UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTET A ZA ŠPORT

Kineziologija

PERFEKCIONIZEM V ŠPORTU

DIPLOMSKO DELO

MENTOR: AVTOR DELA: prof. dr. Matej Tušak Lucija Vinkšel RECENZENT: prof. dr. Bojan Jošt

Ljubljana, 2016

Ključne besede: perfekcionizem, vrhunski šport, vedenje, mišljenje, čustva, motivacija.

PERFEKCIONIZEM V ŠPORTU

Lucija Vinkšel

IZVLEČEK

Želja po doseganju vrhunskih rezultatov od športnika zahteva trdno delo, polno odrekanja. Da se uvrsti na stopničke, ni dovolj le dober nastop, potrebno ga je izvesti brez napake. Zato je težnja k perfekciji ena izmed lastnosti, ki je pri športnikih zagotovo potrebna.

Perfekcionizem v športu ima širok pomen. Razlagamo ga lahko kot psihološko značilnost, tekmovalno uspešnost ali željo po estetski, tehnični in motorični dovršenosti. Predstavili smo ga predvsem kot psihološko značilnost, kjer nas je najbolj zanimalo katere značilnosti perfekcionizma pripomorejo k športni uspešnosti in katere jo ovirajo.

Namen diplomske naloge je bil celostno predstaviti perfekcionizem v kontekstu športa ter ga razložiti skozi sodoben večdimenzionalen konstrukt. Glavno vprašanje, ki smo si ga zastavili je bilo, ali je perfekcionizem primarno bolj adaptivna ali neadaptivna lastnost. Najprej smo se posvetili vplivu staršev na razvoj perfekcionizma, pogledali smo si razlike med spoloma ter med individualnimi in ekipnimi športi, kjer smo ugotovili, da ni večjih razlik. Najbolj smo se posvetili iskanju odgovorov, katere dimenzije perfekcionizma pozitivno vplivajo na športnikov uspeh in katere so tiste, ki ga zavirajo. Povezali smo ga s čustvi, izgorelostjo, anksioznostjo, zaznavanjem lastne kompetentnosti ter vplivom na motivacijo.

Odgovore smo iskali v domači in predvsem tuji literaturi. Po pregledanih člankih smo prišli do sledečih ugotovitev. Trdimo lahko, da nekatere dimenzije, predvsem težnje k perfekcionizmu, prispevajo k vrhunskim rezultatom in ne razvijajo negativnih vzorcev vedenja in mišljenja. Športnik verjame v svoje sposobnosti, je notranje motiviran, ima visoko samopodobo ter se bolje sooča s stresnimi situacijami. Na drugi strani pa perfekcionistična zaskrbljenost, obremenjenost z družbeno oceno ter strah pred napakami pri športniku razvijejo povišano anksioznost, negativna čustva, jezo ob neuspehu, izgorelost, zmanjšanje notranje motivacije in s tem občutka kontrole ter svobode v aktivnosti.

Zaključimo lahko, da odgovora na naše glavno vprašanje nismo našli. Potrdimo lahko, da obstajajo dimenzije, tako adaptivne kot neadaptivne. Potrebna je večja ozaveščenost o pozitivnih in negativnih vplivih perfekcionizma, še posebej pri tistih, ki delajo na področju vrhunskega športa. Sodelovanje s psihologi je zelo priporočljivo, saj pomagajo, da športnik razvije svoj športni potencial.

KEY WORDS: perfectionism, competitive sport, behavior, cognition, emotions, motivation

PERFECTIONISM IN SPORT

Lucija Vinkšel

ABSTRACT

Athletes desire to achieve excellent results, requires hard work and some sacrifices. To step on the podium, good performance is not enough, it has to be perfect, therefore is no surprise that perfectionism is a trait, which is often necessary in sport domain.

Perfectionism has a wide meaning. It can be explained as a psychological trait, competitive

performance or desire for aesthetic , motor and technical excellence. We focused on

psychological aspect, where the main question was, which characteristic are beneficial and which undermine sport performance.

The purpose of this study was to examine perfectionism in context of sport and to explain its characteristic throughout modern multidimensional view. Main question was whether perfectionism is more adaptive rather than maladaptive. Firstly we explained parental influence, then we examined differences between genders and if there are any differences between individual and team sports. We discovered there is no significant characteristics. Our main focus was to examined which perfectionist’s traits are adaptive and are beneficial for athletes success and which traits have negative outcome. Emotions, burnout, anxiety, perceived competence and motivation were the main characteristic we linked with perfectionism.

The work was carried out through a review of domestic and mainly foreign literature. We came to a conclusion, there are some dimensions, especially striving for perfection that are adaptive and have beneficial effects on success. There is smaller threat for athlete to develop negative behavioral and cognitional patterns, moreover there is a greater chance for athlete to develop high perceived competence, internal motivation, high self-esteem and better coping strategies in stress related situations. On the other hand, concerns over mistakes, negative social evaluation, fear of failure, show a strong and consistent association with anxiety, negative feeling, anger, when their expectation are not meet, burnout, external motivation and feeling of loos control and freedom.

To conclude, the answer was not found. We can confirm that there are both, adaptive and maladaptive dimensions that are relevant to perfectionism. Suggestions imply to a greater awareness of negative and positive outcome of perfectionism, especially people who work in competitive sport. Collaboration with psychologist are more than welcome, because it can help athletes to evolve all their sport potential.

Vsebina 1 UVOD .................................................................................................................................................... 6

1.1 PERFEKCIONIZEM IN RAZVOJ SKOZI ZGODOVINO ......................................................................... 6

1.2 PERFEKCIONIZEM V ŠPORTU ......................................................................................................... 7

1.3 KONCEPTUALNI MODELI PERFEKCIONIZMA .................................................................................. 8

1.4 MERJENJE PERFEKCIONIZMA ....................................................................................................... 11

1.5 KOGNITIVNE IN VEDENJSKE LASTNOSTI PERFEKCIONIZMA ........................................................ 12

1.6 MOTIVACIJA V ŠPORTU ............................................................................................................... 13

1.7 CILJI IN ODPRTA VPRAŠANJA ....................................................................................................... 14

2 JEDRO ................................................................................................................................................. 15

2.1 FUNKCIJE PERFEKCIONIZMA ........................................................................................................ 15

2.2 VPLIV STARŠEV NA RAZVOJ PERFEKCIONIZMA ........................................................................... 15

2.3 PERFEKCIONIZEM IN SPOL ........................................................................................................... 16

2.4 PERFEKCIONIZEM IN TIMSKI ŠPORTI ........................................................................................... 17

2.5 PERFEKCIONIZEM, ČUSTVA IN SAMOPODOBA ............................................................................ 18

2.6 SAMOKRITIČNOST IN PERFEKCIONIZEM ..................................................................................... 18

2.7 MIŠLJENJE PERFEKCIONISTOV ..................................................................................................... 19

2.8 PERFEKCIONZEM IN ANKSIOZNOST ............................................................................................. 20

2.9 PERFEKCIONIZEM IN OBČUTEK JEZE ............................................................................................ 22

2.10 PERFEKCIONIZEM IN IZGORELOST ............................................................................................. 22

2.11 PERFEKCIONIZEM IN OBČUTEK ŠPORTNE KOMPETENTNOSTI .................................................. 24

2.12 ODNOS MED PERFEKCIONIZMOM IN CILJNO ORIENTACIJO ..................................................... 25

2.13 POVEZAVA MED PEREKCIONIZMOM IN STORILNOSTNO MOTIVACIJO V KONCEPTU 2X2

MODELA ............................................................................................................................................ 26

2.14 ODNOS MED PERFEKCIONIZMOM TER NOTRANJO IN ZUNANJJO MOTIVACIJO....................... 28

3 SKLEP .................................................................................................................................................. 30

4 VIRI...................................................................................................................................................... 31

6

1 UVOD

Šport je po ustaljenih pravilih izvajana telesna dejavnost za krepitev telesne zmogljivosti, tekmovanje ali razvedrilo (Šport, b. d.). Vrhunski ali imenovan tudi elitni šport pa po Hantonu, Fletcher-ju in Caughlan-u (2005) poimenuje tiste športnike, ki tekmujejo na državni ravni ali na najvišji stopnji v svojem športu. Pod to kategorijo lahko prištejemo tudi mlajše starostne kategorije in športnike v razvoju. Vendar pa je glavna razlika, ki loči ti dve kategoriji v količini virov, predvsem denarnih. V vrhunskem športu so denarni vložki visoki in s tem je v šport vpletenih več ljudi, od trenerjev, kondicijskih trenerjev, prehranskih svetovalcev, fizioterapevtov in številnih drugih. Za podporo športnika oziroma ekipe se je oblikoval velik aparat, ki skrbi za delovanje na vseh področjih, ne le športnih (McDougall, Nesti in Richardson, 2015). Zato ni naključje, da se je poimenovanje vrhunskega športa spreminjalo. V preteklosti smo videli šport kot igro, danes pa je to trdo ustvarjalno delo, kjer se prepletajo osebni, narodni, gospodarski, politični in drugi interesi (Milovanović, 2007). Športni psihologi, ki delujejo z vrhunskimi športniki, so opisali okolje vrhunskega športa za stresno, tekmovalno, polno pritiskov z vseh strani in obsedeno z uspehom (McDougall idr., 2015).

Za nastop na vrhunski tekmovalni ravni ni prostora za napake. Športnik ob podpori tako velikega aparata občuti pritisk, da se dokaže, saj to od njega zahteva trener, klub ter pogosto kar celoten narod ali njegovi navijači. Na vsakem nastopu si športniki želijo narediti najboljši rezultat. Da pa lahko konkurirajo ostalim, je potrebno da je nastop brez napak – perfekten. Za dosego tega so potrebne ure in ure vadbe in osredotočanje na najmanjšo podrobnost nastopa.

Uspešni športniki so poznani po svoji determiniranosti da dosežejo uspehe, po svojih delovnih navadah in vztrajnosti. Zato se porodi vprašanje, kaj jih žene v nenehno izboljšanje rezultatov in strmenje k odličnosti. Je to želja po samodokazovanju, ugledu, občutku biti najboljši, iskanju mej svojih zmožnosti? Morda je odgovor v perfekcionizmu, osebnosti lastnosti, ki predstavlja kontroverzno temo med psihologi. Na eni strani si postavljamo vprašanje ali je to lastnost, ki športnika motivira, da dosega vrhunske rezultate in premaguje meje zmožnosti. Na drugi pa, ali je to lastnost, ki ga ovira, s katero skuša prekriti svoje napake, se obremenjuje z mnenjem pomembnih drugih, se osredotoča le na napake, svoj uspeh ocenjuje preko doseganja vrhunskih rezultatov. Na ta vprašanja bomo v nadaljevanju preko različnih raziskav poskušali odgovoriti.

1.1 PERFEKCIONIZEM IN RAZVOJ SKOZI ZGODOVINO

Perfekcionizem je osebnostna lastnost, ki jo determinira težnja k popolnosti in postavljanju zelo visokih ciljev in standardov skupaj z visoko stopnjo kritičnosti (Stober in Otto, 2006; Stoeber, 2011).

Avtorji nimajo enakega pogleda na perfekcionizem. Skozi zgodovino se je spreminjala definicija in razlaga perfekcionizma. Dolgo je bila ta lastnost povezana s psihopatološkimi, nevrotičnimi in motenimi osebnostnimi lastnostmi (Stoeber in Otto, 2006). Izvira iz klinične psihologije in psihiatrije, zato ni presenečenje, da so razlagali perfekcionizem kot neprilagodljiv, nefunkcionalen in nezdrav (Stoeber, 2011).

7

Prvi premik v širše poimenovanje in razlaganje se je zgodil v letu 1978, ko je Hamachek razdelil perfekcionizem na dve glavni dimenziji: normalni perfekcionizem in nevrotični perfekcionizem (Stoeber in Otto, 2006). Normalni perfekcionizem ali adaptivni razlaga kot lastnost, kjer si posameznik postavlja visoke osebne standarde, vodi ga močna potreba po uspehu in je močno motiviran ter vlaga ves svoj trud v nalogo. Nasprotno pa nevrotični ali neadaptivni perfekcionisti težijo k izogibu napakam oziroma porazom. Okolje dojemajo kot grožnjo ter imajo strah pred slabo socialno oceno (Dunn J., Dunn J.C. in Syrotuik, 2002).

V osemdesetih letih njegovih domnev niso potrdili. Nasprotno, veliko raziskav je povezovalo depresijo, obsesivno-kompulzivno motnjo, motnjo hranjenja prav s povečano stopnjo perfekcionizma. Vse te študije so uporabljale teste, kjer so perfekcionizem poimenovali kot enodimenzionalno lastnost, zato izid ni presenečenje. Do spremembe pride v devetdesetih letih, ko dve skupini raziskovalcev neodvisno predstavijo večdimenzionalen pogled in izdelajo lestvice, ki zajemajo vse vrste perfekcionizma. Frost in sodelavci predstavijo šestdimenzionalno lestvico, Hewitt in Flett pa tridimenzionalno lestvico (Stoeber in Otto, 2006).

1.2 PERFEKCIONIZEM V ŠPORTU

Peter Prevc je za Ekipo24 dejal: »Perfekcionist sem vsekakor. Ob tem si drznem tudi verjeti, da sem zmagovalec, a moram v nasprotju s Tino to še dokazati. Vam bom povedal pozneje. Ne po novoletni turneji, to še ni dovolj. Vam bom povedal po koncu sezone« (Milijković, 2015).

Andrea Massi je za Polet dejal: »Tina je perfekcionistka in zato sem prepričan, da je njena »muhavost« izvirala iz neurejenih in nedorečenih razmer« (Polet, 2014).

Žan Košir je za Aktivni.si dejal: »Vzgoja mi je vcepila delovne navade, karakter perfekcionizem, telo pa organiziranost« (Pirc, 2014).

Trije slovenski vrhunski športniki, vsi imajo skupi dve lastnosti, so nosilci olimpijskih medalj in sebe ali pa jih drugi dojemajo kot perfekcioniste. Opazimo, da Peter Prevc in Žan Košir svoje uspehe pripisujeta tudi dejstvu, da sta perfekcionista. To jima je pomagalo, da sta nadaljevala z športno potjo in dosegata svoje cilje. Tina Maze je po besedah njenega trenerja Massija »muhasta«. Iz medijev je poznano, da je lahko zelo zahtevna. Pri njej bi lahko perfekcionizem opisali kot »dvorezni meč«; po eni strani jo je želja po perfektnih nastopih ponesla med najboljše smučarke v zgodovini, na drugi pa je kazala že neadaptivne vzorce vedenja in mišljenja.

Šport, z vrhunskega in tekmovalnega vidika, od športnikov za dosego najboljših rezultatov zahteva nastop brez napak. Zato je pojav perfekcionizma pri športnikih visok. Avtorji, ki se ukvarjajo s to temo, ga velikokrat povezujejo z vplivom na motivacijo, uspešnostjo na tekmovanjih in treningih, postavljanju ciljev, ocenjevanju lastnih kompetenc, mišljenjem, soočanjem s porazom in zmagami.

8

Najpogostejša tema med avtorji je do sedaj bila o vprašanju ali so katere dimenzije perfekcionizma adaptivne. Številni avtorji (Slaney, Rice, Ashby, 2002, v Hewitt in Flett, 2005) trdijo, da je potrebno razlikovati med adaptivnim in neadaptivnim perfekcionizmom, saj je bilo dokazano, da nekatere karakteristike sebi predpisanega perfekcionizma prinesejo pozitivne izide. Hewitt in Flett (2005) trdita, da je perfekcionizem primarno neadaptivna lastnost v kontekstu športa. Vendar poudarjata, da je ta tema kompleksna, saj ne moremo zanikati, da je v športu za dosego vrhunskih rezultatov potrebno nastopiti brez napak. Torej je perfekcionizem nujna lastnost za športnike, če želijo biti na vrhu. Vendar pa je dokazano, da kljub zahtevi športa po perfekcionizmu, športnik razvije nezdrave vzorce vedenja in mišljenja, kar je posledica obsedenosti z doseganjem perfektnosti.

Stoeber in Otto (2006) v članku iščeta pozitivne izide perfekcionizma pri športnikih. Zagovarjata stališče, kjer osebe z visokimi osebnimi standardi in nizko perfekcionistično zaskrbljenostjo razvijejo pozitivne vzorce vedenja in mišljenja, kar jim pomaga doseči cilje. Osebe z povišanimi osebnimi standardi naj bi doživljale bolj pozitivna čustva, se lažje soočale s stresom, bile bolj zadovoljne z življenjem, bile notranje motivirane ter manj odvisne od drugih ljudi. Vendar pa priznavata, da če se poleg visoke stopnje osebnih standardov razvije visoka perfekcionistična zaskrbljenost, bo oseba razvijala tudi nezdrave vzorce kognitivnih in vedenjskih vzorcev.

Vsi avtorji se strinjajo, da je perfekcionizem kompleksna večdimenzionalna lastnost, ki jo je potrebno obravnavati z več vidikov. Pri športu je posebno zanimiva lastnost, saj je po eni strani šport zahteva perfekcijo, po drugi strani pa lahko perfekcionizem zavira športnikov napredek in vodi v duševne motnje.

Raziskovalci so analizirali perfekcionizem na različnih področjih, ne le na športnih, a jih lahko prenesemo na športno področje. Predvsem je pomembno, da prepoznamo perfekcionizem in ugotovimo ali se razvija zdravo mišljenje in vedenje, ali pa pride do neadaptivnih vzorcev. Potrebo je narediti premik v mišljenju, kjer perfekcionizem ne predstavlja grožnje za športnika, ampak mu lahko pomaga pri doseganju vrhunskih rezultatov. Tu je dobrodošla pomoč športnih psihologov, ki lahko s kognitivno in vedenjsko terapijo pomagajo športniku oblikovati tiste vzorce, ki bodo pozitivno vplivali na njegovo kariero in omiliti negativne reakcije na nepopolne nastope.

1.3 KONCEPTUALNI MODELI PERFEKCIONIZMA

Splošno se perfekcionizem deli na adaptivni in neadaptivni perfekcionizem. V literaturi najdemo tudi izraze kot so zdrav in nezdrav perfekcionizem, funkcionalen in nefunkcionalen perfekcionizem. Glavna značilnost adaptivnega je, da naj bi zajemal tiste lastnosti, ki pozitivno vplivajo na osebo. Te značilnosti so predvsem visoko zastavljanje dosegljivih ciljev, visoka samopodoba, višja storilnostna motivacija, notranja motivacija, zadovoljstvo in konstruktivno soočanje s težavami. Neadaptivni perfekcionizem pa opisujejo značilnosti kot so visoka samokritičnost, nezadovoljstvo z opravljeno nalogo, zunanja motivacija, zaskrbljenost pred napakami in dvom v svoja dejanja (Anshel in Sutarso, 2010). Potrebno je poudariti, da psihologi niso enotni glede umestitve nekaterih lastnosti v določeno kategorijo, zato obstajajo v literaturi manjše razlike.

9

Psihologi so glede na svoja prepričanja in raziskave zasnovali svoje večdimenzionalne modele, ki naj bi vključevali lastnosti značilne za perfekcionizem. Nekateri avtorji zagovarjajo, da je v osnovi neadaptiven in prinaša večinoma negativne posledice, drugi pa zagovarjajo možnost, da je perfekcionizem lastnost, ki je ključen dejavnik za uspeh, posebej v kontekstu športa. Pogledali si bomo glavne koncepte perfekcionizma.

TRIDIMENZIONALNI KONCEPT PERFEKCIONIZMA

Hewitt in Flett sta leta 1991 predstavila večdimenzionalen koncept perfekcionizma. Sestavljen je iz treh komponent: sebi orientiran perfekcionizem, socialno predpisan perfekcionizem in drugam orientiran perfekcionizem. Avtorja sta vodilna raziskovalca na tem področju, kjer zagovarjata nadvlado neadaptivnih lastnosti perfekcionizma.

1. Vase orientiran perfekcionizem Značilno za vase orientirane perfekcioniste je postavljanje izredno visokih osebnih standardov. Pogosto so cilji nerealni. Njihovi cilji niso le izboljšanje rezultata, ampak biti perfekten in se izogniti neuspehu za vsako ceno. Če ne dosežejo svojih ciljev, so zelo samokritični, kar vodi v stres. Pogosto tudi ko dosežejo cilj, še vedno občutijo nezadovoljstvo.

1. Družbeno orientirani perfekcionizem Družbeno orientirani perfekcionisti zaznavajo, da ima okolica previsoke zahteve do njih. Realno ti cilji vedno niso dosegljivi. Če ne dosežejo teh standardov, bodo osebe občutile neodobravanje s strani družbe, imele občutek da so zavrnjene in nesprejete. Visoki standarde zaznavajo kot vsiljene, zato se počutijo kontrolirani in nesvobodni v dejavnosti.

2. Drugam orientiran perfekcionizem Osebe s to obliko imajo visoke standarde do pomembnih drugih. So zelo kritični, če osebe ne dosežejo njihovih pričakovanj. Vzorec obnašanja je podoben kot pri sebi orientiranemu perfekcionizmu, z razliko, da enako pričakujejo tudi od drugih (Brustein, 2013).

10

ŠESTDIMENZIONALNI KONCEPT PERFEKCIONIZMA

Lestvico so zasnovali Frost in sodelavci. Vsebuje šest dimenzij.

1. Zaskrbljenost pred napakami Osebe skrbi negativna reakcija in kritike na njihove morebitne napake. Ob napakah imajo negativne občutke in zmanjšanje samozavesti. Še dolgo razmišljajo o napaki in jo poskušajo prekriti.

2. Visoki osebni standardi Imajo visoke osebne standarde in ocene glede na dosežene cilje. Čeprav je povezana s pozitivnimi čustvi, lahko pogosto vodi v depresijo, če je le ta povezana tudi z visoko stopnjo zaskrbljenosti pred napakami.

3. Visoka starševska pričakovanja Kažejo se kot dojemanje posameznika, da imajo ali so starši imeli visoka in zahtevna pričakovanja.

4. Starševska kritika Osebe imajo občutek, da so starši preveč kritični.

5. Dvomi v udejstvovanju Osebe dvomijo v svojo kompetentnost in zmožnost opravljanja naloge. Veliko časa in truda vložijo v izpopolnjevanje naloge. Ta osebnostna lastnost kaže visoko povezanost z zaskrbljenostjo pred neuspehom.

6. Organiziranost Ta lastnost zajema značilnosti, kot so pretirana skrb za red in čistočo, urejenost, natančnost in načrtnost (Frost idr. 1990, v Brustein, 2013).

V modelu sta dimenziji pretirana zaskrbljenost in dvom v dejanja najbolj neadaptivni karakteristiki. Povezujejo ju z anksioznostjo, depresijo in motnjami prehranjevanja. Prav tako ju povezujejo z obsesivno kompulzivno motnjo (Brustein, 2013).

DVODOMENZIONALNI KONCEPT

Dvodimenzionalni koncept zajema dve glavni obliki perfekcionizma in ga navajajo številni avtorji. Ta oblika delitve se v literaturi pojavlja pogosto, slaba stran je, da ne zajame vseh karakteristik perfekcionizma.

1. Perfekcionistične težnje (personal starvings) Zajema oblike perfekcionizma, ki so povezane s težnjami k popolnosti in postavljanju izredno visokih standardov za svoje delo.

2. Perfekcionistična zaskrbljenost (perfectionistic concerns) Zajema oblike perfekcionizma, ki so povezane s pretirano zaskrbljenostjo pred napakami, strahom pred negativno oceno s strani pomembnih drugih, občutkom razlike med pričakovanji in končno izvedbo, ter negativno reakcijo na nepopolnost.

Ti dve dimenziji sta ključni za razumevanje in razlaganje perfekcionizma. Pogosto sta ti dve dimenziji pozitivno povezani, kar pomeni, da imajo osebe z visoko stopnjo perfekcionističnih teženj, tudi povišano stopnjo zaskrbljenosti (Frost, Heimberg, Holt, Mattia in Neubauer, 1993 v Stoeber 2011; Stoeber in Otto 2006).

11

Perfekcionistična zaskrbljenost v raziskavah kaže konstantno pozitivno korelacijo z negativnimi karakteristikami, procesi in izidi (nevrotičnost, neadaptivno soočanje, negativna čustva). Za razliko pa težnje k perfekcionizmu kažejo pozitivno korelacijo s pozitivnimi karakteristikami, procesi in izidi. To se kaže v lažjem prilagajanju, pozitivnem počutju in zadovoljstvom. Tu je potrebno dodati, da se pozitivna korelacija pri perfekcionističnih težnjah pokaže le, ko je razmerje med obema dimenzijama kontrolirana ( Damian, Stoeber, Negru in Baban, 2014; Stoeber, 2011)

Kot posledica, se je razvila nova delitev perfekcionizma - tri dimenzije glede na to, katera izmed zgoraj naštetih prevladuje. Zdravi perfekcionisti ali adaptivni so osebe z visoko stopnjo težnje h perfekcionizmu in nizko stopnjo zaskrbljenosti. Nezdravi perfekcionisti ali neadaptivni imajo visoko stopnjo zaskrbljenosti in visoko stopnjo težnje h perfekcionizmu, ter neperfekcionisti, ki imajo nizko stopnjo težnje h perfekcionizmu (Rice in Ashby, 2007 v Stoeber 2011; Stoeber in Otto, 2006).

Med zgoraj navedenimi večdimenzionalnimi modeli je moč najti podobnosti. Šestdimenzionalna lestvica je povezana s tridimenzionalno. Sebi orientiran perfekcionizem opisuje podobne lastnosti kot visoki osebni standardi. Visoka zaskrbljenost pred napakami, visoka starševska pričakovanja in starševska kritika so povezani z družbeno predpisanim perfekcionizmom (Brustein, 2013). Prav tako bi lahko perfekcionistične težnje povezali z osebnimi standardi in vase usmerjenim perfekcionizmom. Perfekcionistična zaskrbljenost pa sovpada z lastnostmi družbeno predpisanega perfekcionizma.

2 x 2 MODEL

Gaudreau in Thompson sta leta 2010 razvila 2x2 model perfekcionizma. Glavni problem je predstavljalo vprašanje o delitvi oblik perfekcionizma. Predpostavljala sta, da tri oblike niso dovolj, zato sta dodala še četrto. Tako sta predstavila štiri podtipe:

1. Osebni standardi (ang. Personal standards perfectionism - PSP) Kaže se kot visoka stopnja težnje k perfekcionizmu in nizka stopnja zaskrbljenosti.

2. Zaskrbljenost pred napakami (ang. Evaluative concerns perfectionism - ECP) Kaže se kot visoka stopnja perfekcionistične zaskrbljenosti in nizke stopnje težnje k perfekcionizmu.

3. Mešan perfekcionizem Kaže visoko stopnjo obeh oblik.

4. Ne-perfekcionisti Kaže nizko stopnjo obeh oblik perfekcionizma.

Čisti PSP sovpada z lastnostmi adaptivnega perfekcionizma, mešani perfekcionizem sovpada z lastnostmi neadaptivnega perfekcionizma. Ostala dva podtipa ne kažeta nobene povezave s trojnim modelom (Damian idr., 2014; Gaudreau in Verner-Filion, 2012).

1.4 MERJENJE PERFEKCIONIZMA Do danes ni enoznačne definicije kaj je perfekcionizem, prav tako ni dogovora ali je bolj pozitiven ali negativen v kontekstu športa. Tako tudi ni enotne lestvice za merjenje stopnje perfekcionizma. Skozi leta raziskovanja so vodilni psihologi na tem področju oblikovali svoje lestvice, glede na svoja prepričanja katere dimenzije naj bi determinirale perfekcionizem.

12

Najbolj poznani sta dve. Multidimenzionalna perfekcionistična lestvica Frosta in sodelavcev, (1990) imenovana Frost-MPS, ki jo sestavlja šest pod lestvic (osebni standardi, zaskrbljenost pred napakami, starševska kritika, starševska pričakovanja, dvom v dejanja in organizacija). Ta se največkrat uporablja na področju športa in je tudi zasnovana za potrebe v športu. Multidimenzionalna lestvica raziskovalcev Hewitta in Fletta pa sestavljajo tri dimenzije in je najbolj priznana na področju splošnega raziskovanja perfekcionizma. Sestavljajo jo osebni standardi, socialno predpisan perfekcionizem in drugam usmerjen perfekcionizem. Številni avtorji so mnenja, da zaskrbljenost pred napakami, dvom v dejanja, starševska pričakovanja in starševska kritika Frost-MPS ter družbeno predpisan in drugam orientiran perfekcionizem lestvice Flett in Hewitt determinirajo neadaptivni perfekcionizem (Frost idr., 1990; Hewitt & Flett, 1991; Slaney, Ashby, in Trippi, 1995; Stöber, 1998 v Dunn idr., 2002). Lestvici imata veliko podobnosti, zato ju lahko grupiramo v dva razreda, in sicer: adaptivni aspekt – pozitivne težnje in negativni aspekt - neadaptivna zaskrbljenost pred napakami. Raziskovalci so odkrili, da je Frost-MPS s svojimi podrazredi zaskrbljenost pred napakami in starševski pritisk, ki predstavljata neadaptivni perfekcionizem, povezan z disfunkcionalnim kognitivnim, afektivnim in vedenjskimi karakteristikami pri športnikih (Stoeber, 2011).

Obstaja še več lestvic merjenja perfekcionizma, a se v športu ne uporabljajo pogosto. V diplomski nalogi si bomo ogledali raziskave, ki so bile narejene s pomočjo zgoraj opisanih lestvic.

1.5 KOGNITIVNE IN VEDENJSKE LASTNOSTI PERFEKCIONIZMA

Spodaj naštete miselne in vedenjske karakteristike perfekcionizma se bolj osredotočajo na perfekcionizem na splošno populacijo in ne na šport. Vse naštete lastnosti lahko prenesemo na športno področje. Res je, da večinoma opisujejo karakteristike povezane z nezdravimi vzorci vedenja in mišljenja, vendar bomo v nadaljevanju raziskali, katere so tiste lastnosti, ki pripomorejo k športnemu dosežku.

Kognitivni vzorci, ko so povezani s perfekcionizmom so:

- izredno visoki standardi in toga pravila zase in druge - selektivna pozornost na negativne informacije in izključitev pozitivnih (Stopala pri

doskoku niso bila poravnana, celoten nastop je bil slab.) - mišljenje »vse ali nič« (Če ne dobim zlate medalje, nisem dosegel ničesar.) - pretirano primerjanje z drugimi - samoevalvacija na osnovi delovanja in doseganja ciljev

13

Vedenjski vzorci, ki so povezani s perfekcionizmom:

- naloga je končana, ko je dosežen določen standard - opravljanje naloge na točno določen način - predmeti morajo biti razvrščeni na točno določen način ali biti na svojem mestu - izogibanje situacijam, ker standardi niso bili zadovoljeni - odlašanje – aktivnost je končana, ker je prezahtevna, da bi jo naredili popolno - strategije samokontrole, ki so osredotočene na doseganje ciljev in zmanjševanje užitka

v aktivnosti, ki niso povezane z dosego cilja (trening brez počitka, saj ne pripomore k izboljšanju rezultata)

- pretirano ponovno pregledovanje narejenega za zagotavljanje, da so perfekcionistični standardi doseženi (Antony in McCabe, 2005).

1.6 MOTIVACIJA V ŠPORTU

V nadaljevanju bomo veliko govorili o povezavi med perfekcionizmom in motivacijo, ki je ena izmed ključnih dejavnikov uspeha v športu. Zato je smiselno, da na kratko opišemo dimenzije in lastnosti motivacije.

Motivacija v športu se razlikuje od splošne motivacije. Zaznamuje jo visoka storilnostna usmerjenost in tekmovalnost, usmerjenost na izboljšanje nastopa in visoka motivacija za dosego ciljev. Razlikujemo dve glavni storilnosti motivaciji:

1. Želja po uspehu (hope of success). Motivacija, kjer posameznik upa na uspeh na tekmovanju in ga motivira. Predstavlja zdravo in koristno obliko motivacije.

2. Težnja po preprečevanju neuspeha (fear of failure). Težnja k preprečevanju neuspeha. Povezana je s preteklimi izkušnjami o lastni uspešnosti oziroma z zaznavo o pričakovanju drugih. Lahko je koristna, še posebej v primerih ko primanjkuje želje po uspehu. Negativen vpliv ima, ko so športnikovi rezultati povprečni, saj ne dobi dodatnih vzpodbud za delo.

V primeru visoke želje po uspehu je najbolj optimalno, da je težnja po preprečevanju neuspeha čim nižja. V ekipnih športih pride do izraza tudi težnja po moči. Gre za željo po vplivanju na sotekmovalce, trenerja, pomembnosti v ekipi in vplivom na dogajanje. Če njegove želje niso dosežene, lahko sledi motivacijski zlom. Pri nizki izraženi težnji po moči, se kaže da posameznik nima želje po vplivanju na druge.

V športu je poleg storilnostne motivacije zelo pomemben tudi cilj, ki je motivacijska tehnika, da si športnik postavi cilj, ki ga želi doseči. Koncept se imenuje storilnostno ciljna motivacija (achivement goal orientation) in razlikuje dva vidika.

1. Ego orientacija (ego orientation) Orientacija usmerjena k sebi, lastnim dosežkom, doseganju boljših rezultatov od drugih, usmerjanje v zmago. Vpliv ima tekmovalna atmosfera, spodbujanje k poudarjanju zmage in pomena rezultatov.

2. Orientacija k nalogi (task orientation) Športnik je osredotočen na nalogo, izboljšanju sposobnosti in izzivu s soočanjem z novimi zahtevami aktivnosti.

14

Pri vrhunskih športnikih je zaznana visoka razvitost obeh orientacij. Ego orientacija bo na športnika delovala tako, da bo spodbudila tekmovalnost in izzvala boljši rezultat, orientacija k nalogi pa bo športnika spodbudila k izvedbi čim boljšega nastopa. To povezujemo z orientacijo k zmagi, ki poudarja nadvlado nad drugimi, je izrazito tekmovalna in odvisna od drugih tekmovalcev in primerjavo z njimi ter orientacijo k cilju, kjer je pomembna popolnost nastopa, tehnika, tekmovanje in rezultat je sekundarnega pomena. (Kajtna, Tušak in Kugovnik, 2003).

V zadnjih letih so psihologi razvili 2 x 2 model, ki razlikuje med štirimi storilnostno ciljnimi motivacijami:

1. Približevanje (ang. performance-approach) Težnja, biti boljši od drugih.

2. Izogibanje (ang. performance-avoidance) Težnja v izogib biti slabši od drugih.

3. Obvladovanje naloge (ang. mastery-approach) Težnja k popolni izvedbe naloge.

4. Primerjanje z ostalimi (mastery- avoidance) Težnja v izogib biti slabši kot nekdo pred njim (Stoeber, Uphill in Hotham, 2009).

1.7 CILJI IN ODPRTA VPRAŠANJA

V diplomski nalogi si bomo podrobno pogledali vpliv perfekcionizma na športni uspeh. Glavno

vprašanje na katerega bomo poskusili odgovoriti je, ali je perfekcionizem pomaga športniku

do vrhunskih rezultatov, ali pa ga ovira ter katere so tiste karakteristike perfekcionizma, ki

športniku pomagajo do vrhunskih rezultatov. Najprej bomo pogledali konstrukt

perfekcionizma skozi različne teorije. Videli bomo, da ni enoznačne razlage, kaj naj bi

perfekcionizem bil ter katere lastnosti naj bi zavzemal. Zato si bomo pogledal dosedanje

raziskave, ki si bodo pogosto v konfliktu, saj nekateri avtorji zagovarjajo negativne posledice,

drugi pa se osredotočajo na pozitivne. Poleg tega bomo razložili vpliv perfekcionizma na

mišljenje, vedenje, čustvovanje, samopodobo in motivacijo športnika.

Cilj diplomske naloge bo torej skozi različne raziskave zadnjih petnajstih let objektivno razložiti

konstrukt perfekcionizma ter kako v povezavi z ostalimi lastnostmi vpliva na športnika. Katere

so tiste lastnosti, ki pripomorejo k športnikovem uspehu in katere ga zavirajo. S tem znanjem

bomo lažje prepoznali kako perfekcionizem vpliva na športnika in prenesli znanje v praktično

uporabo.

15

2 JEDRO

2.1 FUNKCIJE PERFEKCIONIZMA

V literaturi smo našli dva izrazita pola, ki zagovarjanja kakšna je primarna karakteristika perfekcionizma. Že prej omenjena avtorja Hewitt in Flett (2005), v svojem članku predstavita vsa področja v športu in njihovi povezavi s perfekcionizmom. Že na začetku sta se postavila na stran, kjer zagovarjata, da je perfekcionizem primarno negativna in neadaptivna lastnost, ki se kaže predvsem v nefunkcionalnem vedenju, mišljenju, čustvih in anksioznostjo. Priznavata, da so nekatere raziskave pokazale pozitivno korelacijo men težnjami k perfekcionizmu in z vase orientiranim perfekcionizmom ter osebnimi standardi. Prav tako omenjata, da je vrhunski šport osnovan na popolni izvedbi nastopa in da je primarna zahteva športa, da športnik teži k popolnosti, tako tehnični kot taktični. Za dosego le tega, pa je potrebno da športnik razvije zahtevo po perfekcionizmu (Flett in Hewitt, 2005; Owens in Slade, 2008).

Če povzamemo so skrb pred napakami, samokritičnost, osebni standardi in negativen odziv, če so le-ti pretirani, vsi negativni in ne prispevajo k športni uspešnosti in so zato obravnavane kot neadaptivne karakteristike (Anshel in Sutarso, 2010).

Na drugi strani imamo avtorje Stoeber, Dunn, Gotwals in Otto, ki so poskušali poiskati in pojasniti pozitivne posledice perfekcionizma. V pregledani literaturi, ki ni bila vezana na šport, temveč na splošno populacijo, so se strinjali, da le strah pred napakami kaže konstantno pozitivno povezanost z neadaptivnim perfekcionizmom. Pri ugotavljanju povezav z težnjami k perfekcionizmu pa ni bilo konstantnih rezultatov. Stoeber in Otto (2006) sta po pregledu številnih raziskav prišla do zaključka, da težnje k perfekcionizmu kažejo pozitivno povezavo z adaptivnimi lastnostmi le, ko je strah pred napakami pod kontrolo. V povezavi s športom pa so naredili novo raziskavo, kjer so želeli poiskati, do katere mere je je perfekcionizem v športu adaptiven proti neadaptivnosti. Po analizi so ugotovili, da so težnje k perfekcionizmu za nekaj odstotkov bolj nagnjenje k adaptivnosti, medtem ko je druga analiza pokazala mešane rezultate, tako da so bile težnje k perfekcionizmu pozitivno povezane z adaptivnimi in neadaptivnimi lastnostmi. Avtorji so se strinjali, da v športu perfekcionizem bolj koristi, kot škoduje športniku, a mora biti neadaptivni del pod kontrolo. Težko je ugotoviti do katere mere je adaptiven, če v obzir ne vzamemo še neadaptivni karakteristik (Gotwals, Dunn, Stoeber in Stoll, 2012).

2.2 VPLIV STARŠEV NA RAZVOJ PERFEKCIONIZMA Razumevanje izvora perfekcionizma nam lahko pomaga pri njegovi kompleksni razlagi. Predvsem kateri dejavniki vplivajo na to, ali bo perfekcionizem bolj adaptiven ali neadaptiven. V literaturi smo našli le nekaj raziskav, ki so obravnavali izvor perfekcionizma znotraj vzgoje v družini.

16

Razvojna psihologija poudarja vpliv staršev na razvoj otroka. Pri športnikih, še posebej mladih, je njihov vpliv največji. Vpletenost staršev pri športu mladih je velika, pogosto vplivajo na razvoj športne kariere otroka in sprejemajo odločitve namesto njih ter jih usmerjajo. Privzgajajo jim svoje vrednote, mišljene, vedenje. Starši predstavljajo povratno informacijo otrokom ali je bil njihov nastop oziroma dosežek uspešen. S svojim vedenjem lahko pozitivno vplivajo na razvoj otroka in mu privzgojijo občutek vrednosti ter potrjujejo trud, po drugi strani pa lahko s svojimi nerealnimi pričakovanji in kritiko razvijejo pri otroku vzorce vedenja, ki so destruktivni.

V kontekstu perfekcionizma lahko ugotavljamo izvor preko posnemanja modela. Torej se otrok nauči perfekcionizma, zaradi perfekcionističnih staršev pa naj gre za adaptivne ali neadaptivne lastnosti perfekcionizma. Otrok z opazovanjem vedenja staršev ponavlja to vedenje (socialno učenje). Socialno učenje pride do izraza tudi, ko otrok vidi to vedenje kot nekakšen ideal in ga želi posnemati. Tu govorimo o razvoju družbenem predpisanem perfekcionizmu in sebi predpisanem perfekcionizmu. Drugam usmerjen perfekcionizem pa naj bi se razvil preko visokih pričakovanj in standardov staršev do svojih otrok. Ne glede na napredek otroka ne bo deležen pohvale s strani staršev, dokler ne bo dosegel njihovih pričakovanih rezultatov. S tem bo otrok čuti nenehen pritisk s strani staršev po doseganju ciljev in s tem razvije strah pred nastopom in morebitnimi napakami, ki so za starše nesprejemljive. To vodi v stres in vsakodnevne frustracije. Starši ne dajejo potrditve za dosežke otrok in so nenehno razočarani. Otroci razvijejo strah pred napakami in nastopanjem, razvijejo kritično samooceno in s tem razvijejo željo po perfekcionizmu.

Z raziskavo Appleton in sodelavcev smo želeli potrditi dve glavni hipotezi. Prva naj bi potrdila, da se otrok preko socialnega učenja nauči perfekcionizma staršev (sebi in drugam predpisanega perfekcionizma), torej bo razvil enake težnje kot jih imajo straši. Druga hipoteza naj bi potrdila, da starševski drugam usmerjen perfekcionizem vodi v razvoj otrokovega socialno predpisanega perfekcionizma. Kar pomeni da družbena pričakovanja, če so le ta visoka, vodijo v družbeno predpisan perfekcionizem. Po analizi rezultatov mladih športnikov in njihovih staršev, smo potrdili obe hipotezi. Straši imajo velik vpliv na razvoj perfekcionizma v športu, vplivajo na razvoj tako adaptivnega kot neadaptivnega perfekcionizma (Appelton, Hall in Hill, 2010).

2.3 PERFEKCIONIZEM IN SPOL

Pri raziskovanju razlik med spoloma nas je najbolj zanimalo katere karakteristike so bolj značilne za moške in katere za ženske. Avtorja raziskave sta zavzela negativni oziroma neadaptivni pogled na perfekcionizem. Pod drobnogled sta vzela strah pred napakami, samokritičnost, osebne standarde in negativni odziv. Te štiri karakteristike sta raziskovala, ker so jih dosedanji psihologi največkrat uvrščali med glavne lastnosti športnikov, ki kažejo perfekcionistične težnje. Strinjala sta se, da je ta lastnost veliko bolj negativna kot pozitivna. Želela sta poiskati razlike med moškimi in ženskami ter aplikacijo na klinično psihologijo kako omejiti negativne izide. Kot pričakovano je analiza najprej pokazala pozitivno povezavo med prej naštetimi lastnostmi perfekcionizma. Izkazalo se je tudi, da ni razlik med spoloma v visoki samokritičnosti, vplivom trenerjev ter njihovih pričakovanj. Analiza je pokazala minimalne razlike med moškimi in ženskami.

17

Avtorja omenjata preteklo raziskavo, kjer so dokazali, da so osebni standardi pri moških boj povezani z občutkom grožnje in aroganco, pri ženskah pa s prilagodljivostjo. V tej raziskavi pa so dodali še nov izsledek in sicer, da imajo starši in njihova pričakovanja večji vpliv na ženske, medtem ko je pri moških povečan vpliv na organiziranost. Avtorja se strinjata, da bi bilo potrebno več raziskav na področju spolne delitve in predvsem na raziskovanju neadaptivnih dimenzij perfekcionizma (Anshel in Sutarso, 2010).

2.4 PERFEKCIONIZEM IN TIMSKI ŠPORTI

Malo člankov obravnava temo perfekcionizma v ekipnih športih, dosedanje raziskave so se osredotočale na individualno raven. V članku so Hill in sodelavci(2014) poskušali pojasniti, kako vpliva perfekcionizem posameznikov v ekipnih športih na uspešnost na tekmovanjih. Ugotavljali so, ali ima pozitiven ali negativen vpliv na nastop. Nivo ekipnega perfekcionizma je podoben med člani, saj so le-ti v nenehni interakciji in imajo skupna prepričanja ter pričakovanja. Številne raziskave do sedaj so pokazale, kako se lahko individualne lastnosti prenesejo na celotno ekipo. Za primer je Bandura (1997) prikazal primer učinkovitosti, kjer ima posameznik prepričanje o svoji učinkovitosti. To se prenese v ekipo, kjer vsi člani verjamejo v možnost uspeha in s tem izboljšajo svoj nastop na tekmovanjih. S tem modelom smo prikazali kako ima ekipna učinkovitost vpliv na nastop, kar pa je dejansko refleksija pozitivnega vpliva samoučinkovitosti na osebni ravni.

Da bi razumeli, kako deluje ekipa kot sistem, ga moramo razumeti kot odnos med vložek-proces-izkupiček. Vsak član prispeva svoja znanja na individualni ravni, kar predstavlja vložek, ta pa nato vpliva na izkupiček, kot je na primer nastop na tekmovanju.

Za potrebe raziskave kjer nas je najbolj zanimala povezava z vplivom perfekcionističnih posameznikov na ekipo, so tridimenzionalni model Flett-a in Hewitt-a prilagodili. Vase orientiran perfekcionizem je ostal enak, drugam orientiran so poimenovali ekipo orientiran, družbeno orientiran pa so preimenovali v ekipno predpisan perfekcionizem. Predpostavili smo, da bodo izsledki pokazali, da sta prvi dve obliki pozitivno povezani z nastopom na tekmovanjih, ekipno predpisan pa bo pokazal negativne povezave.

Analiza raziskave je pokazala, da le ekipno orientiran perfekcionizem kaže konstantno pozitivno povezanost z boljšim nastopom, vase orientiran ni kazal konstante. Ekipno predpisan ni pokazal nobene povezave.

Ta študija je bila ena prvih, ki je prikazala pozitivno povezavo med perfekcionističnimi standardi in športnim nastopom in je razširila znanje na ekipni šport. Pokazala je, da tudi ekipno orientiran perfekcionizem vpliva na nastop in v našem primeru je, za razliko od drugam usmerjenega perfekcionizma, ki ima drugačne karakteristike, bolj usmerjen k višjim pričakovanjem do svojih soigralcev in ne do svojih bližnjih ali prijateljev. V kontekstu nastopa je po avtorjevih besedah to dobro, saj si vsi želijo nastopiti najboljše in se to prenese na celotno ekipo, kar pa se kaže v boljšem nastopu.

Zaključimo lahko, da je izid podoben kot pri individualnih športih, kjer obstaja povezava med perfekcionizmom in nastopom. Pokazala je, da ekipno orientirani perfekcionisti in sebi orientirani perfekcionisti vplivajo na to, da ekipa doseže boljše rezultate (Hill, Stoeber, Brown in Appleton, 2014).

18

2.5 PERFEKCIONIZEM, ČUSTVA IN SAMOPODOBA

Perfekcionizem, kot večdimenzionalna lastnost, vpliva na vsa področja športnika. Ima velik vpliv na čustva, samopodobo, samozavest, samokritičnost in anksioznost. Številni avtorji raziskujejo vse te dejavnike in vpliv perfekcionizma nanje.

Stoeber je v svojem članku predstavil, da težnje k perfekcionizmu primarno kažejo pozitivne povezave s pozitivnimi čustvi, medtem ko je zaskrbljenost pred napakami bolj povezana z negativnimi čustvi. Navaja raziskavo Kaye in sodelavcev (2008), kjer so dokazali, da osebni standardi in vase usmerjen perfekcionizem kažeta pozitivno korelacijo s pozitivnim vplivom, na drugi strani pa sta strah pred napakami in družbeno predpisan perfekcionizem pokazala pozitivno povezavo z negativnim vplivom. Nepričakovano pa je v isti raziskavi sebi usmerjen perfekcionizem pokazal pozitivno korelacijo tako s pozitivnim kot negativnim vplivom. Pomanjkljivost raziskave je bila, da ni bilo kontrolirane razlike med težnjami k perfekcionizmu in perfekcionistično zaskrbljenostjo (Stoeber, 2011.)

Raziskava, kjer smo želeli ugotoviti vpliv obeh dimenzij s pozitivnimi in negativnimi občutki po zmagi ali porazu, je pokazala naslednje izsledke. Merjencem smo predstavili dva možna scenarija. V prvem so zmagali na tekmovanju, na drugem izgubili. Preizkušanci, ki so imeli povišane težnje k perfekcionizmu, so imeli višji pozitivni vpliv po scenariju zmage, perfekcionistična zaskrbljenost pa je pokazala večji negativni vpliv po scenariju poraza (Sagar in Stoeber 2009, v Stoeber, 2011).

Flett in Hewitt, ki zagovarjata perfekcionizem kot neadaptivno karakteristiko pa sta predstavila drugačne izsledke raziskav. Vpliv zmage in poraza na ljudi s perfekcionizmom je v primeru, da bodo le ti velikokrat neuspešni, močno negativno vplivalo na njihova čustva. To smo potrdili z raziskavo na golfistih, kjer smo prišli do sklepa, da če je športnik uspešen, perfekcionizem ne bo neadaptiven. V nasprotnem primeru, ko športnik ne bo uspešen, se bo to pokazalo v negativnih mislih in reakcijah na neuspeh.

S tem pa lahko preidemo že na oblikovanje samopodobe športnika. Samopodoba je posameznikovo doživljanje samega sebe. Športniki z nizko samopodobo pogosto niso zadovoljni s svojim nastopom, imajo slabo oceno svojih sposobnosti, dvomijo v svoja dejanja, so obremenjeni s svojimi napakami in pogosto imajo občutek, da so starši kritični do njihovih dejanj. Samopodoba je kompleksna karakteristika. V raziskavi smo dokazali, da športnik s slabo samopodobo, ki ne doživlja uspehov in se pogosto sooča s porazi, predstavlja resno grožnjo, saj že tako dvomi v svoje sposobnosti (Stoeber, 2011).

2.6 SAMOKRITIČNOST IN PERFEKCIONIZEM Samokritičnost zajema športnikovo nezadovoljstvo, da niso dosegli svojih pričakovanj ali standardov, glede na njihov predhodni nastop (Stoeber in Otto, 2006). Stoeber in Otto sta samokritičnost razvrstila pod neadaptivno lastnost k perfekcionistični zaskrbljenosti. To sta razložila s tem, da je športnik pretirano zaskrbljen z napakami in negativno oceno pomembnih drugih, kar lahko vodi do anksioznosti.

19

Na področju športa je malo raziskanega. Na nešportnem področju sta Blankstein in Dankley (2002) samokritičnost opisala kot nefunkcionalno, tako s strani kognitivnih procesov in vedenjskih vzorcev.

V manjši meri se različni avtorji strinjajo, da je samokritično konstruktivna, nujna v človekovem razvoju. Če je pretirana, se to kaže kot visoka stopnja zahtevnosti do sebe, nezadovoljstvom, tekmovalnostjo, zaskrbljenostjo, da ne bodo dosegli ciljev in zadovoljili pričakovanja pomembnih drugih. Tako je samokritičnost primarno adaptivna, če se le ta odraža v samorefleksiji, analizi trenutnega ali preteklega stanja, postavljanja ciljev za prihodnost. Neadaptivna pa je, ko je posameznik pretirano zaskrbljen z dogodki, kjer bi ga ocenjevali, imajo potrebo po dokazovanju samemu sebi, da so vredni zaupanja sebe in drugih in da dobijo občutek sprejetosti. So kritični in zahtevni do sebe, nezadovoljni s trenutnim stanjem, tekmovalni in zaskrbljeni s sposobnostjo za dosego ciljev in za zadovoljitev pričakovanj drugih. Ti športniki bodo imeli visok občutek krivde in obžalovanja, četudi ne bodo odgovorni za izid (Anshel in Sutarso, 2010).

V raziskavah je povezava samokritičnosti in perfekcionizma pokazala konstanto pozitivno povezavo le s perfekcionistično zaskrbljenostjo. Samokritičnost je bolj usmerja k mišljenju, da se športnik izogne napaki oziroma porazu kot faktor motiviranja za dosego cilja. Zato povezava ni presenetljiva (Powers, Koestner, Zuroff, Milyavskaya in Gorin, 2011).

2.7 MIŠLJENJE PERFEKCIONISTOV Študija Hill in sodelavcev (2015) nam predstavlja vpogled v mišljenje perfekcionistov. Posebnost študije je, da je analizirala športnike, ki se ukvarjajo z umetnostnimi športi in da so v raziskavi sodelovali tisti športniki, ki sami prepoznajo, da so perfekcionisti. V umetnostnih športih je perfekcionizem še toliko bolj pomemben, saj se zahteva popolna izvedba elementov in je končna ocena oziroma uvrstitev odvisna predvsem od izvede, ki ima čim manj napak. Kar pomeni, da športniki ure treninga posvetijo učenju elementov do popolnega obvladanja brez napak.

V raziskavi smo obravnavali tako pozitivne izide, ki jih doprinese perfekcionizem, kot tudi omejitve in težave s katerimi se soočajo športniki.

Sodelujoči so opisali najpomembnejše karakteristike, ki opisujejo perfekcionizem: visoki standardi glede nastopa in dosežkov, obsedenost z napredkom, togo in neprilagodljivo mišljenje ter nezadovoljstvo z nastopom. Z opisovanjem svojega mišljenja bi lahko povzeli, da imajo visoke standarde in pričakovanja, gledajo onkraj trenutnega stanja, v prihodnost in poti kako se izboljšati. Obsedenost z napredkom je bila skupna vsem, povezana pa je z natančnostjo, pozornostjo na detajle in osredotočenostjo. Sodelujoči niso pustili veliko manevrskega prostora za njihov trud, napake so v njihovem pogledu nedopustljive.

Večinoma vsi sodelujoči so prepoznali tako koristi kot slabosti perfekcionizma. Vsi so se strinjali, da je perfekcionizem nujen za uspeh v umetnostnih športih. Na drugi strani so izrazili negativne strani, še posebej v povezavi z občutenjem obremenitve v obliki osebnih težav. Dosežki v njihovem življenju so bili opisani kot rezultat perfekcionizma. Brez tega ne bi bili tam, kjer so danes. Nekateri so perfekcionizem videli kot pozitivni dejavnik tudi izven športnega udejstvovanja. Povezali so ga tudi s samozavestjo v kontekstu športa in izven njega.

20

Obremenitev oziroma težavnost v povezavi s perfekcionizmom pa so občutili kot anksioznost in nenehen pritisk zaradi analiziranja lastnega dela in obremenjenostjo z napredkom. Prej omenjen pozitivni doprinos perfekcionizma k samozavesti, so na drugi strani nekateri preizkušanci opisovali, da le ta pojenja v novih in neznanih situacijah. Opisali so tudi stres, ki ga povzroča strah pred neuspehom in napakami. Uporabili so besede, da jih občutek strahu pred napakami kar zamrzne in obstanejo. Poleg strahu in negotovosti so opisali še eno težavnost perfekcionizma in sicer nenehno razmišljanje o aktivnosti in časom, ki ga vložijo. Težko prenehajo misliti na svojo dejavnost, ves čas iščejo poti za izboljšanje. Čas za sprostitev za njih ni možna alternativa, saj besede kot so počitek in sprostitev zanje predstavlja negativen prizvok. Velika obremenitev je bila opažena tudi kot žrtvovanje, še posebej v kontekstu osebnih odnosov, ki so v njihovih primerih oteženi. Opisujejo kot žrtvovanje vsega, kar so imeli za dosego svojih ciljev.

Povzeli bi lahko, da je sodelujočim športnikom skupno: obsedenost z napredkom, kronično nezadovoljstvo s svojim nastopom, togo mišljenje. Rezultati so plod tako adaptivnih kot neadaptivnih perfekcionistov. Pomembna ugotovitev je bila, da so večinoma videli izvor oziroma vzrok za perfekcionoizem v sebi in ne kot posledica vzgoje, pričakovanja družbe in medijev. Vpliv na življenje pa se videli kot dvorezen meč, ima tako pozitivne kot negativne posledice. Pri večini pa pozitivne posledice pretehtajo negativne (Hill, Gotwals, Witcher, Leyland, 2015).

2.8 PERFEKCIONZEM IN ANKSIOZNOST Ansioznost je psihološko in fiziološko stanje, ki ga sestavljajo čustvene, telesne in miselne spremembe. Na področju športa lahko govorimo o tekmovalni anksioznosti, ki jo športniki občutijo pred tekmovanji. Pojavlja se lahko tik pred pričetkom, ali pa športnika spremlja že dolgo pred tekmovanjem.

Razlikujemo tri vrste anksioznosti glede na izvor:

1. Kognitivna anksioznost Razmišljanje o možnem porazu.

2. Somatska anksioznost Telesni simptomi in povečano negativno vzburjenje

3. Samozavest Mišljenje, da bo nalogo možno opraviti in zaupanje v svoje sposobnosti ((Martens 1990, v Stoeber, 2011)

Perfekcionizem je večdimenzionalna lastnost, zato je tudi pri raziskavah povezanih z anksioznostjo potrebno razločevati med pozitivnim in negativnim vplivom.

Za športnike je tekmovanje več kot igra. Od njih se pričakuje, da bodo svoje znanje in sposobnosti na tekmovanjih še bolj izrazili in to vse pod vplivom ocene nasprotnikov, sotekmovalcev, trenerjev in gledalcev. Ta pritisk lahko pri športnikih vzbudi močan občutek anksioznosti (Stoeber, Otto, Pescheck, Becker in Stoll, 2007).

21

Splošno so vse raziskave pokazale da je perfekcionizem pozitivno povezan z anksioznostjo in nasprotno povezan s samozavestjo. Vendar pri razlikovanju obeh dimenzij perfekcionizma je le perfekcionistična zaskrbljenost pokazala pozitivno korelacijo z anksioznostjo in negativnim vplivom na samozavest. Osebni standardi (pozitivni perfekcionizem) niso pokazali povezave z anksioznostjo in samozavestjo (Stoeber idr., 2007).

Raziskava Hall in sodelavcev (1998), kjer smo raziskali povezanost perfekcionizma in tekmovalne anksioznosti med srednješolskimi športniki pred tekmovanjem (1 teden, dva dni, en dan in 30 minut pred tekmo). Perfekcionistične težnje so pokazale pozitivno povezavo z samozavestjo v vseh štirih terminih. Prav tako je pokazala, da imajo težnje nižjo stopnjo somatske anksioznosti dva in en dan pred tekmovanjem. Za razliko pa je perfekcionistična zaskrbljenost pokazala pozitivno korelacijo s kognitivno anksioznostjo v vseh štirih terminih. V drugi raziskavi, kjer smo želeli ugotoviti, kako sta obe dimenziji povezani s tekmovalno anksioznostjo v štirih različnih vzorcih (srednješolski športniki, ženske nogometne igralke, dva vzorca univerzitetnih športnikov). Po analizi so rezultati pokazali, da samo perfekcionistična zaskrbljenost kaže pozitivno povezavo s kognitivno in somatsko anksioznostjo in negativno korelacijo s samozavestjo med vsemi štirimi vzorci. Perfekcionistične težnje pa so pokazale negativno korelacijo s somatsko in kognitivno anksioznotstjo ter pokazale pozitivno korelacijo s samozavestjo, ko je bila razlika s perfekcionistično zaskrbljenostjo pod kontrolo. (Stoeber, 2007 v Stoeber, 2011).

Dosedanje raziskave so tudi pokazale, da je kognitivna anksioznost povezana z osebnimi cilji in standardi, primerjavo z drugimi in zmago. Povezana je tudi z neskladjem med željami in cilji ter načrti za prihodnost in trenutnim stanjem športnika. Osebe, ki pogosto razmišljajo o doseganju idealnih rezultatov in imajo perfekcionistične zahteve, imajo več možnosti, da bodo doživeli negativna čustva in povišano anksioznost in občutek depresije zaradi neskladja med željami in trenutno situacijo (Koivula, Hassmen in Fallby, 2001).

Cilj študije Stoeber in sodelavcev je bil ugotoviti povezanost perfekcionističnih dimenzij in anksioznosti med tekmovanjem, saj so se trenutne raziskave bolj osredotočale na anksioznost pred tekmovanji. Med štirimi različnimi vzorci smo ugotovili, da je perfekcionizem pozitivno povezan s kognitivno in somatsko anksioznostjo med tekmovanjem. To potrdi teorijo Fletta In Hewitta, da je perfekcionizem primerno disfunkcionalen v športu. Vendar ko analiziramo vsako dimenzijo posebej, rezultati pokažejo, da je le negativna reakcija na neperfekcionizem pozitivno povezana s tekmovalno anksioznostjo. Težnje k perfekcionizmu pa ne pokažejo nobene povezave. Ko je bila razlika med dimenzijama kontrolirana pa je analiza pokazala, da so težnje k perfekcionizmu negativno povezane s tekmovalno anksioznostjo, še posebej s kognitivno. To je dokaz, da težnje k perfekcionizmu pri športniku same po sebi niso neadaptivne. Ravno nasprotno, lahko jih povežemo z zmanjšanjem kognitivne anksioznosti in somatske ter poveča samozavest med tekmovanjem.

Kljub temu, da številni avtorji zagovarjajo, da perfekcionizem in anksioznost v športu negativno vplivata na nastop na tekmovanjih (Flett, Hewitt), so raziskave pokazale, da lahko ima pozitiven vpliv, če športnik kaže težnje k perfekcionizmu in ne obupa ob porazih (Stoeber idr., 2007).

22

2.9 PERFEKCIONIZEM IN OBČUTEK JEZE Jeza se pojavlja v vsakem športu in je dokazno povezana z nastopom. Potrebno je poudariti, da so mnenja glede pozitivnih in negativih vplivov jeze v športu deljena. Nekateri zagovarjajo, da jeza negativno vpliva na sprejemanje odločitev in odvrača pozornost od naloge, na drugi strani pa psihologi poudarjajo pozitivni doprinos jeze, saj naj bi ta mobilizirala energijo v dosego ciljev.

Jezo občutimo, ko se zgodi nekaj, kar se nebi smelo, ko so naši cilji ali želje onemogočene, ali pa ko imamo občutek, da se nam je zgodila krivica. Te občutke lahko prenesemo na področje perfekcionizma. Športniki občutijo jezo, ko se jim njihov nastop ni zdel dovolj dober in bi lahko bil boljši, ko se bile storjene napake ali pa so pričakovanja pomembnih drugih bila previsoka. Jezo občutijo tudi, ko so njihovi osebni standardi tako visoki, da se nedosegljivi. Vse naštete lastnosti so značilne za neadaptivni perfekcionizem.

V raziskavi smo za vzorec imeli nogometaše. Rezultati so potrdili hipotezo raziskovalcev, da bodo športniki z neadaptivnim perfekcionizmom bolj verjetno občutili jezo kot tisti z adaptivnim. Športniki, ki so imeli srednje do visoke osebnostne standarde v kombinaciji z zaskrbljenostjo z napakami in trenerjevim pritiskom, so veliko bolj pogosto in verjetno občutili jezo. Poleg tega so športniki, ki so zelo samokritični, ki imajo občutek krivde in občutek, da so pričakovanja drugih previsoka, bolj občutili jezo. Tako lahko povzamemo, da so pri športnikih trenerjeva pričakovanja najbolj vplivala na doživljanje jeze. Zanimiv rezultat v raziskavi je bil, da na drugi strani starševski pritisk, za razliko od trenerjevega, ne predstavlja tolikšnega občutka jeze. To lahko razložimo, da se s starostjo športnika vpliv staršev zmanjšuje, medtem ko se vpliv trenerjev povečuje. Če vzamemo iz teoretičnega znanja, da je socialno predpisan perfekcionizem povezan z občutkom lastne krivde in krivde drugih, je visok trenerjev pritisk na športnika vplival na večje doživljanje jeze.

Zgornja raziskava je ena redkih, ki je obravnavala perfekcionizem in jezo na področju športa in je ni mogoče posplošiti na vse športe, saj je bila izdelana na vzorcu nogometašev. Vendar pa predstavlja dober začetek za nadaljnje raziskovanje na področju jeze in povezave s perfekcionizmom (Dunn J., Gotwals, Causgrove Dunn in Syrotuik, 2011).

2.10 PERFEKCIONIZEM IN IZGORELOST Ko je govora o vrhunskem športu, se težko izognemo diskusiji o pretreniranosti oziroma izgorelosti. Izgorelost je psihološki sindrom, ki se kaže v čustveni in fizični izčrpanosti ter zmanjšanju športne uspešnosti (Hill, Hall in Appleton, 2009). Opisati jo je mogoče s tremi simptomi: čustvena in telesna izgorelost, zmanjšan občutek uspeha in brezvoljen in ciničen odnos do športa (Hall in Hill, 2012). Hill (2008, v Hill in Hall, 2012) pravi, da kadar je želja po uspehu podprta s perfekcionizmom, lahko športnik razvije neadaptivne vzorce mišljenja, vpliva na vedenje, ki spodkopavajo športnikovo motivacijo, kar pa vodi v kronično nezadovoljstvo in izgorelost.

23

Dosedanje raziskave so pokazale, da je mogoče povezati izgorelost s perfekcionizmom. Povežemo ga lahko z nekaterimi karakteristikami, ki opisujejo perfekcionizem, to so predvsem občutek anksioznosti in obremenjenost z dosežki, kar športnika vodi v izgorelost. Gould (1996) in Lemyre (2008) sta raziskovala vpliv samokritičnosti, ki je del perfekcionizma na teniških igralcih in smučarjih. Ugotovili smo, da je pri športnikih z visoko stopnjo samokritičnost bolj verjetno, da bodo razvili simptome izgorelosti (Hill idr., 2009). Prav tako sta Hall in Hill (2012) v svoji raziskavi poudarjala vpliv samokritičnosti na razvoj izgorelosti. Hill (2008, v Hill in Hall, 2012) je na vzorcu nogometašev raziskoval izgorelost. Predpostavili smo, da bosta tako sebi orientiran in družbeno orientiran perfekcionizem kazala pozitivno korelacijo z izgorelostjo. Obe dimenziji imata potencial, saj je za obe značilna visoka samokritičnost. Izkazalo se je, da družbeno predpisan perfekcionizem kaže pozitivno povezanost z izgorelostjo, medtem ko so bili rezultati za sebi orientiran bolj kompleksni in so kazali potencial za razvoj izgorelosti (Hill, 2008, v Hill in Hall, 2012).

Odkrili smo, da lahko ima storilnostna motivacija prav tako vpliv na izgorelost pri perfekcionističnih športnikih. Rezultati so pokazali, da perfekcionistični športniki vzpodbudijo potencialno izčrpavajoč vzorec motivacije, ki vodi do visoke želje po doseganju ciljev zaradi izogibanja porazu. Vidimo lahko, da kadar športnik razvije visoko ego orientacijo in občutek nezmožnosti, prispeva k povečanju simptomov izgorelosti (Hall in Hill, 2012).

Samovrednotenje v kontekstu družbeno predpisanega perfekcionizma in izgorelosti lahko razložimo preko športnikove želje po odobravanju s strani drugih. Sebe bo videl kot vrednega, če bo dosegel pričakovanja drugih in pridobil njihovo odobravanje. Zaradi želje po odobravanju lahko pride do izčrpanosti. Prav tako je lahko razlog za izgorelost kognitivna obremenjenost z mislijo na doseganjem perfektnosti. Športniki ves čas razmišljajo o tem, kako doseči standarde, ki jim jih vsiljujejo drugi ali pa si jih postavljajo sami. Tudi s tem športnik razvija potencial za izgorelost (Hall in Hill, 2012).

Z raziskavo na vzorcu mladih športnikov (Hill, Hall in Appeton, 2008) smo želeli razširiti znanje o izgorelosti, predvsem v povezavi s perfekcionizmom in vplivom različnih strategij soočanja s stresnimi situacijami. Ločimo dve glavni strategiji soočanja, orientacija na reševanje problema in izogibanje problemom. Predpostavili smo, da bo družbeno predpisan perfekcionizem pokazal pozitivno povezanost s strategijo izogibanja težavam in s tem višjo izgorelostjo, sebi orientiran, pa naj bi bil negativno povezan z izogibanjem in s tem naj bi bila izgorelost nižja. Ti hipotezi kažeta na odnos med dvema vrstama perfekcionizma. Strategiji soočanja naj bi bili vmesni člen oziroma mediator v odnosu dveh perfekcionističnih oblik. Osebe z sebi orientiranim perfekcionizmom se v stresnih situacijah osredotočijo na vzroke stresa in jih skušajo odpraviti, medtem ko se osebe z družbeno predpisanim perfekcionizmom raje izognejo stresorjem. Ta odnos med strategijama kaže na razlike med dimenzijama perfekcionizma. Gauderau in Ante (2008) sta v raziskavi ugotovila, da strategije soočenja posredujejo v odnosu med dimenzijama perfekcionizma in so povezani z zadovoljstvom v življenju. Vse kaže na to, da lahko predpostavljamo, da je način soočenja s stresom eden izmed posrednikov med SOP in SPP ter izgorelostjo. Razlika med strategijama je povezana z dimenzijama perfekcionizma.

24

Končna ugotovitev raziskave je bila, da lahko trdimo, da obstaja povezanost med družbeno predpisanim perfekcionizmom in izgorelostjo v povezavi z uporabo izogibanja stresorjem. Uporaba izogibanja stresorjem je za te perfekcioniste uporabna, reševanje težav za njih ni učinkovito, saj vidijo pričakovanja drugih kot izrazito previsoka in nedosegljiva. Reševanje težav naj bi prav tako predstavljal preveč stresno situacijo, saj se športnik začne obremenjevati z oceno drugih in izpostavil bi se potencialnemu porazu, ki bi ga bil deležen, če ne premaga ovir. Izogibanje težav je na kratek rok učinkovito, v daljšem časovnem obdobju pa se kažejo posledice in ena izmed teh je izgorelost.

Povezava obstaja med sebi orientiranim perfekcionizmom in nižjo izgorelostjo v povezavi s strategijo soočanja s stresorji. Potrebno je poudariti, da je raziskava pokazala tudi povezanost z izogibanjem stresorjem in sebi orientiranim perfekcionizmom. Zakaj je prišlo do tega je mogoče razložiti preko različnih dimenzij perfekcionizma. Nekateri avtorji mu pripisujejo bolj pozitivne lastnosti (Stoeber in Otto 2008), kot je soočanje s težavami, medtem ko ga nekateri uvrščajo med negativne (Flett in Hewitt), saj ga zaznamuje visoka samokritika. Ravno zato je prišlo do izsledkov, ki kažejo na obe strategiji soočanja. Nadaljnje raziskave, kot predlagajo avtorji, morajo biti usmerjene v raziskovanje sebi orientiranega perfekcionizma in poiskati katere karakteristike so tiste, ki bodo doprinesle športniku pozitivni izid in katere je potrebno zmanjšati zaradi negativnih vplivov. (Hill, Hall in Appleton, 2008).

2.11 PERFEKCIONIZEM IN OBČUTEK ŠPORTNE KOMPETENTNOSTI Zaznavanje kompetentnosti je lastnost, kjer posameznik verjame v sposobnost uspešnega in učinkovitega opravljanja določene naloge. Zavedanje lastne kompetentnosti je pomemben dejavnik, ki lahko odloča, ali bo mlad športnik nadaljeval z izbranim športom. Številni avtorji so v svojih raziskavah pokazali močno povezavo med zaznavanjem kompetentnosti in vključevanjem v športne aktivnosti, stopnjo uživanja v športu in kvaliteto nastopov med mladimi v športu. Zaznavanje lastne kompetentnosti je posrednik pri odnosu med ego orientacijo in orientacijo k nalogi.

V raziskavi smo želeli poiskati povezavo med perfekcionizmom in zaznavanjem lastne kompetentnosti v timskih in individualnih športih. Želeli smo ugotoviti tudi, ali je perfekcionizem stabilno stanje ali se spreminja glede na situacijo in kako stopnja oziroma raven tekmovanja vpliva na perfekcionizem in občutek kompetentnosti. Ugotovili smo, da ni povezave med stopnjo tekmovanja (šolska, univerzitetna, državna) in perfekcionizmom. Predpostavili smo, da bodo športniki z visoko stopnjo zaznavanja kompetentnosti dosegali višje rezultate na lestvici stopnje perfekcionizma. Tisti, ki pa zaznavajo svojo kompetentnost nižje, bodo dosegli tudi nižje rezultate na lestvici perfekcionizma. Raziskava je pokazala nižje zaznavanje kompetentnosti v povezavi s perfekcionizmom na nižjih ravneh tekmovanja, medtem ko na višjih (univerzitetnih) ni povezave. Ugotovili smo, da je športnikovo zaznavanje kompetentnosti bolj povezano s perfekcionističnim mišljenjem kot pa z občutkom nizke kompetentnosti v športu. To velja za športnike, ki tekmujejo na nižjih stopnjah, saj pri vrhunskih športnikih nismo našli povezave med perfekcionizmom in zaznavanjem kompetentnosti. Visoko zaznavanje kompetentnosti je v njihovem primeru bolj rezultat za doseganje željenih rezultatov in motivacijo da dosežejo cilje.

25

Občutek nekompetentnosti v športu pa lahko vodi v nezaželene izide, kjer se športnik boji poraza, ima slabo samopodobo, kar so karakteristike perfekcionizma. Negativne lastnosti so najbolj pogoste pri športnikih na šolski stopnji tekmovanja. Zadnja ugotovitev v raziskavi je, da v ekipnih športih športniki kažejo višje zaznavanje kompetentnosti in perfekcionizma kot v individualnih športih (Breeding in Anshel).

2.12 ODNOS MED PERFEKCIONIZMOM IN CILJNO ORIENTACIJO Perfekcionizem, tako adaptivni kot neadaptivni, vpliva na posameznikovo dojemanje, interpretacijo in odziv na osebne dosežke. Adaptivni in neadaptivni perfekcionizem vpliva na posameznikovo interpretacijo, dojemanje in vedenje, na podoben način kot ciljna storilnostna orientacija vpliva in organizira, kako bo nekdo občutil, reagiral, interpretiral osebne dosežke.

V poglavju o motivaciji v športu smo razdelili dve glavni orientaciji: ego orientacija in orientacija na nalogo. Dokazano je, da obstaja odnos med ego orientacijo in neadaptivnim perfekcionizmom v povezavi z vedenjem ob dosežku in kriterijih o uspehu. Osebe z ego orientacijo imajo močno željo po dokazovanju drugim. Iščejo zunanjo potrditev za svoj uspeh in nastop na tekmovanjih, se ozirajo na družbeno oceno. Podobne lastnosti lahko opazimo pri neadaptivnih perfekcionistih, kjer je njihova samopodoba odvisna od drugih, izogibajo se kritiki, težijo k odobravanju s strani družbe in prikrivajo morebitne nepopolnosti.

Študija je obravnavala razmerje in vpliv med ciljno storilnostno motivacijo in perfekcionizmom. Ugotovljeno je bilo, da je ego orientacija pozitivno povezana z zaskrbljenostjo pred napakami, starševskim pričakovanjem, kritiko staršev in osebnimi standardi. Medtem, ko je orientacija na nalogo pokazala pozitivno korelacijo le z osebnimi standardi glede na Frost-MPS lestvico. Prav tako je analiza pokazala, da je ego orientacija v povezavi z zmerno orientacijo na nalogo pozitivno povezana z neadaptivnim vidikom perfekcionizma v povezavi z visokimi osebnimi standardi, visoko zaskrbljenostjo pred napakami, visokimi pričakovanji staršev, zmerno starševsko kritiko in zmernim dvomov o svojih dejanjih. Nasprotno pa je močna orientacija na nalogo v povezavi z nizko ego orientacijo negativno povezana z nekaterimi neadaptivnimi vidiki perfekcionizma, kot je zaskrbljenost pred napakami in starševska kritika.

Raziskave perfekcionizma in motivacije izven športnega področja so bolj obširne. Dunn in sodelavci so zato želeli predstaviti dimenzije perfekcionizma le v kontekstu športa, razširiti poznavanje odnosa med ciljno orientacijo in perfekcionizmom. Postavili so hipotezo, kjer predvidevajo iz že pregledanih raziskav, da bodo športniki, ki imajo dominantno ego orientacijo razvili neadaptivni perfekcionizem, športniki s prevladujočo orientacijo na nalogo pa bodo razvili adaptivne karakteristike perfekcionizma.

Gledano iz adaptivne funkcije perfekcionizma so osebe z visoko stopnjo osebnih standardov dosegle višje rezultate na Frost-MPS lestvici, osredotočijo se na doseganje ciljev, poročajo višje občutenje pozitivnih čustev, višjo raven samozavesti kot tisti z nizko stopnjo osebnih standardov. Za razliko pa neadaptivna funkcija perfekcionizma, visoki osebnostni standardi kažejo visoko stopnjo nepatoloških skrbi in depresije. Visoki osebni standardi so lahko močno motivacijsko sredstvo, pogosto povezani s konstruktivnim soočanjem s težavami, vedenjem in dosežki.

26

Na drugi strani pa Blatt (1995, v Dunn idr., 2002) opozarja, da lahko visoki standardi predstavljajo destruktivne posledice (gledano z motivacijske perspektive), če je povezan z ostalimi dimenzijami, predvsem neadaptivnimi, kot sta zaskrbljenost pred napakami in starševski pritisk.

Kot povzetek sklepamo glede odnosa med orientacijo na nalogo in ego orientacijo v povezavi s perfekcionizmom v športu, da podpremo Hall in sodelavce. Močna ego orientacija kaže povezave z negativnim aspektom in orientacija na nalogo kaže negativno povezavo z neadaptivnim perfekcionizmom (Dunn, Causgrove Dunn in Syrotuik, 2002).

2.13 POVEZAVA MED PEREKCIONIZMOM IN STORILNOSTNO MOTIVACIJO V KONCEPTU

2X2 MODELA

Motivacija in usmerjenost k ciljem sta eni izmed poglavitnih lastnosti, ki odločata o

športnikovem uspehu. V poglavju o motivaciji smo jo na grobo opisali in razdelili. Sedaj pa si

bomo pogledali, kako je povezana s perfekcionizmom in kakšen je njun medsebojni odnos.

V treh raziskavah (Hill idr, 1998, Dunn idr., 2002, Ommundsen idr. 2005, v Stoeber, Stoll,

Pescheck in Otto, 2007) na vzorcu različnih športov na različnih ravneh tekmovanja

(srednješolska, mladinska, državna) smo prišli do podobnih izsledkov (uporabljen je bil

dvodimenzionalni koncept). Povsod so osebni standardi kazali pozitivno povezavo z orientacijo

na nalogo in ego orientacijo, zaskrbljenost pred napakami pa je kazala povezavo le z ego

orientacijo in negativno povezavo z orientacijo na nalogo.

Stoeber in sodelavci (2007) so želeli poiskati povezavo med novejšim 2x2 modelom

storilnostne motivacije, ki smo jo opisali v poglavju o motivaciji in perfekcionizmom. Iz

predhodnih raziskav smo predpostavili, da bo težnja k perfekcionizmu pozitivno povezana s

približevanjem in obvladovanjem naloge, negativne reakcije na neperfektnost pa bodo

povezane z izogibanjem in primerjanje z ostalimi.

Rezultati so pokazali sledeče. Težnje k perfekcionizmu so pokazale pozitivno povezavo s

približevanjem in obvladovanjem naloge in negativno povezavo s primerjanjem z drugimi.

Negativne reakcije na neperfekcijo so pokazale pozitivno povezavo s približevanjem,

izogibanjem in primerjanje z drugimi ter negativno povezavo z obvladovanjem naloge.

S temi izsledki lahko potrdimo, da težnje k perfekcionizmu niso nujno neadaptivna lastnost.

Namesto tega se je pokazalo, da je težnja k perfekcionizmu povezana z adaptivnimi vzorci

storilnostne ciljne motivacije, v povezavi s približevanjem in obvladovanjem naloge. Negativne

reakcije na neperfekcijo pa so povezane z neadaptivnimi vzorci storilnostne ciljne motivacije.

Ta dognanja imajo pomembne praktične in teoretične aplikacije za razumevanje

perfekcionizma v športu. Perfekcionizem ni nujno vir stresa in anksioznosti, ampak je lahko del

zdravega zagona v iskanju mojstrstva in adaptivnih vzorcev vedenja, če je seveda zaskrbljenost

pred napakami pod kontrolo. Izsledki nam ponudijo praktične nasvete za športnike in trenerje

z boljšim razumevanjem perfekcionizma. Zaradi prepričanja o negativnih posledicah

perfekcionizma, so marsikateri trenerji zadržani pri spodbujanju športnikov s težnjami k

perfekcionizmu.

27

Ker sta si perfektnost in neperfektnost nasprotna pojma, je pri športniku težko doseči, da

stremi k perfekciji in ne razvije negativnih čustev, če tega ne doseže. Vendar pa to ni pravilo.

Nekaterim športnikom je uspelo razviti le zdrav del perfekcionizma, kjer se na neuspehe ne

odzovejo nujno negativno z jezo, frustracijo ali depresijo, ampak sprejmejo napake kot del

sebe.

V drugi raziskavi želijo Stoeber, Uphill in Hotham (2009) razširiti znanje o vplivu perfekcionizma

in 2X2 modela storilnostne motivacije. V raziskavi smo ugotavljali, kakšen vpliv ima

perfekcionizem v povezavi z motivacijo na rezultat na tekmovanju in v kolikšni meri ga lahko

preko teh spoznaj napovemo.

Predpostavili so sledeče hipoteze: osebni standardi bodo pozitivno vplivali na nastop na

tekmovanju. Približevanje bo imelo pozitivno korelacijo na nastop na tekmovanju. Osebni

standardi, približevanje in izogibanje naj bi pomagali pri napovedovanju rezultata na tekmi.

Po analizi dveh študij na vzorcu triatloncev smo ugotovili slednje. Potrdimo lahko hipotezo, da

osebni standardi pozitivno vplivajo na nastop na tekmovanju. Približevanje je pozitivno

povezano z nastopom na tekmovanjih, medtem ko je izogibanje negativno povezano. Ugotovili

smo, da je pozitivni efekt osebnih ciljev na izid na tekmovanju uravnavan s športnikovo ciljno

storilnostno motivacijo. Športniki, ki imajo višjo stopnjo osebnih standardov, so bolj usmerjeni

v obvladovanje naloge in približevanju kot izogibanju in primerjanju z drugimi v kontekstu

postavljanja ciljev na nastopu. Na bazi teh dognanj lahko zaključimo, da je njihova usmerjenost

na približevanje in obvladovanje naloge vpliva na boljši nastop na tekmovanju.

Potrebno je poudariti, da skozi večletna raziskovanja psihologije športa, motivacije in

postavljanja ciljev, da je pri tem, kako bo nekdo nastopil na tekmovanju, potrebno v obzir vzeti,

kako si športnik postavlja cilje. Postavljanje specifičnih ciljev v športu je lahko dober pokazatelj,

kako se bo nekdo odrezal na tekmovanju. Odnos med ciljno storilnostno motivacijo in

nastopom je reguliran s postavitvijo specifičnih ciljev. Študija je pokazala, da bodo športniki,

ki si postavljajo višje cilje na nastopih, imeli boljše rezultate na tekmovanjih, kot tisti ki si

postavijo nižje.

Cilj raziskave je bil, kako perfekcionizem, doseganje ciljev in osebna postavitev ciljev vpliva na

uvrstitev na tekmovanju. Študija je potrdila, da osebni standardi napovejo uvrstitev na

tekmovanju. Športniki s povišanimi osebnimi standardi so dosegli hitrejše čase, kot tisti z

nižjimi. V sklopu doseganja ciljev je raziskava pokazala, da izogibanje in približevanje prav tako

napovesta uvrstitev na tekmi. Visoka stopnja približevanju predvideva boljšo uvrstitev.

Medtem ko izogibanje nižjo uvrstitev na tekmi. Odnos med osebnimi standardi in uvrstitvijo

na tekmi je odvisna od razmerja med približevanjem in izogibanjem. Študija je dodala

ugotovitev, da postavljanje osebnih cilje še dodatno predvideva, kako se bo športnik uvrstil na

tekmovanju.

Ugotovili smo, da perfekcionizem, posebno osebni standardi, lahko napovedo uvrstitev na

tekmi. S tem lahko potrdimo, da osebni standardi kažejo adaptivno stran perfekcionizma.

pokazano je, da osebni standardi izboljšajo nastop na tekni in ne poslabšajo. Posledično osebni

standardi niso vedno znak neprilagodljivosti, namesto tega so lahko del zdravega zagona za

prizadevanje odličnosti in pomoč za dosego boljših rezultatov.

28

Razlikovanje med različnimi oblikami motivacije v 2x2 modelu je bistveno za razumevanje,

zakaj nekatere oblike perfekcionizma dajejo pozitivne izide. Ti izsledki nam zagotavljajo, da je

potrebno razlikovati med osebnimi standardi in perfekcionistično zaskrbljenostjo. Glede

doseganja ciljev pa lahko povzamemo, da razlika med pristopnimi oblikami in oblikami

izogibanja v 2x2 modelu posreduje v odnosu med osebnimi standardi in uvrstitvijo na tekmi.

Športniki, ki imajo višje osebne standarde so bolj pristopno orientirani pri njihovih ciljih glede

nastopa. Ta dominantnost nad izogibanjem je glavni dejavnik za boljšo uvrstitev na tekmi.

Osebni standardi so lahko, če so v povezavi z pristopno orientiranostjo, dodatna vzpodbuda

za motivacijo in samozavesti, ki se kaže v boljšem nastopu na tekmah (Stoeber, Uphill in

Hotham, 2009).

2.14 ODNOS MED PERFEKCIONIZMOM TER NOTRANJO IN ZUNANJJO MOTIVACIJO Od kod izvira športnikova motivacija, je eden izmed ključnih dejavnikov uspeha. Delimo jo na notranjo, ki izhaja iz športnika samega in zunanjo, kjer je potrebna zunanja vzpodbuda. V kontekstu perfekcionizma smo želeli poiskati povezavo in medsebojen vpliv med dimenzijami perfekcionizma ter zunanjo in notranjo motivacijo.

McArdle in Duda (2008, v Mouratidis in Michou) sta predstavila, da so osebnostni standardi pozitivno povezani z obema motivacijama, zaskrbljenost pred napakami pa je pozitivno povezan le z zunanjo motivacijo. To ni presenetljivo, saj visoki osebnostni standardi lahko vodijo k obema motivacijama, odvisno ali so osebnostni standardi razumljeni kot izziv ali kot sredstvo samovrednotenja preko pomembnih drugih. Če je razumljeno kot izziv, potem se bo razvila notranja motivacija. Športnikova postavitev standardov bo regulirala njegovo motivacijsko vedenje in bo ostal avtonomen. Na drugi strani, če so osebni standardi dokaz vrednosti športnika, lahko sklepamo, da bodo osebnostni standardi ovirali avtonomno motivacijo, kar pomeni da bo motivacija kontrolirana oziroma zunanje regulirana.

V raziskavi, kjer sta Mouratidis in Michou raziskovala povezavo med perfekcionizmom in notranjo motivacijo, smo ugotovili, da obstaja pozitivna povezava med notranjo motivacijo in osebnimi standardi. Izkazalo se je tudi, da se športniki bolj učinkovito soočajo s težavami in vložijo več truda v naloge. Rezultat kaže na pozitivni izid postavljanja visokih ciljev, v kontekstu kjer nekdo sodeluje prostovoljno in si avtonomno postavlja cilje. S tem bo vztrajal v aktivnosti, bolj bo užival in ohranjal motivacijo. Tu lahko omenimo še zaznavanje lastne kompetentnosti, ki vpliva na motivacijo. Visoki osebni standardi kažejo na to, da se športnik počuti kompetentnega v svojem športu. S tem bo svoje cilje postavili višje. Vendar pa s časom lahko pride do problemov s postavitvijo ciljev, če ti niso vedno doseženi. Negativni vpliv osebnih standardov se je pokazal pri občutku samovrednotenja. Športnik ves čas hrepeni po novih in boljših dosežkih, če le teh ni, se ne bo počutil vrednega. Ves čas občuti notranji psihološki pritisk, kar prinese negativne posledice.

Na drugi strani pa je kontrolirana motivacija pokazala pozitivno korelacijo z neadaptivnim perfekcionizmom, predvsem zaskrbljenostjo pred napakami. Kaže na neučinkovite strategije soočanja s stresom - z izogibanjem stresorjem. Športnik se počuti nesvobodnega v dejavnosti, njegova ocena vrednosti je odvisna od odobravanja drugih in doseganja njihovih pričakovanj (Mouratidis in Michou, 2011).

29

Raziskava na vzorcu nogometašev je pokazala podobne izsledke glede notranje in zunanje

motivacije. Profesionalni nogometaši, ki kažejo adaptivne lastnosti perfekcionizma, kot so

osebni standardi in organizacija, razvijejo notranjo motivacijo. Ti športniki razvijejo višje

standarde za svoje dosežke pri nastopih na tekmah. Vzrok temu je motiviranost, da dosežejo

občutek zadovoljstva in s tem povečujejo interes za ohranjanje delovanja v aktivnosti. Poleg

tega bodo ti športniki lažje premagovali stresne situacije, bolje se bodo soočali z

vsakodnevnimi nalogami, kar je posledica adaptivnega perfekcionizma. Potrebno je poudariti,

da sta ključna elementa pri ohranjanju optimalnega nastopa v športu razmerje med

adaptivnim perfekcionizmom in samodeterminiranostjo. Neprofesionalni športniki, ki kažejo

neadaptivne vzorce perfekcionizma, so bolj zunanje motivirani. Nanje vplivajo pomembni

drugi, potrebujejo zunanje vzpodbude in potrditve o svoji kompetentnosti. Zaskrbljeni so pred

napakami, občutijo starševski pritisk, dvomijo v svoja dejanja. Praktične aplikacije raziskave

so, da naj bodo trenerji in športni psihologi pozorni na mlade športnike, s tem da spodbujajo

razvoj notranje motivacije in zmanjšujejo vpliv vseh morebitnih zunanjih dejavnikov, ki bi

lahko zanje pomenilo potrditev in potrebo po motiviranju (Pestillo de Oliveira idr., 2015).

Zaključimo lahko, da zaskrbljenosti pred napakami kaže neadaptivne vzorce perfekcionizma in

kontrolirano motivacijo, kjer se športnik ne počuti svobodnega pri aktivnosti. Pri osebnih

standardih je vzorec bolj kompleksen. Prihaja do pozitivnih izidov v povezavi z notranjo

motivacijo, na drugi strani pa ocena samovrednotenja še vedno odvisna od dosežkov, ob

pomankanju le teh pride do psiholoških pritiskov, ki niso adaptivni.

30

3 SKLEP Perfekcionizem v športu je gotovo lastnost, brez katere športnik težko dosega vrhunske rezultate. Če ne stremi po vedno boljših predstavah, si ne postavlja vedno novih ciljev in ne stremi k odličnosti, ne bo nikoli premagal konkurence. Seveda ima vsaka lastnost posledice. V diplomski nalogi smo se osredotočili na iskanje odgovorov ali je perfekcionizem primarno adaptivna ali neadaptivna lastnost. Predvsem smo raziskali, katere so tiste karakteristike perfekcionizma, ki športnika spodbujajo k odličnosti in katere ga zavirajo.

Raziskali smo vpliv perfekcionizma na čustva, samopodobo, samokritičnost, izgorelost, storilnostno motivacijo, kompetentnost, jezno in anksioznost. Splošno bi lahko povzeli, da težnje k perfekcionizmu kažejo bolj pozitivne izide v povezavi z zgornjimi dejavniki, medtem ko perfekcionistična zaskrbljenost kaže negativne izide.

Težave na katere sem naletela pri raziskovanju te teme so bile predvsem neenotnost raziskovalcev glede funkcije perfekcionizma, njegove delitve ter uporabe testov. Flett in Hewitt, ki sta zagovornika primarno neadaptivne funkcije, sta v vseh raziskavah prišla do zaključka, da je perfekcionizem vedno bolj neadaptivna lastnost kot pa adaptivna. Medtem ko sta avtorja Stoeber in Otto vedno raziskovala in poudarjala adaptivne lastnosti perfekcionizma nad neadaptivnimi. Ti avtorji niso uporabljali enakih testov in delitev perfekcionizma, prav tako je bil vzorec vedno na drugačnem vzorcu športnikov iz drugačnih športov. Zato raziskav ne moremo posploševati na celotno športno področje.

Predvsem se avtorji ne poenotijo o pozitivnih vplivih perfekcionizma. Tu se je izkazalo, da obstaja največ nasprotij. Za neadaptivni perfekcionizem so izsledki bolj jasni. Negativna čustva, občutek jeze, kontrolirana motivacija, nekonstruktivno soočanje s stresnimi situacijami, občutek nemoči, želja po dokazovanju, iskanje lastne vrednosti preko športnih rezultatov, somatska in kognitivna anksioznost, strah pred napakami, iskaje poti za prikrivanje napak. Vse to so dejavniki, ki so pozitivno povezani z neadaptivnim perfekcionizmom. Adaptivni perfekcionizem pa je pokazal bolj kompleksno sestavo, saj raziskave niso vedno pokazale enakih izsledkov. Na eni strani so nekatere dimenzije adaptivnega perfekcionizma, kot je na primer postavljanje visokih ciljev, ključen dejavnik, da se športnik žene za uspehi, najde notranjo motivacijo, se orientira na dobro opravljeno nalogo, anksioznost pred tekmovanji mu da zagon za boljši nastop. Vendar je bil glavni problem pri obravnavanju adaptivnih lastnosti ta, da športniki z visoko stopnjo težnje k perfekcionizmu tudi kažejo visoko stopnjo zaskrbljenosti. Problem pri obravnavi nastane tudi, kadar cilji niso doseženi, takrat se pogosto pojavijo negativni odgovori.

Nadaljnja raziskovanja naj bi bila usmerjena predvsem v bolj praktične nasvete za športnike, starše in

trenerje. Potrebno je sodelovanje že v mlajših starostnih kategorijah, predvsem z namenom, da se

prepreči razvoj neadaptivnih vzorcev perfekcionizma. Prav zato je pomembno, da se še naprej

raziskuje, kateri so dejavniki, ki vplivajo na razvoj neadaptivnih vzorcev perfekcionizma in katere

lastnosti so zanj značilne, da se dovolj hitro prepoznajo in je mogoče ukrepanje. Športniki, ki razvijejo

neadaptivne vzorce perfekcionizma, zagotovo ne bodo uživali v aktivnosti, nenehno bodo pod stresom,

kar ne vpliva le na njihovo športno pot, ampak tudi na zasebno življenje med in po športni karieri. Zato

je pomoč psihologov zelo dobrodošla. Pozitivne lastnosti perfekcionizma, kot je strmenje k vedno

boljšim rezultatom, želja po novem znanju, izboljšanju svojih sposobnosti, vera v svoja znanja in s tem

samozavest, pa je potrebno spodbujati. Pripomorejo lahko k športnemu uspehu in so pomoč pri

motiviranju in vztrajanju v dejavnosti, saj športnik v aktivnosti uživa.

31

4 VIRI

Andrea Massi: Tina je perfekcionistka. (2.2014). Polet. Pridobljeno iz: http://archive-si-2014.com/si/p/2014-02-22_3766294_47/Andrea-Massi-Tina-je-perfekcionistka-polet/

Anshel, M. H, Sutarso, T. (2010). Conceptualizing maladaptive sport perfectionism as a

function of gender [elektronska izdaja]. Journal of clinical sport and psychology, 4, str. 263-281.

Antony, M., McCabe, R. (2005). Encyclopedia of cognitive behavior therapy. V A.Freeman (ur.),

Perfectionism (273-276). New York: Springer science. Appleton, P. R., Hall, H. K., Hill, A. P. (2009). Relations between multidimensional perfectionism

and burnout in junior-elite male athletes [elektronska izdaja]. Psychology of sport and exercise, 10(4), str. 457-465.

Appleton, P. R., Hall, H. K., Hill, A. P. (2010). Family patterns of perfectionism: An examination

of elite junior athletes and their parents [elektronska izdaja]. Psychology of sport and exercise, 11(5), str. 363-371.

Brustein, M. (2016). Perfectionism: a guide for mental health professionals, Defining

perfectionism and examining the consequences (str. 1-11). [DX Reader version]. Pridobljeno iz: http://lghttp.48653.nexcesscdn.net/80223CF/springer-static/media/samplechapters/9780826106100/9780826106100_chapter.pdf

Damian, L. E., Stoeber, J., Negru, O., Băban, A. (2014). Positive and negative affect in

adolescents: an investigation of the 2 x 2 model of perfectionism [elektronska izdaja]. Cognition, brain, behavior. An interdisciplinary journal, 18(1), str. 1-16.

Dunn, J., Gotwals, J., Causgrove Dunn, J. , Syrotuik, D., (2011). Examining the relationship

between perfectionism and trait anger in competitive sport [elektronska izdaja]. International journal of sport and exercise psychology, 4(1), str. 7-24.

Dunn, J., Dunn, J. C., Syrotuik, D. (2002). Relationship between multidimensional perfectionism

and goal orientations in sport [elektronska izdaja]. Journal of sport and exercise psychology, 24(4), str. 376-395.

Flett, G., Hewitt, P. (2005). The Perils of Perfectionism in Sports and Exercise [elektronska

izdaja]. American Psychological Society, 14(1), str. 14-18. Gaudreau, P., & Antl, S. (2008). Broad dimensions of perfectionism: Examining change in life

satisfaction and the mediating role of motivation and coping. Journal of Sport and Exercise Psychology, 30, str. 356-382.

32

Gaudreau, P., Verner-Filion, J. (2012). Dispositional perfectionism and well-being: a test of the 2 x 2 model of perfectionism in the sport domain [elektronska izdaja]. Sport, exercise and performance psychology, 1(1), str. 29-43.

Glynn Owens R., Slade, P. (2008). So perfect it ‘s positively harmful? Reflections of the

adaptivness and maladaptivness of positive and negative perfectionism [elektronska izdaja]. Behavior modification, 32(6), str. 928-937.

Gotwals, J.K., Stoeber, J., Dunn, J.G.H., Stoll, O. (2012). Are perfectionistic strivings in sport

adaptive? A systematic review of confirmatory, contradictory, and mixed evidence [elektronska izdaja]. Canadian psychology, 53(4), str. 263-279.

Hall, H., Hill, A., (2012). Perfectionism, dysfunctional achievement striving and burnout in

aspiring athletes: the motivational implications for performing artists [elektronska izdaja]. Theatre, dance and performance training, 3(2), str. 216-228.

Hanton, S., Fletcher, D., & Coughlan, G. (2005). Stress in elite performers: A comparative study

of competitive and organizational stressors [elektronska izdaja]. Journal of Sports Sciences, 23(10), 1129–1141.

Hill, A., Hall, H., Appleton, P., (2010). Perfectionism and athlete burnout in junior elite athletes

the mediating role of coping tendencies [elektronska izdaja]. Anxiety, stress and coping, 23(4), str. 415-430.

Hill, A. P, Stoeber, J., Brown, A., Appleton, P. R. (2014). Team perfectionism and team

performance : A prospective study [elektronska izdaja]. Journal of sport and exercise psychology, 36(3), str. 303-315.

Hill, A. P., Witcher, C., Gotwals, J. K, Leyland, A. F. (2015). A Qualitative Study of Perfectionism

Among Self-Identified Perfectionists in Sport and the Performing Arts [elektronska izdaja]. Sport, Exercise, and Performance Psychology, 4(4), str. 237-253.

Kajtna, T., Tušak, M., Kugovnik, O. (2003). Osebnost in motivacija športnikov in športnic

[elektronska izdaja] Psihološka obzorja, 12(1), str. 67-84. Koivula, N., Hassmen, P., Fallby, J. (2002). Self-esteem and perfectionism in elite athletes:

effects on competitive anxiety and self-confidence [elektronska izdaja]. Personality and individual differences, 32(5), str. 865-875.

McDougall, M., Nesti, M., Richardson, D. (2015). The challenges of sport psychology delivery

in elite and professional sport: reflections from experienced sport psychologists personalizing the experience of challenge [elektronska izdaja]. The sport psychologist, 29(3), str. 265-277.

33

Miijković, A. (2015). Ekipa24. Peter Prevc v največjem intervjuju doslej: Planiški epilog, sledenje Tini Maze, pojasnila o Mariboru in Olimpiji. Pridobljeno iz: http://ekipa24.si/clanek/drugi-sporti/zimski-sporti/56839a10c7d4f/za-planico-sem-kriv-jaz-za-nogometni-nemir-tudi

Milovanovič, A. (2007). Odnos do športnih dosežkov in zasebnega življenja slovenskih

vrhunskih športnikov (Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport). Pridobljeno iz: http://www.fsp.uni-lj.si/COBISS/Diplome/Diploma22050170MilovanovicAna.pdf

Mouratidis, A., Michou, A. (2011). Perfectionism, self-determinated motivation, and coping

among adolescent athletes [elektronska izdaja]. Psychology of sport and exercise, 12(4), str. 355-367.

Pestillo de Oliveira, L,n Nickenig Vissoci , J. R., Andrade do Nascimento Junior, J., Ferreira,

L., Vieira, L., Norraila da Silva, P., Cheuczuk, F., Lopes Vieira, J.L. (2015). The impact of perfectionism traits on motivation in high-performance soccer athletes [elektronska izdaja]. Brazilian Journal of Kineanthropometry & Human Performance, 17(5), str. 601-611.

Pirc, P. (2014). Aktivni.si. Žan Košir: »Vzgoja mi je vcepila delovne navade, arakter

perfekcionizem, telo pa organiziranost. Pridobljeno iz: http://www.aktivni.si/ostali-sporti/zan-kosir-vzgoja-mi-je-vcepila-delovne-navade-karakter-perfekcionizem-telo-pa-organiziranost/

Powers, T., Koestner, R., Zuroff, D., Milyavskaya, M., Gorin, A. (2011). The effects of self-

criticism and self-oriented perfectionism on goal pursuit [elektronska izdaja]. Personality and social psychology bulletin, 37(7), str. 964-975

Rasquinha, A., Dunn, J., Causgrove Dunn, J. (2014). Relationships between perfectionistic

strivings, perfectionistic concerns, and competitive sport level [elektronska izdaja]. Psychology of sport and exercise, 15(6), str. 659-667.

Stoeber, J. (2011). The dual nature of perfectionism in sports: Relationships with emotion,

motivation, and performance (elektronska izdaja).. International Review of Sport and

Exercise Psychology, 4 (2). str. 128-145.

Stoeber, J., Otto, K. (2006). Positive conceptions of perfectionism: approaches, evidence, challenges [elektronska izdaja]. Personality and social psychology review, 10(4), str. 295-319.

Stoeber, J., Otto, K., Pescheck, E., Becker, C., Stoll, O. (2007). Perfectionism and competitive

anxiety in athletes: differentiating striving for perfection and negative reactions to imperfections [elektronska izdaja]. Personality and individual differences, 42(6), str. 959-969.

34

Stoeber, J., Stoll, O., Pescheck, E., Otto, K. (2008). Perfectionism and achievement goals in athletes: Relations with approach and avoidance orientations in mastery and performance goals [elektronska izdaja]. Psychology of sport and exercise, 9(2), str. 102-121.

Stoaber, J., Uphill, M., Hotham, S. (2009). Predicting race performance in triathlon: the role of

perfectionism, achievement goals, and personal gal setting [elektronska izdaja]. Journal of sport and exercise psychology, 31, str. 211-245

Šport. (b. d.). V Slovar slovenskega knjižnega jezika. Pridobljeno iz: http://bos.zrc-

sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=%C5%A1port&hs=1 Waton Breeding, T., Anshel, M. H. (2015). Relationship between sport perfectionism and

perceived competence as a function of skill level and sport type [elektronska izdaja]. Journal of sport behavior, 38(4), str. 376-393.