DIPLOMSKO DELO

Subjektivnost in objektivnost forenzičnih strokovnjakov oziroma

izvedencev v forenzični preiskavi

April, 2011 Urša Jeretina

Mentor: izr. prof. dr. Katja Drobnič

2

Zahvala

Ob zaključki študija se iskreno zahvaljujem svoji mentorici, izr. prof. dr. Katji

Drobnič za pomoč, strokovno vodenje ter vzpodbudo pri nastajanju

diplomskega dela.

Zahvaljujem se tudi lektorjema Joštu in Mileni Murovec, ki sta lektorirala

diplomsko delo.

3

Kazalo

1 Uvod .................................................................................. 7

2 Opredelitev pojmov ............................................................... 9

2.1 Pojem forenzične znanosti ................................................... 9

2.2 Razvoj in zgodovinska podlaga forenzične znanosti ..................... 11

2.2.1 Razvoj prakse .............................................................. 11

2.2.2 Razvoj konceptov .......................................................... 12

2.3 Pojem subjektivnosti in objektivnosti ..................................... 16

2.3.1 Subjektivni testi ........................................................... 18

2.3.2 Objektivni testi ............................................................ 20

3 Področja preiskovanja kaznivega dejanja .................................. 23

4 Preiskovanje na kraju kaznivega dejanja ................................... 24

4.1 Metode pridobivanja dokazov ............................................... 26

4.2 Okoliščine kraja dejanja ..................................................... 29

5 Forenzična preiskava v laboratoriju ......................................... 32

5.1 Akreditacija forenzičnih laboratorijev in forenzičnih strokovnjakov . 33

5.2 Forenzični strokovnjak oziroma izvedenec ................................ 34

5.2.1 Forenzični dokaz ali ekspertiza ......................................... 37

5.3 Metode ovrednotenja in interpretiranja dokazov ........................ 39

5.3.1 Analiza prstnih sledi kot subjektivna preiskava ....................... 39

5.3.1.1 Kategorizacija prstnih sledi…………………………………………………….41

5.3.1.2 Indidualizacijski proces prstnih sledi………………………………………44

5.3.1.3 Statistični modeli in standardi za individualizacijo prstnih

sledi…………………………………………………………………………………………46

5.3.2 Analiza DNK (deoksiribonukleinska kislina) kot objektivna preiskava49

5.3.2.1 Kaj je DNK?............................................................50

5.3.2.2 Profiliranje DNK………………………………………………………………………50

5.3.2.3 Identifikacijski proces…………………………………………………………….53

5.3.2.4 Podatkovna baza DNK………………………………………………………………54

6 Problematika ovrednotenja moči dokazov ................................. 57

7 Ugotovitve, predlogi in zaključek ............................................ 60

8 Literatura in viri ................................................................. 63

4

Kazalo slik

Slika 1: Prikaz petih osnovnih dejavnosti procesa materialnih dokazov 23

Slika 2: Simbolični prikaz papilarnih linij ali črt 40

Slika 3: Osnovni vzorci prstnih odtisov od leve proti desni so: ločni, jelka,

leva, desna ali dvojna zanka, kroţni ter mešani 42

Slika 4: Prikaz individualnih značilnosti od zgoraj navzdol: končujoča linija,

trn, mostiček, vilica, črtica, otoček ali jezero, pika 43

Slika 5: Simbolični prikaz celice 49

Slika 6: Prikaz strukture DNK 50

Slika 7: Prikaz elektroferograma 52

Slika 8: Standarda CODIS 13 lokusov STR in AMPF/STR 15 lokusov STR 55

Kazalo tabel

Tabela 1: Delitev dokazov 25

Tabela 2: Oblike robov papilarnih linij 44

5

Povzetek

Vse večje je število kaznivih dejanj, zaradi česar raste tudi število materialnih

sledi na kraju kaznivega dejanja. Od preiskovalčevega znanja je odvisno, ali

bo zbral vse tiste ključne sledi, ki bi skupaj z vsemi okoliščinami pripomogle k

pozitivnim, končnim rezultatom forenzične preiskave in obnovi celotnega

kaznivega dogodka. Problematika se kaţe ne le pri dokumentaciji okoliščin

kraja dejanja, ampak posledično tudi ovrednotenju in interpretiranju

materialnih dokazov pri takoimenovanih subjektivnih in objektivnih preiskavah

v forenzičnem laboratoriju. V diplomskem delu smo predstavili značilnosti in

posebnosti analize prstnih sledi kot subjektivno preiskavo in analize DNK kot

objektivno preiskavo. Med drugim smo poudarili kompleksnost subjektivnih in

objektivnih področij forenzične znanosti. Na kratko smo opisali značilnosti

obeh področij, na podlagi katerih forenzični strokovnjaki lahko poveţejo

sporno sled s primerjalno sledjo. Strokovnjaki rezultate forenzične preiskave

podajo v obliki strokovnega mnenja na sodišče, ki velja kot objektivni

materialni dokaz. Forenzični dokaz ali strokovno mnenje ima velikokrat

najpomembnejšo vlogo v pravosodnem procesu in dostikrat odločilno vpliva na

končne rezultate sodišča, zato mora biti relevanten in verodostojen. Pri tem

je poudarjena tudi problematika ovrednotenja moči dokazov, kjer smo

opozorili na nezadostno izoblikovanost identifikacijskih lestvic in neenotno

uporabo standardov za ovrednotenje in interpretiranje dokazov. Na

objektivne rezultate forenzične preiskave vpliva tako povezanost vseh

preiskovalnih sluţb kot kakovost in ustrezna kontrola forenzičnih

strokovnjakov.

Ključne besede: forenzična znanost, forenzični strokovnjak, subjektivna in

objektivna preiskava, analiza prstnih sledi, analiza DNK, individualne

značilnosti, ovrednotenje moči dokazov, identifikacijska lestvica,

interpretacija forenzičnih dokazov.

6

Subjectivity and objectivity of forensic experts in

forensic investigation (criminal investigation).

Summary

The number of criminal offences is on the uprise, therefore the amount of

material traces is increasing too. It depends upon investigator's knowledge,

whether he or she will gather all those key traces together with the

circumstances that could contribute to positive and final results of forensic

investigation and a complete reconstruction of an entire criminal event. It

comes to a problem not only with documentation of circumstances on the

crime scene, but also with evaluating and interpreting forensic evidences at

so-called subjective and objective investigations in forensic laboratory. In

dissertation we presented characteristics and speciallities of fingerprint

analysis as subjective investigation and DNA analysis as objective. We

emphasized the complexity of both fields of forensic science and summarized

their specificities which help forensic scientists to match recovered and

comparative traces. The results of forensic investigation are given to the

court in a form of expert opinion, which is regarded as objective material

evidence. Forensic evidence or expert opinion has to be relevant and

credible, as such it often has the most important role in a legal case. We

highlighted the problematics when it comes to evaluating the strenght of

evidence. This is a consequence of insuficient form of identification scale and

disunited use of standards for evidence assesment and interpretation.

Objective result is an outcome of cooperation beetween all criminal services,

quality and sufficient control from forensic scientists.

Key words: forensic science, forensic expert, subjective and objective

investigation, fingerprints analysis, DNA analysis, individual characteristics,

evaluation and interpretation of evidence, identification scale, interpretation

of forensic evidence.

7

1 Uvod

V današnjem globalnem svetu teţko sledimo multidisiplinarnim in

multikompleksnim vedam, katere sestavlja na milijone informacij. Modernim

znanstvenikom bi lahko rekli kar analitiki, saj morajo pri vsem tem

abnormnem številu informacij, izbrati prav relevantne, zanesljive in najbolj

verjetne, da na koncu potrdijo znanstveno metodo. Podobno velja tudi za

forenzične strokovnjake, ki pridobljene materialne dokaze s kraja dejanja

ovrednotijo in interpretirajo ter jih spremenijo v zanesljive, relevantne in

kredibilne rezultate v obliki mnenja za sodišče. Za vse to je potrebno stalno

spremljanje novitet, obnavljanje znanja in usposabljanje, kar so

strokovnjakove obveznosti za potrditev znanstvenih metod in objektivno

podajanje forenzičnih dokazov.

Forenzična stroka, ki se danes uporablja v procesu preiskovanja kaznivih

dejanj, je sestavni del sodobnega odkrivanja, dokazovanja in preprečevanja

kriminalitete. Pošteno delovanje pravosodnega postopka si teţko

predstavljamo brez uporabe objektivnih strokovnih mnenj. S pomočjo

forenzičnih strokovnjakov vstopajo v postopek nove znanstvene metode in

načini ugotavljanja dejstev, ki so vse bolj natančni in napredni (Modly, 2003).

Vsi vpleteni organi v tem procesu uporabljajo različne pristope, metode in

sredstva. Skupen cilj vseh vpletenih je, da se odkrije in dokaţe resnica o

kaznivem dejanju ter čim bolj zmanjša moţnosti za napake in zmote.

Poznavanje splošnih norm spoznavanja in preiskovanja vodi k laţjemu

razumevanju dejanske resnice v okviru pravosodnega postopka. Kaj sploh je

resnica, kakšna resnica se ugotavlja, s kakšno verjetnostjo, kako to resnico

sprejemamo razumsko ali čutno in kakšna je pot do preteklih dogodkov, vse to

vpliva na odkrit in pošten rezultat na koncu v sodni obravnavi (Maver in

soavtorji, 2004).

Brez forenzičnih strokovnjakov si danes ni mogoče predstavljati učinkovitega,

zakonitega in pravičnega reševanja kaznivih dejanj. Problematika le-teh je,

8

da termini na področju forenzične znanosti niso enotno opredeljeni, kar

povzroča teţave tudi pri podajanju končnih rezultatov forenzičnih preiskav.

Namen diplomskega dela je predstaviti problematiko opredelitve pojma

forenzične znanosti ter vpliv subjektivnosti in objektivnosti forenzičnih

strokovnjakov pri ovrednotenju in interpretiranju materialnih dokazov v

forenzični preiskavi. Cilj diplomskega dela je opozoriti na konflikt med

takoimenovanimi subjektivnimi in objektivnimi preiskavami v pravosodnem

postopku, v pozitivnem ter negativnem smislu. Potemtakem smo predpostavili

hipotezo, da ovrednotenje moči dokaza v forenzičnih preiskavah še ni

poenoteno oziroma ne obstajajo enotni forenzični dokazni standradi, zato

subjektivnost forenzičnega izvedenca vpliva na interpretacijo materialnih

dokazov.

V prvem delu diplomskega dela bomo opredelili pojem forenzične znanosti ter

pomen subjektivnosti in objektivnosti. V drugem delu bomo namenili nekaj

besed opravilom preiskovanja kraja kaznivega dejanja, ki od začetka do konca

nenehno spremljajo celotno preiskavo. Nato se bomo osredotočili na

forenzično preiskavo, ki se izvaja v forenzičnem laboratoriju. Pri tem pa bomo

podrobno predstavili subjektivne in objektivne preiskave ter njihov vpliv na

ovrednotenje in interpretiranje materialnih dokazov, ki jih forenzični

strokovnjaki v obliki mnenja na vsem razumljiv način podajajo na sodišče.

9

2 Opredelitev pojmov

Najprej se bomo osredotočili na splošne pojme kot so forenzična znanost

(problematika v samem prevodu), njen razvoj prakse in konceptov skozi

zgodovino, problematiko opredelitve pojma subjektivnosti in objektivnosti ter

problematiko subjektivnih in objektivnih testov, ki so potrebni za boljše

razumevanje same diplomskega dela. V nadaljevanju bomo predstavili metode

pridobivanja materialnih dokazov na kraju dejanja, metode ovrednotenja in

interpretacije dokazov v forenzičnem laboratoriju ter opozorili na konflikt

med takoimenovanimi subjektivnimi in objektivnimi preiskavami, ki se stalno

prepletajo v pozitivnem ter negativnem smislu.

2.1 Pojem forenzične znanosti

Pojem forenzična znanost je zelo slabo in največkrat napačno razumljeno ter

raznoliko področje, ki ga večina ljudi zamenjuje s pojmom kriminalistike ali

kriminalistične tehnike. Za napačno predstavo o pojmu forenzične znanosti je

dostikrat odgovoren vpliv literature in filmov oziroma medijev (nadaljevanka

CSI), ki delujejo v skladu s pričakovanji laikov in današnjega pravosodnega

sistema.

Pojem forenzična znanost izvira iz latinske besede forensis public, kar pomeni

javno in iz besede forum, kar pomeni trg (Merriam-Webster, 2011). V različnih

slovarjih pojem forenzična znanost kot samostojni pojem ni naveden.

Omenjen je izraz forenzika (angl. forensic) kot samostalnik, ki pomeni rabo

znanstvenega znanja za pravne zadeve. Kot pridevnik je omenjen izraz

forenzičen (angl. forensic), ki se uporablja v povezavi s sodstvom oziroma

pravom (Meerian-Webster, 2011, Oxford Dictionary, 2010). Svetovna

enciklopedija forenzične znanosti vsebuje angleški izraz criminalistics, kjer jo

razlaga kot kriminalistiko znotraj forenzične znanosti. Forenzično znanost

opredeljuje kot aplikacijo znanosti za pravne zadeve oziroma za reševanje

pravnih problemov, ki se nanaša na uporabo znanosti v raziskovanju na

civilnem in kazenskem področju prava. Kriminalistiko pa poimenuje kot

10

znanstveno disciplino za prepoznavanje, identificiranje, individualiziranje in

vrednotenje vseh materialnih dokazov k aplikaciji naravoslovnih ved in

kazenskih zadev (Gialamas v Siegel, Saukko in Knupfer, 2000). Problem

prevajanja je torej v pojmu kriminalistika, ki je v anglosaških drţavah

razumljena kot kriminalistična tehnika, v večini Evropskih drţav pa kot

metodika in taktika, del katere je lahko tudi kriminalistična tehnika (Maver et

al., 2004). Pri nas je kriminalistična tehnika obravnavana kot naravoslovno-

tehnična znanost znotraj kriminalistike, ki se uporablja v kazenskih zadevah.

Proučuje sledi, povezane s kaznivim dejanjem ter jih s pomočjo prepoznave,

klasifikacije, identifikacije, individualizacije skuša narediti kot kriminalistično

tehnične dokaze (Golja, 2001).

Ali so forenzična znanost, kriminalistika in kriminalistična tehnika sploh

znanosti, ali podajajo trdna dejstva, končne zaključke, se sprašujejo in

ugotavljajo mnogi različni znanstveniki oziroma strokovnjaki še danes. Slovar

slovenskega knjiţnega jezika (2008) opisuje znánost kot dejavnost, ki si

prizadeva metodično priti do sistematično izpeljanih, urejenih in dokazljivih

spoznanj. Znanost išče zakonitost in metode odkritja znanosti, kako priti do

spoznanj določenega področja z vidika stvarnosti, in pri tem ostane eksaktna.

Kopičenje znanstvenih spoznanj o določenem predmetu, temi ali disciplini,

nastanejo skozi »objektiv« znanstvenih metod, ki le-te vodijo v razvoj

znanosti.

Znanost temelji na deduktivni in induktivni metodi. Prva pomeni sklepanje iz

splošnega k posameznemu, kjer se najprej postavi različne hipoteze, ki jih

znanstveniki preverjajo, dokler ne postanejo dobljena teorija. Druga pa

temelji na sklepanju iz posameznega k splošnemu, kar pomeni postavitev

teorije, ki se preverja z opazovnjem in merjenjem kvalitativnih in

kvantitativnih podatkov, s pomočjo katerih poskušamo razumeti in

kategorizirati hipoteze do končne potrditve. Vsaka potrjena znanstvena

metoda velja, dokler jo znanstevniki ne zamenjajo z novo (Inman in Rudin,

2001).

11

2.2 Razvoj in zgodovinska podlaga forenzične znanosti

2.2.1 Razvoj prakse

Zasnove forenzične stroke segajo ţe v 6. stoletje (Hsu Chich Ts˙si), leta 1248

je Hsu Duan Yu predlagal rešitve pri ločevanju davljenja od zadušitve. V letu

1890, pribljiţno v času, ko se je forenzična znanost šele začela pojavljati,

nihče ni mogel vedeti, da bo kdaj potreben forenzični računalniški analitik za

reševanje kriminala, povezanega z belimi ovratniki. Kot poklic se je dejansko

začela v Evropi v sredini leta 1800. Industrijska revolucija je močno vplivala

na mnoţično priseljevanje ljudi v mesta. S hitro rastjo mest je temu primerno

rastla tudi stopnja kriminala. Sprememba je prinesla veliko rast proizvodnje in

distribucije blaga in storitev, kar je privedlo do napredka na področju

znanosti in tehnologije. Takrat se je forenzična znanost tudi rodila in počasi

napredovala. Pridobila je na ugledu in popularnosti. Začela je zagotavljati

materialne dokaze, namesto pričanja oseb, ki niso neposredno priča kaznivega

dejanja, ter laţnega pričanja očividcev. Ko se je dokazno breme premaknilo iz

obtoţenega na sodni pregon, so se sodišča in javnost vse bolj zavedala

zanimivih področij, ki so prihajala ter pomagala pri reševanju zločinov. Več

ključnih ljudi je ves ta čas prispevalo k razvoju forenzične znanosti. Navedli

bomo le nekatere, ki so prvi s posebnimi prispevki pripomogli k oblikovanju

dispciplin, katere so danes forenzične znanosti.

Dejanski pojem kriminalistike je nastal po zaslugi strokovnjaka Hansa Grossa,

ki jo je prvi uradno uporabil in zapisal v svojem učbeniku »Priročnik za

preiskovalne sodnike«. Učbenik je bila prva knjiga, ki je poleg klasičnih ozadij

serologije, balistike in toksikologije, prikazala še uporabo mikroskopije,

kemije, botanike in fizike v forenzični znanosti. Grossovi temelji in predlogi so

vodili do nastanka prvih generacij forenzičnih znanstvenikov ter začeteka

premostitve filozofije forenzičnih principov z znanostjo (Saferstein, 2007).

V Evropi je Edmond Locard v začetku 20. stoletja ustanovil prvi forenzični

laboratorij v Lyonu (Francija). Njegovo delo je postalo temelj takratnih,

12

modernih dni kriminalistike. Največji premik v miselnosti forenzične znanosti

je povzročil Locardov koncept prenosa ali izmenjave, katerega preprost

povzetek je »vsak stik pusti sled«, kar pomeni »kadarkoli dva predmeta

prideta v stik, si izmenjata snov med njima«. Poleg tega je Locard razvil še

osnovna pravila analize prstnih odtisov. Locardovo delo je na vseh področjih

kriminalistike pripomoglo k oblikovanju moderne forenzične znanosti (Fisher,

Fisher in Kolowski, 2007, Inman in Rudin, 2001).

Ko so področja kriminalistike rastla v Evropi, je ob istem času forenzična

znanost prihajala tudi v Zdruţene Drţave Amerike (ZDA). V letu 1920 sta

Calvin Goddard in Augus Vollmer ustanovila prve forenzične laboratorije v

ZDA, ki so postali najbolj priznani forenzični laboratoriji v svetu (Fisher et al.,

2007). Goddard je veliko pripomogel tudi na področju balistike (Saferstein,

2007). Vollmer je v svoj laboratorij k sodelovanju povabil veliko uglednih

znanstvenikov, med katere sodi tudi Paul Kirk, ki je veljal za očeta moderne

Ameriške forenzične znanosti. Vollmer in Kirk sta skupaj ustanovila eno prvih

šol za forenzične znanosti na Kalifornijski Univerzi v Berkeleyju. Kirk je

objavil tudi enega prvih učbenikov forenzične znanosti, Crime Investigation

(Fisher et al., 2007).

Tako kot se je širila in razvijala splošna kriminalistika, so napredovale tudi

druge forenzične discipline. Z vsako tehnološko revolucijo in znanstvenim

napredkom je prišlo do podobnega povečanja v znanju in tehniki na

forenzičnih področjih kot so toksikologija, daktiloskopija, preiskovanje

dokumentov, analize DNK in drugih.

2.2.2 Razvoj konceptov

Razvoj prakse je vplival na forenzično znanost do te mere, da je postala

samostojna znanstvena veda, ki je aplikativna vsem ostalim vedam. Razvoj

forenzičnih konceptov, ki tvorijo forenzično paradigmo, pa je ključnega

pomena za razvoj samega pojma forenzična znanost. Na podlagi različnih

paradigm se je forenzična znanost kot pojem znanosti uveljavila v današnji

13

sodobni druţbi, ki se stalno spreminja in napreduje. Aleksić (1972) meni, da

kaznivo dejanje lahko spoznavamo le posredno, preko sledi in odrazov v ţivi

ali neţivi materiji. Kaznivo dejanje je dogodek v preteklosti in ga ni mogoče

spoznavati neposredno. Z uporabo temeljnih konceptov forenzične znanosti je

mogoče povezati dogodke med seboj, odkriti in uporabiti povzročene

spremembe in posledice kaznivega dejanja in storilca za spoznavanje resnice

o dogodku.

Sistematično je pojem paradigma uvedel filozof Thomas Kuhn. V svoji knjigi

»The Structure of scientific revolutions« je leta 1996 uporabil paradigmo v

povezavi z razvojem znanstvenih misli in postopnimi revolucionarnimi

spremembami. Paradigma je nekaj več od teorije, in sicer je podlaga za

oblikovanje teorij in utrjevanje raziskovalnega gradiva. Po Kuhnovih

opredelitvah Ule (1996) pravi, da se pojem paradigma uporablja tudi v širšem

pomenu, ne le o stanju v znanostih, ampak o splošno sprejetih vzorcih

razmišljanja, celo svetovnem nazoru. Zaradi pogoste rabe in različnega

pojmovanja pojma paradigma je Kuhn kasneje raje uporabljal filozofsko

natančneje opredeljene pojme »ekzemplar« in »normalna znanost« (Kuhn,

1996). Paradigma je lahko širša razlaga o pojavih, sprejetih vzorcih ter

empirično potrjenih hipotezah, iz katerih se lahko razvije razvojna teorija, iz

te znanstvena metoda, na koncu pa lahko nastane znanost oziroma veda.

Paradigme oziroma koncepti obstajajo in se uporabljajo, dokler jih ne

zamenja nova potrjena razlaga (Ule, 1996).

Poznamo znanstvene in praktične paradigme forenzične znanosti. Sklepamo

lahko, da sta osnovna koncepta delitev materije in prenosa temeljni

znanstveni paradigmi, ker obstajata neodvisno od človekovega poseganja

oziroma prepoznavanja. Dokaz pa postaneta šele takrat, ko ju poveţemo s

kaznivim dejanjem. Ostali koncepti, individualizacija, identifikacija,

klasifikacija, zveza in rekonstrukcija, so praktične paradigme, ki jih

uporabljamo v procesu preiskovanja, da odgovorimo na sedem temeljnih

kriminalističnih vprašanj, »kaj? kdaj? kje? kako? s čim? kdo? in zakaj?« (Inman

in Rudin, 2001, 2002).

14

Znanstveni paradigmi:

Koncept deljivosti snovi je osnovni in bistveni koncept forenzične

znanosti, za katerega je značilna struktura fizičnih objektov oziroma

predmetov, ki se delijo na manjše delce, ko je uporabljena zadostna

sila. Delitev se lahko zgodi pred ali med prenosom snovi. Sestavni

manjši delci tako pridobijo karakteristike nastale s procesom delitve

in pri tem ohranijo fizično-kemijske lastnosti večjih delov oziroma

predmetov. Nekatere karakteristike, pridobljene z manjšimi delci, so

lahko edinstvene prvotnemu predmetu, ki so uporabne za

individualizacijo vseh delcev tega predmeta. Druge so lahko skupne

prvotnemu predmetu, kot tudi drugim podobnim izdelkom. Te lahko

klasificiramo. Poznamo še karakteristike, ki se izgubijo ali spremenijo

med ali po delitvi in kasnejši razpršitvi prvotnega predmeta, to pa

lahko zbega sklepanje skupenega izvora (Inman in Rudin, 2001).

Koncept izmenjave ali prenosa pomeni, da vsakič, ko prideta dva

predmeta v stik, si ob tem izmenjata snov med seboj. Začetnik

koncepta je Locard s svojim preprostim stavkom »vsak stik pusti

sled«. Fizični prenos je odvisen od sile oziroma intenzitete storilca,

koliko sledi bo pustil ali odnesel s kraja dejanja. Iz tega je razvidno,

da moramo vedeti, kakšna je narava sledi in iz kje izvira. Za izvor

sledi pa sta pomembna tako koncept prenosa kot koncept deljivosti

snovi, ki sta začetni točki nastanka materialne sledi. Za prenos snovi

je potrebna najprej njena delitev na manjše ali večje delce. Snov

postane materialni dokaz takrat, ko je prenešena nenamerno in

neopazno s predmeta, ki je povezan s kaznivim dejanjem. Locardov

koncept prenosa je bil takrat razumljen kot neopaţen in nepovraten,

saj ni poudarjal razlike med kontakti glede na okoliščine (prenos v obe

smeri). Kasneje Kirk obudi ta koncept, ker razmišlja o posledicah,

omejitvah in odvisnostih glede na vrsto sledi (Inman in Rudin, 2001,

Saferstein, 2007).

15

Praktične paradigme:

Koncept klasifikacije je uvrščanje dokaznega predmeta v določen

razred, kar pomeni, da lahko dokaz izvira iz različnih virov in je

vmesni korak v procesu (Inman in Rudin, 2001).

Koncept individualizacije ne pomeni nekaj edinstvenega, unikatnega

in individualnega, ampak ugotavljanje skupnega izvora.

Individualizacija tako vedno zahteva primerjalno analizo najmanj dveh

predmetov (primerjalnega in spornega). Inman in Rudin (2001) sta

individualizacijo opredelila kot končni korak v procesu, ki je

zaključen, ko je določen skupen izvor za oba predmeta, ter ko

odgovorimo na vprašanji »od katerega je to?« in »čigavo je to?«.

Koncept identifikacije pomeni določanje fizikalno-kemijske narave

dokaznega predmeta, ki poda vtis edinstvenosti. Ta koncept je končni

korak v procesu, za primer lahko omenimo prepoznavanje

prepovedanih drog, kjer se proces konča z identifikacijo, ko

odgovorimo na vprašanje »kaj je to?«. Saferstein (2007) je

identifikacijo opredelil kot obstoječo analitično tehniko, ki

determinira fizično ali kemično identiteto materije z absolutno

gotovostjo ali blizu nje.

Koncept zveze je tesno povezan s konceptom prenosa in celotno

odvisen od konceptov individualizacije in klasifikacije. Ţe Kirk (1953)

je omenjal, da neţivi predmeti lahko sluţijo kot posredni dokaz v

okviru povezovanja osebe s kaznivim dejanjem. Osterburg (1983)

preprosto razlaga zvezo kot povezovanje osebe s krajem kaznivega

dejanja. Ostali avtorji opisujejo koncept zveze kot stik med dvema

objektoma, ki je stopnja klasifikacije ali individualizacije (Inaman in

Rudin, 2001). Evett in Weir (1998) sta predlagala koncept zveze malo

drugače, in sicer kot hierarhične trditve, ki so ravni zveze primera.

Prva je izvor (»source«), druga dejavnost (»activity«) in tretja kaznivo

dejanje (»offense«). Za vsako posamezno raven mora strokovnjak

poiskati alternativno hipotezo, tako pride do rezultata zveze. Te ravni

lahko poveţemo tudi z ţe znanimi koncepti. Izvor je podoben

16

klasifikaciji oziroma individualizaciji, dejavnost lahko razumemo kot

zvezo in postopek kaznivega dejanja lahko poveţemo z rekonstrukcijo.

Koncept rekonstrukcije temelji na uvrščanju dogodkov v relativni

prostor in čas po zaporedju z uporabo materialnih dokazov in drugih

informacij (Inman in Rudin, 2001). Saferstein (2007) predstavi koncept

kot metodo, ki podpira verjetno zaporedje dogodkov z opazovanjem in

ocenjevanjem fizičnih dokazov ter izjav prič in drugih, ki so bili

vpleteni v incident. Pri vsem tem mora osebje kazenskega pregona

sprejeti ustrezne ukrepe za spodbujanje vseh vidikov iskanja na kraju

kaznivega dejanja s ciljem čim boljše obnove oziroma rekonstrukcije

dogodka dejanja. Proces rekonstrukcije poskuša odgovoriti na

vprašanja »kje«, »kako« in »kdaj«. Vendar se vprašanje »kdaj«

ponavadi nanaša na ureditev dogodkov samo v relativnem času, na

primer ali je prišel predmet v kontakt z drugim predmetom pred, med

ali po aktivnem dogodku.

V literaturi forenzične znanosti se neprestano srečujemo s pojmi

identifikacija, identiteta, identičen oziroma z izrazom sled je bila

identificirana. Velikokrat se srečamo z mnenjem strokovnjaka »ti dve sledi sta

identični«, kar ni pravilno, saj je katerokoli bitje ali predmet identičen lahko

samo sebi (Evett, 1998). Definicija identifikacije v forenzični znanosti se

močno razlikuje od tiste v ostalih znanostih, kjer termin identifikacija

uporabljajo za uvrstitev nekega predmeta v določeno skupino. V kriminalistiki

proces identifikacije teţi h končni individualizaciji (Champod v Siegel et al.,

2000). Zaradi boljšega razumevanja in pravilnega pomena obeh konceptov

bomo v nadaljevanju pojem identifikacije, ki je mišljen kot individualizacija,

označili z zvezdico*.

2.3 Pojem subjektivnosti in objektivnosti

Subjektivnost na splošno pomeni vse, kar obstaja od človekove zavesti in

mišljenja. Subjektiven je lahko tisti posameznik, ki se pri presojanju in

vrednotenju ravna po osebnih občutkih (osebna integriteta). Odločitev ni pod

17

zunanjim vplivom, ampak je ustvarjena in obstaja le v glavi strokovanjaka,

torej ne more biti potrjena na zunaj. Objektivnost pa pomeni vse, kar obstaja

neodvisno od človekove volje in mišljenja. Strokovnjak se pri presojanju in

vrednotenju ne ravna po osebnih nagnjenjih, pač pa po dejstvih, kot so

nepristranskost in pravičnost. Objektivno ocenjevanje je neodvisno od osebnih

nazorov in osebne integritete, torej je neosebno in stvarno.

Terminološka opredelitev pojmov (SSKJ, 2008):

Subjektivnost je lastnost subjektivnega človeka in pomeni nekaj, kar

je oziroma obstaja odvisno od človekove zavesti in mišljenja. Je

lastnost subjektivnega človeka, na primer subjektivnost pri

ocenjevanju, subjektivnost v občutkih, zaznavah.

Subjektiven je tisti, ki se pri presojanju in vrednotenju ravna po

osebnih nagnjenjih, interesih (pristranski ali oseben). Pomeni nekaj,

kar izhaja iz osebe, ki čuti, misli, deluje in ne iz predmeta ali okolja.

Lahko pomeni odvisen od doţivljanja, mišljenja in ne od predmeta,

kot so subjektivni razlogi, subjektivni občutek. Subjektivni idealizem

trdi, da se svet idej ne da spoznati.

objektivnost je značilnost objektivnega človeka, ter kar je oziroma

obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja.

objektiven je tisti, ki se pri presojanju in vrednotenju ne ravna po

osebnih nagnjenjih ali interesih, ampak po dejstvih. Pri tem je

nepristranski, pravičen, neodvisen od osebnih nazorov ter interesov

(neoseben in stvaren). Deluje v skladu z dejanskim in resničnim

stanjem oziroma poloţajem ter obstaja neodvisno od svojega

mišljenja (objektivna resničnost in stvarnost). Izhaja iz čutnega,

snovnega sveta zunaj osebka. Objektivni idealizem trdi, da se svet

idej da spoznati.

18

2.3.1 Subjektivni testi

Subjektivni testi se uporabljajo na področjih preiskovanja kot so

daktiloskopija, sledi obuval, balistika, mehanske sledi, sporni dokumenti,

kontaktne sledi, barve in laki, ter drugo. Vsa našteta področja zahtevajo

primerjavo spornega in primerjalnega vzorca. Forenzični strokovnjak določi

stopnjo individualizacije ali ujemanja v individualnih značilnostih, torej določi

skupen izvor preiskovane sledi (Champod v Siegel et al., 2000). Pri

ocenjevanju vrednosti individualnih značilnosti med preiskavo se upošteva

tudi verjetnost pojavljanja naključnih značilnosti določenih velikosti, oblik in

orientacij (Gerjevič in Udovič, 2003). To potrjuje, da so področja, kje na

sporni sledi se nahajajo individualne točke, povsem naključna in niso

določena. V procesu individualizacije se pojavi »subjektivnost« strokovnjaka.

Subjektivni del je ravno v točki, kjer strokovnjak utemelji ujemanje

individualnih značilnosti dveh vzorcev (spornega in primerjalnega). Več

individualnih značilnosti med vzorcema strokovnjak najde, bolj postane

subjektivno prepričan, da vzorca ne moreta biti podvojena (Stoney, 1991,

Evett, 1998).

Pri tem lahko omenimo različne znane primere na sodiščih, ki so bili ključni za

proces individualizacije, zlasti na področju preiskovanja prstnih sledi. To so

primer Frye v. United States, kjer so sodišča sodila po načelu formalnih

dokaznih pravil, ki jih je splošno sprejela relevantna strokovna skupnost.

Pravila so se zavzemala za dopustnost vseh znanstvenih dokazov, vključno s

strokovnim pričanjem. Frye standard je veljal le na zveznih sodiščih, ne pa

tudi na drţavnih (Kiely, 2001, Saferstein, 2007).

Sledil je primer Daubert v. Merrell Dow Pharmaceuticals, Inc., kjer so sodišča

trdila, da Frye standard ni absolutni predpogoj za dopustnost znanstvenih

dokazov. V sodni preiskavi so sodišča sodila po specifičnih dejavnikih

(daubertovi dejavniki), in sicer ali je znanstvena teorija znanstveno

preverjena; ali je bila ţe praktično preizkušena in izpostavljena oceni

strokovne javnosti; kolikšna je njena stopnja moţne napake pri uporabi; ali

19

obstajajo objektivni standardi kontrole, ki urejajo delovanje tehnik; ter ali je

teorija oziroma metoda odobrena znotraj relevantne strokovne javnosti

(Epstein, 2002, Kiely, 2001, Saferstein, 2007).

Organi sodnega postopka so pogosto nezaupljivi do novih znanstvenih metod,

ki se v praksi še niso uveljavile. Njihovo nezaupanje še krepi dejstvo, da so

strokovna mnenja pri zgoraj navedenih področjih zelo subjektivna (Modly,

2003). Problematika se pojavi torej v rabi besede »subjektivno« na sodišču. V

primeru US v. Carlos Ivan Llera Plaza je sodnik Pollak zamenjal pojem

»subjektivna ocena« s pojmom »strokovna presoja«. Menil je, da v metodi

ACE-V (analiza, primerjava, ocena in potrditev) strokovnjakovo ocenjevanje ni

znanstveno, ker temelji na subjektivni naravi opazovanja skladnosti

individualnih točk med spornim in primerjalnim vzorcem. Preostala ocena in

smiselnost ugotovitev pa sta prepuščeni sodišču. Primerjava prstnih odtisov je

tehnično področje, ki bi moralo biti ocenjeno po drugačnemu preizkusu kot je

Daubertov. Sodišče ni usposobljano na tem področju, zato ravno potrebuje

strokovno mnenje za pravično presojo dokazov. V končnem rezultatu se je

izkazalo, da ima pojem »subjektivna presoja« več pomenov na sodišču.

Sodniku Pollaku ni uspelo premostiti ovire med subjektivno oceno kot nečem,

kar je nastalo pod strokovnjakovimi osebnimi vtisi oziroma trenutne zavesti,

ter subjektivno oceno kot mnenjem, ki temelji na objektivni in preverljivi

analizi, le-ta pa je odraz strokovnjakove kompetentnosti in kredibilnosti. Zato

se je v bodoče zahtevalo natančno preiskovanje na področju prstnih odtisov

(Champod in Chamberlain v Fraser in Williams, 2009, Moenssens, 2002).

Iz zgoraj zapisanega je razvidno razlikovanje v presoji anglosaških in

kontinentalnih sodišč. Anglosaška sodišča temeljo na »common law« sistemu,

kjer sojenje poteka na podlagi različnih primerov iz preteklosti. Torej

uporabljajo praktična dokazna pravila, na podlagi katerih je osnovano tudi

mnenje strokovnjaka. Na našem ozemlju pa poteka prosta presoja dokazov in

sodišče ni zavezano avtoriteti strokovnih mnenj.

20

2.3.2 Objektivni testi

Objektivni testi se uporabljajo na področjih preiskovanja kot so biološke sledi,

sledi prepovedanih drog, barve in laki, sledi eksplozije in poţarov, ter drugo.

Pri preiskovanju teh področji uporabimo tudi primerjalno metodo vzorcev,

vendar se tu za razliko od subjektivnih testov določi stopnjo klasifikacije, nato

sledi zopet subjektivna ocena do individualizacije (Evett, 1998).

Objektivni testi se razlikujejo od subjektivnih testov po določenih področjih

ujemanja. Za primer lahko omenimo preiskovanje bioloških sledi npr.

profiliranje DNK, kjer so standardi za preiskovanje polimorfnih področij ali

lokusov STR določeni. Pri subjektivnih testih področja niso določena in so

povsem naključna. Zato preiskavo pri subjektivnih testih opravljata vedno dva

ali več strokovnjakov, da se takoimenovana »subjektivna ocena« rezultatov

čim bolj pribliţa relativni objektivnosti.

Problematika subjektivnih in objektivnih testov se pojavi pri končnem

ocenjevanju verjetnosti, ki naj bi bila relativno objektivna, vendar je to le

iluzija (Evett, 1998). Oceno verjetnosti doseţemo tako, da določimo stopnjo

razmerja verjetja (angl. likelihood ratio) in nato izračunamo naknadno

verjetnost po bayesovem teoremu. Z Bayesovo logiko izraţamo verjetnost

individualizacije, ki jo ponazarja frekvenca pojavljanja določenega nabora

znanih značilnosti v zoţeni populaciji (angl. closed set framework) (Champod

v Siegel et al., 2000).

Bayesova teorija temelji na načelih (Champod v Siegel et al., 2000):

Interpretacija znanstvenega dokaza se izvaja v okviru okoliščin v

katerem je nastal.

Interpretacija je smiselna le v odnosu med dvema nasprotujočima

hipotezama.

Vloga forenzičnega strokovnjaka je opredelitev verjetnosti glede dane

trditve.

21

Bayesova formula nam pokaţe, da je naknadna verjetnost (posterior odds)

enaka produktu predhodne verjetnosti (prior odds) in materialnega dokaza,

izraţenega z razmerjem verjetja (likelihood ratio - LR) (Champod v Siegel et

al., 2000, Robertson, 1995).

Posterior odds=prior odds x LR

O(H1|E,I)= Pr(E|H1,I)/Pr(E|H2,I) x Pr(H1|I)/Pr(H2|I)

Spremenljivke, navedene v enačbi bi pomenile (Champod v Siegel et al.,

2000):

I – informacije, pridobljene pred forenzično preiskavo (izjave prič,

podatki pridobljeni v policijski preiskavi,itd.). S pomočjo teh

informacij bi lahko zoţili krog storilcev oziroma bi z njimi lahko

določili relevantno populacijo, ki je v domeni sodišča.

E - dokaz, ki je kombinacija dveh informacij, in sicer zaznav na

spornem ter primerjalnem vzorcu.

H1 – hipoteza 1: sled izvira od osumljeneca.

H2 – hipoteza 2: sled ne izvira od osumljeneca, ampak od neke druge

osebe.

Razmerje verjetja (likelihood ratio – LR) odraţa stopnjo danega dokaza v

podporo eni hipotezi proti drugi in ne odraţa verjetnosti glede na eno samo

trditev. Večje razmerje kot je, večja je podpora prve hipoteze proti drugi

(Robertson, 1995). Verjetnost vedno varira med vrednostjo nič in ena. Kar

pomeni, da ima izključen dogodek verjetnost nič in zanesljiv dogodek

verjetnost ena. Problem je, ker ne moramo natančno obnoviti dogodka, ki se

je zgodil v preteklosti. Verjetnost takšnih dogodkov lahko določimo samo z

uporabo »subjektivnih« verjetnosti (Taroni, Aitken in Garbolino, 2001).

De Finetti je poudaril subjektivni del verjetnostnega izračuna Bayesovega

modela. Subjektivna verjetnost oziroma Bayesova verjetnost je definirana kot

stopnja prepričanja o resničnosti izjave ali dogodka. Prepričanje temelji na

22

celotnem znanju, izkušnjah in informacijah strokovnjaka. Verjetnost kot

stopnja prepričanja obstaja v podzavesti vsakogar, kar naredi človeka bolj ali

manj zaupljivega ali skeptičnega o resnici dogodka oziroma zadeve. Občutek

jih vodi pri vseh odoločitvah in na vseh področjih. Pomembno je, da se tega

zavedamo in to uporabimo kot kvalitativni pristop k ovrednotenju. Verjetnost

je povezana z gotovostjo in natančnostjo napovedi. Napoved pa je vedno

subjektivna, saj nastane v naši misli, ki je produkt izkušenj in prepričanj. Zato

je logični instrument potemtakem subjektivna teorija verjetnosti (Taroni et

al., 2001).

V nadaljevanju bomo opisali področja preiskovanja kaznivega dejanja, ki

temeljijo na petih osnovnih dejavnostih procesa materialnih dokazov.

23

3 Področja preiskovanja kaznivega dejanja

Osnovna načela forenzične znanosti na področju preiskovanja kaznivih dejanj

temeljijo na petih osnovnih dejavnostih procesa materialnih dokazov (slika 1).

Dejavnosti procesa materialnih dokazov potekajo nepretrgano od preiskovanja

kraja kaznivega dejanja do dokazovanja v sodni preiskavi. Prva faza je

navzočnost materialnih dokazov na kraju kaznivega dejanja, druga je

»okrevanje« (»recovery«) materialnih dokazov, ki tudi poteka na kraju

dejanja, tretja faza je analiza pridobljenih materialnih dokazov v forenzičnem

laboratoriju, naslednja je interpretacija le-teh ter na koncu še prezentacija

pridobljenih rezultatov in ugotovitev laboratorija na sodišču (Gaudette v

Siegel, Saukko in Knupfer, 2000).

Slika 1: Prikaz petih osnovnih dejavnosti procesa materialnih dokazov

(vir: Gaudette v Siegel et al., 2000)

Na osnovi prvih dveh dejavnosti procesa materialnih dokazov (navzočnost in

»okrevanje«) bomo na kratko opisali potek ogleda kraja kaznivega dejanja,

kdo ga izvaja in kako na objektiven način pridobivajo materialne dokaz. Nato

pa se bomo osredotočili na samo preiskavo v forenzičnem laboratoriju, kjer se

izpostavi problematika objektivnosti in subjektivnosti. Predstavili bomo

metode ovrednotenja in interpretiranja materialnih dokazov, in sicer analizo

prstnih sledi kot subjektivno preiskavo in analizo DNK kot objektivno

preiskavo. Na koncu bomo podali problematiko ovrednotenja moči dokazov

kot rezultate obeh preiskav.

24

4 Preiskovanje na kraju kaznivega dejanja

Forenzična znanost na področju kazenskih zadev se začne na kraju kaznivega

dejanja. Če preiskovalci ne znajo prepoznati materialnih dokazov ali jih

nepravilno shranijo za laboratorijsko preiskavo, lahko postane vsa prefinjena

laboratorijska tehnologija in visoko tehnično znanje brez pomena. Z ustreznim

usposabljanjem lahko policijski organi zagotavljajo kompetentni pristop na

kraju dejanja in pravilno izvajajo iskanje in pridobivanje materialnih dokazov.

Po mnogih zakonodajah je za te naloge pooblaščena specializirana skupina

kriminalističnih tehnikov, čeprav preiskovalne tehnike ni teţko obvladati, in

zagotovo leţijo znotraj meja razumevanja vsakega povprečnega policista. Niti

en sam zločin ni storjen na enak način. Osebje in omejena sredstva so prisilila

večino policijskih organov, da zmanjšajo svoja prizadevanja, ko gre za hujša

kazniva dejanja. Ko se prevzame odgovornost za celoten proces kraja

kaznivega dejanja, je potrebno nujno upoštevati temeljna pravila prakse

(Saferstein, 2007).

Preiskava kraja dejanja (ogled) je pravno urejen sistem

kriminalističnotaktičnih in tehničnih opravil, pri katerem se s čutnim

zaznavanjem in preučevanjem materialnih objektov s pomočjo verzij, ki se

načrtujejo in preverjajo skladno s potekom ogleda, opravi fiksiranje celotne

situacije na kraju dejanja kot materialno izdelanega sistema v njegovi

nespremenjeni, originalni obliki zaradi razjasnitve kaznivega dejanja (Maver

et al., 2004). Ogled ima spoznavno in dokazno funkcijo. Pri spoznavni

funkciji gre za iskanje, zbiranje, načrtovanje, preverjanje in spoznavanje

resnice o preteklem dogodku. Dokazna funkcija pa obsega dokumentiranje in

zavarovanje najdenih materialnih dokazov (sledi in predmeti) ter poloţaja na

kraju dejanja v celoti kot dokaza, ki bo uporabljen v nadaljnem kazenskem

postopku (Weston in Lushbourg, 2003).

25

KAJ JE MATERIALNI DOKAZ?

Materialni dokazi imajo lastnost narave fizičnega dokaza, ki jih je moč odkriti

z zaznavo človeških čutil ali s pomočjo optičnih, fizikalnih in kemičnih

pripomočkov. Sledi pa so vse materialne spremembe, ki so nastale ob

izvrševanju kaznivega dejanja. Sled ali predmet postaneta materialni dokaz,

ko ju poveţemo s kaznivim dejanjem ali dogodkom (Inman in Rudin, 2001).

Dokazi se delijo na neposredne dokaze in posredne dokaze. Delitev dokazov

smo prikazali v spodnji tabeli.

Tabela 1: Delitev dokazov (vir: Maver et al., 2004)

NEPOSREDNI DOKAZI POSREDNI DOKAZI

So neposredno ugotavljanje pravno

relevantnih dejstev:

So posredno ugotavljanje pravno relevantnih

dejstev:

- priče,

- identifikacijski materialni dokazi

(droga, ponarejen denar),

- materialni dokazi (sledi, predmeti),

- izjava storilca in ţrtve, - izjave,

- video in avdio posnetki dejanja. - okoliščine.

Pravna zahteva je, da morajo biti dokazi relevantni in vsebovati vse dejanske

informacije o kaznivem dejanju, ki so potrebne za kazenski postopek.

Formalna dokazna pravila opredeljujejo relevantne dokaze kot dokaze, ki

imajo teţnjo po obstoju pravnega dejstva. Sodišče bo priznalo njihovo osnovo

le, če podpirajo izpolnjene dejanske okoliščine (Inman in Rudin, 2001). Za

odkrivanje relevantnega materialnega dokaza velja, da brez zakona ni

kaznivega dejanja, prekrška ali civilne pravde in forenzične preiskave nimajo

pomena, zato ima materialni dokaz enako vlogo pri civilnih zadevah kot pri

kazenskih, kjer število zahtevkov po preiskavah narašča (Weston in

Lushbaugh, 2003).

26

Vsi skriti materialni dokazi, ki se nahajajo na kraju kaznivega dejanja, so zelo

pomembni ne le za povezavo osebe ali predmeta s zločinom, ampak tudi za

rekonstrukcijo celotnega preteklega dogodka, končno identifikacijo in

individualizacijo (Inman in Rudin, 2001). Od mišljenja, znanja in izkušenj

preiskovalcev in strokovnjakov, natančnega iskanja in dokumentiranja

pridobljenih dokazov in dejstev ter priznavanja splošne objektivne resnice je

odvisno, ali se bosta prava resnica in storilec odkrila ter ali se bodo zbrali vsi

potrebni dokazi za obtoţbo v kazenskem postopku (Maver et al., 2004). Poleg

tega pa so najbolj pomembne vse okoliščine kraja dejanja, ki morajo biti

natančno dokumentirane. Tudi sledi, ki so jih udeleţenci ogledne skupine

povzročili sami, je treba vidno označiti, kajti drugače lahko pride ne le do

neskladja v nadaljni forenzični preiskavi, ampak se povzroči tudi škoda za

celoten kazenski postopek.

4.1 Metode pridobivanja dokazov

V procesu pridobivanja dokazov na kraju kaznivega dejanja potekata dve fazi

preiskovanja, in sicer statična in dinamična. Sprva ob prihodu na kraj dejanja

policisti poleg tega, da pomagajo ţrtvi, ugotavljajo ali je še ţiva, ali je

potrebna prva pomoč, tudi poskrbijo za dokumentacijo prvotnega stanja pred

kakršnimkoli spreminjanjem. Kraj vidno označijo in varno zavarujejo,

preprečijo vstop nepooblaščenim osebam, označijo vse sledi, ki so jih

povzročili sami, pustijo vse nedotaknjeno in zberejo prva obvestila od oseb, ki

so na kraju, ter zadrţijo vse morebitne osumljence. Izključitev

nepooblaščenih oseb je nujna in nemalokrat povzroča precej teţav. Vsak

posameznik, ki vstopi na kraj dogodka, je potencialni uničevalec materialnih

dokazov, tudi če gre za nenamerno malomarnost. Z ustreznim nadzorom in

odgovornostjo morajo policisti zavarovati kraj ter odstraniti vse tiste, ki ne

sodijo v proces preiskovanja. Nato se vodja ogledne skupine seznani s prvimi

ugotovitvami ter si pridobi splošno orientacijo o kraju dejanja. S pomočjo

splošne orientacije določi potek iskanja ter razmisli o nujnih ukrepih in

potrebi po sodelovanju strokovnjakov (Weston in Lushbaugh, 2003, Saferstein,

2007).

27

V statični fazi velja temeljno pravilo iskanja in zavarovanja: »Najprej z očmi,

potem z rokami!« (Maver et al., 2004). Preiskovalci imajo omejeno količino

časa za registriranje kraja dejanja v njegovi nespremenjeni obliki.

Nedotaknjen kraj se sprva fotografira, posname s kamero, napravi se okvirna

skica, iz katere se oblikuje končna skica. Fotografira se kraj s širšo okolico,

kraj dejanja, kraj z bliţnjo okolico ter vse njegove zorne kote. Najdene sledi

ali predmete fotografiramo tako, da je vidna njihova pozicija in lokacija glede

na celotni kraj. Ko je vse fotografirano, se zriše grobo skico, ki je osnutek

vseh bistvenih informacij in meritev na kraju zločina. Iz te se oblikuje končno

skico, ki je natančna predstava zločina in običajno pravih razmerij. Vse se

natančno dokumentira v prvotnem stanju, postavlja se prve, preliminarne

hipoteze, ki so nam v pomoč pri odgovarjanju na zlata vprašanja

kriminalistike. Če kaj premikamo, mora biti takoj zapisano, kajti drugače

dokazi izgubijo svojo vrednost in kasneje niso sprejemljivi v sodni preiskavi.

Sistematično iskanje materialnih dokazov naj poteka tako, da se kraj razdeli

na različne segmente. Iskanje je lahko v obliki hodnika ali dvojnega hodnika, v

obliki spirale, ali pa se površina kraja dejanja razdeli na kvadrate ali dele

kroga. Preiskovalec, ki se opira na izobrazbo in izkušnje, ne sme prezreti

ustreznih dokazov, za končno, dejansko in nepristransko rekonstrukcijo. Vsaka

napaka lahko vodi do nepotrebnih obtoţb malomarnosti ali prikritih namernih

sprememb dokazov (Saferstein, 2007).

Statični fazi sledi dinamična faza, v kateri kriminalistični tehniki podrobneje

pregledajo najdene sledi in predmete, jih obračajo, slikajo, preverjajo,

ocenjujejo, pakirajo in shranijo za prenos v laboratorij (Maver et al., 2004).

Osnovni cilji zbiranja dokazov so ohranjanje integritete materialnih dokazov,

preprečevanje kontaminacije in omejitev degradacije (Inman in Rudin, 2001).

Z materialnimi dokazi je potrebno ravnati previdno in na način, ki preprečuje

kakršnokoli spremembo. Različne ali podobne predmete, najdene na različnih

lokacijah, shranimo v različne embalaţe. Ločeno shranjevanje dokazov

preprečuje poškodbe ob stiku (zlom, upogib, naključne praske), kontaminacijo

ter kakršnokoli izgubo zaradi neprimerne embalaţe ali površnega pakiranja.

28

Celovitost in relevantnost dokazov se ohrani le, če ostanejo v svojem

prvotnem stanju, kot so najdeni na mestu kraja dejanja. To se doseţe tudi s

seznamom preiskovalcov, ki so prišli v stik z materialnimi dokazi. Seznam je

predstavljen kot dokazni material na sodišču. Predanost standardov sodnega

postopka, pravilna registracija in označba poloţaja materialnih dokazov ter

primerna dovršenost predloţenih dokaznih obrazcev za laboratorijsko analizo

so jamstvo za stanje materialnih dokazov od najdbe do prezentacije na

sodišču. Kar pomeni, da je katerakoli oseba, ki je vpletena v preiskavo,

odgovorna za svoje delo. Pomanjkljivosti pri utemeljevanju predloţenega

dokaznega gradiva lahko vodijo do resnega vprašanja verodostojnosti in

integritete samih dokazov kot tudi celotne preiskave. Vse sledi in predmete

preiskujemo s skrbno nego in pazlivostjo, da se izognemo uničenju njihove

dokazne vrednosti (Saferstein, 2007).

Miselni proces v obeh fazah preiskovanja je enako pomemben za odkrivanje

dejanske resnice. V fazi iskanja in zavarovanja dokazov poteka dedukcijski

proces, pri katerem se postavlja preliminarne hipoteze na osnovi pričakovanj,

predhodnih izkušenj, znanj ter danih informacij. Pri interpretaciji dokazov pa

poteka induktivni proces, kjer se na objektiven način interpretira dokaze z

uporabo nasprotujočih si hipotez. Za interpretacijo potrebujemo vse uspešne

predpostavke, nove informacije ter rezultate analize dokazov. Kasneje se z

deduktivno logiko in analogijo preverja posamezne verzije in hipoteze.

Najbolj primerna je Bayesova logika, čeprav je vključena subjektivnost.

Postavljanje pravih, realnih hipotez o dejanskem stanju je zelo pozitiven

pripomoček za ugotavljanje končne teorije danega primera. Poleg tega pa so

pomembne okoliščine najdbe dokaza in celotnega kraja dejanja, ki

pripomorejo k resničnim objektivnim rezultatom interpretacije (Inman in

Rudin, 2001). Pri preiskovanju je treba upoštevati pravni kriterij iskanja in

zavarovanja (označiti, slikati, zapisati) kot strokovni kriterij, ki pomeni

pravilno odvzeti in shraniti najdene sledi v primerno embalaţo glede na vrsto

sledi, paziti je treba, da ne pride do kontaminacije in da sled ne razpade

(Saferstein, 2007).

29

4.2 Okoliščine kraja dejanja

Kaj iskati na kraju dejanja je odvisno od posameznih okoliščin in vrste

kaznivega dejanja. Za prepoznavanje dokazov in iskanje relevantnih lokacij je

spretnost kriminalističnih tehnikov bistvenega pomena za uspešen preiskovalni

proces. Medtem ko usposabljanje temelji na splošnem znanju, se za izvajanje

ustrezne preiskave in oblikovanje uspešne taktike pridobivanja relevantnih

dokazov kriminalistični tehnik zanaša na svoje izkušnje, pridobiljene s

številnimi preiskavami (Saferstein, 2007).

Materialni dokazi so lahko vse od velikih predmetov do mikroskopsko majhnih

sledi. Pogosto so sledi vidne ţe v njihovi prisotnosti na samem kraju. Neznatne

krvne sledi ter prisotnost las ali vlaken pa se zazna šele v forenzičnem

laboratoriju (Saferstein, 2007). Ţe v prvem delu smo omenili deljivost snovi in

prenos, ki sta začetni fazi nastanka materialnih dokazov. V trenutku, ko sled

postane materialni dokaz, kot tiha priča kaznivega dejanja, jo okoljski

(biološki ali nebiološki) vpliv prične speminjati. Biološke sledi, predvsem kri,

se zaradi vpliva notranjih biokemičnih rekcij in časa strdijo, posušijo ali

obarvajo. Krvna sled, če je izpostavljena kisiku, soncu ali velikim

temperaturnim nihanjem, se v zelo kratkem času obarva temno rdeče ali celo

črno. Vse okoliščine izzivajo naše sposobnosti in nas lahko zbegajo pri najdbi

in prepoznavi materialnih dokazov. To zahteva še dodatno pozornost in

izkušenost na kraju dejanja (Inman in Rudin, 2001).

Nevarne nalezljive bolezni kot so AIDS in hepatitis B se vse bolj širijo. Pri tem

je v nevarnosti tudi zdravje preiskovalcev kraja dejaja, ki pridejo v stik s

človeškimi tekočinami (kri, slina, sperma). Za zagotavljanje varnosti je

Varnostni komite Internacionalne zveze za identifikacijo (IAI Safety

Commitee) predlagal smernice, ki preprečujejo infekcijo z okuţenimi

materialnimi dokazi. Obvezna je postala uporaba zaščitne opreme (očala,

maska, zaščitni kombinezon, rokavice, zaščita čevljev). Pri zavarovanju sledi

je potrebno uporabljati vedno nove ali celo dvojne rokavice, da se vzorci ne

kontaminirajo med seboj, zlasti pri bioloških sledeh. Pri tem tudi ne smemo

30

govoriti oziroma moramo nositi zaščitno masko ali respirator, da se kapljice

naše sline ne kontaminirajo s preiskovano sledjo. Sledi se lahko kontaminirajo

pred, med ali po kaznivem dejanju. Kontaminacijo lahko preprečimo, če je

način ravnanja s sledjo pravilen. Kadar pridemo v stik z okuţenimi

materialnimi dokazi, moramo vso izpostavljeno, kontaminirano, zaščitno

opremo shraniti v rdečo biološko plastično vrečko. Vse neizpostavljene

predmete, kot so laboratorijski plašči, brisače in nesluţbena oblačila, ki bi

lahko bila kontaminirana, shranimo v rumeno plastično vrečko in označimo z

oznako »kuţno blago«. V zapisniku oziroma dokumentaciji o ogledu kraja

dejanja je potrebno za vsako zavarovano sled uporabiti isto oznako kot na

ustrezni embalaţi ter odvzeti tudi primerjalne vzrorce (angl.

standard/reference samples). Vzorce je potrebno zavarovati ločeno in vsakega

s čistim orodjem oziroma pripomočkom (skalpel, pinceta, vatirana paličica

itd.). Vakuumsko sesanje in pometanje sledi na različnih kritičnih površinah

kraja morajo biti zbrane in zapakirane ločeno. Ostre predmete (noţ, inekcija,

britvica ali brivski aparat in podobno) je potrebno shraniti v posebno

embalaţo in jih ustrezno označiti. Zavarovati je potrebno različne sledi, ki jih

je mogoče dobiti s trupla. Strokovnjak zbere ţrtvina oblačila, ostruţke pod

nohtom, lase in sramne dlake, kri, vaginalne, analne in oralne brise, strelne

krogle iz trupla ter bris rok ustreljene ţrtve in jih pošlje na preiskavo v

laboratorij (Saferstein, 2007).

Sledi je ponavadi veliko in vprašanje je, koliko sledi je potrebno odvzeti in

kje, vendar to je le v veri vsakega kriminalističnega tehnika posebej. Kot je

zapisal Kirk (1974): »En sam dokaz le redko zadošča za priznanje krivde ali

nedolžnosti«. Kraj je potrebno najprej objektivno oceniti in šele nato

določiti, katere sledi so odločilne za posamezni primer, nato pa omejiti

število zavarovanih sledi. Kajti v primeru prevelikega števila zavarovanih

sledi, laboratorij ne analizira vseh, ampak izbere najpomembnješe med njimi

(Weston, Lushbaugh, 2003).

V sami preiskavi kraja kaznivega dejanja poteka iskanje, zavarovanje in

ocenjevanje na objektiven način od prihoda na kraj do dokumentacije. Vse se

31

odvija v nekem zaporedju pravil oziroma načel, ki so ţe poznana in jih morajo

udeleţenci ogledne skupine tudi upoštevati. K temu pripomore predvsem

dobra usposobljenost in kompetentnost vseh udeleţencev, sodelovanje med

sluţbami in poznavanje dela drugih strok. Drugače lahko kasneje v

forenzičnem laboratoriju pride do napačnih interpretacij materialnih dokazov.

32

5 Forenzična preiskava v laboratoriju

Forenzična preiskava v forenzičnem laboratoriju poteka v določenem

zaporedju. Forenzični strokovnjaki v laboratoriju uporabljajo različne sodobne

metode in tehnike. K temu je veliko pripomogel napredek v znanosti in

tehnologiji, saj so zmoţnosti forenzičnih laboratorijev danes predvsem večje,

kot so bile včasih. Forenzični laboratorij sam ni zmoţen pozitivno rešiti

vsakega kaznivega dejanja, le s pomočjo natančne preiskave na kraju dejanja

in sodelovanjem različnih preiskovalnih sluţb se lahko poveča moţnost za

uspešne rezultate forenzične preiskave. Forenzični strokovnjak pridobljene

materialne dokaze (sledi in predmete) s kraja dejanja analizira in ovrednoti,

nato jih interpretira, ter rezultate preiskav poda v obliki mnenja, ki je

največkrat pomemben forenzični dokaz. Pri nas te naloge opravlja Nacionalni

forenzični laboratorij (NFL).

NFL je nosilec razvoja kriminalistične tehnike v Sloveniji in nacionalni

laboratorij, ustanovljen za potrebe policije in pravosodja. Opravlja preiskave

prometnih nezgod in materialnih sledi, večinoma iz kaznivega dejanja z

namenom identifikacije, klasifikacije in individualizacije sledi. Sodeluje pri

ogledih kaznivih dejanj in nesreč, vodi postopek ugotavljanja identitet oseb in

mrtvih ter vodi tudi različne kriminalistično-tehnične zbirke. Kot nosilec

kakovosti in razvoja forenzičnih priskav poskrbi za usposabljanje,

standardizacijo preiskav in za preverjanje usposobljenosti s sodelovanjem v

medlaboratorijskih primerjavah (testi usposobljenosti). CFP je tudi

ustanovitveni član evropskega zdruţenja ENFSI (Golja, 2000, 2001). CFP

sestavlja pet organizacijskih enot: fizikalni laboratorij, kemijski laboratorij,

biološki laboratorij, oddelek za preiskavo rokopisov in dokumentov, oddelek

za prstne odtise (Drobnič v Maver et al., 2004).

Evropsko Združenje Forenzičnih Laboratorijev (ENFSI - European Network

of Forensic Science Institutes) so ustanovili leta 1995 z namenom izmenjave

znanja in izkušenj ter vzajemnih sporazumov na področju forenzične znanosti.

Priznan je kot skupina strokovnjakov s ciljem zagotavljanja razvoja in

33

kakovosti forenzičnih preiskav na območju Evrope. Zdruţuje policijske in

vladne forenzične laboratorije, ki delujejo za potrebe policije, toţilstva in

pravosodja, ki pokrivajo široko področje forenzičnih preiskav. Poleg tega

ENFSI vzpostavlja in vzdrţuje delovne odnose z drugimi podobnimi

organizacijami. Spodbuja vse laboratorije k delovanju v skladu z najboljšimi

praksami in mednarodnimi standardi, ki zagotavljajo kakovost in najboljšo

usposobljenost. Člani ENFSI so lahko tudi univerzitetni forenzični inštituti, ki

so pomembni na področju raziskav, razvoja in usposobljanja. CFP je eden

izmed ustanovitvenih članov ENFSI (Golja, 2001, 2002, 2007, European

Network of Forensic Science Institutes, 2010).

5.1 Akreditacija forenzičnih laboratorijev in forenzičnih

strokovnjakov

Proces akreditacije predstavlja in zagotavlja pravilno ravnanje s pridobljenimi

dokazi, validacijo postopkov, razvoj znanstvenih kriterijev in standardov,

primerno in sodobno instrumentalno tehnično opremljenost laboratorijev,

izobraţevanje in usposabljanje zaposlenih ter teste strokovnosti oziroma

kompetentnosti programov in zaposlenih (Inman in Rudin, 2001).

V Ameriki je akreditacija labortorijev podana s strani pristojnega organa

ASCLD (American Society Crime Laboratory Directors) ter se obnavlja vsakih

pet let. Program je prilagojen standardom, ki jih je potrdil komisijski odbor

za akreditacijo (ASCLD Laboratory Accreditation Board). Predpisane

akreditacijske predpostavke zagotavljajo objektivne teste in objektivno

naravo programov (Willis v Fraser in Williams, 2009). V Evropi akreditacijo

laboratorijev izda pristojni organ QCC (Quality and Competence Committee)

za vse skupine strokovnjakov in člane ENFSI. Cilji QCC so zagotavljanje

znanstvenih predlogov, nasvetov, mednarodnih standardov in najboljše

prakse, ki so v pomoč vsem članom laboratorijev (ENFSI, 2009/2010).

Forenzični strokovnjaki si enkrat letno s testi strokovnosti (angl. proficiency

tests) pridobijo certifikat, na podlagi katerega jih laboratorij akreditira. Testi

34

strokovnosti dokazujejo strokovnjakovo minimalno stopnjo kredibilnosti,

izobraţenosti, usposobljenosti in kompetentnosti v dejavnosti, ki jo opravlja

(Inman in Rudin, 2001).

Laboratorij in zaposleni forenzični strokovnjaki z akreditacijo zagotavljajo

laičnemu svetu objektivnost celotnega dela, ki je le odraz strokovnjakovih

izkušenj in dobre usposobljenosti ter sodobne laboratorijske opremljenosti.

5.2 Forenzični strokovnjak oziroma izvedenec

Forenzični strokovnjak je strokovnjak na določenem področju forenzičnih

znanosti. Sodeluje v preiskavi od ogleda kraja dejanja do glavne obravnave na

sodišču. Posebnosti forenzičnih preiskav so, da jih večino opravi v zvezi s

preiskovanjem kaznivih dejanj, da je vzorca za preiskavo običajno malo in da

je mnogokrat kontaminiran. Zato takšne preiskave lahko opravijo le posebej

usposobljeni strokovnjaki v specializiranih laboratorijih s specifičnimi

analiznimi metodami in instrumentalnimi tehnikami. Končni izdelek

forenzične preiskave strokovnjak poda v obliki strokovnega ali izvedenskega

mnenja, ki mu lahko pravimo tudi forenzični dokaz ali ekspertiza. Ekspertiza

je dostikrat dokaz najvišje veljave in ima veliko teţo v postopku dokazovanja

(Golja, 2000).

Naloge in dolžnosti forenzičnega strokovnjaka so torej, da preuči zbrane

materialne dokaze in poda zanesljive prej neznane informacije,ali poveţe ţe

razpoloţljive informacije s kaznivim dejanjem. Objektivne rezultate preiskave

poda v obliki mnenja, ki bodo v pomoč pri identifikaciji osumljenca oziroma

storilca. V zaporedju poveţe tudi vse druge dokaze za prezentacijo na

sodišču. Predstavitev poteka lahko ustno ali pisno na način, ki je vsakomur

razumljiv. To sodišču omogoča primerno in pozitivno odločitev v obliki krivde

ali nedolţnosti. Forenzični znanstvenik je večinoma neodvisna priča na

sodišču. Predstavi dokaze, ki jih je osebno raziskal, ali pa je imel nadzor nad

raziskavo nekoga drugega. Kot priča lahko interpretira dejanske dokaze, ki jih

je podala druga priča pod prisego in v luči znanstvenih ugotovitev. Znanstvene

35

raziskave se nanašajo na pravne predpostavke in uporabljene metode, ki

temeljijo na znanstvenih standardih, validaciji, ter so objavljene v znanstveni

literaturi, ki jo uporablja širša znanstvena javnost. Zavedati se moramo, da so

odgovornosti strokovnjaka individualne in ne skupne. Tisti, ki interpretira

dokaze, je celotno odgovoren za svoje eksperimentalne rezultate in končno

mnenje, ki ga predstavlja. Korporativno okolje pa je tisto telo, ki daje

moţnost za primerno usposabljanje, standardizirane metode dela in kvalitetni

menedţmentni sistem (Caddy in Cobb v White, 2004).

Odgovornost forenzičnega strokovnjaka oziroma izvedenca je v večini

sodnih procesov zelo velika, saj njegove ugotovitve dostikrat odločilno

vplivajo na to, ali bo obdolţenec spoznan za krivega ali ne, ter na višino

kazni. Vsak odličen strokovnjak na svojem področju mora na preprost način

predstaviti mnenje na papirju in ga zagovarjati na sodišču, če za to ni

usposobljen, mnenje nima velike veljavne vrednosti. Delovati mora

nepristransko in zagotavljena mora biti kakovost delovanja, nad katero je

vzpostavljen stalni nadzor. Poleg tega so zelo pomembni usposobljenost in

strokovnost strokovnjakov ter etičnost njihovega delovanja. ENFSI je pripravil

poseben etični kodeks, v katerem so natančno določena poklicna in osebna

pravila, ki jih morajo forenzični strokovnjaki upoštevati (Golja, 2000).

Našteli bomo nekatera pomembna etična pravila, ki jih morajo forenzični

strokovnjaki v skladu z najvišjimi standardi izpolnjevati, da dosegajo osnovne

pogoje kredibilnosti, strokovnosti in kompetentnosti. Forenzični strokovnjak

(Golja, 2000, Drobnič v Maver et al., 2004, Inman in Rudin, 2001):

deluje pošteno, celovito in nepristransko ter ve, da je njegova prva

dolţnost sluţiti pravosodnemu sistemu;

ne sme biti diskriminatoren na podlagi rase, vere, spola, jezika,

spolne usmerjenosti, socialnega stanja, starosti, ţivljenjskega sloga ali

političnega prepričanja;

36

mora stranko in svojega delodajalca seznaniti z morebitno predhodno

vpletenostjo v zadevo ali z mogočimi osebnimi interesi, ki bi lahko bili

vzrok kasnejših sporov;

mora predpostavljenega seznaniti s kakršnimkoli zunanjim pritiskom,

ki skuša vplivati na rezultat preiskave;

opravlja preiskave in podaja mnenja le za tista področja forenzičnih

preiskav, za katere je usposobljen in ima na voljo ustrezne prostore in

instrumente;

pozna in razume teoretično osnovo preiskovalnih metod in uporablja

le tiste preiskovalne metode in instrumentalne tehnike, ki jih znanost

priznava ter so natančne in zanesljive;

spremlja razvoj na področju forenzičnih preiskav in svoje teoretično in

praktično znanje stalno izpopolnjuje;

mora pridobiti čim več podatkov, potrebnih za uspešno forenzično

preiskavo in tudi ves potrebni dokazni material;

mora preveriti, ali je bil opravljen kak nedovoljen poseg v dokazni

material pred njegovim prejetjem;

mora zagotoviti celovitost v preiskavi poslanih sledi, ki se v

laboratoriju ne smejo kontaminirati ali spremeniti zaradi napačnega

ravnanja, razen v primerih, ko je pri preiskavi vzorec popolnoma

porabljen;

mora vso strokovno dejavnost opravljati tako, da ne ogroţa svojega

zdravja in varnosti in tudi ne zdravja in varnosti sodelavcev ali

javnosti;

mora mnenje podati nepristransko, na temelju rezultatov preiskave in

ga napisati tako, da je razumljivo vsem v sodnem postopku; razvidna

mora biti njegova dokazna vrednost v zvezi z obravnavanim primerom

in vsi morebitni zadrţki;

popolnoma odgovarja za delo, ki ga opravlja.

37

5.2.1 Forenzični dokaz ali ekspertiza

Forenzični dokaz je strokovno oziroma izvedensko mnenje in končni rezultat

forenzične preiskave. Strokovnjak mora vedeti, komu je mnenje namenjeno in

ga tudi temu primerno napisati. Za uspešno preiskavo in pošten sodni

postopek mora biti izvedensko mnenje podano razumljivo vsem

nestrokovnjakom kot so policist, toţilec, obtoţenec, zagovornik, sodnik in

sodni senat. Ekspertiza poda elemente kaznivega dejanja, z večjo ali manjšo

verjetnostjo poveţe (ali izloči) osumljenca s kaznivim dejanjem in pomaga

rekonstruirati dogajanje v času storitve. Ne obstaja kraj kaznivega dejanja na

katerem ogledna skupina ne bi našla biološke ali kake druge materialne sledi,

ki jih je pustil storilec za seboj. V forenzičnem laboratoriju so strokovnjaki

sposobni identificirati te sledi in s tem dokazati vsaj storilčevo prisotnost na

kraju. Zato je izredno pomembna vloga forenzičnega dokaza v forenzični in

sodni preiskavi, še najbolj pa je pomembna njegova verodostojnost (Golja v

Pagon, 2005, Golja v Dvoršek in Selinšek, 2007).

Iz različne literature je razvidno, da ni enotnega pravila o sestavi

forenzičnega dokaza. Sestava je odvisna od strokovnjaka, ki je avtor mnenja,

in od standardov, ki jih zahtevajo pristojna sodišča. Ponavadi je strokovno

mnenje ali forenzični dokaz (ekpertiza) sestavljeno iz petih osnovnih delov

(Inman in Rudin, 2001, Rothwell v White, 2004, Ţerjav, 1994):

1. Ime strokovnjaka in naslov laboratorija v katerem preiskuje zadevo.

Strokovnjak zapiše seznam materiala (sledi, predmeta, snovi), ki ga je

dobil v preiskavo, in kako je bil material zavarovan (vrsta, količina,

teţa). Podane morajo biti tudi morebitne okoliščine kraja dejanja, saj

z zadostnimi podatki strokovnjak na koncu lahko vse poveţe v logično

celoto.

2. Pravna vprašanja, ki so bila postavljena. Strokovnjak jih prevede v

znanstvena vprašanja in poskusi nanje odgovoriti v celoti.

3. Metode in postopki, ki jih je strokovnjak uporabljal pri preiskavah.

Delo strokovnjaka naj bo opisano v najbolj logičnem zaporedju.

38

Dokumentirati mora vse preiskave, teste, različne postopke, ki so bili

opravljeni ali pa jih je opravljal kdo drug. Včasih je primerno opisati

podrobnosti postopkov, vendar v znanstvenem jeziku, ki ga bodo vsi

razumeli. Zapisati mora tudi, kdo je predmete uvrstil v zaporedje

dogodkov, ki postanejo nepretrgana veriga dogodkov kaznivega

dejanja. Nepretrganost se demonstrira od trenutka pridobitve

predmetov do predstavitve na sodišču. Pri tem je pomembno, da

materialni dokazi skozi celotno preiskavo ohranijo enako stopnjo

relevantnosti in zanesljivosti.

4. Rezultati z ustrezno in nadzorno dokumentacijo (mikroskopski

postopek, spektogrami, spektometri, itd.). Strokovnjak na kratko

opiše analize ali primerjave, ki so bile opravljene, razloţi vsak del

preiskave posebej ter napiše povzetek pridobljenih rezultatov oziroma

ugotovitev. Če so bile uporabljene statistične metode pri ocenjevnju

stopnje moči dokazov, morajo biti rezultati jasno in nedvoumno

predstavljeni. Pri tem se mora zavedati racionalnega uma, pomena in

mejá dobljenih rezultatov. Kar pomeni, da vse neokusne podrobnosti

kaznivega dejanja (»gory details«) pusti v svojih osebnih zapisih.

Rezultati vsakega izvršenega postopka morajo biti interpretirani v

kontekstu zadeve. Lahko je več interpretacij rezultatov, vendar na

koncu se predlaga najustreznejšo razlago. Strokovnjak, ne glede na

kateri strani je, nikoli ne sme zadrţati pomembnih informacij v

pravosodnem postopku. Iskerno naj poda vse svoje ugotovitve, saj s

tem ohranja osebno integriteto in dokazuje svoje najvišje sposobnosti.

5. Interpretacija in sklep oziroma mnenje, ki izhaja iz rezultatov

opravljenih preiskav in daje odgovore na zastavljena vprašanja.

Zaključno mnenje je povzetek vseh pridobljenih rezultatov, ki jih je

potrebno povezati v celoto. Strokovnjak v tem delu izbira takšno rabo

besed, da je razumljiva vsem laičnim osebam v sodni priskavi.

Strokovnjak k strokovnemu mnenju priloţi tudi dodatke in seznam asistentov

ali pomočnikov, ki so sodelovali v laboratorijski preiskavi. Dodatki k poročilu

so razne tabele, na primer testi krvnih skupin, ki jih je laţje predstaviti v

39

tabeli, kot razloţiti z besedami. Zaradi naraščanja kaznivih dejanj in velike

zaposlenosti, danes vsak specializirani forenzični strokovnjak teţko opravlja

delo brez dodatne pomoči asistenta ali drugih specializiranih kolegov. Zato

mora biti v mnenju opisano delo asistenta ali drugega strokovnjaka in zraven

priloţen seznam vseh kolegov, ki so pomagali pri preiskavi. Vse to naredi

forenzični dokaz še bolj zanesljiv in relevanten v sodni preiskavi (Rothwell v

White, 2004).

5.3 Metode ovrednotenja in interpretiranja dokazov

Forenzični znanstveniki za preiskovanje uporabljajo različne preiskovalne

metode vseh tradicionalnih znanosti, zlasti naravoslovnih, kot so fizika,

kemija in biologija (Inman in Rudin, 2001). Strokovnjakova osnovna naloga je

prepoznava, zavarovanje, identifikacija in individualizacija pridobljene snovi.

Vzorci, ki jih strokovnjaki pridobijo za preiskavo, so lahko zelo majhni, in

nekateri vsebujejo razne primesi, ki motijo preiskavo. Zato mora biti

preiskava opravljena v najkrajšem moţnem času, ker se sledi spreminjajo in

izginjajo. Rezultati preiskave morajo biti zapisani v vsem razumljivi obliki ter

morajo biti uporabni za nadaljnje preiskovanje dejanja. Opisali bomo

nekatere metode ovrednotenja in interpretiranja izbranih materialnih

dokazov, kot so prstne sledi in analiza DNK. Z uporabo primerjalne metode

bomo kot subjektivno preiskavo navedli preiskavo prstnih sledi in kot

objektivno preiskavo analizo DNK. Omenjeni preiskavi bomo medsebojno

primerjali in pri tem predpostavili problematiko pri ovrednotenju moči

dokazov.

5.3.1 Analiza prstnih sledi kot subjektivna preiskava

Veda o prstnih odtisih in sledeh se imenuje daktiloskopija. Izhaja iz grških

besed daktilos, kar pomeni prst, in skopein, kar pomeni gledati. Temelji na

spoznanjih, ki smo jih omenili ţe v razvoju in zgodovini forenzične znanosti v

prvem delu diplomskega dela. S pomočjo daktiloskopije razvrščamo prstne

odtise v različne skupine in jih klasificiramo oziroma individualiziramo. Tako

40

sestavljamo pregledne računalniške daktiloskopske zbirke. Z njihovo pomočjo

ugotovijo ali potrdijo identiteto določene osebe ali trupla. S pomočjo sledi

papilarnih črt, najdenih na kraju dejanja, pa odkrivamo storilce kaznivih

dejanj.

Če nadrobno pogledamo koţo na prstih, dlaneh in podplatih, vidimo, da ni

gladka. Na njej je mnogo izbočenih drobnih črt, ki se imenujejo papilarne

linije (slika 2). Ponavadi jim pravimo kar prstne sledi, čeprav se nahajajo na

prstih in prstnih členkih rok in nog ter na dlaneh in stopalih. Na papilarnih

linijah se nahajajo znojne pore, katerih naloga je neprestano izločanje znoja.

Znoj je sestavljen iz cca. 99 % vode, ostale sestavine pa so aminokisline,

sladkor, kloridi, maščobe in sečnine. Posledica je, da se pri dotiku, npr. dlani,

znoj prenaša na dotaknjeno površino in na njej pusti takoimenovane sledi

papilarnih linij.

Slika 2: Simbolični prikaz papilarnih linij ali črt

(vir: http://www.mup.hr/UserDocsImages/topvijesti/svibanj08/webpaplinije

.jpg, http://www.webschool.org.uk/revision/archfprint.jpg)

Ločevati moramo prstne odtise od prstnih sledi. Prstni odtisi so papilarne

linije vseh desetih prstov osumljenca, ki so zavedno odtisnjene na papir in

dodane v daktiloskopsko zbirko. Prstne sledi pa so papilarne linije najdene na

kraju dejanja, ki so nastale nezavedno in jih kasneje lahko poveţemo z

določenim kaznivim dejanjem. Torej so sledi prstov, dlani in podplatov, ki jih

storilec pusti na kraju kaznivega dejanja.

41

Sledi papilarnih črt nastajajo takrat, ko se znojni, obarvani, krvavi ali

zamazani prsti dotaknejo gladke površine ali se je na te ob dotiku tanke

površine prilepil prah in ko se prsti vtisnejo v mehko površino. Sledi so lahko

vidne ali nevidne. Vidne so tiste, ki jih vidimo s prostim očesom in jih delimo

na: sledi na prašnih površinah, obarvane sledi (barva, kri), vtisnjene ali

reliefne sledi (vosek, smola, lepilo), sledi, kjer nastane oksidacija površine,

ter znojne sledi. Nevidne ali latentne sledi pa so tiste, ki jih s prostim

očesom ne vidimo in jih moramo izzvati z mehaničnimi ali kemičnimi postopki.

Mehanično jih izzivamo z različnimi praški, ki se prilepijo na znojne sledi

papilarnih črt. Glede na obliko osnovnih delcev jih delimo v luskaste in zrnate.

Prašek nanašamo na površino z zelo mehkim čopičem. Kemični postopki

izzvanja sledi papilarnih linij pa se največkrat opravljajo v laboratorijih

(Safertein, 2007).

5.3.1.1 Kategorizacija prstnih sledi

Prstne sledi se kategorizira v tri ravni: osnovni vzorci papilarnih linij,

individualne značilnosti papilarnih linij, pore in robovi papilarnih linij.

1. Osnovni vzorci papilarnih linij:

Papilarne črte na prstih rok sestavljajo štiri osnovne skupine različnih vzorcev

(slika 3). Ti so enostavni ali čisti loki (»arch«), leve in desne zanke (»loop«),

krožni (»whorl«) vzorci ter jelka (»tantarch«) (slika 3). Loki so papilarne črte,

ki potekajo v obliki lokov z ene strani prsta na drugo. Med zankaste štejemo

vse tiste, pri katerih potekajo papilarne linije z ene strani prsta proti

središču, kjer napravijo zavoj in se vračajo na isto stran prsta ter napravijo

zanko, to so leve in desne zanke. Delimo jih po številu papilarnih črt, ki jih

preštejemo med notranjo in zunanjo točko, ki jima pravimo lahko tudi zunanji

(točka v središču delte) in notranji terminus. Zankasti vzorci so značilni po

delti, ta je trikotna oblika papilarnih črt na prstnem odtisu, ki jo oblikujeta

ena ali dve razhajajoči se papilarni črti. Poznamo odprte in zaprte delte.

Kroţni vzorci pa so tisti, ki imajo kakršnokoli kroţno vrtinčasto obliko in

42

delajo v središču odtise kroga, ovale ali elipse ter druge (Amery, Harley in

Malm, 2004, Galloway in Charlton v Thompson in Black, 2007).

Slika 3: Osnovni vzorci prstnih odtisov od leve proti desni so: ločni, jelka,

leva, desna ali dvojna zanka, kroţni ter mešani

(vir: http://bennettkids.homestead.com/fingerprinting.html)

2. Individualne značilnosti papilarnih linij:

Pri pregledovanju papilarnih linij prstne sledi vidimo, da so pretrgane,

prekinjene in da so pogoste prekinitve ter prelomi v samem toku papilarnih

linij. Tem značilnostim pravimo individualne oziroma morfološke značilnosti

(Galton´s details) (slika 4), ki so različnih oblik. Imenovane so kot: desna ali

leva vilica, končujoče linije z leve ali desne, pike, otoček ali jezero, črtice,

vejice itd. (Crime Scene Forensics, 2011). Identiteta posameznika se dokazuje

s primerjavo individualnih značilnosti med dvema odtisoma (spornim in

primerjalnim). Pri tem moramo upoštevati tudi poloţaj, smer, orientacijo in

zaporedje vsake značilnosti, ki je v relaciji z drugo brez prekinitve (Galloway

in Charlton v Thompson in Black, 2007).

43

Slika 4: Prikaz individualnih značilnosti od zgoraj navzdol: končujoča

linija, trn, mostiček, vilica, črtica, otoček ali jezero, pika

(vir: http://lh5.ggpht.com/_1wtadqGaaPs/TFGDef3i6kI/AAAAAAAAMJk

/bqI5iu6t7no/tmpA27_thumb_thumb.jpg?imgmax=800)

3. Pore in robovi papilarnih linij:

Poroskopija (angl. poroscopy) je metoda primerjave poloţaja in oblike znojnih

por na papilarnih linijah. Roboskopija (angl. edgeoscopy) je metoda

primerjave oblike robov papilarnih linij (tabela 2) (Trapečar, Vidic, Gerjevič

in Udovič v Maver et al., 2004). Roboskopija in poroskopija sta omejeni, saj je

veliko sledi nevidnih in visoko razmerje prstnih odtisov v nacionalni zbirki ne

kaţe podrobnosti por. Če je struktura por ali robov vidna na obeh odtisih,

spornega in primerjalnega, se skupaj z zdruţitvijo vseh drugih informacij

lahko poveča zanesljivost dokazov na sodišču (Galloway in Charlton v

Thompson in Black, 2007).

44

Tabela 2: Oblike robov papilarnih linij

(vir: Trapečar et al. v Maver et al., 2004)

Simbol Ime

⎯ ravna

∩ konveksna

∪ konkavna

⎨ koničasta

∧ kotna

Ω ţepna oz. mizna

Pregleduje se tudi druga vidna področja, ki imajo določene oblike poškodbe

koţe, kot so brazgotine, vreznine, opekline in drugo. To omogoči še bolj

pozitivno in zanesljivo preiskavo, vendar je vse odvisno od kvalitete sledi, ki

je odvisna od okoliščin kraja kaznivega dejanja. Kvaliteta je pomembna za

natančno oceno preiskovanih sledi z dejanskim odtisom. Prstni odtisi stremijo

k visoki kvaliteti, ko so skrbno pridobljeni v primernem stanju, saj sledi

izginjajo in se spreminjajo zaradi nekontroliranih okoliščin na kraju dejanja.

Osnova vseh preiskanih odtisov je zunanja podoba prstnih odtisov, ki ima

visoko raven specifičnosti in edinstvenosti.

5.3.1.2 Individualizacijski proces prstnih sledi

Identifikacija* prstnih odtisov temelji na dveh predpostavkah: trajnost

papilarnih linij, torej se ne spreminjajo, in individualnost prstnih odtisov.

Veljavnost prve premise je dokazana z anatomijo in morfogenezo papilarnih

linij. Druga pa je splošno sprejeta resnica, ki temelji na empiričnih dognanjih,

ampak formalno znanstvene podlage za individualizacijo prstnih odtisov še

niso dokazane. Znanstvena podlaga za individualizacijo ne bo le povzročila

dopustnosti identifikacije prstnih odtisov na sodiščih, ampak tudi vzpostavitev

zgornje meje pri delovanju avtomatskega računanlniškega sistema za

preverjanje prstnih odtisov (Pankanti, Prabhakar, Jain, 2002). Na osnovi teh

45

dveh trditev se prstne sledi uporablja za individualizacijski proces ţe več kot

sto let. Proces poteka tako, da med seboj primerjamo sporni in primerjalni

vzorec. Sporni vzorec je tisti, ki so ga kriminalistični tehniki pridobili na kraju

dejanja, primerjalni pa je tisti, ki je shranjen v identifikacijski zbirki. Prstno

sled se najprej klasificira na podlagi določenih osnovnih vzorcev papilarnih

črt. S pomočjo klasifikacije se najdeno prstno sled uvrsti v določen razred

prstnih sledi z enakim osnovnim vzorcem ter zmanjša krog morebitnih

osumljencev. Temu procesu sledi proces individualizacije, na podlagi katerega

se sled individualizira s primerjavo individualnih oziroma morfoloških

značilnosti. To vodi do ugotovitve izvora sporne sledi oziroma, komu najdena

sled pripada. Primerjalno metodo opravljamo z AFIS tehnologijo.

AFIS (Automated Fingerprint Identification System) je računalniški sistem za

identifikacijo* prstnih odtisov. AFIS uporablja avtomatično napravo za

skeniranje in kodiranje, ki podobo prstnega odtisa preoblikuje v digitalne

podrobnosti. Te vsebujejo podatke o relativni poziciji in orientaciji

individualnih značilnosti papilarnih linij. Računalniški algoritem določi stopnjo

koleracije med lokacijo in razmerjem značilnosti spornega in primerjalnega

vzorca. Računalnik shrani vsak prstni odtis v obliki digitalno posnetega

geometrijskega vzorca (Saferstein, 2007).

Metoda primerjave v AFIS poteka (Champod in Chamberlain v Fraser in

Williams, 2009):

Odtis z odtisom: primerjava odtisa od neznane osebe s podatkovno

bazo ţe znanih odtisov. AFIS predstavi selekcijo odtisov za primerjavo.

Koncept »lights out« identifikacija je aktivna preiskava, kjer

računalniški sistem sam opravi pregled, brez človeškega faktorja.

Sled z odtisom: primerjava sledi najdene na kraju dejanja z

referenčno zbirko znanih odtisov. AFIS avtomatično določi značilnosti

prstne sledi, vendar slabše kvalitete. Ne identificira sledi, ampak

zapiše seznam potencialnih kandidatov.

46

Sled s sledjo: primerjava sledi najdenih na kraju kaznivega dejanja,

da določimo povezavo.

AFIS tehnologija je zamenjala tradicionalno preiskovanje in subjektivni vpliv

strokovnjaka, vendar pa tehnologija ni še izpopolnjena do te mere, da bi se v

celoti izognila posegu človeškega faktorja.

5.3.1.3 Statistični modeli in standardi za individualizacijo prstnih sledi

Obstajajo različni statistični modeli za individualizacijo prstnih odtisov.

Skupna značilnost večine modelov je štetje skladnih individualnih značilnosti

ali točk. Velika razlika v modelih pa se kaţe v tem, katero pozicijo značilnosti

štejejo. Pozicija je odvisna od pritiska ob podlago s katero nastane odtis.

Nekateri modeli v pozicijo štejejo jedro značilnosti, kar je relativno. To

naredijo tako, da odtis delijo na 4-36 sektorjev in pregledajo padanje vsakega

sektorja posebej. Uporabljanje sektorjev lahko pripelje do odsotnosti

značilnosti. Poleg vseh teh teţav morajo strokovnjaki preučiti prstne odtise in

določiti verjetnost primernih modelov. Poznani modeli so na primer Galton-

Heanry model, ki je znan po Galtonovih podrobnostih. Le-ta je določal, da je

za individualizacijo potrebnih 8 značilnosti (Robertson, 1995). Edmond Locard

je določil, da je dovolj ujemanje dveh odtisov v 12 značilnostih (Inman in

Rudin, 2001). Kasneje je Balthazardov model zajemal 16 značilnosti, kar naj

bi bilo dovolj za pozitivno individualizacijo. Predlagal je tudi, da za vsako

značilnost obstajajo štiri moţnosti, vilica in končujoča linija obrnjena v desno

ali v levo. Te spremenljivke so neodvisne in obstaja enaka verjetnost pojava

vsake od njih (Srihari in Srinivasan, 2007).

Veliko je modelov, zato število varira od 8 do17 skladnih individualnih

značilnosti. Točke varirajo od 17 v Parizu, 16 v Veliki Britaniji in Italiji, 12 v

Zdruţenih Drţavah Amerike, Avstraliji in Novi Zelandiji ter 8 v Indiji.

Individualizacija značilnosti je torej zelo vprašljiva in subjektivna, saj mora

strokovnjak sam presoditi, ali je najdena značilnost otoček ali dve vilici (leva

in desna) zelo blizu skupaj. Zato je število značilnosti minimalizirano, saj le-

47

ta zahteva minimalno presojo strokovnjaka pri individualizaciji (Robertson,

1995). Kar pomeni, da je individualizacija odvisna od osebne ekpertize

kompetentnega strokovnjaka. Problem dobrega strokovnjaka, ki se je

usposabljal pri svojemu mentorju, je v tem, da je moral sam pretehtati in

ugotoviti, ali sta si dva prstna odtisa enaka v 12, 16 ali 17 točkah, in na koncu

podati individualizacijo. Ali se je dovolj usposobil, da je te točke zaznal in

videl, pa je drugi problem.

Iz tega je razvidno, da niti v enem statističnem modelu prstnih odtisov ni

gotovosti pri individualizaciji. Iskanje stopnje gotovosti vodi le do variacije v

številu individualnih točk. V primerjavi z DNK profili je individualne

značilnosti prstnih odtisov relativno preprosto najti. Primerjava ne zahteva

osebja z znanstvenim znanjem, ampak tehnično izkušene strokovnjake z

minimalnim poznavanjem teoretičnih osnov svojega dela. Če bi strokovnjak

kot priča na sodišču predstavil prstne odtise kot dokaz s prisotnostjo

verjetnostnega efekta, bi bili ti dokazi zelo omejeni (Robertson, 1995). Stoney

in Thornton (1986) sta v svojem članku podala kritično oceno modelov in prišla

do ugotovitve, da ni splošnega modela, ki bi temeljil na verjetni kvantitativni

metodi individualnih značilnosti, ki so potrebne za individualizacijo. Tako je

International Association for Identification (IAI) leta 1973 sprejela resolucijo o

zavrnitvi številčenja ustreznih točk na prstnem odtisu, ter da za pozitivno

identifikacijo* ni nobenih verjetnih osnov, na podlagi katerih bi lahko vnaprej

določili minimalno število individualnih značilnosti dveh prstnih odtisov (Inman

in Rudin, 2001).

Leta 1997 je Nationalni Fingerprint Evidence standard Project Board dobil

mandat od ACPO (Association of Chief Police Officers), da zamenja 16-

točkovni standard z breztočkovnim standardom. Leta 2001 so tudi policijski

uradi Anglije zamenjali 16-točkovni standard z breztočkovnim standardom.

Individualizacija prstnih odtisov je postala stalno uveljavljena s principi

analize, primerjave, ocene in preveritve oziroma potrditev (metoda ACE-V)

(Galloway in Charlton v Thompson in Black, 2007).

48

ACE-V METODA (Galloway in Charlton v Thompson in Black, 2007):

ANALIZA (analysis): Je poglobljena analiza spornega prstnega odtisa.

Določa se ravni značilnosti, ki so primerne oziroma proste za

primerjavo. Večino papilarnih linij za primerjavo ima dovolj

značilnosti za individualizacijo. Analiza je ekstremno teţavna

predvsem v situaciji, kjer so papilarne linije premalo jasne ali pa ko

varira količina zvitja ali izkrivljanja. Vsi odtisi imajo neko obliko zvitja

ali pohabljanja, nekateri so pohabljeni ţe ob razvoju. Analiza jasnosti

določi raven primerne značilnosti za primerjavo in raven tolerance za

majhne značilnosti.

PRIMERJAVA (comparison): Vizualna primerjava je narejena med

nezananim področjem individualnih značilnosti z znanim področjem

individualnih značilnosti.

OCENITEV (evaluation): Velikokrat se faza ocenjevanja opravlja v času

primerjave, še posebej ko je sporni odtis jasen. Strokovnjak mora

določiti, ali je zadostna skladnost med neznanimi in znanimi

značilnostmi za izločitev vseh drugih moţnih osumljencev.

PREVERITEV ALI POTRDITEV (varification): Zadnja faza je preveritev,

ki ni del identifikacijskega* procesa, ampak je znanstvena osnova.

Znanstvena javnost zagotavlja kvalitetno usposabljanje, da zagotovi

visok standard natančnosti. Strokovnjaki so samo ljudje in so

zmotljivi. Verifikacija je najbolj kritična faza ACE-V metode.

Neodvisni strokovnjak, ki preverja, ponovi vse korake, ki jih je

predhodni strokovnjak opravil, da določi individualizacijo. Sestavni del

te faze je odpravljanje metodoloških in administrativnih napak ter

ukrepi za povečanje zaupanja. V fazi preveritve se ukvarjamo s

kriteriji v povezavi z znano ali potencialno stopnjo napak pri tej

metodologiji. Metodologija ACE-V v ocenah, izvedbi in interpretaciji

ne vsebuje laţnih pozitivnih rezultatov. Pri tej metodologiji lahko

občasno pride do napake izvajalca, toda stopnja napake za samo

metodologijo ACE-V je nič.

49

5.3.2 Analiza DNK (Deoksiribonukleinska kislina) kot objektivna

preiskava

Forenzična genetika se uporablja v primerih kot so identifikacija pridobljenih

materialnih dokazov s kraja dejanja, identifikacija človeških ostankov ter

določitev očetovstva. Pravilo forenzične genetike je, da izločimo DNK iz

biološkega materiala in pridobimo DNK profil za sporni in primerjalni vzorec.

Ko opravimo primerjalno metodo pridobljenih DNK profilov, je potrebno

določiti statistično oceno podatkov, ki je predstavljena v končnem mnenju

(Goodwin in Hadi v Thompson in Black, 2007).

Slika 5: Simbolični prikaz celice

(vir: http://ultrazvuk-tarle.hr/images/uploads/Slika_DNA.jpg)

Naše telo sestavlja na milijone in milijone majhnih celic (slika 5), ki so naša

najmanjša gradbena in funkcionalna enota telesa. Jedro celice vsebuje

genetski material ali človeški genom, ki je celotna zbirka genov kateregakoli

organizma. Genom se deli na kromosome, ki na določenih mestih vsebujejo

več kot 30.000 genov, le-ti pa so sestavljeni iz DNK (dioksiribonukleinska

kislina) (Gračan, 2008). DNK je razporejena na 23 parov kromosomov ali 46

nitastih struktur, pol jih pridobimo od matere in pol od očeta. Torej vse

telesne celice vsebujejo 46 kromosomov, medtem ko spolne celice vsebujejo

le 23 kromosomov, pri katerih zadnji par kromosomov določata spol (XX je

ţenski in XY moški spol). Med jedrom celice in celično steno je citoplazma, v

kateri so številni mitohondriji, ki vsebujejo mitohondrijsko DNK (mtDNK)

50

(Drobnič v Maver et al., 2004). Človeški dedni material (DNK) in

mitohondrijsko DNK lahko poleg drugih preiskav uporabljamo v namene

forenzičnega preiskovanja največkrat na področju odkrivanja storilcev

kaznivih dejanj, določanja očetovstva in identifikacije trupel.

5.3.2.1 Kaj je DNK?

DNK je kot »modri odtis življenja (the blueprint of life)«, ki nosi dedno

informacijo za funkcioniranje organizma (Goodwin in Hadi v Thompson in

Black, 2007). DNK je dolga molekula, sestavljena iz dveh v spiralo prepletenih

verig, zato ji pravimo tudi dvojna vijačnica (angl. double helix) (slika 6). DNK

je polimer, sestavljen iz velikega števila atomov. Atomi so ponavadi zgrajeni

iz ponavljajočih manjših enot ali monomerov oziroma nukleotidov (Saferstein,

2007). Nukleotid je sestavljen iz fosforne kisline, sladkorja in organske baze.

Poznamo štiri različne baze: adenin (A), citozin (C), gvanin (G) in timin (T).

Organske baze določajo spol, barvo las in oči, višino ter druge značilnosti

posameznika, katere se prenašajo s staršev na potomce. Na podlagi teh baz se

ljudje med seboj razlikujemo. Obe vijačnici se med seboj povezujeta zmeraj z

istimi baznimi pari (bp), in sicer A se vedno veţe s T in obratno, G se vedno

veţe s C in obratno. Zaporedje nukleotidov vzdolţ ene verige določi zaporedje

vzdolţ druge. To omogoči, da med podvojevanjem molekule DNK na vsaki od

verig nastane nova kopija (Drobnič v Maver et al., 2004).

Slika 6: Prikaz strukture DNK

(vir: http://www.zdravstvena.info/vsznj/wp-content/uploads/2007/10/dnk.gif)

51

5.3.2.2 Profiliranje DNK

Ljudje se razlikujemo po določenih področjih v človeškem genomu,

imenovanih polimorfna področja, v katera sodijo mini- in mikrosateliti.

Minisateliti ali lokusi variabilnega števila ponovitev (angl. variable number

tandem repeat-VNTR) so prva skupina polimorfizma, ki so jo uporabljali za

profiliranje DNK. Uporaba lokusov variabilnega števila ponovitev za

profiliranje DNK je bila moţna le z vzorci z zelo dobro kakovostjo in količino

DNK, zato jih je v praksi zamenjala raba mikrosatelitov (Goodwin in Hadi v

Thompson in Black, 2007). Mikrosateliti ali lokusi male tandemske ponovitve

(angl. short tandem repeat-STR) pa vsebujejo zelo kratka, ponavljajoča se

zaporedja nukleotidov (od 3 do 7 bp). V forenzičnih preiskavah se danes

preiskujejo predvsem mikrosateliti ali lokusi STR s štirimi baznimi pari dolgim

osnovnim motivom, katere dolţina ne presega 450 bp (Saferstein, 2007).

Število ponovitev osnovnega motiva na določenem področju imenujemo alel

(Drobnič v Maver et al., 2004).

Preiskovanje pridobljenih bioloških vzorcev (slina, kri, lasje, sperma in drugo)

poteka tako, da jih sprva dokumentiramo in pripravimo za preiskavo DNK. Po

dokumentaciji najprej DNK izoliramo iz celice. Z razbijanjem celične stene se

DNK izloči s prisotostjo drugih molekul, te so ogljikovi hidrati, proteini,

maščobe ter druge primesi. Metoda izolacije je dostikrat odvisna od vrste,

velikosti in količine pridobljenega spornega vzorca. To posledično vpliva tudi

na rezultate same preiskave DNK, ki so v veliki meri odvisni od kakovosti in

količine DNK (Drobnič v Maver et al., 2004). Biološki vzorci so po velikosti zelo

majhni in velikokrat vsebujejo majhno količino DNK, katero bi lahko uporabili

za nadaljnje preiskave. Zato je bilo dostikrat odvisno od kriminalističnih

tehnikov, ali bodo na kraju dejanja pridobili zadostno količino vzorca za

preiskavo, ki bi pomagala pri identifikaciji pravega storilca kaznivega dejanja.

Vendar je danes z napredno tehnologijo in povsem novimi metodami

profiliranja DNK mogoče preiskovati ţe neznatne količine DNK.

52

V praksi se uporabljajo različne metode pridobivanja DNK profilov. Danes

najbolj zanesljiva metoda, ki se uporablja za identifikacijo oseb in

sorodstvene povezave, je verižna reakcija s polimerazo (angl. polymerase

chain reaction-PCR). PCR metoda je hitra, natančna in povsem preprosta

(Drobnič v Maver et al., 2004). Z njo pomnoţujemo specifične odseke na DNK,

pri katerem v nekaj minutah nastane skoraj bilijon kopij le določenega

področja DNK, ki je enak prvotni DNK. Metoda PCR je primerna tudi za

pomnoţevanje neznatne količine DNK, kar je odpravilo problem pridobivanja

omejenih količin vzorca na kraju dejanja, saj lahko analiziramo ţe slino

najdeno na ovojnici, znamki, pločevinki ali cigaretnem ogorku (Saferstein,

2007). S PCR metodo največkrat pomnoţujemo STR lokuse, saj je mnogo

VNTR lokusov za pomnoţevanje predolgo. Ko pomnoţujemo en STR lokus lahko

vidimo enega ali dva pomnoţena fragmenta, to je odvisno od tega, ali je

oseba podedovala od staršev alela enake (homozigot) ali različne (heterozigot)

dolţine (Drobnič v Maver et al., 2004).

Pri metodi profiliranja DNK nastane genotip oziroma specifični alelni vzorec

ali profil DNK ali genetski profil. Danes je določanje genetskih profilov

razmeroma preprosto in tudi avtomatizirano. Rezultati profilov DNK so podani

v obliki elekroferograma (slika 7), ki pove velikost analiziranih alelov in

njihovo relativno koncentracijo. Interpretacija rezultatov je povsem jasna, saj

pri merjenju dolţin diskretnih alelov posameznega področja STR lahko

primerjamo z ţe znanimi aleli tega področja, s t.i. alelno lestvico (Drobnič v

Maver et al., 2004, Goodwin in Hadi v Thompson in Black, 2007).

Slika 7: Prikaz elektroferograma

(vir: http://www.bf.uni-lj.si/fileadmin/groups/2726/krasevci_postopek2.jpg)

53

5.3.2.3 Identifikacijski proces

Identifikacijski proces bioloških sledi poteka tako, da med seboj primerjamo

sporno biološko sled s kraja dejanja z osumljenčevo ali ţrtvino. Osnova

oziroma temelj bioloških sledi je, da ima vsak človek edinstven genetski zapis,

izjema so le enojajčni dvojčki, ki imajo popolnoma enak profil DNK. Testi

identifikacije se izvajajo tako, da primerjamo posamezne genetske profile

(Drobnič v Maver et al., 2004). Ko primerjamo najdeno biološko sled z

osumljenim, dobimo dva moţna rezultata: profila sta enaka in profila sta

različna. Če sta profila različna je interpretacija preprosta in vodi do

izključitve (angl. exclusion), ki ima vrednost nič. To pomeni, da zbrani dokazi

s kraja dejanja ne izvirajo od osumljenega. Če sta profila enaka pomeni

vključitev (angl. inclusion), ki ima vrednost ena, ter je potrebno oceniti

verjetnost ujemanja profilov (Goodwin in Hadi v Thompson in Black, 2007). Za

vključitev oziroma določanje stopnje verjetja (angl. likelihood ratio) sta

potrebni dve razlagi, in sicer sled izvira od osumljenega ali pa sled izvira od

neke druge osebe, ki se naključno ujema v vseh alelih. Problem teh dveh

razlag je, da jih ugotavljamo le posredno, kjer se kaţe vpliv»subjektivnosti«.

Lahko pa trdimo, da se s povečanjem števila preiskanih lokusov STR povečuje

tudi redkost profila STR, s čimer se zmanjšuje verjetnost, da bi vzorca DNK

izvirala od dveh oseb (Drobnič v Maver et al., 2004).

Ocenitev verjetnosti ujemanja profilov DNK dobimo z izračunom frekvenc

genotipov vseh preiskanih lokusov STR. Frekvenco genotipa posameznega

lokusa STR se določi s produktom posameznih alelnih frekvenc, in sicer v

razmerju p2, 2pq, q2, pri čemer sta p in q alelni frekvenci (Drobnič v Maver et

al., 2004). Z uporabo Hardy-Weinbergovega modela označimo frekvenco

homozigotnega genotipa s p2, frekvenco heterozigotnega genotipa pa s 2pq.

Po izračunu frekvence genotipa posameznega lokusa STR določimo še

pogostost genetskega profila. To izračunamo z mnoţenjem frekvenc genotipov

vseh preiskanih lokusov STR (primer izračuna pogostosti genetskega profila na

treh lokusih STR je opisan v prilogi 1) (Goodwin in Hadi v Thompson in Black,

2007). Koliko lokusov STR moramo preiskati, da doseţemo ujemanje in stopnjo

54

individualizacije, je odvisno od vsake drţave posebej. Pričakovana frekvenca

za najbolj pogost 10-lokusni profil STR je niţja od 1 na 100 milijonov ljudi v

vseh testiranih populacijah. Ujemanje pri tako nizki pogostosti profila DNK

močno podpira ugotovitev, da profila DNK izvirata od iste osebe. Za

individualizacijo velja, da genetska informacija predstavlja določeno osebo.

Doseganje stopnje individualizacije, ki je potrebna za identifikacijo, pa se

določa na lokalni ravni (Drobnič v Maver et al., 2004).

Poleg preiskovanja lokusov STR lahko preiskujemo tudi mitohondrijsko DNK

(mtDNK), ki prinaša določene prednosti v identifikacijskem postopku. V vsaki

celici so celični organeli in eden od njih je mitohondrij. Prvotna prednost je,

da se v mitohondriju nahaja več tisoč kopij mtDNK, kar povečuje verjetnost,

da bomo izolirali dovolj veliko količino DNK iz spornega vzorca. Glavna

prednost preiskovanja mtDNK je način dedovanja, in sicer deduje se le po

materini strani. Za potrebe identifikacije pogrešane osebe se lahko vzamejo

primerjalni vzorci tudi relativno oddaljenih sorodnikov (sorodniki, ki imajo

isto babico ali prababico, bratje in sestre po materini strani) (Drobnič, 2000,

Watson v White, 2004). Ker se mtDNK deduje le po materini strani, imajo vsi

sorodniki po tej strani identično mtDNK, vendar to ne zadostuje za končno

identifikacijo. Identifikacija je mogoča le, če je populacija, iz katere izvira

potencialni vir, zaprta in omejena na določeno skupino posameznikov. V tem

primeru identifikacijski proces temelji na metodi eliminacije oziroma

izločevanju (Drobnič v Maver et al., 2004, Goodwin in Hadi v Thompson in

Black, 2007). Preiskovanje mtDNK se največkrat uporablja, ko je potrebno

analizirati biološke sledi z nizko količino jedrne DNK, ko so vzorci zelo stari,

uničeni človeški posmrtni ostanki, lasje ali dlake brez epitelnih celic

(Saferstein, 2007).

5.3.2.4 Podatkovna baza DNK

Podatkovne baze DNK so operativne evidence, ki delujejo neodvisno od

običajnih preiskav DNK. Vodene so s pomočjo računalniških sistemov, kateri

omogočajo avtomatsko medsebojno primerjavo vnešenih podatkov genetskih

55

profilov. Kar pomeni, da se ob vsakem novem vnosu profila DNK sočasno

preveri, če je bil enak podatek ţe vnešen v zbirko podatkov DNK. Na ta način

lahko poveţemo posameznika z določenim kaznivim dejanjem ali pa različna

kazniva dejanja med seboj. Pravni predpisi posameznih drţav pa določajo,

katere analize DNK lahko sploh vnesemo v podatkovno bazo DNK. Prav zaradi

tega se zbirke podatkov DNK medseboj razlikujejo po učinkovitosti (Drobnič,

2001).

V okviru Sveta Evrope se je leta 1997 vzpostavil program, katerega namen je

poenotenje evropskih strokovnih standardov za področje forenzičnih genetskih

preiskav. V prvih dveh letih tega programa so bili sprejeti osnovni tehnični

standardi, ki so zagotavljali kvaliteto opravljenih analiz sedmih genetskih

markerjev ali lokusov STR in področje za spol (amelogenin) (Drobnič, 2001).

Danes standardi varirajo v številu preiskanih lokusov STR. Število lokusov STR

se giblje od 6 do 15 ter amelogenin, in je odvisno od velikosti populacije ljudi

posamezne drţave (Goodwin in Hadi v Thompson in Black, 2007). V prilogi 2 je

prikazana tabela različnih strokovnih standardov, ki jih uporabljajo v svetu za

DNK podatkovne baze (ENFSI, 2010). Slovenija uporablja evropski standard

(European Standard Set-ESS) (Drobnič, 2001). Iz spodnje slike sta razvidna 13

lokusni STR standard CODIS, ki ga uporabljajo v ZDA, in 15 lokusni STR

standard AmpF/STR, ki ga uporabljajo v Angliji in drugod.

Slika 8: Standarda CODIS 13 lokusov STR in AMPF/STR 15 lokusov STR

(vir: http://txccr.org/pix/clid-2-b.jpg, http://txccr.org/pix/clid-1-b.jpg )

56

Če med seboj primerjamo subjektivno (analiza prstnih sledi) in objektivno

preiskavo (analiza DNK), lahko ugotovimo, da imata nekatere skupne in

različne značilnosti. Skupne značilnosti so trajnost, individualnost in

edinstvenost ter pri obeh poteka primerjalna metoda spornega in

primerjalnega vzorca. Razlike v preiskavah pa se kaţejo v določenih področjih

preiskovanja, po katerem sta si pridobili subjektivni in objektivni prizvok. Pri

objektivni preiskavi je določen evropski standard (ESS), ki se uporablja tudi v

Sloveniji. ESS določa, v katerih lokusih STR se morata ujemati sporni in

primerjalni vzorec, da doseţemo stopnjo individualizacije. S povečanjem

števila preiskanih lokusov STR se povečuje tudi redkost profila DNK, s tem se

zmanjšuje verjetnost, da bi vzorca DNK izvirala od dveh oseb. Pri subjektivni

preiskavi (analiza prstnih sledi) pa je standard sicer določen (metoda ACV-E),

vendar število individualnih točk in področja, kje na površini prstne sledi se

točke nahajajo, niso določena in varira pri vsakem posamezniku drugače. Kje

je otoček in kje vilica ter ali je otoček dve vilici zelo blizu skupaj, se še danes

sprašujejo različni avtorji in forenzični znanstveniki na področju prstnih

odtisov. Dokler področje preiskovanja prstnih odtisov ne bo popolnoma

raziskano, bo imelo področje preiskovanja DNK prednost in večjo dokazno moč

na sodišču, čeprav imata obe področji enako moč individualnosti in trajnosti.

57

6 Problematika ovrednotenja moči dokazov

Ekspertiza, ki je končno delo forenzičnega strokovnjaka, mora biti napisana in

povedana na vsem razumljiv način, vendar temu dostikrat ni tako. Strokovnjak

kot priča na sodišču, velikokrat predstavi strokovno mnenje na sebi razumljiv

in smiseln način. Torej lahko manipulirajo s pridobljenimi rezultati

opravljenih preiskav. S tem lahko vplivajo na objektivnost sodnika, tako da

jim neposredno povedo mnenje o dokazu in kaj z njim narediti. To lahko

preprečimo z uvedbo vrednostnih lestvic, s katerimi bi forenzični dokaz

objektivno predstavili. Vrednostne lestvice strokovnjakom pomagajo pri

ovrednotenju in interpretaciji moči določenega dokaza. Vsaka vrsta dokazov

naj bi imela svojo vrednostno lestvico. Vendar se lestvice še danes razlikujejo

po drţavah (Robertson, 1995).

Na splošno obstajata dve vrsti lestvic za podajanje rezultatov, ki sta izdelani

po različnih metodah. Prva vrsta lestvic je narejena po klasičnem pristopu in

temelji na definiciji identifikacije* kot končnemu procesu preiskave.

Identifikacijo* potrjuje kombinacija splošnih in individualnih značilnosti.

Rezultati so razvrščeni od najvišje do najniţje stopnje: identifikacija, zelo

verjetno, verjetno je, nedoločeno, verjetno ni, izločitev; ter so dopolnjeni še

z opisom (priloga 3) (Gerjevič in Udovič, 2003).

Druga vrsta lestvic je izdelana po znanstvenem pristopu z uporabo dela

Bayesovega teorema, ki se v praksi vse bolj uporablja (Champod v Siegel et

al., 2000). Bayesova teorija nam pove, kako se naj osnovna ocena verjetnosti

uskladi z novo pridobljenimi informacijami iz materialnih dokazov in jih

izrazimo z razmerjem verjetja. Osnovne verjetnosti so pripisane osebnim

prepričanjem subjekta (Taroni et al., 2001). Namreč, moč dokaza se odraţa z

razmerjem verjetja, ki varira med vrednostjo nič in ena (Robertson, 1995).

Razmerje verjetja je opredeljeno opisno v lestvici od najniţje do najvišje

stopnje dokaza v podporo danih hipotez (priloga 4) (Evett, 1998).

58

Problematika vrednostnih lestvic se kaţe v pravilnem razumevanju dokazne

vrednosti, saj besede postanejo neprimerne za dokaze večje dokazne

vrednosti (npr. zelo močan) in ne prikazujejo stoodstotne zanesljivosti.

Udeleţenci v sodnem postopku, zlasti porota, ne razumejo kaj pomeni izraz

»zelo močan«. Zato imajo številke veliko prednost, ker jih lahko racionalno

kombiniramo, medtem ko besed ne moremo. Številke z besednimi zvezami so

odlične za izraţanje relativne moči dokaza, vedar nam njihova uporaba nič ne

koristi na področjih, kjer stopnje verjetja ne moremo izračunati (npr. sledi

obuval, mehanske sledi, itd.) (Evett, 1998, Robertson, 1995).

Poleg pogostega sklicevanja na numerične baze v izračunu razmerja verjetja,

v sodni praksi vseeno prihaja do različnega vrednotenja enakovrednih

dokazov. Končne ugotovitve se med forenzičnimi znanstveniki razlikujejo.

Odvisne so od pridobljenih informacij ter raznolikosti meril za ocenjevanje, ki

se stalno spreminjajo. Pomembno je upoštevanje vseh okoliščin pri

preiskovanju kaznivega dejanja. Zato je bistven koncept relevantnosti, ki se

pojavi skupaj s subjektivnim pristopom v forenzičnih izračunih verjetnosti.

Relevantnost lahko opredelimo kot verjetnost, ali puščena sled na kraju

dejanja pripada osumljencu. Večja kot je vrednost relevantnosti materialne

sledi, močnejša je povezava sledi z osumljencem (Taroni et al., 2001).

Spoznali smo, da se ovrednotenje moči dokazov pri subjektivnih in objektivnih

preiskavah zelo razlikuje. Znanstveniki uporabljajo različne metode, pristope

in načine v procesu preiskovanja tako pri prvih kot pri drugih preiskavah.

Posledično se razlikujejo tudi strokovna mnenja forenzičnih strokovnjakov, ki

so osnovana na različnosti usposabljanja, treningov in urjenja (Evett, 1998).

Na različnost strokovnih mnenj pa imajo največji vpliv nepoenoteni standardi

za ovrednotenje materialnih dokazov. Iz različne literature je razvidno, da so

lestvice po klasičnem pristopu povsem neprimerne, nelogične in potemtakem

neznanstvene. Klasična lestvica kot relevantno populacijo upošteva svetovno

populacijo sledi, kar je nepotrebno, saj lahko relevantno populacijo zoţimo

na podlagi drugih dokazov. Določitev relevantne populacije je od primera do

primera različna in je le-ta v domeni sodišča. Podajanje različnih rezultatov v

59

enaki zadevi je nedopustno in zadosten razlog za sprejem enotne lestvice

rezultatov. Največjo zaskrbljenost forenzičnih strokovnjakov izraţa čas, ki je

potreben, da bi celotna evropska forenzična skupnost osvojila bayesove

standarde. Oviro pri tem predstavlja tudi jezik, saj morajo biti termini enotno

in natančno opredeljeni. Postopek za poenotenje standardov z uporabo

bayesovega pristopa pa je dolgotrajen. Avtorji klasičnih lestvic predlagajo, da

še preden se doseţe panevropski konsenz, naj se vzpostavi soglasje o skupni

lestvici, pa čeprav zasnovani na klasičnem jeziku (Champod v Siegel et al.,

2000, ENFSI, 2010, Gerjevič in Udovič, 2003).

60

7 Ugotovitve, predlogi in zaključek

Forenzični strokovnjaki s pomočjo konceptov forenzične znanosti in napredne

tehnologije lahko danes ovrednotijo ţe najmanjše delce sledi do identifikacije

oziroma inividualizacije ter na koncu podajo strokovno mnenje sodišču. Tu se

pojavi vprašanje glede ovrednotenja in interpretiranja materialnih sledi pri

takoimenovanih subjektivnih in objektivnih preisakavah. Proces ovrednotenja

dokazov se pri obeh preiskavah močno razlikuje, kar vpliva tudi na končne

rezultate in moč dokazov na sodišču.

Spoznali smo, da je proces individualizacije prstnih sledi osnovan na zelo

drugačni naravi preiskovanja kot proces interpretacije analize DNK.

Strokovnjak na področju prstnih odtisov primerja individualne značilnosti v

mentalnem stanju, ki temelji na usposabljanju in znanju. Medtem ko sodišče

za določanje skladnosti med vzorcema ni usposobljeno, zato potrebuje

strokovno pomoč ali izvedenstvo. Pri interpretaciji analize DNK pa sodišče

samo vidi, ali se profila DNK ujemata. Vendar zaradi napačnega

interpretiranja forenzičnih dokazov sodišče velikokrat potrebuje pomoč tudi

pri tovrstnih preiskavah.

Izurjen, kompetenten in visoko usposobljen forenzični strokovnjak lahko poda

svoje ugotovitve objektivno, verodostojno in ponavljajoče vsakič enako, saj

temeljijo na objektivnem strokovnem mnenju oziroma oceni, ne glede, ali

uporablja takoimenovane subjektivne ali objektivne preiskave, kar loči tudi

strokovnjaka od laţne priče na sodišču. Sodišče izbere in odredi strokovnjaka,

ki mora biti torej kompetenten in kredibilen, da lahko podaja strokovno

mnenje. Pri izbiri si sodišče pomaga s kriteriji, katere naj bi izpolnjeval dober

strokovnjak. Ali forenzični strokovnjak res izponljuje kriterije za izvedenca ni

v domeni sodišča, ampak lahko objektivno ocenijo le strokovnjakovi sodelavci

iste stroke skupaj z vodjo forenzičnega laboratorija. Mnogokrat sodišča

izberejo v pomoč neusposobljene ali celo nestrokovne znanstvenike. Pri hujših

kaznivih dejanjih pa odredijo strokovnjake iz tujih forenzčnih laboratorijev,

kar močno podraţi celoten postopek preiskovanja.

61

V Sloveniji je bil NFL ustanovljen za namene forenzičnih preiskav, zaradi

dokazovanja tehnične usposobljenosti je nekatere metode ţe akreditiral. Pri

nas akreditacijo podeli akreditacijski organ Slovenska akreditacija, ki je javni

zavod, pri ocenjevanju pa so sodelovali strokovnjaki iz tujine, ker ustreznih v

Sloveniji ni. Sodniki, toţilci in porota zaradi specifičnosti le-teh preiskav

velikokrat ne razumejo podanih strokovnih mnenj, kljub obstoju standardov o

interpretaciji rezultatov forenzičnih preiskav, o katerih so v zvezi z njimi

premalo usposobljeni ali pa sploh niso. Zato velikokrat pride do nepravičnih

obsodb, največkrat v anglosaških sistemih (common law sistem). Obsodbe tako

mnogokrat temeljijo na zelo subjektivnem odločanju, zlasti porotnikov. Le-ti

velikokrat odločajo na podlagi predstavitve forenzičnih dokazov in

simpatičnosti forenzičnega strokovnjaka, ne pa na podlagi večje strokovnosti

oziroma objektivnosti preiskave, ki jo je izvedel. Ironija je ravno v tem, da

sodišče potrebuje strokovno mnenje kot dokaz, ki mu je v pomoč pri

odločanju v procesu penalnega postopka, da na koncu ugotovi, ali bo

obdolţenec spoznan za krivega ali bo oproščen.

Problematika se kaţe ne samo pri nerazumevanju strokovnih mnenj, ampak

tudi pri nepoenotenih standardih za ovrednotenje moči dokazov. Med

znanstveniki prihaja do nasoglasij, katere vrste lestvic naj bi bile

najprimernejše za interpretacijo rezultatov. Na področju forenzične znanosti

je nujno potrebno poenotenje standardov tako po klasičnem kot znanstvenem

pristopu in doseči soglasje o skupni lestvici. To bi pripomoglo k bistveno

boljšemu razumevanju forenzičnih dokazov in pojma forenzične znanosti med

udeleţenci v sodnem postopku, posledično pa k manjši kognitvini

kontaminaciji.

Zelo pomembno je sodelovanje forenzičnih strokovnjakov s policijo in

toţilstvom v predkazenskem postopku, saj policijske ovadbe, ki niso podprte s

forenzičnim dokazom, toţilec običajno zavrţe, ali pa obdolţeneca na glavni

obravnavi oprostijo zaradi pomanjkanja dokazov. Ugotovitve forenzičnega

strokovnjaka usmerjajo preiskavo, povezujejo kazniva dejanja in osumljence,

izločajo nekatere osumljence kot moţne storilce ter naredijo druge še bolj

62

sumljive. V nekaterih primerih rezultati forenzičnih preiskav nimajo dovolj

velike dokazne vrednosti, da bi bili dokaz na sodišču, so pa lahko indic za

nadaljno preiskavo.

Dokazi se stalno spreminjajo in izginjajo na kraju dejanja. Če pri zavarovanju

kraja zločina nismo previdni in natančni, lahko s tem nevede spremenimo,

kontaminiramo ali uničimo dokaze z neprecenljivo vrednostjo za

rekonstrukcijo. Na koncu lahko postanejo neuporabni za nadaljno preiskavo.

Preiskovalci bi morali pred začetkom iskanja fizičnih dokazov sprva opraviti

preliminarni oziroma predhodni pregled kraja dejanja, kot ga je pustil

storilec. Vsak kraj kaznivega dejanja predstavlja različne okoliščine. Od

preiskovalčevega znanja in izkušenj je odvisno, ali bo uspel s pomočjo

posrednih in neposrednih dokazov sestaviti dogodke v skupno celoto. Problem

pri nas je, ker so policisti prvi, ki pridejo na kraj dejanja. Veliko jih je

neizkušenih, neveščih, kaj, kje in kako iskati dokaze, to vpliva na izvajanje

rekonstrukcije in končne rezultate preiskave. Po zakonu bi moral ogled kraja

dejanja opraviti preiskovalni sodnik ob pomoči kriminalističnih tehnikov, a

vendar jih v 80% primerih opravijo policisti. Inman in Rudin (2001) menita, da

je dobro poučen in ustrezno izurjen kriminalist najbolj kvalificirana in

usposobljena oseba za opravljanje večine rekonstrukcij (npr. način vloma).

Izjeme pa so rekonstrukcije, ki jih zaradi specifičnih znanj lahko opravijo le

forenzični strokovnjaki (balistična, poţari, eksplozije, krvne itd.).

Če vse skupaj poveţemo v celoto, je za dobrega forenzičnega strokovnjaka

pomembna njegova osebna stabilnost, kompetentost, najvišja strokovna

usposobljenost, stalno izobraţevanje in seznanjanje z novitetami, izboljšanje

in pridobivanje čim višje stopnje zanesljivosti pri ovrednotenju in

interpretiranju materialnih dokazov z vidika forenzične znanosti. K temu

pripomore stalno in neposredno sodelovanje med preiskovalci, forenzičnimi

strokovnjaki in vsemi ostalimi preiskovalnimi sluţbami, ter svetovna in

mednarodna zdruţenja, ki so nujno potrebni pogoj za uspešno odkrivanje in

preiskovanje kaznivih dejanj.

63

8 Literatura in viri

De Finetti, B. (1989). Probabilism. A Critical Essay on the Theory of

Probability and on the Value of Science. Erkenntnis (31), str. 169-223.

Netrherland, Kluwer Academic Publishers.

Drobnič, K. (2001). Vpliv zbirke podatkov DNK na učinkovitost preiskovanja

kaznivih dejanj. Dnevi varstvoslovja. Ljubljana, Visoka policijska-varnostna

šola, 1.del, str. 403-414.

Drobnič, K. (2005). Forenzične genetske preiskave. Dokument pridobljen

11.12.2010 na www.student-info.net v Microsoft Powerpoint (1258214488

_9hHy8oV_h1_05.ppt).

Drobnič, K. (2008). Dokazna vrednost nizkih količin DNK (str. 51-56). Nekateri

praktični problemi dokazovanja v kazenskih postopkih. Dvoršek, A., Selinšek,

L. V Maribor: Pravna fakulteta: Fakulteta za policijsko-varnostne vede.

Drobnič, K. (2009/2010). Osnove forenzične znanosti. Predavanja. Ljubljana.

Dvoršek, A., Selinšek, L. (2007). Problemi dokazovanja v zahtevnih kazenskih

postopkih. Maribor, Pravna fakulteta: Fakulteta za varnostne vede.

Maver, D. Spoznavni (hevristični) in dokazni (silogistični) vidiki

preiskovanja kaznivih dejanj (str.33-44).

Golja, J. Kriminalističnotehnični dokaz (str. 131-138).

Epstein, R. (2002). Fingerprints meet Daubert: The myth of fingerprint

»science« is revealed. Članek najden 21.10.2010 v PDF obliki (EPST8.doc) na

http://www.clpex.com/Information/USvMitchell/RobertEpstein/Robert_Epste

in_CA_law%20Review.pdf.

64

European Network of Forensic Science Institutes (2009/2010). Standing

committee for Quality and Competence (QCC). Annual report. Dokument

najden 05.12.2010 na http://www.enfsi.eu/uploads/files/Annual%20Report%

20QCC%202009-2010_1.pdf.

European Network of Forensic Science Institutes (2010). DNA-Database

management review and recommendations. ENFSI DNA working group.

Dokument najden 28. 01. 2010 na http://www.enfsi.eu/page.php?uid=98 v

obliki PDF (ENFSI document on DNA-database management 2010.pdf).

European Network of Forensic Science Institutes (2010). About ENFSI.

Pridobljeno 21.12. 2010 na http://www.enfsi.eu.

Evett, I.W. (1991). Introduction: a Personal Odyssey (str. 9-22). The use of

statistics in forensic science. Aitken, C.G.G, Stoney, D.A. Chichester, Ellis

Harvood.

Evett, I.W., S. Weir, B. (1998). Interpreting DNA evidence: statistical genetics

for forensic scientists. Sunderland, U. S. A., Sinauer Associates, Inc.

Fisher, B., Fisher, D., Kolowski, J. (2007). Forensics demystified, a self-

teaching guide. New York, The McGraw-Hill Companies.

Fraser, J. C., Williams, R. (2009). Handbook of forensic science. Cullompton,

Willian Publishing.

Giannelli, P.C. (2006). Forensic Science. Journal of law, medicine and ethics,

DNK fingerprinting and civil liberties, 33, številka 3, str. 310-319.

Golja, J. (2000). Izvedenec za področje kriminalističnotehničnih preiskav.

Dnevi varstvoslovja. Ljubljana, Visoka policijsko-varnostna šola, 1.del, str.

249-253.

65

Golja, J. (2001). Smer razvoja kriminalistične tehnike v Sloveniji. Dnevi

varstvoslovja. Ljubljana, Visoka policijsko-varnostna šola, 1.del, str. 395-402.

Göktürk, E. (2004). What is »paradigm«? Norway, University of Oslo,

Departmant of informatics. Članek pridobljen 07.11.2010 na http://folk.uio.

no/erek/essays/paradigm.pdf.

Gračan, M. (2008). DNK-naš božanski načrt. MYCHI, center za telo, dušo in

duha. Pridobljeno 12.02.2011 na http://www.mychi.si/si/april_2008/mirjana

_gracan_dnk_-_nas_bozanski_nacrt.html.

Inman, K., Rudin, N. (2001). Principles and Practice of Criminalistics. The

Profession of Forensic Science. Boca Ration, Florida, CRC Press LLC.

Inman, K., Rudin, N. (2002). The origin of evidence. Forensic science

International. Berkeley, USA, številka 126, str. 11-16.

Kiely, T.F. (2001). Forensic evidence: science and criminal law. USA, CRC

Press LLC.

Kirk, P. L. (1953). Criminal Investigation. New York, Interscience, John Wiley

& Sons.

Kuhn, T.S. (1996). The structure of scientific revolutions. Chicago, University

of Chicago Press. Najdeno 25.10.2010 na http://books.google.si/books?id=

PAPXfcme9rkC&pg=PA43&dq=thomas+kuhn&source=gbs_toc_r&cad=4#v=onepa

ge&q&f=false in http://www.des.emory.edu/mfp/Kuhn.html.

Leo, W. (2008). »Subjective« - The misused word; commentary. Journal of

Forensic Identification, 6-12/58 (1).

Maver, D. in soavtorji. (2004). Kriminalistika. Ljubljana, Uradni list Republike

Slovenije.

66

Merriam-Webster Dictionary (2011). Pridobljeno 01.02.211 na http://www.

merriam-webster.com/dictionary/forensic.

Modly, D., Milenkovič, M. (1997). Odrejanje in vodenje izvedenstva ter

vrednotenje izvedenskih izidov. Revija za kriminalistiko in kriminologijo,

letnica 48, št.1, str. 69-75.

Moenssens, A. (2002). The Reliability of Fingerprint Identification – A case

report. University of Missouri at Kansas City. Članek je dobljen 16.08.2010 na

http://onin.com/fp/reliability_of_fp_ident.html.

Newburn, T., Williamson, T., Wright, A. (2007). Handbook of criminal

investigation. Cullompton, Portland, Willan Publishing.

Oxford Dictionaries (2010). Pridobljeno 01.02.2011 na http://oxforddictio

naries.com/?attempted=true.

Pagon, M. (2002). Dnevi varstvoslovja. Ljubljana, Visoka policijsko-varnostna

šola.

Golja, J. Evropsko zdruţenje forenzičnih laboratorijev-ENFSI (str.

121).

Drobnič, K. Uporaba genetskih preiskav pri kriminalističnem

preiskovanju v Sloveniji od leta 1996-2000 (str.122).

Pagon, M. (2005). Slovenski dnevi varstvoslovja. Ljubljana, Fakulteta za

policijsko-varnostne vede.

Golja, J. Standardi usposobljenosti kriminalističnega tehnika (str. 25).

Pankanti, S., Prabhakar, S., Jain, A.K. (2002). On the individuality of

fingerprints. IEEE Transactions on Pattern Analysis and Machine Intelligence.

Washington, D. C., IEEE Computer Society Članek najden 20.10.2010 v obliki

PDF.

67

Robertson, B. (1995). Interpreting evidence: valuating forensic science in the

courtroom. Chichester, J. Wiley and Sons.

Saferstein, R., Ph.D. (2007). Criminalistics: An introduction to forensic

science. New Jersey, Pearson Education, Inc.

Saks, M.J. (2010). Forensic identification: From a faith-based »Science« to a

scientific science. Forensic Science International, 201, str. 14-17. Članek

dobljen 17.10.2010 na www.elsevier.com/locate/forsciint.

Siegel, J., Saukko, P., Knupfer. (2000). Enciklopedia of Forensic Science.

Academic Press.

Champod, C. Identification/Individualization (str. 1077- 1084).

Gaudette, B.D. Basic principles of forensic science (str. 297-301).

Gialamas, D.M. Criminalistics (str. 471-477).

Slovar slovenskega knjiţnega jezika (2008). Inštitut za slovenski jezik Frana

Ramovša ZCR SAZU in avtorji. Pridobljeno 02.08.2010 na http://bos.zrc-

sazu.si/sskj.html.

Srihari, S., Srinivasan, H. (2007). Individuality of Fingerprints: Comparison of

Models and Measurements. New York, University of Buffalo. Najdeno

15.10.2010 v obliki Foxit PDF document.

Stoney, D.A., Thornton, J.I. (1986). A critical analysis of quantitative

fingerprint individuality models. Članek dobljen 26.10.2010 na

http://journalsip.astm.org/jofs/PAGES/758.htm.

Stoney, D. A. (1991). What made us ever think we could individualize useing

statistics? Journal of the Forensic Science Society, 31 (2), str. 197-199.

68

Taroni, F., Aitken, C.G.G., Garbolino, P. (2001). De Finetti´s subjectivism,

the assesment of probabilitis and the evaluation of evidence: a commentary

for forensic scientists. Science and Justice. The Forensic Science Society,

41(3), str. 145-150

The FBI Law Enforcement Bulletin (1972). An analysis of standards in

fingerprint identification. The Federal Bureau of Investigation, U. S.

Department of Justice.

Thompson, T., Black, S.(2007). Forensic human identification: An

Introduction. Boca Raton, U. S. A., Taylor and Francis Group, LLC.

Udovič, B., Gerjevič, A. (2003). Harmonizacija in standardizacija protokolov

pri interpretaciji rezultatov forenzičnih preiskav sledi obuval. Revija

varstvoslovje, letnica 5, št. 1, str. 23-29.

Ule, A. (1996). Znanje, znanost in stvarnost. Ljubljana, ZPS. Najdeno

05.09.2010 na http://www.zbirka.si/paradigma/.

Weston, P.B., Lushbaugh, C.A. (2003). Criminal Investigation: basic

perspectives. New Jesrsey, Pearson Education, Inc.

White, P.C. (2004). Crime Scene to Court. The Essentials of Forensic Science.

UK, The Royal Society of Chemistry.

Ţerjav, C. (1994). Kriminalistika. Ljubljana, Tiskarna Ministrstva za notranje

zadeve Republike Slovenije, Izobraţevalni center.

69

Priloge

Priloga 1: Simbolični prikaz izračuna pogostosti genetskega profila na treh

lokusih STR (D8S1179, D21S11, D18S51 in amelagonin).

Opisali bomo primer Goodwina in Hadija (Thompson in Black, 2004), vendar z

drugimi podatki. Amelagonin predstavlja področje za spol, in sicer ta profil je

moški (X-Y), ki se ujema v lokusih D8S1179, ki je homozigoten (15-15), ter

lokusih D21S11 (29-30) in D18S51 (13-16), ki sta heterozigotna.

Frekvenco genotipa (15-15) homozigotnega lokusa D8S1179 izračunamo z

enačbo p2 ali q2, katera v tem primeru je (0,13-0,13) 0,0169 ali 1,69%

(pogostost genotipa je 1 na 100 ljudi). Frekvenca genotipa (29-30)

heterozigotnega lokusa D21S11 pa izračunamo z enačbo 2pq, katera pa je

(0,2075-0,2625) 0,10894 ali 10,89% (pogostost genotipa je 11 na 100 ljudi).

Frekvenca genotipa (13-16) heterozigotega lokusa D18S51 je (0,15-0,14) 0,042

ali 4,2% (pogostost genotipa je 4 na 100 ljudi). Frekvenca genetskega profila

izračunamo tako, da vse frekvence mnoţimo medseboj (0,0169 x 0,10894 x

0,042 = 0,0000773), torej skupna frekvenca genetskega profila je 0,0000773

ali 0,00773 v populaciji ZDA (Zdruţenih Drţavah Amerike). To pomeni, da je

pogostost ujemanja preiskanega genetskega profila 7,7 ljudi na 100.000

prebivalcev ali 77 ljudi na milijon prebivalcev.

Rezultati preiskave se na sodišču prikaţe z verjetnostnim izračunom

(likelihood ratio), pri katerem obstajata dve hipoteze. Prva hipoteza: da je

osumljeni tisti, ki je za seboj pustil materialni dokaz. Verjetnost, da se profila

spornega in primerjalnega vzorca ujemata je 1 (100%). Druga hipoteza: da je

nekdo drug tisti, ki je za seboj pustil materialne dokaze. Vrednost te hipoteze

se prikaţe s pogostostjo genetskega profila v populaciji (frekvenca genetskega

profila). Torej izračun verjetnosti je 1/0,0000773=12.936,61 in to lahko

predstavimo kot »Rezultati analize DNK prikazujejo, da je pribljiţno 12.937

krat bolj verjeteni, da je biološko sled pustil osumljeni, kot nekdo drug, ki ni

povezan z osumljenim.«

70

Priloga 2: V spodnji razpredelnici so prikazani strokovni standardi po svetu.

Rumeno obarvan stolpec prikazuje evropski standard lokusov STR, po katerih

se zgleduje tudi Slovenija (ENFSI, 2010).

Applied Biosystems

Promega

Qiagen

Bioty-

pe

Historic

kits

Standard sets

Chro

mo

so

me

Locus

SG

M+

Pro

file

r

Pro

file

r+

Cofile

r

SE

-file

r

Blu

e-k

it

Ide

ntifile

r

Min

ifile

r

NG

M

Pow

erp

lex 1

.1 o

r 1

.2

Pow

erp

lex 2

.1

Poerp

lex 1

6

Pow

erp

lex E

S

Pow

erp

lex E

SX

16

Pow

erp

lex E

SX

17

Pow

erp

lex E

SI 1

6

Pow

erp

lex E

SI 1

7

Investiga

tor

ES

Sple

x k

it

Investiga

tor

De

caple

x S

E K

it

Investiga

tor

Triple

xD

SF

Kit

Investiga

tor

Triple

x A

FS

QS

Kit

Men

typ

e N

ona

ple

x I o

r Q

S

Men

typ

e P

enta

ple

x E

SS

MP

X II

or

MP

X II-

LF

Locally

pre

pare

d k

it A

ustr

ia

Locally

pre

pare

d k

it B

elg

ium

FF

FL

QU

AD

SG

M

EN

FS

I/E

uro

pe

an U

nio

n (

ES

S)

Inte

rpol (I

SS

OL)

Inte

rpol (a

cce

pta

ble

)

US

A (

CO

DIS

co

re-l

oci)

1 F13B + +

D1S1656 + + + + + + + + 2 D2S1338 + + + + + + + + + + + +

TPOX + + + + + + + +

D2S441 + + + + + + + + 3 D3S1358 + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + +

4 FIBRA (FGA)

+ + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + +

GABA + 5 D5S818 + + + + + + +

CSF1P0 + + + + + + + +

6 F13A + + +

ACTBP2 (SE33)

+ + + + + + + + + + + + 7 D7S820 + + + + + + + + +

8 D8S1179 + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + +

LPL + 9

10 D10S1248

+ + + + + + + + 11 TH01 + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + +

12 vWA + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + +

CD4 + +

D12S391 + + + + + + + + 13 D13S317 + + + + + + + +

14 15 FES/FPS + + +

Penta E + + + 16 D16S539 + + + + + + + + + + + + + + + +

17 18 D18S51 + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + +

19 D19S433 + + + + + + + + + + + 20 21 D21S11 + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + +

Penta D + + 22 D22S104

5 + + + + + + + +

X/Y

Ameloqenin

+ + + + + + + + + + + + + + + + + + + + +

71

Priloga 3: Prikaz lestvice za interpretacijo rezultatov z opisom, ki temelji

na klasičnem pristopu (Gerjevič in Udovič, 2003).

IDENTIFIKACIJA Ujemanje v spošnih značilnostih, ravno tako obstaja zadostno število naključnih

identifikacijskih značilnosti.

ZELO VERJETNNO Ujemanje v splošnih značilnostih, vendar ni dovolj naključnih identifikacijskih

značiilnosti.

VERJETNO JE Ujemanje v splošnih značilnostih in značilnostih obrabe, vendar ni naključnih

identifikacijskih značilnosti.

NEDOLOČENO Ujemanje je omejeno zgolj v splošnih značilnostih. Ni značilnosti obrabe in

naključnih identifikacijskih značilnosti.

VERJETNO NI Sled je nejasna, ni naključnih identifikacijskih značilnosti ali pa obstaja razlika v

velikosti.

IZLOČITEV Ni opisa.

Priloga 4: Prikaz lestvice stopnje razmerja verjetja in besedni izrazi, ki

temelji na znanstvenem pristopu (Evett, 1998).

LR BESEDNI IZRAZ

1 do 10 Omejen dokaz v podporo

10 do 100 Zmerni dokaz v podporo

100 do 1000 Zmerno močni dokaz v podporo

1000 do 10000 Močan dokaz v podporo

› 10000 Zelo močan dokaz v podporo

72

IZJAVA O AVTORSTVU DIPLOMSKEGA DELA 1. STOPNJE

Spodaj podpisani(a) Urša Jeretina

z vpisno številko 0 7 0 7 4 1 0 5

rojen(a) 2 6 . 0 9 . 1 9 8 4 v kraju Ljubljana

sem avtor(ica) diplomskega dela 1. stopnje z naslovom

Subjektivnost in objektivnost forenzičnih strokovnjakov v forenzični preiskavi

S svojim podpisom zagotavljam, da:

je predloţeno delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela;

sem poskrbel(a), da so dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric, ki jih uporabljam v predloţenem delu, navedena oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili;

sem poskrbel(a), da so vsa dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric navedena v seznamu virov, ki je sestavni element predloţenega dela in je zapisan v skladu s fakultetnimi navodili;

sem pridobil(a) vsa dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena v predloţeno delo in dem to tudi jasno zapisal(a) v predloţenem delu;

se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje drugih del, bodisi v obliki citata bodisi v obliki skoraj dobesednega parafraziranja bodisi v grafični obliki, s katerim so tuje misli oz. ideje predstavljene kot moje lastne – kaznivo po zakonu (Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah, Uradni list RS št. 21/95), prekršek pa podleţe tudi ukrepom Fakultete za varnostne vede v skladu z njenimi pravili;

se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloţeno delo in za moj status na Fakulteti za varnostne vede.

V Ljubljani, dne ______________________ __________________________ Podpis avtorja(ice)