»hub and spoke« sporazumi v konkuren Čnem … · omenjeni izraz prihaja kot metafora kolesa,...

UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA

Magistrsko delo

»HUB AND SPOKE« SPORAZUMI V KONKURENČNEM PRAVU EU –

ODGOVORNOST VERTIKALNEGA UDELEŽENCA

Julij 2016 David Pogorevc

UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA

Magistrsko delo

»HUB AND SPOKE« SPORAZUMI V KONKURENČNEM PRAVU EU – ODGOVORNOST

VERTIKALNEGA UDELEŽENCA

»Hub and Spoke« Agreements in EU Competition Law– Responsibility of Vertical Participant

Kandidat: David Pogorevc, univ. dipl. prav. Študijska usmeritev: Gospodarsko pravo Evropske unije Mentor: red. prof. dr. Martina Repas Študijsko leto: 2015/2016

Maribor, julij 2016

ZAHVALA Mentorici, red. prof. dr. Martini Repas, se zahvaljujem za strokovno pomoč, dragocene nasvete in potrpežljivost pri nastajanju magistrskega dela. Za podporo in pomoč se zahvaljujem vsem domačim, še posebej mojim trem puncam, Mileni Sari in Lari.

POVZETEK V okviru gospodarskega nastopanja na trgu poteka med udeleženci tekmovanje, v katerem skušajo v okviru svoje poslovne politike doseči določene poslovne cilje, pri čemer pa jih do njih ovirajo konkurenti. V kolikor tekmovanje oz. konkurenca poteka po pravilih in izhaja iz načela dobre vere in poštenja, potem na trgu obstoji neizkrivljena konkurenca, na podlagi katere pridobivajo vsi, tako konkurenčna podjetja med seboj, saj je edino merilo za njihov uspeh njihova inovativnost in iznajdljivost, kakor tudi potrošniki, ki žanjejo sadove inovativnosti in iznajdljivosti podjetij. Vendar pa, na žalost, idealne konkurence ni, saj se med udeleženci na trgu, podobno kot doping v športu, vedno najdejo načini, kako izigrati konkurenta ali potrošnika na način, da bo poslovni cilj dosežen z najmanj potrebnega vložka, s čimer prihaja na strani kršiteljev pravil konkurence do neutemeljenega dobička, ki je pridobljen na škodo tistih, ki na trgu delujejo v skladu s pravili. V nalogi predstavljamo in analiziramo razsežnost problema »hub and spoke« sporazumov, tj. sporazumov, v katerem sodelujejo trije udeleženci, in sicer dva horizontalna udeleženca A in C ter vertikalni udeleženec B, preko katerega poteka sporazumevanje med dvema horizontalnima udeležencema. Takšni sporazumi so v teoriji poimenovani tudi kot A-B-C sporazumi. Za lažjo predstavo te kršitve konkurenčnega prava je potrebno pojasniti, da omenjeni izraz prihaja kot metafora kolesa, kjer je »hub« – pesto oz. os, na katerega je napeta napera oz. t. i. »špica« kolesa »spoke«, ki je povezan z obročem – »rim«, ki pa predstavlja skupni interes konkurentov na horizontalni ravni, in vertikalni udeleženec, kot pesto oz. os, predstavlja ključni povezovalni člen pri izvrševanju takšnega sporazuma. Hub and spoke sporazumi so analizirani skozi sodno prakso Velike Britanije in Severne Irske ter odločb njihovega organa za varstvo konkurence, sodno prakso ZDA ter sodno prakso EU. Podrobneje so predstavljeni problemi »hub and spoke« sporazumov v okviru njihove obravnave kot horizontalnih ali kot vertikalnih sporazumov oz. usklajenih ravnanj, njihove kršitve pravil konkurence, bodisi po cilju ali učinku, njihove tripartitne sestave ter s tem v zvezi podanimi objektivnimi in subjektivnimi pogoji za obstoj takšnih sporazumov. Pri tem se naloga posebej osredotoča na vprašanje odgovornosti vertikalnega udeleženca tega sporazuma, to je t. i. »hub-a«, ki predstavlja povezovalni člen med horizontalnima udeležencema takšnega sporazuma. Na podlagi opravljene primerjalne analize sodnih praks in uporabljene strokovne literature ugotavljamo, da »hub and spoke« sporazumi predstavljajo sporazume, ki imajo za cilj preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence in zato njihovih učinkov ni potrebno posebej ugotavljati. Prav tako je bilo ugotovljeno, da takšni sporazumi predstavljajo dejanske horizontalne sporazume, ki bi jih praksa morala kot takšne obravnavati, tudi z vidika okoliščin lažjega odkrivanja v okviru programov prizanesljivosti ter v okviru razlage člena 101(1) PDEU, ki se skozi sodno prakso razlaga po njegovem namenu oz. teleološki funkciji. Vloga vertikalnega udeleženca v teh sporazumih pa se kaže skozi njegovo zavestno sodelovanje pri posredovanju ključnih informacij med horizontalnima udeležencema, s čimer se posledice kršitev pravil konkurence tudi odražajo na trgu horizontalnih udeležencev. Ključne besede: »hub and spoke« sporazum, vertikalni udeleženec, horizontalni udeleženec, tripartitni sporazum, kršitev konkurence.

ABSTRACT Competition runs among participants in the frame of economic appearance in the market where they all try to reach certain business targets supported by their business policy, however, in which they are hindered by their competitors. If competition runs in compliance with rules and is based on the principle of good faith and fairness then there is an undistorted competition existing in the market on the basis of which everybody is winning – the competitive companies, since the only criterion of their success are their innovation spirit and inventiveness, as well as the consumers who reap the fruits of companies' innovation and inventiveness. Unfortunately, there is no ideal competition since participants in the market – similar as doping in sport – always find a way how to outwit their competitors or consumers in a way which will help them reach their business target with a minimal input. This results in gaining unfounded profits on the side of those who violate competition rules since profit is gained to the damage of those who comply with market rules. This thesis represents and analyses all dimensions of the issue of »hub and spoke« agreements ie. agreements where three participants are involved, namely two horizontal participants A and C, and one vertical participant B through whom both horizontal participants communicate. Such agreements are in theory named also as A-B-C agreements. For easier representation of this violation of competition law it has to be explained that the term originates from a metaphor of a wheel where a »hub« is the hub and/or axle to which a wheel »spoke« is braced which is connected with a rim. That rim represents a common interest of competitors at the horizontal level. And the vertical participant as a hub or axle represents the key link in the execution of such agreement. The hub and spoke agreements are analysed through the case-law of Great Britain and Northern Ireland, through decisions adopted by their organ for competition protection, and through the case-law of the USA and the case-law of EU. The issue of »hub and spoke« agreements is represented in detail in the frame of their treatment as horizontal or as vertical agreements and/or concerted practice, their violation of competition rules, either by aim or by effect, their tripartite structure and in relation to this connected with the specifed objective and subjective conditions for the existence of such agreements. Here, the paper is focused in particular on the question of responsibility of the vertical participant from this agreement ie. »hub« who is a connecting link between both horizontal participants of such agreement. On the basis of a comparative analysis of case law and the applied law literature we find that »hub and spoke« agreements are aimed at preventing, limiting or distorting the competition and therefore their effects do not have to be separately established. It was also found that such agreements represent the actual horizontal agreements which should be dealt with as such in pratice, also from the aspect of circumstances for easier detection in the frame of leniency programmes and in the frame of explanation of Art. 101(1) PDEU which is explained through case law in relation to its aim or teleological function. The role of vertical participant in these agreements is shown through his conscious participation in providing the key information between both horizontal participants. In this way, the consequences of violations of competition rules are reflected also in the market of horizontal participants. Key words: »hub and spoke« agreement, vertical participant, horizontal participant, tripartite agreement, infringement of competition.

KAZALO

1 UVOD ...................................................................................................................................... 1

1.1 Opredelitev raziskovalnega problema in teoretični okvir naloge ........................................... 1

1.2 Namen in cilji ............................................................................................................................... 3

1.3 Metodologija ................................................................................................................................ 5 1.3.1 Teze ....................................................................................................................................................... 5 1.3.2 Predvidene metode raziskovanja ........................................................................................................... 5

1.4 Predpostavke in omejitve raziskave........................................................................................... 6

2 ANALIZA ČLENA 101(1) PDEU .......................................................................................... 7

2.1 Namen člena 101(1) PDEU ......................................................................................................... 7

2.2 Razlike med prepovedanim sporazumom in usklajenim ravnanjem ..................................... 8 2.2.1 Prepovedani sporazumi ......................................................................................................................... 8 2.2.2 Usklajena ravnanja .............................................................................................................................. 10 2.2.3 Razlika med sporazumi in usklajenimi ravnanji .................................................................................. 13

2.3 Omejevanje konkurence glede na cilj in učinek ..................................................................... 15 2.3.1 Omejitve po cilju ................................................................................................................................. 15 2.3.2 Omejitve po učinku ............................................................................................................................. 17 2.3.3 Kartelni sporazumi .............................................................................................................................. 19

3 PRAVNA NARAVA »HUB AND SPOKE« SPORAZUMOV ............................................ 25

3.1 Vertikalni in horizontalni sporazumi v konkurenčnem pravu EU ....................................... 25 3.1.1 Vertikalni sporazumi ̶ vertikalne omejitve konkurence ..................................................................... 25 3.1.2 Horizontalni sporazumi – horizontalne omejitve konkurence ............................................................. 27 3.1.3 Analiza »hub and spoke« sporazumov oziroma usklajenih ravnanj .................................................... 29

3.1.3.1 Uvod ............................................................................................................................................. 29 3.1.3.2 Pojem »hub and spoke« sporazumov ........................................................................................... 31

4 »HUB AND SPOKE« SPORAZUMI V PRAKSI ................................................................ 35

4.1 Posredna izmenjava strateških informacij .............................................................................. 35

4.2 Sodna praksa pred sodišči Velike Britanije in Severne Irske ............................................... 36 4.2.1 Primer: Dairy products ........................................................................................................................ 36 4.2.2 Primer: Tobacco .................................................................................................................................. 40 4.2.3 Primer: Replica Football Kits .............................................................................................................. 43 4.2.4 Primer: Hasbro .................................................................................................................................... 47

4.3 Sodna praksa pred sodišči ZDA ............................................................................................... 50 4.3.1 Primer: Interstate Circuit Inc vs United States 306 U. S. 208 (1939) .................................................. 50 4.3.2 Primer: U. S. vs Apple ......................................................................................................................... 54 4.3.3 Primer: U. S. vs Toys »R« Us ............................................................................................................. 56

4.4 Sodna praksa Sodišča EU ......................................................................................................... 60 4.4.1 Primer: AC Treuhand AG I ................................................................................................................. 60 4.4.2 Primer: AC Treuhand AG II ................................................................................................................ 64 4.4.3 Primer: Eturas in ostali ........................................................................................................................ 65 4.4.4 Primer: T-Mobile Netherlands BV ...................................................................................................... 68

4.5 Vloga vertikalnega udeleženca in skupni argumenti sodne prakse ...................................... 71

5 OBJEKTIVNI POGOJI ZA UGOTOVITEV KRŠITVE KONKURENČNEGA PRAVA . 78

5.1 Zakonita poslovna praksa ......................................................................................................... 78

5.2 Protipravna poslovna praksa ................................................................................................... 82 5.2.1 Prenos informacij o cenah ................................................................................................................... 82 5.2.2 Nudenje logistične podpore, organizacijskih in administrativnih storitev udeležencem kartela ......... 83 5.2.3 Odprava negotovosti pri konkurentih glede datuma, obsega in načinov prilagajanja ......................... 84 5.2.4 Neutemeljeno sklicevaje na zaščito iz avtorskih pravic ...................................................................... 84 5.2.5 Organiziranje bojkota konkurenta usklajeno s svojimi vertikalnimi partnerji, ki tvorijo horizontalni sporazum ...................................................................................................................................................... 85 5.2.6 Zloraba zakonitih poslovnih načinov za dosego protikonkurenčnega cilja ......................................... 85 5.2.7 Ekonomska prisila v nastavitev višjih cen z grožnjo po prenehanju dobav in pošiljanje maloprodajnih cen vertikalnemu udeležencu brez utemeljenega ekonomskega razloga ...................................................... 86 5.2.8 Zagotovila vertikalnemu udeležencu po prodaji produktov po njegovih priporočenih cenah ............. 87 5.2.9 Zaključek glede protipravne poslovne prakse ..................................................................................... 88

6 SUBJEKTIVNI POGOJI ZA UGOTOVITEV ODGOVORNOSTI VERTIKALNEGA UDELEŽENCA PRI KRŠITVI KONKURENČNEGA PRAVA ........................................... 89

6.1 Obstoj krivdne oblike naklepa ................................................................................................. 89

6.2 Obstoj krivdne oblike malomarnosti – zavestne in nezavestne malomarnosti .................... 93

6.3 Obstoj oziroma neobstoj objektivne odgovornosti s pravnimi domnevami in obrnjenim dokaznim bremenom ....................................................................................................................... 94

7 PRIMERJALNA ANALIZA SODNIH PRAKS IN UGOTAVLJANJE POGOJEV PRI PROTIKONKURENČNEM RAVNANJU VERTIKALNEGA UDELEŽENCA .................. 97

7.1 Skupni objektivni pogoji ........................................................................................................... 97

7.2 Skupni subjektivni pogoji ......................................................................................................... 99

7.3 Skupni ekskulpacijski razlogi na strani vertikalnega udeleženca ......................................... 99

7.4 Ključne ugotovitve primerjalne analize ................................................................................ 101

8 SKLEP ................................................................................................................................ 104

SEZNAM VIROV IN LITERATURE .................................................................................. 107

1

1 UVOD 1.1 Opredelitev raziskovalnega problema in teoretični okvir naloge Pogodba o delovanju Evropske unije1 (PDEU) v členu 101(1) določa, da so: »Kot nezdružljivi s skupnim trgom in prepovedani vsi sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja, ki bi lahko negativno vplivali na trgovino med državami članicami in katerih namen ali učinek so preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na notranjem trgu.« Sporazumi in usklajena ravnanja, ki sodijo v obseg tega člena, so lahko vertikalni ali horizontalni. Za slednje se pogosto uporablja izraz kartelni sporazumi oz. dogovori, vendar je treba upoštevati, da vsi horizontalni sporazumi niso nujno tudi kartelni sporazumi. Sama določba tega člena ne vsebuje termina kartelni sporazumi, ki se tudi sicer v zakonodaji ne uporablja pogosto. Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence2 ZPOmK-1 ga denimo omenja v 76. členu z naslovom »Odpustitev in znižanje globe.« Definira ga tudi Direktiva 2014/104/EU Evropskega parlamenta in Sveta o nekaterih pravilih, ki urejajo odškodninske tožbe po nacionalnem pravu za kršitve določb konkurenčnega prava držav članic in Evropske unije (UL EU L 349, z dne 5. 12. 2014), v drugem členu, pod točko 14, ki določa: »kartel pomeni dogovor ali usklajeno ravnanje dveh ali več konkurentov, katerega namen je usklajevanje njihovega konkurenčnega ravnanja na trgu ali vplivanje na relevantne parametre konkurence s praksami, kot so, vendar ne samo, določanje ali usklajevanje nakupnih ali prodajnih cen ali drugih pogojev trgovanja, vključno s pravicami intelektualne lastnine, razdelitev proizvodnih ali prodajnih kvot, delitev trgov in kupcev, vključno z manipulacijo razpisov za zbiranje ponudb, omejitve pri uvozu ali izvozu ali protikonkurenčni ukrepi zoper druge konkurente.3 Definicijo kartelov je podal tudi OECD v svojih Priporočilih Sveta,4 ki se nanašajo na učinkovite ukrepe zoper kartele. Po tej definiciji karteli predstavljajo protikonkurenčni sporazum, usklajeno ravnanje ali protikonkurenčni načrt, s katerimi se določajo cene, potvarjajo ponudbe na natečajih, postavljajo omejitve v proizvodnji ali kvote, ali da se razdelijo trgi z določitvijo strank, dobaviteljev, območja oz. mej prodaje.5 Karteli škodujejo potrošnikom in družbi kot celoti, saj v kartelu udeležena podjetja zaračunavajo višje cene (in dosegajo večje dobičke) kot na trgu, na katerem obstaja konkurenca.6 Karteli so skrivni dogovori med podjetji, ki težijo k večjemu dobičku, tako da omejujejo konkurenco. Možnost za nastanek kartela se povečuje, kadar imamo velik potencial za dobiček in kadar imamo neelastično povpraševanje z možnostjo omejitve vstopa. Dejavniki za propad kartela pa so obseg stroškov sklepanja, skrivanje in izvajanje nadzora kartelov.7 V okviru člena 101(1) PDEU je treba razlikovati omejevanje konkurence po cilju in učinku. Sodišče EU v zvezi z vprašanjem omejevanja konkurence zaradi cilja poudarja, da so nekatere vrste dogovarjanj med podjetji za konkurenco tako škodljiva, da je mogoče šteti, da

1 UL C 321E, 29. 12. 2006. 2 Ur. l. RS, št. 36/2008 in ostali. 3 Direktiva 2014/104/EU Evropskega parlamenta in Sveta o nekaterih pravilih, ki urejajo odškodninske tožbe po nacionalnem pravu za kršitve določb konkurenčnega prava držav članic in Evropske unije (UL EU L 349, datum, 5. 12. 2014, 2. člen tč. 14). 4 Recommendation of the Council concerning Effective Action Against Hard Core Cartels, C(98)35FINAL, sprejeta na 921 seji dne 25. 3. 1998. 5 Whish & Bailey, Competition Law, Oxford University Press 2015, str. 548 (v nad. Whish & Bailey). 6 Slovar izrazov, ki se uporabljajo v konkurenčno pravnih zadevah (http://ec.europa.eu/comm/competition/general_info/glossary_en.html. 7 Pepall, Richards & Norman, Industrial Organization, Contemporary Theory nad Practice, 2005, str. 415–416.

2

ugotavljanje njihovih posledic (učinkov) ni potrebno.8 Primer tega je denimo dogovor o cenah, delitvi trga itd. Za druge pa je škodljivost za konkurenco treba izkazati in tako analizirati učinke na trg oz. konkurenco.9 V skladu s sodno prakso Sodišča EU je treba za preučitev, ali je sporazum med podjetji tako škodljiv, da se šteje za omejitev konkurence zaradi cilja v smislu člena 101(1) PDEU, upoštevati vsebino njegovih določb, cilje, ki se želijo z njim doseči, ter pravni in gospodarski okvir, v katerega je umeščen. Pri presoji navedenega okvira je treba upoštevati tudi naravo zadevnega blaga in storitev ter dejanske pogoje delovanja in sestave zadevnega trga ali trgov. Poleg tega lahko organi, pristojni za varstvo konkurence, nacionalna sodišča in sodišča EU upoštevajo namen strank, čeprav ta ni nujni dejavnik za opredelitev omejujoče narave sporazuma.10 Glede na to, da člen 101(1) PDEU načeloma zajema dve obliki prepovedanih sporazumov oz. dogovarjanj in usklajenih ravnanj, to so horizontalni in vertikalni sporazumi, se postavlja vprašanje, v katero od navedenih kategorij sodijo »hub and spoke« sporazumi oz. ali gre celo za posebne, sui generis, sporazume. Magistrska naloga obravnava vprašanje, ali se »hub and spoke« sporazum v konkurenčnem pravu obravnava kot horizontalni ali vertikalni sporazum ali kot posebna vrsta vertikalnega sporazuma – vertikalni sporazum s horizontalnim učinkom (sui generis sporazum). Nadalje bo naloga skozi analizo izmenjanih informacij med udeleženci skušala ugotoviti, katere informacije si lahko udeleženci na trgu medsebojno izmenjajo, ne da bi to pomenilo kršitve konkurenčnega prava, in katere so tiste, ki predstavljajo objektivni znak za odgovornost vertikalnega udeleženca (t. i. »hub« udeleženca) v »hub and spoke« sporazumih oz. usklajenih ravnanjih ter kakšen je subjektivni znak odgovornosti vertikalnega udeleženca. Prav tako bo obravnavala ravnanja vertikalnega udeleženca, ki pripeljejo do razbremenitve njegove odgovornosti. Pri »hub and spoke« sporazumih se pojavljajo naslednji pravni problemi: V okviru okoliščin objektivne narave:

• Ali se »hub and spoke« sporazum v konkurenčnem pravu obravnava kot horizontalni ali vertikalni sporazum ali kot posebna vrsta vertikalnega sporazuma – vertikalni sporazum s horizontalnim učinkom (sui generis sporazum)?

• Katere informacije se med udeleženci »hub and spoke« sporazuma lahko izmenjajo in ne predstavljajo kršitve konkurenčnega prava oz. nimajo za cilj ali posledico omejevanja konkurence?

• Katere informacije se med udeleženci ne smejo izmenjati in predstavljajo kršitev konkurenčnega prava »per se« oz. kot »cilj« ter katere se ne smejo izmenjati, saj predstavljajo kršitev konkurenčnega prava zaradi svojega proti konkurenčnega učinka?

V okviru okoliščin subjektivne narave: Kakšno mora biti ravnanje vertikalnega udeleženca, da predstavlja ravnanje v nasprotju s pravili konkurenčnega prava, in sicer:

8 Zadeva C 67/13 P Groupement des cartes bancaires proti Komisiji, ECLI:EU:C:2014:2204, tč. 49. 9 Zadeva C 67/13 P Groupement des cartes bancaires proti Komisiji, ECLI:EU:C:2014:2204, tč. 52. 10 Zadeva C 67/13 P Groupement des cartes bancaires proti Komisiji, ECLI:EU:C:2014:2204, tč. 54.

3

• Ali je »nezavestno« posredovanje podatka s strani vertikalnega udeleženca o poslovno občutljivih informacijah (npr. podatka o bodočih cenah) horizontalnega udeleženca A preko vertikalnega udeleženca B do horizontalnega udeleženca C dovolj, da se v tem primeru uporabi domneva vzročnosti (Anic Partecipazioni11, Huls12) o obstoju sporazuma oz. usklajenega ravnanja in ali je s tem podana objektivna odgovornost vertikalnega udeleženca?

• Ali zavestno posredovanje poslovno občutljivega podatka (npr. podatka o bodočih

cenah) horizontalnega udeleženca A preko vertikalnega udeleženca B do horizontalnega udeleženca C predstavlja kršitev konkurenčnega prava, čeprav je vertikalni udeleženec B to storil v procesu pogajanja s horizontalnim udeležencem C za cene produktov ali storitev in s tem zasledoval izključno svoje poslovne cilje. Pri tem pa je udeleženec A posredoval B-ju te informacije samo zato, da bi sklenil čim ugodnejši dogovor z B-jem v njunem poslovnem odnosu, torej brez namena, da bi se s tem podatkom seznanil C, ki pa ta podatek uporabi v svoji poslovni politiki?

• Ali zavestno posredovanje poslovno občutljivega podatka od horizontalnega

udeleženca A, ki je imel namen, da se le-ta posreduje preko vertikalnega udeleženca B k horizontalnemu udeležencu C, predstavlja kršitev konkurenčnega prava, čeprav B s tem namenom A-ja ni seznanjen, pri tem pa vertikalni udeleženec B horizontalnemu udeležencu C posreduje to informacijo izključno za svoje poslovne cilje – kar je A vedel, da bo storil, C pa omenjene informacije ne uporabi v svoji poslovni politiki, čeprav ve, s kakšnim namenom jo je posredoval A; torej ali kot protikonkurenčno ravnanje pomeni že samo goli prenos poslovno občutljive informacije od A preko B do C, čeprav ne B ne C nista s protipravnim namenom sodelovala v tem ravnanju, C pa te informacije izrecno ne zavrne, s čimer se lahko uporabi domneva iz zadeve Aalborg Portland13 o pasivni obliki sodelovanja?

• Ali mora za dokaz obstoja »hub and spoke« sporazuma nujno obstajati tudi skupni

interes horizontalnih udeležencev in ali mora biti z njim seznanjen tudi vertikalni udeleženec, da je pogoj za obstoj tega sporazuma izpolnjen?

1.2 Namen in cilji S poslovnega vidika je zelo pomembna izmenjava določenih poslovnih informacij med pogodbenimi partnerji v okviru njihovega zakonitega poslovnega dialoga. To je pomembno med vertikalnimi udeleženci na trgu za njihove dvostranske posle. Namen te naloge je analiza »hub and spoke« sporazuma ter na podlagi analize umestitev v obstoječe kategorije oz. skupine prepovedanih sporazumov v členu 101 PDEU. Nadalje bo naloga opredelila oz. razmejila skozi sodno prakso določenih držav, sodno prakso Sodišča EU, zakonodajo in ostalo strokovno literaturo objektivne okoliščine, ki kažejo na to, katere izmenjane informacije so dovoljene med vertikalnimi udeleženci in ne predstavljajo kršitve konkurenčnega prava in katere predstavljajo takšno kršitev. Vse to bo analizirano v kontekstu »hub and spoke« sporazumov. 11 Zadeva C 42/92 P, Anic Partecipazioni proti Komisiji, ECLI:EU:C:1999:356. 12 Zadeva C 199/92 Huls AG proti Komisiji, ECLI:EU:C:1999:358. 13 Združene zadeve C 204/00 P, C 205/00, C 211/00 P, C 213/00 P, C 217/00 P in C 219/00 P Aalborg Portland A/S in ostali, ECLI:EU:C:2004, tč. 84.

4

Prav tako je namen s to nalogo analizirati subjektivne okoliščine oz. znake ali obliko krivde. Iskali bomo odgovor na vprašanje, kakšno mora biti zavedanje oz. namen vertikalnega udeleženca kot posrednika poslovno občutljivih informacij med horizontalnima konkurentoma A in C ter kaj B-ja razbremeni odgovornosti kršitve konkurenčnega prava ter ali že samo posredovanje določene poslovne informacije vertikalnega udeleženca predstavlja kršitev konkurenčnega prava »per se« oz. samo po sebi. Ob tem se poraja tudi vprašanje obstoja objektivne odgovornosti za kršitev konkurenčnega prava z obrnjenim dokaznim bremenom, saj se v pravnih virih pojavljajo pravne domneve za obstoj odgovornosti, ki jih mora osumljeni vertikalni udeleženec sporazuma sam izpodbijati.14 Ob tem se zastavlja tudi zanimivo vprašanje, kaj je motiv za sodelovanje vertikalnega udeleženca v tem sporazumu, predvsem z vidika njegovega poslovnega interesa, torej zakaj sploh sodeluje v takšnem sporazumu. Prav tako je v obravnavanem ABC sporazumu ključen obstoj oblike udeležbe – sostorilstva s strani vertikalnega udeleženca. Sostorilstvo je možno le s krivdno obliko naklepa, zaradi česar je malomarnost, kot krivdna oblika, praktično izključena iz vertikalno horizontalnih sporazumov. Prav tako naloga obravnava pomembno pravno vprašanje, in sicer, ali gre za kršitev načela domneve nedolžnosti iz kazenskega prava in še posebej ali gre za obrnjeno dokazno breme pri izpodbijanju določenih pravnih domnev, ki je določena v konkurenčnem pravu ter s tem v zvezi tudi morebitni obstoj zametkov objektivne odgovornosti v konkurenčnem pravu EU. Namen naloge je torej skozi analizo posameznih sodnih praks prispevati k novim spoznanjem na tem področju, predvsem z vidika okoliščin, ki bi lahko bile pomembne pri nadaljnji sodni praksi Sodišča EU na tem področju, glede na dejstvo, da je sodna praksa Sodišča EU v tej smeri še dokaj skopa. Z opredelitvijo namena raziskave smo zastavili naslednje cilje: Prvič, natančna analiza primerov glede ključnih objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki jih obravnava naloga in njihova primerjava. Pri tem izhajamo iz primerov prakse OFT (Office of Fair Trading), ki je izoblikovala sistem prepoznave ABC sporazumov, sestavljen iz dveh faz, ki vsaka vsebuje dva elementa. Iz te pravne strukture izhajamo ob ugotavljanju objektivnih in subjektivnih pogojev, ki so pomembni z vidika odgovornosti in razbremenitve vertikalnega udeleženca. Prav tako pa je, glede razlage 101(1) člena PDEU in izključitve odgovornosti vertikalnega udeleženca kot udeleženca sporazuma, obravnavano vprašanje nadaljnjega zavestnega in nezavednega sodelovanja v sistemu oz. poslovnem odnosu in aktivnega ravnanja udeleženca, ki bi pripeljalo do njegove razbremenitve. Ob tem naloga obravnava, z vidika objektivnih ravnanj vertikalnega udeleženca na trgu in zakonite poslovne prakse med udeleženci na trgu, torej glede zakonitosti poslovne prakse med vertikalnimi udeleženci, mejo ločnico, ki jo je sodišče potegnilo glede okoliščin, kdaj je njihovo ravnanje protipravno in kdaj ni. Drugič, v okviru primerjalne analize sodnih praks nacionalnih sodišč in Sodišča EU naloga prikazuje skupne subjektivne in objektivne znake, ki dokazujejo odgovornost vertikalnega udeleženca v »hub and spoke« sporazumih oz. usklajenih ravnanjih in enakih okoliščin, ki takšne udeležence razbremenijo odgovornosti kršitve konkurenčnega prava. 14 Mnenje generalnega pravobranilca Szpunarja v Zadevi C 74/14, Eturas UAB in drugi proti Lietuvas Respublikas konkurencijos taryba, ECLI:EU:C:2016:42.

5

Na podlagi zgoraj opravljene analize izpeljemo sklep, iz katerega bo lahko razvidna bodisi usklajenost sodnih praks glede pogojev in načinov ugotavljanja subjektivnih in objektivnih okoliščin, ki dokazujejo protipravnost ravnanj vertikalnega udeleženca v konkurenčnem pravu oz. v takšnih sporazumih, bodisi ugotavljamo njihovo neusklajenost ter smernice, ki bi lahko predstavljale okvir nadaljnje sodne prakse na tem področju. Dejstvo je namreč, da je v splošnem namen konkurenčnega prava zavarovati delovanje tržnih zakonitosti, ki prispevajo k učinkoviti, svobodni in zdravi konkurenci na trgu in zaradi takšne imamo potrošniki korist v kvalitetnejših produktih in storitvah. Sodna praksa EU in nacionalnih sodišč pa mora najti usklajene načine za dosego tega cilja, predvsem glede na to, da bo z usklajenimi načini sodišč podana tudi večja pravna varnost udeležencem na notranjem trgu EU, v smislu načela zakonitosti. S tem bo podana tudi večja varnost pred arbitrarnostjo nacionalnih sodišč, saj so le-ta zavezana spoštovati nadnacionalno pravo EU neposredno, v kar sodna praksa Sodišča EU tudi spada. 1.3 Metodologija 1.3.1 Teze V nalogi bomo postavili in preizkusili (potrdili ali ovrgli) naslednje teze: Prva teza: »Hub and spoke« sporazum je vertikalni sporazum s horizontalnimi učinki. Druga teza: V »hub and spoke« sporazumih in usklajenih ravnanjih morajo vertikalni udeleženci zavestno posredovati objektivno občutljive poslovne informacije horizontalnemu udeležencu z namenom seznaniti ga s poslovnimi informacijami drugega horizontalnega udeleženca, pri čemer takšno ravnanje predstavlja kršitev konkurenčnega prava per se in za obstoj takšne kršitve ni pogoj, da bi drugi horizontalni udeleženec upošteval to informacijo in zato spremenil svojo poslovno politiko ter s tem povzročil protikonkurenčne učinke na upoštevnem trgu. Tretja teza: Enostransko ravnanje vertikalnega udeleženca ne razbremeni odgovornosti ostalih udeležencev sporazuma in zanje še vedno velja pravna domneva sodelovanja v sporazumu z obrnjenim dokaznim bremenom, s katerim morajo dokazati svojo aktivno zavračanje te poslovne informacije oz. protipravnega ravnanja vertikalnega udeleženca. Četrta teza: Za obstoj »hub and spoke« sporazuma je potrebno dokazati vse predpostavke tega sporazuma in sicer dva paralelna vertikalna dogovora A – B in B – C, zavestno ravnanje vertikalnega udeleženca B pri posredovanju informacij od A do C ter povezovalni skupni interes t. i. »rim« med A in C.

1.3.2 Predvidene metode raziskovanja V magistrski nalogi bomo uporabili raziskovalne metode, ki temeljijo na logični interpretaciji domače in tuje strokovne literature ter sodne prakse s področja konkurenčnega prava. V prvem delu bomo podali teoretične osnove. Pri njihovem oblikovanju bomo pri posameznih točkah uporabili naslednje metode:

6

• metodo deskripcije, s katero bomo teoretično opisali obravnavano problematiko »hub and spoke« sporazumov;

• metodo kompilacije, s katero bomo povzeli tuje izsledke znanstvenoraziskovalnih del oz. stališč, spoznanj in sklepov in jo uporabili pri pregledu dosedanje sodne prakse na področju »hub and spoke« sporazumov;

• primerjalnopravno metodo, s katero bomo analizirali argumente sodne prakse in strokovne literature pri ugotavljanju in potrjevanju subjektivnih in objektivnih znakov odgovornosti vertikalnega udeleženca za protikonkurenčna ravnanja v »hub and spoke« sporazumih ter ekskulpacijske razloge;

• metodi dedukcije in indukcije, s katerima bomo na podlagi ugotovljenih argumentov podajali zaključke na podlagi splošnega k posebnemu in od posebnega k splošnemu;

• metodi analize in sinteze, kjer bomo s pomočjo razčlenitve argumentov in okoliščin ter njihove primerljivosti in združitve lahko predstavili zaključke in s tem potrdili ali ovrgli postavljene teze.

1.4 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavke:

• predpostavljamo, da je vertikalni udeleženec ključni element za obstoj »hub and spoke« sporazuma;

• predpostavljamo, da je pogoj za njegovo protipravno ravnanje zavestno ravnanje pri posredovanju poslovne informacije med obema horizontalnima udeležencema, • predpostavljamo, da za obstoj »hub and spoke« sporazuma zadošča že seznanitev

drugega horizontalnega udeleženca s poslovno informacijo, če je slednji aktivno ne zavrne in se do nje pisno ne distancira;

• predpostavljamo, da vertikalnega udeleženca pri posredovanju poslovno občutljive informacije do horizontalnega udeleženca motivira ekonomski motiv;

• predpostavljamo, da ni vsaka izmenjava poslovno občutljive informacije med vertikalnima udeležencema že element prepovedanega »hub and spoke« sporazuma;

• predpostavljamo, da mora drugi horizontalni udeleženec ob prejemu poslovno občutljive informacije od vertikalnega udeleženca sklepati, da občutljiva narava informacije pomeni, da le-ta prihaja od prvega horizontalnega udeleženca.

Omejitve: Pri analizi sodne prakse bomo uporabljali sodno prakso Sodišča EU, sodne prakse ZDA in prakse angleških organov za varstvo konkurence in sodišč.

7

2 ANALIZA ČLENA 101(1) PDEU 2.1 Namen člena 101(1) PDEU Člen 101 PDEU določa pravni okvir za uravnoteženo ocenjevanje, ki upošteva omejevalne učinke na konkurenco in učinke, ki spodbujajo konkurenco.15

Zato, da se vzpostavi sistem, ki zagotavlja, da konkurenca na skupnem trgu ni izkrivljena, je treba člen 101 PDEU Pogodbe v Skupnosti uporabljati učinkovito in enotno, k temu pa pripomore tudi Uredba Sveta s št. 1/200316 o izvajanju pravil konkurence iz členov 101 in 102 PDEU. Cilj konkurenčne politike EU je vzpostavitev in zagotavljanje integracije – enotnega trga.17 Določba 101(1) člena PDEU je glavni instrument, s katerim se ugotavlja protikonkurenčne sporazume. Vsebina tega člena je tista, ki prepoveduje nastanek in delovanje kartelov. Člen 101(1) PDEU prepoveduje vse sporazume med podjetji, sklepe podjetniških združenj in usklajena ravnanja, ki bi lahko prizadeli trgovino med državami članicami in katerih cilj oz. posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na notranjem trgu.18 Ključno načelo člena 101(1) PDEU pomeni, da morajo konkurenčna podjetja na trgu določiti svoje ravnanje in cene svojim produktom in storitvam samostojno.19 To dejstvo pa predstavlja tudi bistvo kartelne prepovedi.20 Ocenjevanje na podlagi člena 101 sestavljata dve fazi. V prvi fazi je treba na podlagi člena 101(1) oceniti, če sporazum med podjetji, ki lahko vpliva na trgovino med državami članicami, vključuje protikonkurenčni cilj ali dejanske ali morebitne omejevalne učinke na konkurenco. V drugi fazi se na podlagi člena 101(3), ki se izvaja samo v primeru, če se ugotovi, da sporazum omejuje konkurenco v smislu člena 101(1), določijo koristi iz tega sporazuma, ki spodbujajo konkurenco, in se oceni, če te koristi odtehtajo omejevalne učinke na konkurenco. Usklajevanje omejevalnih učinkov in učinkov, ki spodbujajo konkurenco, poteka izključno v okviru člena 101(3). Če učinki, ki spodbujajo konkurenco, ne odtehtajo omejevanja konkurence, člen 101(2) določa, da je sporazum samodejno ničen.21 Člen 101 PDEU prav tako na eni strani povzroča neposredne učinke v odnosih med posamezniki in za zadevne posameznike ustvarja pravice, ki jih morajo nacionalna sodišča varovati, ter na drugi strani pomeni določbo javnega reda, ki je neizogibna za izpolnitev nalog, zaupanih EU, ki jo morajo nacionalna sodišča uporabljati po uradni dolžnosti.22

15 Smernice o uporabi člena 101 Pogodbe o delovanju Evropske unije za sporazume o horizontalnem sodelovanju, UL 2011/C 11/01, z dne 14. 1. 2011, str. 4. 16 UL 001 4/1/2003. 17 Tratnik, prosojnice z naslovom Sporazumi, sklepi in usklajena ravnanja – http://www.konkurencno pravo.eu/uplouds/files/Tratnik, str. 3 (v nad. Tratnik). 18 Jones & Sufrin, EU Competition Law, Text Cases and Materials, Oxford University Press 2011 (v nad. Jones & Sufrin), str. 798. 19 Whish & Bailey, str. 558. 20 Tratnik, str. 17. 21 Smernice o uporabi člena 101 Pogodbe o delovanju Evropske unije za sporazume o horizontalnem sodelovanju, UL 2011/C 11/01, 1.2. Osnovna načela za ocenjevanje na podlagi člena 101, odstavek 20. 22 Zadeva C 8/08, T-mobile Netherlands BV v Raad van bestur van de Nederlandse Mededingingsautoriteit, ECLI:EU:C:2009:343, tč. 49, glej tudi zadevo C 126/97 Eco Swiss, ECLI:EU:C:1999:169, tč. 36 in 39, in zadevo C 295/04 do C 298/04 Manfredi in drugi porti Komisiji, ECLI:EU:C:2006:461, tč. 31 in 39.

8

2.2 Razlike med prepovedanim sporazumom in usklajenim ravnanjem 2.2.1 Prepovedani sporazumi V 101(1) PDEU so taksativno določene tri oblike protikonkurenčnega ravnanja in kot prva so določeni prepovedni sporazumi. Kot nezdružljivi z notranjim trgom so prepovedani vsi sporazumi med podjetji …, ki bi lahko prizadeli trgovino med državami članicami in katerih cilj oz. posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na notranjem trgu. Pri tem se postavlja vprašanje, kaj vse zajema termin prepovedani – protikonkurenčni sporazum. Pojem pogodbe ali sporazuma v konkurenčnem pravu ne pomeni enako kot sporazum v civilnem pravu. Udeleženci takšnega sporazuma izrazijo svojo voljo medsebojno, s podpisom listine, z izmenjevanjem listin, dopisov, pisem, ustno, konkludentno. Bistvo sporazuma po 101(1) členu PDEU je namreč, da stranka pristane na zavezo omejiti svojo svobodo delovanja glede na ostale.23 Sporazume iz 101(1) člena PDEU najdemo v praksi v različnih oblikah. To so lahko povsem osnovne zakonsko urejene pogodbe, kot so npr. prodajna, posredniška, licenčna, ali pa gre za bolj zapletene pogodbe, ki imajo različne pogodbene tipe, kot so npr. franchising, leasing, factoring. Takšen sporazum lahko ima le elemente obligacijskega prava ali pa gre za sporazum, ki ima elemente obligacijskega prava, statusnega prava, delovnega prava itd. Ne glede na to, da obstaja več različnih oblik, teorija, ki se ukvarja s sporazumi o omejevanju konkurence in njihovo pravno naravo, poudarja, da ne gre za menjalno pogodbo. Namen, ki izhaja iz takšnih sporazumov je podrejen potrebam sporazuma o omejevanju konkurence in je pomemben za razlikovanje med neposrednimi (horizontalnimi) in posrednimi (vertikalnimi) omejitvami.24 Izraz sporazum zajema horizontalne sporazume (sporazum med dvema konkurenčnima dobaviteljema ali sporazum med dvema konkurenčnima kupcema) in vertikalne sporazume (sporazum med dobaviteljem in kupcem). V okviru člena 101(1) PDEU sporazum ne pomeni nujno zavezujoče pogodbe civilnega prava, saj Komisija in SEU kot sporazum obravnavata:

• neformalni akt, ker ne vsebuje le pravno zavezujočih pogodb in zadošča, da so udeleženci izrazili skupen namen na trgu obnašati se na določen način;25

• moralno zavezujoč dogovor ali gentlemansko pogodbo;26 • ustno ali pisno pogodbo; • pogodbo, ki izhaja iz okoliščin, čeprav je v takšnih primerih precej lažje dokazovanje

obstoja sporazuma preko oblike usklajenega ravnanja; • neformalne ustne pogodbe, ki imajo podlago v poslih med strankami;27 • okrožnice, ki so jih podpisali distributerji;28 • nepodpisane distribucijske pogodbe, ki jih stranke nesporno razumejo oz. sporazum,

ki ni bil zapisan, bil pa je dogovorjen;29 • sporazum o uporabi izvozne prepovedi;30 • sporazum, ki izvira iz ustaljenega poslovnega odnosa med strankami31, še posebej, če

se stranke zaradi omejevanja konkurence neformalno združijo in v takem združenju

23 Grilc, Pravo Evropske unije, Druga knjiga, Cankarjeva založba 2004, str. 591, sklicujoč se na zadevo odločba Komisije 74/63/EEC Re Franco Japanese Ballbearings OJ 1974 L343/19 (v nad. Grilc). 24 Grilc, str. 591. 25 Zadeva T 7/89 Hercules proti Komisiji, ECLI:EU:T:1991:75« Zadošča da ena od strank prostovoljno omeji svobodo delovanja v odnosu do druge stranke«. 26 Zadeva C 41/69 Chemiefarma proti Komisiji, ECLI:EU:C:1970:71. 27 Zadeva C 28/77 Tepea proti Komisiji, ECLI:EU:C:1978:133. 28 Zadeva C 32/78 BMW Belgium SA in ostali proti Komisiji, ECLI:EU:C:1979:191. 29 Odločba Komisije 82/853/EEC, National Panasonic, UL 1982 L354/28. 30 Odločba Komisije 91/532/EEC, Viho/Toshiba UL 1991 L 287/39.

9

sprejmejo obveznosti oz. sprejmejo sporazum, ki jih ne zavezuje niti moralno niti pravno;

• serija povezanih pogodb in povezane pogodbe, ki se jih obravnava kot enovito pogodbo, v okviru katere je zajeta skupina posamičnih pogodb, ki jih sklene isti pogodbenik z več podjetji hkrati in so te pogodbe glede temeljnih značilnosti identične. Rezultat je enak, kot če bi se več podjetij dogovorilo, da bodo kupovala le od enega dobavitelja po enaki ceni. Položaj je zelo podoben sklepu podjetniškega združenja (BP Kemi/DDSF, UL 1979 L286/32 in ENI/Montedison, UL 1987 L5/13);

• zapisana pogodba, ki nikoli ni bila podpisana, stranki pa sta jo izvrševali kot da bi šlo za polnoveljavno pogodbo;32

• splošne pogoje poslovanja, posebej splošne prodajne pogoje;33 • pogodbe, sklenjene pod pritiskom, gre za pogodbe, ki so vsiljene kupcem s strani

dobavitelja, kljub vsemu pa gre za pogodbe v smislu določb konkurenčnega prava; • pogodbe, sklenjene za določen čas, ki pa so medtem že potekle; pogodbe za

nedoločen čas, ki ne veljajo več zaradi odpovedi, razdrtja, odstopa; • pogodbe, ki ne veljajo več, a še vedno povzročajo pravne ali ekonomske učinke; • sodna poravnava, kljub dejstvu, da gre za sodni akt predstavlja sporazum v smislu člena 101(1) PDEU;

• enostranska izključitev prodajalca iz distribucijskega sistema predstavlja prepovedano ravnanje, če je izključitev posledica molčečega ali izrecnega sporazuma med ostalimi udeleženci sistema, da se tega prodajalca izključi iz mreže;34

• prodajna politika proizvajalca, npr. odločitev, katere tipe avtomobilov bo proizvajalec dobavljal prodajalcem, pomeni del sporazuma in je konkludentno sprejeta vanj, če ji prodajalci ne nasprotujejo.35

Pri tem ni nujno, da členu 101(1) PDEU nasprotuje celoten sporazum. Dovolj je, da ima tako naravo le posamezna določba.36 Kakor izhaja iz vseh naštetih oblik protikonkurenčnih sporazumov, bi bil učinek pravil konkurenčnega prava, v kolikor bi bila uporabljiva samo v primeru izrecnih, formalnih dogovorov, praktično ničen. Vsi pravni sistemi, ki urejajo protikonkurenčno aktivnost, imajo določbe, ki zajamejo tudi manj formalne oblike sporazumov. Neformalni sporazumi so torej prav tako zajeti s 101(1) členom PDEU in samo dejstvo, da stranke zatrjujejo, da jih niso izvajale, ni dovolj za zaključek, da niso kršile člena 101(1) PDEU. SEU namreč zelo natančno preuči dejstva, iz katerih bi lahko izhajala okoliščina ekonomske verjetnosti, da je bilo obnašanje podjetij pri oblikovanju cen neodvisno oz. ni bilo posledica dogovarjanja.37 Nadalje v zvezi z obstojem splošnega sporazuma, kjer sodeluje več podjetij, kot je to primer »hub and spoke« sporazuma, je sodna praksa SEU ugotovila obstoj takšnega splošnega sporazuma, ne glede na dejstvo, da vsa podjetja (v primeru Huls celo petnajst) niso sodelovala v vseh aspektih kartela. Do splošnega sporazuma je prišlo, ko so stranke dosegle soglasje glede načrta, ki je omejil oz. je zelo verjetno omejil njihovo ekonomsko svobodo s tem, ko je

31 Odločba Komisije Konica 88/172/EEC, UL 1988 L 78/34 (1988). 32 Odločba Komisije BP Kemi/DDSF 79/934/EEC, UL 1979 L 286/32. 33 Odločba Komisije Zanussi 78/922/EEC, UL 1978 L 322/36. 34 Zadeva C 107/82 AEG proti Komisiji, ECLI:EU:C:1983:293. 35 Zadeva C 26/84 Ford proti Komisiji, ECLI:EU:C:1985:340. 36 Grilc, str. 591–593. 37 Craig Paul & De Burca Grainne, EU Law - Text, Cases and Materials, Oxford University Press 2003, str. 940. (v nad. Craig & DeBurca).

10

določil obliko njihovim skupnim ravnanjem oz. vzdrževati se od ravnanj na trgu. SEU je ob tem poudarilo, da je iz vzorca ravnanja podjetij izhajalo, da so zasledovala ekonomski cilj – izkrivljanje obravnavanega trga. Nadalje iz sodne prakse SEU za ugotovitev obstoja sporazuma zadošča, da obravnavana podjetja izrazijo skupen namen ravnati na trgu na specifičen način. Takšen je bil primer v zadevi, kjer je šlo za skupne namene podjetij, da bi dosegle cenovne in količinske prodajne cilje. Splošno sodišče je prav tako odločilo, da če je podjetje sodelovalo z drugimi pri oblikovanju sporazuma, se omenjeno podjetje ne more izogniti odgovornosti z izgovorom, da zaradi svoje majhnosti ni moglo omejevalno vplivati na konkurenco. Prav tako pa ni potrebno, da gre za aktivno sodelovanje udeleženca sporazuma. Zadošča namreč, da se podjetje udeleži sestanka in se javno ne distancira od tega, kaj je bilo na njem sprejeto, s čimer pri drugih udeležencih sestanka dopušča vtis, da bo sklepe sestanka spoštovalo.38 Protikonkurenčni sporazumi so torej najpogostejša oblika protikonkurenčnega ravnanja in relativno lažje dokazljiva, vendar pa, kljub dejstvu, da so z njimi zajete še takšne neformalne oblike sporazumov, s to izvršitveno obliko niso zajete vse abstraktne oblike protikonkurenčnih ravnanj. Zato je zakonodajalec določil še dodatno obliko protikonkurenčnega ravnanja, to je usklajeno ravnanje. 2.2.2 Usklajena ravnanja Kakor že omenjeno zgoraj, prvi dve izvršitveni obliki iz člena 101(1) PDEU, prepoved sporazumov med podjetji in sklepi podjetniških združenj, ne omogočata obravnavanja vseh pojavnih oblik omejevanja konkurence na podlagi skupne volje strank. Udeleženci na trgu lahko povzročijo omejitev konkurence na druge načine, ki nimajo z izvršitveno obliko sporazuma ali sklepa podjetniških združenj ničesar skupnega. Ravno zaradi okoliščin neobstoja sporazuma ter nezmožnosti dokazovanja pristojnih organov za varstvo konkurence, da v resnici obstaja posebna oblika sporazuma o omejevanju konkurence, so zakonodajalci vnesli v zakonske določbe, poleg sporazumov, tretjo izvršitveno obliko, in sicer pojem usklajenega ravnanja. Usklajeno ravnanje se je v teoriji in praksi najprej pojavilo v ZDA kot zavestna enakost ali zavestna vzporednost ravnanja (conscious parallelism) kot oblika zavestno usklajene in v omejevanje usmerjene volje več podjetij, ocenjevali pa so ga s teorijo o conspiracy ter implied conspiracy. Omenjeno izvršitveno obliko lahko razumemo tudi skozi pojem diskriminacije, saj se usklajeno ravnanje šteje za obliko ravnanja, ki omejuje konkurenco in povzroča diskriminacijo med podjetji, ki so usklajena, in tistimi, ki niso. Obravnavana izvršitvena oblika je pomembna za interpretacijo konkretnega ravnanja, ker ne izhaja iz pogoja, da bi bil sklenjen kakšen sporazum kot temelj za kasnejšo usklajeno ravnanje.39 Namen, zaradi katerega je obravnavana izvršitvena oblika usklajenega ravnanja določena v členu 101(1) PDEU je v tem, da so z njo zajeta tista ravnanja, kjer gre za takšno sodelovanje med podjetji, ki ne predstavljajo ne sporazuma in ne sklepa podjetniškega združenja, vendar pa vseeno obstaja navzven enotno ravnanje. Takšno ravnanje je sicer lahko posledica

38 Craig & De Burca, str. 942, glej tudi zadevo T 7/89 Hercules Chemicals NV proti Komisiji potrjena v pritožbi, zadeva C 51/92, P, ECLI:EU:T:1991:75 tč. 262–264, zadevo T 305/94, NV Limburgse Vinyl Maatschappij proti Komisiji, ECLI:EU:C:2002:582, tč. 773, zadevo T 9/89, Huls AG proti Komisiji, ECLI:EU:T:1992:31, zadevo T 11/89 Shell International Chemical Company Ltd proti Komisiji, ECLI:EU:T:1992:33, zadevo T 176/01, Ferriere Nord Spa proti Komisiji, ECLI:EU:T:2004:336, zadevo T 142/89, Usines Gustave Boel SA proti Komisiji, ECLI:EU:T:1995:63. 39 Grilc, str. 595.

11

normalnega ravnanja na trgu, kar ni protipravno, lahko pa gre za soglasno in medsebojno usklajeno voljo, ko konkurenti ne ravnajo samostojno in neodvisno. Podjetja zapadejo pod izvršitveno obliko usklajenega ravnanja, če prilagodijo svoje ravnanje na trgu na podlagi odločitve, ki ni bila sprejeta samostojno, temveč v vzajemnem sodelovanju, ko vsako podjetje prilagodi svojo politiko delovanja na trgu drugemu podjetju. Za obravnavanje usklajenega ravnanja so potrebna naslednja izhodišča, in sicer, da gre za enako delovanje udeležencev na trgu, da je med udeleženci, ki so konkurenti med seboj, tržna odvisnost, da obstaja usklajena volja vseh udeležencev in da je le-to mogoče dokazati z dovolj zanesljivimi okoliščinami. Ta izvršitvena oblika protikonkurenčnega ravnanja nima vseh znakov sporazuma, ampak se kaže v ravnanju, ki je usklajeno. Podane morajo biti okoliščine, ki izkazujejo voljo podjetij ravnati usklajeno. Gre torej za navzven povsem neformalno sodelovanje, ki pa je v nasprotju s členom 101(1) PDEU, če pomembno prizadene konkurenco in trgovanje na enotnem trgu. Člen 101 PDEU vsebuje obravnavano izvršitveno obliko omejitve konkurence, ki je izenačena z drugima dvema ter predstavlja sredstvo za reakcijo na neformalno sodelovanje med podjetji, za katero nista uporabljivi ne izvršitvena oblika prepovedanega sporazuma, ne sklep podjetniškega združenja, ki sta precej bolj formalne narave. Pri usklajenih ravnanjih zadošča, da si udeleženci vzajemno izmenjajo informacije o prodajnih rezultatih, popustih, rabatih, cenah in drugih pogojih nabave in prodaje, ki predstavljajo podlago prvemu podjetju, da lahko ugotovi pogoje poslovanja drugega podjetja. Prvo podjetje s tem napelje drugo podjetje v usklajeno delovanje, v delovanje, ki ne posega v poslovanje drugega podjetja. Usklajeno ravnanje je usmerjeno v sodelovanje, glede izločitve konkurence med samimi izvajalci usklajevanja ali nasproti tretjim osebam, ne da bi bil zato med udeleženci usklajevanja dosežen kakšen dogovor. Obravnavana izvršitvena oblika pripomore Komisiji pri ugotavljanju kršitev v tistih primerih, kjer je relativno lahko ugotoviti, da obstaja kršitev ali omejevanje konkurence, vendar je nemogoče najti sporazum, ki bi služil kot dokaz.40 Kakor izhaja iz sodne prakse SEU gre pri usklajenem ravnanju za obliko koordinacije med podjetji, ki, ne da bi dosegla obliko sporazuma, rizik tekmovanja in konkurence zavestno zamenja praktična kooperacija med podjetji.41 Za obstoj usklajenega ravnanja je dovolj, da so obstajali stiki med podjetji, ki so imeli za cilj ali posledico vplivanje na medsebojno obnašanje na trgu ali izdajo (posredovanje) načrtov glede delovanja.42 Kakor navede Whish, so v zadevi ICI43 stranke zatrjevale, da so ravnale na podoben način samo zaradi oligopolne strukture trga. SEU pa je takšen argument zavrnilo, saj v obravnavanem primeru ni šlo za čisti oligopolni trg, temveč za trg, na katerem se je od podjetij lahko realno pričakovalo, da bodo sprejela svojo cenovno strategijo, še posebej na podlagi dejstva, da je bil trg razdrobljen vzdolž državnih meja. SEU je sicer pritrdilo, da lahko obstajajo okoliščine, v katerih lahko podjetja upoštevajo podobno ravnanje konkurentov, vendar pa jih to ne opravičuje, da dejansko usklajujejo svoje ravnanje. Vsako podjetje je prosto pri oblikovanju svoje politike cen, pri čemer lahko upošteva sedanje in predvideno bodoče ravnanje konkurenta, vendar pa je v nasprotju s pravili konkurence, če podjetje sodeluje s svojimi konkurenti glede oblikovanja usklajenega ravnanja, ki se nanaša na oblikovanje cen ter si s tem zagotavlja uspeh in s takšnim ravnanjem odpravlja negotovost glede ravnanja konkurenta, ki se nanaša na višino cen, datum dviga in kraj dviga cen.44

40 Grilc, str. 595–597. 41 Zadeva C 48/69 ICI proti Komisiji, ECLI:EU:C:1972:70. 42 Zadeva C 40/73 Suiker Unie UA proti Komisiji, ECLI:EU:C:1975:174. 43 Zadeva C 48/69 ICI proti Komisiji, ECLI:EU:C:1972:70. 44 Whish & Bailey, str. 603, glej tudi zadevo C 48/69 ICI proti Komisiji, ECLI:EU:C:1972:70.

12

Avtorici Jones in Sufrin izpostavita zanimivo vprašanje, ki se pojavlja znotraj usklajenih ravnanj, in sicer, ali ta izvršitvena oblika protikonkurenčnega ravnanja v okviru člena 101 PDEU zajema tudi posredne sporazume, ko podjetja ne nastopajo popolnoma enostransko, temveč upoštevajo, pri oblikovanju svoje strategije, verjetno ravnanje oz. odgovor konkurentov. Potrebno je poudariti, da je termin usklajeno ravnanje potrebno interpretirati široko, da se z njim zajame vso usklajevanje med podjetji, ki, ne da bi pred tem sklenila sporazum, zavestno zamenja praktično sodelovanje med njimi namesto rizika konkurence. Namen te izvršitvene oblike je zajeti kršitelje, ki se niso sporazumeli, vendar pa so določili svojo politiko na trgu v sodelovanju z drugimi podjetji, skozi posredno ali neposredno ravnanje in ne neodvisno. Ključno vprašanje je torej, ali posredni sporazum predstavlja praktično sodelovanje med podjetji ali neodvisno ravnanje, ki ga člen 101(1) PDEU ne zajema. Ob tem se pojavlja tudi dodatno vprašanje, in sicer, če posrednih sporazumov ni mogoče enačiti z usklajenim ravnanjem, ali je vzporedno ravnanje podjetij na oligopolnem trgu mogoče obravnavati kot posredni dokaz sporazuma ali usklajenega ravnanja med njimi. Odgovor na to vprašanje je SEU podalo v zadevi Wood Pulp.45 V omenjeni zadevi je najprej navedlo, da posredni sporazum ne predstavlja per se kršitve določb člena 101 PDEU. Nadalje pa je navedlo, da vzporedno ravnanje sicer lahko pomeni posredni dokaz za izrecni sporazum oz. usklajeno ravnanje, vendar pa tega ne bo predstavljalo, če je mogoče takšno ravnanje pojasniti na podlagi pogojev na trgu, ki so pripeljali do posrednih sporazumov in ravnanj podjetij na trgu.46 Obstajajo različni primeri usklajenih ravnanj, ki izhajajo iz:

• usklajenosti v enakih cenah pri prodaji istovrstnega blaga različnih proizvajalcev oz. ponudnikov;

• usklajene in natančno razdeljene zastopanosti enakih proizvodov različnih proizvajalcev po območjih;

• usklajenosti pri enotnih ali poenotenih cenah proizvajalcev produkta iste vrste (identične cene kažejo na obstoj usklajenega delovanja, še posebej z vidika dejstva, ker takih, enakih cen, ob normalnem delovanju trga ne bi nastalo);

• usklajenost pri ravnanju konkurence glede dviga cen, v primeru zaprtih trgov ali usklajenih zavrnitvah dobav brez obstoječega sporazuma;

• podobnega ali identičnega obnašanja (čeprav takšno obnašanje samo po sebi ne predstavlja usklajenega ravnanja, saj je to lahko posledica neodvisnih, nekoordiniranih, izvirnih reakcij podjetij, konkurentov na situacijo na trgu);

• izmenjave informacij – pri čemer samostojno zbiranje podatkov o dogajanju v posameznem sektorju industrije ni sporno. Ko pa so podatki, ki se nanašajo na tržno obnašanje podjetja, kot so npr. tržni deleži, prihodki, odhodki, input, output, cene … izmenjani med konkurenti, pride do usklajenega ravnanja v tej obliki;

• sodelovanja proizvajalcev ter njihovega nacionalnega distributerja v kampanji proti paralelnemu uvozu;

• prostovoljnega sprejema obnašanja s strani podjetja, kar je usklajeno z željami drugega podjetja;

• delovanja podjetja, ki še vedno deluje skladno s pogodbo, potem ko je ta prenehala veljati.47

45 Zadeva C 89/85 A. Ahlström Osakeyhtiö in ostali proti Komisiji, ECLI:EU:C:1988:447. 46 Jones & Sufrin, str. 830. 47 Grilc, str. 597–598.

13

Kar se tiče dokazovanja izvršitvene oblike usklajenega ravnanja je v postopkih pred Komisijo in SEU dovoljeno posredno dokazovanje. Po sodni praksi obstoji domneva vzročnosti za udeležbo v takšnem ravnanju, in sicer, ko je ugotovljeno, da so se predstavniki podjetja redno udeleževali sestankov, na katerih so se obravnavala vprašanja glede cenovnih pobud. Podjetje, ki je imelo svoje predstavnike na takšnih sestankih, ne more izpodbiti zaključka, da ni bilo stranka takšne pobude, razen če dokaže svoje nasprotno zatrjevanje. To mora dokazati udeleženec sestanka, pri čemer mora slednji, da bi se izognil posledicam udeležbe na sestankih, kjer se je obravnavalo vprašanja o protikonkurenčnih ravnanjih, dokazati, da ni imel namena izvajati ravnanj, ki bi kršile konkurenčna pravila, kar so vsi udeleženci sestanka, navadno so to predstavniki konkurenčnih podjetij, vedeli in da je bila njegova udeležba drugačna kot so le-ti sklepali.48 Glede same opredelitve usklajenega ravnanja je torej treba navesti, da gre po sodni praksi, pri takem ravnanju, za obliko usklajevanja med podjetji, ki se sicer ne nadaljuje do sklenitve pogodbe v pravem pomenu, vendar ima za posledico, da se konkurenca, ki je povezana s tveganji, zavestno nadomesti s praktičnim sodelovanjem.49 2.2.3 Razlika med sporazumi in usklajenimi ravnanji Glede na vse zgoraj navedeno je očitno, da obstajajo razlike med prepovedanim sporazumom in usklajenim ravnanjem kot dvema izvršitvenima oblikama protikonkurenčnega ravnanja. Vendar pa za ugotovitev obstoja protikonkurenčnega ravnanja Komisiji ni potrebno določno ugotoviti, katera izvršitvena oblika obstaja. Tako je SEU, ko je obravnavalo razliko med sporazumi in usklajenimi ravnanji, pri tem navedlo, da v zadevah kompleksnih kršitev skozi daljše obdobje, v katerih je sodelovalo več udeležencev, ni mogoče pričakovati, da bo Komisija natančno definirala, katera izvršitvena oblika kršitve člena 101(1) PDEU je bila podana. T. i. dvojna klasifikacija, sporazum in/ali usklajeno ravnanje, predstavlja kompleksno celoto, kjer posamezni elemetni spadajo pod sporazum, drugi pod usklajeno ravnanje. Takšna razlaga ne pomeni, da mora Komisija dokazati, da je šlo skozi celotno obdobje kartela za sporazum in usklajeno ravnanje.50 Pri usklajenem ravnanju je potrebno ugotoviti, ali za dogovorom o izmenjavi informacij obstaja namen strank, da informacije uporabijo tako, da omejijo konkurenco, na katerega se sklepa iz tržnega položaja in okoliščin, v katerih je sklenjen sporazum o omejevanju informacij. Stranke sporazuma vedo, da bodo omejitve konkurence nujna posledica in posledico hočejo, izmenjava informacij pa je le pripomoček za omejevanje. Konkretnejše napotilo v primerjalnem pravu navaja, da je nujno potrebno dokazati, da zavestno vzporedno obnašanje ni izključno ali pretežno posledica ekonomskih pogojev ali tržne strukture, ali da je v primeru odsotnosti izrecnega in neposrednega srečanja volj, z dovolj veliko stopnjo gotovosti mogoče utemeljiti, da je vzporedno ravnanje posledica koncentriranja, usklajenih poslovnih politik.51

48 Grilc, str. 600, glej tudi zadeva T 3/89 Atochem proti Komisiji, ECLI:EU:T:1991:58. 49 Zadeva C 8/08, T-mobile Netherldands BV v Raad van bestur van de Nederlandse Mededingingsautoriteit, ECLI:EU:C:2009:343, tč. 26. 50 Craig & De Burca, str. 942-943, glej tudi zadevo T 305/94 Limburgse Viniyl Maatshappij NV in ostali proti Komisiji, ECLI:EU:T:1999:80. 51 Grilc, str. 599, glej tudi zadevo 29, 30/83 CRAM in Rheinzink proti Komisiji, ECLI:EU:C:1984:130 in Zadevo C 48/69 ICI proti Komisiji, ECLI:EU:C:1972:70).

14

Skupno prepovedanim sporazumom, kakor tudi usklajenemu ravnanju, je, da sta v nasprotju z osnovnim konceptom določil PDEU o konkurenci. Vsak subjekt mora samostojno določiti svojo poslovno politiko na trgu EU in določiti poslovne pogoje za potrošnike. Ti zahtevi pa ne onemogočata prilagajanja obstoječemu ali pričakovanemu delovanju ter obnašanju konkurentov. Prepovedujeta oz. prikrajšata pa kakršno koli neposredno ali posredno sodelovanje ali stike med konkurenti, če je cilj ali posledica tovrstnih stikov ustvarjanje pogojev, ki ne ustrezajo pogojem konkurence na trgu EU.52 Po svoji naravi usklajeno ravnanje nima vseh elementov sporazuma, vendar pa se lahko pojavi skozi koordinirano ravnanje, ki postane očitno iz vedenja in ravnanja udeležencev.53 Iz sodne prakse SEU izhaja, da predstavlja sodelovanje na sestankih, ki se vsebinsko nanašajo na določanje cen in količine prodaje in informacije s tem v zvezi, ki so bile izmenjane med konkurenti o cenah, ki jih bodo zaračunavali, o pragu profitabilnosti in o količini prodaje, ki je nujna ter o višini zneskov prodaje, usklajeno ravnanje. To pa zaradi dejstva, ker takšnih informacij ni mogoče ignorirati pri oblikovanju svoje poslovne politike.54 Prav tako je v primerjavi med sporazumi in usklajenim ravnanjem pomembno vprašanje, ali mora imeti usklajeno ravnanje učinek na trgu ali je prepovedano per se. Iz sodne prakse SEU izhaja, da usklajeno ravnanje zajema ne samo to, da podjetja nastopajo usklajeno in s tem posledično to vpliva na njihovo ravnanje na trgu, temveč je med tema elementoma potrebno iskati tudi vzročno zvezo. Prav tako obstaja pravna domneva, iz katere izhaja, da podjetja, ki sodelujejo pri usklajevanju in ostanejo aktivna na trgu, pri oblikovanju svoje poslovne politike upoštevajo informacije, izmenjane s svojimi konkurenti. Slednje dejstvo še toliko bolj drži, če podjetja sodelujejo redno skozi daljše časovno obdobje. Za obstoj usklajenega ravnanja ni nujno, da se učinki usklajenega ravnanja kažejo na trgu. Usklajeno ravnanje je prepovedano, ker ima za cilj omejitev konkurence, ne glede na učinek in zato torej ni nujno, da mora takšno ravnanje imeti učinek omejitve, preprečitve ali izkrivljanja konkurence.55 Glede cilja mora biti podan pogoj, da imajo konkurenti za cilj vplivati na tržno ravnanje in zlasti na vnaprejšnjo odpravo negotovosti glede prihodnjega tržnega ravnanja podjetja. Podjetja morajo torej utemeljeno računati na enakovrstno ravnanje drugih pripadnikov konkretnega neformalnega kroga. Zato mora med podjetji obstajati dovolj upošteven stik, ki kaže na to, da je volja udeleženih podjetij enaka in usklajena.56 Glede na vse navedeno tako razlike med prepovedanimi sporazumi in usklajenimi ravnanji, z vidika posledic kršitve, ni, saj se obe izvršitveni obliki dopolnjujeta, pri čemer je bistvena razlika med njima ta, da so prepovedani sporazumi načeloma lažje dokazljivi glede na dejstvo, da je za obstoj te izvršitvene oblike potreben sporazum oz. navzven razvidno soglasje volj, medtem kot pri usklajenih ravnanjih ta ni potreben in se presoja ravnanje udeležencev skozi druge, predvsem ekonomske dejavnike.

52 Grilc, str. 599, glej tudi zadeva 172/80, Zuchner proti Bayerische Vereinsbank, ECLI:EU:C:1981:178, zadeva C 48/69 ICI proti Komisiji, ECLI:EU:C:1972:70 in zadevo C 40/73 Suiker Unie UA proti Komisiji, ECLI:EU:C:1975:174. 53 Zadeva C 48/69 ICI proti Komisiji, ECLI:EU:C:1972:70, tč. 65. 54 Craig & De Burca, str. 949, glej tudi zadevo T 202, 204, 207/98 Tate & Lyle in ostali proti Komisiji, ECLI:EU:C:2001:185. 55 Craig & De Burca, str. 949–950, glej zadeva C 199/92 P Huls AG proti Komisiji, ECLI:EU:T:1992:31, tč. od 161–166. 56 Grilc, str. 598.

15

2.3 Omejevanje konkurence glede na cilj in učinek 2.3.1 Omejitve po cilju Pri uporabi člena 101(1) PDEU glede izvršitvenih oblik sporazuma ali usklajenega ravnanja se najprej obravnava namen oz. cilj pogodbe v smislu njenega ekonomskega konteksta, s čimer se ugotavlja, ali bodo učinki pogodbe na znaten način omejili konkurenco. Pri tej obravnavi predstavlja konkurenca pojem, ki bi obstajal, v kolikor ne bi bilo te pogodbe ali usklajenega ravnanja. Govorimo o idealnem ekonomskem položaju. Če je cilj sporazuma omejevanje, preprečevanje ali izkrivljanje konkurence, učinka oz. posledice ni potrebno dokazovati. Samo, če pride do primera popolne nesposobnosti sporazuma, da bi le-ta lahko vplival na konkurenco, se protikonkurenčni učinek domneva. V kolikor sporazum ni namenjen omejevanju konkurence (npr. ko gre za standardno distribucijsko pogodbo), je potrebno izvesti ekonomsko analizo učinkov na določenem relevantnem trgu.57 Iz sodne prakse SEU izhaja, da le-ta pri presojanju ravnanj najprej obravnava omejevanje konkurence, ki izhaja iz vsebine sporazuma ali vsebine delovanja, šele potem se obravnava ali takšne omejitve lahko povzročijo motnje v delovanju trga. Gre za medsebojno tesno povezana elementa, ki vzajemno vplivata drug na drugega. Poudariti je treba tudi, da se člen 101(1) PDEU ne uporablja za sporazum ali ravnanja, če vplivi ali posledice omejevanja konkurence niso znatni. Gre za uporabo t. i. pravila »de minimis«.58 Iz Smernic Evropske komisije o uporabi člena 101 PDEU za sporazume o horizontalnem sodelovanju izhaja, da kadar gre za preprečevanje konkurence, kot cilj, takrat takšno ravnanje, že zaradi svoje narave, predstavlja omejitev konkurence v smislu člena 101(1) PDEU. V takšni situaciji dejanskih ali potencialnih učinkov vsebine sporazuma na trg ni potrebno ugotavljati, če iz nje izhaja protikonkurenčni cilj. Pri ugotavljanju le-tega se na podlagi sodne prakse SEU upošteva vsebina sporazuma, cilje, ki jih je želel sporazum uresničiti, ter pravno podlago in gospodarsko okolje, kateremu pripada. Namen strank sporazuma ne predstavlja okoliščine pri ugotavljanju, ali ima sporazum protikonkurenčni cilj, vendar lahko Komisija pri ugotavljanju kršitev dodatno upošteva tudi ta vidik.59 Razlika med „kršitvami zaradi cilja“ in „kršitvami zaradi učinka“ se nanaša na dejstvo, da je mogoče nekatere oblike dogovorov med podjetji, že zaradi njihove narave, obravnavati kot škodljive za dobro delovanje običajnega konkurenčnega trga.60 Zahtevi po cilju ali posledici oz. učinku omejevanja konkurence sta alternativni in ne kumulativni. Pri ugotavljanju, ali ima sporazum ali ravnanje za cilj ali kot učinek omejevanje konkurence, ni potrebno ugotavljati, katera od strank sporazuma je bila iniciator vnosa takšnega besedila v sporazum, ki predstavlja omejitev konkurence. Prav tako ni potrebno ugotavljati, ali je obstajal v času sklepanja sporazuma skupni namen glede omejevanja in posledično tudi skupni namen glede vključevanja take klavzule v pogodbo. Bistveno je, da se protikonkurenčna določba nahaja v pogodbi ter se tako obravnava vprašanje same sestave pogodbe v smislu, kaj dejansko vsebuje, v kakšnem odnosu je sporna določba z ostalimi

57 Grilc, str. 608. 58 Zadeva C 5/69 Franz Volk proti S.P.R.L Ets J. Vervaecke, ECLI:EU:C:1969:35. 59 Smernice o uporabi člena 101 Pogodbe o delovanju Evropske unije za sporazume o horizontalnem sodelovanju, UL 2011/C 11/01, 1.2. Osnovna načela za ocenjevanje na podlagi člena 101, tč. 24. in 25., str. 6. 60 Zadeva C 8/08, T-mobile Netherlands BV v Raad van bestur van de Nederlandse Mededingingsautoriteit, ECLI:EU:C:2009:343, tč. 29, glej tudi Zadeva Competition Authority proti Beef Industry Development Society Ltd. in Barry Brothers (Carrigmore) Meats Ltd., ECLI:EU:C: 2008:643, tč. 17.

16

določbami in kako to določilo definira ekonomski smisel sporazuma. Pri takšni presoji ni bistvena pogodbena volja strank in tudi ne nameni strank. Člen 101(1) PDEU se uporablja ne glede na to, kakšen skupen namen ali skupno voljo sta imeli stranki. Učinke pa se ugotavlja na podlagi njihovega ekonomskega in pravnega konteksta.61 Iz Smernic o uporabi člena 101 PDEU za sporazume o prenosu tehnologij izhaja, da so omejitve konkurence po cilju tiste, ki že po svoji naravi omejujejo konkurenco. Pri tem gre za takšne omejitve, ki predstavljajo, ob upoštevanju namena določb EU o konkurenci, zelo veliko verjetnost, da bo prišlo do negativnih vplivov na konkurenco. Zato za namene uporabe člena 101(1) PDEU ni potrebno dokazovati in ugotavljati dejanskih učinkov na trg. Ob tem pa tudi ni verjetno, da bi bili, v primeru omejitev po cilju, izpolnjeni pogoji iz člena 101(3) PDEU. Ugotavljanje okoliščin, ali ima sporazum za cilj omejevanje konkurence, ima podlago v več dejavnikih. Slednji obravnavajo vsebino in objektivne cilje sporazuma. Ob tem se upošteva tudi okoliščine, v kakršnih se bo sporazum uporabljal, kakor tudi dejansko ravnanje udeležencev sporazuma. Drugače povedano, lahko, da bo potrebno ugotavljati okoliščine, ki predstavljajo osnovo sporazumu ter posebnih okoliščin, v kakršnih se vsebina sporazuma uresničuje, preden se bo lahko napravila ugotovitev, kdaj posamezna omejitev predstavlja preprečevanje konkurence po cilju. Tudi sam način izpolnjevanja vsebine sporazuma lahko izkazuje, da obstajajo omejitve po cilju, čeprav sama vsebina formalnega sporazuma nima določbe, ki bi potrjevala takšen namen. Obstoj subjektivnega namena podjetij, ki so sklenile sporazum, da preprečijo konkurenco, predstavlja sicer pomembno okoliščino, vendar pa to ni pogoj za ugotovitev kršitve. Sporazum ima omejevalni namen, čeprav namen sporazuma ne zasleduje samo omejevanja konkurence, ampak se z njim želi doseči tudi cilje, ki so dovoljeni. S tem v zvezi samo dodajamo, da po stališču Komisije omejitve, zajete v seznamu nedopustnih omejitev konkurence iz člena 4 Uredbe Komisije (EU) št. 316/2014, z dne 21. 3. 2014, o uporabi člena 101(3) PDEU za skupine sporazumov o prenosu tehnologij (TTBER), predstavljajo omejitve konkurence po cilju.62 SEU je pri svojem odločanju oblikovalo kriterije, ki so pomembni za presojo cilja ali učinka. To so:

• narava in količina proizvodov, ki so predmet sporazuma (trg proizvodov in delež udeležencev sporazuma na tem trgu): večji, ko ima udeleženec tržni delež, bolj bo škodljiv učinek na konkurenco;

• položaj in velikost udeležencev (položaj na trgu): čim večji je udeleženec po velikosti prometa in čim večji je njegov relativni tržni delež, tem bolj verjetno je, da bo konkurenca omejena;

• t. i. »izolacijska« narava sporazuma: sporazumi, s katerimi se eden od subjektov zaveže, da bo naročal zaloge od drugega subjekta, pri tem pa so drugi dobavitelji izključeni, po svoji naravi, v smislu člena 101(1) PDEU, niso nezdružljivi z notranjim trgom. Vendar pa takšni sporazumi lahko vsebujejo sestavine, ki izolirano ali skupaj z drugimi in v ekonomskem ter pravnem kontekstu, v katerega so umeščene ter na temelju vrste objektivnih pravnih ali dejanskih okoliščin, vplivajo na trgovino med državami članicami in imajo za cilj ali posledico preprečitev, omejitev ali izkrivljanje konkurence;

61 Grilc, str. 608–611. 62 Smernice o uporabi člena 101 PDEU za sporazume o prenosu tehnologij UL 2014/C 89/03, tč. 14.

17

• ostrina pogodbenih dogovorov: ostrejše pogodbeno določilo pomeni večjo verjetnost kršitve člena 101(1) PDEU;

• potrebnost pogodbenih dogovorov: pogodbeni dogovor, ki je več kot le nujno potreben za dosego blagodejnega rezultata, pomeni večjo verjetnost kršitve člena 101(1) PDEU;

• možnost drugih udeležencev, ki se ukvarjajo z istimi proizvodi (vzporedni uvoz oz. izvoz): pogodba, ki omejuje ali preprečuje možnost vzporednega uvoza/izvoza, ponavadi krši člen 101(1) PDEU.63

Na podlagi zadeve STM64 je očitno, da je SEU sprejel alternativno oz. različno razlago terminov cilj oz. učinek: če je cilj sporazuma v nasprotju s pravili konkurence, potem ni potrebe ugotavljati njegovih učinkov oz. posledic. Sporazumi, ki predstavljajo še posebej očitne kršitve in jih ni mogoče utemeljiti, kot so horizontalni dogovori glede cen, delitve trgov, skupinski bojkot in podobni sporazumi, bodo pomenili kršitev pravil konkurence brez dodatne analize okoliščin na trgu. Če pri tem uporabimo terminologijo sodišč ZDA, bodo ti sporazumi prepovedani per se. Ko pa kršitev pravil konkurence iz cilja sporazuma ni očitna, potem je potrebno ugotavljati posledice oz. učinke sporazuma, kot je bilo tudi poudarjeno v zadevi »Delimitis«.65 Pravila konkurence EU so pod močnim vplivom osnovnega cilja EU, to je vzpostavitve enotnega trga. Sporazumi, ki vsebujejo določila, ki imajo za učinek delitev trga po mejah držav, so s strani SEU strogo obravnavani.66 Delitev trga je posebej določena v členu 101(1). PDEU in SEU obravnava takšne sporazume kot sporazume, ki imajo za cilj preprečevanje konkurence. Za to obstajata dva očitna razloga. Prvi je ta, da je geografsko razdelitev trga mogoče doseči relativno lahko v okviru EU-ja, saj obstaja veliko načinov kako ločiti nacionalne trge držav članic med seboj. Drugi razlog pa je ta, da je ena izmed prioritet Komisije ta, da prepreči kakršenkoli poskus, ki bi kakorkoli zavrl proces enotnega evropskega trga.67 Glede omejitve konkurence po cilju je torej ključno, da gre za takšna ravnanja, ki po svoji naravi oz. vsebini predstavljajo očitne kršitve in jih nikakor ni mogoče utemeljiti oz. opravičiti in zato predstavljajo kršitev pravil konkurence brez dodatne analize okoliščin na trgu. 2.3.2 Omejitve po učinku Glede razmejitve med usklajenim ravnanjem, ki ima protikonkurenčni cilj, in takim, ki imajo protikonkurenčni učinek, je treba opozoriti, da protikonkurenčni cilj in učinek nista kumulativna pogoja, ampak alternativi za presojo, ali ravnanje spada pod prepoved iz člena 101(1) PDEU.68 Iz sodne prakse SEU izhaja, da dejstvo, da ne gre za kumulativno, ampak za alternativno določena elementa (cilj oz. učinek) vodi k temu, da je potrebno najprej ugotoviti natančen namen sporazuma v ekonomskem kontekstu, v katerem se bo uporabljal. Kršitev člena 101(1)

63 Grilc, str. 609. 64 Zadeva C 56/65 Societe Technique Miniere proti Maschinenbau Ulm G.m.b.H., ECLI:EU:C:1968:38. 65 Zadeva C 234/89 Stergios Delimitis proti Heninger Brau AG, ECLI:EU:C:1991:91. 66 Craig Paul & De Burca Grainne, str. 955–957. 67 Whish & Bailey, str. 566. 68 Zadeva C 8/08, T-mobile Netherlands BV v Raad van bestur van de Nederlandse Mededingingsautoriteit, ECLI:EU:C: 2009:343, tč. 28.

18

PDEU se mora odražati v vseh oz. nekaterih določilih samega sporazuma. Če analiza teh določil sporazuma ne razkrije, da je njihov učinek posebej škodljiv, je potrebno sporazum obravnavati z vidika njegovih posledic in da sporazum predstavlja kršitev prepovedi je potrebno ugotoviti, da obstoj določenih faktorjev dokazuje, da je bila konkurenca znatno preprečena ali omejena ali izkrivljena.69 Omenjeno stališče pa je SEU ponovilo v zadevi T-Mobile.70 Iz Smernic o uporabi člena 101 Pogodbe o delovanju Evropske unije za sporazume o horizontalnem sodelovanju71 izhaja, da v kolikor iz sporazuma med horizontalnima udeležencema o njunem sodelovanju ne izhaja, da ima sporazum za cilj omejevanje konkurence, je potrebno, skozi vsebino tega sporazuma, ugotoviti, ali ima znatne omejevalne učinke na konkurenco. Pri tem se upoštevajo tako dejanski kot tudi potencialni učinki. Slednje dejstvo pomeni, da mora imeti sporazum vsaj potencialne protikonkurenčne učinke. Za ugotovitev omejevalnih učinkov na konkurenco, v smislu člena 101(1) PDEU, pa je potrebno ugotoviti znatni dejanski ali potencialni škodljivi vpliv na vsaj enega izmed dejavnikov konkurence na trgu. Ti pa so raznolikost proizvodov in inovacije, cena, kakovost proizvodov, obseg proizvodnje in kakovost proizvodnje. Sporazumi imajo učinke na konkurenco, ko se z njimi znatno zmanjša konkurenco med udeleženci sporazuma ali med udeleženci sporazuma in tretjimi. To pomeni, da mora iz sporazuma izhajati vsebina, ki zmanjšuje samostojnost udeležencev sporazuma pri njihovi poslovni politiki, ki je prilagojena obveznosti iz sporazuma, katera definira delovanje na trgu vsaj enega od udeležencev sporazuma. Učinki, ki vplivajo na konkurenco, se lahko pojavijo, ko se utemeljeno pričakuje, da bi lahko udeleženci sporazuma ravno zaradi slednjega ravnali tako, da bi zvišali ceno ali skrčili proizvodnjo, kakovost ali inovacije proizvodov. Takšno ravnanje pa je odvisno od različnih okoliščin, kot so narava in vsebina sporazuma, delež tržne moči, ki ga ima stranka oz. si ga stranke sporazuma pridobijo posamično ali skupaj in okvir, v katerem takšen sporazum pripomore k nastanku, vzdrževanju ali krepitvi tržne moči ali strankam sporazuma omogoča izkoriščanje takšne moči. Ugotovitev, ali sporazum o horizontalnem sodelovanju omejuje konkurenco v smislu člena 101(1) PDEU, se izvaja na dejanski pravni podlagi ali na podlagi dejanskega gospodarskega okolja, v katerem bi obstajala konkurenca, če ne bi obstajal sporazum s svojimi omejitvami, torej če ne bi bilo sporazuma (v kolikor se že izvaja) ali kot je planiran (če se še ne izvaja) v času ocenjevanja. Pri ugotavljanju dejanskih ali potencialnih omejevalnih učinkov, je treba upoštevati konkurenco med pogodbenimi strankami in konkurenco s strani tretjih strank, še zlasti dejansko in potencialno konkurenco, ki bi bila podana, v kolikor sporazum ne bi obstajal. Pri izvajanju takšne primerjave pa se ne upošteva nobenega potencialnega povečanja učinkovitosti zaradi sporazuma, saj je to predmet ocenjevanja v skladu s členom 101(3)«.72 Da bi bil sporazum v okviru člena 101 PDEU prepovedan, mora omejevalno ravnanje po cilju ali učinku preprečevati, omejevati ali izkrivljati konkurenco na notranjem trgu. V teoriji in praksi je uveljavljeno mnenje, da se najprej presoja, ali omejevalno ravnanje po cilju omejuje

69 Zadeva C 56/65 Societe Technique Miniere proti Maschinenbau Ulm G.m.b.H., ECLI:EU:C:1968:38. 70 Zadeva C 8/08, T-mobile Netherlands BV v Raad van bestur van de Nederlandse Mededingingsautoriteit, ECLI:EU:C: 2009:343. 71 UL 2011/C 11/01. 72 Smernice o uporabi člena 101 Pogodbe o delovanju Evropske unije za sporazume o horizontalnem sodelovanju, UL 2011/C 11/01, tč. 26 in 28, str. 6.

19

konkurenco.73 Podobno izhaja tudi iz zadeve Consten/Grundig,74 in sicer, če je cilj sporazuma omejevanje konkurence, ni nobene potrebe po dokazovanju in preučevanju, da ima sporazum negativne posledice za konkurenco kot to velja pri učinku omejevanja konkurence, kjer je treba upoštevati vrsto dejavnikov. Pri presoji protikonkurenčnih učinkov je potrebno ugotoviti naslednje okoliščine, in sicer dejansko stanje ter pogoje, kjer se učinki pokažejo, ekonomski okvir, v katerem delujejo udeleženci sporazuma, vzročno zvezo med sporazumom in omejitvijo konkurence. Prav tako je potrebno opraviti ekonomske analize, ki zahtevajo določitev relevantnega trga, preučitev narave proizvodov, tržnega položaja strank, konkurentov, kupcev, vstopnih ovir idr.75 Pri vsem tem je pomembno upoštevati tudi, da mora učinek na konkurenco biti znaten oz. občuten.76 Pri ugotavljanju slednjega učinka t. i. »de minimis pravila« pa je udeležencem na trgu v pomoč Obvestilo o sporazumih manjšega pomena, ki neznatno omejujejo konkurenco v skladu s členom 101(1) Pogodbe o delovanju EU (obvestilo de minimis).77 2.3.3 Kartelni sporazumi Izraz kartelni sporazum v zakonodaji ne najde pravega mesta v smislu definicije le-tega, čeprav so od vseh sporazumov kartelni sporazumi tisti, ki najbolj nasprotujejo osnovnim načelom prostega trga, saj njihovi udeleženci z direktnim naklepom skušajo izničiti ali vsaj omejiti konkurenco. V okviru organizacije OECD je bila izdelana definicija t. i. »hard core« kartela, po kateri je kartel protikonkurenčni sporazum, protikonkurenčno usklajeno ravnanje ali protikonkurenčni načrt, s strani konkurentov glede določitve cen, potvorjenih ponudb (dogovorjene višine ponudb na razpisih), vzpostavljanje omejitev proizvodnji produktov oz. določanje kvot ali delitev trga z razdelitvijo strank, dobaviteljev, območij ali mej trgovanja.78 Določena je bila v Priporočilu Sveta OECD glede učinkovitih ukrepov proti Hard Core kartelom. Slednja poziva države članice, da v svoji zakonodaji zagotovijo »učinkovite ukrepe, s katerimi bi preprečili in razbili hard – core kartele.« S kartelnimi sporazumi se skuša omejiti konkurenco brez vsakršnega pozitivnega protiučinka. Povzročajo zvišanje cen (na škodo potrošnikov), izgubo ekonomske učinkovitosti (izguba potrošniške blaginje) ter proizvodno neučinkovitost, ki je posledica zmanjšane želje in potrebe po inovacijah in motivu po učinkovitosti. Karteli škodujejo potrošnikom in imajo

73 Dvoršak Ana, Odločbe s komentarji, Odločba Sodišča EU v zadevi C 32/11 MagyarKöztársaság Legfelsőbb Bírósága, ECLI:EU:C:2013:160, www.lexonomica.com/.../odlocba_Dvorsak_-_Odločba_Sodišča_EU_v_ zadevi_Magyar.pdf, Razlaga člena 101(1) PDEU glede ravnanj podjetij, ki po »cilju« omejujejo konkurenco, str. 229, Repas M., Konkurenčno pravo v teoriji in praksi: Omejevalna ravnanja in nadzor koncentracij, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2010 (v nad. Repas), Jones & Surin, str. 171, Whish, Competition Law, Butterworths, London, Edinburgh, 1993, str. 203. 74 Združeni zadevi C-56 in 58/64, Établissements Consten S.à.R.L. in Grundig-Verkaufs-GmbH proti Komisiji, ECLI:EU:C:1966:41. 75 Dvoršak Ana, Odločbe s komentarji, Odločba Sodišča EU v zadevi C 32/11 MagyarKöztársaság Legfelsőbb Bírósága, ECLI:EU:C:2013:160, www.lexonomica.com/.../odlocba_Dvorsak_-_Odločba_Sodišča_EU_v_ zadevi_Magyar.pdf, Razlaga člena 101(1) PDEU glede ravnanj podjetij, ki po »cilju« omejujejo konkurenco, str. 230, Repas, stran 177, Korah V., An Introductory Guide to EC Competition Law and Practice, ESC Publishing, Oxford and Portland, 2007, str. 77. 76 Zadeva C-5/69 Franz Vőlk proti S.P.R.L. Ets J. Vervaecke, ECLI:EU:C:1969:35., Smernice Evropske Komisije o vertikalnih omejitvah UL 2010/C 130 z dne 19. 5. 2010. 77 UL 2014/C 291/01. 78 Jones & Sufrin, str. 790–791, enako Whish & Bailey, str. 548.

20

škodljiv učinek na ekonomsko učinkovitost. Uspešen kartel dvigne cene nad konkurenčni nivo in zmanjša proizvodnjo. Potrošniki (v kar so všteta podjetja in vlade) izberejo raje plačilo višje cene za nekatere oz. vse kartelizirane produkte, ki jih potrebujejo za izdelavo svojega produkta ali plačajo kartelno ceno in s tem nezavedno prelijejo premoženje na udeležence kartela. Nadalje kartel ščiti svoje člane pred popolno izpostavljenostjo tržnim zakonitostim, s čimer je nanje zmanjšan pritisk, da bi učinkovito nadzorovali lastne stroške in da bi vlagali v inovacije. Z vsem tem pa se povzroča škoda tržni ekonomiji.79 V določbah ZPOmK-1 samega izrecnega izraza oz. definicije kartela ni. Edina določba tega zakona, ki omenja ta termin, je določba 76. člena, ki v prvem odstavku tega člena določa: »Storilcu, ki je udeležen pri sporazumih ali usklajenih ravnanjih med dvema ali več konkurenti, katerih cilj je preprečevati, ovirati ali izkrivljati konkurenco na ozemlju Republike Slovenije z ravnanji, kot so zlasti določanje nakupnih ali prodajnih cen ali drugih poslovnih pogojev, omejitev proizvodnje ali prodaje, razdelitev trga (v nadaljnjem besedilu: kartel), se globa lahko odpusti, če izpolni vse naslednje pogoje /…/«80 Podobno definicijo kartela vsebuje tudi Obvestilo Komisije o imuniteti pred globami in znižanju glob v kartelnih zadevah,81 v t. i. »programu prizanesljivosti« kjer je v 1. odstavku določeno, da kartele predstavljajo dogovori in/ali usklajena ravnanja med dvema ali več konkurenti, katerih cilj je usklajevanje njihovega konkurenčnega vedenja na trgu in/ali vplivanje na ustrezne parametre konkurence z ravnanji, kot so določanje nakupnih in prodajnih cen ali drugih tržnih pogojev, dodeljevanje proizvodnih ali prodajnih kvot, delitev trgov, vključno s prirejanjem razpisov za zbiranje ponudb, omejitev uvoza ali izvoza in/ali protikonkurenčni ukrepi zoper druge konkurente. Taka ravnanja sodijo k najresnejšim kršitvam člena 101. PDEU. Člen 101(1) PDEU kot primere kartelnega dogovarjanja zajema:

• Kakršen koli dogovor o določitvah cen, ne glede na to, v kakšni obliki je ta dogovor. V zvezi s tem iz odločb Komisije in sodb SEU izhaja, da v tem primeru ne gre samo za očitno dogovarjanje glede cen, ampak v to sfero spada kakršen koli sporazum, ki posredno ali neposredno izkrivlja konkurenco glede cen. V zadevi IFTRA Rules on Glass Containers82 je Komisija kot kartelno dogovarjanje prepoznala dogovarjanje glede cen, ki so izhajala iz pravil združenja proizvajalcev stekla, ki bi lahko vplivala na konkurenco glede cen, saj so se vsebinsko nanašala na obvezo, vsiljeno proizvajalcem, da ne smejo ponujati nobenih diskontnih cen, t. i. načrt prostih informacij, sprejetje skupnih računovodskih postopkov in pogoje, ki bi pripeljali do zaračunavanja enotnih cen. 83

• Kakršen koli dogovor med podjetji, na podlagi katerega pride do delitve trgov med

temi udeleženci ali delitve kupcev. Npr. tri podjetja se dogovorijo, da bo vsako izmed njih imelo ekskluzivno prodajo na določenem geografskem območju in da ostali dve podjetji na tem območju ne bosta prodajali. Podoben način je tudi razdelitev trga glede na razrede strank, npr. da bo eno podjetje dostavljalo samo trgovinam, drugo vsem maloprodajalcem, tretje pa samo javnim ustanovam. Sporazum glede geografske razdelitve trga je mogoče celo lažje dosegljiv kot

79 Jones & Sufrin, str. 790. 80 Ur.l. RS 36/08 in ostali. 81 UL 2006/C 298/11. 82 Odločba Komisije 74/292/EEC, UL 1974 L 160/1. 83 Whish & Bailey, str. 558.

21

sporazum glede določitve cen, saj se udeleženci tega kartelnega dogovarjanja izognejo težavam določanja skupne cene. Takšen dogovor sam po sebi pomeni, da ne bo prišlo do konkuriranja glede cen s strani udeležencev sporazuma. Geografska razdelitev trga je še posebej omejujoča za potrošnika saj preprečuje izbiro. V primerjavi z dogovori glede cene imajo potrošniki še vedno na izbiro iste produkte različnih proizvajalcev, ob tem pa obstaja možnost, da bodo ti udeleženci kartelnega dogovarjanja tekmovali na druge načine. S takšnim dogovorom je izključena vsa potencialna konkurenca na tem območju, z istim učinkom za dobrobit potrošnikov, ki jo imajo ostale hard core kršitve, to pa je v zmanjšanju proizvodnje in povečanju cen. Delitev trga pa predstavlja kršitev v kakršni koli obliki, bodisi pisni kot v zadevi Braserie nationale proti Komisiji84 ali ustni kot v zadevi Toshiba proti Komisiji.85 Prav tako pa tudi v vsebinskem kontekstu, kot je bila zadeva T 360/09 E.ON Ruhrgas86, kjer sta se podjetji E.ON in GDF v skupnem projektu skupnega plinovoda, sporazumeli, da plina iz Rusije ne bosta prodajala na njunem domačem trgu, kjer bi druga drugi predstavljala konkurenco.

• Dogovor o kvotah in druge omejitve proizvodnje.Takšni horizontalni sporazumi, iz

katerih izhaja omejitev proizvodnje, morajo biti še posebej natančno nadzorovani, saj bi prevelika proizvodnja s strani posameznih članov kartela povzročila padec cen, razen, če je dogovor usklajen tudi z dogovorom glede cen. Ob odsotnosti dogovora glede cen se člani kartela dogovorijo o t. i. kvotnem sistemu, na podlagi katerega vsak od udeležencev dobavlja določen delež proizvodnje celotne industrije članov kartela v določenem časovnem obdobju. Ko so kvote dogovorjene, potrebujejo in dogovorijo udeleženci kartela še sistem, ki bo preprečil goljufanje dogovorjenega. To pa se dogovori na način, da so dolžni udeleženci kartela sporočati natančne podatke o proizvodnji in prodaji trgovinskemu združenju oz. »kartelni svetovalnici«. V tem primeru kartel navadno uporabi sistem, da morajo tisti udeleženci kartela, ki presežejo svoje določene kvote proizvodnje, plačati določeno kazen tistim, ki se svojih kvot držijo. Podjetje, ki prekrši svojo določeno kvoto, mora tako prodajati svoje produkte dražje, kot bi jih sicer, z namenom, da bo prišlo do dobička ter da bo še lahko poravnalo svojo »kazen«. Pri tem pa je izguba potrošnikov več kot očitna. Vendar pa so določeni dogovori o omejitvi proizvodnje tudi pozitivne narave, kot so npr.: sporazumi o specializaciji, skupni proizvodnji, dogovori o raziskavah in razvoju, obnovitveni karteli in dogovori o standardizaciji, ki so v določenih okoliščinah celo zaželjeni.87

• Dogovarjanje na razpisih oz. potvorjene ponudbe. Gre za ravnanje, s katerim podjetja

zamenjajo tekmovanje s sodelovanjem in usklajevanjem pri dajanju ponudb na javnih natečajih. Omenjeno sodelovanje se še posebej pojavlja v strojni in gradbeni industriji kjer podjetja tekmujejo za velika naročila. V obravnavani obliki sporazuma lahko podjetje poda ponudbo, za katero ve, da ne bo sprejeta, (saj se je predhodno dogovorilo z drugim podjetjem, da bo podal nižjo ponudbo), vendar pa je s tem nakazal, da je še vedno zainteresiran za sodelovanje pri projektu, s čimer ga predlagatelj razpisa ne bo kar tako izločil iz projekta; to pa tudi pomeni, da bo ponudnik obdržal svoj posel in stalne stranke, ne da bi ga skrbelo, da bi stranke sklenile pogodbe s konkurenco. V najbolj preprosti obliki podjetja ponudijo enake

84 Zadeva T 49/02 Braserie nationale proti Komisiji, ECLI:EU:T:2005:298. 85 Zadeva T 519/09 Toshiba proti Komisiji, ECLI:EU:T:2014:263. 86 Zadeva T 360/09 E.ON Ruhrgas in E.ON proti Komisiji, ECLI:EU:T:2012:332. 87 Whish & Bailey, str. 565–569.

22

cene z namenom, da bodo deležne približno enakega deleža naročila kot ostali ponudniki. Je pa takšno ravnanje najbolj sumljiva oblika te oblike horizontalnih sporazumov in lahko hitro postane zanimivo za urade za varstvo konkurence. Drugi način je, da si udeleženci razpisa sporočijo nameravane cene ponudbe ali, še bolje, o tem obvestijo centralno tajništvo, ki omenjene cene preuči in izloči tiste, ki bi lahko povzročile izgubo udeležencem kartela. Tretji sistem je rotacija ponudb, v kateri podjetje, ki je na vrsti za posel v sporazumu z ostalimi ponudi najnižjo ceno. Ni dvoma, da so te oblike horizontalnih sporazumov vse zajete s členom 101(1) PDEU.88

Tudi sami udeleženci kartelnega dogovarjanja se soočajo s posebnimi izzivi, in da sploh pride do oblikovanja kartela, se morajo njegovi udeleženci držati določenih pogojev. Najmanj, kar je, bodo ti pogoji vključevali cene ali omejitve proizvodnje in distribucijo kartelno dogovorjenega dobička. Nadalje mora kartel veljati za vse udeležence kartela, mora pa tudi preprečiti vstop drugim.89 V pravu Velike Britanije Zakon o gospodarskih družbah (t. i. Enterprise Act iz leta 2002 v oddelku 188) določa t. i. »kartelno kaznivo dejanje – cartel offence«. Določba tega kaznivega dejanja je zelo natančno definirana za razliko od določbe člena 101 PDEU in Poglavja I Prepovedi v britanskem Zakonu o preprečevanju omejevanja konkurence (Competiton Act). Glede na navedeno gre za neke vrste dvosmerno obravnavo pravnih in fizičnih – odgovornih oseb. To pa pomeni, da kjer se ugotovi kartelno dogovarjanje o cenah, bodo podjetja, ki so udeležena v takšnem sporazumu, obravnavana po členu 101 PDEU ali Poglavja I prepovedi Competition Act-a, ki ima za posledico izrek globe za pravne osebe. Medtem ko bodo odgovorne osebe kazensko preganjane na podlagi kartelnega kaznivega dejanja. Takšen primer je bil obravnavan v zadevi Marine hoses,90 kjer je Evropska Komisija naložila različne globe v višini 131 milijonov evrov različnim podjetjem, ki so bila vpletena v prirejanje javnih razpisov, sporazume glede delitve trga in sporazume glede določitve cen, medtem ko so bile trem odgovornim osebam v Veliki Britaniji izrečene zaporne kazni, zaradi kršitve 188 oddelka Enterprise Act-a.91 Evropska Komisija je zelo zavzeto pristopila k reševanju problematike kartelnega dogovarjanja. Očiten izraz tega je bila vzpostavitev direktorata za kartele, znotraj resorja za konkurenco, katerega naloga je preganjanje kartelov in v sodelovanju z Direktoratom za politiko in strategijo razvijanje politike in koordiniranje prispevka Komisije k mednarodnemu prizadevanju za zaustavitev kartelov, kot je to npr. pri OECD in ICN. Ob tem je Komisija sprejela tudi Obvestilo komisije o imuniteti pred globami in nižanju glob v kartelnih zadevah,92 t. i. program prizanesljivosti, s katerim uspešno odkriva kartelno dogovarjanje. Program prizanesljivosti predstavlja novejši institut, ki se uporablja kot sredstvo za odkrivanje kartelov. Z njim se samoprijavitelju – udeležencu kartela, odpusti plačilo globe ali se mu globa zmanjša. Program prizanesljivosti je vzpostavil okvir oz. sistem, ki nagrajuje podjetja, ki so bila prej članice kartelov, ki so imeli vpliv na trgovanje v EU, sedaj pa sodelujejo s

88 Whish & Bailey, str. 571–572. 89 Levenstein/Suslow, Cartel Bargaining and Monitoring, The Role of Information Sharing, Konkurrensverket (Swedish Competiton Authority) » The Pros and Cons of Information Sharing« (2006), dosegljivo na: http://www.kkv.se/upload/filer/trycksaker/rapporter/pros&cons/rap_pros_and_cons_information_sharing.pdf. str. 43. 90 Zadeva C 434/13 P Komisija proti Parker Hannifin Manufacturing Srl in Parker-Hannifin Corp., ECLI:EU:C:2014:2456. 91 Whish & Bailey, str. 454. 92 Obvestilo komisije o imuniteti pred globami in nižanju glob v kartelnih zadevah, UL 2006 C298/11.

23

Komisijo pri njihovem odkrivanju in preganjanju. Omenjeni program zajema sporazume in usklajena ravnanja med konkurenti, s katerimi se usklajuje njihove poslovne politike na trgu in se vpliva na določene okoliščine, pomembne za obstoj konkurence, ne zajema pa vertikalnih omejitev. Program prizanesljivosti zajema naslednje primere kartelov:

• določitev nakupnih ali prodajnih cen; • določitev ostalih prodajnih pogojev; • omejitev proizvodnje ali prodajnih kvot; • delitev trgov in potvarjanje ponudb na javnih natečajih; • omejitev uvoza in izvoza; • protikonkurenčno ravnanje nasproti drugim konkurentom;93

V okviru obravnavane naloge je torej še kako pomembno ugotoviti naravo »hub and spoke« sporazumov v smislu, ali so slednji tudi zajeti z določili programa prizanesljivosti, glede na dejstvo, da se program prizanesljivosti nanaša na horizontalno dogovarjanje, medtem ko so »hub and spoke« sporazumi nekakšna mešanica vertikalno horizontalnih sporazumov oz. usklajenih ravnanj. Ob tem samo izpostavljam, kako resno kršitev pravil enotnega trga predstavlja kartelno dogovarjanje z vidika procesnih bremen, ki so naložena udeležencem kartela za svojo ekskulpacijo. Sodna praksa SEU je vzpostavila domnevo vzročnosti. Tako je v zadevi Trefileurope94 SEU odločilo, da okoliščina, da se podjetje ne podvrže dogovorjenemu na sestanku, ki je imel očitno protikonkurenčni namen, takšnega podjetja ne ekskulpira pred odgovornostjo glede sodelovanja v kartelnem dogovarjanju, če se ni javno ogradilo glede sklepov, ki so bili sprejeti na sestanku oz. je bilo o njih govora. To stališče pa je bilo ponovljeno v več kasnejši primerih, kot v zadevi Cimenteries95 in v zadevi Comap96. Razlog za takšno odločitev oz. stališče je v tem, da glede na dejstvo, da je podjetje sodelovalo na sestanku, ne da bi se javno ogradilo od tega, kar je bilo na sestankih obravnavano, je ta udeleženec kartela povzročil pri drugemu udeležencu kartela zaupanje, da bo vsebino tega, kar je bilo na sestanku obravnavano, tudi spoštoval. Prav tako je SEU nadaljevalo z zelo strogo sodno prakso, ko je v zadevi Westfalen97 odločilo da je potrebno stališče »javne ograditve«, kot sredstva za ekskulpacijo pred odgovornostjo, razlagati zelo ozko. Takšna izjava mora biti izražena določno in nedvoumno, saj je razumevanje drugih udeležencev kartela glede vsebine takšne izjave ključno glede dejstva, ali se je podjetje ogradilo od sklepov sestanka.98 SEU je navedlo, da mora podjetje pisno sporočiti ostalim udeležencem kartela, da ne želi biti obravnavano kot član kartela ter da ne želi sodelovati pri protikonkurenčnem ravnanju.99 V zadevi Comap je SEU odločilo, da se lahko podjetje javno ogradi od protikonkurenčnega ravnanja, ali pa da takšno ravnanje prijavi

93 Practical Law, A Thomson Reuters Legal solution, Cartel Leniency in EU, Overview, uk.practicallaw.com/0-517-4976?source=relatedcontent. 94 Zadeva T 141/89 Trefileruope proti Komisiji, ECLI:EU:T:1995:62, tč. 85. 95 Zadeva T 25/95 Cimenteries CBR in ostali proti Komisiji, ECLI:EU:T:2000:77. 96 Zadevo C 290/11 Comap proti Komisiji, ECLI:EU:T:2012:271. 97 Zadeva T 303/02 Westfalen Gassen Nederland proti Komisiji, ECLI:EU:T: 2006:374. 98 Whish & Bailey, str. 555, glej tudi zadevo T 540/08 Esso Societe anonyme francaise proti Komisiji, ECLI:EU:T: 2014:630, tč. 40. 99 Whish & Bailey, str. 555, glej tudi zadevo T 61/99 Adriatica di Navigazione proti Komisiji, ECLI:EU:T:2003:335, tč. 138, zadevo T 303/02 Westfalen proti Komisiji, ECLI:EU:T: 2006:374, tč. 103, zadevo T 566/08 Total Raffinage Marketing proti Komisiji, ECLI:EU:T: 2013:423, tč. 379.

24

ustreznim konkurenčnim organom. Vendar pa je izbira glede teh dveh variant ekskulpacije na podjetju.100 Kartelni dogovori glede določitve cen imajo na podlagi sodne prakse za cilj omejitev konkurence, zato pri takšnih dogovorih ni potrebno ugotavljati njihovih učinkov. Stranke se ne morejo sklicevati na dejstvo, da njihov sporazum znatno ne omejuje konkurence. Sodna praksa določa, da je temu tako, pod pogojem, da ima sporazum znaten učinek na trgovino med državami članicami.101 Komisija v kartelnih zadevah ni dolžna, definirati upoštevnega trga pod pogojem, da lahko dokaže z drugimi sredstvi, da takšen sporazum vpliva na trgovino med državami članicami.102 Glede na vse navedeno, predstavljajo kartelni sporazumi najhujše kršitve konkurenčnega prava, ki zaradi svoje vsebine napadajo enotni trg.

100 Whish & Bailey, str. 555, glej tudi zadevo C 290/11 Comap proti Komisiji, ECLI:EU:T: 2012:271. 101 Whish & Bailey, str. 558. 102 Whish & Bailey, str. 558, Zadeva C 439/11 Ziegler SA proti Komisiji, ECLI:EU:T: 2013:513, tč. 63.

25

3 PRAVNA NARAVA »HUB AND SPOKE« SPORAZUMOV 3.1 Vertikalni in horizontalni sporazumi v konkurenčnem pravu EU V splošnem so protikonkurenčni sporazumi lahko horizontalni, kar pomeni, da so sklenjeni med podjetji, ki delujejo na isti ravni proizvodnega ciklusa (npr. sporazum med proizvajalci cementa ali med prodajalci električnih naprav). Drugo obliko sporazumov predstavljajo vertikalni sporazumi, pri katerih gre za sporazum med podjetji na različnem nivoju distribucijskega cikla (npr. sporazum med proizvajalcem glasbene opreme in prodajalcem le-te).103 Tretjo pojavno obliko protikonkurenčnih sporazumov predstavljajo t. i. »hub and spoke« sporazumi, ki vsebujejo oba prej omenjena sporazuma, torej vertikalnega in horizontalnega, s čimer v takšni obliki sporazuma sodelujejo vsaj trije subjekti, znotraj katerih sta vsaj dva udeleženca na isti ravni – horizontalni ravni »spokes« in vsaj eden na vertikalni ravni »hub«. Sodna praksa SEU je z namenom zagotoviti, da so škodljivi sporazumi med podjetji zajeti znotraj pravil konkurenčnega prava, določila člena 101(1) PDEU interpretirala široko.104 Člen 101(1) PDEU določa, da so sporazumi, sklepi in usklajena ravnanja, ki neposredno ali posredno določajo nakupne ali prodajne cene ali katere koli druge prodajne pogoje, zajeti s tem členom. Ključno načelo člena 101(1) PDEU pomeni, da morajo konkurenčna podjetja na trgu določiti svoje ravnanje in cene svojim produktom in storitvam samostojno.105 Pri »hub and spoke« sporazumih gre po vsebini za posredni prenos poslovno občutljive informacije med dvema horizontalnima udeležencema preko vertikalnega udeleženca, ki vpliva na samostojno določitev poslovne politike pri določenem udeležencu sporazuma, kar pa je v nasprotju z načelom člena 101 PDEU. »Hub and spoke« sporazumi vsebujejo značilnosti tako vertikalnih kot horizontalnih sporazumov, zato se bomo najprej posvetili slednjima oblikama, da bomo lahko izpeljali značilnosti obeh v »hub and spoke« sporazumih.

3.1.1 Vertikalni sporazumi ̶ vertikalne omejitve konkurence Vertikalni sporazum pomeni sporazum ali usklajeno ravnanje med dvema ali več podjetji, od katerih za namene sporazuma ali usklajenega ravnanja vsako posluje na različni stopnji proizvodne ali distribucijske verige in ki se nanaša na pogoje, po katerih lahko udeležena podjetja kupujejo, prodajajo ali preprodajajo določeno blago ali storitve.106 Vertikalni sporazumi so sporazumi, sklenjeni med podjetji, ki delujejo na različnih stopnjah produkcijske in dostavne verige in predstavljajo povezavo v distribucijski verigi od golih surovin do potrošnika. Stranke vertikalnih sporazumov na splošno proizvajajo komplementarne produkte ali storitve.107 Takšni sporazumi, sklenjeni med proizvajalcem in neodvisnim distributerjem, ki delujeta na različnih stopnjah distribucijske verige, v splošnem vsebujejo omejitve v ravnanju oz. ekonomski svobodi enega ali več strank v takšnem sporazumu. Ključno vprašanje pri takšnih sporazumih je, ali takšne omejitve v ravnanju iz sporazuma lahko predstavljajo kršitev člena 101 PDEU in s tem kršitev pravil o konkurenci.108 Od ugodnosti skupinske izjeme je treba, ne glede na tržni delež zadevnih podjetij, izključiti zlasti vertikalne sporazume, ki vsebujejo nekatere vrste hudega omejevanje 103 Craig & DeBurca, str. 936. 104 Jones & Sufrin, str. 798. 105 Whish & Bailey, str. 558. 106 Uredba Komisije(EU) št. 330/2010 z dne 20. 4. 2010 o uporabi člena 101(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije za skupine vertikalnih sporazumov in usklajenih ravnanj, UL 102/1 člen 1., odstavek 1. tč. a. 107 Jones & Sufrin, str. 629. 108 Jones & Sufrin, str. 638.

26

konkurence, kot so minimalne in fiksne cene za nadaljnjo prodajo ter nekatere vrste ozemeljske zaščite, kot je npr. absolutna teritorialna zaščita.109 Nadalje, kakor izhaja iz Smernic Evropske Komisije o vertikalnih omejitvah,110 se člen 101(1) PDEU nanaša na sporazume, sklepe in usklajeno ravnanje, ki neposredno ali posredno določajo nakupne ali prodajne cene ali katere druge pogoje trgovanja. Sporazumi o cenah imajo za svoj cilj omejitev konkurence in zato ni potrebno ugotavljati njihovih učinkov. Stranke ne morejo izpodbijati domneve, da njihov sporazum o cenah znatno vpliva na omejitev konkurence. Iz sodne prakse SEU izhaja, da takšen sporazum vpliva na omejitev konkurence, pod pogojem, da ima znaten učinek na trgovino med državami članicami.111 Prav tako je doseg 101(1) člena PDEU tudi ekstrateritorialne veljave glede kartelov, če iz kartelnega dogovarjanja izhaja, da se sporazum izvaja na območju EU.112 Cilj člena 101 PDEU je zagotoviti, da podjetja ne uporabljajo sporazume za omejevanje konkurence na trgu na škodo potrošnikov. Ocenjevanje vertikalnih omejitev je zato pomembno v okviru širšega cilja vzpostavitve integriranega notranjega trga. Povezovanje trgov krepi konkurenco v Evropski uniji. Podjetjem ne bi smeli dovoliti, da ponovno ustvarijo zasebne ovire med državami članicami tam, kjer so bile državne ovire uspešno odpravljene.113 Iz dobro ustaljene sodne prakse SEU je namreč razvidno, da se člen 101(1) PDEU splošno nanaša na vse sporazume in usklajena ravnanja, ki bodisi v horizontalnih bodisi vertikalnih povezavah izkrivljajo konkurenco na notranjem trgu, neodvisno od trga, na katerem so stranke dejavne, in neodvisno od tega, da zadevni pogoji iz dogovorov vplivajo samo na poslovno ravnanje ene od strank. Treba je še poudariti, da je glavni cilj člena 101(1) PDEU zagotoviti ohranjanje neizkrivljene konkurence na notranjem trgu.114 Komisija v Smernicah o vertikalnih omejitvah nakazuje, da je njena skrb pred vertikalnimi omejitvami relativno široka. Še posebej jo skrbi, da bi lahko vertikalne omejitve zaprle trg, zmanjšale tekmovalnost in omogočile dogovarjanje med podjetji, zmanjšale konkurenco znotraj iste blagovne znamke in ustvarile oviro na enotnem trgu.115 Ključna preokupacija Komisije z vertikalnimi omejitvami je bila zaradi dejstva, ker takšne omejitve povzročajo delitev trga med distributerje, povzročajo izolacijo nacionalnega trga, predstavljajo oviro pri trgovanju in vzdržujejo cenovne razlike med državami članicami. Četudi distribucijski sporazum ni vplival na enotni trg, je Komisijo skrbelo dejstvo, da takšen sporazum vpliva na ekonomsko svobodo pogodbene stranke takšnega sporazuma.116 Smernice o vertikalnih omejitvah potrjujejo, da so vertikalne omejitve manj škodljive kot horizontalne, saj v vertikalnih omejitvah izvajanje tržne moči s strani podjetja na enem ali drugem nivoju lahko škodi povpraševanju produkta drugega udeleženca tega sporazuma.117

109 Uredba Komisije(EU) št. 330/2010, UL 102/1, uvod tč. 10. 110 UL 2010/C 130 z dne 19. 5. 2010. 111 Whish & Bailey, str. 558. 112 Whish & Bailey, str. 558, glej tudi zadevo C 439/11 P Ziegler proti Komisiji, ECLI:EU:C:2013:513, tč. 63 in zadevo T 82/08 Guardian proti Komisiji, ECLI:EU:C:2012:494, tč. 90. 113Smernice o vertikalnih omejitvah (UL 2010/C 130 z dne 19. 5. 2010), Področje uporabe člena 101 za vertikalne sporazume, 7. odstavek. 114 Zadeva C 194/14 AC Treuhand AG proti Komisiji, ECLI:EU:C: 2015:717. tč. 36. 115 Jones & Sufrin, str. 644. 116 Jones & Sufrin, str. 646. 117 Jones & Sufrin, str. 651.

27

3.1.2 Horizontalni sporazumi – horizontalne omejitve konkurence Horizontalni sporazum je sporazum med dejanskimi ali potencialnimi konkurenti (podjetji, ki delujejo na isti ravni produkcijske ali distribucijske verige), ki omejujejo konkurenco, predvsem v primerih, ko se pojavljajo v obliki določanja cen ali delitev trga ali ko tržna moč, kot posledica horizontalnega sodelovanja, povzroča negativne učinke glede cen, proizvodnje, inovacij in kvalitete produktov. Na drugi strani pa so lahko horizontalni sporazumi namenjeni razdelitvi tveganj, manjšanju stroškov, delitvi tehničnega znanja in izkušenj in pospeševanju inovacij.118 Slednja vrsta sporazumov pa ni nujno prepovedana. Sporazumi o horizontalnem sodelovanju lahko vodijo do velikih gospodarskih koristi, zlasti če združujejo dopolnilne dejavnosti, znanja ali sredstva. Horizontalno sodelovanje je lahko sredstvo za delitev tveganj, prihranek stroškov, povečanje naložb, združevanje znanja, povečanje kakovosti in raznolikosti proizvodov ter hitrejše lansiranje inovacij. Po drugi strani lahko sporazumi o horizontalnem sodelovanju povzročijo težave na področju konkurence. Te nastopijo, če se npr. pogodbene stranke dogovorijo, da bodo določile cene ali obseg proizvodnje, delile trge, ali če sodelovanje pogodbenim strankam omogoča, da ohranjajo, pridobijo ali povečajo tržno moč in s tem verjetno povzroča negativne tržne učinke v zvezi s cenami, obsegom proizvodnje, kakovostjo, raznolikostjo ali inovacijami proizvodov.119 V Smernicah o uporabi člena 101 Pogodbe o delovanju Evropske unije za sporazume o horizontalnem sodelovanju120 so določena načela za ocenjevanje sporazumov med podjetji, odločitev – sklepov združenj podjetij in usklajenih ravnanj (skupaj imenovani sporazumi), ki se nanašajo na horizontalno sodelovanje na podlagi člena 101(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije. Sodelovanje je horizontalne narave, če se sporazum sklene med dejanskimi ali potencialnimi konkurenti. Smernice zajemajo tudi sporazume o horizontalnem sodelovanju med nekonkurenti, npr. med dvema družbama, ki sta dejavni na istih proizvodnih trgih, vendar na različnih geografskih trgih in nista konkurentki. Prva oblika horizontalnih sporazumov je določitev cen med konkurenti in predstavlja najbolj očitno in neželjeno omejevanje poslovne prakse. Povsem nedvoumno je razvidno iz odločb Komisije in odločb SEU, da se v odločbah ne zajema samo najbolj očitnih ravnanj, iz katerih je razvidno določevanje cen, ampak, da domet 101(1) člena PDEU zajema vsakršen sporazum (ali usklajeno ravnanje), s katerim se neposredno ali posredno izkrivlja cenovna konkurenca.121 Druga oblika horizontalnih sporazumov predstavlja sporazum, s katerim si konkurenti med seboj razdelijo trg, npr. tri podjetja se lahko dogovorijo, da bo vsako izmed njih ekskluzivno prodajalo na določenem geografskem območju in da druga na tem območju ne bodo prodajala svojih artiklov. Podoben način predstavlja tudi delitev trgov glede na razrede strank, npr. eno podjetje dobavlja samo veleprodajalcem, drugo maloprodajalcem, tretje samo javnim ustanovam. Člen 101(1) PDEU zajema razdelitev trgov v točki c. in iz odločb SEU izhaja, da imajo takšni sporazumi, kot svoj cilj, omejitev konkurence.

118 Slovar izrazov, ki se uporabljajo v konkurenčno pravnih zadevah (http://ec.europa.eu/comm/competition/general_info/glossary_en.html. 119 Smernice o uporabi člena 101 Pogodbe o delovanju Evropske unije za sporazume o horizontalnem sodelovanju, UL 2011/C 11/01, 1. Uvod, 2. in 3. odstavek, str. 4. 120 UL C 11/2011 z dne 14. 1. 2011. 121 Whish & Bailey, str. 546, 556 in 558.

28

Tretja oblika horizontalnih sporazumov predstavlja določitev kvot in druge omejitve v proizvodnji. S takšnim sporazumom konkurenti omejijo svojo proizvodnjo in s tem pridobijo protikonkurenčni profit. Če je omejena proizvodnja, potem bodo zrasle tudi cene. Takšni horizontalni sporazumi potrebujejo stalno kontrolo, saj lahko pretirana proizvodnja, s strani posameznih članov kartela, povzroči padec cen, razen če je načrt narejen v povezavi z določitvijo cen, kot se to pogosto zgodi. Če ne gre za takšen sistem določitve cen, se v okviru tega sporazuma člani sporazumejo o proizvodnih kvotah, s katerim določijo, da bo določen član proizvedel in dostavil določeno količino produktov v določenem času. Četrta oblika horizontalnih sporazumov predstavlja t. i. sporazum udeležencev za sodelovanje na javnih razpisih oz. t. i. potvarjanje ponudb. Omenjeno sodelovanje se še posebej pojavlja v strojni in gradbeni industriji, kjer podjetja tekmujejo za velika naročila. V najbolj preprosti obliki podjetja ponudijo enake cene z namenom, da bodo deležne približno enakega deleža naročila kot ostali ponudniki. Je pa takšno ravnanje najbolj sumljiva oblika te oblike horizontalnih sporazumov in lahko hitro postane zanimivo za urade za varstvo konkurence. Drugi način je, da si udeleženci razpisa sporočijo med sabo nameravane cene ponudbe ali še bolje o tem obvestijo centralno tajništvo, ki omenjene cene preuči in izloči tiste, ki bi lahko povzročile izgubo udeležencem kartela. Tretji sistem je rotacija ponudb, v kateri podjetje, ki je na vrsti za posel, v sporazumu z ostalimi ponudi najnižjo ceno. Ni dvoma, da so te oblike horizontalnih sporazumov vse zajete s 101(1) členom PDEU. Sporazumi o horizontalnem sodelovanju lahko omejujejo konkurenco na več načinov. Sporazum:

• je lahko izključujoč na način, da omejuje možnosti pogodbenih strank, da konkurirajo med seboj oz. s tretjimi strankami kot neodvisni gospodarski subjekti ali kot pogodbene stranke drugih konkurenčnih sporazumov;

• lahko od pogodbenih strank zahteva, da prispevajo tako visoka sredstva, da se s tem občutno zmanjša njihova neodvisnost pri odločanju ali

• lahko vpliva na finančne interese pogodbenih strank, tako da se občutno zmanjša njihova neodvisnost pri odločanju. Za oceno so pomembni tako finančni interesi v okviru sporazuma kot tudi finančni interesi drugih pogodbenih strank sporazuma.122

Sporazum o horizontalnem sodelovanju:

• lahko povzroči razkritje strateških informacij in s tem poveča verjetnost usklajevanja med pogodbenimi strankami znotraj ali zunaj področja sodelovanja;

• lahko tudi doseže visoko stopnjo izenačevanja stroškov (torej delež spremenljivih skupnih stroškov pogodbenih strank), tako da pogodbene stranke lažje usklajujejo tržne cene in obseg proizvodnje.

Sporazum o horizontalnem sodelovanju lahko torej zmanjša neodvisnost pogodbenih strank pri odločanju in posledično poveča verjetnost, da bodo stranke usklajevale svoje ravnanje, da bi dosegle tajni dogovor, vendar lahko sporazum strank, ki so se že prej usklajevale, tudi olajša in uravnoteži usklajevanje ter omogoči, da je usklajevanje učinkovitejše, s tem da ga okrepi ali omogoči, da podjetja dosegajo še višje cene. Nekateri sporazumi o horizontalnem

122 Smernice o uporabi člena 101 Pogodbe o delovanju Evropske unije za sporazume o horizontalnem sodelovanju, UL 2011/C 11/01, 33. odstavek, str. 6.

29

sporazumevanju, npr. sporazumi o proizvodnji in sporazumi o standardizaciji, lahko povzročijo tudi protikonkurenčno omejevanje dostopa do trgov.123 Glede na vse navedeno je torej več kot očitno, da horizontalni sporazumi predstavljajo glavno grožnjo obstoju neizkrivljene konkurence in ogrožajo obstoj enotnega trga. Zato je tudi razumljiv trud Komisije izvesti čim bolj učinkovito preganjanje takšnega protikonkurenčnega ravnanja, vendar pa so tudi udeleženci prepovedanih sporazumov zelo preudarni in s svojimi poskusi izkrivljanja konkurence inovativni, kar se pokaže tudi skozi obstoj »hub and spoke« sporazumov. 3.1.3 Analiza »hub and spoke« sporazumov oziroma usklajenih ravnanj 3.1.3.1 Uvod Eno izmed pomembnejših pravnih vprašanj v konkurenčnem pravu se pojavlja glede okoliščin nadzora informacij, ki si jih podjetja med seboj izmenjajo o svojih konkurentih, pri čemer pa to ni storjeno neposredno med njimi, temveč preko skupnega pogodbenega partnerja. V obravnavanem primeru ta poslovna informacija ne prihaja neposredno od konkurenčnega podjetja, temveč preko njunega skupnega poslovnega partnerja. Evropska Komisija je v Smernicah o vertikalnih omejitvah, v tč. 211, izrazila skrb, da takšna posredno prenesena informacija lahko ima isto naravo, kot jo ima prepovedan prenos takšne informacije, ki je prenesena neposredno od enega horizontalnega konkurenta k drugemu konkurentu, ko je navedla, da lahko sporazumi omogočijo dosego soglasja med distributerji, ko isti proizvajalec/dobavitelj predstavlja vodjo za vse oz. večino konkurenčnih distributerjev na trgu in priskrbi tem distributerjem skupno referenčno točko, na podlagi katere sprejmejo svoje poslovne odločitve.124 Takšna skrb Komisije kaže na to, da se zaveda tega načina kršitve pravil konkurence, ki na prvi pogled ne predstavlja ne klasični horizontalni sporazum in ne vertikalni sporazum, njegovi učinki pa se kažejo na horizontalnem nivoju. V kolikor bi takšen sporazum obravnavali kot prepovedani horizontalni sporazum, bi to predstavljalo tudi določene vsebinske in procesne posledice. Horizontalni sporazumi se po večini primerov obravnavajo kot sporazumi, ki imajo za cilj omejevanje konkurence in se njihovi učinki v večini primerov ne preverjajo. Prav tako horizontalni sporazumi veljajo za večjo nevarnost za konkurenco kot vertikalni sporazumi in za njih veljajo višje de minimis omejitve kot za vertikalne sporazume. Ob tem je potrebno dodati, da program prizanesljivosti velja samo za določene horizontalne sporazume. Glede na vsa navedena dejstva je torej še kako pomembna pravna narava »hub and spoke« sporazumov.125 Komisija je v točki 55 smernic glede horizontalnega sodelovanja126 navedla, da izmenjava informacij »posredno preko skupne agencije (npr. interesnega združenja) ali tretje stranke kot je npr. podjetje za tržne raziskave ali preko podjetij proizvajalcev ali prodajalcev, lahko predstavlja kršitev konkurenčnega prava. Pozornost Komisije se nanaša na prakso, ki

123 Smernice o uporabi člena 101 Pogodbe o delovanju Evropske unije za sporazume o horizontalnem sodelovanju, UL 2011/C 11/01, tč. 35–38, str. 6–7. 124 Okeoghene Odudu, Indirect Information Exchange, The Constituent elements of Hub nad Spoke Collusion, European Compteiton Journal, Avgust 2011(v nad. Odudu - Constituent) str. 205. 125 Vereecken Bram, Hub and Spoke Cartels in EU Competition Law, Universiteit Gent, LLM Paper, šol. leto 2014/15. 126 UL 2011/C 11/01, tč. 55, str. 8.

30

povzroča t. i. povečano možnost za izmenjavo tržnih informacij preko posrednikov, ki se nanašajo na bodoče cene, načrte za promocijo ali oglaševalske kampanje.127 Kakor izhaja iz splošnih načel o konkurenčnem ocenjevanju informacij iz Smernic o uporabi člena 101 Pogodbe o delovanju Evropske unije za sporazume o horizontalnem sodelovanju, informacije potekajo v različnih okvirih. Njihovo izmenjevanje je možno skozi sporazume, sklepe združenj podjetij ali usklajenih ravnanj, pri čemer je glavni namen takšne izmenjave ekonomski. Izmenjevanje informacij lahko prispeva k večji stopnji učinkovitosti, reševanju težav z neuravnoteženostjo informacij, s tem pa pomaga k učinkovitejšim trgom. Ena izmed pozitivnih posledic izmenjav informacij je tudi dejstvo, da podjetjem pripomore pri nižanju stroškov tako, da slednja zmanjšajo zaloge, s čimer jim je omogočena boljša in predvsem hitrejša dostava blaga. Koristi pa prinašajo tudi potrošnikom, saj so jim prihranjeni stroški iskanja, prav tako imajo zaradi takšnih izmenjav informacij tudi boljšo izbiro produktov.128 Ob tem je potrebno izpostaviti, da izmenjava informacij nima samo pozitivnih posledic, ampak lahko izmenjava tržnih informacij pripelje tudi do omejevanja konkurence, še posebej takrat, ko omogoči podjetjem seznanitev s poslovnim ravnanjem njihovih konkurentov. Izmenjava informacij vpliva na konkurenco v odvisnosti od značilnosti trga, kjer se takšna izmenjava dogaja. Vpliv pa je odvisen tudi od vrste izmenjanih informacij, saj se lahko, na njihovi podlagi, okolje relevantnega trga prilagodi za trg, ki je izpostavljen usklajevanju. Vsekakor pa lahko izmenjava informacij med konkurenti povzroči nastanek sporazuma, usklajenega ravnanja ali sklep združenja podjetij z namenom, da se določijo cene ali količine. Takšne vrste izmenjave informacij pa običajno predstavljajo kartelne sporazume in pomenijo kršitev konkurenčnih pravil. Takšen prenos informacij lahko tudi olajša izvajanje kartelnega sporazuma, ker omogoča izvajanje kontrole nad spoštovanjem obveznosti iz kartelnih sporazumov. Izmenjava informacij zapade pod obravnavo člena 101 PDEU samo, če predstavlja sporazum ali je del sporazuma, usklajenega ravnanja ali sklepa združenj podjetij. Pri izmenjavi informacij je najprej potrebno upoštevati osnovno načelo konkurenčnega prava EU in to je, da mora vsak udeleženec na trgu sprejeti svojo samostojno poslovno politiko ravnanja na trgu. Takšno načelo podjetjem ne jemlje pravice, da se same razumno prilagodijo obstoječemu ali pričakovanemu ravnanju svojih konkurentov. Vendar pa izključuje vsak neposreden ali posreden stik med konkurenti, cilj ali učinek katerega je ustvariti konkurenčne pogoje, ki se ne ujemajo z običajnimi konkurenčnimi pogoji na zadevnem trgu. To pomeni, da je izključen vsak neposreden ali posreden kontakt med konkurenti, cilj ali učinek katerega predstavlja vpliv na konkurentovo ravnanje na trgu ali kakršno koli razkrivanje takemu konkurentu ravnanj, ki izhajajo iz sedanje in bodoče poslovne politike. Izmenjava informacij pomeni usklajeno ravnanje, če predstavlja zmanjševanje negotovosti na trgu med konkurenti, še posebej njihovimi poslovnimi ravnanji. S tem pa takšna izmenjava informacij tudi olajša tajno dogovarjanje, če gre za izmenjavo strateških podatkov. Zato izmenjava informacij, ki predstavljajo strateške podatke med konkurenti, pomeni protikonkurenčno ravnanje, saj je s tem zmanjšano samostojno ravnanje in oblikovanje poslovne politike konkurentov na trgu. Pomembno je, da gre za razkritje strateških informacij o svoji poslovni politiki, ki privede do zmanjšanja negotovosti glede takšne politike med konkurenti na trgu. Ob izmenjavi strateške informacije se domneva, da je prejemnik informacije prilagodil svoji poslovni politiki na trgu v skladu s prejeto informacijo, razen če jo je zavrnil z izrecno in jasno izjavo, da takšnega podatka ne želi prejeti. 127 Odudu – Constituent, str. 206. 128 UL 2011/C 11/01, tč. 56–59.

31

Načini prenosa informacij so različni in imajo različne pojavne oblike, na koncu je pomembno samo to, da do prenosa informacije pride in da je informacija strateške narave. Pri tem je povsem nepomembno, ali samo eno podjetje enostransko obvesti svoje konkurente o svojem nameravanem tržnem obnašanju, ali pa vsa sodelujoča podjetja obveščajo druga drugo o zadevnih posvetovanjih in namerah. 129 Ali pa gre za način, ki ga obravnava ta naloga, da pride do izmenjave informacij, med dvema horizontalnima udeležencema, posredno preko njunega skupnega pogodbenega partnerja na vertikalnem nivoju, prodajalca ali distributerja. Teorija je takšen prenos informacij označila kot »hub and spoke« sporazume. Gre za sporazume ali usklajena ravnanja, pri katerih podjetja na isti ravni »spokes« posredujejo druga drugi določeno poslovno občutljivo informacijo (kot je npr. bodoča cena produkta) preko podjetja na vertikalnem nivoju, s katerim poslovno sodelujejo »hub«, slednji pa to poslovno informacijo posreduje naprej do drugega podjetja, ki deluje na isti stopnji trga kot podjetje, od katerega ta informacija izvira. V nadaljevanju to podjetje, prejemnik informacije, le-te uporabi v svoji poslovni politiki in spremeni ter prilagodi svoje ravnanje na trgu. Na ta način je posredno omejena njegova svoboda in avtonomija ravnanja na trgu, kar predstavlja kršitev konkurenčnega prava. 3.1.3.2 Pojem »hub and spoke« sporazumov V zakonodaji samega termina »hub and spoke« sporazumi ni najti in nobena zakonodaja ne podaja definicije takšnih sporazumov. Tako je tudi z našo zakonodajo, saj ZPOmK-1 ne vsebuje definicije tega protikonkurenčnega sporazuma. Enako velja tudi za zakonodajo EU. Kakor pa izhaja iz različne sodne prakse in literature, obravnavani sporazumi vsebujejo značilnosti obeh sporazumov horizontalnih in vertikalnih, vendar kljub temu obstajajo razlike, tako da ga ni mogoče kar tako uvrstiti v eno izmed prej omenjenih oblik sporazumov. Osnovna razlika med navadnim horizontalnim sporazumom in »hub and spoke« sporazumom je dejstvo, da so »hub and spoke« sporazumi tisti, pri katerih podjetja na isti ravni »spokes« posredujejo druga drugi določeno poslovno občutljivo informacijo (kot je npr. bodoča cena produkta) preko podjetja na vertikalnem nivoju, medtem ko pri horizontalnem sporazumu vmesnega udeleženca ni in stranki sporazuma neposredno izmenjata občutljive informacije. Razlika med vertikalnim sporazumom in »hub and spoke« sporazumom pa pravzaprav na videz ni velika. Glede prenosa informacije, ki je posredovana od enega horizontalnega udeleženca do vertikalnega udeleženca in od tega vertikalnega udeleženca do drugega horizontalnega udeleženca, lahko rečemo, da gre za dva prava vertikalna sporazuma. Prej omenjeno razliko pa pravzaprav predstavlja ključno dejstvo, da obstaja pri »hub and spoke«

sporazumu še t. i. »rim«, ki predstavlja skupni interes horizontalnih udeležencev in povezuje oba horizontalna udeleženca. V kolikor v »hub and spoke« sporazumu, ne bi obstajal ta povezovalni interes, potem bi od tega sporazuma obstajala samo dva vzporedna vertikalna sporazuma. Prepovedani indirektni prenos takšne informacije med udeleženci »hub and spoke«

sporazuma je po praksi konkurenčnega organa Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske sestavljen iz dveh faz, vsaka od teh dveh faz, pa vsebuje dva elementa. Prva faza se nanaša na horizontalnega udeleženca A in vertikalnega udeleženca B. Prvi element te prve faze zajema neposredno izmenjavo poslovno občutljivih informacij med A in B, kar predstavlja objektivni znak. Drugi element prve faze pa predstavlja dejstvo, da je 129 UL 2011/C 11/01, tč. 60–62.

32

horizontalni udeleženec razkril poslovno občutljive informacije z namenom, da bi bile razkrite njegovim konkurentom, kar pa predstavlja subjektivni znak. Druga faza se nanaša na vertikalnega udeleženca B in horizontalnega udeleženca C. Prvi element te faze je B-jevo razkritje A-jevih podatkov v stiku s C-jem, kar predstavlja objektivni znak in subjektivni znak glede B- jevega namena. Drugi element predstavlja C-jevo ravnanje v prepričanju, da je podatek verodostojen, slednji pa podatek uporabi pri svojem poslovanju.130 Pojav »hub and spoke« sporazumov je relativno nov v sodni praksi EU, predstavlja pa metaforo kolesa.131 Kakor že omenjeno, konkurenti na istem upoštevnem trgu, horizontalni udeleženci, osebe A, C … dosežejo sporazum ali usklajeno ravnajo preko tretje osebe, vertikalnega udeleženca, osebe B. Preko le-te kanalizirajo določene poslovno občutljive informacije, kot so npr. bodoče cene produktov ali bodoče količine prodaje produktov z namenom, da se z njimi konkurenti, na istem nivoju trga, seznanijo in glede na njihovo vsebino prilagodijo svojo poslovno politiko na trgu. Vertikalni udeleženci, prevodniki ̶ osebe B, pa ne delujejo na istem upoštevnem trgu podjetij, ki so si med sabo konkurenti. Gre za t. i. ABC sporazume oz. usklajena ravnanja, pri čemer je vertikalni udeleženec podjetje, ki je bodisi skupni distributer obeh konkurenčnih proizvajalcev ali skupni proizvajalec vsaj dveh konkurenčnih prodajalcev, ki delujeta na istem relevantnem trgu. Prav tako je vertikalni udeleženec lahko nekdo, ki dejansko nima nobene povezave s produkti in storitvami udeležencev A in C (npr. svetovalno podjetje). Ob tem je vloga vertikalnega udeleženca kot posrednika poslovno občutljivih informacij med konkurentoma ključna in predstavlja condictio sine qua non za ugotovitev obstoja tega sporazuma. Drugače namreč ni mogoče govoriti o obstoju ABC sporazuma, saj samo dva vzporedna sporazuma, med A in B ter B in C, brez ugotovljenega odnosa med A in C preko B, ne predstavljata »hub and spoke« sporazuma in torej ne gre za to pojavno obliko kršitve konkurenčnega prava.132 Za »hub and spoke« sporazume je nujno ugotoviti naravo teh sporazumov v smislu, ali gre za vertikalne sporazume s horizontalnim učinkom ali gre horizontalne sporazume ali gre samo za vertikalne sporazume ali celo za sui generis sporazume, saj je od ugotovitve tega dejstva pomembna vrsta pravnih posledic in vprašanj, kot je uporaba skupinskih izjem in programa prizanesljivosti. Če bi »hub and spoke« sporazume obravnavali kot horizontalni sporazum, bi to imelo posledice tudi z vidika dejstva, da bi bili pogosteje obravnavani v okviru okoliščin, da imajo za cilj preprečitev konkurence, kot pa da bi se ugotavljali njihovi učinki na konkurenco. V okviru konkurenčnega prava veljajo horizontalni sporazumi za nevarnejše kršitve pravil konkurence kot vertikalni sporazumi. Horizontalni sporazumi ne zapadejo pod pravilo de minimis, kakor to velja za vertikalne sporazume, prav tako pogosto tudi niso predmet obsežnih skupinskih izjem oz. izjem od prepovedi omejevanja konkurence nasploh po členu 101(3) PDEU. Ob tem je potrebno izpostaviti, da program prizanesljivosti velja samo za

130 Odudu – Constituent, str. 218. 131 Za lažjo predstavo te kršitve konkurenčnega prava je potrebno pojasniti, da omenjeni izraz prihaja kot metafora kolesa, kjer je »hub« – pesto oz. os, na katerega je napeta napera oz. t. i. »špica« kolesa »spoke«, ki je povezan z obročem – »rim«, ki pa predstavlja skupni interes konkurentov na horizontalni ravni in vertikalni udeleženec kot pesto oz. os predstavlja ključni povezovalni člen pri izvrševanju takšnega sporazuma. Craig G. Falls and Celeste C. Saravia, Analyzing Incentives and Liability in »Hub and Spoke« Conspiracies, Distribution and Franchising committee, ABA Section of Antitrust Law, http://www.cornerstone.com. (v nad. Falls/Saravia). 132 Odudu – Constituent, str. 218–219.

33

horizontalne (kartelne) sporazume in ne vertikalne.133 Ob upoštevanju teh dejstev je vsekakor primerneje obravnavati »hub and spoke« sporazume kot horizontalne sporazume, saj ima to pri odkrivanju takšnih ravnanj več pozitivnih posledic. Glede na dejstvo, da se skoraj 60% kartelnih kršitev odkrije skozi program prizanesljivosti, ni zanemarljivo dejstvo, da bi s tem pristojne institucije pridobile dodatno orožje pri odkrivanju in sankcioniranju takšnih sporazumov. To pa še posebej z vidika dejstva, da gre pri »hub and spoke« sporazumih za zelo skrivne, učinkovite in dobro »kamuflirane« sporazume, s katerimi se lahko učinkovito kartelizira enotni notranji trg. Na ta način bi preganjanje takšnih sporazumov bilo učinkoviteje, sploh z vidika dejstva, da bi se lahko skozi program prizanesljivosti pridobile koristne informacije tudi od vertikalnih udeležencev.134 Prav tako bi z obravnavo »hub and spoke« sporazumov kot horizontalnih sporazumov, bil uporabljen manj ugodnejši prag pri uporabi »de minimis« pravila, ki bi v tem primeru predstavljal 10% tržni delež vseh udeležencev sporazuma skupaj. Medtem ko je pri vertikalnih sporazumih takšen delež 15% in se nanaša na tržni delež posameznega podjetja. Z obravnavo teh sporazumov kot horizontalnih sporazumov, bi se vsekakor več takšnih sporazumov obravnavalo v okviru vsebine sporazuma, ki ima za cilj omejitev konkurence, kot pa da bi se ugotavljal učinek. To pomeni, da v kolikor bi šlo v »hub and spoke« sporazumih kot splošnem sporazumu za dogovarjanje glede cen, omejitve proizvodnje ali delitve trgov in strank, potem bi omenjeni sporazum že predstavljal sporazum, ki ima za cilj omejitev konkurence in ni potrebe po ugotavljanju učinkov na trg. Ob tem izpostavljamo, da je pri obravnavanju omenjenih vprašanj kjučno dejstvo namen, ki ga udeleženci »hub and spoke« sporazuma kažejo v svojem ravnanju in iz katerega se lahko sklepa, da ima takšen sporazum, čeprav samo posredni, vse cilje ki jih zasledujejo karteli.135 Ob uporabi pravila iz zadeve AC Treuhand AG136 kjer je SEU odločilo, da: «katerokoli podjetje, ki je sprejelo prikrito ravnanje, tudi svetovalno podjetje, ki sicer ni aktivno na trgu, ki je bil prizadet z omejevanjem konkurence, lahko razumno predvidi, da se prepoved iz člena 101 PDEU nanaša tudi nanj …, tudi svetovalno podjetje je odgovorno za kršitev člena 101 PDEU, če aktivno in z namenom s svojim ravnanjem prispeva pri delovanju kartela proizvajalcev, ki delujejo na drugačnem trgu od tistega, kjer deluje svetovalno podjetje.« Iz takšne odločitve je vsekakor mogoče zaključiti, da v kolikor »hub« udeleženec sodeluje pri delovanju kartela na ta način, potem je imel tudi on namen prispevati h kršitvi pravil konkurence. Takšno enotno obravnavanje vseh sostorilcev kartela pa tudi utemeljuje zaključek, da se lahko takšen sporazum obravnava samo kot horizontalni sporazum, saj je vertikalni udeleženec samo kot sostorilec pripomogel k temu, da se je horizontalni sporazum uspešno izvajal.137 Da gre pri »hub and spoke« sporazumih za kršitev konkurenčnih pravil »per se« oz. za sporazum, ki ima za cilj omejiti konkurenco, izhaja tudi iz novejše sodne prakse ZDA. Kakor izhaja iz zadeve Apple138 je ključno dejstvo, da čeprav je vertikalni dogovor o cenah predmet analize rule of reason, temu vsekakor ni tako za takšen horizontalni sporazum, kjer gre za »per se« kršitev. V primeru »hub and spoke« sporazuma, kjer vertikalni udeleženec sodeluje v nezakonitem horizontalnem sporazumu, mora tožnik (urad za varstvo konkurence) dokazati 133 Vereecken Bram., Hub and Spoke Cartels in EU Competition Law, Universiteit Gent, LLM Paper, šol. leto 2014/15, str. 27 (v nad. Vereecken). 134 Vereecken, str. 34. 135 Ibid, str. 38. 136 Ibid, str. 38, glej tudi Zadevo T 99/04 AC Treuhand AG proti Komisiji, ECLI:EU:T:2008:256, tč. 44. 137 Ibid, str. 38. 138 Sodba Vrhovnega sodišča ZDA, Interstate Circuit, Inc. v. United States 306 U. S. (1939).

34

obe obliki, tako obstoj horizontalnega dogovora med konkurenti, kakor tudi dejstvo, da je vertikalni udeleženec zavestno sodeloval v takšnem dogovoru in da je s svojim ravnanjem prispeval k njegovi izpolnitvi.139 Glede na vse navedeno je torej z vidika obstoja »hub and spoke« sporazumov in tudi njihovega ugotavljanja ter uspešnega odkrivanja vsekakor ključno, da se jih obravnava samo kot horizontalne sporazume z vsemi posledicami, ki iz tega izvirajo, to pomeni, tako uporabe programa prizanesljivosti, kakor tudi uporabe skupinskih izjem ter ostalih posledic. Kot dodaten argument temu stališču izpostavljamo še stališče Baraka Orbacha, ki je navedel, da je glavna značilnost, ki razmejuje protipraven »hub and spoke« sporazum od dovoljenega vertikalnega sporazuma, dokaz o obstoju prepovedanega horizontalnega sporazuma med konkurenti, t. i. »rim« oz. obroč. V »hub and spoke« sporazumih je ta obroč ki povezuje napere (horizontalne konkurente). Brez obroča je domnevni »hub and spoke« kartel samo skupek vertikalnih sporazumov oz. omejitev, ki imajo svoj odraz v vzporednem ravnanju in ne predstavljajo horizontalnega omejevanja konkurence. Glede »hub and spoke« sporazumov ni nobenih izjem glede uporabe »per se« prepovedi glede takšnih sporazumov. Vendar pa mora pristojni organ za varstvo konkurence dokazati obstoj horizontalnega sporazuma (med naperami ̶ »spokes-i«). Ključno vprašanje pri ugotavljanju obstoja teh sporazumov je okoliščina, kako so »spokes-i« med seboj povezani.140 Takšna okoliščina še dodatno potrjuje dejstvo, da »hub and spoke« sporazumi predstavljajo samo bolj sofisticirano in bolj dodelano ter skrivno obliko horizontalnih sporazumov, ki jo je še težje odkriti kot klasične horizontalne sporazume, ker se odvija preko posrednika – »hub-a«.

139 Jeffries Victoria, Wsgr Alert, Second circuit Affirms district Court Ruling Against Apple in E-books Price Fixing Suit, Creating Potential Circuit Split, 1. Julij 2015. 140 Barak Orbach, Hub and Spoke Conspiracies; Social science research network, april 2016, papers.ssrn.com/sol3/paperscfm?abstrct_id=2765476, str. 3 in 12 (v nad. Barack Orbach).

35

4 »HUB AND SPOKE« SPORAZUMI V PRAKSI 4.1 Posredna izmenjava strateških informacij Kakor izhaja iz različne sodne prakse in literature, je »hub and spoke« sporazumom skupno to, da zajemajo prenos zaupnih poslovnih – strateških informacij med dobavitelji in njihovimi prodajalci in v najbolj osnovnih pogojih je mogoče govoriti o dveh oblikah teh sporazumov. Prva je oblika, kjer dobavitelj deluje kot »hub« in prodajalci delujejo kot »spokes«. Pri tej obliki dobavitelj prejme zaupno informacijo od enega od svojih prodajalcev, ki po vsebini najbolj pogosto zajema maloprodajne cene, ki jih bo le-ta v bodoče postavil. To informacijo pa dobavitelj posreduje ostalim prodajalcem, ki istočasno posredujejo tudi svoje nameravane cene, katere dobavitelj posreduje ostalim prodajalcem. Na ta način so prodajalci obveščeni o prodajnih cenah svojih konkurentov, čeprav niso imeli med seboj nobenega neposrednega stika. Druga oblika predstavlja situacijo, kjer prodajalec deluje kot »hub«, medtem ko njegovi dobavitelji delujejo kot »spokes«. Vsebina informacij se sestoji iz cen, ki jih namerava uporabiti dobavitelj in ki predstavljajo z vidika prodajalca njegove nakupne cene. Dobavitelji so lahko tako preko skupnega prodajalca obveščeni o cenah konkurentov, ne da bi imeli neposredni stik med seboj.141 Uporabni opis »hub and spoke« prakse izhaja tudi iz odločbe Pritožbenega sodišča ZDA, šestega okrožja, v zadevi Total Benefits Planning Agency v Anthem Blue Cross and Blue Shield,142 kjer je sodišče odločilo, da »hub and spoke« sporazum vsebuje »hub«, dominantnega kupca kot dobavitelja na upoštevnem trgu, in »spokes«, ki jih predstavljajo distributerji, udeleženi v sporazumu. T. i. »rim« obroč kolesa povezuje sporazume med horizontalnimi konkurenti, ki predstavljajo »spokes«. Vsak od teh treh delov predstavlja sestavni del sporazuma, ki predstavlja »per se« kršitev po teoriji »hub and spoke«. Problem pri ugotovitvi »per se« kršitev predstavlja ugotavljanje povezave med »spokes-i«.143 Po dosedanji sodni praksi je nesporno dejstvo, da mora biti izmenjava poslovnih informacij preko skupnega dobavitelja/prodajalca obravnavana kot kartelno dogovarjanje oz. usklajeno ravnanje in da takšno stališče nima nič skupnega z ugotavljanjem ekonomskih učinkov, ker da je skupni dobavitelj le redko lahko sposoben vplivati nad odnose med konkurenti.144 V Veliki Britaniji je OFT v številnih zadevah obsodil posredno izmenjavo informacij med prodajalci (»hub and spoke« oz. ABC primeri). V vsakem od teh primerov so bile izrečene stroge kazni. Uradi za varstvo konkurence sicer dopuščajo prenos strateških poslovnih informacij, ki zajemajo cenovne podatke med dobaviteljem in prodajalcem, vendar pa gre za drugačno situacijo, ko prodajalec A prenese informacijo dobavitelju B z namenom, da bo ta informacija prenešena konkurenčnemu prodajalcu C v okoliščinah, v katerih C ve, da je ta

141 Antoni Bolecki, Polish Antitrust Experience with Hub and Spoke Conspiracies, Yearbook of Antitrust and Regulatory Studies, Vol. 2011, str. 27. 142 Sodba United States Court of Appeals For the Sixth Circuit; Case No. 07-4115, Total Benefits Planning Agency v Anthem Blue Cross and Blue Shield, http://www.Ca6.Uscourts.Gov/Opinions.Pdf/08a0453p-06.Pdf. 143 Antoni Bolecki, str. 28–29. 144 Van Cayseele J.G. Patrick, Hub and spoke Collusion: Some Nagging Questions Raised by Economists, Journal of European Competition Law & Practice, Advance Access, 23 Januar 2014, jeclap.oxfordjournals.org/content/early/2014/01/23/jeclap.lpt082.

36

informacija bila prenesena od A-ja preko B-ja do C-ja in C takšno informacijo uporabi v svoji poslovni politiki.145 »Hub and spoke« sporazumi so bili skozi sodno prakso ZDA nekajkrat obravnavani in njihova analiza je bila skozi konkurenčno pravo relativno konstantna v obdobju približno osmih desetletij. Občasno se sodišča zmedejo, vendar sta bila horizontalni sporazum t. i. »rim« in »per se« pravilo vedno sestavni del njihove analize že od zadeve Interstate Circuit146. Vertikalni sporazumi, ki se odražajo v vzporednem ravnanju konkurentov, so splošen pojav, ki pogosto spodbujajo konkurenco, vendar pa lahko tudi omogočijo obstoj kartela. Kar pa loči potencialno dovoljen sporazum od protikonkurenčnega, je zavestni horizontalni sporazum, ki je omogočen in se izrazi skozi vertikalni sporazum. Obstoj sestavine »rim« odraža ekonomski vidik. Za obstoj »hub and spoke« sporazumov je torej ključni dokaz horizontalni sporazum. Vse od poznih 1930 let so sodišča sklepala o obstoju horizontalnih sporazumov preko vertikalnih sporazumov in okoliščin, ki potrjujejo obstoj le-teh.147 4.2 Sodna praksa pred sodišči Velike Britanije in Severne Irske 4.2.1 Primer: Dairy products148 V obravnavani zadevi je britanski organ za varstvo konkurence (Office of Fair Trading – v nadaljevanju OFT) začel preiskavo, ki se je začela po zaprosilu družbe Arla, maloprodajalca, med drugim mlečnih izdelkov, ki je v zameno za sodelovanje v postopku bilo oproščeno plačila globe. Pred samim začetkom preiskave OFT-a je družba Tesco, drugi maloprodajalec mlečnih izdelkov, postavil vprašanje OFT-u, glede skladnosti dopisov skupine mlečnih pridelovalcev t. i. Farmers for Action – v nadaljevanju FFA s konkurenčnim pravom Velike Britanije. V teh dopisih so maloprodajalci izrazili podporo dvigu maloprodajnih cen za sveže tekoče mleko (v nadaljevanju STM) z namenom vrnitve dela profita od dviga cen nazaj k mlečnim proizvajalcem, pod pogojem, da bodo to storili vsi konkurenčni maloprodajalci. FFA je pošiljal te dopise med maloprodajalci in Tesco je o tem ravnanju obvestil OFT. OFT je odgovoril, da v obravnavanem primeru najverjetneje gre za kršitev 1. poglavja Competiton Acta – prepovedi. Kasneje pa je OFT prejel s strani nekdanjega predelovalca mleka članek, iz katerega je izhajalo, da so vodilni maloprodajalci dvignili maloprodajne cene mleka za 2 penija na liter. Pritožnik je menil, da gre v tem primeru za protipravni dogovor o cenah. OFT je uvedel postopek zaradi suma na usklajeno ravnanje med družbami Arla, Asda, Dairy Crest, Tesco in Wiseman, v katerem je navedel eno ključnih okoliščin za obstoj »hub and spoke« sporazumov oz. usklajenih ravnanj, in sicer, da prepoved usklajenega ravnanja zajema vsak neposredni ali posredni kontakt med udeleženci na trgu, katerih cilj ali posledica je bodisi vplivati na ravnanje na trgu pri dejanskih ali potencialnih konkurentih, ali razkritje tem konkurentom svojega ravnanja, ki ga izvajajo oz. nameravajo izvajati na trgu.149

145 Freshfields, Bruckhaus, Deringer, Inofrmation Exchange, As penalties for anticompetitive exchanges in a wider range of situations increase, how should companies manage risk? www.freshfields.com/en/global/Global.../5_Information_exchange. 146 Sodba Vrhovnega sodišča ZDA, Interstate Circuit, Inc. v. United States 306 U. S. (1939). 147 Barak Orbach, str. 14 in 15. 148 Odločba OFT CA98/03/2011 Dairy retail price initiatives, case CE/3094-03. 149 Odločba OFT CA98/03/2011 Dairy retail price initiatives, case CE/3094-03, paragraf 3.37, str. 46, glej zadevo C 40/73 Suiker Unie in ostali proti Komisiji ECLI:EU:C:1975:174, tč. 174, zadeva T -7/89 Hercules Chemicals NV SA proti Komisiji, ECLI:EU:T:1991:75, tč. 258, in Apex Asphalt and Paving Co Limited v Office of Fair Trading [2005] CAT 4. tč. 206.

37

OFT se je pri tem skliceval na zadevo »Replica Football Kits«,150 kjer je šlo za podoben primer, ko so konkurenti izdali svoje namene glede bodočih cen preko skupnega proizvajalca. V tem primeru se je OFT tudi skliceval na zadevo Suiker Unie151 in navedel, da je strogo prepovedan vsak neposredni ali posredni stik med udeleženci na istem trgu, katerih cilj ali posledica je vplivati na bodoče ravnanje na trgu ali razkritje bodočih namenov glede ravnanja na trgu. To torej pomeni, da če prodajalec A zasebno razkrije proizvajalcu B svoje pogoje delovanja na trgu in B posreduje te cenovne informacije konkurenčnemu prodajalcu C, v tem primeru A, B in C predstavljajo stranke usklajenega ravnanja, katerega cilj ali posledica je preprečitev, omejitev ali izkrivljanje konkurence. Gre za izrecno prepoved neposrednih ali posrednih stikov med konkurenti glede cen.152 Takšna prepoved je bistvo »hub and spoke« sporazumov, saj je ravno prenašanje poslovno občutljivih podatkov, kar podatki o cenah so, posredno preko vertikalnega udeleženca, v nasprotju s pravili konkurence in takšen prenos predstavlja dejanski horizontalni sporazum. Pri tem iz odločitve OFT-a izhaja, da se je pri svoji odločitvi skliceval tudi na zadevo Hasbro153 in navedel ugotovitev CAT-a (Competition Appeal Tribunal, v nadaljevanju CAT) kjer je slednji uporabil enako formulo v svoji oceni dokazov in posrednih stikov in razkritij bodočih namenov glede cen med konkurenti kot v zadevi »Toys« (Hasbro, Argos in Littlewoods).154 V tem primeru je CAT navedel, da usklajeno ravnanje obstaja v okoliščinah, kjer:

• prodajalec A razkrije svoje bodoče maloprodajne cene proizvajalcu B; • kjer je mogoče razumno predvideti, da bo proizvajalec B izkoristil to informacijo za

vplivanje na pogoje na trgu in • proizvajalec B posreduje takšno informacijo o cenah naprej do konkurenčnega

prodajalca C. Vendar je potrebno na tem mestu posebej poudariti, da je pritožbeno sodišče (Court of Appeal) v zadevi Replica Kit navedlo, da je CAT preveč široko zajel okoliščine obstoja posrednega usklajenega ravnanja, predstavljenega v zgoraj omenjenih alinejah. Sicer ni eksplicitno zavrnil odločitev CAT-a, vendar pa je v tej zadevi navedlo, da je CAT preširoko postavil okvire za obstoj usklajenega ravnanja v zgoraj omenjenih točkah, ko meni, da v primerih, kjer A ni predvidel, da bo B uporabil informacijo o cenah za vplivanje na pogoje na trgu in če C ni upošteval te informacije, ki mu je bila posredovana z A-jevim soglasjem, takšno ravnanje predstavlja obstoj usklajenega ravnanja.155 Ob tem je pritožbeno sodišče še navedlo, da »reciprociteta« oz. vzajemnost v posrednih usklajenih ravnanjih ni potrebna, vendar pa le-ta pomeni dodaten dokaz o protipravnem ravnanju. Reciprociteta pa predstavlja primer, ko C razkrije prodajalcu B svoje bodoče cene v pogojih, kjer C razumno pričakuje, da bo B uporabil takšno informacijo za vpliv na pogoje na trgu, s tem, da bo posredoval takšno

150 Odločba Office of Fair Trading No. CA98/06/2003 Price-fixing of Replica Football Kit, 1 August 2003 (Zadeva CP/0871/01). 151 Zadeva C 40/73 Suiker Unie in ostali proti Komisiji, ECLI:EU:C:1975:74. 152 Odločba OFT CA98/03/2011 Dairy retail price initiatives, case CE/3094-03, tč. 3.38, str. 46–47, Zadeva JJB Sports plc and Allsports Limited v Office of Fair Trading [2004] CAT 17, tč. 657 in 659. 153 Sodba Supreme Court of Judicature, Court of Appeal (Civil Divison) (2006) EWCA Civ.1318, Case no. 2005/1071, 1074 in 1623, Argos Ltd, proti OFT in JJB Sports proti OFT. 154 Odločba OFT CA98/03/2011 Dairy retail price initiatives, case CE/3094-03, paragraf 3.39, str. 47 Zadeva Argos Limited and Littlewoods Limited v Office of Fair Trading [2004] CAT 24, tč. 779. 155 Odločba OFT CA98/03/2011 Dairy retail price initiatives, case CE/3094-03, tč. 3.41, str. 47 Zadeva JJB Sports plc v Office of Fair Trading and Argos Limited and Littlewoods Limited v Office of Fair Trading, [2006] EWCA Civ 1318, tč. 91.

38

informacijo prodajalcu A in B to v resnici stori.156 OFT je v obravnavani zadevi torej uporabil opisani ABC test, na podlagi katerega je prišel do ugotovitve o obstoju posrednega usklajenega ravnanja med konkurentoma A in C preko skupnega proizvajalca B. Navedeno torej pomeni, da ko prodajalec A razkrije svoje bodoče maloprodajne cene proizvajalcu B v okoliščinah, kjer je takšno informacijo namenoma poslal in je razumno predvidel, da bo proizvajalec B izkoristil to informacijo za vplivanje na pogoje na trgu, in prodajalec B posreduje takšno informacijo o maloprodajnih cenah A-ja naprej do konkurenčnega prodajalca C, to že predstavlja obstoj »hub and spoke« sporazuma. Udeleženec C se je namreč zavedal, da je bila omenjena informacija posredovana od A-ja preko B-ja do njega in je to informacijo uporabil pri oblikovanju svoje poslovne politike oz. določitve svojih maloprodajnih cen. Ob tem se je v postopku izpostavilo vprašanje, ali mora pristojni organ za konkurenco dokazati obstoj obeh elementov A-B-C testa. Prvi element predstavlja okoliščino, ko prodajalec A z namenom posreduje informacije in tudi dejansko predvidi, da bo dobavitelj B te informacije uporabil ter z njimi vplival na pogoje na trgu, s tem ko bo prenesel to informacijo k drugim konkurentom prodajalca A. Drugi element predstavlja okoliščino, ko mora prodajalec C vedeti za okoliščine, v katerih je bila informacija posredovana s strani prodajalca A k dobavitelju B in to dejstvo prodajalec C tudi razume v smislu, da je bila ta informacija posredovana z A-jevim soglasjem. Iz odločbe OFT-a izhaja, da zadostuje alternativna izpolnitev elementov A-B-C testa. To pomeni, da je prvi element testa izpolnjen, ko je prodajalec A z namenom posredoval informacijo, da bi jo dobavitelj B izkoristil za vplivanje na pogoje na trgu, s tem ko je posredoval to informacijo k drugemu prodajalcu, ali da je prodajalec A dejansko predvidel, da bo dobavitelj B izkoristil to informacijo, da bo vplival na pogoje delovanja na trgu, s tem, da bo posredoval to informacijo ostalim A-jevim konkurentom. Glede izpolnitve drugega elementa pa je test izpolnjen že, če je dokazano, da je prodajalec C vedel za okoliščine, v katerih je prodajalec A razkril informacije dobavitelju B ali da je dobavitelj C razumel, da je bila informacija posredovana z A-jevim soglasjem.157 Ob tem je pomemben še tretji element, ki kaže na odgovornost C-ja, in sicer, da koncept usklajenega ravnanja vključuje, poleg tega, da podjetja usklajujejo svoje ravnanje, posledice ravnanja na trgu in razmerje vzroka in posledice med njima. Če podjetje sodeluje v usklajenem ravnanju in ostane aktivno na trgu, obstaja domneva vzročnosti, da bo to informacijo uporabil v svoji poslovni politiki. To je bilo izpostavljeno v zadevi Anic,158 kjer je SEU navedlo, da je predmet obrnjenega dokaznega bremena domneva, da podjetje, ki sodeluje pri usklajenem ravnanju in ostane aktivno na trgu, v svojem poslovnem ravnanju upošteva prejeto informacijo, še posebej, če podjetja med seboj sodelujejo dalj časa.159

156 Odločba OFT CA98/03/2011 Dairy retail price initiatives, case CE/3094-03, tč. 3.42, str. 48, JJB Sports plc v Office of Fair Trading and Argos Limited and Littlewoods Limited v Office of Fair Trading, [2006] EWCA Civ 1318, tč. 141. 157 Odločba OFT CA98/03/2011 Dairy retail price initiatives, case CE/3094-03, tč. 3.42, str. 51. 158 Zadeva C 49/92 Anic Partecipazioni proti Komisiji, ECLI:EU:C:1999:356. 159 Odločba OFT CA98/03/2011 Dairy retail price initiatives, case CE/3094-03, tč. 3.54, str. 51, Zadeva C 49/92 P Commission v Anic Partecipazioni, ECLI:EU:C:1999:356, tč. 121, zadeva C 199/92 P Hüls AG proti Komisiji, ECLI:EU:C:1999:358, tč. 161 in nadalj., zadeva T 25/95 Cimenteries CBR proti Komisiji, ECLI:EU:T:2000:77, tč. 1910, zadeva T 9/99 HFB Holding proti Komisiji, ECLI:EU:T:2002:70, tč. 216, zadeva Apex Asphalt and Paving Co Limited v Office of Fair Trading (2005) CAT 4, tč. 206.

39

V zvezi s tem stališčem je v zadevi Replica Kit160 OFT, sklicujoč se na sodno prakso SEU v zadevah Tate & Lyle161 in Rhône-Poulenc162, navedel, da čeprav je šlo samo za sodelovanje na sestanku, kjer je bil udeleženec deležen informacije o bodočih cenah konkurenta, še vedno obstaja pravna domneva, da bo prejemnik takšne informacije le-to uporabil pri kreiranju svoje poslovne politike na trgu.163 Takšna pravna domneva v okviru A-B-C testa pomeni, da v primeru, ko C prejme informacijo o bodočih cenah A-ja, preko dobavitelja B, če C ostane aktiven na trgu, pomeni, da je pri oblikovanju svoje poslovne politike upošteval tako pridobljeno informacijo, razen če ne dokaže nasprotno.164 Za obravnavani primer je pomembno tudi stališče, ki ga je podalo SEU v zadevi Anic Partecipazioni,165 in sicer, da je podjetje, ki je sodelovalo v sporazumu ali usklajenem ravnanju preko svojega določenega ravnanja, ki je prispevalo k celotni kršitvi, odgovorno za takšno kršitev ves čas svojega sodelovanja v teh kršitvah tudi za ravnanje drugega podjetja, ki je izvedeno v smislu celotne (usklajene) kršitve vseh.166 To pa samo kaže na odgovornost »hub« udeleženca, katerega vloga pri prenosu informacij je ključna. Ob tem je za obstoj protikonkurenčnega ravnanja, tudi v primeru »hub and spoke« sporazumov, potrebno ugotoviti okoliščine, ki se nanašajo na vprašanje, ali ima takšen sporazum za svoj cilj preprečitev, omejitev ali izkrivljanje konkurence. Odgovor na to vprašanje ni enoznačen, saj se za obstoj tega objektivnega pogoja upoštevajo številne okoliščine, še posebej je v zvezi s tem vprašanjem pomembna sama vsebina sporazuma in objektivni cilji, ki jih je takšen sporazum hotel doseči. Pri ugotavljanju cilja sporazuma subjektivni nameni strank niso pomembni, temveč je za njegovo ugotovitev potrebna analiza objektivnih ciljev, ki so jih stranke s sporazumom zasledovale. Namen strank, zakaj so sklenile sporazum, je lahko samo eden izmed pokazateljev pri ugotavljanju ciljev kršitve, ki pa ni nujen pogoj za ugotovitev, kakšen protikonkurenčni učinek ima takšen sporazum.167 OFT je v obravnavani zadevi ugotovil kršitev pravil konkurenčnega prava, saj je prišlo do ponavljajočega izmenjavanja in razkritja poslovnih informacij, ki so se nanašala na bodoče cenovne namene med konkurenti, glede posameznih mlečnih izdelkov v letu 2002 in 2003, to pa je predstavljalo prepovedan sporazum oz. usklajeno ravnanje. CAT (Competiton Appeal Tribunal) kot pritožbeni organ pa je odločitev OFT-a potrdil. Glede obravnavanega primera Odudu168 izpostavi, da je bilo z njim razčiščeno veliko nejasnosti glede vprašanj, ki so se nanašale na odgovornost horizontalnih udeležencev A in C. Iz odločbe CAT-a izhaja potrditev prejšnje prakse, v zadevi Replica Kits,169 da gre pri

160 Odločba Office of Fair Trading No. CA98/06/2003 Price-fixing of Replica Football Kit 1 August 2003 (Zadeva CP/0871/01). 161 Zadeva T 202/98 Tate & Lyle plc in ostali proti Komisiji, EU:ECLI:T:2001:185. 162 Zadeva T 1/89 Rhône-Poulenc proti Komisiji, ECLI:EU:T:1991:56. 163 Odločba OFT CA98/03/2011 Dairy retail price initiatives, case CE/3094-03, tč. 3.55, str. 51, Zadeva JJB Sports plc and Allsports Limited v Office of Fair Trading (2004) CAT 17, tč. 873. 164 Odločba OFT CA98/03/2011 Dairy retail price initiatives, case CE/3094-03, tč. 3.56. 165 Zadeva C 49/92 P Komisija proti Anic Partecipazioni SpA, ECLI:EU:C:1999:356. 166 Odločba OFT CA98/03/2011 Dairy retail price initiatives, case CE/3094-03, tč. 3.60, glej tudi zadevo C 49/92 P Komisija proti Anic Partecipazioni, ECLI:EU:C:1999:356, tč. 83. 167 Odločba OFT CA98/03/2011 Dairy retail price initiatives, case CE/3094-03, tč. 3.67, glej tudi zadevao Cityhook Limited v Office of Fair Trading (2007) CAT 18 tč. 270, Zadeva C 551/03 P General Motors BV proti Komisiji, ECLI:EU:C:2006:229, tč. 77 in 78. 168 Odudu Okeoghene, E-books: Vertical participation in hub and spoke agreements, Competition law views, from Blackstone Chambers, Competiton Bulletin, 18 julij, 2013, str. 1–2 (v nad. Odudu, E-books). 169 Odločba Office of Fair Trading No. CA98/06/2003 Price-fixing of Replica Football Kit

40

ugotavljanju obstoja »hub and spoke« sporazumov za dvofazni sistem sklenitve dogovora. V prvi fazi gre za neposredno izmenjavo strateških informacij med A in B, pri čemer mora v tej fazi A z namenom posredovati določeno strateško informacijo do B-ja, s katero bo slednji vplival na pogoje na trgu, ko jo bo prenesel do C-ja. Iz odločbe izhaja, da se o obstoju A–jevega namena lahko sklepa, če gre pri prenosu informacije za takšno njeno vsebino, ki se ne nanaša na produkte ali storitve, ki so bili dostavljeni ali opravljeni med A-jem in B-jem. V drugi fazi, torej prenosu informacije od B-ja k C-ju, pa slednjemu B strateško informacijo posreduje. C ne sme samo sprejeti te strateške informacije, ampak jo mora tudi uporabiti v svoji bodoči poslovni (cenovni) politiki. V obravnavani odločbi je bilo potrjeno stališče, da je domneva iz zadeve Anic Participazioni170 uporabljiva pri posrednih izmenjavah informacij med A-B-C. Ob tem pa sodba CAT-a171 določa izjemo, s katero se domneva vzročnosti iz zadeve Anic lahko izpodbije. Domneva je lahko ovržena, če prejemnik informacije zavrne prejem informacije in prijavi takšno razkritje ustreznim organom v relativno kratkem času. Zavrnitev takšne informacije mora storiti na pisni način oz. na način, ki predstavlja dokumentiran dokaz njegove zavrnitve. 4.2.2 Primer: Tobacco172 V obravnavani zadevi je britanski organ za varstvo konkurence ugotavljal obstoj protikonkurenčnih sporazumov med horizontalnima udeležencema, proizvajalcema tobačnih izdelkov (Imperial Tobacco Limited in Gallaher) na horizontalni ravni in večimi prodajalci (Asda, Safeway stores LTD …) na vertikalni ravni, pri čemer je proizvajalec s prodajalcem usklajeval postavitev prodajalčevih maloprodajnih cen za tobačne produkte, z namenom doseči paritetni odnos in fiksne razlike v ceni med konkurenčnimi tobačnimi znamkami, ki so bile priporočene s strani proizvajalca, s katerimi je le-ta zasledoval postavitev maloprodajnih cen. V skladu s tem sporazumom je bilo prodajalcu prepovedano določiti maloprodajne cene tobačnih izdelkov.173 V obravnavanem primeru naj bi šlo za prepovedan sporazum horizontalnih konkurentov skozi maloprodajne cene, dosežen pa je bil preko vertikalnega sporazuma med proizvajalcema in prodajalcem. Takšna omejitev prodajalčeve sposobnosti določiti maloprodajne cene za produkte blagovnih znamk konkurenčnega podjetja po svojem cilju predstavlja omejitev konkurence. Z njo se je preprečevalo prodajalcu favoriziranje produktov blagovnih znamk enega proizvajalca pred produkti blagovnih znamk drugega proizvajalca, s tem pa je bila pomembneje zmanjšana negotovost, tako za proizvajalca, ki je vsilil pariteto in razlike v cenah, kakor tudi za konkurenčnega proizvajalca, ki je bil deležen posledic takšnih zahtev oz. razlik v cenah (oz. je bil seznanjen s takšnimi zahtevami konkurenta nasproti prodajalcu), ki se nanašajo na maloprodajne cene proizvajalčevih produktov blagovnih znamk in konkurenčnih znamk. Iz ravnanj udeležencev je britanski organ za varstvo konkurence zaključil, da so protikonkurenčni sporazumi presegli maksimalne oz. priporočene cene, saj prodajalec naj ne bi postavil svojih maloprodajnih cen neodvisno od proizvajalca, ampak s pomočjo proizvajalčevega aktivnega sodelovanja z namenom doseči proizvajalčevo pariteto in razlike

1 August 2003 (Zadeva CP/0871/01). 170 Zadeva C 42/92 P Anic Partecipazioni proti Komisiji, ECLI:EU:C:1999:356. 171 Sodba CAT, Case No. 1188/1/1/11, Tesco Stores Ltd, Tesco Holdings Ltd., Tesco PLC proti OFT, (2012), CAT 31, z dne 20. 12. 2012, tč. 56,57, 300, 368, 443-450. 172 Odločba OFT, No. CA98/01/2010 Tobacco, Case CE/2596-03 z dne 15. 4. 2010. 173 Odločba OFT, No. CA98/01/2010 Tobacco, Case CE/2596-03 z dne 15. 4. 2010, tč. 1.4 in 1.5.

41

v ceni. To je predstavljalo vertikalni del dogovora. Oba proizvajalca sta zahtevala paralelno in simetrično pariteto in razliko v ceni pri istemu prodajalcu in vsak od obeh proizvajalcev se je zavedal konkurentovih paralelnih in simetričnih paritet in razlik v cenah. Dejstvo, da se je vsak proizvajalec strinjal s paralelnimi in simetričnimi zahtevami glede istega prodajalca, predstavlja potrditev, da je protikonkurenčni sporazum spoštoval pariteto in fiksne razlike v ceni, v odnosu med konkurenčnimi blagovnimi znamkami, s tem pa naj bi bil podan horizontalni sporazum. To pa zato, ker je prodajalec lahko izpolnil zahteve obeh proizvajalcev glede cenovne primerljivosti in s tem ostal zvest pariteti in fiksni cenovni razliki. Dolgoročno izvajanje tako določene proizvajalčeve paralelne in simetrične paritete in fiksnih razlik v cenah je pomenilo, da je lahko vsak proizvajalec z veliko gotovostjo predvidel gibanje maloprodajnih cen produktov svojih blagovnih znamk, v odnosu do produktov blagovnih znamk konkurenčnega proizvajalca. Kjer je obstajala zahteva po pariteti, je lahko vsak proizvajalec dvignil cene produktov določene blagovne znamke in z gotovostjo je lahko pričakoval, da bo njegov konkurent, glede na obstoj t. i. paritete in fiksnih razlik v cenah, preko prodajalca dosegel vzpostavitev paritete in fiksnih razlik v cenah med svojimi in konkurenčnimi produkti. Takšen sporazum je omogočil proizvajalcema dosegati ali vzdrževati določeno stopnjo stabilnosti v konkurenčnem odnosu produktov konkurenčnih blagovnih znamk, kar je imelo popolnoma isti učinek kot če bi bil sklenjen dogovor horizontalnih udeležencev glede cen njunih produktov. Tako naj bi v obravnavni zadevi obstajale okoliščine za ugotovitev obstoja »hub and spoke« sporazuma.174 Omenjena odločba je bila preverjana v pritožbenem postopku s strani Competition Appeal Tribunala (v nadaljevanju CAT), kjer je bila razveljavljena, saj so pritožniki uspeli s pritožbo. Kakor povzame CAT odločitev organa za varstvo konkurence, je slednji ugotovil, da je vsak od obeh proizvajalcev sklenil dogovor z vsakim posameznim prodajalcem, s katerim so se prodajalci zavezali, da bodo določili maloprodajne cene v skladu z dogovorjeno pariteto in zahtevanimi razlikami v cenah v odnosu do določenih produktov konkurenčnih blagovnih znamk cigaret. S takšnima dvema vertikalnima sporazumoma je bila prodajalcu preprečena sposobnost neodvisno določiti maloprodajne cene za konkurenčni izdelek, to pa je imelo za cilj preprečitev, omejitev ali izkrivljanje konkurence. Pri tem se je postavilo vprašanje, ali določena pariteta oz. zahtevana razlika v cenah med konkurenčnimi produkti predstavlja fiksno zahtevo, ali gre samo za načelno priporočilo proizvajalcev. S tem v zvezi je v praksi stvar potekala tako, da je iz pisnega sporazuma izhajala željena povezava med škatlico cigaret Dorchester (produkt enega proizvajalca) in cigaret Richmond (produkt drugega proizvajalca), v kateri slednji ne bi smeli biti dražji od cigaret Dorchester. Pri tem sta pritožnika izpostavila, da je prodajalec izpolnil svojo zavezo iz dogovora že, če je bila škatlica cigaret Richmond cenejša od škatlice cigaret Dorchester. OFT je pri svoji odločitvi upošteval, da so se sporazumi izvajali kot paralelni in simetrični sporazumi, vsiljeni istim prodajalcem s strani obeh proizvajalcev, pri čemer je bil prodajalec zavezan prodajati cigarete Richmond po enaki ceni kot cigarete Dorchester. V pritožbenem postopku je OFT vztrajal, da je bilo med proizvajalcem in prodajalcem dogovorjeno oz. usklajeno, da je prodajalec po proizvajalčevem zaprosilu oz. poslanem navodilu, po spremembi maloprodajne cene proizvajalčevih blagovnih znamk, v skladu z njegovo strategijo, to navodilo upošteval in spremenil te cene. S tem je bila prodajalčeva neodvisnost,

174 Odločba OFT, No. CA98/01/2010 Tobacco, Case CE/2596-03 z dne 15. 4. 2010, tč. 1.17–1.20.

42

sam določiti cene produktom, omejena. Vsebina sporazuma oz. usklajenega ravnanja v vsakem posamičnem primeru je bila v smislu, da bo prodajalec spoštoval prodajalčeve cenovne zahteve oz. navodila glede proizvajalčevih blagovnih znamk ter tako skrbel za vzdrževanje paritete in fiksnih razlik v cenah s konkurenčnimi blagovnimi znamkami. Pri tem je v postopku pred CAT-om, s strani organa za varstvo konkurence, prišlo do spremenjenega zatrjevanja glede očitane kršitve. Omejil jo je samo na zatrjevanje, da je bila proizvajalčeva omejitev prodajalcu vsiljena v smislu, da ko se je cena blagovne znamke produkta proizvajalca Gallaher dvignila, je moral prodajalec hkrati dvignit ceno povezanega konkurenčnega produkta proizvajalca Imperial.175 Pritožbeno sodišče je takšno spremenjeno zatrjevanje kršitve zavrnilo iz čistih procesnih razlogov, saj so novi pritožbeni razlogi odstopali od zatrjevanih kršitev v izpodbijani odločbi. Ob tem je za to nalogo primer vsebinsko pomemben z vidika dejstva, da je bila zatrjevana kršitev v tem, da so bili prodajalci omejeni pri postavljanju cen produktov konkurenčnih blagovnih znamk oz. t. i. povezanih konkurenčnih blagovnih znamk in da je bilo ključno dejstvo, ki izhaja iz prepovedanih sporazumov, v tem, da gre za povezovanje horizontalnih konkurentov in maloprodajnih cen preko vertikalnega sporazuma. Na podlagi takšnih zatrjevanj imajo prepovedani sporazumi enak ekonomski učinek, kot ga ima dogovor udeležencev na horizontalni ravni glede določitev cen, in sicer v smislu, če prvi proizvajalec pozna maloprodajne cene drugega proizvajalca, potem le-te lahko nastavi v odnosu na cene konkurenta in s tem ne bo nikoli pridobil ali izgubil novih strank nasproti tem konkurentovim produktom. Vendar pa britanski organ za varstvo konkurence ni uspel dokazati, da je bila narava protikonkurenčnih ravnanj takšna, da je zahtevala od prodajalca, da je spreminjal cene produktov blagovne znamke ne samo prvega proizvajalca, ampak tudi produktov povezane blagovne znamke konkurenčnega proizvajalca. Ključni element tega razlogovanja, torej zahteva proizvajalca po spremembi cen, ki bi jih moral izvesti prodajalec pri produktih konkurenčnega proizvajalca, v pritožbenem postopku ni bil več predmet obravnave. Kršitev, ki je bila ugotovljena v izpodbijani odločbi, se je obravnavala kot objektivna kršitev zaradi učinka, ki ga je imela na proizvajalca in njegovo iniciativo povečati ali zmanjšati ceno na veleprodajnem nivoju. Ovira, ki je omejevala spremembe cen na iniciativo prodajalca, ni bila zatrjevana v izpodbijani odločbi. Povedano drugače, v izpodbijani odločbi ni bilo ugotovljeno, da bi sporazum omejeval poslovno voljo prodajalca pri določitvi maloprodajnih cen, torej je slednji lahko ravnal mimo določene paritete in fiksnih razlik v ceni, ob spremembi veleprodajnih cen.176 Glede na vse navedeno iz tega primera izhaja dejstvo, da je kljub poskusom horizontalnih udeležencev – proizvajalcev posredno vplivati na politiko maloprodajnih cen skupnega prodajalca, slednji še vedno lahko izvajal svojo poslovno politiko glede postavitve maloprodajnih cen samostojno, s čimer prodajalec v tem odnosu ni nastopal kot »hub« torej povezovalec interesov obeh horizontalnih udeležencev.

175 Sodba Competition Appeal Tribunal, zadeva (2011) CAT 41, primer št. 1160/1/1/10 in ostali, Imperial Tobaco Group PLC in ostali proti OFT in Safeway Stores LTD. proti OFT, z dne 12. 12. 2011, tč. 49. 176 Sodba Competition Appeal Tribunal, zadeva (2011) CAT 41, primer št. 1160/1/1/10 in ostali, Imperial Tobaco Group PLC in ostali proti OFT in Safeway Stores LTD. proti OFT, z dne 12. 12. 2011, tč. 59.

43

4.2.3 Primer: Replica Football Kits177 V danem primeru je šlo za sporazume med vertikalnimi in horizontalnimi udeleženci glede fiksnega določanja cen produktom na horizontalnem nivoju maloprodaje. Udeležencem sporazumov so bile naložene globe. Trem udeležencem sporazumov pa je bila, kot skesancem, naložena nižja globa.178 Iz te odločbe je najprej razvidno pravno stališče konkurenčnega organa, da je »hub and spoke« sporazum obravnaval kot horizontalni sporazum in pri skesancih uporabil program prizanesljivosti. Obravnavani primer je šolski primer sistema »hub and spoke« sporazumov oz. usklajenega ravnanja, saj je v vseh treh obravnavanih situacijah kot vertikalni udeleženec, »hub«, nastopal proizvajalec športne opreme, ki je usklajeval interese prodajalcev, horizontalnih udeležencev, in je preko njega potekalo posredovanje strateških poslovnih informacij. Konkurenčni organ je obravnaval ravnanje udeležencev kot skupni načrt udeležencev sporazuma, vertikalnih in horizontalnih, ki je imel naravo splošnega sporazuma. Pri tem je izhajal iz dejstva, da je sporazum obstajal v okoliščinah, kjer obstoji soglasje volj, da skupina podjetij izvršuje skupni načrt, ki omejuje njihovo ekonomsko svobodo, s tem, ko so določene meje skupnega ravnanja ali odstop od določenega ravnanja.179 Sporazum je lahko izrecen ali se sklepa o njem posredno preko ravnanja strank.180 V obravnavanem primeru je proizvajalec sprejel ukrepe v okviru svojih obstoječih pogodbenih odnosov s svojimi prodajalci. Takšni ukrepi so predstavljali sporazum, saj je obstajalo izrecno ali posredno soglasje ali sodelovanje teh strank v njih. S tovrstnim ravnanjem je bilo kršeno osnovno načelo konkurenčnega prava, to je neodvisno in samostojno ravnanje ekonomskih udeležencev, s katerim je prepovedan neposredni ali posredni stik med udeleženci na trgu, katerega cilj ali posledica je vplivati na ravnanje oz. obnašanje na trgu dejanskega ali potencialnega konkurenta ali razkritja takšnemu konkurentu svojega bodočega ravnanja oz. ravnanja glede katerega se je podjetje odločilo izvajati na trgu.181 V obravnavani zadevi je bil proizvajalec »hub« v centralni poziciji v odnosu do ostalih strank prodajalcev »spokes« in je moral zato ravnati še posebej pozorno, da ne bi prišlo do usklajenega ravnanja, takšnega, kot je bilo to opisano v tej odločitvi.182 Podjetje, ki zavestno sprejme oz. se podredi dogovorjenim ukrepom, ki omogočajo koordinacijo med konkurenčnimi podjetji, krši pravila konkurence. Dejstvo, da je imel sporazum drugačen cilj ali da ni bilo subjektivnega namena pri strankah, da bi omejevale konkurenco, pa v obravnavani zadevi ni preprečevalo ugotovitve, da je imel sporazum kot cilj dogovor o cenah.183

177 Odločba Office of Fair Trading No. CA98/06/2003 Price-fixing of Replica Football Kit 1 August 2003 (Zadeva CP/0871/01). 178 Odločba Office of Fair Trading No. CA98/06/2003 Price-fixing of Replica Football Kit 1 August 2003 (Zadeva CP/0871/01) str. 2. 179 Odločba Office of Fair Trading No. CA98/06/2003 Price-fixing of Replica Football Kit 1 August 2003 (Case CP/0871/01), tč. 306, glej tudi zadevo T 41/96 Bayer proti Komisiji, ECLI:EU:T:2000:242. 180 Zadeva C 41/69 ACF Chemiefarma proti Komisiji, ECLI:EU:C:1970:71 in zadeva T 7/89 Hercules Chemicals proti Komisiji, ECLI:EU:C:1970:71, tč. 256–258. 181 Zadeva C 40/73 Suiker Unie in ostali proti Komisiji, ECLI:EU:C:1975:174, tč. 174. 182 Zadeve C 100/80 Musique Diffusion française proti Komisiji; ECLI:EU:C:1983:158. 183 Zadeva C 96/82 IAZ International Belgium in ostali proti Komisiji ECLI:EU:C:1983:310, in zadeva C 29 in 30/83 CRAM & Rheinzink proti Komisiji ZOdl 1984, ECLI:EU:C:1984:130.

44

Vsebina obravnavanega sporazuma se je nanašala na maloprodajne cene in horizontalno določanje cen ima za cilj omejevanje konkurence.184 V tem primeru je bilo ugotovljeno, da imajo minimalno določene maloprodajne cene, ki so bile sporazumno dogovorjene v seriji vertikalnih sporazumov, isti cilj kot cenovno določitveni sistem, določen z enim samim horizontalnim sporazumom.185 Vse stranke so sodelovale v dogovarjanju glede pogojev prodaje Umbrovih licenčnih izdelkov po »visokih uličnih cenah«. Takšno ravnanje je zajemalo tako horizontalne sporazume (med prodajalci) kot tudi vertikalne sporazume (proizvajalec – prodajalec) in je bilo zajeto v enem skupnem načrtu, ki je pravno predstavljal horizontalni dogovor. Takšni sporazumi pa imajo za svoj cilj omejitev konkurence. Obravnavani sporazumi so prepovedovali prodajalcem samostojno določevati njihovo politiko glede maloprodajnih cen v odnosu do svojih stroškov in ekonomske politike ter preprečevali oz. vsaj precej znižali korist, ki jo imajo potrošniki kot rezultat konkurence. Glede subjektivnega dela kršitve je pritožbeni organ odločil, pri čemer se je skliceval na svojo odločitev v zadevi Napp Pharmaceutical Holdings,186 da je kršitev storjena naklepno takrat, ko se je podjetje zavedalo, da je njegovo ravnanje takšne vrste, s katerim se spodbuja k omejevanju ali izkrivljanju konkurence. Ob tem je nadaljeval, da je Umbro, kot »hub« udeleženec, zavestno sprejel in sistematično izvrševal politiko iskanja in preprečevanja diskontnih cen njegovih licenčnih dresov. Prav tako je sodeloval pri sklepanju sporazumov o določitvi cen z glavnimi prodajalci, kakor tudi z manjšimi regionalnimi prodajalci. Spodbujal je sklenitev sporazumov o cenah med prodajalci in na splošno omogočal dogovarjanje o cenah med njimi, še posebej s tem, ko je prenašal informacije o cenah. Takšni sporazumi in usklajeno ravnanje pa imajo za cilj preprečevanje in omejevanje konkurence v okviru Poglavja I prepovedi.187 V utemeljitvi subjektivnega dela ugotavljanja odgovornosti udeležencev takšnega sporazuma oz. usklajenega ravnanja je britanski organ za varstvo konkurence izhajal iz dejstva, da ugotovitev o obstoju sporazuma ali usklajenega ravnanja ne zahteva ugotovitve, da so vse stranke podale svoje izrecno ali molče izraženo soglasje v vsakem aspektu sporazuma.188 Pri tem tudi samo dejstvo, da določena stranka ne spoštuje celotnega dogovora, ki je očitno protikonkurenčen, ne ekskulpira te stranke pred odgovornostjo za kršitev.189 Prav tako pa lahko stranke pokažejo različne stopnje zavezanosti k skupnemu načrtu, lahko med strankami obstoji tudi t. i. interni konflikt, nekatere stranke ne izvajajo v celoti vsebine sporazuma in nekatere stranke lahko delujejo pod prisilo. Ampak vse to ni omajalo bistvenega elementa, ki

184 Odločba Office of Fair Trading No. CA98/06/2003 Price-fixing of Replica Football Kit, 1 August 2003 (Case CP/0871/01) tč. 495, glej tudi zadevo C 243/83 Binon & Cie v Agence et Messageries de la Presse ECLI:EU:C:1985:284, tč. 44, zadeva C 123/83 BNIC proti Guy Clair, ECLI:EU:C:1985:33, tč. 22. 185 Odločba Office of Fair Trading No. CA98/06/2003 Price-fixing of Replica Football Kit, 1 August 2003 (Case CP/0871/01) tč. 464, glej tudi zadevo C 27/87 Louis Erauw-Jacquery v La Hesbignonn, ECLI:EU:C:1988:183, tč. 15. 186 Zadeva Napp Pharmaceutical Holdings Ltd v Director General of Fair Trading (2001) CAT 1 tč 456, 2001 Comp AR 1. 187 Odločba Office of Fair Trading No. CA98/06/2003 Price-fixing of Replica Football Kit, 1 August 2003 (Case CP/0871/01), tč. 570. 188Zadeva C 49/92 P Anic Partecipazioni proti Komisiji, ECLI:EU:C:1999:356, tč 80 in zadeva T 28/99 Sigma Technologie di rivestimento proti Komisiji, ECLI:EU:T:2002:76 tč. 40. 189 Zadeva T 305/94 Limburgse Vinyl Maatschappij proti Komisiji ECLI:EU:T:1999:80 tč. 773.

45

ga je ugotovil konkurenčni organ, in sicer, da je bilo podano soglasje strank, ki je dokazano z njihovim zavedanjem, da je bilo sodelovanje del širšega načrta.190 Ravnanje Umbra je bilo izvršeno z vednostjo njegovih najvišjih predstavnikov in čeprav je bil pod pritiskom prodajalcev in dajalca licence, da bi onemogočil nižanje maloprodajnih cen, je več kot očitno, da je Umbro igral ključno in aktivno vlogo v prepovedanih sporazumih. Umbro je bil tako neposredno vpleten v vzdrževanje maloprodajnih cen oz. v vertikalno dogovarjanje glede določitve cen za replične drese na horizontalnem nivoju. Prav tako pa je spodbujal in omogočal horizontalno dogovarjanje med posameznimi prodajalci. Iz odločitve pritožbenega sodišča izhaja, da je konkurenčni organ obravnaval Umbrovo ravnanje kot vertikalno določanje cen s hkratnim Umbrovim zavedanjem, da je omogočal tudi horizontalno dogovarjanje glede cen. Umbro je bil iniciator kršitev, igral je ključno vlogo pri vseh kršitvah, čeprav je bil v določenih primerih pod ekonomskim pritiskom s strani enega izmed horizontalnih udeležencev. Njegova aktivna vloga se je kazala tudi v tem, da je kaznoval določena podjetja – horizontalne udeležence, ki niso sodelovala v dogovoru o cenah, na ta način, da jim ni dostavil blaga oz. je zavlačeval z dostavo le-tega. To je bila njegova ključna točka znotraj sporazumov. Poleg dejstva, da je bil Umbro iniciator protipravnega sporazumevanja, je z maščevalnimi ukrepi, kot je omejevanje dostave blaga, samo še okrepil svoje protipravno ravnanje. Pri izreku globe je bil Umbro deležen upoštevanja olajševalne okoliščine, ker je bilo njegovo ravnanje delno tudi posledica ekonomskih pritiskov prodajalcev. Obravnavano odločbo OFT-a je potrdil tudi Court of Appeal – Civil Divison (v nadaljevanju CA oz. pritožbeno sodišče). V pritožbenem postopku se je v obravnavani zadevi postavilo pravno vprašanje glede ugotovitve obstoja trilateralnega sporazuma in ali so takšne ugotovitve v skladu z zakonom. Skupno obema pritožbama je bilo to, da sta se sklicevali, da CAT ni uspel utemeljiti obstoja subjektivnega konsenza med strankami, če je ugotavljal obstoj sporazuma oz. usklajenega ravnanja med strankami. Pri tem je pritožba izrecno izpodbijala ključno stališče za obstoj »hub and spoke« sporazumov in sicer A-jevo zasebno razkritje proizvajalcu B svojih bodočih cenovnih namenov v okoliščinah, v katerih se je lahko razumno predvidevalo, da bo B lahko izkoristil takšno informacijo in s tem vplival na pogoje na trgu in je B dejansko uporabil to informacijo, da bi vplival na pogoje na trgu in je posredoval to informacijo konkurenčnemu prodajalcu C. Takšno ravnanje je bilo v postopku ugotovljeno in je torej predstavljalo kršitev prepovedi po neposrednem ali posrednem stiku med konkurenti. Po mnenju pritožbe je bilo takšno stališče preveč splošno in ugotovitev, da je vsak od A, B in C s tem udeležen v enotnem usklajenem ravnanju neutemeljeno ter bi bilo potrebno ugotoviti še ostale povezovalne okoliščine med strankami.191 Iz pritožbe je izhajal argument prodajalca, da ob svojem posredovanju informacij proizvajalcu glede svojih bodočih cen ni vedel oz. mogel vedeti, da bo ta informacija posredovana drugemu prodajalcu. Prav tako pa, ko je izvedel od proizvajalca, da se je drugi prodajalec strinjal z dvigom cen, ni zahteval takšne informacije, ali da bi celo ravnal na njeni podlagi, kakor tudi, da ni vedel, da je drugi prodajalec obveščen, da bodo njegovi cenovni nameni posredovani nazaj prvemu prodajalcu.

190 Odločba Office of Fair Trading No. CA98/06/2003 Price-fixing of Replica Football Kit 1 August 2003 (Case CP/0871/01), tč. 315. 191 Sodba Supreme Court of Judicature, Court of Appeal (Civil Divison) (2006) EWCA Civ.1318, Case no. 2005/1071, 1074 in 1623, Argos Ltd, proti OFT in JJB Sports proti OFT, tč. 32.

46

Pritožba je bila zavrnjena. Pritožbeno sodišče ni moglo spregledati dejstva, da je ravno prodajalec, v tej zadevi pritožnik, izvajal ekonomski pritisk na proizvajalca, da naj uredi okoliščine, ki so se nanašale na znižanje cen produktov. Ravno v tem pritoževanju oz. izvajanju ekonomskega pritiska na vertikalnega udeleženca, je bilo moč najti dodatni razlog za zaključek, da je bil prodajalec, ki se je pritoževal, stranka trilateralnega sporazuma oz. usklajenega ravnanja. Pritožbeno sodišče je tukaj celo dodalo, da ni imelo smisla preverjati ali bi bil takšen zaključek utemeljen tudi ob odsotnosti pritiska in pritožb, saj za obstoj usklajenega ravnanja zadošča že, da je neodvisno podjetje zavestno in s svojim soglasjem prilagodilo svoje ravnanje v skladu z željami drugega podjetja. Vedenje, da je to ravnanje nezakonito, pa po mnenju sodišča ni pomembno. Ob tem iz sodbe izhaja tudi, da skupno obveščanje med konkurenti glede cen in pogojev, ki se nanašajo na nižje cene, rabatov in podobne vsebine, ki imajo naravo poslovne skrivnosti, predstavljajo protikonkurenčno ravnanje, ki ga zajema 101. člen PDEU. Iz sodbe izhaja še eno pomembno stališče, da naj v primeru, ko prvo podjetje, prvi horizontalni udeleženec, pozove drugo podjetje, vertikalnega udeleženca, da nekaj ukrene v odnosu do tretjega – drugega horizontalnega udeleženca in drugo podjetje v resnici to stori, predstavlja takšno ravnanje protipraven sporazum ali usklajeno ravnanje in prvi horizontalni udeleženec ne more imeti izgovora, da ni vedel, da sta drugo in tretje podjetje sklenila takšen sporazum oz. usklajeno ravnala, in tako ne more zatrjevati, da ni bil vpleten kot udeleženec in da ni vedel kaj sta storila.192 Nadalje je v zvezi z vprašanjem v pritožbi, glede neobstoja horizontalnega sporazuma, bila s strani pritožbenega sodišča samo potrjena ugotovitev OFT-a, da je prvi horizontalni udeleženec posredoval zaupno cenovno informacijo vertikalnemu udeležencu v okoliščinah, v katerih je bilo očitno, da bi le-ta lahko bila oz. da bo posredovana drugemu horizontalnemu udeležencu. Tako posredovana informacija je bila poslana z namenom, da bo na njeni podlagi lahko vertikalni udeleženec prepričal drugega horizontalnega udeleženca, k dvigu svojih cen s tem pa bi prišlo do uskladitve politike obeh horizontalnih udeležencev, katero je ravno želel prvi horizontalni udeleženec in ravno s tem namenom je posredoval strateško informacijo vertikalnemu udeležencu. Vertikalni udeleženec je kot »hub« udeleženec in usklajevalec uporabil in posredoval to informacijo ravno v tem smislu, drugi horizontalni udeleženec pa se je strinjal z dvigom cen, pri tem pa se je zanesel na posredovano mu informacijo, in je tudi pričakoval, da bodo ostali horizontalni udeleženci, vključno s prvim horizontalnim udeležencem, obveščeni o tem sporazumu, kar pa se je s strani vertikalnega udeleženca tudi zgodilo.193 V obravnavanem primeru je torej šlo za obstoj »hub and spoke« sporazuma oz. usklajenega ravnanja, v katerem sta dva prodajalca, posredno preko vertikalnega udeleženca in zavestno medsebojno usklajevala svoja ravnanja na trgu na tak način, da je bilo tekmovanje med njima zamenjano s sodelovanjem. Pri tem je bila vloga vertikalnega udeleženca takšna, da je zavestno in aktivno sodeloval ter s svojimi ravnanji prispeval k skupnemu cilju, to je obdržati maloprodajne cene na trgu horizontalnih udeležencev na visokem nivoju. Tako je vsekakor podan utemeljen zaključek, da je šlo za trilateralno in zavestno usklajeno ravnanje.

192 Sodba Supreme Court of Judicature, Court of Appeal (Civil Divison) (2006) EWCA Civ.1318, Case no. 2005/1071, 1074 in 1623, Argos Ltd, proti OFT in JJB Sports proti OFT, tč. 65,66,78, 79, 88 in 89. 193 Sodba Supreme Court of Judicature, Court of Appeal (Civil Divison) (2006) EWCA Civ.1318, Case no. 2005/1071, 1074 in 1623, Argos Ltd, proti OFT in JJB Sports proti OFT, tč. 102.

47

Glede obravnavanega primera je Odudu194 precej kritičen glede vsebine odločb. Navede, da iz vsebine tega primera, skupaj s primerom Hasbro,195 izhaja, da je sodišče obravnavalo okoliščine, pod katerimi prenos informacij med horizontalnima udeležencem poteka posredno preko njunega skupnega pogodbenega partnerja, vertikalnega udeleženca, in kdaj to predstavlja sporazum oz. usklajeno ravnanje ter kakšno omejitev konkurence predstavlja po cilju ali po učinku. Pri tem je izpostavil tudi stališče OFT-a, ki je v primeru posrednega prenosa informacij o cenah na stališču, da takšen prenos predstavlja »hub and spoke« sporazum ter da gre s takšnim sporazumom vsebinsko za sporazum horizontalnih udeležencev, s katerim sporazumno določita cene na horizontalnem nivoju. S tem sporazumom je kršeno tudi načelo samostojnosti iz zadeve Suiker,196 ki pomeni, da morajo udeleženci na trgu samostojno določiti svojo poslovno politiko, ki jo bodo izvajali na enotnem trgu. Takšno načelo pa vsebinsko pomeni, da je prepovedan vsak posredni ali neposredni stik med horizontalnimi udeleženci, katerega cilj ali posledica je vplivati na ravnanje dejanskega ali potencialnega konkurenta ali razkritje takšnemu konkurentu svojega bodočega ravnanja. Vendar pa Odudu v zgoraj predstavljenem načinu obstoja »hub and spoke« sporazuma še vedno vidi pomanjkljivosti v delu, ki se nanaša na svobodno diskusijo na vertikalni ravni med proizvajalci in njihovimi glavnimi prodajalci o stvareh, glede katerih se morata pogodbena partnerja dogovoriti, kot so npr. možne maloprodajne cene, marže, veleprodajne cene ali pogoje prodaje. Glede na sklicevanje OFT-a na načelo samostojnosti iz zadeve Suiker se avtorju poraja vprašanje, kako je mogoče to načelo prenesti na vertikalni nivo in ali ni s tem preprečeno komuniciranje med subjekti, ki med seboj niso konkurenti. To pa je tudi vprašanje na katerega bo naloga skušala odgovoriti. 4.2.4 Primer: Hasbro197 V obravnavani zadevi je bil predmet obravnave zopet ravnanje dveh podjetij – horizontalnih udeležencev, prodajalcev Argos in Littlewoods, skupaj s podjetjem Hasbro, ki je deloval kot vertikalni udeleženec proizvajalec »hub«, s tem, ko so sklenili sporazum oz. izvršile usklajeno ravnanje, s katerim so določili cene, po katerih so se prodajali določeni produkti na trgu s strani Argosa in Littlewoodsa. Kršitev je bila sestavljena iz dveh vertikalnih dvostranskih sporazumov za določitev cen za določene Hasbrojeve produkte in trilateralnega sporazuma, s horizontalnim elementom med Hasbrom, Argosom in Littlewoodsom, ki je imel isti učinek. Vertikalni udeleženec se je potem, ko mu je bilo posredovano sporočilo enega imed horizontalnih udeležencev o nezadovoljstvu z razliko med nabavno in prodajno ceno, odzval tako, da je pozval oba horizontalna udeleženca, da bi pristopila k njegovi t. i. »cenovni iniciativi«. Slednja je predlagala nivo maloprodajnih cen glede produktov vertikalnega udeleženca, v skladu s priporočenimi maloprodajnimi cenami le-tega. Vertikalni udeleženec je štel sodelovanje obeh horizontalnih udeležencev kot nujno za uspeh njegove cenovne iniciative, vendar pa ni bilo za pričakovati, da bo prvi horizontalni udeleženec sprejel kakršno koli zavezo slediti priporočenim maloprodajnim cenam, razen če mu ne bi bilo zagotovljeno, da ne bo drugi horizontalni udeleženec nižal svojih maloprodajnih cen. Zato je bilo nujno za uspeh cenovne iniciative, da je vertikalni udeleženec prepričal

194 Odudu – Constituent, str. 207. 195 Sodba Supreme Court of Judicature, Court of Appeal (Civil Divison) (2006) EWCA Civ.1318, Case no. 2005/1071, 1074 in 1623, Argos Ltd, proti OFT in JJB Sports proti OFT. 196 Zadeva C 40/73 Suiker Unie UA proti Komisiji, ECLI:EU:C:1975:174. 197 Sodba Supreme Court of Judicature, Court of Appeal (Civil Divison) (2006) EWCA Civ.1318, Case no. 2005/1071, 1074 in 1623, Argos Ltd, proti OFT in JJB Sports proti OFT.

48

drugega horizontalnega udeleženca, da bo upošteval njegove priporočene maloprodajne cene. To je vertikalnemu udeležencu uspelo z vzporednim vertikalnim dogovorom, z obema horizontalnima udeležencema in prišlo je do cenovne usklajenosti med obema horizontalnima udeležencema. V obravnavani zadevi se je torej pojavilo pravno vprašanje, kako obravnavati paralelna bilateralna vertikalna sporazuma, ki sta bila drug od drugega odvisna in sta ustvarila vzorec ponavljajočega se ravnanja s skupnim ciljem oz. kakšna je povezava med takšnima sporazumoma. Paralelna bilateralna sporazuma oz. usklajena ravnanja je bilo potrebno povezati in obravnavati skupaj, kot enoten (tripartitni) sporazum oz. usklajeno ravnanje med tremi družbami. Sporazuma med vertikalnim udeležencem in prvim horizontalnim udeležencem ter med vertikalnim udeležencem in drugim horizontalnim udeležencem, sta bila medsebojno povezana in vsak horizontalni udeleženec je vstopil v ta sporazum in ga spoštoval, ob zagotovilih vertikalnega udeleženca, da bo enako storil tudi drugi horizontalni udeleženec. V obravnavani zadevi je bilo zopet ključno ravnanje vertikalnega udeleženca, ki je nastopal kot »hub« udeleženec in tudi kot iniciator dogovarjanja. Horizontalna udeleženca v omenjenem razmerju nista kontaktirala neposredno, temveč je bila zaupna informacija med njima izmenjana preko vertikalnega udeleženca kot posrednika. Pri tem tudi ni bila podana formalna zaveza horizontalnih udeležencev, saj se nista formalno zavezala podrediti priporočenim cenam, temveč sta si rezervirala opcijo, da bosta reagirala, v kolikor bo neposredni konkurent znižal cene. Konkurenta sta samo obvestila vertikalnega udeleženca o svojih bodočih cenah in vertikalni udeleženec je tako lahko računal, da bosta oba spoštovala njegove priporočene cene. O tem, da je šlo za takšno dejansko usklajeno ravnanje oz. sklenitev sporazuma med udeleženci, je izhajalo iz e-pošte vertikalnega udeleženca, poslanega drugemu horizontalnemu udeležencu, o bodočih cenah prvega horizontalnega udeleženca, ki je imel ključen učinek za obstoj tripartitnega sporazuma, saj je prišlo do zmanjšanja negotovosti pri drugem horizontalnem udeležencu, ki bi ji bil podvržen drugi horizontalni udeleženec za cene produktov, v kolikor ne bi imel informacij o teh cenah. Tako je prišlo do soglasja med vsemi tremi udeleženci sporazuma, ki je zasledoval skupni cilj in ki se je nanašal na cene določenih produktov vertikalnega udeleženca. Pri tem je ključen tudi subjektivni del, in sicer, da se je vsak od udeležencev zavedal vpletenosti drugih dveh udeležencev in vsebine njunih namenov, ki so se nanašali na ravnanje na upoštevanem trgu. Zato je takšno ravnanje predstavljalo sporazum oz. usklajeno ravnanje med temi tremi udeleženci. V obravnavanem primeru je ideja o usklajenem ravnanju enako uporabljiva v vertikalnem odnosu med dobaviteljem in prodajalcem.198 V pritožbenem postopku je bilo izpostavljeno, da ne gre za trilateralni dogovor oz. usklajeno ravnanje, pri čemer se je pojavil očitek, da CAT ni upošteval sodne prakse v zadevi Bayer199 glede pomena sporazuma in usklajenega ravnanja. S tem naj bi bilo neutemeljeno stališče, da je v tem primeru obstajal tripartitni sporazum oz. usklajeno ravnanje, saj naj ne bi bilo ugotovljeno subjektivno soglasje med strankami. CAT se je pri svoji odločitvi oprl na svojo odločitev v prej predstavljeni zadevi Replica Kits in samo ponovil, da je potrebno proizvajalca in dva maloprodajalca šteti kot stranke istega sporazuma oz. usklajenega ravnanja, kot že obravnavano zgoraj. Ob tem je ponovil tudi

198 Sodba Supreme Court of Judicature, Court of Appeal (Civil Divison) (2006) EWCA Civ.1318, Case no. 2005/1071, 1074 in 1623, Argos Ltd, proti OFT in JJB Sports proti OFT, tč. 118, 120 in 127. 199 Zadeva C 2/01 in C 3/01 Bayer proti Komisiji, ECLI:EU:C:2004:2, tč. 23 – 26.

49

stališče iz zadeve Bayer, in sicer, da je nujno potrebno šteti manifestacijo želje, ene od pogodbenih strank, za dosego protikonkurenčnega cilja, kot vabilo drugi stranki, bodisi izrecno ali molče, izpolniti ta cilj skupaj. Predlog oz. vabilo v obravnavani zadevi je bilo, da je prvi horizontalni udeleženec razkril vertikalnemu udeležencu svoje bodoče cenovne namene, v pogojih iz katerih je več kot utemeljeno sklepati, da jih je prvi horizontalni udeleženec namenoma izdal, saj je pričakoval, da bo vertikalni udeleženec uporabil to informacijo za vplivanje na pogoje na trgu, s tem ko bo to informacijo prenesel drugemu horizontalnemu udeležencu. Vertikalni udeleženec je to v resnici storil in posredoval naprej informacijo, v okoliščinah, v katerih je drugi horizontalni udeleženec spoznal, s katerimi nameni je prvi horizontalni udeleženec razkril informacijo vertikalnemu udeležencu. Drugi horizontalni udeleženec je dejansko uporabil takšno informacijo s tem, da je prilagodil svoje bodoče cenovne namene. Na ta način so bili vsi trije udeleženci stranke usklajenega ravnanja, ki ima za svoj cilj preprečitev, omejitev ali izkrivljanje konkurence. Na podlagi takšnih dejstev je popolnoma nemogoč zaključek, da bi takšno cenovno iniciativo vertikalnega udeleženca oba horizontalna udeleženca sprejela popolnoma neodvisno drug od drugega. Ugotovljena je bila manifestacija želje enega izmed horizontalnih udeležencev, (Argos ali Littlewoods, glede prenizkih marž), da bi se dosegel protikonkurenčni cilj (ki je izkazan drugemu, skozi iniciativo Hasbra, za upoštevanje priporočenih cen) in ta je vzpostavila vabilo drugemu horizontalnemu udeležencu, bodisi izrecno ali molče, da bi se ta cilj izpolnil skupaj.200 V tem primeru je Hasbro, kot »hub« udeleženec, zopet ravnal kot iniciator in usklajevalec horizontalnega dogovarjanja brez kakršnegakoli ekonomskega pritiska, pri čemer je za njegovo reakcijo zadoščala »pritožba« – vabilo, enega izmed njegovih distributerjev, da je razlika me nabavno in maloprodajno ceno prenizka. V obravnavnem odnosu je Hasbro ravnal z namenom prispevati k skupnemu protikonkurenčnemu cilju, čeprav njegov motiv za takšno dejanje ni jasen, sicer pa tudi ni pomemben. Pomembna je bila njegova aktivna vloga pri vzpostavljanju horizontalnega sporazuma, saj je s svojim mediiranjem pri horizontalnih udeležencih vzpostavil odnos zaupanja, da bosta spoštovala dogovorjeno maloprodajno ceno. To pa je bil ključ za nastanek horizontalnega sporazuma. Glede vseh omenjenih primerov britanske sodne prakse Whish/ Bailey201 navedeta, da sodna praksa obravnava posredni stik med konkurenti kot kršitev določil člena 101(1) PDEU, če se s takšnimi stiki povzroča omejevanje konkurence. Avtorja izpostavita, da se je v primerih Dairy products202, Replica Football Kits203 in Hasbro204 ugotovilo usklajeno ravnanje pri določitvi maloprodajnih cen na nivoju horizontalnih udeležencev. Ključno vlogo pri tem je imel vertikalni udeleženec. Slednji mora poskrbeti, da ne nastopa zavestno ali nezavedno, kot posrednik med horizontalnima udeležencema A in C. Bilateralno dogovarjanje med vertikalnima udeležencema, kot so možne maloprodajne cene, nivo marže ali veleprodajne cene, so lahko predmet dogovarjanja med vertikalnimi udeleženci, vendar mora biti vertikalni udeleženec previden, da takšno dogovarjanje ne vpliva na odločanje horizontalnih udeležencev glede njihovih maloprodajnih cen. Obratno pa morajo prodajalci ravnati pazljivo 200 Sodba Supreme Court of Judicature, Court of Appeal (Civil Divison) (2006) EWCA Civ.1318, Case no. 2005/1071, 1074 in 1623, Argos Ltd, proti OFT in JJB Sports proti OFT, tč. 138–143. 201 Whish & Bailey, str. 362, 363. 202 Odločba OFT CA98/03/2011 Dairy retail price initiatives, case CE/3094-03. 203 Sodba Supreme Court of Judicature, Court of Appeal (Civil Divison) (2006) EWCA Civ.1318, Case no. 2005/1071, 1074 in 1623, Argos Ltd, proti OFT in JJB Sports proti OFT. 204 Sodba Supreme Court of Judicature, Court of Appeal (Civil Divison) (2006) EWCA Civ.1318, Case no. 2005/1071, 1074 in 1623, Argos Ltd, proti OFT in JJB Sports proti OFT.

50

in ne smejo razkrivati proizvajalcem nivoja svojih sedanjih ali bodočih maloprodajnih cen. Obstaja namreč pravna domneva, da je A predvidel da bo takšen podatek B posredoval drugemu horizontalnemu udeležencu C, s čimer se lahko domneva, da je prišlo do »hub and spoke« sporazuma. 4.3 Sodna praksa pred sodišči ZDA 4.3.1 Primer: Interstate Circuit Inc vs United States 306 U. S. 208 (1939)205 V obravnavani zadevi je družba Interstate Circuit, skupaj z družbo Consolidate, lastnika kinematografov, v nadaljevanju vertikalni udeleženec, poslala vsakemu od osmih filmskih distributerjev – v nadaljevanju horizontalni udeleženci, dopis, vsak dopis pa je, poleg naslovnika, vseboval vse distributerje, s katerim sta jih pozvala k sprejetju dveh zahtev, in sicer kot pogoj za Interstatova nadaljnja predvajanja »A« filmov oz. premiernih filmov omenjenih distributerjev. Prva zahteva je bila, da se morajo distributerji strinjati, da bo pogoj za njihovo nadaljnjo prodajo, oz. podelitev licence za nadaljnja predvajanja A filmov pri t.i sekundarnih kinematografih ta, da cena vstopnice za odrasle za ogled takšnih filmov, pri večernem terminu, ne sme biti nižja od 25 centov. Druga zahteva pa je bila, da se t. i. A filmi, ki so predvajani v večernem terminu, po ceni 40 centov ali več, ne bodo predvajali v paru z drugim A filmom za isto ceno oz. da ne sme priti do t. i. politike dvojnih predstav za isto ceno. Cilj ali učinek takšnih omejitev je bilo vzdrževanje visokih cen v t. i. premiernih kinematografih ter slednje tudi zaščititi pred konkurenco sekundarnih kinematografov. Takšen sporazum je po mnenju Vrhovnega sodišča ZDA predstavljal nerazumno omejitev meddržavni trgovini in je bil v nasprotju z Zveznim Anti Trust Actom (Shermans Act). Vrhovno sodišče je bilo mnenja, da so dokazi potrjevali zaključek, da so horizontalni udeleženci delovali usklajeno s sklenitvijo večih sporazumov z vertikalnim udeležencem, s čimer so bile vsiljene omejitve t. i. sekundarnim kinematografom. V obravnavanem primeru je sodišče uporabilo tudi obrnjeno dokazno breme in odločilo, da morajo vpleteni dokazati oz. pojasniti, da kršitev ni bilo. V obravnavani zadevi je bil prvič v sodni praksi obravnavan »hub and spoke« sporazum. Ugotovljeno je bilo, da so se horizontalni udeleženci sporazumeli in uskladili, ter enotno nastopili glede zgoraj opisanih predlogov vertikalnega udeleženca in tudi vsilili predlagane omejitve glede vseh sekundarnih kinematografov v štirih mestih v ZDA. To so izvršili z omejitvami sekundarnim prejemnikom licence za predvajanje filmov v teh mestih. Učinek takšnih ukrepov je bil napram sekundarnim kinematografom takšen, da jim je bila omejena oz. odvzeta najboljša zabava, ki jo je v tistem času ponujala filmska industrija, takšna omejitev pa je povečala prihodke distributerjem in Interstatu ter povzročila tudi manjši obisk sekundarnim kinematografom, ki so sprejeli omejitve, predlagane s strani Interstata. V obravnavanem primeru so bila izpostavljena pravna vprašanja, ki so se nanašala na ugotovitev obstoja sporazuma oz. usklajenega ravnanja med horizontalnimi udeleženci glede vsiljevanja omejitev sekundarnim kinematografom. Nadalje se je pojavilo vprašanje, ali naj bi bili takšni sporazumi med horizontalnim in vertikalnim udeležencem v skladu s Copyright Actom (Zakonom o avtorskih pravicah) in s tem posledično ne morejo predstavljati kršitve

205 Sodba Vrhovnega sodišča ZDA, Interstate Circuit, Inc. v. United States 306 U. S. (1939).

51

Shermanovega Acta. Prav tako naj takšne omejitve ne bi predstavljale nerazumne omejitve v meddržavni trgovini in so tako v skladu s Shermanovim Actom. Vrhovno sodišče ZDA je v omenjeni zadevi najprej povzelo zaključke Okrajnega sodišča v Texasu, ki je napravilo zaključke glede meril za ugotovitev prepovedanega sporazuma, na podlagi narave predlogov, ki jih je podal vertikalni udeleženec, na podlagi načina, na katerega so bili predlogi podani, na podlagi očitno enotnega ravnanja horizontalnih udeležencev, po prejemu predlogov in tudi na podlagi procesne okoliščine, da horizontalni udeleženci v postopku niso predlagali prič, kot so npr. njihovi glavni predstavniki. Vendar slednje vprašanje za to nalogo ni pomembno, izpostavljeno je samo zaradi celovitega vpogleda v zadevo. V tem primeru je bilo najprej obravnavano vprašanje pravnega učinka usklajenega ravnanja horizontalnih udeležencev, ki so vsilili omejitve sekundarnim kinematografom in pravni učinek ločenih sporazumov za vpeljavo teh omejitev med Interstatom in vsakim distributerjem posebej. Najprej je sodišče izpostavilo že samo vsebino dopisa, ki je kot naslovnike predloga navedel vseh osem lokalnih predstavnikov distributerjev in zato je že od vsega začetka vsak horizontalni udeleženec vedel, da je o predlogu obveščen vsak od ostalih horizontalnih udeležencev in da ga očitno preučuje. Vsak od horizontalnih udeležencev se je torej zavedal, da so si kot distributerji med seboj konkurenti in da je, brez usklajenega ravnanja glede predlaganih omejitev po posameznih območij, obstajal prevelik rizik za občutne izgube poslov in dobrega imena pri sekundarnih in neodvisnih kinematografih, hkrati pa je ob uspešni izvedbi predloga obstajal obet po povečanem dobičku. Tako je obstajal močan motiv za usklajeno ravnanje, poln prednosti, kar je bilo v dopisu s strani vertikalnega udeleženca tudi predstavljeno. Prav tako je obstajal rizik, da bi se brez sporazuma zgodilo neusklajeno ravnanje med distributerji. Sprejem predlogov je predstavljal korenit odstop od prejšnje poslovne prakse, ki je obstajala, in drastičen dvig pri cenah vstopnic za sekundarne kinematografe. Pogajanja, ki so sledila, in v katerih je prišlo do modifikacije predlogov, so prinesle vsebinsko enotno ravnanje distributerjev, tako glede omejitev, kot izbire štirih mest v Texasu, kjer se je usklajeno ravnanje tudi vršilo. Prvostopenjsko sodišče je razlagalo sporni dopis v kontekstu vseh dokazov, ki so utemeljeno kazali na to, da je bil namen obeh zahtev v predlogu zaščita »premiernih« kinematografov pred konkurenco sekundarnih kinematografov in zaključilo, da je vsebina predloga v obeh primerih omejitev, ki je vsiljena sekundarnim kinematografom samo na mestih, v katerih se je premiera istega filma že zgodila. Vrhovno sodišče se je strinjalo s takšnim zaključkom prvostopenjskega sodišča in je zato pritrdilo prvostopenjskemu sodišču, da je šlo za usklajeno ravnanje. Medtem ko je Okrajno sodišče ugotovilo sporazum med distributerji, ki je potrjen z dokazi, je Vrhovno sodišče ZDA menilo, da v okoliščinah tega primera takšen sporazum, ki je vsilil omejitev sekundarnim kinematografom, ni predpogoj za nezakonito usklajeno ravnanje. Po mnenju Vrhovnega sodišča je za nezakonito ravnanje bilo dovolj zavedanje, da je bilo usklajeno ravnanje mišljeno in je zanj obstajalo vabilo, dano s strani vertikalnega udeleženca, horizontalni udeleženci pa so takšno vabilo sprejeli in privolili v načrt in v njem sodelovali. Vsak od horizontalnih udeležencev je bil obveščen o tem, da so bili ostali konkurenti prav tako povabljeni v sporazum in vsak je vedel, da je sodelovanje ključno za uspešno izvedbo načrta. Pri tem so se tudi zavedali, da bo predlagani načrt, takšen kot je, rezultiral z omejitvijo

52

trgovine, ki je bilo nerazumno in je kršilo Shermanov Act in kljub temu zavedanju so vsi sodelovali v njem. Da pa je obstajal t. i. horizontalni sporazum med distributerji, kaže dejstvo, da se je vsak distributer zelo zgodaj zavedal, da so se ostali distributerji pridružili usklajenemu ravnanju, s takšnim zavedanjem pa so tudi obnovili ureditev in ga izvrševali dve leti zapored. Pri tem je ključno dejstvo, ki potrjuje obstoj »hub and spoke« sporazuma v tem, da že sam sprejem vabila konkurentov, brez poprejšnjega sporazuma, za sodelovanje v načrtu, katerega nujna posledica, v kolikor se izvrši, je omejitev meddržavne trgovine, zadošča za ugotovitev usklajenega ravnanja v skladu s Shermanovim actom.206 To dejstvo kaže na to, da je Vrhovno sodišče ZDA obravnavalo takšen sporazum kot horizontalni sporazum. Glede drugega pravnega vprašanja, ki se je pojavil v obravnavani zadevi, torej glede zaščite, ki jo je predstavljal Zakon o avtorskih pravicah (Copyright Act) med podjetjem Interstate Circuit in distributerji in s tem nezmožnostjo kršitev Shermanovega Acta, vrhovno sodišče zavrne takšno stališče. Sodišče navede, da pravica dajalca licence določiti cene, po kateri bo proizvajalec prodajal licenčni produkt, ne pomeni, da lahko imetnik avtorske pravice diktira, da drugi filmi ne smejo biti predvajani skupaj z licenčnim filmom, ali da celo določa ceno vstopnice za druge filme, ki so vključeni v predvajanje skupaj z licenčnim filmom. Zaščita monopola, ki izhaja iz avtorskih pravic, ne zajema uporabe teh pravic na način, da se omejuje trgovina z namenom, da se zaščiti Interstatove kinematografe in njihov monopol s tem, da se zatre konkurenca vertikalnemu udeležencu. Omejitve, ki so jih bili deležni konkurenti vertikalnega udeleženca, niso imele izvora v svobodni odločitvi distributerjev, takšne omejitve so bile posledica vsiljene volje vertikalnega udeleženca, s čimer je bilo kršeno načelo neodvisnega in samostojnega ravnanja na trgu. Prav tako so bile takšne omejitve predmet kontrole, ki jo je izvajal vertikalni udeleženec, ne pa njegove kakršne koli avtorske pravice, saj slednji te pravice ni imel, takšno ravnanje pa je dosegel preko pogodb z distributerji. Vertikalni udeleženec je uspel pridobiti kontrolo zaradi svojega prevladujočega položaja glede premiernih kinematografov v glavnih mestih v Texasu in je predstavljal grožnjo, da bo zlorabil svoj monopolni položaj nasproti distributerjem, ki se ne bi uklonili njegovim zahtevam. Omejitve, ki so bile postavljene sekundarnim kinematografom so bile hude in arbitrarne ter nerazumne in tako v nasprotju z rule of reason. Kot se je ugotovilo, so bile takšne omejitve vsiljene horizontalnim udeležencem, kateri so jih vsilili naprej svojim strankam, kot rezultat sporazumov oz. usklajenih ravnanj med vertikalnim udeležencem in horizontalnimi udeleženci. Spoštovanje tako postavljenih omejitev je bil enoten pogoj za predvajanje filmov pri sekundarnih kinematografih. Sodišče je ugotovilo, da so vsi sekundarni kinematografi, ki so se podredili zahtevam distributerjev, to storili samo zaradi prisile distributerjev in tega drugače ne bi storili. Pri tem pa so se podredili samo zaradi njihove nuje predvajati filme teh distributerjev, kar je rezultiralo v povečanem prihodku horizontalnih udeležencev in vertikalnega udeleženca ter zmanjšanju prihodkov sekundarnih kinematografov, ki so sprejeli takšno omejitev, saj se je obisk od sekundarnih kinematografov preusmeril k Interstatovim priemiernim kinematografom. Na ta način je bila povzročena, pri posameznih, manj premožnejših sekundarnih kinematografih, finančna izguba. Tisti kinematografi, ki pa se niso podredili zahtevam distributerjev, pa so bili prisiljeni izpustiti predvajanje določenega filma. Tako je bilo povzročeno občutno zmanjšanje konkurence in dvig cen, vse pa v dobro vseh udeležencev »hub and spoke« sporazuma in v škodo sekundarnih kinematografov ter seveda obiskovalcev oz. občinstva, torej potrošnikov. Dobrobit zaradi tako visokega stroška ne

206 Zadeve Eastern States Retail Lumber Dealers' Assn. v. United States, 234 U. S. 600, zadeva Lawlor v. Loewe, 235 U. S. 522, 235 U. S. 534, zadeva American Column & Lumber Co. v. United States, 257 U. S. 377, zadeva United States v. American Linseed Oil Co., 262 U. S. 371.

53

opravičuje omejitve, torej je bilo na ta način kršeno pravilo rule of reason, saj so posledice takšnih cenovnih omejitev primerljive z učinkom dogovora o maloprodajnih cenah, kar pa pomeni, da je šlo za nerazumne omejitve v okviru Shermanovega akta.207 V primeru Interstate Circuit je Vrhovno sodišče ZDA postavilo smernice glede odgovornosti ob prisotnosti subjektivnih znakov, pri čemer zadošča, da je bilo pri horizontalnih udeležencih usklajeno ravnanje upoštevano in zaželjeno in da so podali svojo podporo načrtu ter sodelovali pri njegovi izvedbi. Vsakemu posameznemu horizontalnemu udeležencu je bilo predočeno, da so bili tudi njegovi ostali konkurenti povabljeni k sodelovanju in da je vsak vedel, da je njegovo sodelovanje ključno pri uspešni izvedbi načrta. Vedeli so, da bo načrt, če bo uspešen, pripeljal do omejitve trgovine, ki je bila v nasprotju z rule of reason iz Shermanovega acta in kljub temu zavedanju in vedenju so sodelovali v načrtu. Vloga podjetja Interstate Circuit, kot vertikalnega udeleženca – »hub«, se je pokazala že skozi vabilo distributerjem, horizontalnim udeležencem, za sklenitev sporazumov s predlaganimi omejitvami, ki je bilo pri distributerjih sprejeto. Prav tako pa tudi s tem, ko je izvajal kontrolo nad spoštovanjem takšnih sporazumov, pri čemer so distributerji že ob podaji vabila vedeli, da uspešen načrt zajema tudi sodelovanje njihovih konkurentov, saj jim jih je Interstate Circuit v vabilu tudi označil. To zavedanje je predstavljalo horizontalni sporazum. Glede obravnavane zadeve avtor Givens208 izpostavlja, da vzporedna ravnanja podjetij, ki nastanejo v sumljivih okoliščinah in za katere obstaja velika verjetnost, da brez izrecnega ali posrednega sporazuma ne bi nastala, lahko predstavljajo kršitev Shermanovega akta. Vzporedno ravnanje ob vedenju, da ravnajo konkurenti enako, predstavlja dokaz za usklajeno ravnanje. Dodatno okoliščino za takšen sklep pa predstavlja korenito odstopanje od prejšnje poslovne prakse ali dvig cen med gospodarsko krizo. Avtor poudari, da je povsem logično ugotoviti obstoj usklajenega ravnanja takrat, ko je vzporedno ravnanje »roparsko«, kot je bilo to v obravnavanem primeru.

207 Sodba Vrhovnega sodišča ZDA, Interstate Circuit, Inc. v. United States 306 U. S. (1939) tč. 228–232. 208 Givens Richard, Interstate Circuit "the leading case establishing that consciously parallel business conduct might form the basis for a finding of antitrust violation”, The Antitrust Bulletin, l. 1960.

54

4.3.2 Primer: U. S. vs Apple209 Nadalje je z vidika ameriške sodne prakse, za vsebino te naloge, najbolj aktualen in vsebinsko zanimiv obravnavan primer, saj se sodišče pri razlogovanju sklicuje na podobne primere in jih tako v tem primeru tudi uporabi. V tem primeru sodišče konkretno navede, sklicujoč se na sodno prakso, kdaj oseba B, t. i. »hub«, predstavlja udeleženca sostorilca pri usklajenem ravnanju, in sicer, ko je vertikalni udeleženec osumljen sodelovanja pri nezakonitem horizontalnem sporazumu, mora urad za varstvo konkurence dokazati oboje – da je bil dogovor sklenjen na horizontalni ravni, med konkurenti, in da je vertikalni udeleženec zavestno sodeloval v tem dogovoru in prispeval k uresničevanju le-tega. V obravnavanem primeru so se založniki – horizontalni udeleženci uskladili na horizontalnem nivoju glede cen elektronskih knjig, ki so bile višje od 9,99 USD za kolikor je te knjige prodajal Amazon, kot njihov glavni distributer, ki je obvladoval 80% do 90% maloprodajnega trga. Vertikalni udeleženec Apple je bil zavesten in aktiven udeleženec tega usklajenega ravnanja. Založniki so usklajeno delovali s skupnim namenom preprečitve maloprodajne cene 9,99 USD, ki jo je za te knjige določil in uspešno izsilil Amazon od večine založnikov. Applov motiv pa je predstavljal izločitev konkurenta iz trga e-knjig, saj je ravno vstopal na ta trg z novim produktom. Sodba obravnava šest argumentov obrambe, kjer se prepletajo tako subjektivni kot objektivni znaki kršitve Shermanovega akta, ki pa je zelo podoben določbi 101. člena PDEU. Znotraj obravnave teh argumentov sta pomembna predvsem t. i. Applov namen in »per se« odgovornost za kršitev konkurenčnega prava. Sodišče v tem primeru ugotovi subjektivni znak protikonkurenčnega ravnanja družbe Apple, ko je navedlo, da je Apple zavestno in namensko sodeloval ter prispeval k horizontalnemu usklajenemu ravnanju, z namenom odstraniti (svojo) konkurenco pri cenah na maloprodajnem trgu in z namenom dvigniti maloprodajne cene e-knjig. Apple je sprejel zavestno zavezo sodelovati v načrtu skupaj z založniki. Povsem legitimni motivi Appla ne spremenijo dejstva, da je Apple zavestno sodeloval z založniki, z namenom dvigniti cene e-knjigam. Ob zavedanju, da nihče od založnikov ne more sam nastopiti proti Amazonu z dvigom cen, ne da bi trpel posledice svojega poskusa, je Apple vzpostavil mehanizem in okolje, ki je omogočil usklajeno ravnanje založnikov v časovnem obdobju nekaj tednov, s katerim je eliminiral konkurenco pri cenah na drobnoprodajnem trgu, to pa se je zgodilo takoj, ko je Apple odprl IBookstore. Apple je torej pristopil k usklajenemu ravnanju s specifičnim namenom, da le-to uspe. Applova legitimna želja vzpostaviti dobičkonosni IBookstore, ne izbriše dejstva, da se je kot partner zavezal založnikom pri dvigu cen za e-knjige nad 9,99 USD.210 Ravnal je kot »sostorilec«, ki je izkoristil svoj vpliv za to, da je vodil ostale sostorilce, s tem pa predstavlja organizatorja oz. napeljevalca, kljub dejstvu, da njegov vpliv ni absoluten. Pri tem potreba po pogajanju glede posameznih podrobnosti sporazuma oz. usklajenega ravnanja z ostalimi udeleženci ne pomeni, da Apple ni bil organizator.«211 Applovo sostorilstvo izhaja iz dejstva, da je le-ta že na samih začetnih srečanjih z založniki ponudil, da bo prodajal e-knjige po ceni 14,99 USD. Zato njegov zagovor, da je bil le pasivni udeleženec, ni utemeljen, saj ravno omenjeno

209 Sodba U. S. Disctrict Court Southern, District of New York, U. S. vs Apple, inc. 12 Civ. 2826 DLC. 210 Sodba U. S. Disctrict Court Southern, District of New York, U. S. vs Apple, inc. 12 Civ. 2826 DLC str. 112, 113, 115. 211 Sodba U. S. Disctrict Court Southern, District of New York, U. S. vs Apple, inc.12 Civ. 2826 DLC, str. 139–140.

55

dejstvo, ki je bilo izpostavljeno že na začetku pogajanj, kaže na to, da je imel Apple že do vsega začetka namen sodelovati z založniki pri dvigu cen e-knjig.212 Nadalje je v postopku pritrjeno stališču Appla, da takšno usklajeno ravnanje zahteva polno sodelovanje založnikov, da bi se dosegel cilj sporazuma in da je bil namen založnikov, še preden je nastopil Apple, dvig cen e-knjig. Vendar to dejstvo, oz. namen založnikov, ne izniči dejstva, da je Apple imel svoje namene ko je pristopil k načrtu založnikov. Apple namreč ni želel konkurirati z Amazonom pri cenah e-knjig in zato je predlagal založnikom način preko katerega so tako založniki kot Apple dosegli svoj cilj. Pri tem je bil Apple ključni člen, ostali udeleženci pa so imeli drugačne vloge. Pri tem sodišče zavrne Applovo zatrjevanje, da ne more biti odgovoren za ravnanje založnikov, saj ni vedel, da slednji nastopajo usklajeno. Dokazi v zvezi s to okoliščino kažejo ravno nasprotno, in sicer ne samo na njegovo vedenje o tem, ampak tudi na omogočanje takšnega kolektivnega ravnanja, ki so ga izvedli založniki. Tožnik je v tem primeru prejel potrditev sodišča, in sicer da gre za tradicionalni »hub and spoke« usklajeno ravnanje, ki predstavlja kršitev konkurenčnega prava »per se«, kot je to primer pri Toys »R« Us in Interstate Circuit. Pri tem sodišče navede, da so sicer vertikalne omejitve oz. dogovori predmet presoje po rule of reason. Ker pa je Apple, sicer kot vertikalni udeleženec, direktno sodeloval v horizontalnem dogovarjanju glede cen, je njegovo ravnanje nezakonito »per se« oz. predstavlja kršitev konkurenčnega prava, ki ima za cilj omejiti konkurenco in zato se pravilo rule of reason ne more uporabiti. Sporazum med Applom in založniki je v osnovi horizontalni sporazum in zato predmet »per se« analize. Dejstvo, da Apple ni bil dominantni udeleženec na upoštevnem trgu, v nobenem primeru ne zmanjša uporabne vrednosti klasičnih »hub and spoke« sporazumov. Sodna praksa ZDA nikoli ni odločila, da mora biti vertikalni udeleženec dominantni udeleženec trga, da bi lahko predstavljal t. i. »hub« deležnika. Apple je v svojo obrambo nadalje zatrjeval, da je odgovornost »hub« udeleženca podana le v kolikor se je zavedal prepovedanega načrta oz. namena in edino vprašanje s tem v zvezi je bilo, ali so se horizontalni udeleženci z njim strinjali. Pri zavrnitvi teh argumentov se sodišče sklicuje na primera Interstate Circuit213 (kjer je »hub« organiziral in izvršil načrt) in Toys »R« Us214 (kjer je »hub« najprej organiziral bojkot in vzdrževal njegovo funkcioniranje, s tem ko je posredoval sporočila od proizvajalca k proizvajalcu in služil kot razreševalec konfliktov, ki so se nanašali na kršitev sporazuma, podobno kot v zadevi AC Treuhand, v sodni praksi SEU). V obravnavanem primeru je sodišče ugotovilo vse pogoje, ki utemeljujejo družbo Apple kot »hub« udeleženca sporazuma, in sicer je to Applova aktivna vloga spodbujanja in pomoči, strinjanje založnikov, da bodo sodelovali usklajeno za dosego cilja preprečitve konkurence pri drobnoprodajnih cenah in dvigu cen e-knjig in s pomočjo Applovega zavestnega in aktivnega sodelovanja so načrt tudi uresničili. S stališča potrošnika je prihod Appla preko Ibookstore prineslo manjšo konkurenco pri cenah na trgu e-knjig in višje cene. Ob tem utemeljevanje Appla, da je bil Amazon vpleten v nezakonito monopolno prakso in da je Apple v sodelovanju z založniki želel samo razbiti nezakoniti monopol Amazona ter da je bilo takšno ravnanje v skladu s konkurenčnim pravom oz. ga celo podpira ter da je to zdravo za ekonomijo, sodišče zavrne. Pri tem kategorično

212 Sodba U. S. Disctrict Court Southern, District of New York, U. S. vs Apple, inc.12 Civ. 2826 DLC str. 151. 213 Sodba Vrhovnega sodišča ZDA, Interstate Circuit, Inc. v. United States 306 U. S. (1939), tč. 222. 214 Sodba U. S. Courts of Appeals, seventh Circuit, zadeva No. 98-4107 Toys R Us, Inc. vs F. T. C., tč. 933.

56

zapiše, da domnevna kršitev konkurenčnega prava s strani drugega podjetja ne more predstavljati izgovora za kršitev konkurenčnega prava. Prav tako pa tudi sum, da je bilo to storjeno, ne more predstavljati učinkovite obrambe pred očitki v tem postopku.215 Ob tem je tudi z vidika objektivnih ravnanj udeleženca na trgu in zakonite poslovne prakse med udeleženci na trgu, torej odnos A-B in B-C, pomembno, kaj predstavlja kršitev in kaj ne. Applovo zatrjevanje, da odločitev konkurenčnega organa posredno pomeni tudi, da so zastopniški sporazumi, različne vrste cenovnih kapic, MFN klavzule in simultano pogajanje z večimi založniki nezakoniti, ne drži. Nobeden izmed teh načinov, potrebnih za vstop Appla na trg, ni nezakonit sam po sebi ali v odnosu do vseh ostalih načinov. Protipravnost predstavlja uporaba teh načinov, z namenom omogočiti usklajeno ravnanje z založniki, ki imajo protikonkurenčni cilj. V tem delu sodišče dovoljeno in zakonito poslovno prakso poveže s subjektivnimi okoliščinami, ki pa kažejo na zlorabo te prakse za dosego cilja, ki krši konkurenčno pravo. V zvezi z obravnavanim primerom Odudu216 izpostavlja, da iz njega izhajajo koristne usmeritve, ki se nanašajo na »hub and spoke« sporazum, spričo dejstva, da je v sodbi podan odgovor na vprašanje, in sicer kaj določa odgovornost vertikalnega udeleženca B v A-B-C sporazumu. O tem vprašanju sodna praksa EU še ni odločala. Iz sodbe izhaja, da je bil v postopku ugotovljen interes založnikov (udeležencev A in C) po dvigu cen e-knjigam, s čimer je bil ugotovljen obstoj »rima«. Za obstoj »hub and spoke« sporazuma pa je potrebno vertikalnemu udeležencu B dokazati dva elementa, in sicer prvi element predstavlja zavestno sodelovanje v takšnem protikonkurenčnem ravnanju, medtem ko drugi element predstavlja njegovo nudenje pomoči za uresničitev skupnega cilja. Ob obstoju obeh elementov je moč takšnega udeleženca šteti kot stranko tega horizontalnega sporazuma. Sodišče je v svoji odločbi zavrnilo argument, da mora imeti vertikalni udeleženec dominantni položaj na trgu. Apple, kot vertikalni udeleženec, je sodeloval v tem postopku z namenom, da prispeva k dvigu cen e-knjig, saj je že na začetku srečanj z založniki izjavil, da je pripravljen sprejeti njihovo ceno za njihove produkte. Obstoj drugega elementa pa je bil izražen s tem, ko je pri organiziranju načrta vsakemu izmed horizontalnih udeležencev zagotovil, da bodo k načrtu pristopili tudi vsi njegovi konkurenti. Sodišče tako spozna Apple za odgovornega za kršitev konkurenčnega prava, ki ga je storil s tem, ko je kot »hub« udeleženec omogočil in spodbudil založnike pri kolektivnem nelegalnem omejevanju trgovanja. Preko njihovega usklajenega ravnanja so prisilili Amazon in ostale prodajalce na drobno, da so se odpovedali lastni določitvi drobnoprodajnih cen in da so sprejeli dvig drobnoprodajnih cen e-knjig. Ta dvig cen pa ni bil posledica tržnih zakonitosti, ampak usklajenega ravnanja, v katerem je Apple zavestno in aktivno sodeloval.217 4.3.3 Primer: U. S. vs Toys »R« Us218 V obravnavani zadevi je podjetje Toys »R« Us (v nadaljevanju TRU), vertikalni udeleženec, imel položaj prodajalca z nizkimi cenami, saj je njegova edina konkurenca prihajala s strani tradicionalnih trgovin z igračami, ki niso mogle ali hotele konkurirati njegovim cenam.

215 Sodba U. S. District Court Southern, District of New York, U. S. vs Apple, inc.12 Civ. 2826 DLC str. 151–154, 157. 216 Odudu Okeoghene, E-books: Vertical participation in hub and spoke agreements Competition law views, from Blackstone Chambers, Competiton Bulletin, 18 julij, 2013, str. 2 (v nad. Odudu, E-books). 217 Sodba U. S. Disctrict Court Southern, District of New York, U. S. vs Apple, inc.12 Civ. 2826 DLC. 218 Sodba U. S. Courts of Appeals, seventh Circuit, zadeva No. 98-4107 Toys R Us, Inc. vs F. T. C.

57

Začetek t. i. Warehouse clubov je vse to spremenil. Njihov način poslovanja se je razlikoval od ostalih načinov tako, da niso bili osredotočeni samo na prodajo artiklov, ampak so produkte prodajali samo svojim članom, katerim so zaračunavali letno članarino v višini okoli 30 US dolarjev. Kakor izhaja iz imena Warehouse – Skladišče, je klub izvajal svojo cenovno konkurenčnost preko storitvenih ugodnosti. Prav tako so imeli na zalogi klasične proizvode z namenom, da so lahko njihovi člani izbirali med produktom v klubu in med istim produktom v konkurenčni trgovini. Takšna strategija Warehousa se je pokazala za uspešno in TRU se je takšnega konkurenta ustrašil.219 TRU je zato sprejel odločitev, da bo kontaktiral nekatere izmed svojih dobaviteljev proizvajalcev, ki v obravnavani zadevi nastopajo kot horizontalni udeleženci. TRU je preko svojega vodje prodaje obvestil proizvajalce o novi TRU-jevi politiki. Ta politika se je sestojila iz pogojev in privilegijev, da klubi ne bodo mogli prodajati novih artiklov, razen če ne prevzamejo celotne linije izdelkov, da se morajo vsi specialni in ekskluzivni produkti, ki bi se prodajali v klubih, najprej ponuditi v prodajo TRU-ju, šele, če jih slednji ne bi hotel, bi se lahko ponudili v prodajo Warehousu, da morajo biti stari in osnovni produkti zapakirani v posebnih škatlah ter da se morajo produkti, ki so pred razprodajo, najprej ponuditi TRU-ju in glede cen ne bo nobenih pogajanj. Na ta način je TRU iskal način, kako eliminirati konkurenco ter je z njim dosegel, da proizvajalci klubom niso dostavljali produktov oz. je hotel prisiliti kupce klubov k nakupu produktov, ki jih niso hoteli, s tem pa onemogočiti primerjavo med cenami v klubih in TRU-jevimi cenami. Sporazum med TRU in različnimi prodajalci je bil vertikalen, zato ker je potekal od dobavitelja/proizvajalca do prejemnika/prodajalca. TRU je sklenil 10 takšnih sporazumov. Ko so bili sporazumi sklenjeni, je TRU kontroliral in zahteval izvedbo zavez proizvajalcev. Vendar TRU ni bil zadovoljen samo z vertikalnimi sporazumi. V letu in pol je dosegel učinek iz vertikalnih sporazumov, pri čemer je bila njegova največja ovira obotavljanje največjih proizvajalcev igrač, da bi se odrekli hitro rastočemu kanalu distribucije, ki so ga predstavljali Warehouse klubi. Proizvajalce je namreč skrbelo, da bi se kdor koli izmed njih ne držal svojih zavez iz sporazuma in začel s prodajo klubom, s čimer bi prišel do profita na račun svojih konkurentov, ki pa bi se dogovorjenega s TRU-jem držali. Glede na navedene ugotovitve Komisije je slednja prišla do zaključka, da je TRU usklajeval horizontalne sporazume med svojimi glavnimi dobavitelji, da so bojkotirali klube. Dokazi, na katere se je naslonila Komisija, so kazali na to, da je v teh usklajevanjih sodelovalo vsaj sedem horizontalnih udeležencev, ki so pristopili k bojkotu dobave produktov klubom, pod pogojem, da bodo njihovi konkurenti storili enako. Komisija je v postopku dokazovanja najprej ugotovila, da so notranji dokumenti proizvajalcev nakazovali, da so slednji najprej skušali razširiti dobavo klubom, namesto, da bi jo omejevali, s čimer so želeli tudi zmanjšati svojo odvisnost od TRU-ja. Zato je bil sprejem ukrepov, zaradi katerih so zmanjšali dobavo klubom, dejansko proti njihovemu svobodnemu ekonomskemu ravnanju.220 Kot drugo je Komisija ugotovila, da so bili proizvajalci proti omejevanju prodaje klubom brez dodatnih zagotovil, da bodo enako ravnali tudi njihovi konkurenti. Predstavnik TRU-ja je izpovedal, da je posredoval sporočilo od proizvajalca do konkurenčnega proizvajalca v smislu, vzajemnih prenehanj dobav po načelu “bom prenehal,

219 Sodba U. S. Courts of Appeals, seventh Circuit, zadeva No. 98-4107 Toys R Us, Inc. vs F. T. C., tč. I odstavek 4–6. 220 Sodba U. S. Courts of Appeals, seventh Circuit, zadeva No. 98-4107 Toys R Us, Inc. vs F.T.C., tč. I odstavek 7–11.

58

če boš ti prenehal”. Prav tako je predstavnik TRU-ja potrdil, da je sporočil svojim dobaviteljem, da so v kontaktu z vsemi svojimi ključnimi dobavitelji in da so bili v resnici v tem kontaktu na sejmu igrač 1992. Vsakemu od prodajalcev, s katerim so se pogovarjali, so sporočili, da se bodo dogovarjali tudi z ostalimi dobavitelji. Ko se je začel bojkot klubov, je TRU predstavljal center za reševanje pritožb glede kršitev dogovora. Ob tem je TRU vodil bojkot proizvajalcev warehouse klubov, ki je bil protipraven »per se«, saj je imel za cilj preprečitev, omejitev ali izkrivljanje konkurence. Prav tako je bil bojkot protipraven tudi z vidika analize »rule of reason«, saj je njegov protikonkurenčni učinek očitno presegel morebitne poslovne prednosti, ki bi bile opravičljive. Pri tem so vertikalni sporazumi med TRU-jem in posameznimi proizvajalci igrač predstavljali serijsko ravnanje s protikonkurenčnim učinkom, ki je predstavljala kršitev poglavja I Shermanovega acta.221 V obravnavani zadevi so bila obravnavana sicer štiri pravna vprašanja, ki jih je izpostavil TRU kot pritožnik, vendar pa sta za to nalogo pomembni le dve, in sicer je bilo s strani pritožnika izpostavljeno, da je organ za varstvo konkurence, v nasprotju z dejstvi, ugotovil obstoj horizontalnih sporazumov in zmotno uporabil pravo glede kršitev pravil glede vertikalnih omejitev in pravil glede horizontalnih omejitev. Ob tem je bilo še izpostavljeno, da četudi bi obstajale vertikalne ali horizontalne omejitve, niso bile nezakonite, zato ker TRU ni imel nobene tržne moči in zato njegovo ravnanje nima nobenega protikonkurenčnega učinka. Glede obstoja horizontalnih sporazumov med proizvajalci igrač in TRU-jevo osrednjo vlogo vodje bojkota, je bilo v tem primeru izpostavljeno, da je, v primerjavi z zadevo Interstate Circuit, dokazni postopek v obravnavani zadevi pokazal na neposredno komunikacijo med TRU-jem in proizvajalci igrač, ki ga v zadevi Interstate Circuit ni bilo. V postopku je bilo ugotovljeno, da so proizvajalci želeli zrahljati svojo odvisnost od TRU-ja, ne pa da bi postali še bolj odvisni od njega. Pri vsakem od proizvajalcev je obstajala skrb, da bi sam omejil svojo prodajo klubom, ostali konkurenti takšnega ravnanja ne bi sprejeli, s tem pa bi na ta račun pridobili posebno prednost v novi tržni niši, ki jo je predstavljala prodaja klubom. Tako ni bilo mogoče spregledati pričevanje različnih proizvajalcev igrač in celo predstavnikov TRU-ja, da je bil edini pogoj, pod katerim so se proizvajalci strinjali s TRU-jevimi zahtevami, zagotovilo, da bodo konkurenti storili enako. To pa predstavlja horizontalni sporazum. Takšen sporazum nima ničesar skupnega s povečanjem učinkovitosti pri distribuciji produkta s strani proizvajalčevega stališča. Tipični primer legitimnega vertikalnega sporazuma bi predstavljal proizvajalčevo zaprosilo TRU-ju, da bi bil slednji ekskluzivni distributer proizvajalčevih artiklov. V zameno za to ekskluzivnost bi proizvajalec pričakoval učinkovitejšo promocijo svojih artiklov, TRU pa bi imel dovolj veliko razliko med nabavno in prodajno ceno – maržo, da bi lahko dobro opravil svoj posel. Proizvajalci, ki so bili pozvani s strani TRU-ja, da zmanjšajo svojo dobavo klubom, so bili pripravljeni skleniti dogovor samo pod pogojem, da jih bo TRU zaščitil pred kršilci takšnega sporazuma. Že v primeru Northwest Stationer222 so predstavljene okoliščine, zakaj je lahko Free Trade Commision – F. T. C (v nadaljevanju Komisija), na podlagi ugotovljenih dejstev v tem primeru, sprejela takšen zaključek, da je bistvo mreže sporazumov, ki ji je načeloval

221 Sodba U. S. Courts of Appeals, seventh Circuit, zadeva No. 98-4107 Toys R Us, Inc. vs F.T.C., tč. I odstavek 11, 13, 14 in 16. 222 Zadeva Northwest Wholesale Stationers, Inc. v Pacific Stationary & Printings Co., 472 U. S.: 284, 105 S Ct. 2613, 86, L. Ed. 2d 202 (1985).

59

TRU, horizontalni sporazum. V prej omenjenem primeru Northwest Stationer je sodišče opisalo primere, ki so obsodili bojkot kot protipraven »per se« in navedlo, da bojkot vsebinsko predstavlja skupni trud podjetja ali podjetij, da onemogočijo konkurenco s tem, da neposredno onemogočijo, bodisi prepričajo ali prisilijo dobavitelje oz. stranke, da prekinejo poslovne stike, ki jih konkurent potrebuje v konkurenčnem boju. Udeleženci bojkota morajo imeti določeno tržno moč, čeprav sodišče ni navedlo, da mora biti ta tržni delež tako visok, kot je to določeno v Shermanovem Actu pod paragrafom 2. V obravnavani zadevi je TRU svojega neposrednega konkurenta skušal spraviti v slabši položaj s tem, da je prisilil dobavitelje, da ne dostavljajo klubom artiklov, ki so jih potrebovali. Svoj cilj pa je dosegel s tem, da je prepričal dobavitelje k njihovem sodelovanju, namesto, da bi le-ti neodvisno tekmovali za prostor na trgovskih policah v različnih prodajalnah.223 Horizontalni sporazumi med konkurenti, vključno s skupinskim bojkotiranjem, ostajajo protipravni »per se« v smislu pogojev, ki jih je sodišče uporabilo v zadevi Northwest Stationers. Obravnavani primer zadostuje kriterijem, ki jih je sodišče uporabilo v zadevi Northwest Stationers, zaradi česar ni potrebno preverjati tržnega položaja udeležencev in ekonomskih učinkov. Kriteriji, ki izhajajo iz zadeve Northwest Stationers pa so, da je podjetje, ki izvaja bojkot, onemogočilo dobavo ali drugo tržno nujnost, ki jo potrebuje bojkotirano podjetje, da ima takšno podjetje dominantni položaj na trgu, pri čemer termin dominantni položaj ni definiran v skladu s protikonkurenčnim monopolnim oz. prevladujočim položajem, prav tako pa bojkot ne more biti opravičen z argumenti, da je bil vzpostavljen, da bi povečal splošno učinkovitost. V obravnavani zadevi je, ne glede za kakšen tržni delež TRU-ja je v tem primeru šlo, bilo očitno, da je imel bojkot izjemen učinek na trg s tem, ko je povzročil, da je 10 večjih proizvajalcev igrač zmanjšalo dobavo svojih artiklov, s čimer je to zmanjšanje dobave zaščitilo TRU, da mu ni bilo potrebno nižati cen, ki bi se približale cenam warehouse klubov.224 TRU kot »hub« udeleženec je v tem primeru nastopal kot koordinator horizontalnih sporazumov med številnimi proizvajalci igrač. Sporazumi so imeli obliko vertikalnih sporazumov med TRU in določenim proizvajalcem, v katerem je vsak od proizvajalcev sprejel zavezo, da bo omejil distribucijo svojih produktov nizkocenovnim klubom, pod pogojem, da bodo enako storili tudi ostali proizvajalci. Skrb in nadzor, da so ostali proizvajalci spoštovali takšen dogovor je izvajal TRU, s čimer je s svojim zavestnim ravnanjem omogočal izvajanje horizontalnega sporazuma. Obravnavani primer, po mnenju avtorjev Falls/Saravia,225 kaže na dejstvo, da sicer gre za »hub and spoke« sporazum, vendar pa se učinki takšnega sporazuma ne kažejo toliko na trgu horizontalnih udeležencev, ampak se kažejo predvsem na trgu vertikalnega udeleženca, ki je s svojim organiziranjem bojkota želel ohraniti dominantni položaj na trgu ter odstraniti konkurenta. S takšnim sporazumom so horizontalni udeleženci pridobili zelo malo, saj je bila edina korist, ki je za njih iz takšnega sporazuma lahko izhajala, ta, da niso izgubili TRU-ja kot svojega pogodbenega partnerja, medtem ko so se s svojim ravnanjem odrekli prodaji preko Warehouse klubov.

223 Sodba U. S. Courts of Appeals, seventh Circuit, zadeva No. 98-4107 Toys R Us, Inc. vs F.T.C., tč. II odstavek 7, 8, 10. 224 Sodba U. S. Courts of Appeals, seventh Circuit, zadeva No. 98-4107 Toys R Us, Inc. vs F.T.C., tč. II odstavek 11, 13. 225 Falls/Saravia, str. 11.

60

4.4 Sodna praksa Sodišča EU 4.4.1 Primer: AC Treuhand AG I226 V obravnavani zadevi se je kartel začel leta 1971, ko so trije proizvajalci organskih peroksidov sklenili pisni kartelni sporazum. Njegov namen je bil predvsem ohranjati tržne deleže teh proizvajalcev in uskladiti njihova zviševanja cen. Udeleženci kartela so se redno srečevali za prilagoditev izvajanja sporazuma. V okviru kartela je bila družbi AC-Treuhand AG na podlagi pogodb o opravljanju storitev, sklenjenih s kartelnimi udeleženci, naložena obveznost predvsem hraniti nekatere tajne dokumente o kartelu, kot je osnovni sporazum iz leta 1971, zbirati in obdelovati določene podatke o trgovinski dejavnosti članov kartela ter takšne podatke sporočati članom kartela. Prav tako je družba AC Treuhand morala opravljati še druga logistično-administrativna dela, ki so se nanašala na organizacijo srečanj članov kartela. Za to nalogo je vsebinsko najbolj pomemben tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev načela zakonitosti v kazenskem pravu (nullum crimen, nulla poena sine lege). Tožeča stranka, družba AC Treuhand, je v tem delu zatrjevala, da ni kršila člena 101(1) PDEU, ker je samo sostorilec pri kartelu, ki se ne kaznuje. V bistvu je izpodbijala pomen, ki ga Komisija v izpodbijani odločbi pripisuje njeni dejavnosti v kartelu, saj kot svetovalno podjetje in zastopnik, ki je moral spoštovati navodila članov kartela in opravljati tajniške storitve za člane kartela, večina teh nalog ni bila povezana s kartelom. Družba AC Treuhand je bila v pogodbenem odnosu s člani kartela. Ob tem ni imela nobene povezave s člani kartela v smislu protikonkurenčnega cilja, saj je šlo samo za pogodbe o opravljanju storitev, t. i. „pogodbami o zastopstvu“. Na podlagi takšnih pooblastil in navodil članov kartela je izvajala administrativno tehnična in logistična dela, kot je npr. pripravljanje in analiziranje statističnih podatkov, organiziranje sestankov članov kartela, pri čemer je pri delu srečanj tudi sodelovala itd. Pri tem je navedla, da ni poznala vsebine sestankov članov kartela, je pa povrnila potne stroške članom kartela in hranila tajne dokumente, ki naj bi vsebovali tudi prepovedano vsebino.227 V celoti je zavračala odgovornost za sodelovanje v kartelu. Pri tem je izhajala iz dejstva, da čeprav je bila njena dejavnost v povezavi s kartelom, v smislu logistično administrativno tehničnih storitev, ki jih je nudila članom kartela, se sicer lahko šteje samo kot sostorilec kartela, ki se ne more kaznovati in je ni mogoče obravnavati kot podjetje ali podjetniško združenje, ki je pravi storilec kršitve, kot to določa 101(1) PDEU. Glede na prepoved iz člena 101(1) PDEU in načela zakonitosti je v svoji tožbi izpostavila pravno vprašanje razlikovanja med podjetjem, ki je pravi storilec kršitve, in podjetjem, ki je sostorilec, ki se ne more kaznovati. V tej zadevi se je sodišče najprej posvetilo jezikovni razlagi člena 101(1) PDEU. Pri tem je izhajalo iz dejstva, da iz sodne prakse še ni izhajala odločitev o izpostavljenem vprašanju, torej ali termina sporazum in podjetje, ki sta določena v členu 101(1) PDEU, temeljita na t. i. enotnem razumevanju, ki zajema vsa podjetja, ki so kakor koli pripomogla h kršitvi pravil konkurence, ne glede na gospodarsko dejavnost, katero običajno izvajajo oz., kot je izpostavila na t. i. bipolarnem razumevanju, po katerem obstajajo razlike med podjetji, ki so storilci, in podjetji, ki so sostorilci kršitve.228 Torej je šlo za pravno vprašanje »ali mora kartel obstajati v posebnem sektorju dejavnosti, celo na istem trgu proizvodov ali storitev, tako da 226 Zadeva T 99/04, AC Treuhand AG v Komisiji, ECLI:EU:T:2008/256. 227 Zadeva T 99/04, AC Treuhand AG v Komisiji, ECLI:EU:T:2008/256, tč. 61–63. 228 Zadeva T 99/04, AC Treuhand AG v Komisiji, ECLI:EU:T:2008/256, tč. 112–117.

61

samo podjetja, ki delujejo v tem sektorju kot konkurenti, ponudniki ali povpraševalci, lahko usklajujejo svoje ravnanje kot podjetja, ki so sostorilci kršitve.« V zvezi s tem je sodišče navedlo, da določilo 101(1) PDEU ne zajema samo horizontalnih sporazumov med podjetji, ki opravljajo svojo dejavnost na istem relevantnem trgu, ampak velja tudi za vertikalne sporazume, ki zajemajo usklajevalna ravnanja med podjetji, ki delujejo na različnih ravneh proizvodne in/ali distribucijske verige in opravljajo svojo dejavnost tudi na drugih trgih. Pri tem je izpostavilo tudi okoliščino, ki izhaja iz sodne prakse, da je dovolj, da se s prepovedanim sporazumom, da bi ga zajela prepoved iz člena 101(1) PDEU, omejuje konkurenco tudi na sosednjih in/ali nastajajočih trgih, na katerih vsaj eno od sodelujočih podjetij v sporazumu ni prisotno. Ob tem sodišče opozori tudi na v sodni praksi uporabljen termin skupna volja, da bosta na trgu delovali na določen način, ali izraz skupne volje članov kartela o njihovem ravnanju na skupnem trgu, ki poudarja element skupne volje, kar pa samo kaže na to, da člen 101(1) PDEU ne zahteva popolnega ujemanja relevantnega trga, na katerem deluje podjetje, ki je storilec omejevanja konkurence, in trga, na katerem naj bi se to omejevanje izvajalo. Sodišče je napravilo sklep, da vsako omejevanje konkurence na notranjem trgu lahko spada med „sporazume med podjetji“ v smislu člena 101(1) PDEU. To ugotovitev potrjuje merilo obstoja sporazuma, katerega namen je omejevanje konkurence na skupnem trgu. Slednje vsebinsko pomeni, da podjetje lahko krši prepoved iz člena 101(1) PDEU, kadar je namen njegovega ravnanja, kot je usklajeno z ravnanjem drugih podjetij, omejevati konkurenco na določenem upoštevnem trgu znotraj skupnega trga, ne da bi to nujno predpostavljalo, da tudi samo deluje na navedenem upoštevnem trgu. Iz navedenega torej izhaja, da se z dobesedno razlago izraza „sporazumi med podjetji“ ne zahteva ozka razlaga pojma storilca kršitve, za katero se je zavzemala družba AC Treuhand.229 Ključen pri tej ugotovitvi je subjektivni element, namen udeleženca omejevati konkurenco. Družba AC Treuhand je v nadaljevanju izpostavila, tudi okoliščino, da pojem storilca kršitve nujno pomeni, omejevanje njegove poslovne samostojnosti glede na konkurente in s tem kršitev zahteve po samostojnosti, ki je temelj člena 101(1) PDEU. Na podlagi le-te mora gospodarski subjekt določiti svojo poslovno politiko samostojno. Poleg tega v sodni praksi obstaja tudi razlika med obstojem sporazuma, ki predstavlja omejevanje konkurence v smislu člena 101(1) PDEU, in enostranskim ukrepom podjetja, iz katerega izhaja namen vsiliti določeno ravnanje drugim podjetjem. Omejevanje konkurence mora izvirati iz zadostno izkazanega izraza usklajene volje vpletenih podjetij glede izvajanja posameznega ravnanja. Tako je mogoče zaključiti, da načelo samostojne določitve poslovne politike ni neposredno povezano z vprašanjem, ki v obravnavanem primeru ni pomembno, in sicer ali podjetja, ki omejujejo svojo poslovno svobodo, delujejo v istem sektorju dejavnosti ali ne, ali na istem upoštevnem trgu, ampak predvsem s pojmoma usklajeno ravnanje in sporazum, saj se pri teh pojmih zahteva dokaz zadostno jasnega in natančnega izraza skladnosti volje vpletenih podjetij.230 Z vidika takšne razlage omejevanja konkurence tako ni mogoče izključiti, da lahko podjetje sodeluje pri izvajanju omejevanja, čeprav ne omejuje svoje svobode delovanja na trgu, na katerem predvsem deluje. Vsaka drugačna razlaga člena 101(1) PDEU bi lahko predstavljala negiranje njegovega namena in glavnega cilja, zagotoviti ohranjanje neizkrivljene konkurence na skupnem trgu. Drugačna razlaga namreč ne bi omogočala pregona dejavnega prispevanja podjetja k 229 Zadeva T 99/04, AC Treuhand AG v Komisiji, ECLI:EU:T:2008/256, tč. 123. 230 Zadeva T 99/04, AC Treuhand AG v Komisiji, ECLI:EU:T:2008/256, tč. 124–126.

62

omejevanju konkurence samo zato, ker ta prispevek ne izhaja iz gospodarske dejavnosti, ki spada na upoštevni trg, na katerem se to omejevanje izvaja ali naj bi se izvajalo. Samo, če je vsako podjetje lahko odgovorno v smislu člena 101(1) PDEU, je mogoče zagotoviti polni učinek temu členu, saj se z njim omogoča pregon in kaznovanje nastajanja novih oblik sporazumevanja, preko podjetij, ki ne sodelujejo na trgih, kjer gre za omejevanje konkurence. Sodišče je na podlagi takšnih razlogov sprejelo sklep, da se s terminom sporazumi med podjetji z vidika namena člena 101(1) PDEU potrjuje obstoj pojmov kartela in podjetja, ki je storilec kršitve, ter zato ni razlike med sektorjem ali trgom, na katerem delujejo obravnavana podjetja. Prav tako je bilo v zvezi z obravnavanim sodelovanjem družbe AC Treuhand pomembno tudi dejstvo, da je s svojo tehnično podporo sodelovala pri enotnem sporazumu, ki je zajemalo vse kršitve, ki so se dogajale v določenem času. S svojim ravnanjem je prispevala k skupnim ciljem, za katere so si prizadevali vsi sodelujoči, in prav tako je vedelo za stvarna ravnanja, ki so jih načrtovala ali izvajala druga podjetja pri doseganju istih ciljev oz. jih je lahko razumno predvidelo in je bilo pripravljeno sprejeti tveganje, saj je navsezadnje v svojih prostorih tudi hranila sporazum, podpisan s strani udeležencev kartela. Tudi v zvezi s tem se lahko izpostavi, da bi lahko družbi AC Treuhand očitali, ko je nadaljevala z izvajanjem svoje dejavnosti, kljub vedenju, da podpira udeležence kartela, tiho odobravanje nezakonite pobude brez javnega zavračanja njene vsebine ali brez njene prijave upravnim organom in s tem spodbujanje nadaljevanja kršitve in oteževanje njenega odkritja. Tako je bila nedvomno soudeležena v kartelu in je z njene strani šlo za opustitveni način udeležbe pri kršitvi, ki je torej takšna, da na njeni podlagi v okviru enotnega sporazuma nastane odgovornost podjetja. Poleg tega iz omenjene sodbe izhaja še kako pomembna ugotovitev osebne odgovornosti podjetja, ki je sodelovalo v kartelu in njeno ravnanje ni tako obsežno ter tudi ne tako intenzivno kot sodelovanje drugih udeležencev kartela. Sodna praksa SEU določa, da čeprav so sporazumi in usklajena ravnanja iz člena 101(1) PDEU nastali s sodelovanjem večih podjetij in so vsa sostorilci, je njihovo sodelovanje lahko različnih oblik, to pa se nanaša na značilnosti zadevnega trga in položaj vsakega podjetja na tem trgu, ciljev in načinov izvajanja sporazuma. Okoliščina, da podjetje sodeluje pri kršitvi na svoj način, ne more biti dovolj za izključitev njegove odgovornosti za celotno kršitev, kar vključuje tudi ravnanja, ki so jih prispevala druga sodelujoča podjetja, vendar imajo isti cilj ali isti protikonkurenčni učinek.231 Zato je bilo za obravnavani primer potrebno tudi upoštevati, da podjetje ni sodelovalo pri vseh elementih kartela oz. je imelo manjšo vlogo pri dejanjih, pri katerih je sodelovalo, kar pa ne pomeni, da ni storilo kršitve. Omejen obseg sodelovanja podjetja ne more povzročiti dvoma o njegovi osebni odgovornosti za celotno kršitev, lahko pa vpliva na presojo njegovega obsega ali teže in torej posledično na določitev ravni kazni.232 Glede pogojev odgovornosti sostorilcev v »hub and spoke« sporazumih je obravnavana sodba pomembna z vidika odgovora na vprašanje, ali so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni objektivni in subjektivni pogoji, s katerimi je mogoče dokazati odgovornost družbe AC

231 Zadeva T 99/04, AC Treuhand AG v Komisiji, ECLI:EU:T:2008/256, tč. 127–131, glej tudi zadeva C 49/92 Anic Partecipazioni proti Komisiji, ECLI:EU:C:1999:356. 232 Zadeva T 99/04, AC Treuhand AG proti Komisiji, ECLI:EU:T:2008:256, tč. 132, glej tudi zadeva C 49/92 Anic Partecipazioni proti Komisiji, ECLI:EU:C:1999:356, tč. 90, zadeva C 204/00 P Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, tč. 86, ECLI:EU:C:2004:6, in zadeva C 189/92 Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, tč. 145, ECLI:EU:C:2005:408.

63

Treuhand s tem, ko se ji pripišejo kršitve drugih udeleženih podjetij. V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da mora za to, da se podjetju lahko pripiše celotna kršitev po eni strani to podjetje podredno prispevati k zadevnemu omejevanju konkurence, po drugi strani pa, da je izpolnjen subjektivni pogoj glede izraza volje tega podjetja v zvezi s tem. Ne glede na vprašanje, ali je bila tožeča stranka podpisnica kartelnih sporazumov in ali so bile pogodbe o opravljanju storitev sestavni del kartela v širšem pomenu, je sodišče v tej sodbi ugotovilo, da se je izkazalo, da je družba AC Treuhand dejavno pripomogla k izvajanju tega kartela. Ob tem je torej obstajala dovolj jasna in odločilna vzročna zveza med dejavnostjo te družbe in omejevanjem konkurence na upoštevnem trgu. Glede obravnavanega primera izpostavlja Odudu233 da iz evropske sodne prakse ni razvidno, ali je poleg prenosa poslovne informacije, ki jo opravi vertikalni udeleženec, potrebno še kakšno njegovo ravnanje, da bi slednjega obravnavali kot stranko »hub and spoke«

sporazuma. Ta primer ponuja nekaj usmeritev pri odgovoru na to vprašanje, čeprav v tej zadevi ne gre za klasični »hub and spoke« sporazum, saj družba AC Treuhand ni bila ne dobavitelj in tudi ne prodajalec na relevantnem trgu, ki je bil zajet s kartelnim sporazumom. Pomembno stališče, ki izhaja iz omenjene zadeve, je v tem, da je podjetje, ki posluje na drugem tržnem nivoju oz. posluje na nivoju, ki z relevantnim trgom, na katerem obstaja kartelni sporazum, nima ničesar skupnega, vsekakor še vedno obravnavano kot stranka horizontalnega sporazuma. To pa iz razloga, ker je z namenom sodeloval in s svojim ravnanjem prispeval k skupnemu cilju, ki so ga želeli doseči vsi udeleženci, hkrati pa se je zavedal protikonkurenčnega ravnanja ostalih udeležencev, ali bi jih vsaj lahko razumno predvidel ter je sprejel riziko udeležbe v takšnem ravnanju. Prav tako pa avtorja Whish/ Bailey navedeta, da omenjeni primer kaže na okoliščino, da sodelovanje v kartelnem dogovarjanju zajema kot udeleženca takšnega sporazuma tudi podjetje, ki ne sodeluje na trgu, kjer se kartelni sporazum izvršuje.234 Družba AC Treuhand je v obravnavanem primeru nastopala kot navidezni »hub« udeleženec, saj je tehnično skrbela, da so lahko horizontalni udeleženci nemoteno izvajali kartelni sporazum, kot je to bilo podobno v zadevi Hasbro235 in Replica Footbal Kits,236 kjer sta vertikalna udeleženca usklajevala in vodila uresničevanje prepovedanega horizontalnega sporazuma. Termin navidezni »hub« udeleženec se mi zdi primeren z vidika dejstva, ker družba AC Treuhand ni bila s svojo dejavnostjo neposredno del trga udeležencev kartela niti na vertikalnem nivoju. Vendar, ker je, ob polnem poznavanju dejstev in namerno, dala kartelu na razpolago svoje poklicno znanje in infrastrukturo, da bi od tega, vsaj posredno, imela dobiček v okviru izvajanja svojih storitev, s katerimi je bila vezana na udeležence kartela, je bila prav tako odgovorna za protikonkurenčno ravnanje. Družba AC Treuhand ni mogla prezreti oz. je očitno v okviru svoje poslovne dejavnosti poznala protikonkurenčni cilj kartela, h kateremu je dejavno pripomogla, pri čemer kaže na njeno protikonkurenčno ravnanje predvsem organizacija srečanj s protikonkurenčnim ciljem in izmenjava občutljivih informacij, pri kateri je dejavno sodelovala.237

233 Odudu, E-books, str. 2. 234 Whish & Bailey, str. 560. 235 Sodba Supreme Court of Judicature, Court of Appeal (Civil Divison) (2006) EWCA Civ. 1318, Case no. 2005/1071, 1074 in 1623, Argos Ltd, proti OFT in JJB Sports proti OFT. 236 Odločba Office of Fair Trading No. CA98/06/2003 Price-fixing of Replica Football Kit, 1 August 2003 (Zadeva CP/0871/01). 237 Zadeva T 99/04, AC Treuhand AG proti Komisiji, ECLI:EU:T:2008:256, tč. 151–156.

64

4.4.2 Primer: AC Treuhand AG II238 V obravnavani zadevi je bil ugotovljen obstoj protikonkurenčnih sporazumov in usklajenih ravnanj, ki so zajemali ozemlje EGP, in sicer v sektorju kositrnih stabilizatorjev kot tudi v sektorju epoksidiranega sojinega olja in estrov. Družba AC-Treuhand AG, ki je obravnavana že v prejšnjem primeru, je svetovalna družba, ki ponuja različne storitve, kot so npr. upravljanje in poslovodstvo švicarskih in mednarodnih poklicnih združenj, zvez in neprofitnih organizacij, zbiranje, obdelava in uporaba tržnih podatkov, predstavljanje tržne statistike in preverjanje predloženih številčnih podatkov pri udeležencih. Omenjena družba je bila na podlagi odločbe Komisije spoznana za odgovorno za sodelovanje pri celoti sporazumov in usklajenih ravnanj z določanjem cen, razdelitvijo trgov na podlagi prodajnih kvot, razdelitvijo strank ter izmenjavo poslovno občutljivih informacij, zlasti o strankah, proizvodnji in prodaji. Komisija je družbo AC-Treuhand spoznala za odgovorno za ključno vlogo, ki jo je izpolnjevala tako, da je proti plačilu organizirala sestanke za udeležence kartelnih sporazumov, na katerih je bila navzoča in dejavno sodelovala, zbirala podatke o prodaji na zadevnih trgih in jih dajala na voljo udeležencem, ponujala, ter v primeru napetih odnosov med udeleženimi podjetji ravnala kot mediator.239 Omenjena zadeva se praktično ne razlikuje od zadeve AC Treuhand I, dejanska razlika med njima je samo še v tem, da družba AC Treuhand v svojih prostorih, v tem primeru, ni hranila izvodov kartelnega sporazuma, kot ga je hranila v prejšnjem primeru. V vsem ostalem je bilo ravnanje in sodelovanje te družbe identično kot že prej omenjeno. Zadevo obravnavamo samo iz razloga celovite obravnave obeh primerov, saj so pravna vprašanja, ki so se v tem primeru postavila, praktično identična z vprašanji, ki so že bila obravnavana v zadevi AC Treuhand I in je nanje sodišče tudi v tem primeru identično odgovorilo, zaradi česar se v izogib ponavljanju v tem delu sklicujemo na že zapisano pod analizo v prejšnji točki. Iz zaključka omenjene sodbe izhaja, da je imela družba AC-Treuhand ključno vlogo, ki jo je – podobno pri obeh zadevnih kršitvah – imela s tem, da je proti plačilu organizirala več sestankov, na katerih je bila prisotna in na njih dejavno sodelovala, zbirala podatke o prodaji na zadevnih trgih in jih dajala na voljo članom kartela ter ob napetih odnosih med člani kartela nastopala kot mediator. Na podlagi takšnih ravnanj družbe AC-Treuhand je izkazano zavestno sodelovanje le-te, pri prizadevanjih udeležencev, s svojim ravnanjem prispevati, tako v zvezi s pogajanji kot v zvezi z nadzorom izvajanja obveznosti, ki so jih zadnje navedeni določili v okviru kartelov. Namen storitev, ki jih je opravila družba AC-Treuhand na podlagi pogodb o zagotavljanju storitev, je predstavljala zavestno izpolnjevanje zadevnih protikonkurenčnih ciljev, ki pa so bili določanje cen, razdelitev trgov in strank ter izmenjava poslovno občutljivih informacij. V teh okoliščinah, v nasprotju s trditvami družbe AC-Treuhand, tudi če so bile navedene pogodbe o zagotavljanju storitev formalno sklenjene ločeno od zavez, o katerih so se dogovorili člani kartela, in kljub dejstvu, da gre za svetovalno podjetje, ni bilo mogoče šteti, da njeno delovanje v vlogi svetovalnega podjetja pomeni zgolj postransko storitev, ki ni povezana z obveznostmi, ki so jih določili udeleženci kartela, in z omejevanjem konkurence, ki je posledica tega sporazuma.240 238 Zadeva C 194/14 AC Treuhand proti Komisiji, ECLI:EU:C:2015:717. 239 Zadeva C 194/14 AC Treuhand proti Komisiji, ECLI:EU:C:2015:717, tč. 9. 240 Zadeva C 194/14, AC Treuhand proti Komisiji, ECLI:EU:C:2015:717, tč. 29–32 in 35–39.

65

Glede obravnavane zadeve je zanimiv komentar avtorjev Busscher, Herz in Vedder,241 ki so navedli, da gre v primeru AC Treuhand II za najkrajšo sodbo SEU iz konkurenčnega prava, saj se pravno pravilo, ki iz nje izhaja, lahko povzame samo iz tč. 36. S tem v zvezi avtorji izražajo predvsem kritičnost, ki se nanaša na odločitev sodišča, ko je zavrnilo argumentacijo družbe AC Treuhand glede načela zakonitosti in predvidljivosti določbe 101(1) člena PDEU, da le-ta ne more veljati za podjetja, ki na karteliziranem trgu ne sodelujejo in niso pravi sostorilci. Ravno v zvezi s tem dejstvom je sodba najbolj sporna, saj sodišče navede, da v kolikor družbe AC Treuhand ne bi štelo za udeleženca kartela, potem ne bi bilo mogoče preprečiti aktivnega prispevanja k omejevanju konkurence. Takšna odločitev sodišča pa je, po mnenju avtorjev, zelo sporna z vidika dejstva, da si je sodišče neutemeljeno prevzelo vlogo zakonodajalca, in je samo razširilo termin sostorilstva v kartelu iz razloga učinkovitosti določbe 101(1) člena PDEU, kar je v nasprotju z načelom zakonitosti. Sodišče bi takšno odločitev o tem, ali je v člen 101(1) PDEU potrebno vključiti takšne sostorilce, ki na karteliziranem trgu ne sodelujejo, prepustiti zakonodajalcu. 4.4.3 Primer: Eturas in ostali242 V obravnavani zadevi je bila družba Eturas imetnica izključnih pravic spletnega programa E-turas in tudi njegova skrbnica. Program je predstavljal skupni sistem za spletno rezervacijo potovanj. Potovalnim agencijam je omogočal, da na svojem spletnem mestu ponujajo prodajo potovanj po enotnem načinu rezervacije. Licenčna pogodba družbe Eturas ni pooblaščala, da bi lahko sama kot skrbnik spreminjala cene, ki so jih potovalne agencije, ki uporabljajo navedeni sistem, določile za svoje storitve.243 Potovalne agencije so imele v programu svoj osebni elektronski račun, s katerim so se lahko povezale z uporabo gesla, ki jim je bilo dodeljeno ob sklenitvi licenčne pogodbe. V tem računu so imele potovalne agencije dostop do pošte rezervacijskega sistema, ki je deloval kot elektronska pošta. Na ta način poslana sporočila so se prebirala kot elektronska sporočila, zato jih je moral naslovnik najprej odpreti. Družba Eturas je preko interne pošte tega programa, vsaj dvema od zadevnih potovalnih agencij, poslala sporočilo, s katerim je znižala popust za spletne rezervacije potovanj na od 0 do 3%. Iz vsebine njenega sporočila je izhajalo, da je omenjeno znižanje popusta od 0–3% posledica ocene stališč, predlogov in želja samih potovalnih agencij, v zvezi z uporabo stopnje popusta za spletne rezervacije potovanj. Kakor je bilo poudarjeno v sporočilu, naj bi to zadevno znižanje popusta pripomoglo k ohranitvi zneska provizije in normalizaciji konkurenčnih razmer. Pri tem pa je iz sporočila izrecno izhajalo opozorilo potovalnim agencijam, ki so ponujale popuste po stopnji, višji od 3%, da bo njihova višja stopnja samodejno znižana na 3%. Tej okoliščini so se morale potovalne agencije same primerno prilagoditi. Po oddaji tega sporočila so bila na spletnih mestih osmih potovalnih agencij objavljena oglaševalska sporočila o samo 3% popustu potovanja iz ponudbe, prav tako pa se je pri rezervaciji odprlo okno z obvestilom o triodstotnem popustu na izbrano potovanje. Litovski urad za varstvo konkurence je v preiskavi ugotovil, da so morale zadevne potovalne agencije, ki so še vedno lahko ponujale višje popuste od 3%, zaradi tehničnih sprememb programa E-turas po sporočilu za priznanje višjega popusta izpolniti dodatne tehnične formalnosti. Na podlagi postopka je pristojni litovski urad za varstvo konkurence ugotovil, da

241 Busscher, Herz, Vedder, The shortest competition judgement ever, AC Treuhand II, European Law Blog, News and comments on EU Law, z dne 9. 11. 2015, http://europeanlawblog.eu/?p=2978. 242 Zadeva C 74/14, Eturas proti Komisiji, ECLI:EU:C:2016:42, tč. 5–6. 243 Zadeva C 74/14, Eturas proti Komisiji, ECLI:EU:C:2016:42, tč. 5–6.

66

je 30 potovalnih agencij in družba Eturas sodelovalo pri protikonkurenčnem ravnanju v zvezi s popusti za rezervacije preko tega programa. Začetek protikonkurenčnega ravnanja pa je predstavljalo sporočilo o znižanju popustov, saj se je na ta dan vzpostavilo samodejno omejevanje stopnje popusta. Iz odločbe litovskega organa za konkurenco je izhajalo, da so potovalne agencije, ki so uporabljale ta rezervacijski sistem v zadevnem obdobju in ki niso izrazile nasprotovanja vsebini sporočila, odgovorne za kršitev pravil o konkurenci, saj so lahko razumno sklepale, da tudi preostali horizontalni udeleženci tega sistema svoje popuste omejujejo na največ 3%, pri čemer naj bi med njimi obstajal horizontalni sporazum. To dejstvo je litovski urad za varstvo konkurence napeljalo na sklep, da so se agencije medsebojno obvestile o stopnji popusta, ki so ga nameravale uporabiti v prihodnosti, in so tako posredno sklenile sporazum o usklajenem ravnanju na relevantnem trgu – horizontalni sporazum. Na podlagi teh ugotovitev je urad obravnaval ravnanje navedenih agencij na upoštevnem trgu kot usklajeno ravnanje, pri tem pa ugotovil, da je družba Eturas, čeprav na upoštevnem trgu ni bila dejavna, to ravnanje omogočila in tako ravnala kot »hub« udeleženec. Pri tem je potrebno izpostaviti, da je urad potovalni agenciji, ki ga je obvestila o tej kršitvi, na podlagi programa prizanesljivosti odobril imuniteto pred globo.244 Kar zopet potrjuje dejstvo, da se je obravnavani sporazum vsebinsko obravnaval kot horizontalni sporazum. Ključen očitek urada za varstvo konkurence v obravnavani zadevi je ta, da je rezervacijski sistem družbe Eturas udeleženim potovalnim agencijam omogočal usklajevanje njihovih dejanj in zaradi njega ni bilo več treba sklicevati sestankov. Potovalne agencije so ravno zaradi uporabe tega sistema, brez neposrednega stika, lahko dosegle „soglasje volj“ o omejitvah popustov in tako sklenile horizontalni sporazum, prav tako pa je predstavljal neobstoj nasprotovanja omejitvi popustov privolitev vanjo, s tem pa so potovalne agencije medsebojno druga drugi posredno sporočile, da uporabljajo popuste po omejeni stopnji. S tem je bila odpravljena vsakršna negotovost med njimi v zvezi s stopnjami uporabe popustov. V obravnavanem primeru je šlo za dve pravni vprašanji, o katerih je odločalo SEU kot o predhodnih vprašanjih, pri čemer jih je bilo potrebno obravnavati skupaj. Slednji sta pomembni z vidika obstoja domneve vzročnosti, v smislu ali je treba člen 101(1) PDEU razlagati tako, da, kadar skrbnik informacijskega sistema, ki potovalnim agencijam omogoča prodajo potovanj na njihovem spletnem mestu po enotnem načinu rezervacije, tem gospodarskim subjektom po osebni elektronski pošti pošlje sporočilo, s katerim jih obvesti, da bodo popusti za proizvode, ki se prodajajo preko tega sistema, odslej omejeni in da bodo po posredovanju tega sporočila v zadevni sistem vnesene tehnične spremembe, potrebne za izvajanje tega ukrepa, se lahko za te gospodarske subjekte šteje, da so vedeli ali bi morali vedeti za navedeno sporočilo in da so v primeru neobstoja vsakršnega nasprotovanja takemu ravnanju sodelovali pri usklajenem ravnanju v smislu navedene določbe.245 Kot že omenjeno zgoraj, je družba Eturas kot skrbnik zadevnega informacijskega sistema in kot »hub« udeleženec potovalnim agencijam »spokes-om«, ki so uporabljale ta sistem, poslala sporočilo. S takšnim sporočilom je skušala doseči skupno usklajeno protikonkurenčno ravnanje, to sporočilo pa se je lahko prebralo le v rubriki „informativna sporočila“ v zadevnem informacijskem sistemu in na katerega te agencije niso izrecno odgovorile. Prav tako je bila po poslanju sporočila s strani družbe Eturas uvedena tehnična omejitev, ki je 244 Zadeva C 74/14, Eturas proti Komisiji, ECLI:EU:C:2016:42, tč. 7, 10–16, 19. 245 Zadeva C 74/14, Eturas proti Komisiji, ECLI:EU:C:2016:42, tč. 26.

67

popuste za rezervacije v sistemu omejila na 3%. Zaradi te omejitve potovalne agencije sicer niso bile omejene pri ponudbi višjih popustov svojim strankam, vendar so zaradi nje vseeno morale opraviti več dodatnih tehničnih formalnosti za zagotovitev višjega procenta popusta. Te izpostavljene okoliščine lahko kažejo, da je prišlo do uskladitve med potovalnimi agencijami kot horizontalnimi udeleženci, ki so vedele za vsebino sporočila iz postopka v glavni stvari in zato je zanje mogoče šteti, da so tiho privolile v tako skupno protikonkurenčno ravnanje, če sta izpolnjena dva konstitutivna elementa usklajenega ravnanja (usklajevanje in ravnanje na trgu ter vzročna zveza med njima). Šele na podlagi presoje dokazov predložitvenega sodišča je mogoče za potovalno agencijo šteti, da je sodelovala v tem usklajevanju od trenutka, ko je izvedela za to vsebino.246 Pri tem je ključno dejstvo, za ugotovitev obstoja protikonkurenčnega ravnanja, vedenje potovalne agencije oz. njena seznanitev z vsebino sporočila. Ob tem pa velja tudi nasprotno, in sicer, če ni mogoče dokazati, da je potovalna agencija vedela za to sporočilo, na njeno sodelovanje v usklajevanju ni mogoče sklepati le zaradi obstoja tehnične omejitve, vnesene v sistem, ki jo je opravila družba Eturas, če to ni podprto z drugimi objektivnimi in skladnimi indici, da je tiho privolila v protikonkurenčno ravnanje. Ob tem sodišče tudi poudari, da lahko potovalna agencija domnevo, da je sodelovala v usklajenem ravnanju, ovrže s tem, da dokaže, da se je od tega ravnanja javno distancirala ali da ga je naznanila upravnim organom. Ker pa v tem primeru ne gre za tajni sestanek, javno distanciranje ali naznanitev upravnim organom nista edina načina, da potovalna agencija ovrže domneve o svojem sodelovanju pri kršitvi, ampak je mogoče v ta namen predložiti tudi druge dokaze, kot je npr. jasno in izrecno nasprotovanje pri skrbniku, pri družbi Eturas. Dodaten način za ovrženje domneve v tem postopku je tudi možnost, da potovalne agencije ovržejo domnevo vzročnosti z dokazom sistematične uporabe popustov, ki presega 3% omejitev. Odgovor SEU na izpostavljeni pravni vprašanji je bil torej takšen, da se lahko v tem primeru za potovalne agencije šteje, da so od trenutka, ko so izvedele za sporočilo, ki ga je poslal skrbnik sistema, sodelovale pri usklajenem ravnanju v smislu navedene določbe, če se od tega ravnanja niso javno distancirale, če tega ravnanja niso naznanile upravnim organom ali če niso predložile drugih dokazov za ovrženje te domneve, kot npr. dokaza o sistematični uporabi popusta, ki presega zadevno omejitev. Ob tem je potrebno poudariti, da načelo domneve nedolžnosti nasprotuje temu, da bi predložitveno sodišče zgolj samo posredovanje tega sporočila štelo za zadosten dokaz za ugotovitev, da so njegovi naslovniki vedeli ali bi morali vedeti za njegovo vsebino.247 Kakor izhaja iz mnenja avtorja Modralla,248 obravnavani primer vzpostavlja elemente, ki naj bi jih uporabljali uradi za varstvo konkurence pri ugotavljanju obstoja usklajenega ravnanja na podlagi poslovanj preko interneta. Sodišče potrdi uporabo pravnih domnev, kot je domneva, da se je udeleženec sporazuma zavedal protipravnosti ravnanja in da je privolil v takšno ravnanje, pod pogojem, da imajo udeleženci takšnega dogovarjanja možnost izpodbijati takšni domnevi. Sodba bo zelo verjetno pripomogla uradom za varstvo konkurence ugotoviti usklajena ravnanja med uporabniki online platfom, kjer ni neposrednih srečanj in

246 Zadeva C 74/14, Eturas proti Komisiji, ECLI:EU:C:2016:42, tč. 33, 34, 42–44, glej tudi Zadevo C 634/13 P Total Marketing Services proti Komisiji, EU:C:2015:614, točki 23 in 24. 247 Zadeva C 74/14, Eturas proti Komisiji, ECLI:EU:C:2016:42, tč. 45, 46, 48–50. 248 Modrall Jay, Eturas Judgement On Proving Illegal Concerted Behaviour in Online Commerce, z dne 1. 3. 2016, http://www.complawblog.com/eturas-judgement-online-commerce/.

68

medsebojne neposredne komunikacije. V praksi to pomeni, da je sodišče s to sodbo vzpostavilo spodbudo, če že ne dolžnosti, uporabnikom takšnih platform, ravnati pri uporabi le-te z zadostno skrbnostjo, pri čemer so dolžni v aktivni obliki zavrniti kakršno koli ravnanje ali informacijo, ki bi predstavljala sum, da obstoji protikonkurenčno ravnanje. S takšno sodbo pa je SEU samo okrepilo svojo odločitev v zadevi AC Treuhand I in II,249 v kateri je kot sostorilca zajelo udeleženca podjetje, ki je bilo aktivno na trgu, kjer je obstajal kartel. Podobno v tem primeru velja tudi za družbo Eturas. Kakor izhaja iz komentarja Luce Villanija,250 omenjena odločba izpostavlja okoliščino, da bodo morala podjetja pri izmenjavi informacij s konkurenti ravnati zelo skrbno. To pomeni, da tudi takrat, ko ne prihaja do izmenjave informacij na podlagi sporazuma med udeleženci, bodo morali biti slednji pozorni na dogajanje na internetnih povezavah in s tem v zvezi tudi sprejeti določen zaščitne ukrepe v smislu takojšne in primerne zavrnitve prejetih informacij, da bi se lahko zaščitili pred odgovornostjo za morebitne kršitve konkurenčnega prava. Obravnavani primer je pomemben z vidika odgovornosti »hub« udeleženca v toliko, da pokaže, kakšno pomembno vlogo ima v odnosu »hub and spoke« sporazumov »hub« udeleženec. Iz tega postopka je moč zaključiti njegovo ključno vlogo v takšnih sporazumih, saj je lahko že njegovo, tudi enostransko dejanje, povzročilo sum, da obstaja na horizontalnem nivoju potovalnih agencij horizontalni sporazum oz. usklajeno ravnanje. Čeprav iz omenjene sodbe vsekakor izhaja, da enostransko dejanje »hub« udeleženca očitno ne more zadoščati za obstoj »hub and spoke« sporazumov, je v teh primerih ključno, da morajo »spokes-i« ravnati aktivno in se upreti takšni posredovani informaciji, s takojšnjo, javno zavrnitvijo prejema le-te in izraziti protest zoper njo ali celo ravnanje prijaviti pristojnim organom. Prav tako se ekskulpirajo tudi s tem, da v kolikor so bili seznanjeni z vsebino informacije, da dejansko tudi ravnajo proti vsebini te posredovane informacije. Obstaja torej domneva o obstoju kršitve v kolikor niso predloženi dokazi o ekskulpaciji. 4.4.4 Primer: T-Mobile Netherlands BV251 V tem obravnavanem primeru je šlo za enkratni sestanek predstavnikov operaterjev, ki ponujajo mobilne telekomunikacijske storitve na nizozemskem trgu. Na njem je bilo obravnavano znižanje standardnih provizij pogodbenih trgovcev za naročniške pogodbe. Nizozemski urad za varstvo konkurence (NMa) je v svoji odločbi ugotovil, da so podjetja Ben, Dutchtone, KPN, O2 (Netherlands) in Libertel-Vodafone med seboj sklenila sporazume oziroma, da so usklajevala svoje ravnanje. Ob tem se je postavilo predhodno vprašanje nizozemskemu sodišču, in sicer, ali je bilo posredovanje informacij o naročniških pogodbah, ki je bilo izmenjano na tem sestanku, namenjeno omejevanju konkurence in ali nizozemski urad za varstvo konkurence utemeljeno ni preučil posledic usklajenega ravnanja ter ali je podana vzročna zveza med tem usklajevanjem in ravnanjem zadevnih operaterjev na trgu. Pri tem vprašanju je poudarek na tem, da se takšno usklajeno ravnanje ne nanaša niti na potrošniške cene, ki jih uporabljajo zadevna podjetja, niti na tarife naročniških pogodb, ki jih navedeni operaterji zaračunajo

249 Zadeva C 194/14, AC Treuhand proti Komisiji, ECLI:EU:C:2015:717 in zadeva T 99/04, AC Treuhand AG proti Komisiji, ECLI:EU:T:2008:256. 250 Villani Luca, The E-turas Case, When concerted practice meet tehnology, eurojus.it rivista, z dne 4. 2. 2016, http://rivista.eurojus.it. 251 Zadeva C 8/08, T-mobile Netherldands BV v Raad van bestur van de Nederlandse Mededingingsautoriteit C 8/08, ECLI:EU:C:2009:343.

69

končnim uporabnikom, temveč se je nanašalo na provizijo, ki jo nameravajo ti operaterji plačati za storitve, ki jih zanje opravljajo pogodbeni trgovci, to pa je posledično pomenilo, da ni mogoče šteti, da je neposredni cilj usklajenega ravnanja določitev cen naročniških pogodb na maloprodajnem trgu. Prav tako iz obrazložitve predloženega predhodnega vprašanja izhaja dvom ali se domneva vzročnosti med usklajevanjem in ravnanjem, v primeru nadaljnjega poslovnega sodelovanja med udeleženci, uporabi tudi le če temelji na enem sestanku. Sodišče se tudi sprašuje, ali je v skladu s pravom Skupnosti dolžno uporabiti to domnevo kljub različnim nacionalnim določbam na področju izvedbe dokazov in ali se taka domneva uporabi v situacijah, ko je podlaga za dogovor samo en sestanek. V tej zadevi so se obravnavala tri predhodna vprašanja glede katerih sta posredno za to nalogo pomembni samo dve, in sicer, kakšna so merila za uporabo 101(1) člena PDEU, s katerimi se presoja ali je cilj usklajenega ravnanja preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence ter ali se pri uporabi pojma usklajeno ravnanje domneva vzročne zveze med usklajevanjem in ravnanjem na trgu uporabi tudi, če je uskladitev enkratna in gospodarski subjekt, ki je udeležen pri usklajevanju, ostane dejaven na trgu, ali je potrebno da gre za usklajevanje v daljšem obdobju. Znotraj teh vprašanj pa je obravnavano tudi vprašanje izmenjave informacij med konkurenti, ki pa je za obstoj »hub and spoke« sporazumov ključno, saj gre v teh sporazumih ravno za posredno prenašanje informacij od A do C preko B-ja. V prvem vprašanju se obravnavajo objektivne okoliščine, ki kažejo na obstoj protikonkurenčnega ravnanja, pri čemer sodišče izpostavi, da je treba poudariti, da pojmi sporazum, sklepi podjetniških združenj in usklajeno ravnanje s subjektivnega vidika zajemajo oblike usklajevanja, ki so iste vrste in se razlikujejo le po intenzivnosti in izraznih oblikah. Zato se merila za presojo, ali je cilj ali posledica nekega ravnanja preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence, uporabljajo ne glede na to, ali gre za sporazum, sklep ali usklajeno ravnanje.252 Glede opredelitve usklajenega ravnanja pa je treba navesti, da je sodišče že večkrat presodilo, da gre pri takem ravnanju za obliko usklajevanja med podjetji, ki se sicer ne nadaljuje do sklenitve pogodbe v pravem pomenu, vendar ima za posledico, da se konkurenca, ki je povezana s tveganji, zavestno nadomesti s praktičnim sodelovanjem.253 Razlika med kršitvami zaradi cilja in kršitvami zaradi posledice, pomeni, da je nekatere sporazume med podjetji, že zaradi njihove narave, možno obravnavati kot škodljive za dobro delovanje običajnega konkurenčnega trga. Zaradi takšne njihove narave pa ni treba preučiti posledic usklajenega ravnanja, če je njegov protikonkurenčni cilj dokazan. Glede samih meril za presojo protikonkurenčnega cilja usklajenega ravnanja je potrebno izpostaviti, da zadošča, da ima usklajeno ravnanje protikonkurenčni cilj, če ima lahko negativne posledice za konkurenco. Pri izmenjavi informacij med konkurenti pa sodišče izpostavi, da je potrebno merila usklajevanja in sodelovanja, ki pomenita usklajeno ravnanje, razumeti glede na zasnovo določb PDEU v zvezi s konkurenco. V skladu s slednjo mora vsako podjetje samostojno določiti politiko, ki jo namerava voditi na skupnem trgu. Takšna zahteva po samostojni

252 Zadeva C 8/08, T-mobile Netherldands BV v Raad van bestur van de Nederlandse Mededingingsautoriteit C 8/08, ECLI:EU:C:2009:343, tč. 21–24. 253 Zadeva C 8/08, T-mobile Netherldands BV v Raad van bestur van de Nederlandse Mededingingsautoriteit C 8/08, ECLI:EU:C:2009:343, tč. 26.

70

določitvi svoje politike na trgu ne izključuje pravice podjetij, da se razumno prilagodijo ugotovljenemu ali pričakovanemu ravnanju konkurentov, kar predstavlja dovoljeno ravnanje. Načelo samostojnosti pa nasprotuje vsakemu neposrednemu ali posrednemu stiku med konkurenti, ki bi bodisi vplival na ravnanje dejanskega ali potencialnega konkurenta na trgu, ali bi takemu konkurentu razkril ravnanje na trgu, za katero se je podjetje odločilo ali ki se ga namerava držati, kadar je cilj ali končna posledica teh stikov vzpostavitev konkurenčnih razmer, ki ne ustrezajo normalnim razmeram na zadevnem trgu.254 Na podlagi takšnih dejstev je sodišče zaključilo, da bi bila izmenjava informacij med konkurenti v nasprotju s pravili konkurence, če zmanjšuje negotovosti pri delovanju relevantnega trga in zato bi bila omejena konkurenca med podjetji. Ob tem pa sodišče še izpostavi, da ima izmenjava informacij, ki odpravlja negotovost pri udeleženih podjetjih glede datuma, obsega in načinov prilagajanja, ki ga mora opraviti zadevno podjetje, protikonkurenčni cilj. Vsebinsko torej iz 101(1) člena PDEU izhaja, da ima usklajeno ravnanje lahko protikonkurenčni cilj, če neposredno ali posredno določa nakupne ali prodajne cene ali druge pogoje poslovanja. Če gre torej pri izmenjavi informacij za dejavnike, ki lahko vplivajo na enega izmed prej omenjenih elementov, določenih v 101(1) členu PDEU, potem takšna izmenjava informacij predstavlja usklajeno ravnanje s protikonkurenčim ciljem. Člen 101 PDEU namreč ni namenjen le varstvu neposrednih interesov konkurentov ali potrošnikov, ampak tudi strukturi trga in s tem konkurenci kot taki.255 Glede na vse zgoraj navedeno je sodišče na prvo vprašanje odgovorilo, da gre pri usklajenem ravnanju za protikonkurenčni cilj, na podlagi člena 101(1) PDEU, če bi zaradi vsebine in namena, pri čemer je potrebno upoštevati pravni in ekonomski okvir, v katerega je takšno ravnanje umeščeno, lahko dejansko preprečevalo, omejevalo ali izkrivljalo konkurenco na relevantnem trgu. Pri tem pa ni potrebno da bi bila konkurenca resnično preprečena, omejena ali izkrivljena, niti da obstaja neposredna zveza med tem usklajenim ravnanjem in potrošniškimi cenami. Ob tem pa je samo dodalo, da ima izmenjava informacij med konkurenti protikonkurenčni cilj, če je na njeni podlagi mogoče odpraviti negotovost glede bodoče poslovne politike in ravnanj konkurentov na trgu. Pri odgovoru na vprašanje glede domneve vzročnosti in pogostosti oz. intervale in način, kako konkurenti navezujejo stik drug z drugim za uskladitev svojega ravnanja na trgu, je pri presoji teh okoliščin potrebno upoštevati tako namen usklajevanja kot tudi okoliščine, povezane s trgom. Če podjetja izvajajo protikonkurenčni sporazum, ki zajema kompleksno in večplastno usklajevanje glede precejšnega števila okoliščin ravnanja na trgu, bodo potrebni redni stiki v daljšem časovnem obdobju. V kolikor pa gre za natančno določeno usklajevanje in je stik namenjen uskladitvi zgolj glede enega vidika, zadošča samo en stik za uresničenje protikonkurenčnega cilja. Tako število sestankov med zadevnimi podjetji ni tako pomembno, kot je pomembno dejstvo, ali so stiki udeležencem sporazuma omogočili, da informacije, ki so si jih izmenjali, lahko upoštevajo pri odločitvi, kako bodo ravnali na zadevnem trgu, s tem pa nadomestijo tveganje konkurence z medsebojnim sodelovanjem. Če so ta podjetja ostala dejavna na trgu, tako obstaja domneva vzročnosti za protikonkurenčno ravnanje in zato

254Zadeva C 8/08, T-mobile Netherldands BV v Raad van bestur van de Nederlandse Mededingingsautoriteit C 8/08, ECLI:EU:C:2009:343, tč. 27, 29–33, glej tudi zadevo C 40/73 Suiker Unie in drugi proti Komisiji, ECLI:EU:C: 1975:174, tč. 174, zadevo C 172/80 Züchner proti Bayerische Vereinsbank AG, ECLI:EU:C:1981:78, tč. 14, in zadevo C 7/95 P Deere proti Komisiji, ECLI:EU:C:1998:256, tč. 87. 255 Zadeva C 8/08, T-mobile Netherldands BV v Raad van bestur van de Nederlandse Mededingingsautoriteit C 8/08, ECLI:EU:C:2009:343, tč. 34-42, Zadevo C 7/95 P Deere proti Komisiji, ECLI:EU:C:1998:256, tč. 88 in 90, in Zadeva C-194/99 P Thyssen Stahl proti Komisiji, ECLI:EU:C:1999:48, tč. 81.

71

morajo takšna podjetja predložiti dokaze, da usklajevanje ni vplivalo na njihovo samostojno oblikovanje poslovne politike in ravnanja na trgu. Odgovor na tretje vprašanje je bil, da se domneva vzročne zveze med usklajevanjem in ravnanjem podjetja uporabi, tudi če je šlo le za en sestanek udeleženih podjetij.256 Obravnavani primer se sicer neposredno ne nanaša na obravnavano problematiko naloge, vendar pa je pomemben predvsem z vidika dejstva prenesenih informacij, ki jih lahko prenaša vertikalni udeleženec »hub« od enega horizontalnega udeleženca »spokes-a« k drugemu. Takšnemu prenosu informacij nasprotuje načelo samostojnosti, ki nasprotuje vsakemu neposrednemu ali posrednemu stiku med konkurenti, ki bi bodisi vplival na ravnanje dejanskega ali potencialnega konkurenta na trgu, ali bi takemu konkurentu razkril ravnanje na trgu, za katero se je podjetje odločilo ali ki se ga namerava držati, kadar je cilj ali končna posledica teh stikov – upoštevajoč naravo proizvodov ali ponujenih storitev, velikost in število podjetij ter tudi velikost trga – vzpostavitev konkurenčnih razmer, ki ne ustrezajo normalnim razmeram na zadevnem trgu. Zato je tudi v tem kontekstu potrebno obravnavati posredno izmenjavo informacij, ki je sestavni del »hub and spoke« sporazumov in omenjena sodba daje odgovor na to. 4.5 Vloga vertikalnega udeleženca in skupni argumenti sodne prakse Dejstvo je, da so »hub and spoke« sporazumi oz. usklajena ravnanja dokaj nov pojem v pravu EU in se neposredno SEU z njim še ni ukvarjalo in zaenkrat termina »hub and spoke« kot takšnega še ni uporabljalo. Vsebinsko najbližje temu sta zadevi AC Treuhand I257 in II258 ter E-turas259. Omenjene sodbe so v kontekstu zgoraj predstavljenih nacionalnih sodnih praks pomembne predvsem z vidika okoliščin, ki se nanašajo na vertikalnega udeleženca sporazuma oz. »ugotovitve osebne odgovornosti podjetja, katerega sodelovanje v kartelu ni enako obsežno in intenzivno kot sodelovanje drugih podjetij.«260 Zgoraj predstavljena sodna praksa v zvezi s »hub and spoke« sporazumi je v prenosu informacij od enega »spokes-a« do drugega izpostavila vertikalnega udeleženca v tem odnosu, torej »hub«. V okviru le-te je bil ugotovljen položaj vertikalnega udeleženca kot nosilca oz. ključnega povezovalnega člena med horizontalnimi udeleženci. Kakor je bilo ugotovljeno, gre v primerih »hub and spoke« sporazumov za tripartitni sporazum oz. usklajeno ravnanje, v katerem ima vertikalni udeleženec v večini primerov (razen v zadevi T-Mobile261) ključno vlogo, tudi kot iniciator, vedno pa se cilj takšnih prepovedanih sporazumov odraža na nivoju horizontalnih udeležencev takšnih sporazumov. V bistvu je vertikalni udeleženec »trojanski konj« za prepovedan sporazum z dejanskim horizontalnim učinkom. V vseh obravnavanih primerih je bil vertikalni udeleženec tisti, ki je posredoval pri horizontalnem dogovarjanju konkurentov in ki je dejansko predstavljal usklajevalca in prenašalca ključnih informacij za dosego horizontalnega sporazuma oz. usklajenega ravnanja, ki ima za cilj preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence. Prav tako pa je deloval tudi kot skrbnik izvrševanja horizontalnega sporazuma kot razsodnik, kontrolor ali oseba, ki

256 Zadeva C 8/08, T-mobile Netherldands BV v Raad van bestur van de Nederlandse Mededingingsautoriteit C 8/08, ECLI:EU:C:2009:343, paragraf 43, 54, 60–62. 257 Zadeva T 99/04, AC Treuhand AG proti Komisiji, ECLI:EU:T:2008:256. 258 Zadeva C 194/14 AC Treuhand proti Komisiji, ECLI:EU:C:2015:717. 259 Zadeva C 74/14, Eturas proti Komisiji, ECLI:EU:C:2016:42. 260 Zadeva T 99/04, AC Treuhand AG proti Komisiji, ECLI:EU:T:2008:256. 261 Zadeva C 8/08, T-mobile Netherldands BV v Raad van bestur van de Nederlandse Mededingingsautoriteit C 8/08, ECLI:EU:C:2009:343.

72

je nudila vseobsežno tehnično podporo horizontalnim udeležencem takšnega sporazuma. »Hub« udeleženec ravna v primerih omenjenih sporazumov z naklepom oz. zavestno prenaša informacije od enega horizontalnega udeleženca k drugemu. Pri tem pa za obstoj sporazuma ni pomembno, da je ravnal pod kakršnim koli pritiskom. Slednje dejstvo je pomembno samo s tega vidika, da se mu lahko omenjena okoliščina upošteva kot olajševalna okoliščina pri izrekanju glob. Tako je v zadevi Dairy products262 skupina mlečnih pridelovalcev (Farmers for action – FFA), ki je bila vertikalni udeleženec s pošiljanjem in posredovanjem dopisov med konkurenčnimi prodajalci svežega mleka, o dvigu cene svežega tekočega mleka, z namenom vrnitve dela profita predelovalcem, predstavljala »hub« udeleženca, saj je bil pogoj za uveljavitev horizontalnega sporazuma, da se bodo takšnega sporazuma držali vsi maloprodajalci, kateri pa so bili o tem obveščeni s strani FFA. V obravnavanem primeru se je pristojni urad za varstvo konkurence skliceval tudi na zadevo Replica Kit,263 kjer so konkurenti izdali svoje namene glede bodočih cen preko skupnega proizvajalca. Skupna točka v obeh primerih je bila zadeva Suiker Unie,264 saj je v njej Sodišče EU določilo strogo prepoved vseh neposrednih ali posrednih stikov med udeleženci na istem trgu, katerih cilj ali posledica je vplivati na bodoče ravnanje na trgu ali razkritje bodočih namenov glede ravnanja na trgu. Pošiljanje dopisov med konkurenčnimi maloprodajalci svežega mleka, s pozivom po dvigu cen in posledična uskladitev dviga cen na horizontalnem nivoju, je predstavljalo izvedbo takšnega posrednega stika, za katerega je lahko bila odgovornost izključno le na strani vertikalnega udeleženca.265 Kršitev prepovedi izvajanja posrednih stikov med konkurenti je ravno bistvo »hub and spoke«

sporazumov, saj je bilo ravno takšno ravnanje mišljeno tudi s strani SEU v zadevi Suiker Unie.266 Glede odgovornosti vertikalnega udeleženca je pomembna tudi zadeva Anic Partecipazioni,267 v kateri obstaja podlaga za odgovornost vertikalnega udeleženca, ki je samo v zavestnem prenosu pomembne informacije od enega vertikalnega udeleženca k drugemu. Tudi takšno manjše dejanje podjetja pa predstavlja sodelovanje v sporazumu ali usklajenem ravnanju preko določenega svojega ravnanja, ki je prispevalo k celotni kršitvi. Zaradi tega je vertikalni udeleženec odgovoren za takšno kršitev ves čas svojega sodelovanja v teh kršitvah tudi za ravnanje drugega podjetja – horizontalnih udeležencev, ki je izvedeno v smislu celotne usklajene kršitve vseh. V zadevi Tobacco268 je OFT ugotavljal obstoj protikonkurenčnih sporazumov med proizvajalcem (proizvajalci tobačnih izdelkov Imperial Tobacco Limited in Gallaher) in prodajalcem (Asda, Safeway stores LTD …), pri čemer je proizvajalec usklajeval s prodajalcem postavitev prodajalčevih maloprodajnih cen za tobačne produkte z namenom doseči paritetni odnos in fiksne razlike v ceni med konkurenčnimi tobačnimi znamkami, ki so bile postavljene s strani proizvajalca in s katerimi je proizvajalec zasledoval postavitev maloprodajnih cen. Po stališču OFT naj bi v obravnavanem primeru šlo za prepovedan 262 Odločba OFT CA98/03/2011 case CE/3094-03, Dairy retail price initiatives. 263 Competition Appeal Tribunal, Zadeva (2011) CAT 41, Zadeve št. 1160/1/1/10 in ostali, Imperial Tobaco Group PLC in ostali proti OFT in Safeway Stores LTD. proti OFT, z dne 12. 12. 2011. 264 Zadeva C 40/73 Suiker Unie in ostali porti Komisiji, ECLI:EU:C:1975:174. 265 Odločba OFT CA98/03/2011 Dairy retail price initiatives, case CE/3094-03, tč. 3.38, str. 46–47, Zadeva JJB Sports plc Allsports Limited v Office of Fair Trading (2004) CAT 17, tč. (657) in 659. 266 Zadeva C 40/73 Suiker Unie in ostali proti Komisiji, ECLI:EU:C:1975:174. 267 Zadeva C 49/92 Komisija proti Anic Partecipazioni SpA, ECLI:EU:C:1999:356. 268 Sodba Competition Appeal Tribunal, Zadeva (2011) CAT 41, Zadeve št. 1160/1/1/10 in ostali, Imperial Tobaco Group PLC in ostali proti OFT in Safeway Stores LTD. proti OFT, z dne 12. 12. 2011.

73

sporazum horizontalnih konkurentov skozi maloprodajne cene preko vertikalnega sporazuma med proizvajalcem in prodajalcem.269 V tem primeru naj bi oba tobačna proizvajalca preko svojih vertikalnih sporazumov s prodajalci sklenila prepovedan horizontalni sporazum. Omenjeni primer je bil sicer v pritožbenem postopku razveljavljen, ker OFT-u ni uspelo dokazati svojega zatrjevanja. Kršitev, ki je bila zmotno ugotovljena v izpodbijani odločbi, se je nanašala na omejitev vertikalnemu udeležencu – prodajalcu, ki naj bi mu bila vsiljena s strani obeh horizontalnih udeležencev – proizvajalcev, medsebojnih konkurentov, na podlagi katere ni bil svoboden pri določanju cen produktov obeh konkurentov. To pa naj bi imelo učinek na proizvajalca in njegovo iniciativo povečati ali zmanjšati ceno na veleprodajnem nivoju. V izpodbijani odločbi ni bilo ugotovitve, da bi takšen sporazum kakor koli preprečeval prodajalcu prosto politiko, pri določanju cen mimo določene paritete in fiksnih razlik v ceni, med produktoma konkurentov – proizvajalcev, kot odgovor na spremembo veleprodajnih cen. V kolikor pa bi takšna omejitev obstajala in bi bil prodajalec omejen, bi kot vertikalni udeleženci nastopali posamezni prodajalci obeh tobačnih proizvajalcev, s katerimi sta slednja imela sklenjene pogodbe. Preko slednjih bi tobačna proizvajalca dosegla horizontalni sporazum glede cen njunih produktov, v kar bi bila zajeta tudi t. i. fiksna pariteta glede cen določenih primerljivih blagovnih znamk produktov obeh podjetij. To bi predstavljalo posredni kartelni dogovor med horizontalnima udeležencema glede omejitve prostega oblikovanja cen, s tem pa bi bil izpolnjen prepovedan cilj iz člena 101(1) PDEU. V zadevi Replica Football Kits270 so bili vsi sporazumi oz. usklajena ravnanja vertikalno horizontalni in katerih cilj je bila fiksna določitev cen (visoke ulične cene) in prodaja po teh cenah v določenem časovnem obdobju.271 V obravnavani zadevi je kot vertikalni udeleženec nastopal Umbro kot proizvajalec in dobavitelj dresov, ki je usklajeval pogoje, posredoval informacije o cenah, posredoval informacije o stališčih konkurentov prodajalcev med njimi in skliceval sestanke med konkurenti, kjer so se sprejemale zaveze in dajale obljube, vse z namenom doseči t. i. »visoko ulično ceno«. V tem primeru je vertikalni udeleženec ravnal, sicer pod ekonomskih pritiskom svojih večjih prodajalcev in dajalca licence, vendar pa to ni bila okoliščina, ki bi ga ekskulpirala pred odgovornostjo, temveč mu je samo omilila izrek globe. V zadevi Hasbro272 je slednji nastopal kot vertikalni udeleženec in je njegova cenovna iniciativa vodila v tripartitni sporazum oz. usklajeno ravnanje med Hasbrom ter Argosom in Littlewoodsom (slednja sta bila oba kataloška prodajalca – horizontalna konkurenta). Dogovarjanje je vodilo k bilateralnim sporazumom oz. usklajenim ravnanjem med Hasbrom in Argosom na eni ter Hasbrom in Littlewoodsom na drugi strani, oba sporazuma oz. usklajeni ravnanji pa sta bila odvisna drug od drugega in sta ustvarila vzorec ponavljajočega se ravnanja s skupnim ciljem. Paralelna bilateralna sporazuma oz. usklajena ravnanja je urad za varstvo konkurence povezal in ju obravnaval skupaj kot enoten tripartitni sporazum oz. usklajeno ravnanje med tremi družbami. Sporazuma med Hasbrom in Argosom ter med Hasbrom in Littlewoodsom sta bila medsebojno povezana in vsak horizontalni udeleženec je vstopil v ta sporazum in ga spoštoval, z zagotovilom Hasbra, da bo enako storil tudi drugi

269 Sodba Competition Appeal Tribunal, Zadeva (2011) CAT 41, Zadeve št. 1160/1/1/10 in ostali, Imperial Tobaco Group PLC in ostali proti OFT in Safeway Stores LTD. proti OFT, z dne 12. 12. 2011, tč. 53. 270 Odločba Office of Fair Trading No. CA98/06/2003 Price-fixing of Replica Football Kit

1 August 2003 (Case CP/0871/01) str. 116–117, tč. 322. 271 Odločba Office of Fair Trading No. CA98/06/2003 Price-fixing of Replica Football Kit 1 August 2003 (Case CP/0871/01), tč. 320, 322 in 323. 272 Sodba Supreme Court of Judicature, Court of Appeal (Civil Divison) (2006) EWCA Civ.1318, Case no. 2005/1071, 1074 in 1623, Argos Ltd. proti OFT in JJB Sports proti OFT.

74

horizontalni udeleženec. Ključna navezna okoliščina za takšno stališče je bilo to, da sta bila oba horizontalna udeleženca, tako Argos kot tudi Littlewoods, zaskrbljena glede nižanja cen s strani neposrednega konkurenta kataloške prodaje.273 V tem primeru je Hasbro nastopal kot iniciator dogovora, posrednik in prenašalec informacij o bodočih cenah ter prenašalec zagotovil, da se bo drugi konkurent tudi držal dogovorjenih cen, s tem pa je odločilno prispeval k sklenitvi horizontalnega dogovora. V zadevi Interstate Circuit,274 ki predstavlja prvi primer ameriške sodne prakse, ki obravnava »hub and spoke« sporazume, so se filmski distributerji sporazumeli in uskladili ter enotno nastopili glede predloga družbe Interstate Circuit, ki je bila vertikalni udeleženec.275 Tudi v tem primeru je bil iniciator horizontalnega dogovarjanja vertikalni udeleženec Insterstate Circuit, ki je s svojim pozivom, v katerem so bili navedeni vsi horizontalni udeleženci sporazuma – distributerji, pri slednjih povzročil utemeljen sklep, da so pozivu vabljeni vsi horizontalni konkurenti. V obravnavani zadevi je bilo dovolj za protikonkurenčno ravnanje že samo zavedanje, da je bilo usklajeno ravnanje mišljeno in je zanj obstajalo vabilo, distributerji pa so se vabilu odzvali in privolili v načrt in v njem sodelovali. Vsak od distributerjev je bil obveščen o tem, da so bili ostali distributerji prav tako povabljeni v sporazum in vsak je vedel, da je sodelovanje ključno za uspešno izvedbo načrta. Zavedali so se, da bo predlagani načrt, takšen kot je, rezultiral z omejitvijo trgovine, ki je bilo nerazumno in je kršilo Shermanov Act in kljub temu zavedanju so vsi v njem sodelovali. Prav tako je bilo dokazano, da se je vsak distributer zelo zgodaj zavedal, da so se ostali distributerji pridružili usklajenemu ravnanju. S tem zavedanjem so obnovili ureditev in ga izvrševali dve leti zapored.276 V zvezi s tem primerom je zadoščalo že samo vabilo k nezakonitemu ravnanju, podano s strani vertikalnega udeleženca. To vabilo je predstavljalo seznanitev vseh horizontalnih udeležencev, da so o predlaganem načrtu hkrati obveščeni vsi distributerji, pri čemer je vsak vedel, da je sodelovanje ključno za uspešno izvedbo načrta.277 Takšen posredno izvedeni horizontalni sporazum pa je omogočal prepovedan cilj, usklajeno ravnanje v okviru dogovora o minimalnih cenah za predvajanje filmov, ki je bil vsiljen s strani horizontalnih udeležencev sekundarnim kinematografom ter je tako predstavljal omejitev konkurence. V zadevi Toys »R« Us (v nadaljevanju TRU) je to podjetje nastopalo kot vertikalni udeleženec in iniciator ter organizator horizontalnega skupinskega bojkota njegovega neposrednega konkurenta. Skozi svojo najavljeno politiko svojim dobaviteljem – proizvajalcem igrač, ki so nastopali kot horizontalni udeleženci, je iskal način, kako eliminirati konkurenco s strani klubov, s tem, da je dosegel, da horizontalni udeleženci klubom niso dostavljali produktov ali pa so mu dostavljali produkte, ki za kupce niso bili zanimivi. Cilj TRU-jevega ravnanja je bil onemogočiti primerjavo med cenami v klubih in TRU-jevimi cenami. Sporazum med TRU-jem in različnimi prodajalci je bil vertikalen in TRU je sklenil deset takšnih sporazumov. Ko pa so bili sporazumi sklenjeni, je takšne sporazume TRU nadzoroval in zahteval izvedbo zavez horizontalnih udeležencev, ki so vedeli za ostale vsebinsko enake sporazume konkurentov in TRU-ja. TRU-jeva kontrola horizontalnih udeležencev je pripomogla k podaljšanemu trajanju veljavnosti horizontalnih sporazumov, saj je s tem pri njih zmanjšala skrb, da bi se kdor koli izmed njih ne držal svojih zavez iz sporazuma ter sam začel s prodajo klubom, s čimer bi prišel do dobička na račun

273 Sodba Supreme Court of Judicature, Court of Appeal (Civil Divison) (2006) EWCA Civ.1318, Case no. 2005/1071, 1074 in 1623, Argos Ltd. proti OFT in JJB Sports proti OFT. 274 Sodba Vrhovnega sodišča ZDA, Interstate Circuit, Inc. v. United States 306 U. S. (1939). 275 Sodba Vrhovnega sodišča ZDA, Interstate Circuit, Inc. v. United States 306 U. S. (1939) tč. 220. 276 Sodba Vrhovnega sodišča ZDA, Interstate Circuit, Inc. v. United States 306 U. S. (1939) tč. 226–227. 277 Sodba U. S. Courts of Appeals, seventh Circuit, zadeva No. 98-4107 Toys »R« Us, Inc. vs F.T.C.

75

svojih konkurentov.278 TRU je torej nastopal kot vertikalni iniciator in horizontalni vzdrževalec, kontrolor bojkota njegovega neposrednega konkurenta, saj je z vertikalnimi dogovori s proizvajalci dosegel njihovo zavezo, ki je bila pogojena s horizontalnimi učinki med proizvajalci, za katero je skrbel TRU z usklajevanjem in kontrolo spoštovanja zavez vseh proizvajalcev. Obravnavani primer je primer »hub and spoke« sporazuma, ki ima učinek na nivoju vertikalnega udeleženca in iz tega primera je še posebej razvidno, kako je obstoj »rima«, povezovalnega interesa horizontalnih udeležencev, ključen, saj je od njegovega obstoja odvisen obstoj učinka na vertikalnem nivoju. Skozi sodno prakso se je »rim« deduciral že samo na podlagi očitkov, da vsak horizontalni udeleženec ve, da so se njegovi konkurenti strinjali z enakimi pogoji (primer Interstate Circuit279 in Klors v Broadway-Hale Stores280). Takšno stališče je po mnenju avtorjev Falls/Saravia lahko vprašljivo, saj bi bil obstoj »rima« lahko deduciran tudi na podlagi standardnega dobaviteljskega sporazuma, ki ga ima vertikalni dobavitelj nasproti vsem svojim prodajalcem.281 V zadevi Apple282 je to podjetje nastopalo kot vertikalni udeleženec in zavestno sodeloval z založniki z namenom dvigniti cene e-knjigam. Ob zavedanju, da nihče od založnikov ne more sam nastopiti proti Amazonu z dvigom cen, ne da bi trpel posledic svojega poskusa, je Apple vzpostavil mehanizem in okolje, ki je omogočil usklajeno ravnanje v časovnem obdobju nekaj tednov, s katerim je eliminiral konkurenco pri cenah na drobnoprodajnem trgu, to pa se je zgodilo takoj, ko je Apple odprl IBookstore. Apple je torej pristopil k usklajenemu ravnanju. Applova legitimna želja vzpostaviti profitabilni IBookstore ne predstavlja okoliščine, ki bi zmanjšala pomembnost njegovega ravnanja, da se je Apple zavezal založnikom kot partner pri dvigu cen za e-knjige nad 9,99 USD. Apple je nastopal kot sostorilec, ki je izkoristil svoj vpliv za to, da je vodil ostale sostorilce in predstavlja organizatorja oz. napeljevalca, kljub dejstvu, da njegov vpliv ni bil absoluten. Ker je bilo ugotovljeno, da je Apple že na začetnih srečanjih z založniki ponudil, da bo prodajal e-knjige po ceni 14,99 USD, vsekakor ni mogel biti le pasivni udeleženec. Ravno omenjeno dejstvo, ki je bilo izpostavljeno že na začetku pogajanj, kaže na to, da je imel Apple že od vsega začetka namen sodelovati z založniki pri dvigu cen e-knjig. Ob tem namen založnikov ne izniči dejstva, da je imel Apple svoje namene, ko je pristopil k načrtu založnikov. Apple namreč ni želel konkurirati z Amazonom pri cenah e-knjig in zato je predlagal založnikom način, preko katerega so tako založniki kot Apple dosegli svoj cilj. Pri tem je bil Apple ključni člen, ostali udeleženci pa so imeli drugačne vloge. Sodišče je zavrnilo Applovo zatrjevanje, da ne more biti odgovoren za ravnanje založnikov, ker ni vedel, da slednji nastopajo usklajeno. Dokazi v zvezi s to okoliščino so namreč kazali ravno nasprotno, in sicer ne samo na njegovo vedenje o tem, ampak tudi na njegovo omogočanje takšnega kolektivnega ravnanja, ki so ga izvedli založniki in s tem njegovo zavestno sodelovanje.283 V obravnavanem primeru je pristojni organ za konkurenco moral dokazati samo obstoj vertikalnega sporazuma in zatrjevati, da je ta sporazum omogočil horizontalni sporazum in da je vertikalni udeleženec zavestno sodeloval v tem sporazumu. Edina obramba oz. 278 Sodba U. S. Courts of Appeals, seventh Circuit, zadeva No. 98-4107 Toys »R« Us, Inc. vs F.T.C., tč. I odstavek 8–10. 279 Sodba Vrhovnega sodišča ZDA, Interstate Circuit, Inc. v. United States 306 U. S. (1939). 280 Sodba Klors v Broadway-Hale Stores v United States 359 U. S. at 212–213. 281 Falls/Saravia, str. 18, 19. 282 Sodba U. S. Disctrict Court Southern, District of New York, U. S. vs Apple, inc. 12 Civ. 2826 DLC. 283 Sodba U. S. Disctrict Court Southern, District of New York, U. S vs Apple, inc.12 Civ. 2826 DLC str. 115, 139,140 in 151.

76

eskulpacijski razlog, ki bi ga imel Apple v obravnavanem primeru, bi bil, da vertikalni sporazum ni protikonkurenčen in da ni vedel, da obstaja kakršen koli prepovedani horizontalni sporazum med konkurenti. Ob tem avtorja Falls/Saravia izpostavljata, da naj bi v tem primeru za odgovornost vertikalnega udeleženca ne zadostovalo samo njegovo zavedanje in omogočanje sporazuma, ampak da je potrebno ugotoviti tudi, kakšno korist je prejel vertikalni udeleženec iz tega sporazuma in če je bil vertikalni udeleženec sestavni del uspeha horizontalnega sporazuma ali je bil le naključno udeležen.284 S takšnim stališčem se ne strinjamo, saj menimo, da bi na ta način zavedanje vertikalnega udeleženca o obstoju horizontalnega sporazuma in kljub dejstvu, da je zavestno sodeloval pri protikonkurenčnem ravnanju, bilo pogojeno s tem, da se najprej ugotavlja korist, ki naj bi jo zasledoval in pridobil vertikalni udeleženec. Pri tem je vsekakor ključen odgovor na vprašanje, ali je šlo pri ravnanju vertikalnega udeleženca za zavestno zasledovanje protikonkurenčnega cilja, ki se je odražal na horizontalnem nivoju. Če je temu tako, je imel vertikalni sporazum za cilj omejitev konkurence in je tako prepovedan »per se«, vertikalni udeleženec pa odgovoren za kršitev. V zadevi AC Treuhand285 je omenjeni udeleženec skušal izkoristiti svojo t. i. »postransko vlogo« v »hub and spoke« sporazumu, za svojo ekskulpacijo, saj je v okviru kartela ta družba opravljala le logistično administrativna dela za udeležence kartela in ni sodelovala na trgu, kjer so nastopali ti udeleženci kartela. Družba AC Treuhand je ob polnem poznavanju dejstev namerno dala kartelu na razpolago svoje poklicne izkušnje in infrastrukturo, da bi imela od tega vsaj posredno dobiček v okviru izvajanja individualnih pogodb o opravljanju storitev, s katerimi je bila vezana na tri proizvajalce organskih peroksidov. Ne glede na to, ali je družba AC Treuhand zavestno kršila deontološka pravila, ki so se nanašala nanjo kot svetovalno podjetje oz. podjetje, ki je nudilo drugačne storitve kot ostali udeleženci kartela, je očitno poznala protikonkurenčni in nezakoniti cilj kartela, h kateremu je pripomogla, z organizacijo srečanj s protikonkurenčnim ciljem in izmenjavo informacij med udeleženci kartela.286 Tudi nudenje storitev, v okviru opravljanja svoje zakonite poslovne dejavnosti pri doseganju protikonkurenčnega cilja, pomeni protipravno ravnanje in potrjuje obstoj udeležbe v sporazumu oz. usklajenem ravnanju, ob obstoju subjektivnega pogoja zavestnega sodelovanja za dosego protikonkurenčnega cilja. V zadevi Eturas,287 je to podjetje nastopalo kot imetnica izključnih pravic spletnega programa in tudi njegova skrbnica ter kot vertikalni udeleženec v odnosu do horizontalnih udeležencev potovalnih agencij, ki so ta spletni program koristile pri svojem poslovanju. V okviru tega primera sta bili izpostavljeni pravni vprašanji, ki se tičeta domneve vzročnosti in obrnjenega dokaznega bremena za horizontalne udeležence. Z njima se je posredno ugotovilo oz. razbremenilo tudi odgovornosti vertikalnega udeleženca, v tem primeru družbe Eturas, saj je za obstoj »hub and spoke« sporazumov nujno tripartitno sodelovanje in če slednjega ni, tudi ni mogoče govoriti o obstoju teh protikonkurenčnih sporazumov. Za horizontalnega udeleženca velja pravna domneva, da od trenutka, ko je izvedel za sporočilo, ki ga je v obravnavanem primeru poslal skrbnik sistema, da je sodeloval pri usklajenem ravnanju v smislu člena 101(1) PDEU, če se od tega ravnanja ni javno distanciral, če tega ravnanja ni naznanil upravnim organom ali če ni predložil drugih dokazov za ovrženje te domneve, kot npr. dokaza o sistematični uporabi popusta, ki presega zadevno omejitev. Ob tem je potrebno poudariti, da načelo domneve nedolžnosti nasprotuje temu, da bi predložitveno sodišče zgolj

284 Falls/Saravia, str. 21, 22. 285 Zadeva T 99/04, AC Treuhand AG proti Komisiji, ECLI:EU:T:2008:256. 286 Zadeva T 99/04, AC Treuhand AG proti Komisiji, ECLI:EU:T:2008:256, tč. 156. 287 Zadeva C 74/14, Eturas proti Komisiji, ECLI:EU:C:2016:42.

77

samo posredovanje tega sporočila štelo za zadosten dokaz za ugotovitev, da so njegovi naslovniki vedeli ali bi morali vedeti za njegovo vsebino.288 Obravnavani primer kaže na pomembno vlogo vertikalnega udeleženca, saj lahko že njegovo (tudi enostransko dejanje) povzroči sum obstoja horizontalnega sporazuma oz. usklajenega ravnanja. Čeprav iz omenjene sodbe vsekakor izhaja, da enostransko dejanje vertikalnega udeleženca očitno ne more zadoščati za obstoj »hub and spoke« sporazumov, je v teh primerih ključno, da morajo horizontalni udeleženci ravnati aktivno in se upreti takšni posredovani informaciji s takojšnjo javno zavrnitvijo prejema le-te in izraziti protest zoper njo ali celo ravnanje prijaviti pristojnim organom. Prav tako lahko izpodbijejo pravno domnevo tudi s tem, da, v kolikor so bili seznanjeni z vsebino informacije, proti njej aktivno ravnajo. V obravnavanem primeru to pomeni, da so horizontalni udeleženci, potovalne agencije, sistematično nudili popuste, višje od 3%. Obstaja torej domneva o obstoju kršitve, če niso predloženi dokazi, ki takšno domnevo zavračajo, podobno kot to izhaja iz zadeve Anic Partecipazioni.289 Iz predstavljenih glavnih argumentov sodne prakse izhaja, da je vloga vertikalnega udeleženca ključna za obstoj »hub and spoke« sporazumov oz. usklajenih ravnanj. Pri tem je popolnoma vseeno, ali je vertikalni udeleženec oseba, ki deluje na drugem upoštevnem trgu, kjer opravlja legitimno in registrirano poslovno dejavnost, če s takšno svojo poslovno dejavnostjo neposredno pripomore k izpolnitvi cilja sporazuma ali usklajenega ravnanja. Ključno in najbolj pomembno pa je, da se v okviru dokazovanja ugotovi namen vertikalnega udeleženca oz. njegova subjektivna odgovornost zavestno sodelovati v sporazumu oz. usklajenem ravnanju pri doseganju protikonkurenčnega cilja, s katerim mora biti vertikalni udeleženec tudi v celoti seznanjen, saj le-tako lahko tudi zavestno pripomore k doseganju tega cilja. Ta protikonkurenčni cilj t. i. »rim – obroč« pa je vedno samo horizontalni sporazum oz. usklajeno ravnanje, ki združuje horizontalna udeleženca in s katerim se omejuje svobodno delovanje na trgu konkurentov.

288 Zadeva C 74/14, Eturas proti Komisiji, ECLI:EU:C:2016:42, tč. 45, 46, 48–50. 289 Zadeva C-49/92 P Anic Partecipazioni proti Komisiji, ECLI:EU:C:1999:356.

78

5 OBJEKTIVNI POGOJI ZA UGOTOVITEV KRŠITVE KONKURENČNEGA PRAVA

Ravnanje udeležencev na trgu mora biti takšno, da se spoštujejo pravila in osnovna načela vestnosti in poštenja, ki zagotavljajo idealno delovanje trga. Na ta način pridobijo vsi udeleženci trga, vključno s končnimi potrošniki kot zadnjimi udeleženci v verigi. Pri ugotavljanju objektivnih pogojev kršitev je potrebno najprej definirati, kakšna je zakonita poslovna praksa kar se tiče prenosa informacij in njihove vsebine med poslovnimi partnerji. To je še posebej pomembno definirati v vertikalnem odnosu, saj vertikalni udeleženci – potencialni »hub-i«, vstopajo v poslovne odnose z različnimi horizontalnimi udeleženci, pri čemer pa so lahko pri svojih pogajanjih opremljeni tudi s podatki iz pogajanj s prejšnjim horizontalnim udeležencem. Torej bomo v tem poglavju obdelali, katere informacije se med udeleženci »hub and spoke« sporazuma lahko izmenjajo in ne predstavljajo kršitve konkurenčnega prava oz. nimajo za cilj ali posledico omejevanja konkurence ter katere informacije se med udeleženci ne smejo izmenjati in predstavljajo kršitev pravil konkurenčnega prava. 5.1 Zakonita poslovna praksa Da bi podjetja lahko veljavno in zakonito sklepala posle, je vsekakor potrebno, da med njimi poteka komunikacija, v kateri prihaja tudi do izmenjave informacij, ki so ključne za sklenitev poslov. Za to nalogo je vsekakor pomembno opredeliti vsebino informacij, ki si jih lahko izmenjata horizontalna udeleženca, da pri tem ne bi kršila konkurenčne zakonodaje. To dejstvo je pomembno v smislu prenosa informacije v odnosu isti vertikalni udeleženec in drugi horizontalni udeleženec ter uporabo te informacije pri sklepanju posla med vertikalnim in drugim horizontalnim udeležencem. To vse pa v smislu neobstoja suma »hub and spoke« sporazuma z vidika narave informacije, ki je bila posredovana do drugega horizontalnega udeleženca in posledično obstoja horizontalnega sporazuma t. i. »rima«. Pri tem je vsekakor zelo nazoren primer iz sodne prakse ZDA, kjer je sodišče opredelilo okvire, v katerih se lahko izmenjujejo informacije. V zadevi Monsanto290 je Vrhovno sodišče ZDA izpostavilo, da je bil cilj vertikalnega sporazuma odstranitev konkurenčnega distributerja, ki je na trgu nastopal z diskontnimi cenami. Pri tem je dodalo, da imajo proizvajalci in njihovi distributerji pravico in utemeljene razloge do izmenjave informacij glede cen in glede obravnave produktov glede trgov, vendar pa mora tožnik (v tem primeru pristojni organ za varstvo konkurence) ponuditi posredne ali neposredne dokaze, s katerimi izključuje možnost, da bi proizvajalec in določeni distributer delovala neodvisno. Z drugimi besedami, urad za varstvo konkurence mora dokazati, da sta proizvajalec in distributer zavestno sodelovala za dosego prepovedanega cilja.291 V zadevi Monsanto torej, da bi izločila diskontnega prodajalca s trga oz. ga prisilila v spremembo cen. V tej zadevi je sicer šlo za podobno ravnanje glede bojkota kot v zadevi Toys »R« Us,292 vendar pa je potrebno to sodbo brati skozi dejstvo, da imata proizvajalec in distributer kot nekonkurenta pravico do izmenjave informacij tudi glede cen in glede obravnave produktov glede trgov. Prav tako zahteva po samostojnosti oz. neodvisnemu oblikovanju ekonomske politike ne izključuje pravice gospodarskih subjektov, da se razumno prilagodijo ugotovljenemu ali 290 Sodba Vrhovnega sodišča ZDA Monsanto v Spray-Rite Svc.Corp 465 U. S. 752 (1984). 291 Sodba U. S. Disctrict Court Southern, District of New York, U. S. vs Apple, inc.12 Civ. 2826 DLC, str. 126–127. 292 Sodba U. S. Courts of Appeals, seventh Circuit, zadeva No. 98-4107 Toys »R« Us, Inc. vs F. T. C.

79

pričakovanemu ravnanju konkurentov. Takšna samostojnost predstavlja osnovno načelo konkurenčnega prava. Slednja nasprotuje vsakemu neposrednemu ali posrednemu stiku med konkurenti, ki bi bodisi vplival na ravnanje dejanskega ali potencialnega konkurenta na trgu, bodisi bi takemu konkurentu razkril ravnanje na trgu, za katero se je podjetje odločilo, ali ki se ga namerava držati, kadar je cilj ali končna posledica teh stikov vzpostavitev konkurenčnih razmer, ki ne ustrezajo normalnim razmeram na zadevnem trgu (glej sodba Suiker Unie293 in drugi proti Komisiji, točka 174, in Deere proti Komisiji,294 točka 87).295 Kakor že omenjeno v prejšnjem odstavku, je bistvo konkurence v tem, da mora vsak udeleženec na trgu ravnati neodvisno in ne sme koordinirati svojega ravnanja z ravnanjem svojih konkurentov. Če se konkurenti sporazumejo in drug drugemu razkrijejo natančne informacije glede svoje politike cen, investicijskih načrtov ali raziskovalnih in razvojnih projektov, je s tem omogočeno njihovo usklajeno ravnanje. V določenih okoliščinah je že samo izmenjava informacije dovolj, da pride do odstranitve normalne konkurence.296 Tako je s teoretičnega vidika mogoče govoriti o tipu informacije, ki bi lahko kršila konkurenco. Potrebno je upoštevati tudi določene okoliščine, kot je struktura trga, saj je lažje omejevati konkurenco na oligopolističnem trgu, kjer ni velike razlike v produktih. Večja, kot je stopnja različnosti produktov, težje in dražje bo za podjetja doseči dogovor, bodisi izrecno ali posredno. To dejstvo pa napeljuje na zaključek, da morajo biti sporazumi o informacijah obravnavani v njihovem ekonomskem kontekstu in še posebej natančno morajo biti preverjeni na oligopolističnih trgih. Nadalje je pomembna tudi narava izmenjane informacije in tudi tip oz. kvaliteta informacije. Medtem ko je pozitivno za podjetja v branži, da si izmenjajo statistične podatke splošne narave, ki jim omogočajo ustvariti splošno sliko nivoja povpraševanja oz. proizvodnje ali splošne stroške proizvodnje konkurenta, vsekakor ni dovoljeno obveščanje o politiki cen ali glede programa razvoja in raziskav, saj gre v teh primerih za podatke zaupne narave. Prav tako je potrebno ločiti med informacijami, ki sporočajo podatke o dogodkih, ki so se že zgodili, t. i. post notifikacije, in podatki o dogodkih, ki se šele bodo zgodili, t. i. prenotifikacije. V slednjem primeru, ko si podjetja med seboj pošiljajo informacije o njihovem bodočem, nameravanem ravnanju, je posredovanje teh informacij vsekakor bolj nevarno za obstoj konkurence, glede na dejstvo, da lahko konkurent prilagodi svojo politiko na trgu, medtem ko je pri posredovanju »zgodovinskih« informacij potrebno oceniti, kako stara je slednja in kakšen vpliv ima lahko na konkurenco. Prav tako pa je tudi pomembno, na kakšen način je informacija izmenjana.297 Ključno vprašanje pri tem je odločitev, kakšen tip informacije za Komisijo predstavlja zaupno informacijo in v kateri točki podjetja prestopijo prag med neproblematično izmenjavo informacij in med zaupno izmenjavo, ki predstavlja kršitev člena 101(1) PDEU. Pričakovati je, da bo Komisija odločno nasprotovala sporazumom, ki se nanašajo na izmenjavo informacij glede cen, kar je Komisija tudi večkrat storila. Vendar je spoznala za protikonkurenčne tudi

293 Zadeva C 40/73 Suiker Unie in ostali proti Komisiji, ECLI:EU:C:1975:74. 294 Zadeva C 7/95 John Deere proti Komisiji, ECLI:EU:C:1998:256. 295 Zadeva C 8/08, T-mobile Netherldands BV v Raad van bestur van de Nederlandse Mededingingsautoriteit, tč. 33, glej tudi Zadeva Suiker Unie in drugi proti Komisiji, tč. 174, Züchner, tč. 14, in Deere proti Komisiji, tč. 87. 296 Whish, predavanje z naslovom Information Agreements, konferenca Konkurrensverket (Swedish Competiton Authority) The Pros and Cons of Information Sharing (2006), dosegljivo na: http://www.kkv.se/upload/filer/trycksaker/rapporter/pros&cons/rap_pros_and_cons_information_sharing.pdf., str. 20, (v nad. Whish – predavanje), glej tudi zadevo C 194/99 Thyssen Stahl AG proti Komisiji, ECLI:EU:T:1999:48, točke 82 in 83. 297 Whish – predavanje, str. 23.

80

ostale prenose informacij. V zadevi Re Cimbel298 je šlo za protikonkurenčno obvezo članov podjetniškega združenja, da so se dolžni obveščati o povečani proizvodnji, saj takšna obveza lahko prepreči podjetju, da bi pridobila prednost pred konkurenco s pravočasno širitvijo proizvodnje, da bi zadostila povečanemu povpraševanju.299 Enako je sodišče obsodilo obveznost informirati konkurente o investicijskih planih v zadevi Zinc Producer Group.300 Prav tako so prepovedane tudi izmenjave informacij glede velikosti proizvodnje in prodaje posameznih podjetij, kar ima lahko za posledico neelastičnost distribucijskega sistema, kar pa lahko vodi k delitvi trga. V zadevi EATA301 je Komisija nasprotovala izmenjavi informacij glede zmogljivosti, procentu izkoristka zmogljivosti in napovedani zmogljivosti v pomorskem transportnem sektorju, pri čemer je poudarila, da je bila informacija izrecno posredovana stranki, na katero se je nanašala. V zadevi Steel Beams302 je Komisija ugotovila izmenjavo informacij glede naročil in dostav jeklenih palic posameznih podjetij, ki so presegle sprejemljivo, saj so izmenjani podatki kazali na naročila in dostave posameznih družb na njihovih konkretnih trgih. Takšna informacija je bila posodobljena vsak teden in poslana vsem udeležencem. Komisija je dodala, da se podatki niso nanašali samo na pretekle podatke »zgodovinske vrednosti«, ki ne bi imele vpliva na konkurenco. SEU je omenjeno odločitev potrdilo. Komisija prav tako upošteva značilnosti izmenjane informacije, ko se odloča za uporabo člena 101(1) PDEU, vključno z naravo in vrsto izmenjane informacije, nivojem vseobsegajoče informacije in obdobje, na katero se informacija nanaša, ter pogostost izmenjave in zadrževanje podatkov. Ob tem je potrebno poudariti, kar je izpostavila tudi Komisija, da je težko postaviti splošna pravila, s katerimi bi se razlikovalo med izmenjavami informacij, ki so nevtralna ali celo spodbujajo konkurenco, od tistih, ki konkurenco omejujejo. Komisija je sprejela način sprotnega ugotavljanja kršitev od zadeve do zadeve, kjer v vsaki posamezni zadevi ugotavlja značilnosti trga na katerem prihaja do izmenjav informacij.303 V primeru Tobacco304 sta tobačna proizvajalca Galaher in Imperial Tobacco v svojih pritožbah zoper omenjeno odločbo najprej izpodbijala ugotovitev, da pariteta ali razlika v cenah predstavlja fiksno zahtevo prodajalcu, in navajali, da gre za načelno priporočilo. Npr., kjer je iz pisnega sporazuma izhajala željena povezava med škatlico cigaret Dorchester in cigaret Richmond, v kateri slednji ne bi smeli biti dražji od cigaret Dorchester, sta pritožnika izpostavila, da je prodajalec izpolnil svojo zavezo iz dogovora že, če je bila škatlica cigaret Richmond cenejša od škatlice cigaret Dorchester. Urad za varstvo konkurence pa je pri svoji odločitvi napačno upošteval, da so se sporazumi izvajali kot paralelni in simetrični sporazumi, vsiljeni istim prodajalcem s strani proizvajalcev Imperial in Gallaher, pri čemer je bil prodajalec zavezan prodajati cigarete Richmond po enaki ceni kot cigarete Dorchester.305 Torej iz tega primera izhaja, da v kolikor ima prodajalec še vedno možnost sam določati višino cene produkta, potem kršitve ni, saj vendarle neodvisno sprejema svojo poslovno politiko na trgu.

298 Odločba Komisije 72/474/EEC Cimbel UL L 330/4, 22. 12. 1972. 299 Whish – predavanje, str. 32. 300 Odločba Komisije 84/405/EEC Zinc Producer Group UL L 220, 17. 8. 1984. 301 Odločba Komisije IP 94/956 EATA, UL L 376, 31. 12. 1994. 302 Odločba Komisije Arcelor, UL C 235, 13. 9. 2008. 303 Whish – predavanje, 33–38. 304 Odločba OFT, No. CA98/01/2010, Tobacco, Case CE/2596-03 z dne 15. 4. 2010. 305 Sodba Competition Appeal Tribunal, Zadeva (2011) CAT 41, Zadeve št. 1160/1/1/10 in ostali, Imperial Tobaco Group PLC in ostali proti OFT in Safeway Stores LTD. proti OFT, z dne 12. 12. 2011, tč. 15.

81

Prav tako je glede obravnavanih dejstev britanski Competition Appeal Tribunal (CAT) glede preširoke interpretacije pravice, ki se nanaša na svobodo diskusije med vertikalnima udeležencema, navedel, da se oba udeleženca, proizvajalec in njegovi glavni kupci, lahko dogovarjajo oz. se pogovarjajo v njihovem odnosu o dejanskih in bodočih maloprodajnih cenah, stopnjah profita ter veleprodajnih cenah ali pogojih prodaje.306 Enako tudi v prej omenjeni zadevi Monsanto307 sodna praksa ZDA. Prav tako iz zadeve Hasbro308 izhaja, da ne sme obstajati noben dvom v legalnost izmenjave informacij v vertikalnem odnosu med proizvajalcem in njegovimi glavnimi kupci, če se ta odnos izvaja na bilateralni osnovi in slednja lahko razpravljata o stvareh, za katere obe stranki razumsko menita, da jih morata predelati.309 Torej bilateralna osnova predstavlja mejo, do kod lahko sega izmenjava poslovno občutljivih informacij. To dejstvo potrjuje tudi primer, ko je OFT sprejel argument, da se lahko maloprodajalci pritožujejo proizvajalcu glede nižanja maloprodajnih cen, vendar samo z namenom zagotoviti sebi boljše veleprodajne cene.310 Zelo jasno pa je britansko pritožbeno sodišče (Court of Appeal) postavilo mejo med protikonkurenčnim ravnanjem in zakonito poslovno prakso med vertikalnima udeležencema v zadevi Replica Football Kits,311 kjer je navedlo, da je pritožnik zatrjeval, da je odločitev CAT-a v obravnavani zadevi povzročila negotovost v trgovinskih krogih, saj postavlja pod vprašaj svobodno diskusijo na vertikalnem nivoju, še posebej med proizvajalcem in njegovim glavnim kupcem, glede stvari, za katere je razumno pričakovati, da se bosta morali stranki o njih pogovoriti, vključno z dejanskimi ali bodočimi maloprodajnimi cenami, stopnji dobička in veleprodajnih cenah ter pogojih prodaje. Po mnenju pritožbenega sodišča odločba v tej smeri ni problematična in ne postavlja dvoma glede takšnih dogovarjanj, pod pogojem, da je takšno dogovarjanje izvedeno na bilateralni bazi in omejeno na pogovor na opisan način. Kot je izpostavil CAT, obstaja nevarnost, da se pogovor o možnih cenah ali preteklih cenah sprevrže v pogovor o bodočih cenah in sporazum o tem, kakšne bi cene morale biti. Vendar obravnavana zadeva ne obravnava teh pogovorov. Prav tako ne prepoveduje pritožb prodajalca, ki jih ta poda pri svojem dobavitelju, če so le-te namenjene izboljšanju poslovnega odnosa samo med tema strankama. V obravnavanem primeru takšne pritožbe horizontalnega udeleženca niso imele tega cilja, temveč je imel pogovor med proizvajalcem in prodajalcem vsebino, iz katere je bilo razvidno, da je šlo za horizontalni element dogovarjanja.312 V zadevi T-Mobile313 avtor Bern Meyring povzame stališče SEU, in sicer, da mora biti izmenjava informacije, katera omogoča odstranitev negotovosti med udeleženci glede časovne kompotentne, širine in podrobnosti modificiranaga ravnanja s strani podjetja na trgu, obravnavana kot informacija, ki ima kot cilj protikonkurenčno ravnanje. V obravnavanem primeru je šlo za primer, ko bodoči nivoji nagrajevanja zastopnikov glede predplačniških paketov niso bili enostransko določeni s strani udeležencev dogovora, temveč je šlo za to, da

306 Odudu – Constituent, str. 210. 307 Sodba Vrhovnega sodišča ZDA Monsanto v Spray-Rite Svc.Corp 465 U. S. 752 (1984). 308 Sodba Supreme Court of Judicature, Court of Appeal (Civil Divison) (2006) EWCA Civ. 1318, Case no. 2005/1071, 1074 in 1623, Argos Ltd, proti OFT in JJB Sports proti OFT. 309 Odudu – Constituent, str. 214. 310 Odločba Office of Fair Trading No. CA98/06/2003 Price-fixing of Replica Football Kit 1 August 2003 (Case CP/0871/01) tč. 589, str. 193–194. 311 Odločba Office of Fair Trading No. CA98/06/2003 Price-fixing of Replica Football Kit 1 August 2003 (Case CP/0871/01). 312 Sodba Supreme Court of Judicature, Court of Appeal (Civil Divison) (2006) EWCA Civ.1318, Case no. 2005/1071, 1074 in 1623, Argos Ltd, proti OFT in JJB Sports proti OFT tč. 106, stran 32. 313 Zadeva C 8/08, T-mobile Netherldands BV v Raad van bestur van de Nederlandse Mededingingsautoriteit C 8/08, ECLI:EU:C:2009:343.

82

so se udeleženci šele na sestanku dogovarjali o tem, kar kaže na to, da je bil cilj dogovarjanja določiti pravilni nivo tega nagrajevanja. Sodišče je opredelilo takšno dogovarjanje kot protikonkurenčno glede cilja. Vendar pa je nenavadno v tem primeru govoriti o t. i. »izmenjavi informacij«, kakor jo opredeljuje sodišče. Dejstvo je namreč, da kjer se dva konkurenta dogovarjata na podlagi svojega poznavanja trga in strateškega načrtovanja, kako naj bodo njuni produkti cenovno ovrednoteni, vsekakor ni mogoče govoriti o izmenjavi informacij, temveč o kartelnem dogovarjanju glede določitve cen. Zato je več kot očitno, da je potrebno takšno dogovarjanje obravnavati kot kršitev, ki ima za cilj omejevanje konkurence, in zato je pravno ocenjevanje takšne izmenjave informacij nepotrebno in samo zamegli dejanski problem. Ključno vprašanje v obravnavanem primeru ni bilo o tem, kdaj gre za zakonito izmenjavo informacij, temveč, kje je meja, ki ločuje kršitev, ki ima za cilj omejevanje konkurence, in kdaj gre za dokazovanje posledice oz. učinka, ki omejuje konkurenco. Poudarja se, da se sodbe v zadevi T-Mobile ne sme napačno razlagati v smeri poenostavljenega primera »per se« kršitve. Sodba namreč predstavlja jasno sporočilo, da morajo biti izmenjave informacij, ki služijo kot pomoč pri vzpostavitvi kartela, obravnavane skupaj s kartelom kot »per se« kršitev. To bi lahko sodišče zapisalo bolj odločno.314 5.2 Protipravna poslovna praksa Pri protipravni poslovni praksi v »hub and spoke« sporazumih se pozornost usmerja na prakso, ki se nanaša na večje možnosti za izmenjavo informacij preko distributerjev, ki so občutljive, kot npr. informacije, ki se nanašajo na bodoče cene, promocijskih načrtov in oglaševalskih kampanj.315 5.2.1 Prenos informacij o cenah OFT, britanski organ za varstvo konkurence, se je ukvarjal najprej s prenosom informacije o cenah v dveh zadevah Replica Football Kits316 in Hasbro.317 V teh dveh zadevah je prepoznal »hub and spoke« sporazume. Zaključil je, da takrat, ko gre za prenos informacij o cenah med dvema udeležencema na trgu, ki delujeta na istem nivoju proizvodnje/distribucije, preko skupnega pogodbenega partnerja, ki deluje na drugem nivoju verige proizvodnje/distribucije, obstaja horizontalni dogovor o cenah med horizontalnima udeležencema.318 OFT je obravnaval ta prenos informacij od A-ja k C-ju preko B-ja kot kršitev obveznosti do neodvisnosti, kakor je bila določena v zadevi Suiker Unie,319 v katerem je SEU ugotovilo, da mora za obstoj konkurence obstajati neodvisno ravnanje med konkurenti na istem trgu, saj mora vsak udeleženec na trgu neodvisno določiti svojo politiko, ki jo bo izvajal na trgu, vključno z izbiro oseb in podjetij, katerim bo ponujal naprodaj ali prodajal blago.320

314 Bern Meyring, T-mobile: Further confusion on information exchanges between competitors, Journal of Economic Competiton Law & Practice 2010, Vol. 1, št. 1, str. 31–32. 315 Odudu str. 20. 316 Odločba Office of Fair Trading No. CA98/06/2003 Price-fixing of Replica Football Kit 1 August 2003 (Case CP/0871/01). 317 Sodba Supreme Court of Judicature, Court of Appeal (Civil Divison) (2006) EWCA Civ. 1318, Case no. 2005/1071, 1074 in 1623, Argos Ltd, proti OFT in JJB Sports proti OFT. 318 Odudu – Constituent, str. 207. 319 Zadeva C 40/73 Suiker Unie in ostali proti Komisiji, ECLI:EU:C:1975:174. 320 Odudu – Constituent, str. 207.

83

5.2.2 Nudenje logistične podpore, organizacijskih in administrativnih storitev udeležencem kartela

Poleg teh ravnanj, omenjenih v prejšnjem odstavku, ki predstavljajo protipravno poslovno prakso, je zelo pomembno za sodno prakso tudi stališče glede protipravnih ravnanj vertikalnega udeleženca v zadevah AC Treuhand I321 in AC Treuhand II322. Iz zadeve Treuhand I izhaja, da ni sporno, da je družba AC Treuhand v svojih prostorih hranila in prikrivala izvirnika kartelnih sporazumov. Nadalje je priznala, da je izračunavala in članom kartela sporočala odstopanja njihovih tržnih deležev od dogovorjenih kvot ter v svojih prostorih hranila s tem povezane tajne dokumente. Organizirala je srečanja članov kartela in celo delno sodelovala pri petih od teh srečanj in tudi na srečanju, na katerem je bil pripravljen predlog razdelitve kvot med proizvajalce. Prav tako tudi ni sporno, da je redno opravljala povračila potnih stroškov predstavnikom kartela, ki so nastali zaradi njihove udeležbe na srečanjih s protikonkurenčnim ciljem, in to očitno zato, da bi se v računovodskih knjigah navedenih proizvajalcev prikrili ali ne prikazali sledovi izvajanja kartela.323 Vsa ta poslovna praksa vertikalnega udeleženca predstavlja kršitev pravil konkurence, saj se izvaja zavestno za dosego protikonkurenčnega cilja, ki so ga dogovorili horizontalni udeleženci. V tem primeru gre za klasično obliko sostorilstva. V zadevi Treuhand II SEU samo potrdi svoje ugotovitve iz zadeve Treuhand I, ko navede, da je Komisija družbi AC-Treuhand pripisala odgovornost za ključno vlogo, ki jo je – podobno pri obeh zadevnih kršitvah – imela s tem, da je proti plačilu organizirala sestanke za udeležence pri sporazumih, na katerih je bila navzoča in dejavno sodelovala, zbirala podatke o prodaji na zadevnih trgih in jih dajala na voljo udeležencem, da je v primeru napetih odnosov med zadevnimi podjetji ravnala kot posrednica, in jih spodbujala k sprejemanju kompromisov.324 Iz takšne sodne prakse Sodišča EU je namreč razvidno, da se člen 101(1) PDEU splošno nanaša na vse sporazume in usklajena ravnanja, ki bodisi v horizontalnih bodisi vertikalnih povezavah izkrivljajo konkurenco na skupnem trgu, neodvisno od trga, na katerem so stranke dejavne, in neodvisno od tega, da zadevni pogoji iz dogovorov vplivajo samo na poslovno ravnanje ene od strank. Treba je še poudariti, da je glavni cilj člena 101(1) PDEU zagotoviti ohranjanje neizkrivljene konkurence na notranjem trgu. Razlaga določbe 101(1) PDEU, ki jo je predlagala družba AC-Treuhand, bi lahko zmanjšala polni učinek prepovedi iz navedene določbe. Takšna razlaga bi pomenila, da ne bi bilo mogoče preprečiti dejavnega prispevanja podjetja k omejevanju konkurence zgolj zato, ker se to prispevanje ne nanaša na gospodarsko dejavnost na upoštevnem trgu, na katerem se to omejevanje izvaja ali naj bi se izvajalo. Ravnanje družbe AC-Treuhand spada neposredno med prizadevanja horizontalnih udeležencev kartela, tako v zvezi s pogajanji kot v zvezi z nadzorom izvajanja obveznosti, ki so jih zadnje navedeni določili v okviru kartelov. Ravno iz namena storitev, ki jih je opravila družba AC-Treuhand za udeležence kartela, izhaja zavestno izpolnjevanje zadevnih protikonkurenčnih ciljev, ki so določanje cen, razdelitev trgov in strank ter izmenjava poslovno občutljivih informacij. V teh okoliščinah kljub dejstvu, da je družba AC-Treuhand svetovalno podjetje, ni mogoče šteti, da njeno delovanje v vlogi svetovalnega podjetja pomeni zgolj postransko storitev, ki ni

321 Zadeva T 99/04, AC Treuhand AG v Komisiji, ECLI:EU:T:2008/256. 322 Zadeva C 194/14 AC Treuhand proti Komisiji, ECLI:EU:C:2015:717. 323 Zadeva T 99/04, AC Treuhand AG v Komisiji, ECLI:EU:T:2008/256, tč. 153. 324 Zadeva C 194/14 AC Treuhand proti Komisiji, ECLI:EU:C:2015:717, tč. 9.

84

povezana z obveznostmi, ki so jih pogodbeno določili proizvajalci, in z omejevanjem konkurence, ki je posledica navedenega.325 5.2.3 Odprava negotovosti pri konkurentih glede datuma, obsega in načinov

prilagajanja SEU je v zadevi T-mobile326 definiralo, da ima izmenjava informacij protikonkurenčni cilj takrat, ko lahko odpravi negotovost pri zainteresiranih osebah glede datuma, obsega in načinov prilagajanja, ki ga mora opraviti zadevno podjetje, tudi če prilagajanje vključuje znižanje standardne provizije pogodbenim trgovcem. Usklajeno ravnanje ima protikonkurenčni cilj v smislu člena 101(1) PDEU, če bi zaradi vsebine in namena ter upoštevajoč pravni in gospodarski okvir, v katerega je umeščeno, lahko dejansko preprečevalo, omejevalo ali izkrivljalo konkurenco na notranjem trgu. Ni nujno, da je konkurenca dejansko preprečena, omejena ali izkrivljena, niti da obstaja neposredna zveza med tem usklajenim ravnanjem in potrošniškimi cenami. Izmenjava informacij med konkurenti ima protikonkurenčni cilj, če je na njeni podlagi mogoče odpraviti negotovost glede predvidenega ravnanja zadevnih podjetij.327 To pa velja tudi za posredno izmenjavo informacij med horizontalnima udeležencema preko vertikalnega udeleženca. 5.2.4 Neutemeljeno sklicevaje na zaščito iz avtorskih pravic Protipravno poslovno prakso predstavlja tudi sklicevanje na zaščito, ki izhaja iz avtorskih pravic ter monopola, ki iz njih izvirajo. Vrhovno sodišče ZDA je v zadevi Interstate Circuit328 zavrnilo takšno stališče in navedlo, da zato, ker ima dajalec licence moč določanja cene, po kateri bo proizvajalec prodajal licenčni produkt, to ne pomeni, da lahko imetnik avtorske pravice diktira, da drugi filmi ne smejo biti predvajani skupaj z licenčnim filmom ali da določa ceno vstopnice za druge filme, ki so vključeni v predvajanje skupaj z licenčnim filmom. Omejitve, ki so jih bili deležni Interstatovi konkurenti, niso imele izvora v svobodni odločitvi distributerjev. Takšne omejitve so bile posledica volje Interstata in so bile predmet kontrole, ki jo je izvajal Interstate, ne pa njegove kakršne koli avtorske pravice, saj slednji ni imel nobene takšne pravice, vendar pa je takšno ravnanje dosegel preko pogodb z distributerji. Namen in končni učinek takšnih sporazumov oz. usklajenih ravnanj med distributerji in Interstatom je bil omejitev konkurenčnih kinematografov z izsiljenim povečanjem vstopnine in obvezati jih glede omejitve dvojnih predstav za isto ceno, to pa vse z namenom narediti njihovo ponudbo manj privlačno in hkrati preprečiti distributerjem za določeno obdobje, da bi sprostili te omejitve sekundarnim kinematografom. Dejstvo, da so bile omejitve takšne narave, katere bi lahko distributer prostovoljno vsilil konkurentom, pa tega ni storil, ne spreminjajo narave sporazuma kot preračunljive omejitve glede distribucije in predvajanja z avtorskimi pravicami zaščitenih filmov za omejitev meddržavne trgovine.329

325 Zadeva C 194/14 AC Treuhand proti Komisiji, ECLI:EU:C:2015:717, tč. 35–39. 326 Zadeva C 8/08, T-mobile Netherldands BV v Raad van bestur van de Nederlandse Mededingingsautoriteit C 8/08, ECLI:EU:C:2009:343. 327 Zadeva C 8/08, T-mobile Netherldands BV v Raad van bestur van de Nederlandse Mededingingsautoriteit C 8/08, ECLI:EU:C:2009:343, tč. 41, 43. 328 Sodba Vrhovnega sodišča ZDA, Interstate Circuit, Inc. v. United States 306 U. S. (1939). 329 Sodba Vrhovnega sodišča ZDA, Interstate Circuit, Inc. v. United States 306 U. S. (1939) tč. 228–230.

85

5.2.5 Organiziranje bojkota konkurenta usklajeno s svojimi vertikalnimi partnerji, ki tvorijo horizontalni sporazum

V zadevi Toys »R« Us330 (TRU) se je Vrhovno sodišče ZDA sklicevalo na zadevo Northwest Stationer331 in okoliščine tega primera uporabilo pri zaključku, da je bistvo mreže sporazumov, ki ji je načeloval TRU, horizontalni sporazum. V prej omenjenem primeru Northwest Stationer je sodišče opisalo primere, ki so obsodili bojkot kot protipraven »per se«, in navedlo, da bojkot vsebinsko predstavlja skupni trud podjetja ali podjetij, da onemogočijo konkurenco s tem, da neposredno onemogočijo, prepričajo ali prisilijo dobavitelje oz. stranke, da prekinejo poslovne stike, ki jih konkurent potrebuje v konkurenčnem boju. Udeleženci bojkota morajo imeti določeno tržno moč, čeprav sodišče ni navedlo, da mora biti tržni delež tako visok, da bi se lahko govorilo o monopolu. V obravnavani zadevi je TRU svoje konkurente skušal spraviti v slabši položaj s tem, da je prisilil dobavitelje, da ne dostavljajo klubom artiklov, ki so jih potrebovali. Svoj cilj je dosegel s tem, da je prepričal dobavitelje k njihovem medsebojnemu sodelovanju, namesto, da bi le-ti neodvisno tekmovali za prostor na trgovskih policah v različnih prodajalnah.332 Horizontalni sporazumi med konkurenti, vključno s skupinskim bojkotiranjem, ostajajo protipravni »per se« oz. sami po sebi v smislu pogojev, ki jih je sodišče uporabilo v zadevi Northwest Stationers.333 5.2.6 Zloraba zakonitih poslovnih načinov za dosego protikonkurenčnega cilja V zadevi Apple334 sodišče izrecno navede, kaj je protipravno in kaj predstavlja kršitev z vidika objektivnih ravnanj udeleženca na trgu in zakonite poslovne prakse med udeleženci na trgu, torej odnos A-B in B-C. Odločitev sodišča, ki zavrne Applove argumente, vsekakor ne pomeni, da so Applova ravnanja glede zastopniških sporazumov, MFN klavzule, simultana pogajanja z večimi založniki, nezakoniti. Nobeden izmed teh načinov, potrebnih za vstop Appla na trg, ni nezakonit sam po sebi, ali v odnosu do vseh ostalih načinov. Protipravnost predstavlja uporaba teh načinov z namenom omogočiti usklajeno ravnanje z založniki, ki ima protikonkurenčni cilj.335 V tem delu sodišče dovoljeno in zakonito poslovno prakso poveže s subjektivnimi okoliščinami, ki pa kažejo na zlorabo te prakse za dosego cilja, ki krši konkurenčno pravo. Sodišče je spoznalo Apple kot odgovornega za kršitev konkurenčnega prava, ki ga je storil, ko je omogočil in spodbudil založnike pri kolektivnem nelegalnem omejevanju trgovanja. Preko njihovega usklajenega ravnanja so prisilili Amazon in ostale prodajalce na drobno, da so se odpovedali lastni določitvi drobnoprodajnih cen in da so sprejeli dvig drobnoprodajnih cen e-knjig. Ta dvig cen pa ni bil posledica tržnih zakonitosti, ampak usklajenega ravnanja, v katerem je Apple zavestno in aktivno sodeloval.336 V zadevi Tobacco337 OFT navede, da se usklajeno ravnanje dogaja, še posebej v primerih, ko gre za vzajemne kontakte med podjetji, ki imajo za cilj ali posledico odstraniti ali vsaj omejiti negotovost glede bodočega ravnanja na trgu, vključno z razkritjem konkurentu svojega

330 Sodba U. S. Courts of Appeals, seventh Circuit, zadeva No. 98-4107 Toys R Us, Inc. vs F.T.C. 331 Zadeva Northwest Wholesale Stationers, Inc. v Pacific Stationary & Printings Co., 472 U. S. 284, 105 S Ct. 2613, 86, L.Ed.2d 202 (1985). 332 Sodba U. S. Courts of Appeals, seventh Circuit, zadeva No. 98-4107 Toys R Us, Inc. vs F.T.C., tč. II odstavek 10. 333 Sodba U. S. Courts of Appeals, seventh Circuit, zadeva No. 98-4107 Toys »R« Us, Inc. vs F.T.C., tč. 2. 334 Sodba U. S. Disctrict Court Southern, District of New York, U. S. vs Apple, inc.12 Civ. 2826 DLC. 335 Sodba U. S. Disctrict Court Southern, District of New York, U. S. vs Apple, inc.12 Civ. 2826 DLC. 336 Sodba U. S. Disctrict Court Southern, District of New York, U. S. vs Apple, inc.12 Civ. 2826 DLC. 337 Odločba OFT No. CA98/01/2010, Tobacco, Case CE/2596-03 z dne 15. 4. 2010.

86

bodočega ravnanja na trgu oz. ravnanja, o katerem se še odloča.338 V zadevi Cimenteries je SEU navedlo, da so vzajemni kontakti vzpostavljeni, kjer konkurent razkrije svoje bodoče namene ali ravnanje na trgu drugemu konkurentu na zahtevo slednjega oz. jih le-ta samo sprejme …339 in da zadošča, da se iz izjave konkurenta sklepa namen le-tega pri ravnanju na trgu, s čimer lahko drugi konkurent popolnoma izključi ali znatno zmanjša negotovost glede poslovnega ravnanja nasprotnega konkurenta na trgu.340 Prav tako lahko pride do usklajenega ravnanja kot posledice enostranskega razkritja informacije, s strani enega konkurenta drugemu, če je ta informacija sprejeta s strani naslovnika. V zadevi Tate & Lyle je samo eden od udeležencev na srečanju razkril svoje namene, pa je ta okoliščina zadoščala, da ni bilo mogoče izključiti možnosti za obstoj sporazuma ali usklajenega ravnanja.341 Ob tem je za nalogo vsebinsko pomembno, da so bili prodajalci omejeni pri postavljanju cen glede konkurenčnih znamk oz. t. i. povezanih konkurenčnih blagovnih znamk.342 Vendar pa je bilo, kot je že navedeno zgoraj, v tej zadevi ugotovljeno, da prodajalci kot vertikalni udeleženci niso bili omejeni pri določanju maloprodajnih cen ob spremembi veleprodajne cene, če pa bi to bili, potem bi šlo za kartelno dogovarjanje v obliki »hub and spoke« sporazuma. 5.2.7 Ekonomska prisila v nastavitev višjih cen z grožnjo po prenehanju dobav in

pošiljanje maloprodajnih cen vertikalnemu udeležencu brez utemeljenega ekonomskega razloga

Protipravno poslovno prakso predstavlja tudi ravnanje vertikalnega udeleženca v zadevi Replica Football Kits,343 ko je prodajalec prodajal po dogovorjenih cenah samo zaradi pritiska vertikalnega udeleženca, ki je vedno takrat, ko se je prodajalec pripravljal na znižanje cen, zagrozil z odpovedjo dobav produktov, vse z namenom prisiliti prodajalca podreditvi sporazumu. OFT je ugotovil tudi, da je med vertikalnim in horizontalnim udeležencem obstajal standardni sporazum glede cen. Čeprav je bil takšen sporazum v nasprotju z željami horizontalnega udeleženca, se mu je le-ta podredil zato, da se je izognil prenehanju dobav. Prav tako je dogovarjanje o cenah med horizontalnimi udeleženci omogočalo tudi dejstvo, da je bila v standardni naročilnici dveh horizontalnih udeležencev, ki je bila dostavljena vertikalnemu udeležencu, vključena aktualna maloprodajna cena. Za takšen podatek, posredovan vertikalnemu udeležencu, ni obstajal noben legitimen ekonomski razlog. Takšen

338 Odločba OFT CA98/03/2011 Dairy retail price initiatives, case CE/3094-03, tč. 3.31, Zadeva C 40/73 Suiker Unie in ostali proti Komisiji ECLI:EU:C:1975:174, tč. 175., Glej tudi zadeva Apex Asphalt in Paving Co Limited proti Office of Fair Trading (2005) CAT 4, tč. 206(vi). 339 Odločba OFT CA98/03/2011 Dairy retail price initiatives, case CE/3094-03, tč. 3.32, glej tudi Zadeva T 25/95 etc Cimenteries CBR proti Komisiji ECLI:EU:T:2000:77, tč. 1849, Apex Asphalt and Paving Co Limited v Office of Fair Trading (2005) CAT 4, tč 206(vii). 340 Odločba OFT CA98/03/2011 Dairy retail price initiatives, case CE/3094-03, tč. 3.32, glej zadeva T 25/95 Cimenteries CBR proti Komisiji ECLI:EU:T:2000:77, tč. 1852, in JJB Sports plc and Allsports Limited proti Office of Fair Trading [2004] CAT 17, tč. 872, glej Apex Asphalt and Paving Co Limited v Office of Fair Trading (2005) CAT 4, tč. 206(viii). 341 Odločba OFT CA98/03/2011 Dairy retail price initiatives, case CE/3094-03, tč. 3. 34, Zadeva T 202/98 Tate & Lyle plc in ostali proti Komisiji, ECLI:EU:C:2001:185, tč. 54. 342 Sodba Competition Appeal Tribunal, Zadeva (2011) CAT 41, Zadeve št. 1160/1/1/10 in ostali, Imperial Tobaco Group PLC in ostali proti OFT in Safeway Stores LTD. proti OFT, z dne 12. 12. 2011, tč. 53. 343 Odločba Office of Fair Trading No. CA98/06/2003 Price-fixing of Replica Football Kit 1 August 2003 (Case CP/0871/01).

87

podatek je omogočil posreden horizontalni dogovor med maloprodajalci. Glede argumenta, da bi lahko vertikalnemu udeležencu posredovane maloprodajne cene predstavljale podlago za določitev njegovih veleprodajnih cen, je OFT navedel, da so bile naročilnice s podatki o maloprodajnih cenah, predložene po tem, ko je že bil sklenjen dogovor med horizontalnim in vertikalnim udeležencem glede diskontnih popustov med njima. Zato ni jasno, kako bi lahko bila takšna informacija za takšno zatrjevanje relevantna.344 V obravnavanem primeru imajo minimalne maloprodajne cene, ki so bile sporazumno dogovorjene v seriji vertikalnih sporazumov, isti cilj kot cenovno določitveni sistem, določen z enim samim horizontalnim sporazumom.345 Za obstoj usklajenega ravnanja zadošča, da je neodvisno podjetje zavestno in s svojim soglasjem prilagodilo svoje ravnanje v skladu z željami drugega podjetja. Motiv oz. zavedanje, da je to ravnanje nezakonito, ni pomembno.346 SEU in Komisija sta v več primerih izpostavila, da skupno obveščanje med konkurenti glede cen in pogojev, ki se nanašajo na nižje cene, rabate in podobne vsebine, ki imajo naravo poslovne skrivnosti, predstavljajo protikonkurenčno ravnanje, ki ga zajema člen 101 PDEU.347 5.2.8 Zagotovila vertikalnemu udeležencu po prodaji produktov po njegovih

priporočenih cenah V zadevi Hasbro348 CAT zavrne zatrjevanje pritožnika, da so bili pogovori na sejmu igrač splošni pogovori o morebitni ceni, ki bi jo lahko določili novemu produktu na trgu. Po odločitvi CAT-a obstaja precejšnja razlika med t. i. splošnim, prej omenjenim pogovarjanjem, ter pogovorom med prodajalcem in proizvajalcem, v katerem prodajalec izjavi oz. nakaže svoj namen, da je pripravljen prodajati produkt po priporočenih proizvajalčevih cenah.349 Sodišče je zavrnilo stališče pritožnikov, da je šlo samo za izmenjavo informacij o cenah. Zagotovila horizontalnega udeleženca, dana vertikalnemu udeležencu, so vsekakor presegla samo izmenjavo informacijo o cenah, saj je z njimi vertikalni udeleženec lahko prepričal drugega horizontalnega udeleženca v spoštovanje teh cen in s tem sklenitev nedovoljenega sporazuma oz. »hub and spoke« sporazuma.350 Prav tako je s tem v zvezi tudi pomembno, da že sam sprejem povabila oz. iniciative s strani konkurentov za sodelovanje v takšnem načrtu, ob zavedanju, da je usklajeno ravnanje vsebovano, in v kolikor je izvršeno, predstavlja omejitev v meddržavni trgovini in je zadosten razlog, da obstaja nezakonito usklajeno ravnanje.351

344 Odločba Office of Fair Trading No. CA98/06/2003 Price-fixing of Replica Football Kit 1 August 2003 (Case CP/0871/01) tč. 391, 416 in 430. 345 Odločba Office of Fair Trading No. CA98/06/2003 Price-fixing of Replica Football Kit 1 August 2003 (Case CP/0871/01) tč. 464, zadeva C 27/87 Louis Erauw-Jacquery v La Hesbignonne, ECLI:EU:C:1988:183 tč. 15. 346 Sodba Supreme Court of Judicature, Court of Appeal (Civil Divison) (2006) EWCA Civ.1318, Case no. 2005/1071, 1074 in 1623, Argos Ltd, proti OFT in JJB Sports proti OFT, tč. 78. 347 Sodba Supreme Court of Judicature, Court of Appeal (Civil Divison) (2006) EWCA Civ.1318, Case no. 2005/1071, 1074 in 1623, Argos Ltd, proti OFT in JJB Sports proti OFT tč. 79. 348 Sodba Supreme Court of Judicature, Court of Appeal (Civil Divison) (2006) EWCA Civ.1318, Case no. 2005/1071, 1074 in 1623, Argos Ltd, proti OFT in JJB Sports proti OFT. 349 Sodba Supreme Court of Judicature, Court of Appeal (Civil Divison) (2006) EWCA Civ.1318, Case no. 2005/1071, 1074 in 1623, Argos Ltd, proti OFT in JJB Sports proti OFT, tč. 122. 350 Sodba Supreme Court of Judicature, Court of Appeal (Civil Divison) (2006) EWCA Civ.1318, Case no. 2005/1071, 1074 in 1623, Argos Ltd, proti OFT in JJB Sports proti OFT, tč. 137. 351 Sodba Vrhovnega sodišča ZDA, Interstate Circuit, Inc. v. United States 306 U. S. (1939) tč. 227.

88

5.2.9 Zaključek glede protipravne poslovne prakse Za SEU predstavlja kršitev obveznosti neodvisnega ravnanja vsak neposredni ali posredni stik med takšnimi udeleženci, katerih cilj ali učinek je vplivati na ravnanje na trgu dejanskega ali potencialnega konkurenta ali razkritje takšnemu konkurentu svojega bodočega ravnanja na trgu, za katerega so se odločili izvesti.352 Ob upoštevanju takšnega stališča SEU iz zadeve Suiker Unie je britanski pritožbeni organ za varstvo konkurence (CAT) odločil, da predstavlja kršitev obveznosti neodvisnega ravnanja in da obstaja protikonkurenčni horizontalni sporazum, če horizontalni udeleženec (A) zasebno razkrije vertikalnemu udeležencu (B) svoje namene glede bodočih cen, v okoliščinah, v katerih se lahko razumno predvideva, da bi lahko vertikalni udeleženec uporabil to informacijo tako, da bi z njo vplival na pogoje na trgu. Vertikalni udeleženec prenese to informacijo o cenah naprej do horizontalnega udeleženca (C).353 Enako tudi CAT šteje za prepovedan horizontalni sporazum, ko se horizontalni udeleženec (A) pritoži vertikalnemu udeležencu (B), glede drugega horizontalnega udeleženca (C) in njegovega delovanja na trgu, vertikalni udeleženec (B) pa se odzove na pritožbo prvega horizontalnega udeleženca (A) na način, da omeji konkurenčno dejavnost drugega horizontalnega udeleženca (C). Prvi horizontalni udeleženec se zaradi konkurenčnih omejitev, ki jih je vsilil vertikalni udeleženec drugemu horizontalnemu udeležencu, lahko obravnava kot stranka v celotnem usklajenem ravnanju, pod pogojem, da obstaja vzročna zveza med pritožbo in ravnanjem vertikalnega udeleženca nasproti drugemu horizontalnemu udeležencu.354 Pritožbeno sodišče je obe široki intrepretaciji »hub and spoke« sporazuma spremenilo, in sicer v subjektivnem A-jevem delu glede razkrivanja informacije. V tem delu je namen slednjega omejilo samo z obstojem njegovega naklepa. V prvem primeru je glede razumnega A-jevega predvidevanja odločilo, da predstavlja njegovo kršitev samo v kolikor prodajalec A razkrije dobavitelju B svoje namere glede bodočih cen, z namenom, da bo B ta podatek izkoristil za svoje vplivanje na pogoje na trgu, na način, da bo ta podatek prenesel do drugih prodajalcev, od katerih je C eden izmed njih in B v resnici posreduje to informacijo C-ju, v okoliščinah, v katerih se C zaveda okoliščin v katerih je A posredoval te okoliščine B-ju in C v resnici uporabi ta podatek pri oblikovanju svojih bodočih cen. Glede druge situacije in A-jeve pritožbe B-ju pa je pritožbeno sodišče prav tako omililo ta kriterij in navedlo, da gre za preširoko interpretacijo, če gre pri A-jevi pritožbi za splošne predloge, saj so lahko okoliščine pritožbe takšne, da pritožnik A ni predvideval nobene reakcije oz. vsaj ne kakšne nezakonite, v odgovor na njegovo pritožbo.355

352 Odudu – Constituent, str. 207. 353 Ibid str. 208. 354 Ibid str. 208. 355 Ibid str. 209.

89

6 SUBJEKTIVNI POGOJI ZA UGOTOVITEV ODGOVORNOSTI VERTIKALNEGA UDELEŽENCA PRI KRŠITVI KONKURENČNEGA PRAVA

Okoliščine subjektivne narave kažejo na oblikovanje volje oz. namena »hub« udeleženca, ki jo slednji izkaže v »hub and spoke« sporazumih pri posredovanju poslovno pomembne informacije od A-ja do C-ja. V tem primeru gre za vprašanje zavestnih prenosov poslovno občutljivih informacij, s katerimi se skuša vplivati na ravnanje na trgu horizontalnih udeležencev. Pri tem je vsekakor tudi zelo pomemben subjektivni odnos »hub« udeleženca do protikonkurenčnega cilja, ki se zasleduje z omenjenim ravnanjem. Za to nalogo je zelo pomembno vprašanje, kakšno je lahko naklepno ravnanje vertikalnega udeleženca in kakšno je njegovo ravnanje, ki ima krivdno obliko malomarnosti v smislu zavestne malomarnosti. 6.1 Obstoj krivdne oblike naklepa Obravnavani primeri v sodni praksi sodišč Velike Britanije so skoncentrirani na ugotovitev obstoja subjektivnih elementov omenjenih sporazumov. V »hub and spoke« sporazumih je ključno ugotoviti resnične namene strank, ki so vključene v izmenjavo informacij oz. še natančneje, vse tri udeležene stranke v tripartitnem dogovoru morajo imeti namen oz. naklep omejevati konkurenco. Samo malomarnost oz., npr. površnost v komunikaciji, ne more biti zadostna za obstoj tega sporazuma, saj gre za posredovanje informacij od A do C preko B, ki je nujni pogoj za obstoj tega sporazuma. Kršitev konkurenčnega prava na podlagi takšnega sporazuma je še toliko bolj resna v kolikor gre za obojestranski tok informacij tudi od C preko B do A. Vendar takšna recipročnost ni nujen pogoj za obstoj »hub and spoke« sporazumov. Dokaz naklepa sicer ni potreben, če pa je pridobljen, je upoštevan pri splošni ocenitvi kršitve.356 V zadevi Treuhand I357 je SEU opredelilo okoliščine, ki kažejo na subjektivni odnos udeležencev do protipravnega ravnanja, katere je torej moč uporabiti tudi za subjektivni odnos vertikalnega udeleženca do protikonkurenčnega ravnanja. V okviru terminov, ki sta uporabljena v sodni praksi, skupna volja, da bosta na trgu delovali na določen način (sodba Bayer)358 oz. izraz skupne volje članov kartela o njihovem ravnanju na skupnem trgu (sodba ACF Chemiefarma),359 je poudarjen element skupne volje in se ne zahteva popolno ujemanje upoštevnega trga, na katerem deluje podjetje, ki je storilec omejevanja konkurence, in trga, na katerem naj bi se to omejevanje izvajalo. Iz tega izhaja, da vsako omejevanje konkurence znotraj notranjega trga lahko spada med sporazume med podjetji v smislu člena 101(1) PDEU. To ugotovitev potrjuje merilo obstoja sporazuma, katerega namen je omejevanje konkurence na notranjem trgu. To pa pomeni, da podjetje lahko krši prepoved iz člena 101(1) PDEU, kadar je namen njegovega ravnanja, kot je usklajeno z ravnanjem drugih podjetij, omejevati konkurenco na določenem upoštevnem trgu znotraj notranjega trga, ne da bi to nujno predpostavljalo, da tudi samo deluje na navedenem upoštevnem trgu. 356 Zampa Giann Luca Avv., Quasi – Vertical restrictions – Hub & Spoke Practices, »Vertical Agreemenst: A New Priority in Antitrust Enforcement«, Autorita Garante della Conocorrenza e del Mercato, Piazza G. Verdi, 6/a- Roma, 6 marzo 2014, Freshfields Bruckhaus Deringer, 2014. 357 Zadeva T 99/04, AC Treuhand AG proti Komisiji, ECLI:EU:T:2008/256. 358 Zadeva T 41/96 Bayer proti Komisiji, ECLI:EU:C:2000:242, tč. 67. 359 Zadeva C 41/69 ACF Chemiefarma proti Komisiji, ECLI:EU:C:1970:71, tč. 112.

90

Poleg tega iz razlikovanja v sodni praksi med obstojem sporazuma, ki omejuje konkurenco v smislu člena 101(1) PDEU na eni strani, in prisotnostjo zgolj enostranskega ukrepa podjetja, katerega namen je vsiliti določeno ravnanje drugim podjetjem, na drugi strani, izhaja, da mora omejevanje konkurence izvirati iz zadostno dokazanega izraza usklajene volje vpletenih podjetij glede izvajanja določenega ravnanja. Iz tega sledi, da zahteva po samostojnosti ni neposredno povezana z vprašanjem, ali podjetja, ki omejujejo svojo poslovno svobodo, delujejo v istem sektorju dejavnosti ali ne ali na istem upoštevnem trgu, ampak predvsem s pojmoma usklajeno ravnanje in sporazum, saj se pri teh pojmih zahteva dokaz zadostno jasnega in natančnega izraza skladnosti volje vpletenih podjetij.360 Kdaj bo prišlo do pripisovanje celotne kršitve sodelujočemu podjetju, je poleg tega odvisno od izražanja volje podjetja, s katero dokazuje, da podpira cilje kartela, čeprav samo tiho. Ta subjektivni pogoj je po eni strani del merila tihe odobritve kartela in merila neobstoja javne oddaljitve od njegove vsebine. Obe merili zajemata domnevo, da zadevno podjetje še naprej podpira cilje in izvajanje kartela. Prav tako pa je to tudi argument, na podlagi katerega je mogoče zadevno podjetje šteti za odgovorno, ker je s svojim ravnanjem nameravalo prispevati k skupnim ciljem, za katere si prizadevajo vsi sodelujoči, in je poznalo kršitve drugih sodelujočih ali bi jih razumno lahko predvidelo in je bilo pripravljeno sprejeti tveganje.361 Vsi ti pogoji predstavljajo možnost pripisati celotno kršitev zadevnemu podjetju v skladu z zahtevami načela osebne odgovornosti. Zato golo formalistično zatrjevanje, da svetovalno podjetje ne more biti v vlogi sostorilca kršitve, ker ne opravlja gospodarske dejavnosti na upoštevnem trgu, ki ga je prizadelo omejevanje konkurence, in ker je prispevalo h kartelu samo podredno, sodišče zavrne. Torej, da se podjetju lahko pripiše celotna kršitev, mora takšen udeleženec podredno prispevati k zadevnemu omejevanju konkurence, hkrati pa mora na njegovi strani obstajati subjektivni pogoj, to je izraz volje v zvezi s tem.362 To pomeni, da naklepno sostorilčevo sodelovanje pri protikonkurenčnih ravnanjih predstavlja okoliščina, ko je le-ta seznanjen s vsebino sestankov horizontalnih udeležencev in jim s svojo logistično podporo pomaga pri usklajevanju. To pa, ne glede na to, da sam ni sodeloval na istem trgu kot člani kartela, ki so sprejemali usklajena ravnanja. Takšno ravnanje predstavlja sostorilstvo in je zato podjetje udeleženec nedovoljenega sporazuma. Iz vsebine sodbe sodišča AC Treuhand I363 je razvidno tudi, kakšno bi moralo biti aktivno ravnanje udeleženca takšnega sporazuma, da bi se lahko razbremenil svoje odgovornosti in katere domneve veljajo zanj ter kako lahko kot udeleženec takšnega sporazuma te domneve izpodbije. Tudi v zadevi Apple364 se je ameriško sodišče postavilo na podobno stališče kot SEU. Apple je v svojo obrambo zatrjeval, da je odgovornost vertikalnega udeleženca podana le v kolikor se je zavedal prepovedanega načrta in edino vprašanje s tem v zvezi je bilo, ali so se horizontalni udeleženci z njim strinjali. Pri tem se sodišče sklicuje na primera Interstate Circuit365 (»hub« je organiziral in izvršil načrt) in Toys “R” Us366 (»hub« je posredoval sporočila od proizvajalca k proizvajalcu in služil kot razreševalec konfliktov, ki so se nanašali

360 Zadeva T 99/04, AC Treuhand AG v Komisiji, ECLI:EU:T:2008/256, tč. 122. 361 Zadeva T 99/04 AC Treuhand AG proti Komisiji, ECLI:EU:T:2008/256, tč. 125. 362 Zadeva T 99/04 AC Treuhand AG proti Komisiji, ECLI:EU:T:2008/256, tč. 134–136, 150 in 151. 363 Zadeva T 99/04 AC Treuhand AG proti Komisiji, ECLI:EU:T:2008/256, tč. 133–136. 364 Sodba U. S. Disctrict Court Southern, District of New York, U. S. vs Apple, inc.12 Civ. 2826 DLC. 365 Sodba Vrhovnega sodišča ZDA, Interstate Circuit, Inc. vs United States 306 U. S. (1939). 366 Sodba U. S. Courts of Appeals, seventh Circuit, zadeva No. 98-4107 Toys R Us, Inc. vs F.T.C.

91

na kršitev sporazuma, podobno kot AC Treuhand v sodni praksi SEU). V obravnavanem primeru je sodišče ugotovilo vse pogoje, ki utemeljuje družbo Apple kot »hub« udeleženca sporazuma in sicer Applovo aktivno vlogo spodbujanja in pomoči, strinjanje založnikov, da bodo sodelovali usklajeno za dosego cilja preprečitve konkurence pri drobnoprodajnih cenah in dvigu cen e-knjig in s pomočjo Applovega zavestnega in aktivnega sodelovanja so načrt tudi uresničili in s tem izpolnili protikonkurenčni cilj – dvig cen e-knjigam. V primeru Interstate Circuit367 je Vrhovno sodišče ZDA postavilo smernice glede odgovornosti ob prisotnosti subjektivnih znakov, saj je navedlo, da je bilo dovolj, da je bilo pri distributerjih usklajeno ravnanje upoštevano in zaželjeno ter da so distributerji podali svojo podporo načrtu in da so sodelovali pri njegovi izvedbi. Vsakemu posameznemu distributerju je bilo predočeno, da so bili tudi ostali distributerji povabljeni k sodelovanju in da je vsak vedel, da je njegovo sodelovanje ključno pri uspešni izvedbi načrta. Vedeli so, da bo načrt, če bo uspešen, pripeljal do omejitve trgovine, ki je bila v nasprotju z rule of reason iz Shermanovega akta in kljub temu zavedanju in vedenju so v načrtu sodelovali.368 V tej zadevi je vrhovno sodišče glede subjektivnega dela odgovornosti še manj striktno, saj je bila po mnenju tega sodišča za nezakonito ravnanje dovolj že zavest, da je bilo usklajeno ravnanje samo mišljeno in je zanj obstajalo vabilo, distributerji pa so privolili v načrt in v njem sodelovali. Vsak od distributerjev je bil obveščen o tem, da so bili ostali distributerji prav tako povabljeni v sporazum in vsak je vedel, da je sodelovanje ključno za uspešno izvedbo načrta. Zavedali so se, da bo predlagani načrt, takšen kot je, rezultiral z omejitvijo trgovine, ki je bilo nerazumno in je kršilo Shermanov akt in kljub temu zavedanju so vsi sodelovali v njem. Ob takšnem zavedanju so obnovili ureditev in ga izvrševali dve leti zapored.369 Ob vseh teh okoliščinah vsekakor ni potrebno posebej poudarjati direktnega naklepa, ki izhaja iz ravnanj družbe Interstate. Prav tako iz zadeve Dairy products 370 izhaja, da za usklajeno ravnanje ni potrebno izkazati, da je konkurent sprejel določeno ravnanje v odnosu do ostalih konkurentov ali da je konkurent izrecno zahteval informacije o bodočem ravnanju konkurentov na trgu. Zadošča, da s svojo izjavo nakaže svoj namen ravnati na trgu, s čimer izloči oz. vsaj bistveno zmanjša negotovost, kakšno bo njegovo ravnanje na trgu. Za ugotovitev, da je bilo podjetje udeleženo v sporazumu, mora Komisija dokazati namen podjetja prispevati s svojim ravnanjem k skupnemu cilju, ki ga zasledujejo vsi udeleženci in da se je zavedal dejanskega planiranega ravnanja ali ravnanja, ki so ga izvršila druga podjetja, ki so zasledovala isti cilj ali da je lahko takšno ravnanje razumno predvidelo in je tudi sprejelo takšno tveganje.371 Ocena, kdaj ima določen sporazum ali usklajeno ravnanje za svoj cilj preprečitev, omejitev ali izkrivljanje konkurence, mora upoštevati številne okoliščine, vključno z vsebino sporazuma in objektivnimi cilji, ki jih takšen sporazum želi doseči. S tem v zvezi se cilj ne ocenjuje glede na subjektivni namen strank, kdaj so sklenile sporazum, ampak se določi preko analize objektivnih ciljev, ki so jih stranke s sporazumom želele doseči. Vendar, četudi dokaz o namenu strank, ni nujen pogoj za ugotovitev, da ima sporazum ali usklajeno ravnanje protikonkurenčni učinek, to ne preprečuje OFT-ju, da ne bi z

367 Sodba Vrhovnega sodišča ZDA, Interstate Circuit, Inc. proti United States 306 U. S. (1939). 368 Sodba U. S. Disctrict Court Southern, District of New York, U. S. vs Apple, inc.12 Civ. 2826 DLC. 369 Sodba Vrhovnega sodišča ZDA, Interstate Circuit, Inc. proti United States 306 U. S. (1939) tč. 226–227. 370 Odločba OFT CA98/03/2011 Dairy retail price initiatives, case CE/3094-03. 371 Odločba OFT CA98/03/2011 Dairy retail price initiatives, case CE/3094-03, tč. 3.33 in 3.36, glej tudi zadevo C49/92 Anic partecipazioni proti Komisiji, ECLI:EU:C:1999:356, tč. 87.

92

upoštevanjem namena strank prišel do takšnih ugotovitev.372 V zadevi Replica Kits je pritožbeno sodišče posebno pozornost namenilo odločitvi v zadevi Bayer, iz katere je mogoče izpeljati subjektivni del odgovornosti. Komisija je menila da je bilo Bayerjevo ravnanje v odnosu do njegovih distributerjev namenjeno kontroliranju dobav distributerjev in s tem preprečitvi oz. omejitvi paralelnih uvozov, kar pa naj bi predstavljalo sporazum oz. usklajeno ravnanje in s tem kršitev 101. člena PDEU. Sodišče pa je menilo, da je takšna odločitev napačna, saj je bilo ravnanje Bayerja enostransko in ni bilo ne izrecno in ne posredno sprejeto s strani distributerjev. Sodišče je izrecno navedlo: «Koncept sporazuma v okviru člena 101 PDEU, kot izhaja iz sodne prakse, pomeni soglasje volj vsaj dveh strank, oblika, v kateri pa je to soglasje izraženo pa ni pomembna, v kolikor predstavlja verodostojno izražen namen strank. Da bi obstajal sporazum v okviru člena 101 PDEU z molčečim sprejemom, je nujno, da obstaja manifestacija namena ene izmed strank sporazuma, doseči protikonkurenčni cilj, ki predstavlja vabilo drugi stranki, bodisi izrecno ali posredno, doseči takšen cilj skupaj, še posebej če takšen sporazum, na prvi pogled ni v interesu druge stranke, to je prodajalca.«373 Pomembno in ključno za razumevanje subjektivnega dela odgovornosti udeležencev sporazuma in s tem tudi »hub« udeleženca je ugotovitev CAT-a v zadevi Replica Football Kits,374 kjer se ne zahteva ugotovitev, da so vse stranke podale svoje izrecno ali molče izraženo soglasje v vsakem aspektu sporazuma.375 Samo dejstvo, da določena stranka ne spoštuje celotnega dogovora, ki je očitno protikonkurenčen, ne ekskulpira te stranke pred odgovornostjo za kršitev.376 Stranke lahko pokažejo različne stopnje zavezanosti k skupnemu načrtu, med njimi obstoji tudi t. i. interni konflikt, nekatere stranke ne izvajajo v celoti vsebine sporazuma in nekatere stranke lahko delujejo pod prisilo. Bistveni element prepovedanega sporazuma je soglasje, ki je dokazano z zavedanjem stranke, da je njeno sodelovanje del širšega načrta.377 Sodna praksa v Veliki Britaniji je nedvoumno na stališču, da mora podjetje, ki ima položaj A-ja izkazati svoj namen prispevati s svojim ravnanjem skupnim ciljem, ki jih zasledujejo vsi udeleženci in da se je zavedal planiranega ravnanja, ki so ga izvajala druga podjetja, ki so zasledovala isti cilj oz. da je lahko razumno sklepal o teh ciljih in da je bil pripravljen sprejeti riziko.378 Torej, glede njegovega ravnanja mora obstajati zavest, da gre za protipravno ravnanje, ki ga hoče storiti za dosego skupnega protikonkurenčnega cilja. Prav tako iz sodne prakse Velike Britanije izhaja, da je CAT že odločil, da je kršitev storjena naklepno takrat, ko

372 Odločba OFT CA98/03/2011 Dairy retail price initiatives, case CE/3094-03, tč. 3.67, Zadeva 29 and 30/83 Compagnie Royale Asturienne des Mines SA and Rheinzink GmbH proti Komisiji, ECLI:EU:C:1984:130, tč. 25 in 26. 373 Sodba Supreme Court of Judicature, Court of Appeal (Civil Divison) (2006) EWCA Civ.1318, Case no. 2005/1071, 1074 in 1623, Argos Ltd, proti OFT in JJB Sports proti OFT, glej Zadeva C-2/01 in C-3/01 Bayer proti Komisiji, ECLI:EU:C:2004:2, tč. 23. 374 Odločba Office of Fair Trading No. CA98/06/2003 Price-fixing of Replica Football Kit 1 August 2003 (Case CP/0871/01). 375 Zadeva C 49/92 Anic Partecipazioni proti Komisiji, ECLI:EU:C:1999:356, tč. 80 in zadeva T 28/99 Sigma Technologie di rivestimento proti Komisiji, ECLI:EU:T:2002:76, tč. 40. 376 zadeva T 305/94 Limburgse Vinyl Maatschappij proti Komisiji, ECLI:EU:C:2002:582 tč. 773 in zadeva T141/89 Tréfileurope proti Komisiji, ECLI:EU:T:1995:62, tč. 60 in 85. 377 Odločba Office of Fair Trading No. CA98/06/2003 Price-fixing of Replica Football Kit 1 August 2003 (Case CP/0871/01), tč. 315. 378 Odudu – Constituent, str. 211.

93

se je podjetje zavedalo, da je njegovo ravnanje takšne vrste, da se z njim spodbuja k omejevanju ali izkrivljanju konkurence.«379 V zadevi Hasbro380 je pritožbeno sodišče izrecno navedlo, da je moral pri Argosu obstajati naklep sodelovati v usklajenem ravnanju. Pritožnik, v tem primeru Argos, je navedel, da ugotovitev, da bi Argos »lahko razumno predvidel«, da bodo Argosove bodoče cene, ki so bile predstavljene Hasbru in potem prenesene preko Hasbra do Littlewoodsa, ne bi zadoščala za ugotovitev obstoja tripartitnega sporazuma. Za ugotovitev obstoja tega sporazuma je bila nujna ugotovitev, da je Argos dejansko predvidel, da se bo to zgodilo. Takšno stališče Argosa pritožbeno sodišče sprejema brez posebnih argumentov. Vendar pa to ne pomeni, da je v ostalem njegova pritožba utemeljena, saj je sodišče že zavrnilo podobno zatrjevanje JJB-ja v tč. 90 iste sodbe. Glede na celotno CAT-ovo odločitev je več kot očitno, da je CAT utemeljeno ugotovil, da je Argos z namenom nadaljnjega posredovanja njegovih podatkov ostalim prodajalcem (vključno z Littlewoodsom) le – te prenesel Hasbru, s čimer je podprl ali omogočil Hasbrov trud prepričati ostale prodajalce, da sprejemejo njegovo cenovno pobudo. Pritožbeno sodišče zavrne argumente Argosa in potrdi, da se je slednji zavedal ob podaji informacije o cenah, da bo to informacijo Hasbro posredoval naprej do drugega horizontalnega udeleženca, že na podlagi tega dejstva, ker je Hasbro posredoval podatek Argosu glede cen ostalih prodajalcev. Na takšen, isti način, pa je Hasbro tudi posredoval informacije o Argosovih cenah ostalim prodajalcem, na podlagi dogovarjanja Hasbra z Argosom.381 Tako je nesporno potrjen obstoj direktnega naklepa pri Argosu glede posredovanja informacij o njegovih cenah, vse z namenom usklajeno doseči prepovedan skupni cilj. 6.2 Obstoj krivdne oblike malomarnosti – zavestne in nezavestne

malomarnosti Z vidika subjektivne odgovornosti »hub« udeleženca obstoj krivdne oblike malomarnosti, v sodni praksi, ki je bila obdelana v tej nalogi, ni bila zasledena. Edina omemba te oblike odgovornosti za kršitev izhaja iz zadeve Replica Football Kits382, kjer je bilo omenjeno, da je britanski organ za varstvo konkurence izrekel globo, ko je ugotovil kršitev Poglavja I Prepovedi Competition Acta, samo če je bila kršitev storjena naklepno ali iz malomarnosti (paragraf 36/3 Competition Acta), čeprav konkurenčnemu organu ni potrebno določiti, ali je bila kršitev storjena naklepno ali iz malomarnosti.383 Po pregledu sodne prakse se sklenitev »hub and spoke« sporazuma in usklajeno ravnanje ne moreta storiti s krivdno obliko malomarnosti, saj je pogoj za njegov obstoj skupen protikonkurenčni cilj, ki ga poznajo vsi

379 Odločba Office of Fair Trading No. CA98/06/2003 Price-fixing of Replica Football Kit 1 August 2003 (Case CP/0871/01) tč. 538, Napp Pharmaceutical Holdings Ltd v Director General of Fair Trading 2001 CAT 1 tč. (456), (2001) Comp AR 1. 380 Sodba Supreme Court of Judicature, Court of Appeal (Civil Divison) (2006) EWCA Civ.1318, Case no. 2005/1071, 1074 in 1623, Argos Ltd, proti OFT in JJB Sports proti OFT. 381 Sodba Supreme Court of Judicature, Court of Appeal (Civil Divison) (2006) EWCA Civ.1318, Case no. 2005/1071, 1074 in 1623, Argos Ltd, proti OFT in JJB Sports proti OFT tč. 144. 382 Odločba Office of Fair Trading No. CA98/06/2003 Price-fixing of Replica Football Kit. 1 August 2003 (Case CP/0871/01). 383 Odločba Office of Fair Trading No. CA98/06/2003 Price-fixing of Replica Football Kit. 1 August 2003 (Case CP/0871/01) tč. 538, glej tudi Napp Pharmaceutical Holdings Ltd v Director General of Fair Trading (2001) CAT 1 at (457) and (459), (2001) Comp AR 1.

94

udeleženci in h kateremu v skladu s svojimi naklepnimi ravnanji prispevajo. To še posebej velja za »hub« udeleženca, ki nastopa kot posrednik med horizontalnima udeležencema ali pa celo kot iniciator usklajenega ravnanja med njima. Omenjene okoliščine samo kažejo na dejstvo, da se vertikalni udeleženec kot storilec mora zavedati svojega protikonkurenčnega ravnanja in cilja ter dejanje tudi hoče storiti in s tem izpolniti cilj. V kolikor bi na strani vertikalnega udeleženca slednjemu pripisali odgovornost tudi za njegovo malomarno posredovanje informacije med dvema horizontalnima udeležencema, ki to informacijo izkoristita in usklajeno delujeta na trgu, potem je vsekakor na ta način mogoče ugotoviti obstoj omejevanja konkurence. Vendar pa je pomembno z vidika zgoraj predstavljene sodne prakse, da ima »hub« udeleženec pri delovanju »hub and spoke« sporazumov pred sabo tudi skupni protikonkurenčni cilj, ki ga prav tako zasleduje s svojim ravnanjem. Te okoliščine pri ravnanju iz malomarnosti pri »hub« udeležencu ni, in zato ni mogoče govoriti o obstoju »hub and spoke« sporazuma, saj je »hub« nastopal v tem odnosu kot objekt in ne subjekt. Menimo, da v kolikor bi prišlo do takšne situacije in glede na to, da bi takšna situacija lahko povzročila omejevanje konkurence, bi to predstavljalo sui generis sporazum, ki bi »hub« udeleženca spremenil v golo sredstvo horizontalnega sporazuma. To pa seveda pod pogojem, da bi res obstajal sporazum med horizontalnima udeležencema, ne pa da bi šlo za zlorabo informacij, ki jih je po naključju prejel eden od horizontalnih udeležencev od vertikalnega udeleženca zaradi njegove malomarnosti. Za obstoj takšnega sporazuma bi bilo vsekakor potrebno preveriti tudi namen prvega horizontalnega udeleženca, torej s kakšnim namenom je posredoval informacijo, ki jo je vertikalni udeleženec posredoval naprej iz malomarnosti. V kolikor bi se v tem primeru ugotovil protipravni namen posredovanja informacije s strani prvega horizontalnega udeleženca, bi moral vertikalni udeleženec seveda dokazovati svojo malomarnost, saj se bi v takšnem primeru njegova odgovornost pri sodelovanju v sporazumu domnevala. Pri tem vsekakor ne mislimo, da v kolikor bi prišlo do takšne situacije, da na ta način ne pride do omejevanja konkurence. Omejitev konkurence bi vsekakor obstajala, vendar v tem primeru ne v okviru »hub and spoke« sporazuma, ampak samo kot horizontalni sporazum oz. še prej kot usklajeno ravnanje. 6.3 Obstoj oziroma neobstoj objektivne odgovornosti s pravnimi

domnevami in obrnjenim dokaznim bremenom V primeru obstoja »hub and spoke« sporazumov je vsekakor pomembno ugotoviti, kako je z uporabo domneve vzročnosti pri vertikalnem udeležencu, torej npr. ali je »nezavestno« posredovanje podatka s strani vertikalnega udeleženca o poslovno občutljivih informacijah (npr. podatka o bodočih cenah) horizontalnega udeleženca A preko vertikalnega udeleženca B do horizontalnega udeleženca C dovolj, da se v tem primeru uporabi domneva vzročnosti (Anic Partecipazioni,384 Huls385) o obstoju sporazuma oz. usklajenega ravnanja in ali je s tem podana objektivna odgovornost vertikalnega udeleženca. Prav tako je pomembno ugotoviti, ali zavestno posredovanje poslovno občutljivega podatka od horizontalnega udeleženca A, ki je imel namen, da se le-ta posreduje preko vertikalnega udeleženca B k horizontalnemu udeležencu C, predstavlja kršitev konkurenčnega prava, čeprav B s tem namenom A-ja ni seznanjen. Pri tem vertikalni udeleženec B horizontalnemu udeležencu C posreduje to informacijo izključno za svoje poslovne cilje, kar je A vedel, da bo storil. C pa omenjene informacije ne uporabi v svoji poslovni politiki, čeprav ve, s kakšnim namenom jo je posredoval A. Glede na opisano situacijo se postavlja pravno vprašanje, ali kot

384 Zadeva C 42/92 P, Anic Partecipazioni proti Komisiji, ECLI:EU:C:1999:356. 385 Zadeva C 199/92 Huls AG proti Komisiji, ECLI:EU:C:1999:358.

95

protikonkurenčno ravnanje pomeni že samo goli prenos poslovno občutljive informacije od A preko B do C, čeprav ne B ne C nista s protipravnim namenom sodelovala v tem ravnanju, C pa te informacije izrecno ne zavrne, s čimer se lahko uporabi domneva iz zadeve Aalborg Portland386 o pasivni obliki sodelovanja. Takšna pravna dilema se postavlja, ker se v sodni praksi uporablja pravno domnevo iz zadeve Anic Partecipazioni,387 kjer se domneva, da s pridržkom nasprotnega dokaza, ki ga morajo predložiti zadevni gospodarski subjekti, podjetja, ki so udeležena pri usklajevanju in ostanejo dejavna na trgu pri odločanju, kako bodo ravnala na trgu, upoštevajo informacije, ki si jih izmenjajo s konkurenti, zlasti, če se v daljšem obdobju redno usklajujejo.388 Prav tako je v zvezi s to dilemo tudi pravna domneva iz zadeve Aalborg Portland A/S,389 ki predpostavlja sodelovanje v protikonkurenčnem ravnanju zaradi pasivnosti oz. aktivne nezavrnitve prejete informacije in napotuje na obrnjeno dokazno breme. Glede obstoja objektivne odgovornosti oz. domnevne vzročnosti je sodna praksa SEU uporabljiva tudi za vertikalnega udeleženca. Tako je mogoče iz zadeve T-Mobile390 izpeljati zaključek, da ni pomembna kvantiteta stikov med udeleženci sporazumov ali usklajenih ravnanj, ampak njihova kvaliteta. V tej sodbi je SEU navedlo, da je treba ugotoviti, da je od števila sestankov med zadevnimi podjetji pomembnejše dejstvo, ali so stik ali stiki podjetjem omogočili, da informacije, ki so jih izmenjali s konkurenti, upoštevajo pri odločanju, kako bodo ravnala na zadevnem trgu, ter da tako zavestno nadomestijo tveganja konkurence z medsebojnim dejanskim sodelovanjem. Če so ta podjetja ostala dejavna na tem trgu, je od njih upravičeno zahtevati, da predložijo dokaz, da to usklajevanje ni vplivalo na njihovo ravnanje na navedenem trgu.391 Čeprav sicer vertikalni udeleženec ne nastopa na istem trgu kot horizontalni udeleženec, pa so njegovi stiki s horizontalnimi udeleženci pomembni z vidika sostorilstva pri zasledovanju protikonkurenčnega cilja, zaradi česar je vsekakor utemeljen obstoj domneve vzročnosti tudi zanj, saj sam tudi zasleduje določeno ekonomsko korist v odnosu do svojih vertikalnih pogodbenih partnerjev, ki pa je posledica protikonkurenčnega cilja, ki ga zasledujejo horizontalni udeleženci usklajenega ravnanja. Ta domneva vzročnosti je tudi na vertikalnem udeležencu, da jo izpodbije. Edina obramba oz. eskulpacijski razlog, ki v tem primeru preostane vertikalnemu udeležencu, je, da bi dokazal, da vertikalni sporazum ni protikonkurenčen in da ni vedel, da obstaja kakršen koli prepovedani horizontalni sporazum med konkurenti. Tako izhaja tudi iz zadeve Apple.392 SEU je izpeljalo sklep o domnevi vzročnosti tudi v najnovejši zadevi Eturas,393 pri čemer se je sklicevalo na sodno prakso v zadevi Treuhand II394, ko je ugotovilo, da se opustitveni načini udeležbe pri kršitvi – kot je prisotnost podjetja na sestankih, na katerih so bili sklenjeni sporazumi s protikonkurenčnim ciljem, ne da bi podjetje temu izrecno nasprotovalo –

386 Združene zadeve C 204/00 P, C 205/00, C 211/00 P, C 213/00 P, C 217/00 P in C 219/00 P Aalborg Portland A/S in ostali, ECLI:EU:C:2004, tč. 84. 387 Zadeva C 42/92, Anic Participazioni proti Komisiji, ECLI:EU:C:1999:356. 388 Zadeva C 42/92, Anic Participazioni proti Komisiji, ECLI:EU:C:1999:356. 389 Združene zadeve C 204/00 P, C 205/00, C 211/00 P, C 213/00 P, C 217/00 P in C 219/00 P, Aalborg Portland A/S, ECLI:EU:C:2004:6. 390 Zadeva C 8/08, T-mobile Netherldands BV v Raad van bestur van de Nederlandse Mededingingsautoriteit C 8/08, ECLI:EU:C:2009:343. 391 Zadeva C 8/08, T-mobile Netherldands BV v Raad van bestur van de Nederlandse Mededingingsautoriteit C 8/08, ECLI:EU:C:2009:343, tč. 61. 392 Sodba U. S. Disctrict Court Southern, District of New York, U. S. vs Apple, inc.12 Civ. 2826 DLC. 393 Zadeva C 74/14, Eturas proti Komisiji, ECLI:EU:C:2016:42. 394 Zadeva C 194/14 AC Treuhand proti Komisiji, ECLI:EU:C:2015:717.

96

razlagajo kot sostorilstvo, ki povzroči odgovornost v okviru člena 101 PDEU. Takšno nenasprotovanje predstavlja tiho odobravanje nezakonite pobude in brez javnega distanciranja od njene vsebine ali brez njene prijave upravnim organom, pomeni spodbujanje nadaljevanja kršitve. Po tem, ko je bilo poslano sporočilo horizontalnim udeležencem s strani E-turasa, je bila uvedena tehnična omejitev, ki je popuste za rezervacije v sistemu omejila na 3%. Čeprav ta omejitev zadevnim potovalnim agencijam ni preprečila možnosti, da svojim strankam podelijo višji popust od 3%, je bilo zaradi nje vseeno treba opraviti več dodatnih tehničnih formalnosti za njegovo zagotovitev. Iz teh okoliščin je mogoče sklepati na uskladitev med potovalnimi agencijami, ki so vedele za vsebino sporočila, zato je zanje mogoče šteti, da so tiho privolile v tako skupno protikonkurenčno ravnanje, če sta izpolnjena dva konstitutivna elementa usklajenega ravnanja. To sta usklajevanje med zadevnimi podjetji in temu usklajevanju ustrezno ravnanje na trgu in dejanska vzročna zveza med tema elementoma. Pri tem se sodišče postavi na stališče, da je mogoče za potovalno agencijo šteti, da je sodelovala v tem usklajevanju od trenutka, ko je izvedela za to vsebino. Nasprotno pa, če ni mogoče dokazati, da je potovalna agencija vedela za to sporočilo, na njeno sodelovanje v usklajevanju ni mogoče sklepati le zaradi obstoja tehnične omejitve, vnesene v program, če to ni podprto z drugimi objektivnimi in skladnimi indici, da je tiho privolila v protikonkurenčno ravnanje.395 V tem primeru je SEU, preko odgovora na predhodno vprašanje, naložilo potovalnim agencijam naj dokažejo, da niso bile seznanjene s tem poročilom oz., da ga v svoji poslovni politiki niso upoštevale, kar bi bilo najlažje s tem, da bi ob prejemu sporočila družbi Eturas, kot vertikalnemu udeležencu, takoj sporočili svojo nestrinjanje in zavrnitev vsebine sporočila. Iz predstavljenih zadev je moč zaključiti, da seznanitev z zaupno poslovno informacijo, ki jo prejme vertikalni udeleženec od horizontalnega udeleženca in v kolikor obstaja sum za obstoj sporazuma ali usklajenega ravnanja na horizontalnem nivoju, pomeni takojšen obstoj domneve vzročnosti in s tem obrnjenega dokaznega bremena, ki je naloženo tudi vertikalnemu udeležencu. Slednji mora dokazati, da v protipravnem ravnanju ni sodeloval, to pa lahko stori samo tako, da dokaže, da njegov vertikalni sporazum ni protikonkurenčen in da ni posredoval nobene informacije k drugemu horizontalnemu udeležencu, ki bi pripomogla k sklenitvi horizontalnega sporazuma. Prav tako se mora javno distancirati od ravnanja horizontalnih udeležencev, v kolikor je z njimi seznanjen, ali ga prijaviti pristojnim organom. Lahko pa dokaže tudi okoliščino, da ne obstaja horizontalni sporazum med horizontalnimi udeleženci, s čimer se potem lahko razbremeni svoje odgovornosti.

395 Zadeva C 74/14, Eturas proti Komisiji ECLI:EU:C:2016:42, tč. 28, 43–45.

97

7 PRIMERJALNA ANALIZA SODNIH PRAKS IN UGOTAVLJANJE POGOJEV PRI PROTIKONKURENČNEM RAVNANJU VERTIKALNEGA UDELEŽENCA

7.1 Skupni objektivni pogoji Vertikalni udeleženec v »hub and spoke« sporazumih ima specifično in ključno vlogo v sporazumu, bodisi kot iniciator usklajevanja ali pa njegov zvesti izvrševalec in skrbnik izvrševanja med horizontalnimi udeleženci. Tako je lahko vertikalni udeleženec vsak, ki zadosti pogojem prepovedanih učinkov sporazuma oz. usklajenega ravnanja. SEU je v zvezi s tem dejstvom v zadevi Treuhand I396 pojasnilo, da ni treba povsem abstraktno in nejasno ugotavljati, da vsak sporazum, s katerim se omejuje svobodo delovanja strank ali ene od njih, nujno spada v okvir učinkovanja prepovedi, določene v členu 101(1) PDEU, ampak je dejansko iz namena preučitve uporabe te določbe, v zvezi s sporazumom, treba upoštevati konkretni okvir, v katerem ima ta svoje učinke in zlasti ekonomski in pravni okvir, v katerem delujejo zadevna podjetja, naravo proizvodov in/ali storitev po takem sporazumu, kakor tudi resnične razmere delovanja in strukture trga. Z vidika tega kontekstualnega pojma omejevanja konkurence zato ni izključeno, da lahko podjetje sodeluje pri izvajanju takega omejevanja, čeprav ne omejuje svoje svobode delovanja na trgu, na katerem deluje. To pomeni, da je vertikalni udeleženec lahko nekdo, ki s samimi učinki na relevantnem trgu omejitve konkurence ni povezan. Prav tako je sodelovanje na sestankih s protikonkurenčnim ciljem okoliščina, v zvezi s katero je dovolj, da se dokaže, da se je zadevno podjetje, tudi vertikalni udeleženec, udeležilo srečanj, na katerih so bili sklenjeni protikonkurenčni sporazumi, ne da bi jim očitno nasprotovalo. S tem je zadostno dokazano sodelovanje takšnega podjetja v kartelu kot sostorilca. Da bi bilo ugotovljeno sodelovanje podjetja, tudi glede »hub and spoke«

sporazuma, ki zajema vse kršitve, ki so se dogajale v določenem času, mora biti izkazano podrejanje njegove neodvisne ekonomske politike k skupim protikonkurenčnim ciljem, kakor tudi, da je to podjetje nameravalo s svojim ravnanjem prispevati k skupnim ciljem, za katere so si prizadevali vsi sodelujoči. Ob tem mora obstajati tudi subjektivni element, in sicer, da je vedelo za stvarna ravnanja, ki so jih načrtovala ali izvajala druga podjetja pri doseganju istih ciljev, ali da jih je lahko razumno predvidelo in je bilo pripravljeno sprejeti tveganje. Iz zgornjih ugotovitev torej izhaja, da kar zadeva odnos med konkurenti, ki delujejo na istem upoštevnem trgu, in tudi med takimi konkurenti in njihovimi strankami, torej vertikalnimi udeleženci, se v sodni praksi priznava soodgovornost podjetij, ki so sostorilci kršitve v smislu člena 101(1) PDEU. Objektivni pogoj, da se zadevnemu podjetju pripišejo različne kršitve, ki predstavljajo celoten kartel, je izpolnjen, če je podjetje sodelovalo pri njegovem izvajanju, čeprav podredno, pomožno ali pasivno.397 Slednja okoliščina za »hub« udeleženca sicer ne pride v poštev, saj le-ta vedno ravna aktivno pri prenašanju informacij. Ostali dve, prej omenjeni okoliščini, pa zanje vsekakor veljata.

396 Zadeva T 99/04, AC Treuhand AG proti Komisiji, ECLI:EU:T:2008/256, tč. 126, glej tudi Zadevo T 568/08 M6 in drugi proti Komisiji, ECLI:EU:T:2010:272, tč. 76. 397 Zadeva T 99/04, AC Treuhand AG proti Komisiji, ECLI:EU:T:2008/256, tč. 130 in 133.

98

Nadalje je glede izmenjave informacij med konkurenti potrebno opozoriti, da je merila usklajevanja in sodelovanja, ki pomenita usklajeno ravnanje, treba razumeti skozi osnovno načelo, ki izhaja iz člena 101 PDEU, v skladu s katero mora vsak gospodarski subjekt samostojno določiti politiko, ki jo namerava voditi na skupnem trgu.398 Glede izvedbenih oblik sporazumov in usklajenih ravnanj ni potrebno, da bi bil sporazum pravno zavezujoč ali da bi vseboval izvršilne mehanizme.399 Sporazum je lahko izrecen ali pa je mogoče o njem sklepati na podlagi ravnanj strank,400 vključno z ravnanji, ki se zdijo enostranska.401 Sporazum lahko sestoji ne samo iz osamljenega dejanja, ampak tudi iz serije ravnanj ali poteka ravnanj.402 Kot izhaja iz predstavljene sodne prakse, za obstoj sporazuma zadošča, da podjetja izrazijo svoj skupen namen ravnati na trgu na specifičen način.403 Pri tem včasih zadošča v »hub and spoke« sporazumih že samo vabilo »hub-a« horizontalnim udeležencem k usklajenemu ravnanju, kot je bilo to izpostavljeno v zadevi Interstate Circuit.404 Sodna praksa Sodišča EU je glede protikonkurenčnih sporazumov jasna, saj je temeljno izhodišče odločb, da mora vsak gospodarski subjekt avtonomno določiti politiko, ki jo bo uresničeval na skupnem trgu. Taka zahteva po samostojnosti nasprotuje vsakemu neposrednemu ali posrednemu stiku med temi subjekti, ki bi bodisi vplivali na ravnanje konkurenta na trgu ali bodisi takemu konkurentu razkrili ravnanje na trgu, za katero se je podjetje odločilo ali ki se namerava izvajati, kadar imajo ti stiki za cilj ali končno posledico vzpostavitev konkurenčnih razmer, ki ne ustrezajo običajnim razmeram na zadevnem trgu.405 Posredni stiki v okviru »hub and spoke« sporazumov predstavljajo ravno kršitev tega načela. Glede izraza sporazum, kar posledično velja tudi za »hub and spoke« sporazum, je potrebno ugotoviti, da je to predvsem samo drug izraz za usklajeno/prikrito ravnanje, ki omejuje konkurenco, pri katerem sodelujeta najmanj dve različni podjetji, v obravnavani problematiki najmanj tri različna podjetja, ki so izrazila skupno voljo, da bodo na trgu delovala na določen način. Poleg tega za nastanek sporazuma, v smislu člena 101(1) PDEU, zadostuje, da je navidezno enostranski akt ali ravnanje izraz soglasne volje vsaj dveh strank, pri čemer oblika tega soglasja sama po sebi ni odločilna. Iz tega torej izhaja, da široki pojem sporazuma potrjuje dejstvo, da prepoved iz člena 101(1) PDEU velja tudi za usklajeno ravnanje, ki je

398 Zadeva C 8/08, T-mobile Netherldands BV v Raad van bestur van de Nederlandse Mededingingsautoriteit, ECLI:EU:C:2009:343, tč. 32. 399 Odločba OFT, No. CA98/01/2010, Tobacco, Case CE/2596-03 z dne 15. 4. 2010, tč. 3.28. 400 Odločba OFT, No. CA98/01/2010, Tobacco, Case CE/2596-03 z dne 15. 4. 2010, tč. 3.23, glej Zadevo T 7/89 Hercules Chemicals proti Komisiji ECLI:EU:T:1991:75, tč. 256; Odločbo Komisije 82/853/EEC, National Panasonic, OJ 1982 L354/28, tč. 43–47, Zadeva T 41/96 Bayer proti komisiji, ECLI:EU:T:2000:242, tč. 73 in Argos Limited in Littlewoods Limited proti OFT (2004) CAT 24 tč. 658 in tč. 766, zadeva T 168/01 GlaxoSmithKline Services Unlimited proti Komisiji, ECLI:EU:T:2006:265, tč. 83, potrjeno v zadevi C 501/06 P GlaxoSmithKline Services Unlimited proti Komisiji. 401 Odločba OFT, No. CA98/01/2010, Tobacco, Case CE/2596-03 z dne 15. 4. 2010, tč. 3.23, Zadeva C 107/82 AEG proti Komisiji, ECLI:EU:C:1983:293, tč. 31-39, zadeva T 208/01 Volkswagen AG proti Komisiji, ECLI:EU:T:2003:326, tč. 34 – 36, potrjeno v zadevi C-74/04P Komsija proti Volkswagen AG ECLI:EU:C:2006:460, tč. 37. 402 Odločba OFT, No. CA98/01/2010, Tobacco, Case CE/2596-03 z dne 15. 4. 2010, tč. 3.23, glej Zadeva C 49/92 P Anic Partecipazioni proti Komisiji, ECLI:EU:C:1999:356, tč. 81. 403 Odločba OFT-a, No. CA98/01/2010, Tobacco, Case CE/2596-03 z dne 15. 4. 2010, 3.23, Zadeva T 7/89 Hercules Chemicals proti Komisiji ECLI:EU:T:1991:75, tč. 256 in Zadeva T 41/96 Bayer proti Komisiji ECLI:EU:T:2000:242., tč. 69, glej tudi zadevo JJB Sports plc v OFT in Allsports Ltd v OFT (2004) CAT 17, tč. 156. 404 Sodba Vrhovnega sodišča ZDA, Interstate Circuit, Inc. v. United States 306 U. S. (1939). 405 Zadeva C 74/14, Eturas proti Komisiji, ECLI:EU:C:2016:42, tč. 27.

99

oblika sodelovanja med podjetji, ne da bi to vodilo v sklenitev sporazuma v pravem pomenu.406 7.2 Skupni subjektivni pogoji Ker gre v obravnavanih zadevah za sporazume in usklajena ravnanja, katerih cilj je protikonkurenčen, je iz sodne prakse razvidno, da je za ugotovitev udeležbe podjetja pri kršitvi in o njegovi odgovornosti za elemente, ki jih takšna kršitev obsega, potrebno dokazati, da je to podjetje z lastnimi ravnanji imelo namen prispevati k skupnim ciljem vseh udeležencev in prav tako, da je vedelo za dejanska ravnanja, ki so jih predvidela ali izvajala druga podjetja pri uresničevanju teh skupnih ciljev, ali da je lahko ta ravnanja razumno predvidelo in je bilo pripravljeno sprejeti tveganje. Z vidika subjektivnih pogojev odgovornosti B-ja kot vertikalnega udeleženca je tako nujno, da je podjetje – »hub«, z lastnimi ravnanji želelo prispevati k skupnim ciljem vseh udeležencev in da je vedelo za dejanska ravnanja, ki so jih predvidela ali izvajala druga podjetja na horizontalni ravni pri uresničevanju teh ciljev. Prav tako je lahko ta ravnanja razumno predvidelo in je bilo pripravljeno sprejeti tveganje. Ravnanje družbe AC-Treuhand kot »hub« udeleženca spada neposredno med prizadevanja proizvajalcev horizontalnega kartela, tako v zvezi s pogajanji kot v zvezi z nadzorom izvajanja obveznosti, ki so jih udeleženci kartela določili v okviru kartelov. Namen storitev, ki jih je opravila ta družba, na podlagi pogodb o zagotavljanju storitev je pomenilo zavestno izpolnjevanje zadevnih protikonkurenčnih ciljev, ki so se nanašali na določanje cen, razdelitev trgov in strank ter izmenjavo poslovno občutljivih informacij.407 Bistveni element prepovedanega sporazuma oz. usklajenega ravnanja je tudi soglasje, ki je dokazano z zavedanjem stranke, da je njeno sodelovanje del širšega načrta.408 Pri tem so »hub« udeleženci ključni subjekt teh sporazumov ali včasih celo iniciatorji takšnih sporazumov, ki zavestno sprejmejo vodilno vlogo pri koordiniranju in usklajevanju, ali pa se podredijo dogovorjenim ukrepom, ki omogočajo koordinacijo med konkurenčimi podjetji.409 Ključno za »hub« udeleženca je dejstvo, da gre za zavestno sodelovanje vertikalnega udeleženca kot del širšega načrta za dosego protikonkurečnih ciljev. 7.3 Skupni ekskulpacijski razlogi na strani vertikalnega udeleženca »Hub and spoke« sporazumi v glavnem predstavljajo posredovanje informacij, ki lahko vplivajo na trgovanje med horizontalnimi udeleženci takšnih sporazumov. Zato mora »hub« udeleženec skrbno ravnati z informacijami, ki jih je prejel od svojega vertikalnega pogodbenega partnerja. Prav tako mora vedeti ali znati predvideti, kdaj je določena informacija s strani takšnega partnerja posredovana z določenim namenom in kaj lahko

406 Zadeva T 99/04, AC Treuhand AG v Komisiji, ECLI:EU:T:2008/256, tč. 118. 407 Zadeva C 194/14 AC Treuhand proti Komisiji, ECLI:EU:C:2015:717, tč. 30. 408 Odločba Office of Fair Trading No. CA98/06/2003 Price-fixing of Replica Football Kit, 1 August 2003 (Zadeva CP/0871/01), tč. 315. 409 Odločba Office of Fair Trading No. CA98/06/2003 Price-fixing of Replica Football Kit 1 August 2003 (Case CP/0871/01), tč. 319, zadeva C 96/82 IAZ International Belgium in ostali proti Komisiji, ECLI:EU:C:1983:310, tč. 25 in zadeve C 29 and 30/83 CRAM & Rheinzink proti Komisiji, ECLI:EU:C:1984:130 tč. 26.

100

nadaljnje posredovanje le-te povzroči na trgu horizontalnih udeležencev. Vse to posledično pomeni, da obstajajo možnosti izključitve odgovornosti za »hub« udeleženca pri teh sporazumih, tudi z vidika dejstva, če horizontalni udeleženci niso imeli namena posredovati takšne informacije vertikalnemu udeležencu z namenom, da jih bo slednji posredoval naprej do drugega horizontalnega udeleženca. Tako je bilo v sodni praksi Velike Britanije kritizirano stališče CAT-a, iz katerega je izhajalo, da gre za prepovedan »hub and spoke« sporazum že v primeru, ko maloprodajalec A zasebno razkrije dobavitelju B svoje bodoče cenovne namene »v okoliščinah, iz katerih je moč razumno predvideti, da bo B uporabil to informacijo, da bo z njo vplival na pogoje na trgu«. B potem posreduje to informacijo o cenah konkurenčnemu maloprodajalcu C, s čimer so vsi trije, A, B in C, šteti kot stranke usklajenega ravnanja, ki ima za svoj cilj ali učinek preprečitev, omejitev oz. izkrivljanje konkurence. Po mnenju sodišča je v tem primeru britanski urad za varstvo konkurence pretiraval glede razširitve teh sporazumov tudi na primere, ko A ni predvidel, da bo B izkoristil to cenovno informacijo, da bi z njo vplival na pogoje na trgu in da C tudi ni vedel, da je bila ta informacija posredovana z A-jevim soglasjem.410 Omenjene okoliščine torej ne predstavljajo obstoja »hub and spoke« sporazuma, kjer očitno A-jevo zasebno razkritje informacije ni bilo storjeno s protikonkurenčnim namenom oz. A s to informacijo ni želel preseči bilateralnega odnosa z B-jem, kakor tudi ni mogel predvideti, da bo B to informacijo kakor koli izkoristil za vplivanje na trgu. Zato takšno razkritje informacije ne predstavlja obstoja »hub and spoke« sporazuma, za obstoj katerega je ključen vertikalno horizontalni sporazum med vsaj tremi udeleženci, pri čemer mora biti med horizontalnima udeležencema tudi povezava v smislu, da ju druži skupen protikonkurenčni cilj. V kolikor takšne povezave med udeleženci A-B-C ni, potem »hub and spoke« sporazum ne obstoji in gre lahko samo za obstoj večih vertikalnih sporazumov, pri čemer ni mogoče govoriti o horizontalnem usklajenem ravnanju, s tem pa tudi ni mogoče uporabiti programa prizanesljivosti, ki velja le za horizontalne sporazume. Sodna praksa usklajeno zavrača obstoj t. i. »rimless weel« teorijo (primera Dickson in PepsiCo iz sodne prakse ZDA).411 V takšnem primeru ni mogoče iskati odgovornosti »hub« udeleženca ker »hub and spoke« sporazum ne obstoji. Možno pa bi bilo iskati odgovornost vertikalnega udeleženca znotraj vertikalnega sporazuma, v kolikor bi takšno ravnanje vplivalo na omejevanje konkurence na trgu. Prav tako tudi iz primera britanske sodne prakse Hasbro412 izhaja, da v kolikor maloprodajalec A zasebno razkrije dobavitelju B svoje bodoče cenovne namene v okoliščinah, v katerih je razumno pričakovati, da bo B lahko izkoristil takšno informacijo tako, da bo vplival na pogoje na trgu in B posreduje takšno informacijo do konkurenčnega maloprodajalca, potem je potrebno A, B in C obravnavati kot stranke usklajenega ravnanja, ki ima za cilj ali posledico preprečitev, omejevanje ali izkrivljanje konkurence. Na ta način je prepoved neposrednega ali posrednega stika med konkurenti kršena. Glede A-jevega opravičljivega položaja s tem v zvezi je potrebno izpostaviti, da bi moral A dokazati, da je svoje bodoče cenovne namene, ki jih je razkril B-ju, razkril zaradi povsem legitimnega razloga, ki ni v nobeni povezavi s kršitvijo konkurence in da ni mogel predvideti, da bo B takšno informacijo lahko uporabil, da bo vplival na pogoje na trgu. Čeprav se takšno

410 Sodba Supreme Court of Judicature, Court of Appeal (Civil Divison) (2006) EWCA Civ.1318, Case no. 2005/1071, 1074 in 1623, Argos Ltd, proti OFT in JJB Sports proti OFT tč. 91. 411 Orbach Barak, str. 9. 412 Sodba Supreme Court of Judicature, Court of Appeal (Civil Divison) (2006) EWCA Civ. 1318, Case no. 2005/1071, 1074 in 1623, Argos Ltd, proti OFT in JJB Sports proti OFT.

101

prodajalčevo razkritje proizvajalcu lahko zdi zelo redko lahko legitimno, saj bi bilo na ta način možno predstaviti vzdrževanje maloprodajnih cen »skozi stranska vrata.«.413 Če pa se A razbremeni svoje odgovornosti, potem tudi B ni več odgovoren za vertikalno horizontalno usklajevanje, saj ne obstojita najmanj dva horizontalna udeleženca in tako ne pride do horizontalnega usklajevanja ter bi se lahko presojala morebitna odgovornost »hub-a« samo še preko vertikalnega sporazuma. Prav tako iz najbolj aktualne odločbe SEU, Eturas,414 izhaja, da sicer sodišče v svojem odgovoru na predhodno vprašanje napoti na domnevo vzročnosti na strani horizontalnih udeležencev, vendar lahko horizontalni udeleženec domnevo, da je sodeloval v usklajenem ravnanju, ovrže s tem, da dokaže, da se je od tega ravnanja javno distanciral ali da ga je naznanil upravnim organom ali da je ravnal ravno nasprotno s tistim, kar je bila vsebina informacije. V zvezi z možnostjo ovreči domnevo sodelovanja pri usklajenem ravnanju z drugimi dokazi, kot sta javno distanciranje ali naznanitev upravnim organom, je treba ugotoviti, da je mogoče v takih okoliščinah, kakršne so bile v tem postopku, domnevo vzročne zveze med sodelovanjem in ravnanjem podjetij, ki so sodelovala v njem, ovreči z dokazom sistematične uporabe popusta, ki presega zadevno omejitev. 415 Dejstvo, da so določena podjetja ravnala proti svoji volji ali da niso v celoti izpolnila dogovorov, ne preprečuje ugotovitve o obstoju kršitev, čeprav je to lahko tudi odločilen faktor pri odločanju o višini kazni oz. globe.416 Prav tako iz sodne prakse sodišča ZDA izhaja, da je praktično edina obramba oz. eskulpacijski razlog, ki v tem primeru preostane »hub« udeležencu, ta, da bi dokazal, da vertikalni sporazum ni protikonkurenčen in da ni vedel, da obstaja kakršen koli prepovedani horizontalni sporazum med konkurenti.417 7.4 Ključne ugotovitve primerjalne analize Glede na vso obravnavano sodno prakso ameriških sodišč, britanskih sodišč in Sodišča EU je potrebno ugotoviti, da t. i. »hub and spoke« sporazumi na splošno ne predstavljajo novega pojava v kršitvi konkurenčenega prava, saj je bila prva sodba glede takšnega načina omejevanja konkurence izdelana v okviru sodne prakse ZDA že leta 1939 (Interstate Circuit).418 Pri tem je za obstoj »hub and spoke« sporazumov ključno, da obstajajo vsaj trije udeleženci, da lahko govorimo o obstoju tega vertikalno-horizontalnega sporazuma oz. mora obstajati t. i. splošni sporazum, ki je najmanj tripartitni. Ti udeleženci so »hub« na vertikalnem nivoju, preko katerega se prenaša določena poslovno pomembna informacija do horizontalnih udeležencev ter dva udeleženca na istem horizontalnem nivoju, katera s prejemom ali oddajanjem te informacije, lahko prilagodita svojo poslovno politiko na trgu, tako da to pomeni vplivanje na trg. »Hub« udeleženec lahko nastopa bodisi kot iniciator prepovedanega usklajenega ravnanja, kot je to primer v zadevah Interstate Circuit, Toys »R«

413 Sodba Supreme Court of Judicature, Court of Appeal (Civil Divison) (2006) EWCA Civ. 1318, Case no. 2005/1071, 1074 in 1623, Argos Ltd, proti OFT in JJB Sports proti OFT, tč. 132. 414 Zadeva C 74/14, Eturas proti Komisiji, ECLI:EU:C:2016:42. 415 Zadeva C 74/14, Eturas proti Komisiji, ECLI:EU:C:2016:42, tč. 46, 48 in 49, glej tudi zadevo C 634/13 P Total Marketing Services proti Komisiji, EU:C:2015:614, tč. 23 in 24. 416Odločba Office of Fair Trading No. CA98/06/2003 Price-fixing of Replica Football Kit. 1 August 2003 (Zadeva CP/0871/01), tč. 316, zadeva T 9/89 Hüls proti Komisiji, ECLI:EU:C:1999:358, tč. 128, Zadeva C 16/61 Modena proti Komisiji, ECLI.EU:C:1962:29, tč. 303, Zadeva 100/80 Musique Diffusion

française in ostali proti Komisiji, ECLI:EU:C:1983:158, tč. 88–90. 417 Sodba U. S. Disctrict Court Southern, District of New York, U. S. vs Apple, inc.12 Civ. 2826 DLC. 418 Sodba Vrhovnega sodišča ZDA, Interstate Circuit, Inc. v. United States 306 U. S. (1939).

102

Us, Apple, Hasbro ali Eturas, ali pa je iniciator usklajenega ravnanja kdo od horizontalnih udeležencev in »hub« udeleženec nastopa samo kot usklajevalec, prenašalec informacij, mediator, kontrolor dogovorjenih usklajenih ravnanj, svetovalno podjetje, podjetje, zadolženo za tehnično urejanje sestankov med horizontalnimi udeleženci itd., skratka udeleženec z manjšim deležem ravnanja, vendar pa še vedno nastopa kot sostorilec. Pri tem »hub« udeleženec sodeluje pri doseganju skupnega prepovedanega cilja, pri čemer njegovi motivi za dosego tega prepovedanega cilja sploh niso pomembni, pomembna je njegova zavest, ki je subjektvni pogoj, da prispeva k skupnemu protikonkurenčnemu cilju. Pri tem je zelo zanimivo dejstvo, da lahko kot »hub« udeleženec nastopa tudi podjetje, ki ni praktično v nobeni vertikalni povezavi s pogodbenim partnerjem na horizontalnem nivoju, v smislu proizvodnje in dobave, ampak lahko gre tudi za svetovalno podjetje, ki v distribucijsko-produkcijski verigi ne predstavlja nobenega člena in tudi ne sodeluje na nobenem, niti povezanem trgu s horizontalnimi udeleženci, vendar pa po ugotovitvah sodne prakse predstavlja vertikalnega udeleženca, ki je s svojim ravnanjem zavestno pripomogel k skupnemu protikonkurenčnemu cilju. Prav tako je zelo pomembna okoliščina za obstoj »hub and spoke« sporazumov zmožnost in sposobnost »hub« udeleženca ustaviti kakršno koli usklajeno ravnanje v smislu, da na podlagi svojega bilateralnega odnosa s horizontalnim udeležencem ne posreduje informacije, ki jo je prejel od prvega horizontalnega k drugemu horizontalnemu udeležencu. Slednje dejstvo je torej še kako pomembno za obstoj obravnavane oblike sporazumov, saj kaže na subjektivni odnos »hub« udeleženca in njegovo odgovornost za uspeh takšnih sporazumov oz. usklajenih ravnanj, saj je s tem nedvoumno razvidno, da lahko »hub« udeleženec nastopa v tem usklajenem ravnanju samo naklepno in to z direktnim obarvanim naklepom, v smislu, da s prenosom prepovedane oz. zaupne informacije od enega horizontalnega udeleženca k drugemu, s takšnim ravnanjem odločilno prispeva k doseganju protikonkurenčnega cilja, ki ga zasledujeta horizontalna udeleženca. Ta prepovedani cilj je lahko v ekonomskem interesu tudi »hub« udeleženca glede njegovega produkta, ni pa to nujno in je za sodelovanje v takšnem usklajenem ravnanju motiviran na podlagi povsem postranskega in neodvisnega razloga, kot je npr. plačilo za storitve administrativno logistične narave, vendar zato ne preneha veljati kot sostorilec. Glede objektivnega pogoja za nastanek tega sporazuma je potrebno izpostaviti dejstvo, da je v vertikalnem odnosu prodajalec – dobavitelj ključno, da si udeleženca tega odnosa lahko izmenjata informacije, ki so ključne za njun odnos in dosego njunega sporazuma oz. oblikovanja poslovnega odnosa. V tem odnosu si udeleženca lahko izmenjata kakršne koli informacije, potrebne za dosego njunih ekonomskih ciljev, ki se tičejo njunega sporazuma oz. njunega pogodbenega odnosa. Če te informacije obsegajo tudi podatek o bodočih maloprodajnih cenah, so slednje lahko izpostavljene v procesu pogajanj glede odkupne veleprodajne cene. Vendar pa je ključno, da takšen podatek, ki je bil posredovan samo z namenom urediti bilateralna razmerja med vertikalnima udeležencema v njunem odnosu, ni zlorabljen s strani vertikalnega udeleženca pri njegovih nadaljnjih pogajanjih z drugimi horizontalnimi udeleženci v smislu, da bi jih slednji razkril tem horizontalnim udeležencem. Dejstvo je, da razkritje takšnega podatka s strani »hub« udeleženca predstavlja zavestno kršitev zaupnega razmerja v dvostranskem odnosu s prvim horizontalnim udeležencem, pod pogojem, da mu slednji ni posredoval takšne informacije z namenom, da jo prenese drugemu horizontalnemu udeležencu ter s tem povzroči nastanek vertikalno horizontalnega sporazuma. Pri takšni situaciji je dejstvo, da v kolikor se drugi horizontalni udeleženec javno ne distancira od tako prejete informacije, velja domneva vzorčnosti, ki jo mora izpodbiti drugi horizontalni

103

udeleženec, prav tako pa mora horizontalni udeleženec dokazati, s kakšnim namenom je posredoval to informacijo vertikalnemu udeležencu, saj mora biti dokazan tudi namen prvega horizontalnega udeleženca, s tem podatkom vplivati na ravnanje na trgu drugega horizontalnega udeleženca, preko vertikalnega udeleženca. S tem pa je zaključen krog horizontalno vertikalnega sporazuma, saj je pogoj za obstoj tega sporazuma vpliv na ravnanje na trgu horizontalnih udeležencev. Skozi primerjalno analizo obravnavanih primerov je bilo ugotovljeno, da so »hub and spoke« sporazumi takšni sporazumi, ki imajo za cilj preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence in njihovih učinkov zato ni potrebno ugotavljati. Prav tako gre za dejanske horizontalne sporazume, ki bi jih praksa morala kot takšne tudi obravnavati, tudi z vidika okoliščin lažjega odkrivanja v okviru programov prizanesljivosti ter okviru razlage člena 101(1) PDEU, ki se skozi sodno prakso razlaga po njegovem namenu oz. teleološki funkciji. Ob tem je potrebno dodati, da je bilo skozi predstavljeno sodno prakso ugotovljeno, da je šlo v večini primerov za posredovanje podatkov o cenah produktov, le v zadevah AC Treuhand I419 in II420 (logistična svetovalno administrativna podpora kršiteljem) ter Toys »R« Us421 (organiziran bojkot konkurenta) je šlo za druge protikonkurenčne načine, ki so tudi predstavljali kršitev »per se«.

419 Zadeva T 99/04 AC Treuhand AG v Komisiji, ECLI:EU:T:2008/256. 420 Zadeva C 194/14 AC Treuhand proti Komisiji, ECLI:EU:C:2015:717. 421 Sodba U. S. Courts of Appeals, seventh Circuit, zadeva No. 98-4107 Toys »R« Us, Inc. vs F.T.C.

104

8 SKLEP Prva teza, da je »hub and spoke« sporazum vertikalni sporazum s horizontalnimi učinki, je ovržena. Skozi vsebino naloge smo dokazali, da so ti sporazumi posebna oblika horizontalnih sporazumov, saj je vertikalni udeleženec dejansko sredstvo za dosego horizontalnega sporazuma oz. usklajenega ravnanja med horizontalnima udeležencema, glede na dejstvo, da posredovanje določenih zaupnih informacij med horizontalnimi udeleženci predstavlja kršitev konkurenčnih pravil. Vsebina teh sporazumov je torej posredni prenos zaupne informacije od enega horizontalnega udeleženca preko skupnega vertikalnega udeleženca do drugega horizontalnega udeleženca in cilj teh sporazumov je vplivanje na ravnanje na trgu horizontalnih udeležencev. Brez vseh treh udeležencev, torej dveh horizontalnih »spokes« in vertikalnega udeleženca »hub«, o obstoju tega sporazuma ni mogoče govoriti, saj je, v kolikor ni vsebinske povezave med temi tremi, mogoče govoriti samo o dveh neodvisnih vertikalnih sporazumih. Dejstvo je, da je poleg tega trikotnega odnosa »spoke–hub–spoke« oz. A-B-C, za obstoj tega sporazuma ključni horizontalni odnos med obema horizontalnima udeležencema, t. i. »rim« – obroč, saj ima ta sporazum za protikonkurenčni cilj vplivanje na trgu horizontalnih udeležencev sporazuma posredno preko vertikalnega udeleženca in cilj ali učinek takšnega sporazuma se odraža na trgu horizontalnih udeležencev, ki omejita svoje neodvisno in samostojno ravnanje na trgu. Ob tem pa iz britanske sodne prakse izhaja, da so bili udeleženci takšnih sporazumov deležni tudi ugodnosti iz programa prizanesljivosti, kar samo še dodatno potrjuje ugotovitev teze, glede na dejstvo, da se ta program uporablja za horizontalne sporazume. Druga postavljena teza, da morajo v »hub and spoke« sporazumih in usklajenih ravnanjih vertikalni udeleženci zavestno posredovati objektivno občutljive poslovne informacije horizontalnemu udeležencu, z namenom seznaniti ga s poslovnimi informacijami drugega horizontalnega udeleženca, pri čemer takšno ravnanje predstavlja kršitev konkurenčnega prava »per se« in za obstoj takšne kršitve ni pogoj, da bi drugi horizontalni udeleženec upošteval to informacijo in zato spremenil svojo poslovno politiko in s tem povzročil protikonkurenčne učinke na upoštevnem trgu, je potrjena. Kakor je bilo omenjeno zgoraj, je v zvezi s subjektivnim delom odgovornosti vertikalnega udeleženca ravnanje slednjega, s prenosom informacije od enega do drugega horizontalnega udeleženca, lahko storjeno samo z direktnim naklepom, z namenom prispevati k skupnemu protikonkurenčnemu cilju. Vertikalni udeleženec z obarvanim naklepom posreduje prejeto informacijo drugemu horizontalnemu udeležencu, saj je takšno njegovo ravnanje edini način, da lahko kot sostorilec dejavno, aktivno in zavestno prispeva k skupnemu protipravnemu cilju, ki ga zasledujeta horizontalna udeleženca na horizontalnem trgu. Prav tako za obstoj takšne kršitve ni pogoj, da bi drugi horizontalni udeleženec dejansko upošteval to informacijo in zato spremenil svojo poslovno politiko, saj se na podlagi domneve vzročnosti njegovo sodelovanje v takšnem sporazumu oz. usklajenem ravnanju domneva in zanj velja obrnjeno dokazno breme, torej slednji mora dokazati, da takšnega sporazuma ni bilo. To je bilo mogoče ugotoviti na podlagi sodne prakse SEU v zadevi Anic Partecipazioni, Huls in tudi predstavljenih zadev T-Mobile in Eturas, saj mora prejemnik takšne informacije takoj na sestanku ali drugače pisno zavrniti takšno informacijo in se od nje distancirati ter o njej obvestiti pristojne organe, pa četudi je bil izveden en sam sestanek na to temu, kjer je bil udeležen takšen horizontalni udeleženec. Horizontalni udeleženec se lahko svoje odgovornosti reši praktično samo s svojo aktivno zavrnitvijo prejete informacije, ali z ravnanjem, ki je v celoti v nasprotju z vsebino prejete informacije.

105

Glede tretje teze je bilo ugotovljeno, da enostransko ravnanje vertikalnega udeleženca ne razbremeni odgovornosti ostalih udeležencev sporazuma in zanje še vedno velja pravna domneva sodelovanja v sporazumu z obrnjenim dokaznim bremenom, s katerim morata dokazati svojo aktivno zavračanje te poslovne informacije oz. protipravnega ravnanja vertikalnega udeleženca. Kakor je bilo ugotovljeno, lahko vertikalni udeleženec zlorabi dvostranski zaupni pogodbeni odnos z drugim horizontalnim udeležencem in poslovno informacijo, ki je bila vertikalnemu udeležencu zaupana samo v okviru pogodbenega odnosa s prvim horizontalnim udeležencem oz. mu je bila posredovana zaupno, posreduje naprej drugemu horizontalnemu udeležencu. Za slednjega se uporablja domneva vzročnosti iz zadeve Anic Partezipatione, Huls, T-Mobile in sedaj tudi Eturas ter morajo dokazati svoje aktivno zavračanje takšne informacije. Prav tako mora prvi horizontalni udeleženec dokazati, s kakšnim namenom je posredoval to informacijo vertikalnemu upravičencu in tudi utemeljiti zavrnitev domneve, da bi moral razumno predvideti, da lahko vertikalni udeleženec to informacijo posreduje naprej z namenom vplivati na delovanje trga. Sodna praksa v Veliki Britaniji je nedvoumno na stališču, da mora podjetje, ki ima položaj A-ja, izkazati svoj namen prispevati s svojim ravnanjem k skupnim ciljem, ki jih zasledujejo vsi udeleženci in da se je zavedal načrtovanega ravnanja, ki so ga izvajala druga podjetja, ki so zasledovala isti cilj oz. da je lahko razumno sklepal o teh ciljih in da je bil pripravljen sprejeti riziko.422 Torej glede njegovega ravnanja mora obstajati zavest, da gre za protipravno ravnanje, ki ga hoče storiti za dosego skupnega protikonkurenčnega cilja. Iz sodne prakse Velike Britanije izhaja, da je kršitev storjena naklepno takrat, ko se je podjetje zavedalo, da je njegovo ravnanje takšne vrste, s katerim se spodbuja k omejevanju ali izkrivljanju konkurence. Enostranska odločitev vertikalnega udeleženca za posredovanje informacije, ki mu je prvi horizontalni udeleženec ni posredoval z namenom, da jo posreduje naprej, sicer lahko predstavlja sum na obstoj »hub and spoke« sporazuma, vendar pa, če horizontalni udeleženec dokaže, da je prišlo do zlorabe njegove informacije in da ni bila posredovana s tem namenom, kot jo je predstavil vertikalni udeleženec, potem ta tristranski sporazum ne obstaja in je možno govoriti samo o protipravnem vertikalnem sporazumu med vertikalnim udeležencem in drugim horizontalnim udeležencem, v kolikor slednji ni podal svojega izrecnega nasprotovanja ob prejemu te informacije. S tem v zvezi samo pripominjamo, da se v sodni praksi priznava soodgovornost podjetij, ki so sostorilci kršitve v smislu člena 101(1) PDEU s tem, ko se sklepa, da je objektivni pogoj, da se zadevnemu podjetju pripišejo različne kršitve, ki predstavljajo celoten kartel, izpolnjen, če je podjetje sodelovalo pri njegovem izvajanju, čeprav podredno, pomožno ali pasivno, npr. s tiho odobritvijo ali neprijavo tega kartela organom.423 Četrta teza je potrjena, saj je za obstoj »hub and spoke« sporazuma potrebno dokazati vse predpostavke tega sporazuma, in sicer dva paralelna vertikalna dogovora A - B in B - C, zavestno ravnanje vertikalnega udeleženca B pri posredovanju informacij od A do C ter povezovalni skupni interes t. i. »rim« med A in C. Trilateralni sporazum »hub and spoke« mora imeti dva vzporedna vertikalna sporazuma, preko katerih se izvaja interes horizontalnih udeležencev z zavestno pomočjo in teženju k protikonkurenčnemu cilju s strani vertikalnega udeleženca. Podane morajo biti vse tri povezave A-B, B-C in A-C, saj v nasprotnem primeru

422 Odudu – Constituent str. 211. 423 Zadevo T 99/04 AC Treuhand AG proti Komisiji, ECLI:EU:T:2008:256, tč. 133.

106

o »hub and spoke« sporazumu ni moč govoriti. V kolikor manjka ena od predpostavk tega sporazuma, je potrebno takšno ravnanje obravnavati kot dva vzporedna vertikalna sporazuma in v tem kotekstu ugotavljati omejitev konkurence. Prav tako pa je za obstoj tega sporazuma ključen obstoj horizontalnega sporazuma, t. i. »rim«, saj se omejevanje konkurence nanaša na horizontalni nivo. Sodna praksa ZDA je namreč že večkrat zavrnila t. i. »rimless« teorijo »hub and spoke« sporazumov.

107

SEZNAM VIROV IN LITERATURE KNJIGE: Craig Paul & De Burca Grainne, EU Law - Text, Cases and Materials, Oxford University Press 2003.

Grilc Peter, Pravo Evropske Unije, Druga knjiga, Cankarjeva založba 2004. Jones Alison & Sufrin Brenda, EU Competition Law, Text Cases and Materials, Oxford University Press 2011. Korah Valentine, An Introductory Guide to EC Competition Law and Practice, ESC Publishing, Oxford and Portland, 2007. Pepall Lynne, Richards Jay Daniel & Norman George, Industrial Organization, Contemporary Theory and Practice, 2005. Repas Martina, Konkurenčno pravo v teoriji in praksi: Omejevalna ravnanja in nadzor koncentracij, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2010. Whish & Bailey, Competition Law, Oxford University Press 2015. Whish, Competition Law, Butterworths, London, Edinburgh, 1993. ČLANKI: Bolecki Antoni, Polish Antitrust Experience with Hub and Spoke Conspiracies, Yearbook of Antitrust and Regulatory Studies, Vol. 2011. Busscher Rick, Herz Martin, Vedder Hans, The shortest competition judgement ever, AC Treuhand II, European Law Blog, News and comments on EU Law, z dne 9. 11. 2015, http://europeanlawblog.eu/?p=2978. Craig G. Falls and Celeste C. Saravia, Analyzing Incentives and Liability in »Hub and Spoke« Conspiracies, Distribution and Franchising committee, ABA Section of Antitrust Law, http://www.cornerstone.com. Dvoršak Ana, Odločbe s komentarji, Odločba Sodišča EU v zadevi C 32/11 MagyarKöztársaság Legfelsőbb Bírósága, ECLI:EU:C:2013:160, www.lexonomica.com/.../odlocba_Dvorsak_-_Odločba_Sodišča_EU_v_ zadevi_Magyar.pdf, Razlaga člena 101(1) PDEU glede ravnanj podjetij, ki po »cilju« omejujejo konkurenco, str. 229. Freshfields, Bruckhaus, Deringer, Inofrmation Exchange, As penalties for anticompetitive exchanges in a wider range of situations increase, how should companies manage risk? www.freshfields.com/en/global/Global.../5_Information_exchange.

108

Givens Richard, Interstate Circuit "the leading case establishing that consciously parallel business conduct might form the basis for a finding of antitrust violation." The Antitrust

Bulletin, l. 1960. Jeffries Victoria, Wsgr Alert, Second circuit Affirms district Court Ruling Against Apple in E-books Price Fixing Suit, Creating Potential Circuit Split, 1. Julij 2015. Levenstein/Suslow, Cartel Bargaining and Monitoring, The Role of Information Sharing, Konkurrensverket (Swedish Competiton Authority) » The Pros and Cons of Information Sharing« (2006), dosegljivo na: http://www.kkv.se/upload/filer/trycksaker/rapporter/pros&cons/rap_pros_and_cons_information_sharing.pdf. str. 43. Modrall Jay, Eturas Judgement On Proving Illegal Concerted Behaviour in Online Commerce, z dne 1. 3. 2016, http://www.complawblog.com/eturas-judgement-online-commerce/. Odudu Okeoghene, E-books: Vertical participation in hub and spoke agreements Competition law views, from Blackstone Chambers, Competiton Bulletin, 18. julij 2013. Odudu Okeoghene, Indirect Information Exchange, The Constituent elements of Hub and Spoke Collusion, European Compteiton Journal, Avgust 2011. Orbach Barak, Hub and Spoke Conspiracies; Social science research network, april 2016, papers.ssrn.com/sol3/paperscfm?abstrct_id=2765476, str. 3 in 12. Practical Law, A Thomson Reuters Legal solution, Cartel Leniency in EU, Overview, uk.practicallaw.com/0-517-4976?source=relatedcontent. Slovar izrazov, ki se uporabljajo v konkurenčno pravnih zadevah (http://ec.europa.eu/comm/competition/general_info/glossary_en.html. Tratnik, Sporazumi,prosojnice z naslovom Sklepi in usklajena ravnanja – http://www.konkurencnopravo.eu/uplouds/files/Tratnik. Van Cayseele J.G Patrick, Hub and spoke Collusion: Some Nagging Questions Raised by Economists, Journal of European Competition Law & Practice, Advance Access, 23 Januar 2014, jeclap.oxfordjournals.org/content/early/2014/01/23/jeclap.lpt082. Vereecken Bram, Hub and Spoke Cartels in EU Competition Law, Universiteit Gent, LLM Paper, šol. leto 2014/15. Villani Luca, The E-turas Case, When concerted practice meet tehnology, eurojus.it rivista, z dne 4. 2. 2016, http://rivista.eurojus.it. Whish, Information Agreements, Konkurrensverket (Swedish Competiton Authority) The Pros and Cons of Information Sharing (2006), dosegljivo na: http://www.kkv.se/upload/filer/trycksaker/rapporter/pros&cons/rap_pros_and_cons_information_sharing.pdf., str. 19–42.

109

Zampa Giann Luca Avv., Quasi – Vertical restrictions - Hub & Spoke Practices, »Vertical Agreemenst: A New Priority in Antitrust Enforcement«, Autorita Garante della Conocorrenza e del Mercato, Piazza G. Verdi, 6/a- Roma, 6 marzo 2014, Freshfields Bruckhaus Deringer 2014.

ZAKONODAJA: Direktiva 2014/104/EU Evropskega parlamenta in Sveta o nekaterih pravilih, ki urejajo odškodninske tožbe po nacionalnem pravu za kršitve določb konkurenčnega prava držav članic in Evropske unije (UL EU L 349, datum, 5. 12. 2014. Obvestilo Komisije o imuniteti pred globami in znižanju glob v kartelnih zadevah UL 2006/C 298/11. Pogodba o delovanju Evropske Unije (PDEU) UL C 321E, 29. 12. 2006. Smernice o uporabi člena 101 PDEU za sporazume o prenosu tehnologij UL 2014/C 89/03. Smernice o uporabi člena 101 Pogodbe o delovanju Evropske unije za sporazume o horizontalnem sodelovanju, UL 2011/C 11/01, z dne 14. 1. 2011. Smernice o vertikalnih omejitvah UL 2010/C 130 z dne 19. 5. 2010. Uredba Komisije (EU) št. 330/2010 z dne 20. 4. 2010 o uporabi člena 101(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije za skupine vertikalnih sporazumov in usklajenih ravnanj, UL 102/1. Uredba Sveta (ES) o izvajanju pravil konkurence iz členov 101 in 102 PDEU, UL L 001 4/1/2003. Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence ZPOmK-1 Ur. l. RS, št. 36/2008.

SODNA PRAKSA: Mnenje generalnega pravobranilca Szpunarja v Zadevi C 74/14, Eturas UAB in drugi proti Lietuvas Respublikas konkurencijos taryba, ECLI:EU:C:2016:42. Zadeva 172/80 Zuchner proti Bayerische Vereinsbnak, ECLI:EU:C:1981:178. Zadeva 29, 30/83 CRAM in Rheinzink proti Komisiji, ECLI:EU:C:1984:130. Zadeva C 32/78 BMW Belgium SA in ostali proti Komisiji, ECLI:EU:C:1979:191. Zadeva C 107/82 AEG proti Komisiji, ECLI:EU:C:1983:293. Zadeva C 123/83 BNIC proti Guy Clair, ECLI:EU:C:1985:33. Zadeva C 189/92 Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 145, ECLI:EU:C:2005:408. Zadeva C 194/14 AC Treuhand proti Komisiji, ECLI:EU:C:2015:717.

110

Zadeva C 194/99 P Thyssen Stahl proti Komisiji, ECLI:EU:C:1999:48. Zadeva C 199/92 Huls AG proti Komisiji, ECLI:EU:C:1999:358. Zadeva C 2/01 in C 3/01 Bayer proti Komisiji, ECLI:EU:C:2004:2. Zadeva C 234/89 Stergios Delimitis proti Heninger Brau AG, ECLI:EU:C:1991:91. Zadeva C 243/83 Binon & Cie v Agence et Messageries de la Presse ECLI:EU:C:1985:284. Zadeva C 26/84 Ford proti Komisiji, ECLI:EU:C:1985:340. Zadeva C 27/87 Louis Erauw-Jacquery v La Hesbignonn, ECLI:EU:C:1988:183. Zadeva C 28/77 Tepea proti Komisiji, ECLI:EU:C:1978:133. Zadeva C 295/04 do C-298/04 Manfredi in drugi, ECLI:EU:C:2006:461, točki 31 in 39. Zadeva C 40/73 Suiker Unie UA proti Komisiji, ECLI:EU:C:1975:174. Zadeva C 41/69 Chemiefarma proti Komisiji, ECLI:EU:C:1970:71. Zadeva C 42/92 P Anic Partecipazioni proti Komisiji, ECLI:EU:C:1999:356. Zadeva C 434/13 P Hannifin Manufacturing Srl in Parker-Hannifin Corp.proti Komisiji, ECLI:EU:C:2014:2456. Zadeva C 439/11 Ziegler SA proti Komisiji, ECLI:EU:T: 2013:513. Zadeva C 48/69 ICI proti Komisiji, ECLI:EU:C: 1972:70. Zadeva C 5/69 Franz Volk proti S.P.R.L Ets J. Vervaecke, ECLI:EU:C:1969:35. Zadeva C 551/03 P General Motors BV proti Komisiji. Zadeva C 56/65 Societe Technique Miniere proti Maschinenbau Ulm G.m.b.H., ECLI:EU:C:1968:38. Zadeva C 634/13 P Total Marketing Services proti Komisiji, EU:C:2015:614. Zadeva C 67/13 P Groupement des cartes bancaires proti Komisiji, ECLI:EU:C:2014:2204. Zadeva C 74/14, Eturas proti Komisiji, ECLI:EU:C:2016:42. Zadeva C 8/08, T-mobile Netherlands BV v Raad van bestur van de Nederlandse Mededingingsautoriteit, ECLI:EU:C:2009:343. Zadeva C 89/85 A. Ahlström Osakeyhtiö in ostali proti Komisiji, ECLI:EU:C:1988:447.

111

Zadeva C 96/82 IAZ International Belgium in ostali proti Komisiji ECLI:EU:C:1983:310. Zadeva C126/97 Eco Swiss, ECLI:EU:C:1999:169. Zadeva Competition Authority proti Beef Industry Development Society Ltd. in Barry Brothers (Carrigmore) Meats Ltd., ECLI:EU:C:2008:643. Zadeva T 1/89 Rhône-Poulenc proti Komisiji, ECLI:EU:T:1991:56. Zadeva T 11/89, Shell International Chemical Company Ltd proti Komisiji, ECLI:EU:T:1992:33. Zadeva T 141/89 Trefileruope proti Komisiji, ECLI:EU:T:1995:62. Zadeva T 142/89, Usines Gustave Boel SA proti Komisiji, ECLI:EU:T:1995:63. Zadeva T 168/01 GlaxoSmithKline Services Unlimited proti Komisiji, ECLI:EU:T:2006:265, potrjeno v zadevi C-501/06 P GlaxoSmithKline Services Unlimited proti Komisiji. Zadeva T 176/01, Ferriere Nord Spa proti Komisiji, ECLI:EU:T:2004:336. Zadeva T 202, 204, 207/98, Tate & Lyle in ostali proti Komisiji, ECLI:EU:C:2001:185. Zadeva T 208/01 Volkswagen AG proti Komisiji ECLI:EU:T:2003:326 potrjeno v zadevi C-74/04 P Komisija proti Volkswagen AG ECLI:EU:C:2006:460. Zadeva T 25/95 Cimenteries CBR in ostali proti Komisiji, ECLI:EU:T:2000:77. Zadeva T 28/99 Sigma Technologie di rivestimento proti Komisiji ZOdl 2002, ECLI:EU:T:2002:76. Zadeva T 3/89 Atochem proti Komisiji, ECLI:EU:T:1991:58. Zadeva T 303/02 Westfalen Gassen Nederland proti Komisiji, ECLI:EU:T: 2006:374. Zadeva T 305/94, NV Limburgse Vinyl Maatschappij proti Komisiji, ECLI:EU:C:2002:582. Zadeva T 360/09 E.ON Ruhrgas in E.ON proti Komisiji, ECLI:EU:T:2012:332. Zadeva T 41/96 Bayer proti Komisiji, ECLI:EU:T:2000:242. Zadeva T 49/02 Braserie nationale proti Komisiji, ECLI:EU:T:2005:298. Zadeva T 519/09 Toshiba proti Komisiji, ECLI:EU:T:2014:263. Zadeva T 540/08 Esso Societe anonyme francaise proti Komisiji, ECLI:EU:T:2014:630. Zadeva T 566/08 Total Raffinage Marketing proti Komisiji, ECLI:EU:T: 2013:423. Zadeva T 61/99 Adriatica di Navigazione proti Komisiji, ECLI:EU:T:2003:335.

112

Zadeva T 82/08 Guardian proti Komisiji, ECLI:EU:C:2012:494. Zadeva T 9/99 HFB Holding proti Komisiji, ECLI:EU:T:2002:70. Zadeve C 100/80 Musique Diffusion française proti Komisiji; ECLI:EU:C:1983:158. Zadevo C 290/11 Comap proti Komisiji, ECLI:EU:T:2012:271. Zadevo C 7/95 P Deere proti Komisiji, ECLI:EU:C:1998:256. Zadevo T 568/08 M6 in drugi proti Komisiji, ECLI:EU:T:2010:272. Zadevo T 7/89 Hercules Chemicals NV proti Komisiji, potrjen v zadevi C 51/92 P, ECLI:EU:T:1991:75. Zadevo T 9/89 Huls AG proti Komisiji, ECLI:EU:T:1992:31. Zadevo T 99/04 AC Treuhand AG proti Komisiji, ECLI:EU:T:2008:256. Združene zadeve C 204/00 P, C 205/00, C 211/00 P, C 213/00 P, C 217/00 P in C 219/00 P Aalborg Portland A/S in ostali, ECLI:EU:C:2004:6. Združeni zadevi C 56 in 58/64, Établissements Consten S.à.R.L. in Grundig-Verkaufs-GmbH proti Komisiji, ECLI:EU:C:1966:41. SODNA PRAKSA ZDA: Sodba U. S. Courts of Appeals, seventh Circuit, zadeva No. 98-4107 Toys R Us, Inc. vs F. T. C. Sodba U. S. District Court Southern, District of New York, U. S. vs Apple, inc.12 Civ. 2826 DLC. Sodba Vrhovnega sodišča ZDA Monsanto v Spray-Rite Svc.Corp 465 U. S. 752 (1984). Sodba Vrhovnega sodišča ZDA, Interstate Circuit, Inc. v. United States 306 U. S. (1939). Zadeva American Column & Lumber Co. v. United States, 257 U. S. 377. Zadeva Eastern States Retail Lumber Dealers' Assn. v. United States, 234 U. S. 600. Zadeva Klors v Broadway-Hale Stores v United States 359 U. S. at 212-213. Zadeva Lawlor v Loewe, 235 U. S. 522, 235 U. S. 534. Zadeva Northwest Wholesale Stationers, Inc. v Pacific Stationary & Printings Co., 472 U. S. 284, 105 S Ct. 2613, 86, L.Ed.2d 202 (1985).S Zadeva United States v. American Linseed Oil Co., 262 U. S. 371.

113

BRITANSKA SODNA PRAKSA IN ODLOČBE OFFICE OF FAIR TRADEING (OFT): Odločbe v zadevi Dairy products: Odločba OFT, CA98/03/2011 Dairy retail price initiatives, case CE/3094-03. Webarchive.nationalarchives.gov.uk./…/http:/…oft…oft/…/dairy-decision.pdf. Sodba CAT, Case No. 1188/1/1/11, Tesco Stores Ltd, Tesco Holdings Ltd., Tesco PLC proti OFT, (2012), CAT 31, z dne 20. 12. 2012. Odločbe v zadevi Replica Football Kits in Hasbro:

Odločba Office of Fair Trading No. CA98/06/2003 Price-fixing of Replica Football Kit, 1 August 2003 (Zadeva CP/0871/01). Zadeva JJB Sports plc and Allsports Limited v Office of Fair Trading [2004] CAT 17. Zadeva Argos Limited in Littlewoods Limited v Office of Fair Trading [2004] CAT 24. Sodba Supreme Court of Judicature, Court of Appeal (Civil Divison) (2006) EWCA Civ.1318, Case no. 2005/1071, 1074 in 1623, Argos Ltd, proti OFT in JJB Sports proti OFT. Odločbe v zadevi Tobacco:

Odločba OFT, No. CA98/01/2010, Tobacco, Case CE/2596-03 z dne 15. 4. 2010. Sodba Competition Appeal Tribunal, Zadeva (2011) CAT 41, primer št. 1160/1/1/10 in ostali, Imperial Tobaco Group PLC in ostali proti OFT in Safeway Stores LTD. proti OFT, z dne 12. 12. 2011. Druge relevantne odločbe: Odločba Apex Asphalt and Paving Co Limited v Office of Fair Trading (2005) CAT 4. Zadeva Cityhook Limited v Office of Fair Trading (2007) CAT 18. Zadeva Napp Pharmaceutical Holdings Ltd v Director General of Fair Trading (2001) CAT 1 (2001) Comp AR 1. ODLOČBE EVROPSKE KOMISIJE: Odločba Komisije 72/474/EEC Cimbel, UL L 330/4. Odločba Komisije 74/292/EEC, Iftra Rules on Glas Containers, UL 1974 L 160/1.

Odločba Komisije 74/63/EEC Re Franco Japanese Ballbearings, UL 1974 L 343/19.

Odločba Komisije 78/922/EEC Zanussi, UL 1978 L 322/36.

114

Odločba Komisije 82/853/EEC National Panasonic, UL 1982 L354/28. Odločba Komisije 84/405/EEC Zinc Producer Group, UL L 220, 17. 8. 1984. Odločba Komisije 88/172/EEC Konica, UL 1988 L 78/34. Odločba Komisije 91/532/EEC Viho/Toshiba, UL 1991 L 287/39. Odločba Komisije Arcelor, UL 2008 C 235/04. Odločba Komisije BP Kemi/DDSF 79/934/EEC, UL 1979 L 286/32. Odločba Komisije IP 94/956 EATA, UL L 376.

»hub and spoke« sporazumi v konkuren Čnem … · omenjeni izraz prihaja kot metafora kolesa,...

Documents