BESeDAHUDO BREZNO

1 

Fran Erjavec

Hudo breznoali

Gozdarjev rejenec

BESeDA

E L E K T R O N S K A K N J I G A

O M N I B U S

BESeDAHUDO BREZNO

2 

BESeDA

Fran ErjavecHUDO BREZNOali Gozdarjev rejenec

To izdajo pripravilFranko Luinfranko@omnibus.se

ISBN 91-7301-130-4

beseda@omnibus.se

www.omnibus.se/beseda

BESeDAHUDO BREZNO

3 

I. V gozdu

Mati, ali imate kaj kruha, laãen sem!« prosi maliTonãek, kakih sedem let star deãek, svojo bolno

mater, ki Ïe deset tednov ne more iz postelje. V srce jospeãe sinova pro‰nja, ker nima je drobtinice kruha, dabi mu ga dala.

»Za peãjo mora biti v loncu ‰e nekaj kuhanih krhljev,le vzemi jih,« odgovori mati s slabim glasom in potem‰e pristavi: »Ko bodo zveãer Logarjevi domov pri‰li, tibodo Ïe oni kaj skuhali.«

Tonãek hitro ‰ine za peã in, kakor bi trenil, polovizadnje pare hru‰evih krhljev iz vode.

»Mati, ali ste Ïejni? Ali noãete hru‰evke?« ponujamateri sladko vodo in, ko ona z glavo odkima, jo posrkasam in potem gre, ãetudi ne popolnoma sit, vsaj za ne-kaj ãasa potolaÏen, spet iz hi‰e.

Ko je Tonãek zaprl vrata, sklene mati roke in goreãemoli in prosi Boga, da bi ji spet dal ljubo zdravje, ako jenjegova sveta volja. Ko je bila ‰e zdrava, nista s sinomnikdar trpela pomanjkanja, ker je od jutra do veãerapridno delala, poleti na polju in pozimi so jo radi jemaliza ‰iviljo, ker je znala za vsako delo prijeti. Logarjevi, prikaterih je gostovala, so sicer dobri ljudje, ali vendar

BESeDAHUDO BREZNO

4 

uborni kajÏarji, ki so ‰li od jutra do veãera za delom. Poves dan vãasih ni bilo nikogar domov, le na veãer so pri-‰li ter so postregli po svoji moãi ubogi vdovi. Gro‰i, ki sijih je s krvavimi Ïulji zasluÏila in varãno prihranila, sopo‰li v tej dolgi bolezni, drugih ljudi prositi ji je bilo paneznano teÏko, njeno edino upanje je bil dobri Oãe vnebesih. Ali ona sama bi bila Ïe tako ali tako prebila, kobi sina ne imela; on jo je skrbel bolj ko njena bolezen.

Tonãek ‰e ni vedel, kaj se pravi dobro Ïiveti; da je bille sit, je bil zadovoljen; tudi ‰e ni bil pri tej pameti, da bibil mogel presoditi materino bolezen in bridko siroma‰-tvo, ki jo je trlo. Ves boÏji dan je hodil okoli po polju inpo gozdu, nabiral je jagode, iskal ptiãjih gnezd in le la-kota ali pa noã ga je prignala k hi‰i. Veãidel je bil sam,bajta je stala prav na samem kraj gozda. Vãasih, ko so ‰limati in Logarjevi na delo v vas, po ves dan ni videl Ïivekr‰ãene du‰e. Mati so mu na peãi pustili lonec ãe‰pljeveka‰e in, kadar ga je Ïelodec opominjal, je ‰el domov.Veãidel je hodil gologlav, od sonca so mu ogorela lica,roke in meãa. Na sebi ni imel drugega ko srajco iz do-maãega platna in ãrne platnene hlaãe, ki so segale le dokolen. Ena sama preramnica jih je nosila in ‰e tej se jeodtrgal zadnji gumb in zdaj je drenov klin moral oprav-ljati njegovo sluÏbo. Na desni strani so imele hlaãe Ïep,kamor je spravljal pipec, katerega je vsako jutro ob peãinabrusil. Za materjo mu je bil pipec najlep‰a stvar na

BESeDAHUDO BREZNO

5 

svetu, raj‰i bi ne bil ves dan niãesar jedel, ko da bi seloãil od pipca, torej ga je pa tudi na materin nasvet zmoãno vrvico privezal za hlaãni rob.

Ko je za seboj zaprl bajtina vrata in poãasi stopal postezi mimo Logarjevega zelenika, je prosil Boga, da biozdraveli mati, ki so se mu v srce smilili in ker je mislil,da bo potem spet bolje jedel. Ali te misli ga kmalu za-puste in zaãne veselo ÏviÏgati, toda kmalu spet preneha.Rdeã kebrãek s ãrnimi pikicami mu je sedel na rokav;Hitro ga ujame, poloÏi ga na dlan ter ga prosi in nago-varja: »Polonica, polonica, zlèti na ·marno goro, prinesimi polno mo‰njo denarjev!« Te besede ponavlja takodolgo, da polonica res zleti z dlani, ali ne na ·marnogoro, ampak v bliÏnjo p‰enico. Tonãek tudi ni ãakal na-njo, da bi mu s ·marne gore prinesla zlata; Bog ve koli-ko sto polonic je Ïe poslal na ·marno goro, ali ‰e nobe-na se ni vrnila, vsaj ne z mo‰njo. Torej si kmalu poloni-co in denarje izbije iz glave in spet ÏviÏga in ÏviÏga, daso ga Ïe usta bolela in ustnice niso dajale veã pravegaglasu. Torej utihne, si odreÏe leskovo ‰ibo, maha z njo inpoje na ves glas:

Kaj maramo mi,ki smo fantje mladi;soldatov primanjka,pa pojdemo mi.

BESeDAHUDO BREZNO

6 

Ali kakor bi trenil, odreÏe petje in gleda na strmo gri-vo pod p‰enico, vleãe na uho in gre po prstih bliÏe. Zdajudari z nogo ob tla in nekoliko ãmrljev zleti iz grive vnjegovo nepopisno veselje. ·e nekajkrat pocepeta, na-pravi si hitro cev iz p‰eniãne bilke, razbrska travo inmah in najde ãmrljevo satje. Hitro posrka med iz njegain, dasitudi ga je dobil le nekoliko kapljic, vendar se muje zdelo boje kakor ne vem kaj. Satje spet varno zakrijez mahom ter si napravi skrivno znamenje, da bi jih dru-gikrat ne zgre‰il.

Pri‰eã do gozda, malo postoji in premi‰lja, bi li ‰el naPreseko gledat male srakoperje ali pa v smreãje mladeveverice, katerih Ïe veã kot osem dni ni videl, ker so biletako daleã. Sklenil je, da obi‰ãe danes veverice, torej za-vije po znani stezi v jarek in gre zdaj gor, zdaj dol daleãv gozd. Ali ko pride do gnezda, je bilo prazno, pri‰el jeprepozno. Nejevoljno spleza s smreke in Ïe se hoãe spetobrniti proti domu, kar zagleda na leski kraj steze mla-do veverico. Ta je gotovo iz mojega gnezda, si misli in johoãe prijeti, ali smuk, pa je bila na bliÏnji smeki. Gre zanjo in trese na vso moã mlado smreko, da bi jo stresel,in res pade dol, ali preden je bil pri njej, je Ïe bila Bog vekje. Tonãek hiti za njo in jo ne glede na stezo podi pomladem smreãju iz doline v hrib, s hriba v dolino; veã-krat je Ïe misil, da jo ima, ali vselej se mu je izmuznila.

BESeDAHUDO BREZNO

7 

Zdaj prideta v star smrekov gozd in tu se mu je izgubi-la v visokih vrhih. Nekaj ãasa je ‰e gledal za njo, ali kerje videl, da je ne dobi, je zadrevil ‰e kamen za njo in simislil sam pri sebi: Pojdi, kamor hoãe‰, saj tako nisi lepa.

Ali kod bo ‰el zdaj domov? Ozira se okoli, kraj mu jepopolnoma neznan, tako daleã ‰e ni pri‰el nikoli. Greproti strani, kjer se je najbolj svetilo skozi temno smreã-je, in res pride kmalu na velik rovt. Daleã okoli je bilovse posekano in hosta je ‰e leÏala okrog. Okoli ‰torov inhoste pa je bilo vse polno rdeãih jagod, tako soãnih indebelih, da takih ‰e ni kmalu videl. Zoblje jih tako dol-go, da se naveliãa. Zdaj se spomni bolne matere, iz viso-ke trave izpukne tri dolge bilke, nabira spet jagode terjih niza na bilke, da so bile vse tri polne. Nato ga pre-vzame trudnost, uleÏe se pod leskov grm, jagode poloÏipoleg sebe in skozi rdeãkaste prste gleda v svetlo sonce.Ko se obrne, zaãuti pod seboj nekaj trdega, bil je velikpolÏ s hi‰o; hitro ga vzame v roko in ga zaãne nagovar-jati in mu Ïugati: »PolÏ, polÏ, pokaÏi roge, ãe ne — patebi in tvoji materi hi‰o ubijem.«

To je ponavljal Bog ve kolikokrat, ali polÏ je le jeznosline cedil, rogov pa ni hotel pokazati. Tonãek mu patudi ni hi‰e ubil, ker je vtem zaspal, in polÏ mu je padeliz rok ter odnesel pete in celo hi‰o.

BESeDAHUDO BREZNO

8 

Ko se prebudi, skoãi pokonci. Bil je ‰e dan, ali soncese je Ïe skrilo za grajski gozd. Jelo ga je skrbeti, vse muje bilo neznano, na vse grlo je jel vpiti, ali nihãe se neoglasi, okoli njega je vse tiho, le ‰e detel te‰e in kljuje podrevesu, da se sli‰i daleã naokrog. Groza ga spreleti, kopomisli, da bo moral morebiti prenoãiti v gozdu. Vse,kar je kdaj sli‰al o strupenih gadih, o veliki beli kaãi, kiv demantni jami liÏe kamen, vse to mu je pri‰lo zdaj namisel. Gozd si je mislil poln medvedov, risov in volkov,ki pridejo z noãjo in ga s pipcem vred pojedó. In kaj po-rekó mati? Bridko zaãne jokati in teka po rovtu sem tertja, da bi na‰el kako stezo. Najde jo in jokaje teãe po ste-zi dalje, vedno se oziraje, ali mu je volk Ïe za petami.Volka se je bal bolj kakor medveda, ker je rekla stara Lo-garica, da medved ãloveku niã ne stori, ãe se potuhne indela, kakor da bi bil mrtev. Ali kaj mu pomaga ta ved-nost, ker ne pozna ne volka ne medveda, le sli‰al je onjih, videl pa ni nobenega. V smreãju se je jelo Ïe mraãi-ti, kar zasli‰i lajati psa. Sicer bi se bil morebiti ustra‰il, kobi bil sli‰al v gozdu lajati psa, danes pa mu je srce odveselja utripalo. Na njegovo vpitje kmalu priskaãe velikpes in za njim se prikaÏe Ïenska z mehom moke na gla-vi.

»Kam pa gre‰?« ga vpra‰a Ïena.»Domov,« odgovori Tonãek in si z rokama bri‰e sol-

ze.

BESeDAHUDO BREZNO

9 

»Kam domov?« povpra‰a Ïena dalje.»Domov, k materi.«»Kje pa so tvoja mati?«»Pri Logarjevih v bajti.«»Si mar Marjetin?«»Da, moji materi je ime Marjeta.«»Ali kako si pa pri‰el le-sem? Ti ne gre‰ proti domu,

ampak naravnost od doma proã.«»Zgubil sem se,« odgovori deãek in spet zaãne ihte-

ti.»Nikar se ne jokaj, pa z menoj pojde‰. Domov pred

noãjo tako ne more‰ priti, ko bi tudi znal pot. Niã se neboj, pa pojdi z menoj!«

»Kje pa ste vi?«»Ni veã daleã do nas, pravi se pa pri Gozdarju.«»Kajne, jutri pa pojdem domov?«»Kadar bo‰ hotel. Saj poznam tvojo mater.«Tonãek je bil s tem zadovoljen in je ‰el za Ïeno, v eni

roki je nesel jagode, namenjene materi, z drugo je paodganjal psa, ki je skakal okoli njega in po vsej sili ho-tel duhati jagode. Zdaj prideta iz gozda, gresta ãez veli-ko senoÏet in, ko zavijeta na desno pod breg, je Tonãekzapazil gozdarjevo hi‰o, ki je stala prav na samem. Kosta bila Ïe prav blizu, priteãe majhna, kaka ‰tiri leta sta-ra deklica njima naproti.

BESeDAHUDO BREZNO

10 

»Teta, stra‰no dolgo vas ni bilo!«S temi besedami se oklene deklica tete; ko pa zagleda

tujega gologlavega fanta, stopi malo nazaj in z zaãude-njem pogleduje zdaj njega, zdaj teto. Tonãek ji poda bil-ko jagod in kmalu se je sprijaznila z njim.

BESeDAHUDO BREZNO

11 

II. Gozdarjeva druÏina

Jurij Koãmur, navadno le kratko ·tempihar imenovan,ker je bil, dasitudi ne velik, vendar moãan kakor med-

ved in trden kakor gabrova grãa, kot je bil njegov oãe inpred oãetom njegov ded. Gozdarjeva hi‰a je stala v goz-du, daleã od drugih ljudi; do bliÏnjega soseda je bilodobre pol ure hodá, torej so gozdarjevi le malokdaj pri-‰li med ljudi, posebno Juriju je bil videti, da se rad ogib-lje svojih sosedov. âe bi bil moral koga sreãati v gozdu,se je najraj‰i umaknil v ‰umo in je ‰el po svoji poti. Vgozdu je bil rojen, v gozdu zrejen, iz gozda ni pri‰el daljeko do farne cerkve in to samo o najveãjih praznikih inpa v mihovljanski grad, kamor je ‰el vãasih po opravkih.Ker je Ïivel vedno le v gozdu med borovci in med ska-lami, je postal sãasoma surov kakor bor in tih kakor ska-la. In da po pravici povemo, nobeden tudi ni iskal nje-gove dru‰ãine; ljudje so se ga skoraj bali in dasitudi murazen osornosti nihãe ni vedel kaj oãitati, je bil vendarvsak vesel, da ni imel z njim nobenega opravka. Sploh je‰la govorica, da je Jurij bogat, da mu je stari zapustil pol-ne lonce belih petic in trdih tolarjev; ali moÏje so lezmajevali z glavami, ãe‰, ãe res kaj ima, ni pri‰el do

BESeDAHUDO BREZNO

12 

imetja po po‰teni poti. O njegovem oãetu je bilo splohznano, da je bil v zvezi s tihotapci, ki nosijo tobak sHrva‰kega, da jih je vodil on, ki so mu znane vse poti invse steze noter do hrva‰ke meje; in ljudje so vedeli pri-povedovati, kako je znal on voditi za nos ku‰ãarje, takoso imenovali mejne straÏnike, ker so imeli zeleno oble-ko, in od tod je vse njegovo premoÏenje. Tudi na Jurijaje letel sum, da podpira tihotapce, v mraku in ponoãi sovideli ljudje veãkrat, da so se okoli gozdarjeve hi‰e kla-tile sumljive prikazni, ali ljudje so morebiti veã ugibali,kakor je bilo res; pravega ni vedel nihãe in Jurij je bil zvitin prekanjen lisjak.

Njegova edina sestra Mina, ki je na‰la in vzela s sebojizgubljenega Tonãka, je bila bratu v vsem nasprotna,nihãe bi ne bil rekel, da ju je povila ista mati. Kakor je bilon osoren in trd, toliko prijazna in dobra je bila ona. Be-raã, ki je sicer le redko za‰el v to samoto, si je bil svest,da ne bo ‰el prazen od hi‰e, ona ga je obdarila kljub bra-tu, raj‰i bi si bila sama kaj odrekla, kakor da bi moralagledati, kako drug trpi pomanjkanje.

Ko jima je umrl oãe, se je jel Jurij, akoravno Ïe precejv letih, ‰ele ozirati, da bi dobil gospodinjo; ali povsodmu je izpodletelo, vsaka mu je odrekla. Nazadnje je snu-bil sicer siroma‰no, ali lepo in dobro Anãko, hãer pija-nega kajÏarja. Anãki se je krãilo srce, ãe si je le mislila, dabo Ïena starega gozdarja; ali Anãke niso mnogo vpra-

BESeDAHUDO BREZNO

13 

‰ali. Pri poliãu vina sta naredila z oãetom in sivi jastrebje peljal plaho golobico v svoje gnezdo in se ni dosti me-nil za to, ãe so tudi ljudje govorili, da je oãe prodal svo-jo hãer. Anãka, dasitudi se ji pri gozdarju ni godilo rav-no slabo, vendar ni imela nikoli prav vesele ure v gozdnisamoti; tolaÏilo jo je le to, da ji je bila Mina dobra prija-teljica, ki ji je sku‰ala po svoji moãi laj‰ati teÏki stan. Alivendar se je videlo mladi Ïeni, kako vene in hira.

âez dve leti je Juriju povila hãerko, katero so krstili pomateri: Anãica. Mina jo nese bratu, ko je tisti dan po-poldne pri‰el iz gozda, naproti pod cvetoão ãe‰njo, ki jestala pred hi‰o. Tisti trenutek, ko mu jo je Mina poloÏilav naroãje, se je Juriju srce nekako ogrelo in takrat je vi-dela Mina prvikrat, da mu je solza oÏivila oko, ki je bilosicer mrtvo in suho. Toda Anãka je vedno bolj pe‰ala inãutila je v svojem srcu, da ne bo zredila svoje hãerke.Veãkrat, ko je z malo Anãico v naroãju sedela z Minopred hi‰o v ãe‰njevi senci, je priporoãala s srãnimi bese-dami Mini, naj bo ona mati zapu‰ãeni siroti in zraven soji vroãe solze kapale na cvetoãa lica smehljajoãega sedeteta. Mina jo je tolaÏila, kolikor je vedela in znala, alina licu mlade matere je vendar brala, da zanjo res nimnogo upanja. âez zimo je vedno bolj slabela in ko seje nove pomladi spet usipalo belo cvetje raz ãe‰njo, jeAnka, Jurijeva Ïena, ugasnila.

BESeDAHUDO BREZNO

14 

Njena smrt je potrla gozdarja bolj, kakor bi bil kdomislil. Sicer ni nikomur toÏil svoje bridkosti, ali od tiste-ga ãasa je postal ‰e bolj tih in osoren; le hãerke se jeoklenilo njegovo srce, zanjo je delal in se trudil noã indan. Kakor ‰e nikdar prej je zdaj hlepelo njegovo srce podenarju, navdajala ga je edina misel, da si bo njegova hãinekoã med najbogatej‰imi snubaãi mogla izbirati moÏa,dasitudi je hãi surovega gozdarja, katerega se vse ogib-lje. Zdaj je Mina tudi zapazila, da ponoãi veãkrat izosta-ja, in jeli so tudi dohajati ponoãni gostje, katerim je goz-dar sam stregel z vinom, kruhom in suhim mesom. Minise je dozdevalo, kaj delajo ti moÏje, ali ni si upala niãreãi, tudi ni nobenega videla, ker so bili v veliki izbi, onaz malo Anãico pa na drugem koncu.

Ko je tisti veãer Mina pripeljala Tonãka s seboj, Juri-ja ‰e ni bilo doma. Mina je skuhala veãerjo, ki je poseb-no Tonãku dobro di‰ala, in potem spravila otroka spat,sama pa je ãakala brata.

Pri‰el je pozno in kakor po navadi slabe volje.»Zakaj ne gre‰ spat? Kolikokrat sem ti Ïe rekel, da me

ni treba ãakati; veãerjo si Ïe sam najdem, ãe mi jo je tre-ba.«

»Saj ‰e ni dolgo, kar sem spravila otroke v kraj.«»Kak‰ne otroke? Le enega imam.«»Nocoj sta dva.«

BESeDAHUDO BREZNO

15 

»Pa ne, da bi bila vzela spet kakega pritepenca? Ve‰,da tega ne trpim.«

»Ne bodi tako neusmiljenega srca! Bog ve, kako se bo‰e tvojemu godilo.«

»Okoli ljudi mu ne bo treba hoditi in prositi.«»Tega ne more‰ govoriti; ali ne ve‰, da je vse v boÏjih

rokah?«»Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.«»Jurij, Jurij! Ne govori tako!«»No, povej, kdo je pod mojo streho?«»Tonãek, uboge Marjete sin.«»Marjete? — Vdove?« hitro povpra‰a gozdar in po-

vzdigne glavo. »Kaj ga je prineslo le-sem? Je pa Ïe pri‰elberaãit.«

»Ni pri‰el beraãit ne. Ko sem ‰la iz mlina, sem ga na‰-la v gozdu pod novim rovtom; reveÏ se je bil zgubil in,ker je bila Ïe skoraj noã, sem ga vzela s seboj. Nikar sene boj, ne bo ti delal ‰kode. Saj sme‰ enkrat tudi kaj do-brega storiti.«

»Saj nobenemu niã Ïalega ne storim.«Gozdar si podpre glavo z obema rokama in nekaj pre-

mi‰ljuje.»Ali je Marjeta ‰e bolna?« povpra‰a spet ãez nekoli-

ko ãasa.»Seveda je in menda tudi nikoli veã zdrava ne bo. Îe

deseti teden teãe, kar ne more iz postelje.«

BESeDAHUDO BREZNO

16 

»Njej se zdaj tudi utepa. Zakaj ni bila pametna, ko joje iskala sreãa.«

»Misli‰, ko si jo ti snubil? — Bog ve!« pristavi Minabolj sama zase.

»Koliko je fant star?«»Blizu sedem let.«Gozdar se spet zamisli, porine od sebe veãerjo, ki jo je

Mina postavila predenj, in dolgo sedi molãé. Naposledvstane in reãe sestri: »Dokler Marjeta ne ozdravi, fantlahko ostane tu.«

»Sam Bog ti je dal to dobro misel.«Mina je ‰la v kamrico, kjer sta mirno spala otroka:

vsakega je ‰e enkrat prekriÏala in se potem tudi samaulegla k pokoju. Srce ji je navdajalo veselje, ko je vide-la, da je storila dobro delo, in hvalila je Boga, ki je tudibratu omeãil trdo srce.

Drugo jutro sta otroka zgodaj vstala in Mina ju je pe-ljala k studencu, ki je nedaleã od hi‰e curljal v velikokorito. Tu so se vsi umili in zunaj pod milim Bogom od-molili jutranjo molitev. Potem so ‰li v hi‰o, kjer je goz-dar Ïe sedel za mizo in pregledoval svoje lovske pripra-ve. Tonãek je bojeã ostal blizu vrat, grizel nohte in ogle-doval gozdarja, ki mu ni prav niã ugajal. Zdel se mu jestra‰en, posebno zato, ker je imel velike obrve, ki so mukakor metle sr‰ele iznad majhnih sivih oãi.

»Kako ti je ime?« ga povpra‰a gozdar.

BESeDAHUDO BREZNO

17 

Tonãek se je prestra‰il gozdarjevega glasu, ker se muje delo, kakor bi iz soda govoril.

»Tonãek mu je ime,« odgovori namesto njega malaAnãka in vleãe fanta za rokav od vrat naprej.

»Tvoja mati je bolna, kajne?« vpra‰a nadalje gozdar.Te besede so Tonãka neznano zbodle. Tako razÏalji-

vo ‰e nihãe ni govoril o njegovi materi, vsakdo je rekel:Mati so bili, so rekli, pojdejo itd.

»Jaz grem domov k materi,« se obrne s solznimi oãmiproti Mini, ki je zdaj stopila v hi‰o, in vzame s kljuke dvebilki jagod, ki so bile namenjene materi.

»âe bo‰ priden, pa ostani pri nas, da mati ozdravi,«pristavi gozdar z bolj mehkim glasom.

»Zakaj pa vi pravite moji materi ,ti’?« se Tonãek jez-no obrne proti gozdarju.

»No, no, saj to ni taka pregreha! Vãasih sva bila zna-na.«

Mina prime fanta za roko, ga pelje ven in mu da jes-ti, kar ga je z gozdarjevo hi‰o spet sprijaznilo, in kmalu,ko je gospodar od‰el od doma, je bil Tonãek spet veselin ni veã mislil na dom, kjer niso znali tako dobro kuhatiin niso imeli takega kruha kakor pri gozdarjevih. Opol-dne po obedu se Mina napravi, naloÏi malo ko‰arico zÏiveÏem, preskrbi otroka s kruhom in ãe‰njami in greobiskat bolno Marjeto.

BESeDAHUDO BREZNO

18 

Bolna vdova in tudi Logarjevi so bili v strahu, ko zve-ãer Tonãka ni bilo domov. Pa so si mislili: morebiti jedobil koga iz vasi, bo Ïe jutri pri‰el — ali Toãka le ni biloin senca pred bajto je kazala, da je poldan Ïe davnoproã. Vdovo je jelo skrbeti, kaj je s fantom. ·ele Mina joje potolaÏila, ko ji je povedala, kako in kaj.

»Pusti fanta pri nas,« jo nagovarja Mina, »dokler neozdravi‰; saj je preskrbljen in verjemi mi, da bom pazi-la nanj, kakor bi bil moj.«

»A Jurij?« vpra‰a vdova s takim glasom, da se je vide-lo, da vanj nima mnogo zaupanja.

»Jurij je sam rekel, da naj ostane. Ni veã tak, kakr‰enje bil.«

Vdova je poznala Mino, da je po‰tena in poboÏnaÏena; torej ji je lahko z mirnim srcem zaupala sina, ki jije v vsej bolezni delal velike skrbi.

Tonãek je tedaj ostal pri gozdarjevih in se je kmaluprivadil. Z Anãko sta se igrala na vrtu in na koritu; pas-la sta kravo rdeãko in petero ovac, zveãer jima je paMina pravila prelepe povesti in zgodbe iz svetega pis-ma. Le z gozdarjem se ni mogel prav sprijazniti, vednoga je obhajala neka groza, kadar ga je Jurij od strani po-gledal izpod ko‰atih obrvi. Med vsemi reãmi mu je papri gozdarjevih najbolj ugajalo to, da so imeli dosti jes-ti. Poleti, ko so bili dalj‰i dnevi in lepa pot, je hodilaMina z otrokoma vsako nedeljo v cerkev, kamor je bilo

BESeDAHUDO BREZNO

19 

zanje, ki niso hitro hodili, veã kakor uro hodá vedno pogozdu. Jesti so si nesli s seboj in so ostali do popoldne,a je vse minilo. Vsak teden enkrat so tudi ‰li obiskatTonãkovo mater, ki pa je postajala vedno slab‰a. Minain Logarjevi so uvideli, da ne bo veã dolgo, le ona jeimela vedno upanje. Mini se ni prav niã ãudno zdelo, koje jeseni pri‰la Logarjeva hãi ponjo in po Tonãka, da najle hitro gresta, ãe hoãeta videti mater ‰e Ïivo. Na poti sojih sreãali gospod, ki so ‰li ravno od svetega obhajila na-zaj.

Vdova je bila Ïe prav slaba, ko je pri‰la Mina s Tonã-kom. Podala ji je roko in govorila s slabim, tresoãim seglasom: »Mina, z menoj gre h koncu, ali zgodi naj sesveta volja boÏja! Priporoãam ti svojega sina; zdaj razentebe nima ãloveka na tem svetu, ti mu bodi mati — glej,da bo nekoã po‰ten ãlovek. Kar si mu Ïe zdaj storila do-brega in kar mu ‰e bo‰, ti bo poplaãal Bog, pri njem vsvetih nebesih bom prosila zate.«

Ko je Tonãek sli‰al mater tako govoriti, je padel k peãina klop in jokal tako bridke in grenke solze, kakor ‰enikoli poprej. Nikoli mu ‰e ni bilo tako hudo pri srcu,hotelo mu je poãiti od neizrekljive bridkosti.

»Oh, mati, mati, nikar ‰e ne umrite! Saj bom priden,saj vas bom ubogal,« prosi Tonãek ihté, hiti od klopi kpostelji ter se oklene matere, ki se je z Minino pomoãjo

BESeDAHUDO BREZNO

20 

nekoliko sklonila na postelji. Sinove besede so ji trgalesrce. Vsi, ki s stali okoli, vsi so tiho jokali.

»Tonãek, moj ljubi sin!« spregovori spet mati, »bodipriden — ubogaj Mino — kakor bi ona — bila tvoja mati.Rad delaj — rad môli — Boga ne pozabi — môli zame —Tonãek — —!«

Mati je trudna omahnila, sklenila roke, zatisnila oãi —in zaspala za vselej.

Tonãek je bil sirota brez oãeta, brez matere.

BESeDAHUDO BREZNO

21 

III. Sirota

V gozdarjevi hi‰i so Tonãku hitro tekli dnevi. Pozimi,ko je zapadel sneg, niso mogli skoraj nikamor iz

hi‰e in Mina je taãas ustanovila malo ‰olo, Tonãek inAnãka sta se uãila od nje brati in Tonãku je ‰lo uãenjedobro od rok, da je o veliki noãi za pirhe dobil od Minemolitvene bukvice, iz katerih je bral, kadar so ‰li v cer-kev.

Pri‰la je spet spomlad, sneg je skopnel po dolinah injarkih in Mina je z otrokoma spet vsako nedeljo hodilak sluÏbi boÏji. Neko nedeljo popoldne so gospod s priÏ-nice razlagali ãetrto boÏjo zapoved, posebno so poudar-jali dolÏnosti, ki jih ima dober otrok do svojih star‰ev:rekli so, da otrok nikdar ne more povrniti oãetu in ma-teri, kar so storili zanj, ko se ‰e zavedel ni. Tonãku je se-gel nauk v srce, ni ‰e kmalu tako zvesto poslu‰al boÏjebesede kakor danes. Îivo se je spominjal svoje dobrematere, ali v pridigi je bil govor tudi o oãetu. Ali on nevé za svojega oãeta, ker ga nikoli ni videl. Mati niso sko-raj nikoli govorili o oãetu, le toliko se je spomnil, da soga uãili moliti tudi za rajnkega oãeta, drugega ni vedelniã o njem. Ko je boÏja sluÏba minila, je ostal Tonãek ‰e

BESeDAHUDO BREZNO

22 

v cerkvi in je molil za ljubo mater in za oãeta, katerega‰e poznal ni. Ljudje so se Ïe skoraj vsi raz‰li, le nekate-re Ïenice so sem ter tja ‰e ãepele po klopeh, med njimitudi Mina, ki ni hotela Tonãka opominjati, da bo trebaiti domov, ker je videla, kako poboÏno moli. Ko stopi izcerkve, ne gre ‰e domov, kako bi tudi mogel iti mimomaterinega groba, posebno danes, ko je sli‰al, kaj sostorili zanj mati, ãesar prej ‰e vedel ni. Poklekne na grob,vroãe moli in s solzami moãi zeleno travo, ki pokrivanjegovo predrago mater. O kako rad bi jim ‰e enkrat po-gledal v blago lice, kako rad bi jih prijel za njih dobreroke! Vse misli so bile le pri materi, na dom ni mislil in‰e bi bil kleãal tu na grobu, ko bi ne bila pri‰la Mina inga prijela za roko, rekoã: »Tonãek, pojdi, noã bo, mora-mo iti domov.«

Molãe je vstal in ‰el z Mino. Navadno so se vso potrazgovarjali o pridigi, o tej ali oni stvari, danes pa jemolãé stopal za Mino, ki je vedela, kaj mu polje v mla-dem srcu. Tiho so pri‰li do doma in, ko so po veãerjisedeli okoli peãi, se pomakne Tonãek k Mini, jo primeza roko in jo vpra‰a: »Teta, kje so pa moj oãe?«

»Tvoj oãe? Kaj da so ti danes pri‰li na misel?«»Bila je pridiga o oãetu in materi, ali jaz se ne spomi-

njam svojega oãeta, nikdar jih nisem videl, nikdar o njihniã sli‰al.«

BESeDAHUDO BREZNO

23 

»Tudi jaz ne vem, kje so, to vé le Bog sam; niã, nemarasta oba, on in mati, gori pri Bogu. Ker niã ne ve‰, ti bompovedala o njih toliko, kar vem. Ni sicer mnogo, ali nemislim, da bi ti kdo znal kaj veã povedati.

Tvoj oãe so bili od nekod iz Tolmina, bilo jim je imeTone, ravno tako kakor tebi, in ‰e mlad fantin je pri‰elsem s svojim stricem, ki je hodil le-tod po na‰ih krajihz majhno kramo od hi‰e do hi‰e. Prodajal je trakove in‰ivanke, Ïveplenke in kresilne kamne in kar je ‰e te malerobe, ki se potrebuje pri vsaki hi‰i. Kupãija ni bil ravnoveliko prida; ali toliko sta vendar skupila, da sta se preÏi-vila. Pri‰la je potem slaba letina, pozimi je bila velikalakota, da ãlovek tudi za denar ni vselej dobil, kar bi bilhotel. Striãeva kramarija je pri‰la zdaj prav na niã, vsak-do je le gledal, kje bo dobil kos kruha, da bi se preÏivil.Spomladi je zbolel kramar in bolezen ga je tudi pokopa-la. Tvoj oãe je tedaj ostal sam, bil je kakih dvanajst letstar; razen malo krame v ko‰u, ki mu jo je zapustil stric,ni imel niãesar. Domov ni znal in, ãetudi bi bil znal, kambi bil pa ‰el, ko ni imel nikogar na svetu, ne oãeta nematere, ne brata ne sestre, le edinega strica in ta mu jezdaj umrl. Gospod Ïupnik so ga prvi ãas vzeli k sebi inpotem so ga priporoãili mihovljanskemu gospodu gra-‰ãaku, ki ga je vzel v sluÏbo ter ga poslal k svojemu goz-darju Hojniku v Preseko, da bi se pri njem izuãil za goz-darja in lovca. Bil je priden in ubogljiv, Hojnik mu je

BESeDAHUDO BREZNO

24 

kmalu vse zaupal in, ko se je izuãil, ga je vzel za svoje-ga pomagalca in gra‰ãak mu je obljubil, da pride naHojnikovo mesto, kadar ta umrje, kar se je kmalu potemzgodilo. Tvoj oãe je postal gozdar v Preseki in taãas se jeseznanil s tvojo materjo, ki je sluÏila v gradu, ter jo jevzel za Ïeno. Kaki dve leti sta sreãno Ïivela na Preseki.

Nekega dne — ti si bil morebiti leto star — je ‰el tvojoãe zgodaj od doma in ga ves dan ni bilo domov. To si-cer ni bilo niã nenavadnega pri njem, ki je zvesto oprav-ljal svojo sluÏbo; ali ko ga zveãer ni bilo, je mater ven-darle jelo skrbeti. Vso noã ga je priãakovala, ali ni gabilo. Zjutraj je vstala ter ‰la v grad; mislila si je: morebitiso ga ondi zadrÏali ali pa ga je gospod kam poslal. Ali vgradu Ïiva du‰a ni vedela zanj, nihãe ga ni videl. Mati jetarnala in prosila ljudi, da so ga ‰li iskat, morda se mu jezgodil kaka nesreãa. Ljudje so prehodili in prevpili vesgozd od kraja do kraja, preiskali so vse jarke in kotle, alio njem ni bilo nikjer sledu. Mati je v velikem strahu inv bridki Ïalosti ãakala dan za dnevom, da bo morebitipri‰el od kakega kraja. Ko je pre‰lo pol leta in le ni biloglasu o njem, je dobil drug njegovo sluÏbo in tvoja matije ‰la s Preseke s teboj v naroãju. V gradu bi bila dobilaspet sluÏbo, ali bilo ji je teÏko sluÏiti zavoljo tebe. Raj‰ije ‰la dol v vas in tam je delala pri ljudeh, kolikor jemogla, da se je po‰teno preÏivila. Pozneje se je preselilav Logarjevo bajto in, ko si ti malo odrasel, je hodila laÏe

BESeDAHUDO BREZNO

25 

za delom, dokler je ni potlaãila bolezen. O tvojem oãe-tu se tudi pozneje ni niã zvedelo, kam je zginil. Nazad-nje so mislili, da se mu je zgodila kak‰na posebna ne-sreãa, da ga je morda raztrgala kaka zver. Ti bi pa naj-bolje storil, ãe bo‰ veãkrat zanj molil.«

Toliko je vedela Mina Tonãku povedati o njegovemoãetu. Ves ãas, ko mu je Mina pripovedovala, ji je gledalverno v obraz in solza za solzo mu je kapala na lica.

Gozdar je sli‰al zadnji del Minine pripovesti in, ko sta‰la otroka spat, ji je oãital, zakaj pripoveduje to fantu,ker ga pozna, kako je mehkega srca.

»Prosil me je, da mu povem kaj o njegovem oãetu, kije bil gotovo po‰ten ãlovek, in napaãnega nisem niã po-vedala.«

»Vé Ïenske nimate miru, ãe se vam vedno ne gibljejezik.«

BESeDAHUDO BREZNO

26 

IV. Gozdarski uãenec

Brez posebnih prigodb je minilo leto za letom. Se-demkrat je Ïe cvetela ãe‰nja pred gozdarjevo hi‰o,

kar je bil Tonãek zgubil svojo mater. Fant je rastel takoveselo, da je celo gozdar Koãmur imel veselje nad njim.Bil je visok in tanek kakor jelka in uren in gibãen kakorjelen. Po imenu je Ïe poznal vse Ïivali in vse ptice v goz-du, vedel je za njih gnezda, vedel je za njih navade inlastnosti. Poznal je tudi vsako drevo, vsak grm in ne lesamo, dokler je bil ‰e zelen na deblu, ampak tudi vsakposekan in obdelan les.

Ko je bil Tonãek ‰tirinajst let star, ravno na njegove-ga godu dan, ko je Mina po obedu pospravila z mize, gagozdar nagovori:

»Tonãek, ti si danes spolnil ‰tirinajsto leto; velik si Ïein dosti moãan, zmerom menda ne bo‰ delal mlinov pristudencih, vedno ne bo‰ iskal ptiãjih gnezd, enkrat sebo‰ moral vendarle lotiti kakega dela. Povej mi, kaj tenajbolj veseli?«

Tonãek do zdaj ‰e nikoli ni resniãno mislil, da bo tudion moral kdaj kaj postati. Îivljenje v gozdu, kjer je takorekoã Ïivel vse svoje Ïive dni, to se mu je tolikanj prilju-

BESeDAHUDO BREZNO

27 

bilo, da za poljsko delo ni imel nikakr‰nega veselja. Raj‰ibi streljal zajce in jerebice ali pa bi zasajal drevesa, ka-kor da bi ledino kopal ali praho oral. Najmanj pa ga jeveselilo rokodelstvo, za ‰ilo ali za ‰ivanko bi ne bil pri-jel po nobeni ceni, raj‰i bi bil pobegnil, kam, seve, tega‰e sam ni vedel. Ko ga je tedaj danes vpra‰al gozdar, kajga veseli, mu je odgovoril: »To bi bil rad, kar ste vi.«

»To so tudi moje misli; za to bo‰ dober, ker si trden inÏe vajen takega Ïivljenja. Z gospodom gra‰ãakom semÏe govoril; dovolil je, da se uãi‰ za gozdarskega hlapca,in sicer pri meni. Pozneje utegne‰ iti tudi ‰e drugam, dabo‰ videl, kaj drugje znajo.«

Nato gozdar vstane, sname s kljuke majhno pu‰ko invso drugo lovsko pripravo in mu vse da v roke: »Na, tuima‰ pu‰ko in kar je ‰e treba zraven, od danes je pu‰katvoja. Kako se z njo ravna, to Ïe ve‰ in lahko vidi‰ primeni.«

Tonãku so se od veselja svetile oãi in ves obraz se muje smejal, ko je pu‰ko prijel v roke.

»Ali preden te spustim v gozd,« povzame spet gozdarbesedo, »ti moram ‰e nekaj povedati in to si dobro za-pi‰i v glavo. Kar tebi ni mar, za to bodi slep in gluh inmolãi kakor skala. Le jaz sem tvoj gospodar, nihãe drug,ne v tej hi‰i ne zunaj. Le meni pove‰, kar bo‰ videl insli‰al, — ãe te bom vpra‰al. Kar se zgodi v gozdu, naj

BESeDAHUDO BREZNO

28 

ostane v gozdu! Tako! Si me razumel? Zdaj mi daj roko!Bog te sprimi!«

Oh, kako veselje je obãutil Tonãek, ko je prvikrat spu‰ko na rami stopil ãez prag! Mina in Anãka, ki je tudiÏe bila v dvanajstem letu in je zdaj Mini pomagala pridomaãih opravilih, sta z dopadenjem gledali za zalimmladim gozdarjem. Uãil se je vsega, kar je treba vedetigozdarju in lovcu, kdaj se pobira seme, kdaj se seje,kako se trebi mladi gozd, katero drevo se sme sekati inkdaj, kako se kuha oglje, kako se dela kopa in ‰e veãdrugih reãi. V svojem okraju je tako rekoã poznal vsakodrevo. Vse, kar mu je rekel gozdar, vse si je dobro za-pomnil in gra‰ãak sam je imel veselje s fantom, ãe jeprinesel v grad kako divjaãino ali kako redko ptico. Anã-ki je vsak ãas kaj prinesel, zdaj lepih di‰eãih roÏ, ki sedobé le daleã v gozdu, zdaj ‰opek prvih jagod, kako lepopero ali kako drugo malenkost.

Daleã v gozdu v najbolj divjem kraju, kjer so rasle naj-debelej‰e bukve in najstarej‰e smreke, je bil okrogel ko-tel in sredi njega globok prepad, H u d o b r e z n o ime-novan. Tega kota se je stari gozdar vedno ogibal, povsodje vodil Tonãka, le v ta kraj ga ni peljal, a Tonãek bi bilposebno rad videl ta kraj, ker so ljudje veliko govorili onjem. Pravili so, da je stra‰no brezno, kamor se more itile po dolgi vrvi. Neki reven oglar, ki je pod krivo tiso ku-hal oglje, je neki veãkrat ponoãi sli‰al iz Hudega brezna

BESeDAHUDO BREZNO

29 

prijetno ptiãje petje, mnogo lep‰e ko vsaka muzika. Kerje bil pogumen moÏ, ki ni poznal strahu, je vzel dolgovrv, jo privezal za staro smreko in se po nji spustil vbrezno. Pri‰el je v ozko temno luknjo, po njej se je pla-zil dalje in je pri‰el na drugi svet, kjer so gore iz same-ga ãistega zlata in dragih kamnov, po rekah in potokihse pretaka najslaj‰e vino in po polju raste tako sadje, dapri nas ‰e imena nimamo zanj. Tu stanujejo neizrekljivomajhni ljudje, najveãji so samo dve pedi visoki, govori-ti ne znajo, ampak neznano prijetno pojó, da ne zna prinas nobena ptica tako. Oglar je hodil tu okoli in je uÏi-val rajsko veselje, ali to ni trpelo dolgo. Izpod neba pri-leti velikanska ãrna ptica z jeklenim kljunom in Ïelezni-mi kremplji, oãi so se ji pa svetile kakor Ïivi ogenj. Ko jeletela, je delala tak‰en ‰um, kakor bi se bliÏal velik vihar.Oglar jo zagleda in se prestra‰i, ptica leti naravnost pro-ti njemu, hoãe ga kavsniti z jeklenim kljunom in zgrabitiz Ïeleznimi kremplji, ali on beÏi pred njo in ona za njim.Na sreão najde luknjo, po kateri je pri‰el na ta svet. Hi-tro pobere kos zlata in pleza spet po luknji nazaj. Vrv je‰e visela tu, ali ko prime zanjo, se raztrga kakor pajãe-vina, vsa je bila strohnela. Kaj bo reveÏ zdaj poãel? Postrmih peãinah je nemogoãe splezati na vrh. Kar pri-vihra za njim tista ãrna ptica, ga dvigne na svojih peru-tih, nese iz brezna in postavi k smreki, kamor je bil pri-vezal vrv. Potem se spet zapra‰i nazaj v brezno, v tem

BESeDAHUDO BREZNO

30 

trenutku se je zemlja stresla, stare smreke je vil veterkakor travne bilke, skalovje se je podiralo za ptico,smreke so pokale in letele za njo v brezno. Oglar se jeprekriÏal in pri tej priãi je vse nehalo. ·el je iskat svojekopi‰ãe, ali ni ga na‰el, vse je bilo z grmovjem zara‰ãenoin vse okoli se je spremenilo, le stara tisa je ‰e stala tukakor prej. Pod njo zakoplje kos zlata, ki ga je prineseliz spodnjega sveta in potem gre domov. Ali tu ni nobe-nega poznal in ljudje niso njega. Njegova Ïena je bila Ïeumrla; sin, ki je takrat, ko je ‰el pogledat v Hudo brez-no, leÏal v zibelki, je bil zdaj osemdesetleten starãek inje ka‰ljal za peãjo. Medtem ko je on trenutek preÏivel naonem svetu, se je tu gori toliko spremenilo, preteklo to-liko let. Oglar je Ïivel ‰e toliko ãasa, da je povedal, kje jebil in kaj je videl, potem je umrl. — To so pravili ljudjeo Hudem breznu.

Tonãek bi bil rad videl to brezno; veãkrat je Ïe goz-darja povpra‰eval zánj in ga nagovarjal, da bi ga peljaltja; ali gozdar se je vedno ogibal tega mesta in tudiTonãku je rekel, da je nevaren kraj. Tonãkova radoved-nost je bila toliko veãja in nekega dne se napravi sam napot proti Hudemu breznu. Bal se ni niã, ker je imel ne-dolÏno ãisto srce in je vedel, da je v boÏjih rokah. Kma-lu najde krivo tiso, ki je bila, kakor so ljudje sploh govo-rili, blizu tri tisoã let stara. Visoka ni bila, ampak tolikobolj debela in neznano ãudno zra‰ãena. Tonãek gre

BESeDAHUDO BREZNO

31 

mimo ãastitljivega drevesa proti kotlu, ki se je nedaleãod tise zaãel zniÏevati. Kraj je bil vedno bolj divji, tu nibilo nikakr‰nega pota, nobene steze, skala je leÏala naskali in Tonãek je po vseh ‰tirih lezel ãez skalovje. Sta-re smreke, ki sta jih podrla starost in vihar, so leÏale vsekriÏem po tleh.

Zdaj pride do brezna, ki je pred njim leÏalo kakor pe-klensko Ïrelo. Kraj je bil res stra‰en, obkroÏalo ga je ska-lovje, med katerim so rastle visoke temne smreke. Ne-katere je veter omajal, z nekoliko koreninami so se ‰edrÏale plitke prsti, vrhovi so pa nad breznom visé ‰evedno zeleneli, mnogo jih je pa vihar prekucnil z roba inte so gnile v prepadu.

Tonãek bi bil rad bolj pogledal v prepad, kamor se jespustil pogumni oglar, v torbi si nabere kamenja in jezdipo smreki, ki je molela daleã nad breznom. Od tod gle-da dol v globoãino, ali ne vidi drugega, ko samo temnoÏrelo. Kamenje, ki ga je metal v prepad, je dolgo bobne-lo v Ïrelu in sli‰alo se je, kako je odletavalo od stene dostene. Ko je pometal vse kamenje, je gledal ‰e nekaj ãasav ãrno globoãino, potem plezal spet po smeki nazaj. Karzagleda pod seboj na skalici, ki je ko ãevelj ‰iroka poli-ca visela nad prepadom, med suhim listjem lep noÏ. Alikako bi pri‰el do njega? Dol ne more; ko bi se mu zmak-nila noga ali ko bi se mu sproÏil kamenãek pod nogo, jeza veãno pokopan v stra‰nem prepadu. NoÏ pa bi bil

BESeDAHUDO BREZNO

32 

vendar rad imel; misli in preudarja sem ter tja, nazadnjese zmisli na precep. OdreÏe si ravno leskovko, jo razce-pi, zleze spet na smreko, se je oklene z eno roko in z no-gama, v drugi drÏi precep in tako nad breznom viseãsku‰a ujeti noÏ v precep. Dolgo se je trudil, naposledprecep vendarle zine in zgrabi noÏ ãez sredo drÏala.Tonãek pritisne precep, da se je noÏ dobro zasadil, in gavleãe poãasi k sebi in, ko ga je privlekel dosti blizu, pri-me zanj in spusti precep. NoÏ je bil lep, imel je ãrneplatnice, v njih so bile vloÏene bele ko‰ãene zvezdice inna eni strani tudi ãrki J. K. iz bele kosti. Sicer se ga je bilarja hudo prijela, ali on ga bo Ïe izbrusil. Njegovo prvodelo, ko je pri‰el domov, je bilo to, da je v brus vlil vode,Anãko je pa naprosil, da mu je vrtela, in noÏ se je kma-lu zaãel svetiti izpod rje. Ravno tedaj je pri‰el Koãmurpo trati proti hi‰i. »Kak lep noÏ sem na‰el danes!« muvpije Tonãek naproti in vrti noÏ v roki, da se je svetil vsoncu.

»Kje si ga na‰el?« ga povpra‰a gozdar.»Bil sem v Hudem breznu pa sem ga na‰el na skalici

nad prepadom. Ima pa ãrki J. K., kakor da bi bil va‰.«Ko je gozdar ãul besede Hudo brezno in je videl noÏ

blesketati se v fantovi roki, se je prijel za prsi, zdelo semu je, kakor bi mu bil kdo porinil noÏ v srce. Obrvi sose mu najeÏile in oãi pod njimi so se ãudno zasvetile. TanoÏ mu ni bil neznan. Na Tonãkove besede ni niã od-

BESeDAHUDO BREZNO

33 

govoril, obrnil se je proã, da bi otroka ne videla, kako gaje to vznemirilo.

»Alo, pojdite jest!« se oglasi Mina, ki je ravno posta-vila skledo na mizo pod ãe‰njo. Otroka prideta prècej inTonãek pokaÏe Mini lepi noÏ in potem ga poloÏi namizo zraven sebe. Jurij je pa od njih obrnjen slonel obãe‰nji.

»No, Jurij, pojdi jest,« ga spet opominja Mina.»Le jejte!«»Oh, kako so spet sitne muhe,« toÏi Mina. »Gotovo

bo kmalu deÏ.«»âakajte, grem pa po vejo, da jih bom odganjala,«

reãe na to Anãka, zgrabi novi Tonãkov noÏ in kakor srnaskoãi od mize po bregu na studenec, ureÏe vejico z grmain hoãe nazaj. Naenkrat se ji izmakne noga, pade in takoneizrekljivo zavpije, da je vse zabolelo srce. Vsi planejood mize proti nji, ona vstane in stopi nekoliko korakovproti njim, v prsih ji je pa tiãal noÏ in rdeãa kri je curljalaiz rane. Gozdar je bil prvi pri nji, ujel jo je v roke, ko paje zagledal noÏ v njenih prsih, se mu je stemnilo predoãmi, noge so se mu ‰ibile in glava se mu je pobesila.Mina je prestregla deklico v svoje roke, ji potegnila noÏiz prsi, jo poloÏila na trato, glavo ji pa naslonila v svojenaroãje. Anãka je postajala vedno bolj bleda, pri vsakemzdihljaju je kri curkoma bruhnila iz rane, zdihnila je ‰enekoliko kratov in ni je bilo veã. Njena ãista, nedolÏna

BESeDAHUDO BREZNO

34 

du‰a se je preselila v nebesa. Gozdar je odrevenel, strmoje gledal na svojo edino umirajoão hãerko, ki je trenutekpoprej ‰e cvetela v najlep‰em cvetu. Ko je videl, da jizmanjkuje sape, ga je neizrekljiva bridkost vrgla nazemljo, rjul je ko divja zver, ki so ji vzeli mlade, ter sevaljal po trati.

Kdo bi popisal Minino in Tonãkovo Ïalost? Zdelo sejima je, ko da bi vse to bile le sanje in ‰ele, ko so jo za-grebli v ãrno zemljo in so se sami vrnili domov, ‰ele te-daj so ãutili, da je bridka resnica.

Gozdar je tiho nosil neizrekljive boleãine, ki so mutrgale srce, ali ni zmogel solze; ‰ele ko je pri‰el od pogre-ba spet pod ãe‰njo na nesreãno mesto, se je popolnomazavedel svoje zgube, solze so mu zalile oãi in te solze sodobro dele njegovemu otrplemu srcu. Na trati je pok-leknil in zdihnil: »Bog, Ti si praviãen! Na otrocih kaznu-je‰, kar so pregre‰ili star‰i!«

BESeDAHUDO BREZNO

35 

V. Tihotapci

Po Anãkini smrti je bilo v gozdarjevi hi‰i kaj praznoin Ïalostno. Mina je ‰e dolgo po tej nesreãi na tihem

jokala, stari Jurij je klavrn in potrt hodil okoli in Tonãkaje bolelo srce, ker si je vedno oãital, da je on, ãetudi ne-vedoma, kriv smrti ljubeznive deklice, s katero sta preÏi-vela najlep‰e nedolÏne dneve. Nesreãni noÏ je drugi dannesel spet nazaj v gozd ter ga je tre‰ãil nazaj v Hudobrezno, da se je razletel ob skalovju. Iz gozdarjeve hi‰esi je Ïelel proã, govoril je s starim, ki je privolil, in gra-‰ãak ga je vzel v grad za lovca. Tonãek se je vendar leteÏko loãil od gozdarjevih, posebno od Mine, ki je ved-no skrbela zanj kakor najbolj‰a mati in tudi gozdarju jebil hvaleÏen, posebno ker mu nikdar ni rekel Ïal bese-de zavoljo nesreãnega dogodka.

Pred odhodom ga gozdar ‰e pokliãe k sebi in mu reãe:»Pojdi v grad! Da se bo‰ dobro vedel, o tem sem pre-priãan in upam, da bo‰ kmalu pri‰el spet nazaj na mojemesto. Mislim, da me bo‰ trpel pri sebi; ne bi ‰el rad iz-pod strehe, pod katero sem preÏivel vse svoje Ïive dni,saj tako ne bo veã dolgo trpelo. Îelel sem si, da bi stopila

BESeDAHUDO BREZNO

36 

‰e v oÏjo zvezo, ali Bog je v svoji modrosti odloãil dru-gaãe. Naj bo!«

Tonãek mu obljubi vse in se ravna proã, zunaj na vra-tih ga gozdar ‰e prime za roko.

»Tonãek, kje je tisti nesreãni noÏ?«»V Hudem breznu, zdrobljen na kosce.«»Dobro!«Tonãek je ‰el v grad in tu se je vedel tako dobro, da so

ga imeli radi ne le gra‰ãak, ampak tudi vsi drugi.Tonãek je Ïe prej, ko je bil ‰e pri Juriju, videl veãkrat

v gozdu sumljive ljudi in to vedno iste; enkrat jih je vmraku sreãal spet in vsi so teÏko nosili. Ponoãi so tudivãasih pri‰li k gozdarju in enega, Jernaãa po imenu, jeTone poznal, ker je vedel, kak opravek imajo ti ljudje inda je Koãmur v zvezi z njimi; ali Tone je bil, kakor ga jegozdar prvi dan pouãil, za to gluh in slep.

Neki dan gre Tone zgodaj iz grada, ko se je komaj za-ãel dan delati; bilo mu je naroãeno, da ustreli srno. Ve-del je, kam se hodijo ponoãi past in kod se vraãajo vgozd, ko napoãi dan. Sédel je v grm za skalo in gledal vjarek, iz katerega bi morale priti srne. Ali ni jih bilo. Mo-rebiti jih je kdo prepodil; Ïe je mislil vstati s svojega skri-vali‰ãa, kar za‰umi listje, zasli‰ijo se mo‰ki koraki in izjarka prisopiha pod breg Jernaã s teÏkim bremenom nahrbtu. Îe veãkrat ga je videl tako nositi, ali danes se muje ãudno zdelo, da ni ‰el po stezi, ampak sredi hoste in

BESeDAHUDO BREZNO

37 

sicer naravnost proti njemu. Ko je bil kakih dvajset ko-rakov od Toneta, se ustavi, skrbno ogleda na vse stranipotem zavije na desno v majhen kotel, ki je bil zara‰ãenz gostim grmovjem in prepleten s kopinami. Jernaã se jesplazil skozi grmovje, ali ni trpelo dolgo, ko je pri‰el pra-zen nazaj in hitro od‰el spet v jarek, iz katerega je pri‰el.

Tone bi bil rad videl, kje je odloÏil Jernaã veliko culo,vstane izza grma in gre v kotel. Steze ni bilo nikjer vide-ti, plaziti se je moral skozi gosto grmovje, gledal je navse strani, pa ni mogel niãesar zagledati. Îe je mislil itinazaj, ko zagleda pred seboj precej visoko, ostro odse-kano skalo, ki pa je bila na sprednji strani popolnomazara‰ãena, da je ãlovek na prvi pogled ‰e zapazil ni.Tone jo je ogledoval od vseh strani in zapazil pri zemljiprecej ‰iroko luknjo, ki jo je pa br‰lin popolnoma zakri-val. Odgrne br‰lin in vidi, da se luknja notri precej ‰iriin da je kmalu toliko visoka, da ãlovek lahko v njej stojipokonci. Ko stopi vanjo, vidi, da je precej prostorna, ne-kaj svetlobe je prihajalo od zgoraj skozi ped ‰iroko ‰pra-njo. Bila je to jama, kakor jih je dosti povsod po kra‰kemsvetu. Nos je Tonetu precej, ko je stopil v jamo, povedal,in pozneje, ko so se oãi malo navadile na mrak, je tudividel, kako zeli‰ãe je tu spravljeno. Bilo je deset veãjih inmanj‰ih cul, polnih hrva‰kega tobaka.

Dobro so se preskrbeli, si misli sam pri sebi in hoãe itispet nazaj. Îe se je pripognil in ravno je hotel odgrniti

BESeDAHUDO BREZNO

38 

br‰linovo zagrinjalo, kar se zunaj po grmovju zasli‰ipraskanje. Ali so morebiti tihotapci? Bal se jih ravno ni,tudi pu‰ko je imel pri sebi, ali vendar bi mu ne bilo po-godu, ko bi ga dobili v svojem brlogu. Hitro se umaknenazaj, tava ob steni in se stisne v najzadnji kotiã, kjer jebilo popolnoma temno. Pod seboj ãuti kamen, usede senanj, pu‰ko pa poloÏi na koleno.

Kmalu se prikaÏe skozi luknjo Jernaã in potege culotobaka za seboj, potem pride ‰e en ãlovek, katerega paTone ni poznal. On ju je dobro videl, ker je ravno svet-loba iz ‰pranje sijala na oba, onadva pa njega nista mog-la videti, ker je sedel v ãrni temi.

»Hvala Bogu, zdaj smo menda brez skrbi,« pravi dru-gi, ki se mu je videlo, kakor bi bil gospodar, Jernaã pa lenjegov nosaã.

»Sem nas vendar ne bodo sledili ku‰ãarji, tukaj smobolj brez skrbi kakor doma,« reãe nato Jernaã.

»Jaz tudi mislim, da smo jim zme‰ali sled.«»Star Koãmur je vendar prekinjen lisjak; ko bi njega

ne bilo, bi va‰e lepo blago zdajle peljali ku‰ãarji protiNovemu mestu.«

»Ali ne vem, stari dela zdaj sitnosti, pravi, da bo po-pustil vse.«

»PokaÏite mu le nekaj rumenjakov, pa bo spet va‰.«»Vse niã ne pomaga, obljubil sem mu jih pet, ãe mi

tole robo spravil dol.«

BESeDAHUDO BREZNO

39 

»Kar je zgubil hãer, ni za nobeno rabo veã. In star jeÏe tudi.«

»Ali vendar se ne boji dveh Jernaãev, ãe si tudi za dveglavi vi‰ji od njega.«

»Moãan je pa res. — Pet cekinov, pravite? To je lepdenar! Ko bi jaz le na pol toliko poznal pota od tod na-prej, ko jih poznam od tod nazaj do Hrva‰kega, bi no-beden drug teh cekinov ne sluÏil — ali tako, ãe bi se lepokazal iz gozda, vem, da me imajo ku‰ãarji v pesteh.«

»A Ocvirek?«»On pozna ‰e manj ko jaz. Kar je takraj Gorjancev,

mu je vse neznano. Bog ve, kako se mu zdaj godi?«»Kje si ga pustil?«»Vãeraj sva spala pri Petriãu pod Raztrganim brdom.

Presneto mi je Ïe predla! Zavohali so naju bili na Pet-riãevih svislih. Jaz sem predrl streho na gornji strani insem jo sreãno upihal. Kako se je pa Ocvirku godilo, tegane vem.«

»âe ga nimajo v kle‰ãah, mora priti vsak ãas. Tudi sta-ri Koãmur bi moral priti. Ima ‰e nekaj denarjev primeni.«

»Po denar bo pa Ïe pri‰el, saj vé, da ste tukaj.«»Ali si ti Ïe gotov?«»Sem Ïe, idite, tehle ‰est cul je mojih, pet pa Ocvirko-

vih.«

BESeDAHUDO BREZNO

40 

Gospodar plaãa Jernaãa, potem vzame iz torbe kloba-se in steklenico, v kateri je bilo Ïganje.

»Ravno prav,« reãe Jernaã. »Saj sem Ïe zelo potreben,tretjo culo sem Ïe prinesel od sinoãi, pa se danes ‰e ni-sem odte‰ãal.«

Zdaj pride Koãmur in kmalu za njim Ocvirek s culotobaka in ga vrÏe k onim petim.

»Nak, tega pota pa ne bom tako hitro pozabil!« spre-govoril Ocvirek in se usedel na culo. »Presneto so meimeli v ‰kripcu; Ïe sem mislil, da bo to moja zadnja.«

»Povej no, kako je bilo!« ga sili Jernaã.»Dajte mi poprej piti, saj se mi Ïe grlo su‰i. Kako bom

govoril!«Gospodar mu da piti in jesti.»Koãmur, ali vi pa zmerom cesarskega puhate?« se

obrne tihotapski gospodar proti gozdarju, ki si ga je na-tlaãil pipico.

»Zmerom.«»Bi vi si vsaj mogli privo‰ãiti bolj‰ega. Ali imate mar

tako tanko vest? Jaz pa le to mislim, zakaj bi mi kadili zadrag denar smrdljivca, na‰i sosedje Hrvatje pa Ïlahtnozeli‰ãe malone zastonj.«

»Hrvatje imajo svoje pravice, mi pa ne,« odgovori nato Koãmur.

»Kaj pravice? Saj smo vendar vsi pod enim cesarjem.«

BESeDAHUDO BREZNO

41 

»Kar Koãmur stori, to je vse prav,« reãe nato Jernaã.»Îe sam sem videl, ko ga je ku‰ãar nagovoril za pipicotobaka. — Seveda ga je le sku‰al.«

»V tem ima pa spet prav,« pritrdi gospodar.»Naj imam prav ali ne, nikoli ga ‰e nisem pokusil.«»E, prinesel si ga pa Ïe veliko. Le tako nedolÏnega se

ne delaj,« ga zavrne tihotapski gospodar.»Saj ne tajim. Res sem ga, pa tudi reãem, da ga ne

bom veã.«»Bomo videli.«Ocvirek se je najedel in napil in Jernaã je Ïe komaj

priãakoval, da bi zvedel, kako jo je zvil njegov pajda‰.»No, Ocvirek, zdaj pa govori! Kako si ku‰ãarje speljal

na led?« ga povpra‰a gospodar.»Z Jernaãem sva spala na Petriãevih svislih; zjutraj me

nekaj zbudi. Ko sem spregledal, je skoãil Jernaã kvi‰kuin je zginil pred menoj. V strahu sem tudi jaz skoãil nanoge, ali nisem videl, kaj je in kam bi se obrnil. Kar za-sli‰im, da nekdo stopa po lojtrah in kmalu se pokaÏe ku-‰ãarjeva glava na lojtri.«

»Alo, alo, ga Ïe imamo!« zavpije z lojtre svojim paj-da‰em.

»Jaz skoãim po svislih naprej, on pa za menoj. Bila jetema, ali ker sem vedel, da je zraven svisli pod, sem sto-pal prav varno in, ko pridem na kraj svisli, se primem zatram in skoãim na pod. Ku‰ãar kobaca hitro po slami za

BESeDAHUDO BREZNO

42 

menoj — toda zmanjka mu stopnje in se, kolikor je dolgin ‰irok, ‰trbunk! prekucne na trdi pod. âe si ni razbilglave, si je pa gotovo potlaãil nos in ne bo tako hitro po-zabil, kdaj je lovil Ocvirka. Jaz hitim k vratom, ali zunaj,ãuv‰i ropot na podu, so hitro priskoãili, a ne da bi biliodprli vrata in me prijeli, ti‰ãali so jih norci, ti‰ãali, ko-likor so mogli. Naslonim se na vrata, uprem se na vsomoã, odrinem jih, poderem vse tri ku‰ãarje in smuknemmimo njih. ·e preden so se dobro zavedeli, sem bil Ïepod smrekami; eden je ‰e sproÏil svoj pihalnik za menoj,pa je menda mislil, da sem vrabec, ker me je s prosomposul. Na, tukajle potipajte!«

Ocvirek pripogne glavo, vrat je bil krvav in na glavi sose ãutila zrna pod koÏo.

»To je dobro, da ima‰ tako trdo buão,« se ‰ali Jernaã.»E, kopriva ne pozebe! Tako hitro me ‰e ne bo ko-

nec.«»Na, tu ima‰ za svoj strah,« pravi gospodar in mu

stisne nekaj v roke.»Jaz imam tudi ‰e nekaj dobiti,« se oglasi gozdar Koã-

mur.»Res je, tu ima‰ svoj zasluÏek,« odgovori gospodar in

mu od‰teje nekaj tolarjev.»Ali bi ne hotel ‰e kaj zasluÏiti? Vidi‰, tu je ‰e dvanajst

cul, spravi mi jih dol, kakor ve‰ in zna‰, tvoj trud ne bozastonj.«

BESeDAHUDO BREZNO

43 

»Zastonj ali ne zastonj; rekel sem Ïe, da se ne pritak-nem veã.«

»Je tedaj o tvoja zadnja beseda?«»Zadnja moja. Delajte, kar hoãete, jaz se ne peãam za

niã veã.«»Nekoliko rumenjakov bi pa morebiti vendar ‰e ime-

lo prostor v tvojem loncu?«»âetudi. Komu jih bom pa hranil? Saj nimam nikogar,

da bi mu jih zapustil.«»Za pobolj‰ek v starih dneh.«»Zame je dober sok in krompir in tega mi ne bo

manjkalo.«»Svojeglaven si bil zmerom. Ali kdo mi bo to blago

spravil dol? Ko bi vedel, da je upati Martinãku?«»Zakaj pa ne?« reãe nato Jernaã. »Saj ti je Ïe nosil in

zasluÏil bo tudi rad, saj je na denar, kakor maãka nasalo.«

»Ali on ima krãmo, ljudje vedno hodijo noter in ven.«»Toliko bolj varen je ku‰ãarjev, nihãe ga ne bo imel na

sumu. Previhan je pa tudi toliko, da jim ne bo ‰el hitrona limanice.«

»Na vrtu ima pa tudi tako priravno repno jamo,« pri-stavi Ocvirek, »da ni treba iskati bolj‰ega skrivali‰ãa.«

»Kaj pa ti misli‰, Jurij?«

BESeDAHUDO BREZNO

44 

»Meni je vseeno! Storite, kar hoãete, saj sem vam Ïerekel, da se ne peãam veã. âe me hoãete ubogati, pustitevsi skupaj ta nevarni posel pa se lotite ãesa bolj‰ega.«

»Kje se pa denar tako hitro zasluÏi ko tukaj?«»Pa si nisi nikoli Ïivljenja svest.«»Kdor ne vaga, je brez blaga. Ti zdaj lahko govori‰, ko

ima‰ polnega maãka.«»Morebiti bi bilo bolje, da se nismo nikoli videli,«

vzdihne gozdar, vsane in gre iz jame.»Vidi‰ ga, starega lisjaka, kako zdaj govori,« pravi

Ocvirek, ko je Jurij od‰el. »Nazadnje nas bo ‰e izdal.«»Tega se nam ni bati,« ga zavrne Jernaã, »predobro ga

poznam. Kar je po nesreãi zgubil hãer, se je ves spreme-nil, ni ga veã poznati.«

»Naj bo, poskusil bom z Martinãkom, pojdimo dol knjemu. Ocvirek, saj ti si tako Ïejen, to vem.«

»In ‰e kako!«Vsi trije vstanejo in se splazijo skoz luknjo.»Hvala Bogu, da so ‰li,« vzdihne Tonãek. Ves ãas je

ãepel na kamnu v kotu, da ga je Ïe vse bolelo, in vendarmu ni bilo Ïal, da je pri‰el v ta brlog; mnogo novega jezvedel in to, kar si je prej le mislil, to je vedel zdaj zagotovo. Najbolje se mu je zdelo to, da se jim je Koãmurodpovedal popolnoma. Z druge strani mu je bilo pa spetÏal, da bodo Martinãka dobili v svoje dru‰tvo. Ni mubilo toliko zanj kot za njegovo hãer Jerico, ki je bila sra-

BESeDAHUDO BREZNO

45 

meÏljiva in delavna deklica Tonetove starosti. Ko bi sikdaj iskal Ïene, tedaj bi njo prvo povpra‰al, ãe ga hoãeza moÏa.

Tone je poãakal v jami ‰e toliko, da so tihotapci malood‰li, in potem je ‰el tudi on za njimi. Prav dobro mu jedelo, ko ga je spet obsijalo svetlo sonce in je spet dihalv ãistem zraku.

BESeDAHUDO BREZNO

46 

VI. Prese‰ki gozdar

Spet je preteklo nekoliko let. Tone je ostal v gradu,veãkrat je ‰el h gozdarju, ki se je pa vidno staral. V

nedeljah, ko je ‰el iz cerkve, je tudi rad ostal pri Mar-tinãku, da je govoril s krãmarico in z Jerico, kar pa Mar-tinãku, kakor je bilo videti, ni bilo niã prav v‰eã.

Neke nedelje jutro ga pokliãe k sebi gra‰ãak in mureãe: »Dolgo mi Ïe sluÏi‰ in, ker sem bil vedno s tebojzadovoljen, zato sem dalje skrbel zate. Ve‰, da je umrlgozdar na Preseki in Jurij Koãmur v gozdu je tudi Ïetako slab, da bo treba zanj kmalu namestnika. Izberi sieno teh dveh sluÏb, na izbero sta ti.«

Tone misli nekaj ãasa. Volitev je bila teÏka. V gozdu jepreÏivel svoja mlada leta, tudi mu je bila dolÏnost, skr-beti za Mino na stare dni, in gozdarju je tako rekoã ob-ljubil, da bo pri‰el na njegovo mesto. Ali Preseka je bilabolj prijazna, bliÏe ljudi. Gozdar dolgo tako ne bo Ïivelin Mina se potem lahko preseli na Preseko. Ko vse pre-misli, reãe gospodu: »Za Preseko bi prosil, ãe je va‰a vo-lja, dati mi jo.«

»Saj sem ti rekel, da si izberi!«

BESeDAHUDO BREZNO

47 

»In potem bi vas tudi prosil, da bi mi dovolili Ïenitise.«

»To se Ïe tako vé, da mora‰ imeti gospodinjo. Od da-na‰njega dne si prost sedanje sluÏbe: kadar hoãe‰, selahko preseli‰ na Preseko.«

Tone se je prisrãno zahvalil dobremu gospodu in ‰etisti dan govoril z gospodom Ïupnikom ter jim povedal,da ima sluÏbo in da misli snubiti Martinãkovo Jerico,kar je bilo duhovnemu gospodu prav. Ta dan ni ‰el opol-dan domov, ostal je pri Martinãku. Jerici je pa Ïe pri cer-kvi vse povedal in ji je tudi rekel, da jo bo pri oãetu pro-sil v zakon.

Po obedu pokliãe Tone Martinãka v drugo izbo in mupove, kaj bi rad. Martinãek ga je nejevoljno poslu‰al inzmajeval z glavo.

»Dragi moj, iz tega ne bo niã! Res je, da ima‰ zdajneko sluÏbo, ali ta sluÏba trpi le tako dolgo, dokler jegospodova volja, taka velika gospoda pa vemo, a je mu-hasta. Danes ali jutri ti lahko reãe: pojdi, od koder si pri-‰el, ne potrebujem te veã. Kaj bo‰ pa poãel z Ïeno? Ti simar misli‰, pojdem pa k Martinãku. Naravnost ti po-vem, to si le iz glave izbij. Saj ‰e komaj vem, kdo si in odkod si. Tvoj oãe je od nekod pri‰el, pa je spet nekam ‰el;kam, to sam Bog vé.«

»Kar se tiãe mojega oãeta, prosim, da o njem spodob-no govorite, bil je po‰ten ãlovek.«

BESeDAHUDO BREZNO

48 

»No, no, je Ïe prav, mi pa tudi nismo za plotom rojeniin, kdor bo dobil mojo hãer, bo dobil tudi nekaj cvenkaz njo. Zato si bom pa tudi poprej pomislil, komu jo bomdal.«

»Jaz ne terjam niã od vas. Le njo mi dajte in vem, dabo ‰la rada z menoj, moja sluÏba je Ïe taka, da bom Ïe-nico lahko po‰teno redil.«

»Tudi beraã po‰teno Ïivi, ali vendar beraãi.«»Tega meni in moji Ïeni ne bo treba, ako mi Bog dá

zdravje. Res nisem bogat, ali, kar imam, to sem si za-sluÏil sam in po‰teno!«

»Ali misli‰, da jaz nisem po‰teno pridobil, kar imam?Kaj misli‰, da sem kradel ali ka-li?«

Tone migne z ramami.»Kaj, ti bo‰ z ramami zmigoval, ãe se o moji po‰te-

nosti govori, ti pritepenec!«Zdaj so pri‰li neki ljudje v prvo izbo.Tone vzame klobuk, stopi h krãmarju in ga prime za

ramo.»Poãasi, prijatelj, poãasi! Nikar se ne jezite! Kako pa,

ali imate kaj veliko repe v repni jami?«Krãmar ostrmi in gleda mladega gozdarja, kakor bi ga

hotel prebosti z oãmi in mu pogledati v srce. Tone gamirno gleda. Martinãek povesi oãi.

»Z Bogom, oãe, zdravi ostanite!« se poslovi Tone ingre skozi vrata.

BESeDAHUDO BREZNO

49 

Krãmar stopi za njim: »Mladi prijatej, imejte pamet!Prosim vas, molãite! Zavoljo va‰e reãi bova Ïe ‰e govo-rila.«

Drugo nedeljo proti veãeru je Tone spet pri‰el k Mar-tinãku, ali njega ni bilo doma, bila je sama Jerica z ma-terjo, on je ‰el nekam po opravku; kam, sami nista ve-deli. Bilo je Ïe precej pozno, ko se je gozdar napravil do-mov. Ker je bila lepa meseãina, je ‰el po kraj‰em potuãez gozd mimo krive tise. Ko pride vrh klanca, zasli‰idalje v gozdu pokati pu‰ke. Gozdar obstane in poslu‰a.Kaj pomeni to? Ponoãi nihãe ne gre na lov. Kaj ko bi bilitihotapci? Stopi malo hitreje in ravno, ko pride do tise,zasli‰i po potu hitre mo‰ke korake. Umakne se v sencoin gleda na pot. Zasopel priteãe Martinãek s culo nahrbtu in hiti dalje. Ko ga Tone spozna, stopi iz senceprédenj in ga nagovori: »Oãe Martinãek, kam pa se vamtako zelo mudi?«

»O prijatelj dragi, za boÏjo voljo te prosim, skrij me,re‰i me, sicer sem zgubljen, Ïe so mi za petami.«

Tone je previdel, da tu ni ãasa dolgo premi‰ljevati,zgrabi z eno roko culo, z drugo pa Martinãka, ki se jetresel ko ‰iba na vodi, in ga hitro potegne v mladosmreãje. Potem hiti ãez skalovje, Martinãek pa za njimin ‰ele pri Hudem breznu se ustavita.

»Zdaj mora pa najprej tole proã,« spregovori Tone invrÏe culo v brezno, potem se skrijeta v senco pod viso-

BESeDAHUDO BREZNO

50 

ko skalo, kjer ju nihãe ni mogel ugledati, onadva sta pana razsvetljeni poti videla vse.

Martinãek je komaj spet dobil malo sape, Ïe priteãestraÏnik in za njim kmalu drugi.

»Tu sta zdaj dve poti,« pravi prvi. »Po kateri je ‰el?«»Vseeno, tod ali tam,« odgovori drugi, »ti pojdi na

desno, jaz grem na levo, v dolini se snideva pod gabrom.Morava ga dobiti.«

»âe se je pa tu kam skril?«»Mislim, da ne, in ãetudi se je, kje ga ãe‰ iskati ponoãi

— le naprej!«Martinãku so se jeÏili lasje, komaj si je upal dihati,

‰ele ko se je v dolini zgubil glas straÏarjevih korakov, sije upal spregovoriti.

»Dobri prijatelj! Ti si me re‰il iz najveãje zadrege, zdajpa mora‰ biti moj zet — hoãe‰ ali noãe‰! Prosim te, od-pusti mi, ãe sem te zadnjiã razÏalil.«

»Îe dobro — vse je pozabljeno! Zdaj pa ‰e nekaj!«»Îe vem, kaj misli‰. Obljubim ti, da je bila ta cula, ki

si jo zagnal tu dol, zadnja na mojih pleãih.«Po velikih ovinkih je gozdar izpeljal Martinãka iz goz-

da in ga spremil noter do hi‰e.V ‰tirinajstih dneh je gozdar zopet snubil Jerico in jo

tudi dobil. Dote ni hotel niã veã kot samo to, kar je imelapo materi. Martinãku, ki je pri vsej bahavosti bil vendar

BESeDAHUDO BREZNO

51 

stra‰no lakomen na denar, je bilo to prav v‰eã. V trehtednih je Jerico ko svojo Ïeno peljal na Preseko.

— — —

Eno leto je Ïivel Tone sreãno in mirno na Preseki, ko jepri‰el neki dan glas, naj gre hitro v gozd, da bo stari goz-dar umrl in da bi ‰e rad z njim govoril. Tone se je precejnapravil in ‰el. Gozdar ga je Ïe teÏko priãakoval in licese mu je razjasnilo, ko je Tone stopil prédenj.

»Mina, pústi naju malo na samem!« prosi Mino, ki jesedela zraven njega. Ko je od‰la, se gozdar usede na po-stelji.

»Tonãek, usedi se sem k meni in poslu‰aj me! Mojeure so se‰tete; ãutim, kako me zapu‰ãajo moãi, in ven-dar ne morem iti s sveta, preden ne govorim s teboj.Imam ti veliko povedati in moram poseãi daleã nazaj. —Ko so mi umrli moj oãe, sem dobil njih sluÏbo in iskalsem si neveste. Med vsemi dekleti mi je bila tvoja matinajbolj v‰eã, ker je bila pridna in pohlevna, z njo semmislil, da bi sreãno Ïivel. Ali ni mi bila namenjena, vzelaje tvojega oãeta, gozdarja v Preseki, ki je bil mnogomlaj‰i od mene. S tvojim oãetom nisva bila nikoli pri-jatelja; ‰e pred se nisva mogla, posebno pa, ko je vzelMarjeto, se nisva pogledala. V tistem ãasu sem se sezna-nil s tihotapci, ki so nosili tobak s Hrva‰kega skoz na‰gozd. Mene so nagovarjali, da bi jim ‰el na róko, da bi

BESeDAHUDO BREZNO

52 

jim skrival blago in jim ga pomagal odna‰ati, obetali somi velik dobiãek — in pregovorili so me. — Nekoã —bilo je poletni dan zgodaj — sem nesel mimo Hudegabrezna culo tobaka in, ko sem zavil okoli skale, je staltvoj oãe pred menoj. Sramota, da me je dobil pri temposlu, in staro sovra‰tvo mi je zavrelo srce. Beseda dábesedo, naposled se sprimeva kraj brezna in se dolgorujeva. Nazadnje me tvoj oãe dobi podse in od zdaj na-prej nisem veã vedel in ‰e danes ne vem, kaj sem storil.Le to vem, da je tvoj oãe skoãil kvi‰ku in stra‰no zavpil:,Ti si me zaklal!’«

»In res sem videl svoj noÏ v njegovih prsih. Kako jepri‰el noÏ v njegove prsi, ali sem mu ga jaz zabodel, teganisem vedel in ‰e danes ne vem. Le toliko reãem zdaj nasmrtni postelji, da nisem nikdar imel te misli. Ko sem tovidel, oh, kako sem se prestra‰il! Skoãil sem kvi‰ku, onsi je potegnil noÏ iz rane, ali, preden sem ga mogel pri-jeti, je omahnil in padel ãez rob v stra‰ni prepad. Tone,jaz sem morilec tvojega oãeta in to hudodelstvo semnosil na svoji du‰i do dana‰njega dné! Bog me je pa tudikaznoval, kakor sem zasluÏil. Ti, sin umorjenega, si na-‰el tisti nesreãni noÏ in z istim noÏem se je zabodlo mojeedino dete. Oh, koliko je trpela moja du‰a, nisem gaimel mirnega trenutka! Spustil sem se v prepad, na‰elsem kosti, jih pobral in zakopal v blagoslovljeno zemljo.Ali to mi ni dalo miru in ne bom ga imel poprej, dokler

BESeDAHUDO BREZNO

53 

ne sli‰im iz tvojih ust, da mi odpusti‰, in dokler mi vznamenje sprave ne poda‰ roke. Tonãek, ali je mogoãe?«

Mladi gozdar si je podprl glavo in je strmel prédse.»Tonãek, ali mi odpusti‰?«»Odpustim! Prosite Boga, da vam On tako odpusti

kakor jaz.«»Podaj mi roko!«Tone mu jo podá.»Zdaj pa lahko umrjem. Po‰ljite mi po gospoda!«Gospod so Ïe ãakali zunaj, Mina je poslala ponje.

Tonãek jih je pustil samega z gozdarjem, ki se je spravilz Bogom in potem kmalu v Tonãkovih in Mininih rokahveãno zaspal.

Pred smrtjo je hotel Tonetu izroãiti ‰e svoje denarje,ker jih pa on ni hotel vzeti, jih je izroãil duhovnemu go-spodu, da jih obrnejo v dobre namene.

Nekoliko let pozneje je pod krivo tiso stalo zidanoznamenje. Naslikano je bilo Hudo brezno in ãlovek, kipada vanj. Spodaj je bil napis:

Blizu tega mesta v Hudem breznu je storilnesreãno smrt

ANTON ROBIDA,prese‰ki gozdar.

Bog se usmili njegove du‰e!

BESeDAHUDO BREZNO

54 

www.omnibus.se/beseda

ISBN 91-7301-130-4