· web viewin connection with the word vojna ʻwarʼ he mentions murko. the wrong accent, i.e.,...

UDK 811.163.6'282(497.4 Štajerska):929 Škrabec S.Mihaela KoletnikPedagoška fakulteta v Mariboru

VZHODNOŠTAJERSKO NAREČJE V JEZIKOSLOVNIH DELIHP. STANISLAVA ŠKRABCA

Škrabec o vzhodnoštajerskem narečju ni napisal nobene samostojne razprave, pač pa je z zgledi iz tega narečja utemeljeval posamezne pojave v knjižnem jeziku na glasoslovni, oblikoslovni in besedoslovni ravnini. Opora pri obravnavi tega narečja panonske narečne skupine sta mu bila Dajnkova slovnica Lehrbuch der Windischen Sprache (1824) in Murkov Slovensko–nemški in Nemško–slovenski ročni besednik (1835).

Škrabec did not write an independent study about East–Styrian dialect, but rather, he justified individual phenomena in Slovene literary language on phonological, morphological, and lexicological planer with the examples from this dialect. In his treatment of this dialect from the Pannonian dialectal group he relied on Dajnkoʼs grammar Lehrbuch der Windischen Sprache (1824) and Murkoʼs Slovensko–nemški and Nemško–slovenski ročni besednik (1835).

0 Uvod

V Enciklopediji slovenskega jezika1 (122) je narečje definirano kot socialna zemljepisna zvrst z razmeroma velikim številom samosvojih lastnosti na vseh (ali zlasti na nekaterih) jezikovnih ravninah, posebno v glasoslovju, tipu naglasa, stavčni fonetiki, naglasnem mestu, posebnih oblikah in do neke mere tudi besedah in skladnji. V pričujočem prispevku bo prikazano vzhodnoštajersko narečje, kakor se kaže v delih p. Stanislava Škrabca.

1 Škrabčev odnos do narečij

Stanislavu Škrabcu, čigar glavna pozornost je bila usmerjena na slovenski knjižni jezik, so bila pri srcu vsa slovenska narečja, še posebej pa mu je bilo ljubo kranjsko. Kranjščina, v okviru le–te pa dolenjščina z notranjščino, mu je prava in splošna podlaga književne slovenščine, saj ji je »tako rekoč prirojena«2 in »ker so v tem dialektu razni slovenski glasovi po spričevanju domačih kaker ptujih jezikoslovcev najrazločniše ohranjeni«.3

Škrabec dopušča, da se knjižna slovenščina v posameznih rečeh opira tudi na druga naša narečja, »kaker štajersko ali prekmursko«,4 paziti pa je treba, »da s tem ne pride v nasprotje s keterim občnim zakonom kranjskega narečja, ki ji je prava in splošna podlaga«,5 »da ne

l Jože Toporišič, Enciklopedija slovenskega jezika, Ljubljana, CZ, 1992, 384 str.2 JD 1, 1994, 202.3 JD1, 1994, 203. 4 JD1, 1994, 94. 5 JD 1, 1994, 94.184 Škrabčeva misel IV

bo sračje gnjezdo, kar se tako znese«,6 in da reči, ki se iz drugih narečij sprejemajo, »sprejeti morajo obliko, kaker bi jo imele, da so se porodile v tem, ki je splošna podlaga književne slovenščine naše, t. j. v kranjskem narečju 16. stoletja.«7 Vendar hkrati opozarja, da se mora knjižna izreka »nevglajenosti in preproščine dialektične znebiti, in tu stopijo ostali dialekti v svoje pravice; n. pr. dol. ü se mora nadomestiti z gorenjskim u, dol. u z gorenjskim in goriškim temnim ô t. j. blizu ou, dol. ai (maistu) se štajerskim in ogersko–slovenskim (pa tudi na Dol. in drugod navadnim) ê t. j. blizu ei itd. Razloček mej temnim ó v móž (dol. muož) in še temnejšim ô v môst (dol. must) se ohrani, dali ga štajersko–ogersko narečje ne pozna več, ne zavoljo dolenjščine edine, temuč tudi z ozirom na koroško in tolminsko (moaž pa muest) ter beneško slovenščino (mož pa muost).«8

Književni jezik razume kot nadnarečno tvorbo:9 »Jezik, ki ga priprosti narod govori, se deli povsod v več ali manj različnih narečij; književni jezik pa mora biti povzdignjen nad narečja, enak in edinstven po celem obsegu enega naroda.«10

2 Vzhodnoštajersko narečje pri Škrabcu2.1 Škrabec vzhodnoštajersko narečje11 poimenuje neenotno: vzhodno

štajersko narečje, štajersko narečje Dajnkove slovnice, štajersko narečje Slovenskih goric, štajersko narečje, vzhodno narečje na Štajerskem, ogrsko–štajersko, vzhodno, štajersko, severovzhodno štajersko, štajersko–slovensko, štajersko–prekmursko, sem gredo še izrazi štajerska slovenščina Dajnkove slovnice, štajerska slovenščina, ogrsko–štajerska slovenščina. Jezikovne posebnosti tega narečja označuje tudi s pokrajinskim poimenovanjem: na Štajerskem, na vzhodnem Štajerskem, na Štajerskem v Slovenskih goricah, po Slovenskih goricah. Opora pri obravnavi jezika tega področja sta mu bila Dajnkova slovnica Lehrbuch der Windischen Sprache (Gradec, 1824)12 in Murkov Slovensko–nemški in Nemško–slovenski ročni besednik (Gradec, 1835). Cafovo slovarsko gradivo je poznal iz Pleteršnikovega slovarja, Murka, Muršca, Volkmerja in Krempla omenja, ko piše o novih knjigah, haloškega slovničarja Šmigoca (Theoretisch–prakti–

6 JD 1, 1994, 114.7 JD 1, 1994, 108.8 JD 1, 1994, 203.9 Škrabec se je zavedal, da je slovenski jezik narečno močno členjen. Vatroslavu Oblaku je pisal: »Ketera narečja namreč imamo in ketere so njih meje, to bomo še le tedaj mogli povedati, keder bo jezik vseh posameznih krajev in vasi tako popisan kaker n. pr. rezijanščina po Boduenu. Kje je meja mej narečjem in podnarečjem, tega zopet ne vemo. /.../«. JD 4, 353.10 JD 4, 1998, 60.11 Fran Ramovš, ki nam je dal prvo podrobno klasifikacijo slovenskih narečij (1931), v Dialektih (1935: 170–193) narečja, ki se govorijo v Slovenskih goricah, Halozah in Prekmurju, obravnava v okviru severnovzhodne štajerske dialektične skupine. Danes slovenska dialektologija slovenskogoriško (goričansko), prekmursko, prleško in haloško narečje uvršča v panonsko narečno skupino.12 Peter Dajnko je želel svoj govor iz okolice Radgone povzdigniti v knjižni jezik (M. Hajnšek Holz, 1995: 122). Dajnkov rodni govor je črešnjevski, uvršča pa se v vzhodno slovenskogoriško podnarečje (Koletnik 1999: 69–89; ista 2001: 47–56).

Mihaela Koletnik, Vzhodnoštajersko narečje v jezikoslovnih delih p. Stanislava Škrabca 185

sche Windische Sprachlehre, 1812) pa v zvezi z razpravo o svojilnih zaimkih.

2.2 Škrabec o vzhodnoštajerskem narečju ni napisal nobene samostojne razprave; z zgledi iz tega narečja pa je utemeljeval nekatere posamezne pojave v knjižnem jeziku na glasoslovni, oblikoslovni in besedoslovni ravnini.

2.2.1 Glasoslovje2.2.1.1 Škrabec ugotavlja, da je v štajerskem in prekmurskem narečju

stalno dolgi in staroakutirani u prešel v ü; vzrok za ta prehod naj bi bila potreba po razločevanju, saj se je v teh narečjih u nadomestil z odrazom za samoglasniški (JD 2, 136; JD 4, 43). Da je ta prešel neposredno v u, piše tudi, ko utemeljuje pisavo besede sonce brez l (JD 1, 10–11 in 110–111). Narečje Dajnkove slovnice in prekmursko narečje v primerih dlg, pln, slnce v nasprotju s slovenskimi zahodnimi narečji po Škrabcu samoglasnika o pred ł ni nikoli imelo (dolg : dug, poln : pun); ł, ki se je spremenil v u, je bil po Škrabčevem mnenju nedvomno samoglasnik.13

2.2.1.2 Ko je Škrabec dokazoval napačno Janežičevo trditev v slovnici, da slovenščina ne pozna dvoglasnikov, je še posebej opozoril na dvoglasnik e, ki je imel od Trubarja do Kopitarja knjižno veljavo in ki se govori tudi na Štajerskem.14 Ta dvoglasnik15 je v Dajnkovem narečju znan še danes (cʼve: t , mʼle: ko).

2.2.1.3 Ko Škrabec v zvezi s popravki in dopolnitvami znamenj, ki naj bi razločevala različne glasove, pisane z eno črko,l6 razmišlja o izgovoru psl. ô in psl. ǫ v slovenskih narečjih (kosъ ʻkos, grižljajʼ : kǫsъ ʻpticaʼ), opozarja tudi na štajersko narečje v Slovenskih goricah. Tako naj bi se na Koroškem in Štajerskem v Slovenskih goricah za dolenjski uo (<— ǫ, ò–)17 govoril široki o, tj. oa ali å. Najnovejši izsledki raziskav slovenskogoriškega narečja kažejo, da sta se v vzhodnem slovenskogoriškem podnarečju ô in izgovorno izenačila (ʻmo:st, ʻmo:š),18 in ò pa sta ostala kratka in ozka (ʻtča,ʼvla, ʻkš).

2.2.1.4 Glede koroške in štajersko–ogrske izgovarjave polglasnika, ki ga je Škrabec imenoval tudi nedoločni samoglasnik in ki nadomešča psl. ъ in ь, kot e, priporoča, da »naj bi se toraj tudi Štajer–

13 Najnovejše raziskave porabskega narečja Z. Zorko kažejo, da se u ni razvil neposredno iz , saj se govori ʻgo:nčati, ʻdo:bati, sʻko:nza, ʻvo:k/ʻvu:k, kar kaže na razvoj golčati —> gončati —> gučati.14 Enako tudi v Prekmurju, na Dolenjskem, Notranjskem in celo ponekod na Vipavskem (JD 2, 434).15 V panonski narečni skupini je e:, odraz za dolgi jat.16 Škrabec je razlikoval dvoje ozkih o–jev: nsim in ntri z ostrivcem za dol. izgovor nuosim, nuotri ter nộs s strešico za dol. izgovor nos. Široki o je bil brez posebnega razločevalnega znamenja. (JD 1, 148; JD 2, 109–110).17 Op. avtorice.18 Da razločka med temnim ó v móž in še temnejšim ô v môst štajersko–ogrsko narečje ne pozna več,

ugotavlja tudi Škrabec (prim.: JD l, 203).

186 Škrabčeva misel IV

ci in Korošci popolnoma poprijeli našega a, pisaje: dan, maša, služabnik, pasji i. t. d. namestu svojega: den, meša, služebnik, pesji.«19 Da je a primernejši, utemeljuje tudi s kranjsko izgovorjavo (razen v primerih, ko je izgovor polglasniški), »kjer ima naš književni jezik svojo staro trdno podlago, s katere bi ga ne bilo varno premikati.«20

Polglasnik (dolgi, novoakutirani in umično naglašeni) se v Dajnkovem narečju še danes izgovarja kot e (razlike so v kolikosti in kakovosti): ʻdẹ:n, ʻlẹ:n, ʻvẹ:s; ʻmeša, preʻmekne, sʻnexa, ʻzemen; ʻmegla, ʻtema.

V zvezi z razpravljanjem o polglasniku nadalje ugotavlja, (1) da je za knjižni jezik neustrezna pisava mesec meseca za govorjeno mesəc mesca (JD 2, 12). Meni namreč, da bi pisava mesec meseca v knjižni slovenščini zahtevala izgovor s pravim čistim e pred c, kakor se govori v narečju Dajnkove slovnice.21 Ker pa v pregibanju nenaglašeni polglasnik, ki je nastal po analogiji iz polnega samoglasnika (mesec <— *mesęc; enako še: pajek <— *pajęnk, zajec <— *zajęc) večinoma izpade, na to izreko pa se opira tudi pisava v 16. stoletju, je potrebno pisati mesec mesca, govoriti pa mesəc mesca; (2) da je pisava dihur za dəhor v knjižni slovenščini tako napačna, kot bi bilo pis za pes in nus za nôs (JD 2, 21). Dajnko piše thor, v njegovem narečju je ta oblika še danes ohranjena in se glasi tʼxr,22 s čimer se ujemajo tudi nekateri drugi slovanski jeziki (prim. rusko xorëk, moščansko hr); (3) da je pisava rudeč, rujav za rədeč, rəjav napačna.23 Svojo trditev podkrepi z zgledom iz Dajnkove slovnice, ki po dotičnem narečju piše ardeče, arjave.24

2.2.1.5 Glede pisave t. i. samoglasniškega se Škrabec ni strinjal z Miklošičevim priporočilom pisati ga kot r, npr. trd, krst, ampak je za knjižno slovenščino priporočal izreko in pisavo terd, kerst. Menil je namreč, da ta r v slovenščini vedno spremlja kak polglasnik,25 ki ga je najbolje pisati z e. Dopušča sicer možnost, da štajerski Slovenci govorijo samoglasniški r, čeprav o tem dvomi: »Zoper sonantni r štajerskih Slovencev nič ne vgovarjam; vender, kaker pravim, jaz sem od štajerskih Slovencev (to se ve da; neketerih, vseh nisem videl niti slišal) v besedah kaker ʻterdʼ, ʻsmertʼ slišal prav pravi čisti e, pa naj jamči in kotanjči kedo, kar koli mu je ljubo.«26

19 JD 4, 25.20 JD 4, 67.21 V Dajnkovem narečju danes ʻme: senc/ʻme:sc ʻme:sca.22 Op. avtorice.23 Škrabec piše, da se je Oblak motil, ko je v Letopisu Mat. sl. 1890, str. 201, pisal, da si moramo za slovenščino misliti dve obliki: rdeč in rudeč ali pa samo zadnjo, iz katere naj bi se razvila prva (JD 2, 26).24 Samoglasniški v vzglasju besede se v Dajnkovem narečju danes izgovarja kot [ər]: ərʼdẹč, ərjaʼvice.25 Ta se v štajerskih narečjih izgovarja kot e: kerst, v dolenjskem, goriškem in beneškem kot a: karst (JD 1, 399).26 JD 1, 400. Mostec ima čisti , brez polglasnika ali e pred seboj.


2.2.1.6 V prizadevanjih za normiranje knjižne izreke je Škrabec zavrnil štajersko podaljševanje kratkih naglašenih samoglasnikov,27 npr. jaz, obraz, nas, bik, sit (JD 3, 501), in naglaševanje velelniških oblik,28 znano po mnogih krajih, »zlasti na Koroškem in Štajerskem, pa tudi sem ter tje na Goriškem in, kakor terdi Metelko, celo nekod na Kranjskem /.../,«29 tj. naglaševanje needninskih velelniških oblik po analogiji na edninsko. Tako naglaševanje, v Dajnkovem narečju izpričano še danes (ʻnes ʻnesta ʻneste), se po njegovem mnenju ne ujema s splošnim razvojem našega naglasja, ker se pri nas naglas le z zadnjega kratkega zloga seli na e in o prednjega zloga. Takega naglaševanja ne priporoča za olikano slovensko izreko, pogojno pa ga dopušča v poeziji.

2.2.1.7 Štajerske in prekmurske oblike bujti in mujti navaja kot vzorec za premet oz. za »prestavljanje glasov v besedah«, kakor ga sam imenuje (JD 3, 578). Premet vzglasnega u v položaju pred m in b je v slovenskogoriškem narečju znan še danes: ʻbu:jt ʻbu:jen, ʻmu:jt ʻmu:jen.

2.2.1.8 Narečno obliko ólij, ólija za csl. olějь, znano iz Dajnkove slovnice, Škrabec navaja kot zgled, ko skuša razložiti nastanek oblik oljika in Oljiska gora, kakor bi se po njegovem moralo edino pravilno pisati za splošno sprejeto oljka, Oljska gora.30 V črešnjevskem govoru se za psl. *olěj govori ʻlje, redko ʻli.

2.2.1.9 Pri soglasnikih je Škrabec najbolj obdelal različne vrste l–jev, o čemer je pisal že J. Toporišič.31 Za tedanji knjižni jezik je normiral brezizjemen izgovor nekdanjega trdega l v položaju ne pred samoglasnikom in pred polglasnikom kot . Bil je izrazit nasprotnik eljanja;32 obžaloval je, da se je »potujčevavcem naše izreke« pridružil tudi Sket,33 medtem ko se »kakemu gospodu od onkraj Drave ne bi tolikanj čudil; tam se je namreč zgodaj začela agitacija za »čisti l«. Vže leta 1824 piše Dainko, Lehrbuch der Windischen Sprache, str. 25: »Wo das gemeine Volk anstatt l ein o oder a spricht, halte man sich nach der reinen Schriftsprache, welche nie anstatt l ein o oder a spricht, noch weniger schreibt.«34 V Slovenskih goricah je obveljala Dajnkova odločitev »čistega l«, saj so se gospodje začeli

27 To podaljševanje je znano v zahodnem slovenskogoriškem podnarečju, v vzhodnem pa je kolikostno nasprotje ohranjeno.28 O tem je pisala Vera Smole (1999: 179–183).29 JD l, 16.30 Po Snoju (1997: 405) je oljka nastalo v nar. razvoju iz star. oljika s pripono –ika, ki tvori rastlinska poimenovanja, izpeljano iz sle. olje. Prim. tudi Bezlaj (1982: 247).31 Slovenski biografski leksikon. 11 zvezek. Ljubljana 1971, geslo Stanislav Škrabec, str. 644.32 Enakih misli je bil tudi B. de Courtenay, ki je Škrabcu pisal: »Levec ima prav, ko piše, da je izrekovanje bil, prišel, volk ... (z l in ne z ) »spakovanje». Meni je bilo to zmeraj zoperno /.../ Prava slovenska izreka tirja, da se v takih slučajih izgovarja – (–w), in nič druzega kakor – (JD 2, 388).33 Sket je l. 1894 pripravil 7. izdajo Janežičeve Slovenske slovnice.

34 JD 2, 409.


sramovati izreke preprostega ljudstva, tj. a za l, ki bi bila po Škrabčevem mnenju v knjižnem jeziku, kakršnega je hotel dati Slovenskim goricam Dajnko, »opravičena vsaj ne manj kot ü za u.« Z odločitvijo za kranjsko knjižno slovenščino bi morali sprejeti tudi njej lastno izgovarjavo, kar ne bi bilo tako težko, saj za naglašenim a, kakor ugotavlja Škrabec, izgovarjajo tudi oni ł za u: dau, žgau, a po Dajnkovem povelju so se odločili za »čisti l« (JD 2, 409). Danes se v Dajnkovem narečju končni –l v naglašenem zlogu izgovarja kot –: ʻda:, sicer kot –a: ʻnesa, ʻvẹda.

Da je a, ki v nekem štajerskem narečju nadomešča ł, po kolikosti soglasnik, saj dela s samoglasnikom, ki ga ima pred seboj, en sam zlog, je Škrabec pisal na več mestih (JD 1, 268, 398; JD 2, 408). Zgledi mea, htea, klea, bia, pia, ki jih navaja, so iz Volkmerja, za katerega so to enozložne besede. Omenja ga pod naslovom Nove knjige in poudarja, da je pisal v narečju Dajnkove slovnice (JD 1, 268). V pisanju o njem se kaže tudi Škrabčev odnos do narečne poezije: »Morebiti pa bo kedo rekel, da bi se bile morale Volkmerjeve basni preobleči v današnjo književno slovenščino, ako so vredne, da se še bero. Mi nismo te misli. Tudi drugi, od nas imenitniši narodi imajo svoje dijalektske pesnike ter jih bero take, kakeršni so; zakaj bi tega mi ne smeli?«35

2.2.1.10 Škrabec je večkrat pisal tudi o mehkih lʼ in nʼ. Pri tem je pisavo v Pleteršnikovem slovarju, ki mehkih lʼ in nʼ ne ločuje od dvoglasnih lj ali nj, ki sta izgovomo različna, označil za nepopolno. V prvotni skupini – lьj– se je po onemitvi polglasnika l, ki se je približal j, lahko spremenil v lʼ,36 kar po Škrabcu velja zlasti za samostalnike srednjega spola na –je. V narečju Dajnkove slovnice se izgovarja kot srednji l: vogolje, enako tudi v stari končaje –lija.37 Ugotovil je, da se tako mehki lʼ kot mehki nʼ v naših narečjih izgubljata (JD 2, 137; JD 3, 260); za prvega se večinoma govori srednji l, tako na Ogrskem in Štajerskem (npr. kral), za drugega pa jn, ponekod n, j, na Štajerskem pa j z nazaliziranim samoglasnikom.38

2.2.1.11 Knjižni jezik 16. stoletja je bil Škrabcu merilo za izreko zvočnika r v prevzetih besedah. Prizadeval si je, da bi se, če se v njih pojavljata dva r, oba ohranila, in nasprotoval preprosti izreki novejšega časa, kjer se eden izgubi ali spremeni v j, m, l, lj ali n. Po njegovem mnenju je za knjižni jezik nesprejemljiva slovenskogoriška oblika

35 JD 1, 268.36 Ramovš te vrste lʼ imenuje sekundarni (F. Ramovš, 1924, HG II, Konzonantizem, Ljubljana, Učiteljska tiskarna, 68).37 Danes se v Črešnjevcih govori ʻlje, ʻzelje, šiʻvilja, čeprav narečje mehčanega lʼ (kʻra:l) ne ločuje od navadnega (sʼliva).38 V slovenskogoriškem narečju je nʼ na začetku besede in v položaju med dvema samoglasnikoma izgubil nazalnost in se razvil v nosnjeni drsnik : ʻiva, ž ʻo:; sʼvi:a, ʻžegnae. /Podobno na Mostecu./


regvant, še danes živa v narečju, za regrat (<— nem. Wegwart), kjer je v drugem zlogu ohranjen v, r pred t pa nadomeščen z n (JD 1, 102–103).

2.2.1.12 Škrabec je opozoril tudi na onemitev posameznih glasov. Tako Dajnko piše domo za domov,39 na Štajerskem pa govorijo ta <— tja; meni, da je v tem primeru vzrok za onemitev soglasnika j nepriljubljenost sklopa tj na začetku besede (JD 1, 124).

2.2 Oblikoslovje2.2.1 V razpravi Zimske mušice (JD 1, 378–380) je Škrabec zagovarjal

pisavo končnice –i v daj. ed. samostalnikov m. in s. sp.,40 pri čemer je opozoril, da je za Štajerce in Prekmurce tudi sploh edina, kar drži še danes.

Nadalje ugotavlja, da je v vzhodnoštajerskem narečju (enako tudi v prekmurščini) v moškospolski orodniški edninski in dajalniški množinski končnici ohranjen prvotnejši o, ki ga je drugod izrinil po analogiji srednjega spola nastali a: korakom : korakam (JD 2, 234). Medtem ko je edninska orodniška končnica –om (narečno –on) v slovenskogoriškem narečju danes še povsod dobro ohranjena, pa se množinski dajalniški –on govori le še na področju od Negove do Radencev.

Štajersko edninsko orodniško končnico za ženski spol –oj, v narečju živi še danes, Škrabec jo razlaga iz prvotnejše –ov, ohranjene v prekmurščini, po zamenjavi v z j, npr. vodov —> vodoj. (JD 2, 226; JD 3, 153.)41

2.2.2 Pri pridevniku si je Škrabec prizadeval utrditi oblike –ega, –emu, –em, kot jih ima tudi štajerska slovenščina Dajnkove slovnice, nasproti prevladujočim –iga, –imu, –im za nekdanji jat. (JD 3, 202; JD 4, 235–236.) Oblike, za katere si je prizadeval, so v Dajnkovem narečju znane še danes: ʻlexk ʻlexkega ʻlexken.

Za knjižni jezik edino pravilno pa je po njegovem mnenju priponsko obrazilo –ški za nekdanje –-čski, medtem ko je obrazilo –čki, ohranjeno na Štajerskem, samo narečno, npr.: junački, človečki garčki (JD 2, 164–165). Slednjih oblik Dajnkovo narečje danes ne pozna več.

2.2.3 Škrabec je veliko pisal tudi o zaimkih, zlasti o njihovem nastanku. Ko razlaga nastanek vprašalnega zaimka kaj, izhaja iz rodilniške oblike zaimka čto, kakor naj bi se govorilo do 14. stoletja. Za

39 JD 2, 133. Ramovš meni, da je onemitev analogičnega izvora (1924: 142). (Mostec: damú = grmúje.) 40 O tem je med drugim pisala že Branka Lazar (1997: 99).41 Po Ramovšu (1924: 170; 1952: 58) je končnica –oj v or. ed. ž. sp. nova tvorba. nastala po pritaknitvi poudarjevalne členice –j končnemu –o.


podkrepitev pravilnosti svojega etimološkega izvajanja navaja zgled iz štajerskega in prekmurskega narečja, kjer je rodilniška oblika čego (v Dajnkovem govoru danes ʻčega) še ohranjena (JD 1, 322).

Štajersko obliko oziralnega zaimka ʻkolikorʼ, tj. keliko, danes v slovenskogoriškem narečju ʻkẹ:ko, ʻkẹ:jko, navaja kot zgled za staro k–elikože. Meni namreč, da se je po izgubi začetnega j namesto akože po analogiji z vprašalnim kako in nikalnim nikakože začelo govoriti kakože, kar se je spremenilo v glasoslovno primernejše kolikore (JD 1, 284).

Obliko keri, v Dajnkovem govoru danes ʻkẹ:r, ki se govori na Štajerskem, Škrabec izvaja iz kateri, kar naj bi se izgovarjalo s polglasnikom v prvem zlogu. Po izgubi polglasnika se je kteri v nekaterih narečjih po metatezi razvilo v tkeri in po odpadu t je ostalo keri (JD 1, 286).42

Pri svojilnih zaimkih je obširno prikazal izvor končnice –ega –emu. Oblike měga, měmu, ki so se rabile do 15. stoletja in ki naj bi nastale iz prvotno neskrčenih oblik mojega, mojemu, je razlagal s skrčenjem dveh samoglasnikov (o in e) v enega dolgega, tj. e, izenačen z jatom. Ker so bile premalo jasne, je slovenščina jat skrčenih oblik nadomestila z –oj–. Potrditev za pravilnost svoje odločitve, tj. pisati pri svojilnih zaimkih končnice –ega, –emu, je našel v štajerskem in prekmurskem narečju, kjer se v resnici govori mojega, mojemu. Ker to ni v nasprotju z nobenim občnim zakonom zahodnega narečja,43 je menil, da lahko ta oblika v knjižnem jeziku tudi ostane. To, da se vzhodne oblike ujemajo s staroslovanskimi neskrčenimi, pa je po njegovem čisto naključje. (JD 1, 95.)

Za knjižni jezik nesprejemljive pa so po Škrabčevem mnenju štajerske oblike najni, vajni njüni iz Dajnkove slovnice44 ter najni, vajni jujni iz Šmigočeve slovnice (1812), ki jih je kot edine prave za knjižni jezik priporočal gospod R. B. V Zori I, 228, saj so narečne, na kar pri vseh treh kaže končnica –i v imenovalniku, ki je sicer običajna tudi pri pridevnikih, pri zadnji obliki pa še ü oz. uj za prvotni u in j za nj.

S stališča narečij je Škrabec razpravljal tudi o posamostaljenem pridevniškem zaimku nobeden. Dokazoval je, da obliki nobedən in obedən nista etimološko različni. Oblika nobedən, prvič izpričana v 18. stoletju, se je po Škrabčevem mnenju razvila iz starejše oblike

42 O tem piše tudi Ramovš (1924: 217).43 Škrabec piše: »Brez škode pripuščamo, da se nam knjižna slovenščina v posameznih rečeh opira na druga naša narečja, kaker štajersko ali prekmursko, samo da s tem ne pride v nasprotje s keterim občnim zakonom kranjskega narečja, ki ji je prava in splošna podlaga.« JD 1, 95.

44 V črešnjevskem govoru danes tudi od ʻna:j ʻnajinʼ, od ʻva:j ʻvajinʼ, ʻẹdvin/od ʻẹdva ʻnjunʼ.


obedən, ta pa iz stare ljubo edən. Iz te oblike je nastala oblika bo edən, po metatezi, s katero je jezik odpravil hiat, pa obedən (JD 1, 27).45 Staro obedən naj bi se govorilo skoraj povsod po Kranjskem, Goriškem in Koroškem, nobedən in iz tega nebedən ter dobedən pa po Štajerskem (JD 1, 450). V slovenskogoriškem narečju poznajo obe obliki, in sicer noʼbie:d/noʼbeden/noʼbed/noʼben in doʼbed.

2.2.4 Škrabec vzhodnoštajerski prislov gde, gdi ʻkjeʼ razlaga z asimilacijo iz kde, kar naj bi nastalo iz kъde (JD 1, 478). V slovenskogoriškem narečju ima prvotni prislov *kъde oblike ʻgẹ:j,46 ʻki: ali ʻgi:.47 /Mostec: kí./

2.2.5 Pri predlogu sъ je Škrabec v položaju pred vs, vz, vš, vž ter pred samim s, z, š, ž, v sestavah tudi pred drugimi samoglasniki, predvideval različico sə, pisano sè, o čemer je pisala že I. Orel (1997: 111–123). Potrditev zanjo je našel v drugih slovanskih jezikih, pri Dalmatinu, Küzmiču in Dajnku, iz njegove slovnice navaja zgled ze vsimi, ter v narečjih, pri čemer opozarja, da se v štajerskem narečju Dajnkove slovnice namesto se (sə) lahko govori tudi ze, npr. zežgati, zesekati, ze vso močjo, ze vsimi lasmi, ze vsim blagom.48

Za to obliko je menil (z izreko zə), da bi se smela po vsej pravici sprejeti v knjižno slovenščino, pri čemer pa se ne bi smel zavračati prvotnejši se (sə): se vsem, se vso (JD 3, 18, 21).

2.2.6 Med vezniki je treba omeniti, (1) da je po Škrabčevem mnenju za kazalnimi zaimki in v priredju, kadar se poudarja istost osebe ali reči, kraja in časa, namesto ki treba pisati ko ʻkakorʼ, pri čemer opozarja, da ima štajerska slovenščina zanj obliko kak, za kar navaja zgled iz Dajnkove slovnice, str. 166: »Tistemi človeki, kak nas kaj dobrega vüči bodmo hvalni.« (JD 4, 66); v Dajnkovem narečju se danes na tem mestu govori veznik kå; (2) da ima štajerska slovenščina za ko ʻkadarʼ obliko gdå/då, ki lahko vpeljuje časovni in vzročni odvisnik; za slednjega navaja primer iz Dajnka, str. 324: »En sosed od drügega opitan, zakaj püsti na svoji hramni strehi travo rasti, je odgovoril: Krave mo gonil gor past, da travnika neman.« (JD 4, 66.) V črešnjevskem govoru je raba veznika gdå/då ʻko; kerʼ močno razširjena; (3) da ima Dajnko za knjižni in49 le ino, kar je po Škrabcu pravilno, saj so tako (inu) pisali tudi vsi starejši pisatelji in bi tako

45 Snoj (1997: 386) in Bezlaj (1982: 225–226) menita, da je pri obliki *obedьnъ treba izhajati iz predloga *ob ʻbrezʼ in števnika *edьnъ, tj. *ob–edьnъ. Vzglasni n– je pridobila beseda zato, ker ob ni bilo več občuteno kot zadostna nikalnica. *Oběju–edьnъ, iz česar izhajata Škrabec in Ramovš, pa semantično ne ustreza (Bezlaj 1982: 226).46 Ramovš meni (1924: 216), da je ta oblika nastala ali v križanju med *gde in *ke ali pa iz *gde po asimilaciji glasu d na g.47 Po Ramovšu (1924: 215) naj bi slednji obliki nastali po redukciji zapornika d iz *kdi.48 Peter Dajnko, Lehrbuch der Windischen Sprachen, Gradec, 1824, 262.48 Snoj (1997: 183) izvaja in iz psl. *i ʻinʼ in ojačevalnega členka *no.


moralo biti tudi v knjižnem jeziku, če bi hoteli biti dosledni (JD 3, 604).

2.3 Besedoslovje z besedotvorjem

2.3.1 Leta 1914 je Škrabec nasprotoval spodrivanju besede vojska ʻbellumʼ z besedo vojna v takratnem časopisju.50 Že Dalmatinu je namreč vojska pomenila tudi vojskovanje oz. vojno. Dalmatinove rabe se držita tudi Küzmič in Terplan,51 ki imata za ʻbellumʼ: boj, bojüvati, bojüvanje, vojsküvanje. Gutsmanu še neznano vojna pa ima Murkov slovar. Na to, da beseda ni domača, po Škrabčevem mnenju kaže napačen naglas, saj bi Murko besedo, če bi bila v narečju živa, moral pisati s kratkim širokim o: vòjna, ne pa kot vójna, tj. z dolgim ozkim o (JD 3, 588–592).

2.3.2 V razpravljanju o priponskih obrazilih –(a)vec/–(a)lec,52 kateremu povod je bila Peruškova razprava z naslovom »Bravec« ali bralec, je Škrabec, zagovarjajoč Levčev pravopis, ki je prinašal pravilo, naperjeno proti oblikam –alec, –alka, –alstvo, tudi s pomočjo narečja Dajnkove slovnice dokazoval, da je izvorno pravilna oblika v takih besedah večinoma v, v določeni kategoriji besed pa je hkrati priznaval utemeljenost pisanih l.53 Tako iz Dajnkove slovnice navaja zglede delavec, poslüšavec, sejavec.54 Če bi bilo namreč delavec, poslušavec, sejavec iz prvotnejšega delalec, poslušalec, sejalec, bi moralo tudi iz palec in žalec ʻželoʼ nastati pavec, žavec. Ker pa se je ohranilo palec, žalec, bi se moralo tudi delalec, sejalec, če bi v tem narečju kdaj obstajalo. Veliko besed na –avec (navadno piše –aviz) ima v svojem slovarju tudi Murko, toda v resnici nima pavec, tkavec, pogorevec, ampak le palec, tkalec, pogorelec. (JD 2, 369–372, 384).

2.3.3 Tvorjenke na –(a/i)lnik, –(a/i)lnica so po Škrabčevem mnenju nastale iz samostalnikov na –lo, za kar ponovno navaja zglede iz Dajnkove slovnice: kadianca (<— kadilnica), motianca (<— motilnica), vejanca (<— vejalnica), sejanca (<— sejalnica) (JD 2, 473).

2.3.4 S sklicevanjem na Trubarja in Gutsmana je Škrabec potrjeval svoje prepričanje, da je v besedi prešuštvovati koren –šuš–, ki ga ima v svojem slovarju tudi še Murko (ob za takrat običajnejšima –šeš– ali –šes–), primarnejši in da Marešićeva velelniška oblika Ne prešuštovaj! ni ukoreninjena hiba, kakor mu je to očital Ljubljanski Zvon, ki je zahteval pisanje Ne prešestvuj! (JD 1, 115, 171).

50 O tem sta pisali tudi Jožica Narat (1999: 171) in Irena Stramljič Breznik (1998: 78).51 Za Terplanovo besedo bojna Škrabec ni bil prepričan, da se res govori. Sumil je, da jo je naredil sam. J. Narat ugotavlja (1999: 171), da bojna ni Terplanova tvorba, saj je znana že leta 1747 pri Severju in jo lahko zasledujemo do Agustiča leta 1875.52 O tem je pisala Irena Stramljič Breznik (1997: 193–200).53 Razloček med obraziloma –vec in –lec je v narečjih, ki končnega –l ne spreminjajo v v, ampak v a ali o, kot npr. štajersko narečje Dajnkove slovnice in prekmurščina, mnogo jasnejši. Meni, da tam, kjer imajo ta narečja –vec, –vac, je to prvotno, kjer imajo –lec, –lac, je prvotno to (JD 2, 372, 384).


2.3.5 S pravorečjem pa so pri Škrabcu povezana tudi predponska obrazila od ter u– oz. v–; o tem, kako izrekati slednji, je razmišljal že leta 1880 v 11. zvezku Cvetja.

Ugotovil je, da se je začetni kratki u–, še zlasti v sestavah, v vseh narečjih spremenil v v ali f in da je ohranjen le v nekaterih posameznih primerih, npr. udriti, udrihati, ugniti, za kar je v Dajnkovem narečju vujgniti, njegovi Štajerci pa govorijo še vujdem, vujti, vujšel, tako da pred ta u dodajo še v (JD 3, 570; JD 1, 48). Vse oblike so v Dajnkovem narečju žive tudi danes.

V primerih ugnati, užgati, za kar ima Dajnko vujžgem, vujžigam, enako se govori danes v narečju, kjer pred začetnim u, kakor je to običajno, stoji v (kot npr. vusta), pa predpona vъ ni izgubila svoje zložnosti.

Posebnost štajerskega narečja je še predponsko obrazilo otъ,; namesto od– se rabi daljša oblika ode– z izgovorom pravega samoglasnika e: odegnati (JD 1, 149). Te oblike v črešnjevskem govoru danes ne poznajo več.

3 SklepStanislav Škrabec je skušal normirati slovenski knjižni jezik, ki ga je

razumel kot nadnarečno tvorbo. Normodajalna je bila kranjščina, v okviru le-te pa dolenjščina z notranjščino. Druga slovenska narečja, ki jih ni preziral, še manj zaničeval, so to normo lahko oblikovala, a le v tistih elementih, ki niso bili v nasprotju s knjižnim jezikom 16. stoletja.

Navedenke

France Bezlaj, 1982: Etimološki slovar slovenskega jezika II, K–0. Ljubljana: SAZU. Milena Hajnšek Holz, 1995: Škrabec in pokrajinski knjižni jeziki. Škrabčeva misel I: Zbornik s

simpozija ʻ94. Ur. Jože Toporišič. Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica. 119–127.

Mihaela Koletnik, 1999: Fonološki opis voličinskega in črešnjevskega govora. Slavistična revija 47/1, 69–87.

– – 2001: Slovenskogoriško narečje. Maribor: Slavistično društvo. Zora 12. Branka Lazar, 1997: Posebnosti Škrabčevega oblikoslovja samostalnikov. Škrabčeva misel II:

Zbornik s simpozija ʻ96. Ur. Jože Toporišič. Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica. 93–109.

Jožica Narat, 1999: Prekmurščina v delih p. Stanislava Škrabca. Škrabčeva misel III: Zbornik s simpozija ʻ98. Ur. Jože Toporišič. Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica. 163–175.

Irena Orel, 1997: Škrabčeva obravnava predlogov. Škrabčeva misel II: Zbornik s simpozija ʻ96. Ur. Jože Toporišič. Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica. 111–123.

Fran Ramovš, 1924: HG II, Konzonantizem. Ljubljana: Učiteljska tiskarna.– – 1931: Dialektološka karta slovenskega jezika.– – 1935: HG VII, Dialekti. Ljubljana: Učiteljska tiskarna.Vera Smole, 1999: Naglas velelniških oblik pri Škrabcu in v nekaterih slovenskih narečjih.


Škrabčeva misel III: Zbornik s simpozija ʻ98. Ur. Jože Toporišič. Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica. 177–183.

Marko Snoj, 1997: Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: Mladinska knjiga.Irena Stramljič Breznik, 1997: Škrabčeva obravnava priponskih obrazil (a/i)v/l(əc). Škrabčeva

misel II: Zbornik s simpozija ʻ96. Ur. Jože Toporišič. Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica. 193–200.

– – 1998: Slovensko–madžarski jezikovni in književni stiki od Košiča do danes. Košičev zbornik. Budimpešta: Košičev sklad. 73–83.

Viri

Stanislav Škrabec, 1994, 1994, 1995, 1998: Jezikoslovna dela 1–4. Ur. Jože Toporišič. Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica. Navajana kot JD.

Literatura

Jože Toporišič, 1992: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba. 384 str.– – 1994: Spremna beseda, v: P. Stanislav Škrabec, Jezikoslovna dela 1, 2. Ur. Jože Toporišič.

Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica.– – 1995: Spremna beseda, v: P. Stanislav Škrabec, Jezikoslovna dela 3. Ur. Jože Toporišič.

Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica.– – 1998: Življenje in delo p. Stanislava Škrabca, v: P. Stanislav Škrabec, Jezikoslovna dela 4.

Ur. Jože Toporišič. Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica.– – 2000: Slovenska slovnica. Maribor: Založba Obzorja. 923 str.

Summary

Stanislav Škrabec considered the real and general basis of literary Slovene Carniolan and, within it, Lower Carniolan with Inner Carniolan. In his view, literary Slovene in certain matters also relies on other Slovene dialects, e.g., Styrian or Prekmurje, but in doing so it cannot come into conflict with the general principles of the Carniolan dialect.

Škrabec did not have a uniform name for East-Styrian dialect. In his treatment of the language of this area he relied on Dajnkoʼs grammar Lehrbuch der Windischen Sprache (1824) and Murkoʼs Slovensko–nemški and Nemško–slovenski ročni besednik (1835). He did not write an independent study of the East–Styrian dialect; instead, he justified individual phenomena in Slovene literary language on phonological, morphological, and lexicological planes with the examples from this dialect.

On the phonological level the East–Styrian dialect is differentiated from the literary system particularly in sounds like ü, u for diphthongs, and e as the reflex of schwa, but at the same time it is a model for the development of schwa in the initial syllable (thor, rdeč). Škrabec rejected the Styrian lengthening of short stressed vowels and the accentuation of non–singular imperative forms by analogy on the singular form. He strongly opposed Dajnkoʼs »eljanje«, as he prescribed for the literary language of his time the pronunciation of the former hard l in the position not before vowel and before schwa as without exception.

In morphology Škrabec pointed out Styrian and Prekmurje –i in dat. sg. m./n. and the preserved older o in inst. sg. and dat. pl. m. He attempted to enforce Dajnkoʼs adjectival forms –ega, –emu, –em instead of the predominant –iga, –imu, –im for former jat, but he rejected the East–Styrian suffix –čki for the literary suffix –ški as dialectal. He explained the pronoun kaj etymologically and pointed out Dajnkoʼs gen. form čego, the relative pronoun kolikor, and the nominalized adjectival pronoun nobeden. In possessive pronouns he extensively discussed the origin of the endings –ega, –emu, known from Dajn–


ko, but he rejected the East–Styrian forms najni, vajni, njüni/jujni as dialectal and unacceptable to the literary language.

In connection with the word vojna ʻwarʼ he mentions Murko. The wrong accent, i.e., acute on o, shows that the word was not alive in his dialect. With the examples from Dajnkoʼs grammar Škrabec confirmed that the etymologically correct suffix in Slovene is –avec rather than –alec and that derivatives in (a/i)lnik, were formed from nouns in –lo. He also pointed out that before the prefix u–, which is in Dajnkoʼs dialect preserved in the word vujgniti, there is another v, which is common in the east. This is also true of the examples where the prefix v– remained syllabic, e.g., vujžigam.

· web viewin connection with the word vojna ʻwarʼ he mentions murko. the wrong accent, i.e.,...

Documents