno je

klub v Murski Soboti gostil tuje reprezentance in izkoristil priložnost za borbe. V teh srečanjih

rokoborci pridobijo ogromno izkušenj, saj velikokrat nimajo možnosti sodelovati s tako

67

močnimi nasprotniki. Na OŠ III Murska Sobota je RK Murska Sobota organiziral EP za

mladince, kjer je sodelovalo 33 držav – rekordno število. Mitja Sedmak in Jure Kuhar sta na

tem turnirju osvojila bronasto medaljo. Po mnenju mnogih je bilo to eno izmed najboljše

organiziranih mladinskih EP, kar je velika pohvala za klub. Sedmak je bil na podlagi velikih

domačih in tujih uspehov leta 2004 izbran za športnika leta (30 let rokoborbe v Murski

Soboti, 2007).

Slika 33. Predstavitev rokoborbe na 3. OŠ (30 let rokoborbe v Murski Soboti, 2007).

RK Murska Sobota že deset let sodeluje z rokoborci iz Varaždina in skupaj trenirajo – enkrat

pri njih, drugič pri nas. Ob 55. obletnici so leta 2006 imeli slovesnost in našim rokoborcem

izročili zahvalo za sodelovanje, skupne priprave in izmenjave tekmovalcev. Priprav se

udeležujejo v različnih državah po svetu, kjer trdo trenirajo in pridobivajo nujno potrebne

izkušnje, če se želijo meriti z najboljšimi v Evropi in na svetu. Na enomesečnih pripravah v

Ameriki so sodelovali z nekdanjim jugoslovanskim tekmovalcem in trenerjem reprezentance

ZDA Momirjem Petkovićem. Od njega so se lahko naučili ogromno in to znanje prinesli v

domovino ter ga širili med mlajše tekmovalce. Klub in posamezniki so nemalokrat ob kakšnih

posebnih priložnostih dobili priznanja in nagrade za vse trdo delo in uspehe (30 let

rokoborbe v Murski Soboti, 2007).

RK Murska Sobota, ki je edini RK klub v Prekmurju, je veljal za najboljši rokoborski klub v

Sloveniji. Organizirali so veliko različnih tekmovanj in se tako uveljavljali. Dosegali so lepe

rezultate na EP, SP, Sredozemskih igrah in drugih mednarodnih tekmovanjih ter s tem

pokazali, da se lahko kosajo z najboljšimi evropskimi tekmovalci. Na večjih tekmovanjih so do

danes osvojili šest medalj. Rokoborba je bila v Prekmurju razširjena in strokovno zelo dobro

vodena, vendar so se nekajkrat soočali s finančnimi težavami. Stanko Šernek je leta 2015 na

SP v Las Vegasu dobil zlato piščalko za najboljšega sodnika prvenstva, kar je velika potrditev

za njegov trud. Žal pa je sčasoma mladino minilo zanimanje za to starodavno športno

panogo. Klub veliko dela na razvoju in pridobivanju mlajših selekcij, ki so nujno potrebne za

obstoj kluba. S krožki, ki jih uvajajo po OŠ, je prišlo v zadnjih letih do priliva mlajših

tekmovalcev, ki so ključni za ponovno oživitev.

68

3.3.13. Rokomet

Konec leta 1949 je v Lendavi, na pobudo učitelja Franca Bobovca st., začela delovati

rokometna sekcija. Klub se je imenoval »RK Vajenec«. Na začetku so imeli samo eno žogo, ki

ni bila prave velikosti, igralci so bili brez copat in je bilo potrebno nabaviti kopačke, objasniti

pa so jim morali pravila igre velikega rokometa. V Murski Soboti se je leta 1957 na pobudo

profesorja Evgena Titana rokomet začel igrati na gimnaziji (Horvat Meštrovič, 2009).

RK Vajenec se je takoj na začetku vključil v pomursko rokometno ligo in se že prvo leto znašel

pod samim vrhom. Klub so sestavljali večinoma dijaki lendavske vajeniške šole in srednješolci

iz Lendave, ki so hodili v šolo v Murski Soboti, Lendavi ter Čakovcu. Igralci so si uredili igrišče

na nogometnem stadionu NK Nafte. Na začetku petdesetih let so v Lendavi delovale že štiri

rokometne ekipe. Klub se je pozneje preimenoval v RK Lendava in se priključil TVD Partizan

(Zbornik občine Lendava, 1981).

Prvo rokometno prvenstvo je Rokometna zveza Slovenije s soboškim Partizanom priredila v

Murski Soboti leta 1957, kjer so moški odigrali turnir. Maja naslednje leto so organizirali

prvenstvo osemletnih šol Pomurja, kjer so igrala tudi dekleta. Od prvega prvenstva do

septembra 1958 se je rokomet zelo razvil, kajti bil je najbolj množična športna panoga v

Pomurju. Čeprav je bilo zelo malo denarnih sredstev, je bilo 33 moštev, šest lig in 427

aktivnih rokometašev. Igra se je razširila tudi med ženskami in v sezoni 1959/60 so

organizirali prvo Pomursko prvenstvo za članice. Igrale so z dvema ekipama – ena v prvi in

ena v drugi PRL (Horvat Meštrovič, 2009).

Slika 34. Ekipe na 1. rokometnem turnirju v Murski Soboti leta 1957 (Horvat, Meštrovič, 2009).

Rokometna zveza Pomurja je bila ustanovljena leta 1958 v Murski Soboti, predsednik pa je

postal Evgen Titan. Na začetku je bila brez sredstev in so trije sodniki, med njimi je bila edina

ženska sodnica v Sloveniji, sodili brezplačno, igralci pa so se na tekme vozili s kolesi. Zadali so

si cilj, da se rokomet pri nas čim bolj razvije, kar pa so v dveh letih do leta 1961 dosegli, saj je

bilo več kot 500 igralcev. Igrali so v dveh članskih, dveh ženskih in dveh pionirskih ligah. V

prvi članski ligi so bila večinoma šolska, v drugi pa delavska društva. Tega leta sta imela

izvršilni in upravni odbor več sestankov, na katerih so razpravljali o gradnji športnih objektov,

zagotavljanju pomoči klubom in reševanju sporov. Želeli so bolj kakovostno ligo, na primer

69

ustanovitev vzhodno-slovenske in občinskih lig, da bi se lahko klubi uvrščali v republiški

razred tekmovanja (Horvat Meštrovič, 2009).

Lendavčani so dosegli enega izmed največjih uspehov, ko so leta 1961 postali okrajni

zmagovalci Pomurja. V osmini finala za pokal FLRJ so izgubili proti RK Kovinar iz Maribora. Da

bi se lahko rokomet v Lendavi nadaljnje razvijal, so se v začetku leta 1963 na občnem zboru

odločili združiti nogometni in rokometni klub, ki sta naprej tekmovala pod skupnim imenom

»Nafta«. Istega leta so začele igrati v pomurski ligi tudi ženske. Ustanovili so štajersko

rokometno ligo za člane, v katero so se prvo leto uvrstili Lendavčani kot zmagovalci

pomurske lige. Odstopili so po 14. krogu, saj so na začetku sezone igrali zelo slabo, kljub

vsemu pa si je tekme na stadionu NK Nafte ogledalo tudi do 400 ljudi. Večina igralcev je

dopoldne igrala rokomet, popoldne pa nogomet (Horvat Meštrovič, 2009).

Leta 1963 je prišlo do sprememb, saj so na seji Okrajnega rokometnega odbora Maribor

sklenili, da bodo tekmovanje razdelili na vzhodno in zahodno ligo, prvaka pa sta lahko

nastopala v štajerski ligi. Medsebojno srečanje je odločalo o prvaku okraja. Leta 1969 se je

Lendava že drugič uvrstila v štajersko rokometno ligo po predhodnih kvalifikacijah, vendar so

spet slabo igrali (Horvat Meštrovič, 2009).

Slika 35. Igralka Nafte v napadu (Horvat Meštrovič, 2009).

Sindikalna podružnica INA Nafta Lendava je leta 1972 dala pobudo za ustanovitev novega

društva in je na začetku dosti prispevala k nabavi nove opreme in rekvizitov. Ker je rokomet v

Lendavi nekaj časa stagniral, so s to potezo uspešno pritegnili mladino nazaj k športnemu

udejstvovanju. Trenirali so pri osnovni šoli na asfaltnem igrišču. Za klub je tekmovala tudi

ženska ekipa. Istega leta se je v dvorani OŠ Draga Lugariča v Lendavi odvijalo prvo zimsko

prvenstvo. Tovrstno tekmovanje se je obdržalo le tri leta, saj so se zadnjega prvenstva

udeležila samo pomurska moštva. V sezoni 1973/74 so se uvrstili v štajersko ligo člani,

članice in mladinci. Člani so že tretjič zapored dosegali zelo slabe rezultate (Horvat

Meštrovič, 2009).

Do sezone 1977/78 in potem nadaljnjih 5 let ni zapisov, da bi člani še sodelovali v pomurski

ligi, tako da ne vemo, kakšni so bili razlogi za to, ali pa samo manjkajo podatki v literaturi.

Ženska ekipa je tekmovala v sezoni 1973/74 in 1976/77, potem pa tudi pri njih manjkajo

zapisi v literaturi in ne vemo točno, kaj se je dogajalo. Horvat Meštrovič (2009) je zapisal, da

70

so delavke v Tovarni dežnikov dale pobudo za nastanek RK INDIP, ki je deloval 1981–1986.

Člani rokometne sekcije TVD Partizan so delovali do leta 1986, potem pa se je začelo

prvenstvo igrati v dvorani in so izstopili. Kljub vsemu so vsako leto veterani igrali z

veteranskimi moštvi iz Madžarske, Nemčije in Hrvaške.

Ker je bil rokomet v Pomurju zelo razširjen šport, so v večjih krajih v lendavski občini začeli

ustanavljati klube. Moškim so se kmalu pridružile tudi ženske. Rokometna kluba v Turnišču in

Odrancih sta obstajala le kratek čas, medtem ko je Polana z moško ekipo dolga leta

tekmovala v PRL. Ženske so se leta 1978, samo 3 leta po nastanku, uvrstile v 2. vzhodno

republiško ligo, leta 1980 pa v enotno Republiško ligo. Črenšovci in Bistrica so oboji imeli

moško ter žensko ekipo in so tekmovali v PRL (Horvat Meštrovič, 2009).

»Portoroški sklep« je leta 1977 prinesel velike spremembe, saj se je šport delil na

tekmovalnega in rekreativnega, ukinili so PRL (nastale so občinske rekreacijske lige), uvedli

so »selekcije«, pa tudi organizacija tekmovanj je bila drugačna. V ORL Lendava so se

tekmovanja začela eno leto kasneje spomladi, tekmovalo pa je šest moštev. Do leta 1983 so

se obdržala tovrstna tekmovanja. RK Polana je leta 1976/77 zmagala v PRL in zato je v

naslednji sezoni tekmovala v vzhodni republiški ligi s »selekcijo«, ki je bila sestavljena iz treh

klubov (INA, Beltinka in Velika Polana). Trikrat so se uvrstile v republiško ligo, vendar niso

dosegle dobrih uspehov. Tekme so igrale v športni dvorani v Čakovcu, prvenstvene tekme pa

v dvorani OŠ 3 v Murski Soboti. Velik napor jim je predstavljala pot na tekme in 5x tedensko

na treninge. RK Polana je imela zelo uspešen dekliški podmladek. V sezoni 1990/91 je

tekmovalo pet moštev v pomurski ženski rokometni ligi (Horvat Meštrovič, 2009).

Vse do danes se je ohranilo sodelovanje med športniki županije Zala in Športne zveze

Lendava, saj so odigrali veliko mednarodnih prijateljskih srečanj. Prvič so se pomerili leta

1967, žal pa nimamo veliko podatkov o tekmah. Nekaj prijateljskih tekem so odigrali tudi s

klubom iz Ingolstadta iz Nemčije (Horvat Meštrovič, 2009).

Glede na to, da je bil to nekdaj najbolj popularen šport v Prekmurju, bi si želeli več podatkov,

kako se je v nadaljnjih letih razvijal ta šport in kako je prišlo do tega, da so vsi klubi propadli,

če je bilo tako veliko zanimanje za rokomet. Sicer danes pri nas še deluje RK Pomurje (ženski

klub žal nobeden), vendar se stanje spreminja iz leta v leto, saj je vedno manj financ in ljudi,

ki so pripravljeni žrtvovati čas in voljo pri zagotavljanju potrebnega za preživetje kluba.

3.3.14. Šah

Po koncu druge svetovne vojne je bilo v Murski Soboti veliko ljubiteljev šaha in dobrih

šahistov, primanjkovalo pa je organiziranega klubskega življenja in igre. Še vedno se je največ

igralo po kavarnah in hotelu Zvezda ter po domovih. Vključen je bil v fizkulturna društva in

71

tako je bila v društvu Partizan šahovska sekcija, ki je organizirala propagandne prireditve in

tekmovanja. S tem so veliko pripomogli k razmahu šaha v Pomurju. V tistem obdobju je v ligi

tekmovalo 16 šahovskih organizacij, kar nam pove, kako množičen je bil ta šport. Dr. Janez

Nemec je bil glavni organizator, najboljši šahist in duša šahovske igre na začetkih (Jerše in

Kos, 2001). V Lendavi pa je bilo v prvih povojnih letih šahovsko društvo eno najmočnejših

naokrog, saj so imeli 150 članov ter primerne prostore, v katerih so lahko prirejali turnirje,

meddruštvena srečanja in šahovske simultanke (Zborniku občine Lendava, 1981).

V prvih letih po vojni so pripravili kar nekaj društvenih in hitropoteznih turnirjev, prijateljskih

in prvenstvenih dvobojev s sosednjimi mesti, odigrane pa so bile tudi prve simultanke z

jugoslovanskimi velemojstri. Te prireditve so nedvomno koristile, da se je šah populariziral.

Žal pa so do konca leta 1948 iz Murske Sobote odšli trije zaslužni šahisti in prenehali

tekmovati za soboško društvo. Precej se je razširil šah na soboški gimnaziji in nastalo je nekaj

zelo dobrih mladih igralcev, ki so se vključevali v društvo. Igra je začela prodirati v šole,

predvsem osnovne (Jerše in Kos, 2001). Šah je bil precej popularen tudi v lendavski občini,

saj so organizirali tekmovanja po šolah, krajevnih skupnostih in drugje. Na večini šol so mladi

kazali zanimanje za to panogo, ob dnevu mladosti pa je vsako leto nastopalo 120 pionirjev in

mladincev, kar priča o razširjenosti te igre med mladino (Zborniku občine Lendava, 1981).

Eden izmed pomembnejših mejnikov je nastanek Sindikalnega šahovskega društva Sobota v

februarju leta 1950. Ustanovili so ga zato, da bi imeli boljše materialne možnosti za

uveljavljanje. Ker pa niso imeli lastnih klubskih prostorov in še ni bilo šahovskih ur, je bilo

veliko turnirjev nedokončanih. Vedno pogosteje so se udeleževali posamičnih in ekipnih

šahovskih prireditev doma in v drugih krajih, tudi s pionirji in mladinci. Do leta 1957 je bilo

šahovsko življenje razgibano, množično so se udeleževali prireditev, prihajali so tudi šahisti iz

manjših krajev. Ker pa je prišlo do pomanjkanja sredstev, se nekatera manjša vaška društva

niso mogla udeleževati zahtevnejših tekmovanj in se uveljavljati. Najbolj dejavno je bilo

soboško društvo, ki se je vsa leta udeleževalo najpomembnejših uradnih tekmovanj. V letih

1958/59 je dejavnost skoraj prenehala (Jerše in Kos, 2001).

Slika 36. Turnirska tabela iz leta 1946 (Jerše in Kos, 2001).

V nadaljnjih letih se je društvo še vedno ukvarjalo s prostorsko težavo, večkrat so se selili in

plačevali najemnino za uporabo prostorov. Ni bilo velike zagnanosti, saj so imeli zelo malo

72

lastnih sredstev. Prišlo je do organizacijskih sprememb, saj se je po letu 1962 okrajna

šahovska zveza ukinila, leto kasneje pa se je ŠD Sobota vključilo v Občinsko zvezo za telesno

kulturo Murska Sobota. Sredi šestdesetih let je spet prišlo do zastoja v dejavnosti, zato so

izvolili strokovni odbor, ki je bil zadolžen za poživitev delovanja društva. Povezali so se z

osnovnimi šolami, pripravili so mednarodno prijateljsko srečanje, organizirali občni zbor, ter

v hotelu Zvezda pridobili stalen prostor za šahiste. S temi ukrepi so pridobili sto novih članov

društva. Leta 1971 se je društvo preimenovalo v ŠD Radenska Murska Sobota in dobilo

klubske prostore v hotelu Diana. V teh letih so zelo napredovali, saj so uspeli pridobiti

glavnega sponzorja in nekaj manjših, vključili so se v mednarodno tekmovanje Interliga (do

leta1979) ter uspešno zaključili dva turnirja v počasnem šahu (Jerše in Kos, 2001).

Prvič se v literaturi leta 1960 omenja, da so tudi ženske sodelovale v tej igri, saj so v Murski

Soboti organizirali žensko šahovsko prvenstvo Slovenije. Ekipe in posamezniki so sodelovali v

partijah počasnega in hitrega šaha. V počasnem šahu so nastopali v slovenski ligi (od konca

šestdesetih sta bili razdeljeni na vzhod in zahod) ali kvalifikacijah za ligo, pokalu za maršala

Tita ter odigrali kar nekaj odmevnih prijateljskih srečanj, ki so predvsem leta 1967

pripomogla k oživitvi šahovskega življenja v Pomurju. V hitrem šahu so se udeleževali

različnih ekipnih prvenstev in tradicionalnih turnirjev, posamično pa so sodelovali na vse več

klubskih turnirjih. Dober odziv so doživeli z organizacijo šahovskih tečajev na šolah in

medobčinskim tekmovanjem pomurskih osnovnih šol (Jerše in Kos, 2001).

V sedemdesetih letih so začeli mladi šahisti in šahistke uspešno nastopati na številnih

prvenstvih Slovenije. Opaziti je bilo plodove izvrstnega dela z mladimi tekmovalci. Mlada

perspektivna šahistka Tatjana Murmayer je dosegla nekaj dobrih uspehov in bila leta 1973

proglašena za športnico Pomurja. Soboško šahovsko društvo je organiziralo pomursko

šahovsko ligo, v kateri so sodelovali šahisti iz Pomurja. Društvo je prejelo priznanje Šahovske

zveze Slovenije za svoje aktivnosti, dosežke ter organizacijsko delo. Vedno bolj so utrjevali

svoje mesto med 10–12 najboljšimi slovenskimi društvi (Jerše in Kos, 2001).

V letu 1976 si je Alojz Kos v 1. ligi zagotovil naslov mojstrskega kandidata, ki je bil prvi v

Pomurju, leta 1982 pa še Majda Kovač in je bila prva pomurska šahistka s tem naslovom. Od

tega leta se je liga združila v enotno, na dva dela pa se je razdelila spet leta 1990. V tem

obdobju so začele ženske samostojno sodelovati na pokalu maršala Tita, podmladek pa je

dosegal odlične rezultate, saj so dosegali naslove pionirskih, mladinskih in republiških

prvakov. Vedno bolj se je uveljavljal mladi Štefan Cigan, ki je leta 1984 osvojil naslov mojstra

FIDE. Pri hitrejšem šahu je v tem obdobju prišlo do sprememb – med hitropoteznim (do 10

minut na igralca za partijo) in počasnim šahom (najmanj 2 uri na igralca za partijo), so dodali

še pospešeni šah, ki je časovno vmes med obema. Leta 1990 so pripravili mednarodni turnir

v aktivnem šahu, ki je kasneje prerasel v tradicionalnega in z njim so veliko naredili na

propagandi društva ter tako dobili nove donatorje (Jerše in Kos, 2001).

73

Glede na to, kako razširjena je bila ta igra pri nas, je ŠZS sredi sedemdesetih let organizirala

seminar za sodnike v Murski Soboti. S tem smo pridobili 11 novih šahovskih sodnikov. Velika

potrditev za soboško društvo je bila udeležitev Danila Harija na šahovski olimpijadi v Novem

Sadu leta 1990. V zadnjih letih se spet kaže primanjkljaj sodnikov, zato bi morala zveza

prirediti kakšen seminar. Društvo je v zadnjih letih doživelo kar nekaj vzponov in padcev, pa

vseeno so dosegli premik v množičnosti in pri delu z mladimi, kar se je opazilo predvsem na

odličnih dosežkih. V prvi ligi so povprečno dosegali 6. mesto in se s tem premaknili višje

slovenskemu vrhu (Jerše in Kos, 2001).

Slika 37. Prijateljski dvoboj med Mursko Soboto in Sombotelom leta 1967 (Jerše in Kos, 2001).

Sredi devetdesetih let je društvo začelo izdajati trimesečno glasilo »Kronika aktivnosti v

obdobju …«, da bi ljudi seznanili z dogodki in rezultati športa tistega obdobja. Zgodovinski

uspeh društva so dosegli leta 1996, ko so v državni superligi moški osvojili naslov državnih

prvakov in se kvalificirali na tekmovanje za evropski pokal. Istočasno so zaradi propozicij, ki

so jih vsilili šahovski lobiji nekaterih regij, izpadli iz državne lige, ampak so se že naslednje

leto znova kvalificirali. Do tega leta so bile ekipe v slovenski ligi obvezno mešane, kasneje pa

so uvedli posebej ligo za moške, ženske in mladince. Leta 2000 so uspehe nadgradili z

osvojitvijo naslova pokalnih zmagovalcev Slovenije. Pomurski šahisti so posvečali izredno

skrb za razvoj mladine, posebno dekleta so v zadnjih časih prihajala v ospredje (Jerše in Kos,

2001).

V zadnjem desetletju, zapisanem v literaturi, je društvo bilo že pravi mojster pri organizaciji

tradicionalnega mednarodnega turnirja v kavarni hotela Diana. Vsako leto se ga je udeležilo

več šahistov in domači tekmovalci so dosegali zelo dobre uvrstitve. Društvo je leta 1992

uvedlo turnirje ob koncu tedna, ki so se dobro uveljavili. Predstavljali si najmnožičnejše

tekmovanje pri nas in privabljali vse več tujcev. Letno je bilo prirejenih okrog deset turnirjev.

Predvsem je društvo pridobilo kvaliteto, ko so se jim pridružili trije močni šahisti, v sredini

devetdesetih let. V zadnjih letih jim je uspelo obdržati mesto med osem najboljših v Sloveniji.

Boris Kovač je leta 1998 dobil naziv izrednega učitelja srednje šahovske igre in s tem

učinkovito znanje prenašal na mlajše selekcije. Žal pa je ženska ekipa v zadnjih letih zelo na

hitro razpadla in od takrat polagajo veliko na mlade upe (Jerše in Kos, 2001).

Osnovnošolski šahovski krožki so odkrivali talentirane šahiste, ki so jih hotela društva

privabiti, da bi se tam hitreje razvijali. Zaradi tega je soboško društvo ustanovilo šahovsko

šolo. Leta 1993 je Boris Kovač pričel s triletno šolo, kjer so bili vključeni nekateri najboljši

74

mladi šahisti v Pomurju. Njegova šola je bila ocenjena kot vodilna v državi. Društvo si je

konec devetdesetih let začelo urejati lastno knjižnico, v katerih zbirajo strokovno literaturo,

šahovske knjige, publikacije, revije in drugo. Najstarejša je nemška knjiga, ki je iz leta 1985.

Velja še omeniti računalniški program, ki ga je napisal amaterski šahovski zanesenjak Borut

Talian iz Puconec. Prvič so ga preizkusili leta 1983, potem pa ga je društvo uporabljalo na

številnih turnirjih. Šest let kasneje je društvo kupilo prvi računalnik in Aleš Drinovec je

prevedel program iz poljščine v slovenščino ter ga razvil do današnje verzije. Kasneje se je

društvo posodobilo z novejšim računalnikom in šahovskim programom (Jerše in Kos, 2001).

S tem se konča literatura o razvoju šahovske igre v Pomurju. Trenutno pri nas delujejo tri

šahovska društva – dve v Lendavi in ena v Murski Soboti. Vsega skupaj je okrog 220

registriranih tekmovalcev, kar pove, da ta kraljevska igra še vedno vzbuja veliko zanimanja

pri ljudeh, zlasti pri mladini in tistih starejših, ki so ga že včasih igrali v šolah in društvih.

3.3.15. Športno strelstvo

Strelstvo se deli na streljanje na mirujoče cilje – tipične strelske discipline in na streljanje na

premikajoče se cilje – strelsko-lovske discipline. Strelja se z različnimi vrstami tekmovalnega

orožja iz različnih položajev – stoje, leže in kleče. Bistvo je, da je potrebno za razvijanje

uporabljati izključno športno orožje. Tekmovalci streljajo iz razdalje, ki je določena, v tarče, ki

imajo predpisano velikost in obliko. Začetki strelstva v Pomurju segajo v leto 1929, ko so v

Lendavi ustanovili prvo strelsko organizacijo, kjer so streljali z vojaško puško. Strelskim

družinam je takrat pomagala vojaška uprava in so jim dajali na razpolago puške, municijo ter

strelišča, kjer so lahko vadili (80 let strelstva v Lendavi, 2009). V literaturi je nejasno

navedeno, kdaj je bila v Lendavi ustanovljena prva strelska družina, saj sta navedena dva zelo

različna datuma – prvi je leta 1932, drugi pa leta 1948. Glede na to, da je strelska družina

imela otvoritev strelišča septembra 1932, je bolj verjetno, da je nastala istega leta.

V Lendavi so tekmovali od leta 1945 naprej. Prvih nekaj let v literaturi ni zapisov ali pa niso

imeli vsako leto tekmovanj, kar je malo verjetno. Tudi kasneje v literaturi manjka nekaj let

podatkov iz tekmovanj. Tekmovali so člani in članice, zelo redko pionirji in mladinci. Na

nekaterih tekmovanjih so sodelovali samo člani, na drugih samo pionirji, na nekaterih pa vse

kategorije. Udeleževali so se različnih tekmovanj – tekmovanje občinskih reprezentanc,

medobčinskih tekmovanj, Zlata puščica, pomurska liga, memoriali, ob različnih praznikih …

Slika 38. Na strelnih pozicijah (80 let strelstva v Lendavi, 2009).

75

Občinska strelska zveza Lendava je na dan republike, 29. 11. 1973, priredila tradicionalno

strelsko tekmovanje z zračno puško. Ekipe so bile iz pomurskih in ormoških občinskih

reprezentanc. Domači tekmovalci so imeli največ uspeha, v prihodnje pa so želeli na

tekmovanju vključiti še podmladek (80 let strelstva v Lendavi, 2009). Po tem tekmovanju so

tekmovalci prikazali napredek in se na različnih tekmovanjih boljše uvrščali. Velikokrat so se

uvrstili med prve tri, vendar ni navedeno, koliko ekip je bilo, na katerem tekmovanju in ne

moremo pravilno oceniti, kakšen uspeh so dosegli.

Žal so rezultati v literaturi zapisani zelo raztreseno in se le stežka dešifrirajo. Lendavčani niso

dosegali pretirano uspešnih rezultatov, vendar so kljub vsemu občasno na kakšnih

tekmovanjih ekipno in posamezno osvajali prva tri mesta. Če sklepamo na osnovi rezultatov,

bi lahko rekli, da so boljše rezultate dosegali še pred osamosvojitvijo. Vendar pa je takšno

pomanjkanje podatkov v literaturi, da ne moremo sklepati, zaradi česa ni prišlo do večjega

razvoja tega športa v Pomurju. Varstroj iz Lendave je še danes aktivno strelsko društvo.

3.3.16. TVD Partizan

Osnovni namen Partizana je splošna telesna vzgoja članov s pridihom tekmovalnosti in

kvalitete. Kot naslednik Sokola naj bi postala množična organizacija, ki bi vključevala otroke,

mladino in odrasle iz mest ter vasi (Horvat Meštrovič, 2008). Nekaj časa po koncu vojne je

prišlo do ustanovitve Fizkulturnega društva Murska Sobota, ki je bilo prvo tako društvo v

mestu. Kmalu se je začelo širiti in privabljati vedno več ljudi, zato so morali vzpostavljati

strokovne odbore in sekcije. V tistem času so delovali različni odseki, ki so jih vodili učitelji

športne vzgoje ali nekdanji športniki. Prvi odsek, ki je začel z delom, je bil za splošno vadbo in

smučanje. Društvo je organiziralo različna tekmovanja, zlete in akademije doma ali pa se jih

je udeleževalo zunaj mesta. Mladina se je aktivno vključevala, saj so jih navduševali člani FD

Sobota, ko so se dokazovali v svojih disciplinah. V začetku ni bilo idealnih pogojev za

udejstvovanje in so morale nekatere panoge dve leti gostovati v drugih telovadnicah in

zunanjih prostorih (Šticl, 2000).

FD Sobota je bila pobudnik vaškega športnega udejstvovanja. Na tekmovanja, ki niso bila

daleč, so šli s kolesi ali kmečkimi vozovi, na tista, ki so bila bolj oddaljena, pa so se peljali s

kamioni in vlakom. Leta 1948 so priredili prvi telovadni zlet, ki je privabljal velike množice.

Nastopili so vsi odseki (preko 650 telovadečih), saj so želeli prikazati fizkulturo v novem času

in razmerah. FD so se leta 1948 preimenovala v Telovadna društva, ta pa leta 1951 v društva

za splošno telesno vzgojo »Partizan« (Šticl, 2000). Kmalu za Mursko Soboto je tudi v Lendavi

nastalo TVD Dolnja Lendava, kjer pa revežem ni bilo potrebno plačevati članarine. Sokolski

dom so preimenovali v Titov dom. Mladina na lendavski gimnaziji in rudarski šoli je bila med

prvimi športnimi organizacijami v Prekmurju. (Horvat Meštrovič, 2008).

76

3.3.16.1. TVD Partizan Lendava

Marca 1952 je nastalo TVD Partizan Lendava, ki je po vojni živelo v telovadnem mrtvilu. V

društvenem domu so moški in ženske vadili štirikrat tedensko. Sedež okrožnega vodstva

Partizana so preselili v Mursko Soboto, ta pa je takoj začel z delom, da se oživi telovadno

gibanje. Priredili so dva vaditeljska tečaja za moške in ženske. Tega leta je velik prispevek k

večanju društev dodalo tekmovanje za prehodni pokal, v katerem so sodelovala vsa

partizanska društva iz Slovenije. Ker pa niso bili zadovoljni z delom društva, so na novo izvolili

upravni odbor, ki bi vnesel nekaj svežine in bo znal voditi mladino. Pomurska društva so

vsako leto sodelovala v Titovi štafeti, v kateri so od Lendave do Brežic pretekli 4462 km,

potem pa v Samoboru predali štafeto Hrvatom (Horvat Meštrovič, 2008).

Slika 39. Pot "Titove štafete po Sloveniji" leta 1946 (Horvat Meštrovič, 2008).

Telovadna društva so se širila po vsem Pomurju, prav tako je bilo vedno več članov. Leta

1954 se je v Murski Soboti na zletu zbralo 2000 pomurskih telovadcev, kar priča o tem, kako

množična so bila društva. Na začetku naslednjega leta je Socialistična zveza delovnega

ljudstva Slovenije sprejela Partizansko organizacijo Slovenije v svoje članstvo, kar je bilo

pripadnikom Partizana v ponos. Pomurska društva so organizirala in se udeleževala različnih

tekmovanj, akademij in zletov, proslavili so tudi deseto obletnico osvoboditve, s športnimi

prireditvami. Ker se je lendavski Partizan soočal s pomanjkanjem vaditeljev, so vadili le

pionirji in pionirke. Društva so veliko delala na poživitvi različnih sekcij, ker so nekateri gojili

le malo športnih panog, druge pa so zapostavljali (Horvat Meštrovič, 2008).

Leta 1957 je v lendavskem društvu naraslo zanimanje za namizni tenis ter rokomet, zato so

ustanovili sekciji in se začeli udeleževati tekmovanj. Od naslednjega leta je Pomurska

rokometna zveza prevzela organizacijo tekmovanj. Mednarodne telesnovzgojne prireditve

»Gymnaestrade«, ki je potekala na vsaka štiri leta, so se v Zagrebu udeležili tudi pomurski

Partizani kot predstavniki Slovenije. Vsega skupaj je bilo udeleženih 15 držav, lendavski

telovadci pa so izredno navdušili. V tem letu je bilo 360 članov lendavskega društva, velika

77

večina mladih, ki so vadili v 12. oddelkih. Titov dom so člani društva prostovoljno obnovili,

pred domom so uredili igrišča ter postavili električno razsvetljavo (Horvat Meštrovič, 2008).

Člani partizanskih društev v Pomurju so leta 1959 z vlakom odpotovali v Beograd na zvezni

zlet, kjer je 251 članov iz pomurskih društev nastopalo v sklopu reprezentance. Kmalu so

začeli v lendavskem društvu gojiti tudi judo, katerega pobudnik je bil Ladislav Vučak, vendar

je sekcija kmalu prenehala. Oživili so jo v letu 1966, ko so nabavili nove blazine, saj je bilo

takrat zanimanje veliko. Ker je bila v Lendavi potreba, da bi neka organizacija združila

telesnovzgojna društva in organizacijo tekmovanj v teh panogah, so leta 1960 ustanovili

Športno zvezo Lendava. Skrbeli so za ustanavljanje novih društev v mestih in vaseh, za

gradnjo športnih objektov ter predvajali filme s športno vsebino. Z namenom širitve

telesnovzgojne dejavnosti so v Soboti priredili festival telesne kulture, ki si ga je ogledalo

2000 ljudi. Slovesnost se je začela s povorko, potem pa se je na stadionu Sobote začela

prireditev, kjer je sodelovalo 6000 telovadcev (Horvat Meštrovič, 2008).

Slika 40. Start kolesarske dirke (Horvat Meštrovič, 2008).

Leta 1961 so se v Lendavi odločili za oživitev hokeja na travi, k čemur je pripomogel uvoz

novih palic in žogic iz Indije, vendar je sekcija že tri leta kasneje prenehala delovati. Da bi čim

bolj razširili telovadbo med mlade, so ustanovili jugoslovanske pionirske igre, z možnostjo

sodelovanja do 15. leta. Tekmovanja so potekala v različnih športnih panogah. Zveza za skrb

otrok in mladine Jugoslavije je prirejala različna tekmovanja, kjer so se otroci dokazovali.

Zaradi vedno večje mase ljudi pa je bilo v letu 1963 potrebno organizirati seminar za

vodnike, ki je potekal šest dni, na njem pa so se spoznavali s splošno telesno vadbo v

društvih. Čeprav so skrbeli za vodniški kader, so člani zapuščali društva in od njih niso imeli

več koristi. Nastalo je novo telovadno društvo v Dobrovniku, ki je ustanovilo sekcije za

različne športne panoge, od katerih se je najbolj uveljavil nogomet (Horvat Meštrovič, 2008).

V nekaterih društvih so se soočali s pomanjkanjem vadbenih prostorov, telovadnic in igrišč,

zato so morali kompenzirati z okoliškimi šolami. Poleg vsega si nekateri niso mogli privoščiti

sodobnih rekvizitov, ki bi zaradi pestrosti vaj pritegnila več mladih. Vseeno pa je občina v

Lendavi zagotovila sredstva, da so leta 1967 obnovili slačilnice in dve leti kasneje zgradili

nogometno, teniško in rokometno igrišče ter atletsko stezo. S tem se je povečalo množično

udejstvovanje v telesni kulturi (Horvat Meštrovič, 2008).

78

Vedno bolj so se razvijale športne panoge, zapostavljali pa so splošno vadbo, predvsem po

vaseh. Podeželska društva so po večini obdržala kakšni dve športni panogi, s katerimi so se

vključili v tekmovanja. Večina mladih se je v športu rada uveljavljala v širši javnosti, zato so se

usmerjali v športne panoge, saj v osnovni društveni dejavnosti nastopajo le enkrat ali dvakrat

letno. Postavili so si cilj, pridobiti čim več kmečke in delavske mladine ter prikazati pozitiven

vpliv rekreacije pri delu (Horvat Meštrovič, 2008).

Lendavski Partizan je v sedemdesetih let prišel do kritične točke. Razen rokometne, šahovske

in namiznoteniške sekcije je vse mirovalo, odkar se je zgradila telovadnica pri OŠ in se je

športna aktivnost preselila tja. Večina društvenega kadra so bili učitelji, ki so v ŠŠD bili

plačani in so delovali raje tam. V osemdesetih je oživela teniška sekcija, ki je imela 72 članov,

in splošna rekreacija, na novo pa je začela delovati bodybuilding sekcija. Še vedno je bilo zelo

malo športov, s katerimi so se ukvarjali pri TVD Partizan Lendava. Leta 1994 se je društvo

preimenovalo v Društvo za športno rekreacijo Lendava (Horvat Meštrovič, 2008).

Društva Partizan so bila v Prekmurju množična, nekatera so nastajala, spet druga so

propadala ali v kasnejših časih tekmovala v maloštevilnih panogah. Skozi leta je zanimanje za

različne športne dejavnosti nihalo in to je bila posledica, da so bile nekaj časa panoge v

razvoju, spet drugič je vladalo mrtvilo. Žal pa ni novejših zapisov v literaturi, da bi lahko

točno vedeli, kaj se je dogajalo s Partizanom v Pomurju. V Murski Soboti je društvo nekaj

časa še gojilo različne dejavnosti, nato pa je začelo počasi propadati. Danes v domu Partizan

deluje Društvo za športno rekreacijo, v okviru katerega se ukvarjajo s športno in ritmično

gimnastiko, pilatesom, badmintonom ter rekreacijo za upokojence.

79

4. Zaključek

Veliko literature, ki smo jo obdelali, je zastarele in pomanjkljive, zato nekaterih športov

nismo mogli bolje predstaviti. Opaziti je, da so nekateri podatki v literaturi različni in iz tega

vidika, brez nadaljnje raziskave, ne moremo ugotoviti, kateri so bolj verodostojni. Vseeno pa

smo uspeli priti do nekaterih ugotovitev o razvoju športa v Prekmurju. Največ literature o

športu v Prekmurju sta napisala Feri Maučec in Franc Horvat Meštrovič, vendar je le-ta

zastarela, saj je Maučec umrl že nekaj let nazaj in ni nikogar, ki bi nadaljeval njegovo delo.

Med posamezniki, ki so po drugi svetovni vojni najbolj vplivali na razvoj športa, je Evgen

Titan, ki je bil profesor na gimnaziji in ekonomski šoli v Murski Soboti. Poleg tega je bil

športnik in trener mnogim vrhunskim športnikom, za svoje odlične dosežke pa je prejel

mnogo nagrad in priznanj. Zasluge ima za razvoj nekaterih športnih panog v Prekmurju, kot

so atletika, rokomet, hokej na travi in košarka.

Včasih so ljudje imeli veliko manj finančnih sredstev, opreme in pogojev za razvoj športa pa

so mu vseeno posvetili ogromno svojega časa, saj so se zavedali njegovega pomena za

zdravo in razgibano življenje. Zato se je vedno več ljudi ukvarjalo z različnimi športnimi

panogami in pri nekaterih od teh je bil zato večji razmah. Srečevali pa so se tudi s slabimi

prometnimi povezavami. Šticl (2000) je zapisal, da se je iz Maribora v Mursko Soboto v času

prve svetovne vojne potovalo cel dan, pred izgraditvijo različnih povezav pa so se ljudje

večinoma vozili s kolesi in vozovi. Leta 1922 je bil prek Radgone vzpostavljen tranzitni

železniški promet, dve leti kasneje pa je bila zgrajena železniška proga Ormož–Ljutomer–

Murska Sobota. Pred to povezavo je bilo aktivnih veliko brodarjev čez Muro, saj čeznjo ni bilo

nobenega cestnega mostu. Pošta je imela prvi avtobus v Prekmurju, s katerim pa se je utrdila

povezava do Rogašovcev. Komaj po 2. svetovni vojni so zgradili nove ceste. Iz Murske Sobote

se je v Lendavo dalo priti z avtobusom le dvakrat tedensko. Ker si klubi in šole niso mogli

privoščiti ustrezne opreme, rekvizitov, prostorov in stadionov za vadbo, je razvoj športa pri

nas zaostajal za drugimi mesti.

V veliki večini športov so igrali prijateljska srečanja z domačimi in tujimi klubi. S tem so se

spletla nova prijateljstva in sodelovanja, nekatera so trajala celo preko 40 let, torej so se

prenašala iz generacije v generacijo. Šport je bil vedno neko sredstvo, ki povezuje ljudi med

seboj in spleta nove prijateljske vezi, tudi če se ljudje ne poznajo med seboj, jih druži

ljubezen do športa in to je tisto, kar je pomembno.

V današnjem času, ko je hudo finančno pomanjkanje, se le redke izmed panog razvijajo in

privabljajo mladino, privabljajo predvsem tiste, v katerih je mogoče ob uspešnosti dobro

zaslužiti v kasnejšem obdobju – zlasti nogomet. Nekaj športov je propadlo ali se pa zelo malo

ljudi ukvarja z njimi ljubiteljsko, ker ni zanimanja za njih. Velik problem je tudi to, da se

80

vedno manj otrok ukvarja s športom, saj so raje za televizorjem in računalnikom, kot pa da bi

se podili za žogo in se družili z vrstniki.

Žalostno dejstvo je, da večina športnih panog v Prekmurju nima posodobljene zgodovine

razvoja in dosežkov, ki so jih klubi in organizacije s trdim delom dosegli. S tem ljudje

dopuščajo, da gre žrtvovanje in odrekanje mnogih ljudi, ki so si prizadevali ohraniti različne

športe in privabiti množice ljudi v našo pokrajino, v pozabo. Marsikdo niti ne ve, katere

športne panoge so bile včasih prisotne v Prekmurju. Nekatere pri nas sploh več ne obstajajo,

saj je zanimanje bilo premajhno, a žal ni nikjer literature, ki bi vdihnila življenje v te že

zdavnaj pozabljene športe. V prihodnosti si lahko želimo, da se najde nekdo, ki bo iz tega

črpal navdih in zbral še več podatkov, ki jih v diplomskem delu nismo obdelali.

81

5. Viri

Ferencz, G. in Horvat Meštrovič, F. (2004). Naše športno prijateljstvo. Neobjavljeno delo.

Gornjec, J., Hajos, M., Bošnak, J., Lebar, S., Varga, S., Bobovec, F., Ivanec, L., Varga, A., Žižek,

F. in Ftičar, Š. (ur.). (1981). Zbornik občine Lendava. Lendava: TIZ Zrinski Čakovec.

Gornjec, J., Svetec, V. in Varga, S. (1975). Občina Lendava 30 let v svobodi. Murska Sobota:

Občinska konferenca SZDL Lendava.

Horvat Meštrovič, F. (2008). Telesnovzgojno društvo Partizan Lendava. Lendava: Občina

Lendava.

Horvat Meštrovič, F. (2005). Telovadno društvo Sokol Dolnja Lendava. Lendava: Občina

Lendava.

Horvat Meštrovič, F. (2009). Zgodovina rokometa v Lendavi. Lendava: Občina Lendava in

Športna zveza Lendava.

Horvat Meštrovič, F. (2013). 50 let juda v Lendavi. Lendava: Športna zveza Lendava.

Horvat Meštrovič, F. (2013). 60 let igranja košarke v Lendavi. Lendava: Športna zveza

Lendava.

Horvat Meštrovič, F. (ur.). (2008). Medobčinska nogometna zveza Lendava. Lendava:

Medobčinska nogometna zveza Lendava.

Horvat Meštrovič, F. (ur.). (2009). Zgodovina namiznega tenisa v Lendavi. Lendava: Občina

Lendava.

Horvat Meštrovič, F. (ur.). (2009). 80 let strelstva v Lendavi. Lendava: Športna zveza Lendava.

Horvath F. (2000). Zgodovina lendavskega nogometa. Neobjavljeno delo.

Horvath, F. (2004). 100 let lendavskega nogometa. Lendava: zavod za kulturo madžarske

narodnosti Lendava.

Jerše, M. in Kos, A. (2001). Soboški šah. Neobjavljeno delo.

Klar, K., Zec, S., Šernek, S. in Štefić, V. (2007). 30 let rokoborbe v Murski Soboti. Murska

Sobota: Rokoborsko društvo Sobota.

82

Luthar, O. (ur.). (2010). Prekmurje. Ljubljana – Petanjci: Znanstvenoraziskovalni center SAZU.

Maučec, F. (2000). Hokej na travi v Lipovcih. Lipovci: Hokejski klub Lek Lipovci.

Maučec, F. (1995). Jubilejnih petdeset let pomurske košarke. Murska Sobota: Športna zveza

Murska Sobota.

Maučec, F. (2003). Junaki kegljaškega športa. Murska Sobota: Kegljaška zveza Slovenije.

Maučec, F. (1997). Kajakaši in kanuisti na valovih Mure. Murska Sobota: Športna zveza

Murska Sobota.

Maučec, F. (1994). Korenine Pomurskega kolesarstva. Murska Sobota: Športna zveza Murska

Sobota.

Maučec, F. (1993). Kronološki pregled razvoja hokeja na travi v Pomurju. Murska Sobota:

Športna zveza Murska Sobota.

Maučec, F. in Gyözö, F. (1996). Na obeh straneh skupne meje. Lendava – Zalaegerszeg:

Športna zveza Lendava.

Maučec, F. (1993). Sedem desetletij NK Mura. Murska Sobota: Založba M & M, Ljubljana.

Maučec, F. (1988). 65 let nogometa v Pomurju. Murska Sobota: Zveza telesnokulturnih

organizacija Murska Sobota.

NTK Sobota. (2015). Neobjavljeno delo.

Pavlovič, M. (2000). Mejniki Slovenske košarke. Ljubljana: Pisanica in Bonus Pavlovič k. d.

Poredoš, F. (1981). Lovsko strelstvo v Prekmurju 1937 – 1980. Murska Sobota: Zveza lovskih

družin Prekmurje, Murska Sobota.

Sraka, A. (1984). Prekmurci in Prekmurje. Chicago: Loyola University Press.

Šticl, H. (1993). Odbojka v Pomurju – začetek, razvoj in dosežki. Murska Sobota: Športna

zveza Murska Sobota.

Šticl, H. (2000). Zgodovina telovadnega društva Sokol Murska Sobota. Murska Sobota:

Športna zveza Murska Sobota.

83

Zelko, L., Brinar, A., Šeruga, M., Grabar, G. in Puhan, Š. (ur.). (2015). Atletika v Murski Soboti.

Murska Sobota: Športna zveza Murska Sobota.