UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

DIPLOMSKA NALOGA

SLAVICA ILIĆ

Ljubljana, 2016

UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

Športno treniranje

Aerobika

SAMOPODOBA ŽENSK, KI SE UKVARJAJO Z AEROBIKO

DIPLOMSKA NALOGA

MENTOR:

prof. dr. Matej Tušak

SOMENTORICA:

doc. dr. Petra Zaletel Avtorica dela:

RECENZENT: SLAVICA ILIĆ

prof. dr. Damir Karpljuk

Ljubljana, 2016

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem vsem, ki ste kot kamenček v mozaiku, vsak na svoj način

prispevali k temu, da so sanje postale resničnost:

Hvala mentorju dr. Mateju Tušaku, za čas, trud, spodbudo in vso strokovno pomoč.

Hvala somentorici dr. Petri Zaletel za vse skozi vsa leta študija.

Velik hvala recenzentu dr. Damirju Karpljuku za vse strokovne nasvete, prijazno

spodbudo in nesebično pomoč.

Vedite, da je vsak od Vas prispeval pomemben del k dokončanju tega študija, zaradi

Vaše podpore in truda sem danes korak bližje svojim sanjam. Hvala.

Hvala vsem mojim vadečim in vsem ostalim, ki ste sodelovali v raziskavi.

Hvala Jani Suklan za pomoč in svetovanje pri statistični obdelavi podatkov in

hvala Mateji Ceket Odar za lektoriranje.

Največja zahvala pa gre vama, draga starša.

Tebi, draga mama, za neusahljiv vir ljubezni, spodbude in podpore.

Tebi, dragi tata, ki danes žal nisi več med nami, si pa vedno bil in boš moj največji

steber opore, zato bodo tvoje modrosti in izkazana ljubezen vedno potovale z menoj

skozi življenje.

Rada vaju imam in to delo posvečam vama.

Ključne besede: aerobika, Zumba®, samopodoba, motivacija, športna rekreacija

SAMOPODOBA ŽENSK, KI SE UKVARJAJO Z AEROBIKO

Slavica Ilić

IZVLEČEK

Namen diplomske naloge je bil ugotoviti, ali so razlike v samopodobi med ženskami,

ki se ukvarjajo s klasično aerobiko in plesno aerobiko – Zumbo®, ter ali so razlike v

samopodobi med športno aktivnimi in neaktivnimi ženskami. Zanimalo nas je, če so

razlike v samopodobi mlajših in starejših žensk, ki obiskujejo klasično aerobiko, ter ali

so razlike v samopodobi glede na zakonski stan športno aktivnih žensk. Ugotavljali

smo tudi, če so razlike v motivih za ukvarjanje s klasično aerobiko in Zumbo®.

Teoretični del opredeli pojem samopodobe, na kratko opiše stopnje Eriksonove

teorije psihosocialnega razvoja, se dotakne področja osebnosti, nekaterih naših jazov

ter vloge in funkcije samopodobe. Nadalje proučuje identiteto in samospoštovanje v

povezavi s samopodobo ter vključi področje motivacije. Predstavi tudi nekatera

pomembnejša področja aerobike, opiše značilnosti plesa in Zumbe® – plesne oblike

aerobike, ter pomen športne rekreacije v procesu zdravega življenjskega sloga.

Empirični del vključuje raziskavo o samopodobi in motivih opravljeno s pomočjo dveh

vprašalnikov. V raziskavo je bilo vključenih 174 anketirank – 50 žensk, ki niso športno

aktivne, in 124 športno aktivnih žensk, od tega 26 žensk s področja klasične

aerobike, 73 žensk s področja plesne aerobike – Zumbe®, ter 25 žensk, ki obiskujejo

obe obliki vadb hkrati. Naj pojasnimo, da smo v skupino klasične aerobike vključili

ženske, ki obiskujejo t.i. »high-low« aerobiko in/ali step aerobiko. Ugotovili smo, da ni

razlik v samopodobi med ženskami, ki obiskujejo klasično aerobiko, in tistimi, ki

obiskujejo plesno aerobiko – Zumbo®. Nismo ugotovili razlik v samopodobi med

mlajšimi in starejšimi ženskami, ki obiskujejo klasično aerobiko, niti v samopodobi

glede na zakonski stan vseh aktivnih žensk. Ugotovili smo, da imajo športno aktivne

ženske boljšo samopodobo kot športno neaktivne ženske. Nismo našli bistvenih

razlik v motivih za ukvarjanje s klasično aerobiko in plesno aerobiko – Zumbo®.

Keywords: aerobics, Zumba®, self - concept, motivation, sports recreation

SAMOPODOBA ŽENSK, KI SE UKVARJAJO Z AEROBIKO

Slavica Ilić

ABSTRACT

The purpose of the thesis is to discover whether there are differences in self-concept

among women doing the classic aerobic workout as opposed to those practising

dance aerobics - Zumba® and whether there are differences among women who

engage in physical exercise versus those who do not. It also deals with the question

of whether self-concept varies with the age of women doing classic aerobics and

whether it is affected by marital status in any way. Finally, the thesis looks into the

reasons why women choose to do classic aerobics or Zumba®.

The theoretical part of the thesis introduces the very notion of self-concept, presents

the degrees of Erikson’s theory of psychosocial development, touches upon the

concept of the self, the role of self-concept and its functions. It examines the identity,

self-esteem, self-concept and motivation. It briefly presents the constituent parts of

the aerobic workout, the nature of dance and Zumba® - a version of dance aerobics.

It also speaks about the importance of the physical exercise for a healthy lifestyle.

The empirical part aims to explain the results of two questionnaires which focused on

self-concept and motivations. The research featured 174 interviewees; 50 women

who do not engage in physical activity and 124 women who do; 26 out of these

practice a classic aerobics, 73 the dance aerobic - Zumba®, while 25 women do both.

The group of women doing classic aerobics engage in »high-low« aerobics and/or

step aerobics. Results show that women engaging in the aforementioned activities

exude the same sense of self-concept. It also remains unaltered with age in a group

engaged in classic aerobic and is not affected by marital status between active

women. Physically active women do show a more positive self-concept as opposed

to women who do not engage in sports. There seem to be no crucial differences in

motives for choosing to do classic aerobics or to engage in the Zumba® workout.

KAZALO

1. UVOD ..................................................................................................................... 9

SAMOPODOBA .............................................................................................. 10 1.1

1.1.1 OPREDELITEV POJMA SAMOPODOBE ................................................ 10

1.1.2 RAZVOJ SAMOPODOBE OD OTROŠTVA DO STAROSTI .................... 12

1.1.3 OSEBNOST – RAZLIČNE TEORIJE JAZA .............................................. 14

1.1.4 VLOGA IN FUNKCIJE SAMOPODOBE ................................................... 19

1.1.5 STRUKTURA SPLOŠNE SAMOPODOBE ............................................... 20

SAMOSPOŠTOVANJE V POVEZAVI S SAMOPODOBO ............................... 25 1.2

IDENTITETA IN SAMOPODOBA .................................................................... 27 1.3

MOTIVACIJA ................................................................................................... 28 1.4

1.4.1 POJEM IN KLASIFIKACIJA MOTIVA ....................................................... 28

1.4.2 MOTIVACIJA IN ŠPORTNA AKTIVNOST ................................................ 30

1.4.3 VREDNOTE KOT SESTAVNI DEL MOTIVACIJE .................................... 32

AEROBIKA ...................................................................................................... 33 1.5

1.5.1 OPREDELITEV POJMA AEROBIKE ........................................................ 33

1.5.2 RAZVOJ IN POMEN AEROBIKE ............................................................. 34

1.5.3 UČINKI IN CILJI VADBE AEROBIKE ....................................................... 35

1.5.4 GLASBA KOT NAJPOMEMBNEJŠA KOMPONENTA AEROBIKE IN

PLESA ...................................................................................................... 37

1.5.5 LIK INŠTRUKTORJA IN TRENERJA ....................................................... 37

1.5.6 MODEL VADBENE ENOTE - KLASIČNA »HIGH-LOW« AEROBIKA IN

STEP AEROBIKA ..................................................................................... 38

PLES ............................................................................................................... 41 1.6

1.6.1 PLES – UMETNOST GIBANJA ................................................................ 41

1.6.2 ZUMBA® – PLESNA OBLIKA AEROBIKE OZ. SKUPINSKE VADBE ...... 42

1.6.3 MODEL VADBENE ENOTE - ZUMBA® .................................................... 43

ŠPORTNA REKREACIJA KOT SESTAVINA AKTIVNEGA IN ZDRAVEGA 1.7

ŽIVLJENJSKEGA SLOGA............................................................................... 47

RAZISKAVE S PODROČJA SAMOPODOBE IN ŠPORTNE REKREACIJE .... 49 1.8

PROBLEM, CILJI IN HIPOTEZE ...................................................................... 51 1.9

1.9.1 PROBLEM ................................................................................................ 51

1.9.2 CILJI ......................................................................................................... 52

1.9.3 HIPOTEZE................................................................................................ 52

2. METODE DELA.................................................................................................... 54

PREIZKUŠANCI .............................................................................................. 54 2.1

PRIPOMOČKI ................................................................................................. 55 2.2

POSTOPEK .................................................................................................... 57 2.3

3. REZULTATI Z RAZPRAVO ................................................................................. 59

4. SKLEP .................................................................................................................. 77

5. VIRI....................................................................................................................... 80

6. PRILOGE ............................................................................................................. 84

9

1. UVOD

Čas, v katerem živimo, stremi k popolnosti, udobju, kopičenju materialnih dobrin in s

tem navideznemu izboljšanju kvalitete življenja. A kljub vsemu udobju, ki ga

premoremo danes, življenjski tempo postaja vse bolj obremenjujoč. Zaradi hitrega

tempa se zdi, da človeški odnosi iz dneva v dan izgubljajo na vrednosti in postajajo

prazni, pojavlja se vse več psihofizičnih bolezni in motenj, med katerimi sta pogosti

slaba samopodoba in depresija. Zaradi takšnega tempa in načina življenja se veča

potreba po pristnih medsebojnih odnosih in dejavnostih, ki pozitivno vplivajo na

izboljšanje počutja in zdravja.

Raziskave kažejo, da se vse več ljudi zaveda pomembnosti ukvarjanja s športom za

zdravje. Duševno zdravje je namreč najpomembnejša vrednota vsakega

posameznika. Če se poruši, se poruši tudi telesno zdravje in slej ali prej nastopijo tudi

druge zdravstvene težave oz. bolezni. K dobremu duševnemu zdravju sodi tudi

pozitivna samopodoba posameznika. Na oblikovanje le-te pa vpliva veliko različnih

dejavnikov.

Ideja za diplomsko nalogo s to temo izhaja iz večletnega vodenja skupinskih vadb –

predvsem klasične oblike aerobike in plesne oblike aerobike – Zumbe®. Na vadbah

srečujemo številne ženske, katerih osebne življenjske zgodbe so zelo različne.

Ravno zaradi vseh teh zgodb, včasih veselih, velikokrat pa tudi težkih življenjskih

preizkušenj, je po pogovoru z nekaterimi moč sklepati, da so tudi motivi za

udejstvovanje na vadbah različni. Pogosto se sliši o pozitivnih osebnih spremembah,

ki jih povzroči udeležba na vadbah, kar posledično pripelje do večjega zavedanja in

razmišljanja o tem, da vadba za veliko aktivnih žensk ne predstavlja le motiva za

hujšanje in nanjo ne prihajajo le zaradi fizičnega izgleda, kar se večkrat izpostavi kot

razlog za ukvarjanje s športno aktivnostjo, ampak tudi »pobeg od vsakdanjih skrbi« in

ima tako globlji pomen tudi za posameznikovo psihično in čustveno raven. To nas

vodi k spoznanju, da inštruktor oz. trener s svojim delom in načinom vodenja lahko

zelo vpliva na počutje vadečih, morebiti celo postavlja določene temelje pri

vzpostavljanju, ohranjanju ali celo rušenju njihovega dobrega počutja in

samopodobe. Iz tega izvira želja po podrobnejšem raziskovanju tega področja.

10

SAMOPODOBA 1.1

1.1.1 OPREDELITEV POJMA SAMOPODOBE

Samopodoba je zelo zapleten pojav, zato je še danes težko in nemogoče strniti vsa

dosedanja spoznanja v smiselno celoto in določiti teorijo, ki bi uspešno obrazložila

vsa empirična dejstva. Vse njene raznolikosti in posebnosti niti ni smiselno na silo

strniti v eno samo definicijo oz. teorijo. V poizkušanju definiranja samopodobe in

njene ločitve od podobnih pojmov, kot so ego, identiteta, duša in drugih, so nekateri

raziskovalci včasih poudarjali njeno strukturo, drugi njene procese, tretji oboje

(Avsec, 2007).

V strokovni znanstveni literaturi je možno zaslediti pri terminološkem izražanju in

pojmovanju več izrazov oz. opredelitev, ki se nanašajo na samopodobo, zato jih je

včasih pomensko težko razlikovati (Musek, 2005). Pogosto zasledimo izraze, kot so

sebstvo, jaz, identiteta, socialni jaz, self, samopredstava, samorazumevanje, podoba

o sebi, self shema in druge (Nastran-Ule 1994, v Tušak in Faganel, 2004), vendar se

najpogosteje uporablja pojem samopodoba, ker je v slovenski znanstveni psihološki

terminologiji najbolj uveljavljen (Musek, 2005). Ne glede na različno pojmovanje je

vsem avtorjem skupna predpostavka, da gre pri samopodobi za množico odnosov, ki

jih posameznik vzpostavlja do samega sebe (Tušak in Faganel, 2004).

Prvi temelji raziskovanja jaza so bili postavljeni daleč v preteklosti. Avtorji, ki so

pomembno prispevali k razvijanju in ustvarili teoretično osnovo za raziskovanje jaza,

so: Aristotel, Pascal, Spinoza, Descartes, Berkeley in Hume (Gazvoda, 1996, v

Tušak in Faganel, 2004). Vendar pa razčlenitev jaza kot psihološkega pojma

dolgujemo filozofu in »očetu« psihologije Williamu Jamesu, ki je postal v največji meri

zaslužen za zgodnje analize jaza (Musek, 1993a), ko je v svojem delu z naslovom

Principles of psychology leta 1890 razvil pojem sebstva, v katerega je vključil vse, kar

lahko posameznik imenuje kot svoje, ter ga razdelil na dva dela; na sebstvo kot

subjekt (angl. I) – čisti ego, ki je dejaven, in sebstvo kot objekt (angl. me) – empirični

ego, ki je pasiven in predstavlja predmet psihološkega proučevanja in

samoopazovanja (Kobal, 2000).

11

Kaj je torej samopodoba? Samopodoba predstavlja jedrni del osebnosti, ki zajema

notranje (duševne) in zunanje (organske, telesne, vedenjske) aspekte

posameznikovega delovanja (Tušak in Faganel, 2004). Pomeni posameznikovo

duševno zrcaljenje osebnosti in predstavlja zato najpomembnejšo sestavino

osebnosti, ki s svojimi notranjimi standardi, merili in gibali usmerja posameznikovo

doživljanje in vedenje (Musek, 2010). Osebnost je to, kar dejansko smo,

samopodoba pa predstavlja to, kar mi mislimo, da smo. Strokovni psihološki pojem

samopodobe vključuje naše predstave, zaznave, misli, pojmovanja in prepričanja o

sebi, zajema tudi čustva, ki jih gojimo do sebe ter lastno vrednotenje sebe (Musek,

2005).

Samopodoba je torej množica odnosov, ki jih posameznik bodisi zavestno ali

nezavedno vzpostavlja do samega sebe. Posameznik vstopa postopoma v odnose s

samim seboj, s pomočjo predstav, občutij, vrednotenj, ocen samega sebe, svojih

tipičnih socialnih naravnanosti in ravnanj itd., ki jih najprej prek prvotnega objekta, t.j.

matere, nato pa prek širšega družbenega okolja razvija že od rojstva dalje (Nastran-

Ule, 1994, v Kobal Grum, 2003). Oseba s takšno organizirano celoto pojmovanj,

stališč, sposobnosti, doživljanj idr. uravnava in usmerja svoje ravnanje (Musek, 1992,

v Kobal Grum, 2003) ter povezuje lasten vrednostni sistem z vrednostnim sistemom

širšega in ožjega družbenega okolja (Kobal Grum, 2003).

Kobalova (2000) je strnila različne opredelitve samopodobe v eno hipotezo, kjer

ugotavlja, da je samopodoba organizirana celota lastnosti, potez, občutij, podob,

stališč, sposobnosti in drugih psihičnih vsebin, katerih skupna značilnost je, da:

1. »jih posameznik – v različnih stopnjah razvoja in v različnih situacijah –

pripisuje samemu sebi,

2. tvorijo referenčni okvir (Musek, 1985, v Kobal, 2000), s katerim

posameznik uravnava in usmerja svoje ravnanje,

3. so v tesni povezavi z obstoječim vrednostnim sistemom posameznika ter z

vrednostnim sistemom ožjega in širšega družbenega okolja,

4. so pod nenehnim vplivom delovanja obrambnih mehanizmov – nekakšne

membrane med nezavednim in zavestnim, ki prepušča le tiste vsebine, ki

so sprejemljive za posameznikov jaz.«

12

1.1.2 RAZVOJ SAMOPODOBE OD OTROŠTVA DO STAROSTI

Kadarkoli poizkušamo razumeti rast, je dobro, da pomislimo na epigenetsko načelo,

ki izhaja iz rasti organizmov in utero. Če to načelo uporabimo v nekoliko posplošeni

obliki, nam zatrjuje, da ima vse, kar raste, nek temeljni načrt, iz katerega nato

vznikajo deli, od katerih ima vsak del določen svoj čas posebnega vzrasta, vse dokler

se ne vzdignejo vsi deli do te faze, ko izoblikujejo funkcionalno celoto (Erikson,

2014).

Obdobje otroštva je bistveno za oblikovanje posameznikove samopodobe oz. njenih

posamičnih sestavin; po eni strani temu botrujejo raznovrstni dejavniki razvoja

(posebno kognitivni), na drugi strani pa socialno okolje z zelo močnim in, v primerjavi

z drugimi razvojnimi obdobji, najbolj direktnim vplivom na posameznikovo doživljanje

sebe in sveta, ki ga obkroža. Že v tem obdobju se oblikujejo in utrdijo temelji

samopodobe, ki pogojujejo ves njen prihodnji razvoj, na prvem mestu pa vstop v

samopodobo mladostnika oz. njegove krizne in manj krizne razsežnosti.

Samopodoba je namreč pomemben kazalec otrokovega duševnega zdravja, poleg

tega napoveduje kvaliteto njegovega prilagajanja kasneje v življenju (Juriševič,

1999).

Kljub temu da se razvoj identitete prične takoj po rojstvu (Dolenc, 2015), pa je po

mnenju mnogih psihologov mladostništvo tisto najpomembnejše obdobje, ki v največji

meri vpliva na oblikovanje osebnosti odraslega človeka (Kobal, 2000). Oblikovanje

identitete je mladostnikova najpomembnejša naloga in predstavlja temelj pri

oblikovanju samopodobe (Kobal, 2000).

Razvojne faze je podrobno preučevalo precej psihologov, med katerimi izstopajo

Freud s svojo teorijo psihoseksualnega razvoja, Piaget s teorijo spoznavnega

razvoja, predvsem in v največji meri pa se je uveljavila Eriksonova teorija

psihosocialnega razvoja (Tušak, Tušak in Tušak, 2003). Pristop, kakršnega je imel

Erikson, ni edina razlaga osebnostnega in socialnega razvoja, vendar je najpogosteje

uporabljena, saj poudarja pojavljanje jaza, iskanje identitete in posameznikove

odnose z drugimi skozi vse življenje (Woolfolk, 2002). Zato smo se odločili njegovo

teorijo uporabiti za kratek opis razvoja samopodobe od otroštva do starosti skozi

13

stadije, s katerimi se vsak posameznik srečuje pri premagovanju razvojnih kriz, ki

posledično vplivajo na razvoj samopodobe posameznika.

Erikson (1968, v Musek, 2005) navaja jaz kot najpomembnejšo osebnostno strukturo

in govori o tem, da se naš psihični in osebnostni razvoj bistveno oblikuje ravno na

področju jaza in samopodobe. Značilnost vsakega razvojnega obdobja, ki jih je po

Eriksonu osem, sta ravno ustrezna samopodoba in identiteta, ki se izoblikujeta kot

rezultat kritičnega spoprijemanja psiholoških silnic, ki so značilne za to obdobje

(Musek, 2005).

Po Eriksonu (1968, v Musek, 2005) se torej osebnostni razvoj preučuje na podlagi

razvoja posameznikovega jaza in identitete. Dognal je namreč, da je za vsako

stopnjo razvoja jaza značilna določena samopodoba, na katero pri oblikovanju

vplivajo posameznikove osebne in medosebne izkušnje. Od tod tudi izhaja ime teorija

psihosocialnega razvoja, za katero je značilno, da se na vsaki stopnji pojavi značilna

identiteta in samopodoba, ki nastane in se oblikuje kot rezultat razrešitve temeljnih

psihičnih soočenj, problemov in konfliktov bivše stopnje ter se oblikuje kot izid tega,

kar je Erikson poimenoval identitetna kriza. Kako uspešno bo potekal osebnostni

razvoj v prihodnjih fazah je odvisno ravno od tega, kako je potekala razrešitev oz.

soočanje z identitetno krizo in iz nje izvirajoče identitete (Musek, 2005).

Preučevanje načinov vzgoje otrok v različnih kulturah je Eriksona pripeljalo do

zaključka, da so osnovne potrebe ljudi enake in da je naloga vsake družbe, da najde

način, da poskrbi za te potrebe. V vsaki družbi se razkrivajo podobni vzorci pri

čustvenih spremembah in njihovi povezanosti s socialnim okoljem. Erikson je gledal

na razvoj kot na prehajanje skozi serijo stadijev, za vsak stadij pa je bilo značilno, da

ima svoj cilj, skrbi, dosežke in nevarnosti. Od načina posameznikovega reševanja

vsake krize pa je odvisno, kakšen bo izid in trajen vpliv na oblikovanje njegove

samopodobe in pogleda na družbo (Woolfolk, 2002).

Erikson (1968, v Tušak idr., 2003) je opredelil sledeče razvojne faze, za katere so

značilne določene specifične psihosocialne krize:

- zgodnje obdobje novorojenčka: splošno zaupanje proti nezaupanju,

14

- pozno obdobje novorojenčka oz. zgodnje otroštvo (2–3 leti): avtonomija proti

občutkom sramu in dvoma,

- predšolsko oz. pričetek šolskega obdobja (4–6 let): iniciativnost proti občutkom

krivde,

- obdobje mlajšega šolarja: delavnost proti občutkom manjvrednosti,

- adolescenca: skupinska identiteta proti odtujitvi in občutkom osamljenosti in

individualna identiteta proti konfuznosti vloge,

- pričetek odraslosti: intimnost proti občutkom izolacije,

- zrelo obdobje: generativnost proti stagnaciji,

- obdobje starosti: integriranost proti občutkom obupa.

1.1.3 OSEBNOST – RAZLIČNE TEORIJE JAZA

Wright in sodelavci (v Musek, 1993b) opisujejo osebnost kot sklop tistih relativno

stabilnih in trajnih vidikov posameznika, po katerih se ta razlikuje od drugih ljudi,

istočasno pa predstavljajo tudi bistvo oz. temelj, po katerem je možno predvideti

posameznikovo obnašanje v prihodnosti.

Če v grobem povzamemo nekatera najpomembnejša pojmovanja osebnosti, jih lahko

opredelimo v sledeče kategorije (Musek, 1993b):

Trajnost in spremenljivost: Osebnost posameznika je sistem, ki se nenehno

razvija in spreminja, vendar skozi ta proces ohranja relativno trajnost in

identiteto. To določilo predstavlja pogoj, da se lahko osebnost sploh pojmuje in

prepoznava.

Individualnost in splošnost: V osnovi je osebnost individualen sistem.

Individualnost osebnosti se kaže kot edinstvena, neponovljiva ter nezamenljiva

kakovost, ki se v precejšnji meri opira na individualno zavest (na

samozavedanje) posameznika in na podobo samega sebe. Prav tako pa je

individualiziranost osebnosti človekova splošna poteza.

Sestavljenost in celovitost: Osebnost je celovit sistem, navznoter sicer

kompleksen in razčlenjen, vendar deluje kot celota. Ni nujno, da je osebnost

tudi harmonična celota in notranje nekonfliktna.

15

Določenost in avtonomnost: Osebnost je celota, nagnjena k vzročnim in

sistemskim zakonitostim, hkrati pa zastopa tudi tisto posameznikovo

delovanje, ki je precej svobodno in avtonomno – tisto delovanje, ki izhaja iz

zavestne volje, namer in odločitev posameznika.

Objektivnost in subjektivnost: V posameznikovi osebnosti so združeni tako

objektivni kot tudi subjektivni vidiki dejavnosti. Dejali bi lahko, da se osebnost

vsakega posameznika pojavlja tako v »prvi osebi« – tako kot doživljamo in

usmerjamo samega sebe, kot tudi v »tretji osebi« – kot doživljamo druge. Kot

osebnost smo obenem akterji in objekti.

Osebnost je kompleksna, zato jo je za njeno boljše razumevanje potrebno

obravnavati kot celoto in upoštevati njeno biološko, psihološko, socialno … bistvo. V

osebnost so torej vključeni vsi vidiki človekovega delovanja. Kljub spreminjajoči se

osebnosti le-ta ohranja nekatere značilne poteze, po katerih osebnosti oz. ljudi

prepoznamo tudi po pretečenem daljšem obdobju. (Tušak, 1999).

Isti psihični konstrukt različni avtorji označujejo na različne načine. Tako ga nekateri

poimenujejo kot sebstvo, drugi kot socialni jaz, spet tretji identiteta (Nastran-Ule,

1994, v Tušak in Faganel, 2004), poleg mnogih drugih, že omenjenih izrazov.

James (1980) pojasnjuje temeljno delitev jaza (slika 1) na jaz kot subjekt, torej jaz, ki

deluje kot akter, nosilec delovanja, ter na jaz kot objekt, torej podobo, ki si jo

posameznik ustvarja o samem sebi. Nadaljuje z razčlenjevanjem jaza kot objekta v

hierarhično strukturo. Pri tej hierarhični strukturi najvišje področje zavzema:

- duhovni jaz, ki vključuje pojmovanja in predstave posameznika o sebi kot o

razmišljujočem , psihičnem in duhovnem bitju,

- nato mu sledi socialni jaz, ki ga sestavljajo doživljanja in pojmovanja

posameznika o tem, kakšen je in kakšen naj bi bil v očeh drugih,

- ter telesni jaz, za katerega so značilna posameznikova doživljanja, predstave

in pojmovanja o lastnem telesu, ki pa mu avtor namenja najmanj pozornosti in

ga postavlja na dno hierarhične strukture, saj meni, da prispeva telesni jaz le

manjši delež k posameznikovi splošni podobi jaza, česar pa zadnje raziskave

s tega področja ne potrjujejo (Avsec, 2007).

16

James je med glavne vidike globalnega sebstva uvrstil tudi materialni jaz, ki se

navezuje na lastnino, ki jo posameznik poseduje (Lamovec, 1994b).

Slika 1. Jamesova shema jaza (Musek, 2010).

Na Sliki 1 vidimo Jamesovo shemo jaza, ki jo delimo na dve komponenti, to sta jaz

kot subjekt (I) in jaz kot objekt (me), ki ustreza sodobnemu pojmu samopodobe oz.

samopojmovanja. Jaz kot objekt pa se deli na telesni, socialni in duhovni jaz.

Cooley je opisal pojem zrcalnega jaza oz. sebstva in ga opredelil kot tistega, kjer

posameznik svoj jaz izgrajuje glede na to, kako ga vidijo drugi ljudje in mu omogoča

učenje na osnovi lastnih predvidevanj o tem, kako bodo drugi reagirali na njegovo

vedenje. Je tista samopodoba, ki si jo oseba ustvari s stališča drugih (Tušak in

Faganel, 2004).

Mead (1934, v Lamovec 1994b) je Jamesovo pojmovanje socialnega jaza še

dodatno analiziral in ga povezal s Cooleyevo teorijo v želji, da bi oblikoval razvojno

teorijo jaza. Zanj je izvor jaza družba, zato je zagovarjal tezo, da naj bi pojem sebstva

nastal v socialni interakciji kot rezultat posameznikovega zanimanja za to, kako se

drugi odzivajo nanj. Tako je jaz opisal kot socialno strukturo, izvirajočo iz socialnih

izkušenj in posvečal največ pozornosti doživetjem in pomenom, ki jih okolje

odobrava.

Freud meni, da je v jazu jedro zavestnega delovanja in samozavedanja, po drugi

strani pa razlaga, da jaz ni izvorna instanca osebnosti, ampak sekundarna, saj

17

funkcionira pod vplivom nadjaza in onega. Zagovarja teorijo, ki pravi, da je velik del

jaza nezaveden in predstavlja nezavedni vidik samopodobe, poimenovan kot ne-jaz

ali neželeni jaz. Ne-jaz oz. neželeni jaz vsebuje tiste lastnosti posameznika, ki jih

ima, za katere pa ne ve ali jih noče priznati, ker jih ne mara. Ne glede na to, da je

posamezniku ne-jaz manj poznan, pa je drugim osebam dobro poznan. Zavedati se

je namreč potrebno, da našo samopodobo spremlja tudi podoba, ki si jo oblikujejo o

nas drugi ljudje (Čavničar, 2005).

Socialno naravo jaza naglašujeta predvsem tradicionalna uporaba identitetnih vlog

in socialne identitete, ki ju najdemo v sociologiji, ki pa se bolj kot na posameznikov

občutek identitete navezujejo na medskupinske in znotrajskupinske fenomene (Thoits

in Virshup, 1997, v Avsec, 2007). Med posebne vidike osebnega jaza, ki je pod

velikim vplivom socialne interakcije z drugimi, spada lažni jaz, za katerega je

značilno, da ne odraža posameznikovih avtentičnih izkušenj (Harter, 1997, v Avsec,

2007), ampak odraža stališča drugih do njega samega, ki pa dogodkov ne

prikazujejo tako, kot jih je dejansko posameznik sam doživljal (Avsec, 2007).

Rogers je dejal, da ima vsak posameznik idealni jaz, ki predstavlja idealni koncept o

tem, kakršen si posameznik želi, da bi bil (Cook, 2013). Poudarjal je pomembnost

povezave med t.i. realnim in idealnim jazom in opozarjal na razdaljo med podobo

sebe, ki predstavlja podobo o tem, kako se dejansko vidimo – realni jaz, ter podobo

sebe, ki se nam zdi zaželena in potrebna – idealni jaz (Musek, 2005).

Youngs (2000) pojasnjuje in ločuje različna t.i. identitetna okna, v katerih realni jaz

opredeljuje kot tisti del osebnosti, ki odkriva našo učinkovitost pri opravljanju različnih

življenjskih vlog (npr. učitelja, prijatelja, sestre, partnerja, matere, slikarja,

uslužbenca, lastnika in druge) in trdi, da ta podoba temelji na uspešnosti v vsaki od

teh vlog in na pohvali, ki jo prejmemo za dobro opravljeno delo. Idealni jaz po

njenem mnenju sestavljajo pričakovanja posameznika in predstavljajo nek ideal, ki si

ga želimo doseči na poklicni in osebni ravni. To okno tvorijo predstave o tem, kako bi

lahko bilo, če bi se stvari drugače zgodile in pa upanje v to, da bodo te želje nekega

dne uresničene. Tretje okno tvori javni jaz, to je tisti del sebe, tisti vidik samopodobe,

ki smo jo pripravljeni pokazati drugim. Youngsova pojasnjuje, da velikokrat pred

drugimi ustvarjamo določene vloge in podobe, da bi ugajali okolici in tako svoj realni

18

jaz podredimo in priredimo javnemu jazu, da bi ustrezali drugim. Oseba, ki je npr.

znana kot »vedno vesela in srečna«, se zaradi pričakovanj drugih pretvarja, da je

srečna tudi takrat, ko ni.

Jung (Musek, 1993, v Zaletel, Tušak in Zagorc, 2006) je podal razlago o tem, da

obstajajo razlike med jazom kot središčem zavestnega dela osebnosti in

sebstvom kot dejanskim, globinskim jedrom osebnosti. Menil je, da se v

posameznikovi duševnosti formirajo številne globinske (pripadajoče kolektivnemu

nezavednemu) predstave o osebnostnih likih, ki predstavljajo sestavni del celotne

osebnosti, ki je sebstvu podrejena. Te predstave, imenovane osebnostni arhetipi,

predstavljajo globoko zasidrane podobe v posamezniku, ki so oblikovane kot precej

avtonomne celote znotraj osebnosti in imajo lahko zelo velik vpliv na posameznika,

brez da bi se on tega zavedal. Ti arhetipi predstavljajo sledeče podobe: podobo

popolnega sebstva (arhetip sebstva), podobo socialne, javno funkcionirajoče

osebnosti (arhetip persone), podobo potlačene, nagonske, negativne biti (arhetip

sence), globinsko podobo moškega in ženske (arhetipa animusa in anime), naše

spolne »komplementarne« narave.

Sullivan (1953, v Zaletel idr., 2006) pa je v svojih analizah razvoja in strukture t.i.

sistema jaza prišel do ugotovitev, da se v tej strukturi pojavlja več različnih vidikov

samopodobe oz. personifikacije »dobrega jaza« (predstavlja lastnosti, ki jih drugi

odobravajo pri nas), »slabega jaza« (tiste lastnosti, ki jih drugi zavračajo in kritizirajo)

in »ne-jaza«, kamor sodijo doživetja povezana z izrazito anksioznostjo, doživetja in

lastnosti, ki jih v popolnosti zavračamo in zanikamo.

Svojo razlago osebnosti podaja tudi Berne, teoretik transakcijske analize, ki govori o

transakcijskih vlogah in opisuje t.i. ego stanja, v katerih se »otrok«, »starš« in

»odrasel« izmenjujejo v posameznikovi osebnosti (Badjuk, 1995).

19

1.1.4 VLOGA IN FUNKCIJE SAMOPODOBE

Pozitivna samopodoba je temelj za uspešno izpolnjevanje različnih nalog in ciljev, saj

nam predstavlja neizčrpen vir energije za doseganje le-teh (Kristan, 2001, v Tušak in

Faganel, 2004).

Vloga samopodobe je opisana z modelom referenčnega delovanja jaza oz.

samopodobe, katerega osnovna ideja je v tem, da je podoba o sebi referenčni okvir

(nek standard, kriterij), ki uravnava naše delovanje. Poglavitno načelo tega

uravnavanja je prizadevanje po vzdrževanju relativno visoke ravni samovrednotenja

(to kar občasno imenujemo težnjo po samospoštovanju in samoprestižu). V našem

psihičnem aparatu poteka (bolj nezavedna kot zavedna) primerjava aktualnih

informacij o sebi in našem ravnanju s standardi, ki jih zahteva samopodoba. Od

izidov teh primerjav je potem odvisno naše ravnanje, pri čemer se poslužujemo vseh

možnih strategij, ki nam omogočajo vzdrževanje relativno visokega samovrednotenja

(Musek, 1993a).

Lamovčeva (1996) navaja tri glavne funkcije, ki jih opravlja samopodoba, in sicer:

- Omogoča klasifikacijo, strukturiranje in kognitivni nadzor. Omogoča, da izmed

več možnih odzivov pri neki dani situaciji bolj ali manj avtomatično izberemo

tisti odziv, ki se sklada z našim pojmom sebe, kar poglavitno olajša vsakdanjo

socialno interakcijo.

- Deluje kot samoocena, na kateri temeljijo naše odločitve glede prihodnosti. Ko

se odločamo o pomembnih stvareh, nam evaluativna komponenta pojma sebe

lahko pomaga pri ustrezni odločitvi.

- Tretja funkcija vključuje selektivnost zaznavanja. Vsi težimo k temu, da

zaznavamo tisto, kar se sklada z našim pojmom sebe, medtem ko ostale

dražljaje zanemarimo. Določena stopnja selektivnosti nam namreč omogoča

boljšo prilagojenost okolju, če pa je ta pretirana, lahko privede do prekinitve

stika z okoljem (Tušak in Faganel, 2004).

20

Poleg tega, da samopodoba vpliva na kognitivno usmerjenost, posameznikovo

vedenje in čustva, je tudi v tesni povezavi z razvijanjem notranje motivacije,

notranjega mesta nadzora, samovrednotenjem, samouresničevanjem, s čustveno

stabilnostjo in z razvijanjem odgovornega odločanja. (Dolenc, 2007, v Dolenc, 2015).

Musek (2005) navaja, da imata samopodoba in jaz izredno velik pomen in vlogo v

našem življenju, saj nas orientirata v stvarnosti, integrirata in nadzirata naše

delovanje, ga organizirata, spodbujata in usmerjata. Nadalje pojasnjuje, da sta izmed

najmočnejših človekovih motivov v življenju prav težnja po ohranjanju pozitivne

samopodobe in samospoštovanja. Ta vpliv se manifestira v naših prepričanjih,

stališčih, željah, čustvovanju, ocenah, presojah, v kratkoročnem in dolgoročnem

načrtovanju ter našem obnašanju.

Ule (2004) pojasnjuje, da doseganje čim bolj popolne samopodobe za človeka

pravzaprav ni najpomembnejše, pač pa je pomembnejše doseganje čim bolj

produktivne in čim manj travmatske samopodobe, vzdrževanje ravnotežja med

osebnimi uspehi in neuspehi, med osebnimi pričakovanji ter načrti in pričakovanji

okolice. Pravi, da je dobro tudi, če nam podobo o sebi potrdijo tudi drugi ljudje, zlasti

tisti, ki so nam pomembni ali zanimivi, toda to morajo storiti tako, da na nas ne

pritiskajo ali z nami manipulirajo.

1.1.5 STRUKTURA SPLOŠNE SAMOPODOBE

Med nekatere najbolj znane modele samopodobe sodi model Shavelsona,

Hubnerjeve in Stantona, saj so bili deležni največje empirične podpore. Shavelson je

s sodelavci opredelil samopodobo kot individualno dojemanje samega sebe, ki se

oblikuje v stiku z drugimi v različnih razvojnih obdobjih. Vsa ta spoznanja in

informacije, ki jih posameznik sprejema o sebi, se razvrščajo od ožjih in bolj

specifičnih področij do širših področij, ki skupaj tvorijo splošno samopodobo.

Naglašujejo, da je podoba organiziran, multidimenzionalen, hierarhično urejen, trden,

razvojno pogojen ter vrednostno obarvan konstrukt (Dolenc, 2011).

21

Slika 2. Struktura samopodobe (Shavelson in Bolus, 1982, v Kobal 2000).

Na sliki 2 vidimo strukturo samopodobe, kjer je na vrh hierarhične strukture

umeščena splošna samopodoba, ki se nadalje deli na akademsko in neakademsko,

vsaka od teh samopodob pa ima še svoja podpodročja.

Akademska samopodoba vključuje področja človekovega spoznavanja, učenja in

pridobivanja znanj. Sestavljajo jo podpodročja, med katerimi so materni jezik,

matematika, zgodovina in naravoslovje (Dolenc, 2011).

K neakademski samopodobi pa prištevamo socialno (vrstniki in za osebo

pomembni drugi), čustveno in telesno področje (telesne sposobnosti, zunanji

videz). Na dno sheme so uvrščena posebna vedenja oz. odzivi na različne situacije

(Dolenc, 2011).

22

TELESNA SAMOPODOBA

Telesna samopodoba je terminološki izraz za notranjo predstavo o lastnem zunanjem

videzu (Thompson idr., 1999, v Kuhar, 2004).

Predstavlja osnovno sestavino posameznikove identitete, ki je posebno v

mladostništvu zelo izpostavljena in zaradi tega tudi najbolj občutljiva in ranljiva.

Izmed najpomembnejših dejavnikov, ki vplivajo na razvoj telesne samopodobe, sta

definitivno tudi telesna pripravljenost in gibalna oz. športna aktivnost (Dolenc, 2015).

Stein (1996, v Dolenc, 2015) opredeljuje telesno samopodobo kot skupek zaznav,

spoznanj, občutij in izkušenj, ki jih ima posameznik v odnosu do lastnega telesa. Ob

tem opozarja, da je potrebno konceptualno razlikovati med konstruktoma telesne

samopodobe in telesnega videza, saj se telesni videz nanaša predvsem na

posameznikovo lastno zaznavo telesne privlačnosti in zadovoljstva s svojim zunanjim

videzom, medtem ko telesna samopodoba zajema poleg posameznikove ocene

lastnega telesnega videza tudi oceno gibalnih sposobnosti in znanj (Dolenc, 2015).

Naš telesni jaz oz. naše predstave in pojmovanja, ki jih imamo o lastnem telesu, so

bistven del samopodobe (Musek, 1993b). Med vsemi sestavinami telesne

samopodobe je ravno telesni videz tisti, ki je najtesneje povezan s splošnim

samospoštovanjem (Harter 1999, v Dolenc, 2015). Potrebno pa je tudi omeniti, da je

včasih težko razmejiti socialni jaz od telesnega, kajti naše predstave o videzu in

oblačenju se nekako prepletajo in segajo na obe področji (Musek, 1993b).

Tomori (1990) prav tako opisuje povezavo med telesno in socialno samopodobo.

Pojasnjuje, da imajo ljudje, ki so s svojo zunanjostjo zadovoljni (ali vsaj ne gojijo

pretiranega nezadovoljstva do nje), tudi boljše izkušnje v medosebnih odnosih,

vendar včasih celo v večji meri zaradi sproščenega in prijetnega vedenja kot pa

zaradi zares všečnega videza.

Med tem, kako oseba sama vrednoti svoje telo, med njegovo resnično obliko in

velikostjo, ni zmeraj povezave. Telesna samopodoba je spremenljiva in dovzetna za

23

spremembe, ki so izid novih informacij (pogosto medijskih) in različnih socialnih

izkušenj. Zelo močno vplivajo na telesno samopodobo kulturno omejene ter veljavne

definicije privlačnosti in zaželenosti. Kulturne standarde posameznik sam zaznava in

hkrati primerja, do kakšne mere se sam ujema s temi standardi, kako pomembno je

to ujemanje zanj in za ljudi, ki ga obdajajo. Skozi različna življenjska obdobja in

telesna stanja se telesna samopodoba in samopojmovanje drastično spreminjata. Pri

ženskah so ta obdobja velikih sprememb predvsem v času pubertete, nosečnosti in

menopavze (Kuhar, 2004).

Burns (1982, v Pišot, Juriševič in Završnik, 2002) opredeljuje tudi širšo telesno

sestavino samopodobe ter meni, da telesna samopodoba vključuje fiziološki,

psihološki in sociološki vidik in da jo določajo vsebinski elementi, h katerim spadajo:

- posameznikova obstoječa subjektivna zaznava svojega telesa, ki vključuje

(zunanji) telesni videz in telesne zmožnosti,

- posameznikovi ponotranjeni psihološki dejavniki, ki izhajajo iz posameznikovih

osebnih izkušenj oz. iz izkušenj o tem, kako doživlja svoje telo,

- sociološki dejavniki – kako se odziva ožji in širši krog socialnega okolja na

posameznika ter kako si posameznik osebno razlaga te odzive,

- želena telesna samopodoba, ki je oblikovana na podlagi lastnih stališč o

svojem telesu ter izhaja in posameznikovih izkušenj, zaznav, primerjav in

identifikacij lastnega telesa s telesi drugih posameznikov.

Telesna samopodoba je subjektivna, nadvse osebna in hkrati družbeno zgrajena

izkušnja. Nanjo imajo pomemben vpliv družbeni oz. kulturni faktorji (Kuhar, 2004).

Fallonova (1990) je pri tem kot pomemben razlog navedla velik vpliv drugih ljudi.

Telesno samopodobo je definirala kot način, kako posamezniki dojemajo svoje telo,

in hkrati pojasnila kot enako pomembno, kako presojajo, da jih vidijo drugi (Kuhar,

2004).

24

ČUSTVENA OZ. DUHOVNA SAMOPODOBA

Po Jamesovi hierarhični strukturi sodi duhovno sebstvo na vrh strukture in vanj

prištevamo zavestna stanja individuuma ter njegova pojmovanja in doživljanja lastnih

mentalnih lastnosti in sposobnosti (Diaz, 1990, v Kobal, 2000).

Spiritualni oz. duhovni jaz tako predstavlja psihološki vidik podobe o sebi, torej

pojmovanja in predstave, ki jih imamo o sebi kot miselnem, psihičnem in duhovnem

bitju (Badjuk, 1995).

Čustvena samopodoba predstavlja zaznave in prepričanja o izražanju ter

obvladovanju čustev, npr. zaznave o samem sebi kot mirnem ali nemirnem,

sproščenem ali nesproščenem ter čustveno uravnovešenem ali neuravnovešenem.

Lastne zaznave o tem, ali smo pretežno dobro ali slabo razpoloženi, ali se zelo

vznemirimo oz. znamo dobro obvladovati svoja čustva (Kompare, 2009, v

Verstovšek, 2011).

Skoraj nemogoče je ločiti različne samopodobe med seboj, saj sta, kot opisuje

Tomorijeva (1990), telo in duševnost med seboj nenehno in tesno povezana v obeh

smereh, saj posameznikova individualnost izvira tako iz njegovih telesnih kot tudi

duševnih značilnosti ter povezanosti med njimi. Kot navaja Tomorijeva,

posameznikov jaz vsak trenutek združuje in sestavlja njegov telesni in duševni del,

potem pa se občasno zgodi, da v določenih okoliščinah včasih prevlada eden, drugič

drugi.

SOCIALNA SAMOPODOBA

James (1890) je označil socialni jaz kot enega izmed glavnih vidikov celotnega jaza.

Bil je mnenja, da ima posameznik tako imenovano »vrojeno nagnjenje«, da pojmuje

sebe na način, ki ga zaznamujejo drugi. Verjel je (Musek, 1993a), da imamo toliko

socialnih jazov, kolikor je posameznikov in skupin, katerih mnenja nam kaj pomenijo

in za katere domnevamo, da gojijo do nas različna pričakovanja (Musek, 1993b).

25

Musek (2005) poudarja tudi pomen vloge socialnih koncepcij jaza, ki opozarja na to,

kako je pri oblikovanju jaza pomemben tudi proces zrcaljenja. Pri tem navaja, da v

procesu zrcaljenja našo samopodobo oblikujemo v veliki meri glede na to, kakšne

informacije o nas samih nam daje pomembno socialno okolje. Cooley (1922, v

Musek, 2005), ameriški filozof, je bil prvi, ki je natančneje opisal ta proces s svojo

znamenito teorijo »zrcaljenega jaza«. Govorila je o tem, da so drugi ljudje, torej naše

socialno okolje, zrcalo, v katerem vidimo samega sebe (Musek, 2005).

Po modelu zrcalnega jaza posameznik gradi različne podobe o sebi glede na različne

odnose, ki jih vzpostavlja z drugimi ljudmi, ki so mu pomembni. V znameniti tezi o

zrcalnem jazu je Cooley tako postavil domnevo o pluralnosti podob o sebi. Ljudje, ki

so nam pomembni, nam s svojimi različnimi komentarji, mimiko, čustvenimi izrazi, s

katerimi se odzivajo na naše vedenje, postavljajo hkrati nekakšno ogledalo, v

katerem vidimo sebe, se prepoznavamo in ocenjujemo. Včasih se zgodi, da ta

ogledala niso nujno usklajena med seboj, zato oseba v procesu svojih socialnih

interakcij zaznava in spoznava različne podobe sebe (Ule, 2004).

SAMOSPOŠTOVANJE V POVEZAVI S SAMOPODOBO 1.2

Samospoštovanje predstavlja vrednostni odnos do samega sebe in zajema

predvsem posameznikova čustva, ki jih goji do sebe (Kobal Grum, 2003).

Kljub temu da se pojma samopodoba in samospoštovanje v vsakdanji rabi mnogokrat

zamenjuje oziroma uporablja nedosledno, pomenita vsebinsko dva različna

konstrukta, ki pa sta med seboj zelo povezana (Dolenc, 2011).

Rosenberg (1965, v Kobal, 2000) samospoštovanje opredeljuje kot pozitivno ali

negativno stališče posameznika do sebe. Visoko samospoštovanje oziroma pozitivno

stališče pomeni, da posameznik samega sebe sprejema takšnega, kakršen je, da se

ceni, da je sam s seboj zadovoljen, da se čuti vrednega spoštovanja. Obratno pa

označuje osebo z nizkim samospoštovanjem oz. osebo z nizkim stališčem do sebe

26

kot osebo, ki sama sebe ne ceni, ne odobrava svojih lastnosti, ima o sebi negativno

mnenje itd.

Coopersmith (1967, v Kobal Grum in Avsec, 2007) opredeljuje pojem

samospoštovanja kot pozitivno ali negativno oceno samopodobe, ki se lahko

navezuje na odobravanje ali na zavračanje samega sebe in prikazuje stopnjo

posameznikovega prepričanja o svoji sposobnosti, vrednosti in pomembnosti.

Izsledki številnih raziskav potrjujejo pozitivno korelacijo med samopodobo in

samospoštovanjem. Oseba z visoko samopodobo (predvsem splošno) naj bi imela

tudi visoko samospoštovanje in obratno: oseba, ki o sebi ne goji visokega mnenja, se

tudi ne ceni prav veliko (Kobal Grum, 2003). Na pozitivne strani visokega

samospoštovanja kaže med drugimi tudi podatek, da se visoko samospoštovanje

povezuje tudi z večjim življenjskim zadovoljstvom. (Diener, 1984, v Musek, 2010).

Študije, ki so obravnavale nizko samospoštovanje pa navajajo, da je večja verjetnost,

da se bodo pri posameznikih z nižjim samospoštovanjem pojavljale depresije,

pomanjkanje osebnega zadovoljstva, več negativnih emocionalnih stanj, anksioznost,

razdražljivost, agresivnost, impulzivnost in občutki odtujenosti (Baumeister, 1993, v

Dolenc, 2011).

Pri posamezniku, ki goji zdravo samospoštovanje, se to odraža v pozitivni oceni

lastne vrednosti kot celostnega bitja. Kaže se kot zadovoljstvo, ki temelji na

poznavanju sebe in na realni oceni svojih moči in slabosti. Od posameznikove ravni

samospoštovanja je odvisen tudi njegov odnos do drugih ljudi, saj se le ta zrcali v

odnosu z drugimi. Če nekdo sam sebe odklanja, ne sprejema, ne ceni in ne mara, ne

bo sposoben snovati zadovoljujočih odnosov z drugimi, ne glede na to, ali druge

zaradi lastnega nezadovoljstva s seboj pretirano občuduje, precenjuje, se jim podreja

ali se jim izogiba, ker ga primerjava z drugimi spominja na lastne šibkosti in slabosti.

Oseba, ki je s seboj v harmoniji, ki da nekaj nase in do sebe goji pozitiven odnos, pa

je tudi za druge prijetnejša, zato je pozitivno samospoštovanje temelj zdravega

uveljavljanja, je izvor tiste samozavesti, ki je nujna za jasno in direktno izražanje sebe

na način, ki je sprejemljiv, ki nikogar ne prikrajšuje ali ogroža. Ta pa se nazorno

izraža tudi v odnosu do telesa in lastne telesne samopodobe. Tudi motnje v gradnji in

vzdrževanju primernega samospoštovanja se navadno zlahka prepoznajo v človekovi

27

samopodobi, glede na njegov odnos do sebe, ki ga opazimo skozi njegovo prenizko

ali pa previsoko oceno lastne vrednosti (Tomori, 1990).

IDENTITETA IN SAMOPODOBA 1.3

V literaturi je mogoče zaslediti različne opredelitve identitete, ki so bile opisane v

prejšnjih poglavjih, vendar večinoma izhajajo iz Eriksonove teorije psihosocialnega

razvoja (Massonat in Perron, 1990, v Kobal, 2000). Za Eriksona je bilo proučevanje

identitete poglavitnega pomena (Kobal, 2000). Menil je, da je identiteta zelo dejaven

proces, predvsem izrazito socialen proces, v katerem se posameznik opazuje,

oblikuje določene predstave o sebi in se na podlagi teh tudi presoja. Zagovarjal je

tezo, da se vsi ti procesi odvijajo le v stalnem stiku z drugimi (Kobal, 2000).

Formacija identitete je psihološki proces, za katerega je značilno, da se posameznik

opredeljuje glede tega, kdo je, kaj ceni, kakšni so njegovi cilji in usmeritve, ki so

pomembni za njegovo življenje v prihodnosti, pa tudi glede načinov uresničevanja

zastavljenih ciljev. Identiteta zajema pojmovanje sebe kot od drugih ločenega,

različnega posameznika, ne upoštevajoč, koliko značilnosti ima posameznik

dejansko skupnih z drugimi. Pod pojem identitete spada tudi pojmovanje sebe kot

istega in doslednega v času (kontinuiteta pojmovanja sebe v preteklosti, sedanjosti in

zamišljanja sebe v prihodnosti), celovitega (kot celoto osebnih značilnosti, kot so npr.

potrebe, cilji, sposobnosti, vzorci vedenja) ter posameznika kot psihosocialno

vzajemnost, ki se nanaša na načelnost med tem, kar posameznik sam zaznava, da

je, ter tem, kako ga drugi zaznavajo in kar drugi pričakujejo od njega (Zupančič,

2004).

»Self« oz. identiteta posameznika je večplasten pojem, ki vključuje vse ljudi, izkušnje

in stvari, ki posamezniku dajejo občutek veljave in pomembnosti. Med značilne

komponente identitete prištevamo različna področja, ki osebi omogočajo osebno

zadovoljstvo in nekakšno nagrado, mednje najpogosteje prištevamo socialne

odnose, kariero, šport, vadbo, kulturne dejavnosti, prostovoljna dela in ostale za

posameznika pomembne komponente bivanja. Identiteta je sestavljena iz več

28

različnih delov, vsak del pa lahko pripomore k boljšem samospoštovanju in

ohranjanju občutka pomembnosti. Dokler je le en del identitete odstranjen ali

nenagrajen, se identiteta še naprej ohranja, ker drugi deli omogočajo nagrajevanje in

nujne nagrade, s čimer se identiteta ohranja, če pa identiteta temelji le na nekaj delih

in je večina teh pomembnejših delov odstranjena, posameznik doživlja omejene

občutke zadovoljstva in veljave, zaradi česar lahko pride do izgube življenjskega

smisla in potrtosti (Tušak, 2001).

Pomembno je oblikovanje realne identitete saj le-ta prispeva k zdravi samopodobi.

Včasih si nalagamo mnogo nalog in odgovornosti in smo tako zaposleni z dnevnimi

aktivnostmi, da postaneta naši glavni vodili življenja: imeti in pridobiti. Zaradi tega

zanemarimo druga dva poglavitna vidika našega razvoja: biti in postati. Pomembno

je, da se zavedamo pomembnosti teh življenjskih vidikov, saj negujeta in varujeta

našo celovitost, v nasprotnem primeru si lahko zapravimo lastno zdravje, darove,

celo svoje življenje. Druga grožnja, ki nam preti, je možnost, da zatremo lastno

identiteto in se pretvorimo v to, kar bi drugi radi od nas, da bi bili. Zgodi se, da

potlačimo svojo osebnost in v skrajni obliki doživljamo v sebi tihi obup (Youngs,

2000).

MOTIVACIJA 1.4

1.4.1 POJEM IN KLASIFIKACIJA MOTIVA

Motivacijo bi lahko obrazložili kot vrsto vseh tistih dejavnikov, ki bodisi spodbujajo ali

usmerjajo naše obnašanje. Ti dejavniki, imenovani motivacijski procesi, zajemajo vse

silnice in gibala človekovega delovanja, h katerim prištevamo: potrebe, nagone, želje,

motive, cilje, vrednote, ideale, interese, voljo. Naše obnašanje je torej motivirano na

takšen način, da ga po eni strani spodbujajo različne komponente (potrebe, nagoni,

motivi), po drugi strani pa se naše obnašanje usmerja k različnim ciljem in deluje na

podlagi teh ciljev (ciljnih objektov, vrednot, idealov). Prav tako lahko motivacijske

dejavnike razdelimo na prvine motivacije potiskanja (npr. potrebe, nagone) ter na

29

prvine motivacije privlačnosti (vrednote, ideale in druge motivacijske cilje). Vsi ti

dejavniki oziroma prvine pa so med seboj povezani (Musek in Pečjak, 1992).

Nekatere teorije obravnavajo motivacijo z vidika dispozicijske ali psihodinamične

perspektive, ki jo izpeljujejo iz biološke metafore. Domnevajo, da organizem silijo v

aktivnost različna stanja pomanjkanja ali napetosti, ki se nahajajo v njem. Drugi

razlogi te aktivnosti pa naj bi bili določeni objekti v okolju, ki naj bi izzvali aktivnost

organizma. Oba pojma sta dva komplementarna vidika pojma potrebe (Lamovec,

1994a).

Motivacijo sestavljajo tri glavne prvine: potreba, dejavnost in cilj. Da bi se aktiviralo

motivirano vedenje, se mora najprej pojaviti potreba, ki predstavlja neko

neuravnoteženo stanje, pri katerem organizem zazna neko neravnovesje ali

primanjkljaj. Iz potrebe se nato razvije motivacijska dejavnost, ki osebo vodi oz.

usmeri k uresničevanju ciljev in posledično s tem tudi k izravnavi nastalega

primanjkljaja (Kobal Grum in Musek, 2009).

Oseba torej ne deluje le kot predmet znanja o samem sebi, ampak predstavlja tudi

predmet motivacij (Ule, 2004). Med nekatere izmed teh samo-motivacij oz. potreb

sebstva, ki so jih do sedaj odkrile psihološke raziskave, sodijo (Baumeister, 1995, v

Ule, 2004):

- potreba po samopotrditvi: nastopa kot želja po tem, da sebe vidimo v čim

boljši luči in da nas tako vidijo tudi drugi,

- potreba po uresničitvi možnega sebstva: težnja in želja po tem, da

uresničimo svoje predstave o sebi, biti želimo ustvarjalni, preizkušati različne

možnosti,

- potreba po ohranjanju pozitivnega samovrednotenja: težimo k temu, da se

vključujemo v tiste socialne primerjave, za katere menimo, da so nam v prid,

- potreba po gojenju pozitivne javne (samo)podobe: kaže se v naklonjenosti

takšnim socialnim situacijam, ki nam priznavajo ugodno javno sebstvo oz.

ugodno javno podobo,

30

- potreba po ohranjanju trdnih in skladnih koncepcij o samem sebi:

izogibamo in upiramo se okoliščinam in odnosom, pri katerih se počutimo

ogroženi in pod pritiskom, da bi morali spremeniti svoj pogled nase.

Motivacijo lahko torej na podlagi več spoznanj definiramo kot neko univerzalno in

večdimenzionalno silo oz. tendenco sil, ki daje energijo, posameznika usmerja in vodi

njegovo aktivnost, na drugi strani pa mu omogoča, da svoja znanja, sposobnosti in

spretnosti izpolni v neki akciji na poti do želenega oz. njemu privlačnega cilja (Tušak,

1999).

1.4.2 MOTIVACIJA IN ŠPORTNA AKTIVNOST

V procesu motiviranja se uvršča postavljanje ciljev med najpomembnejše športnikove

aktivnosti. Športnik si namreč ustvari neke cilje, ki naj bi zadovoljili njegove potrebe in

jih nato skuša doseči z ustreznim vedenjem. Motivi predstavljajo k cilju usmerjene

razloge za določeno vedenje. Potrebe pa te motive vzbudijo in vzdržujejo, dokler ne

pride do njihove zadovoljitve (Tušak in Tušak, 2001, v Kajtna in Jeromen, 2013).

Na podlagi nekaterih raziskav je bila motivacija za udeležbo v športu razdeljena na

sedem privlačnih ciljev oz. sistemov (Tušak in Tušak, 2001, v Kajtna in Jeromen,

2013):

- popolnost – občutek posameznika, da naredi nekaj popolno, da je v nečem

dober,

- moč – daje možnost posamezniku, da kontrolira in spreminja mnenja in

stališča drugih do sebe (trener, sotekmovalci),

- vznemirjenje – doživljanje vznemirjenja, senzornih izkušnj ter zanimivosti,

- neodvisnost – priložnost, da posameznik naredi nekaj brez nasvetov,

samostojno in brez kritiziranja,

- uspeh – osvojiti status, prestiž, socialno odobravanje za prejete dosežke,

- agresija – fizična prevlada nad drugimi športniki, podrejanje,

- združevanje – doseganje toplih medsebojnih odnosov.

31

Ko se posameznik odloči za vključevanje in vztrajanje v športu, ga k temu spodbuja

oz. motivira več razlogov. Sestavlja jih skupek psihološko, socialno in biološko

(telesno) obarvanih motivov, ki doprinesejo k posameznikovi odločitvi za ukvarjanje z

rekreativno dejavnostjo (Kajtna in Tušak, 2005).

Gavin (1992, v Jeromen, 2013) je telesni motiv opredelil kot motiv za razvijanje in

krepitev mišic, za oblikovanje telesa, med fiziološke učinke teh motivov pa vključil

lastnosti, zaradi katerih se po rekreaciji izboljša razpoloženje. Ti učinki so:

preusmerjanje pozornosti, sproščanje endorfinov in sprememba telesne temperature.

K drugi vrsti motivov je prištel psihološke motive, ki naj bi bili pomembni za

vzdrževanje in nadaljevanje vadbe zaradi športnikove ugotovitve, da ga vadba

sprošča in izboljšuje njegovo razpoloženje. Prav tako se mu zaradi učinkov gibanja

na telo izboljša tudi samopodoba, moč in vzdržljivost, kar pripomore k boljšemu

občutku lastnega telesa in občutku večje spretnosti ter splošno izboljšane fizične

kompetentnosti. Kot tretji motiv za športno udejstvovanje pa je navaja socialni motiv.

Gavin je namreč menil, da je nekaterim lažje vaditi v skupini, drugim samim, tretji pa

so tekmovalni in se radi udeležujejo rekreativnih tekmovanj. Upošteval je, da so

nekateri ljudje bolj odprti navzven in da lažje in z večjim veseljem vadijo v družbi

drugih, v skupini, medtem ko drugi raje vadijo sami, se posvečajo sebi in svojim

občutkom, premlevajo svoje ideje. Takšna opredelitev naj bi po Gavinu omogočala

preverjanje motivov za udejstvovanje v športu in pomagala pri izbiri prave dejavnosti.

Motivacijo se deli tudi na notranjo in zunanjo. Osebe, ki so notranje motivirane, v

športu vztrajajo zaradi samega športa, saj v aktivnosti uživajo, vztrajajo zaradi svoje

lastne osebne odločitve in izbire, zaradi pozitivnih učinkov in občutkov, da so se zlili z

dogajanjem. Mnenje notranje motiviranih je, da so se sami odločili za šport in

posledično s tem tudi za rezultat (rezultat je lahko tudi dobro počutje in zdravje, ne le

dosežek na tekmovanju). Zunanje motivirane osebe pa so v šport vključene zaradi

drugih ciljev, pogosto zaradi zunanjih nagrad ali celo, da bi se izognile nečemu

nezaželenemu. Zunanje motivirane osebe lahko nastopajo zato, ker so se same tako

odločile, vendar aktivnosti ne doživljajo kot zabavne (Jeromen, 2013).

32

1.4.3 VREDNOTE KOT SESTAVNI DEL MOTIVACIJE

Vrednote so definirane kot splošne kategorije pojavov, ki so dobre in zaželene.

Pojavljajo in oblikujejo se na podlagi naših prepričanj in ocen o tem, kaj je prav in kaj

ne, kaj je dobro in kaj ne, prav tako pa tisto, kar naj bi bilo potrebno in vredno ceniti in

kaj ne (Musek in Pečjak, 1992).

Vrednote so morebiti najbolj generalne in psihološko zanimive, vselej pa predstavljajo

tudi pomembno kategorijo naše privlačnostne motivacije. Vsak posameznik ceni in

vrednoti različne stvari: predmete, dejavnosti, osebe, in druge stvari, saj nimajo vsi

pojavi za nas enake vrednosti, nekateri so bolj, drugi manj privlačni, eni bolj, drugi

manj zaželeni. To velja pri čisto konkretnih stvareh, velja pa tudi pri abstraktnih

kategorijah, kot so na primer svoboda, enakost, pravica, napredek, dobrota, resnica,

zdravje. Vrednote pravimo pojmom, ki se nanašajo na stvari ter kategorije, ki jih

osebno visoko vrednotimo in h katerim si prizadevamo (Musek, 2000).

Tušak in Tušak (2003) razlagata, da imajo vrednote motivacijsko vrednost, vendar jih

je od motivov potrebno razlikovati, saj predstavljajo motivacijske cilje najvišjega reda.

Pojasnjujeta, da jih na nek način lahko opredelimo kot generalizirane motivacijske

cilje, ki jih lahko uresničimo z doseganjem konkretnejših motivacijskih ciljev. Tudi

Schwartz in Bilsky (1987, v Musek, 1993c) govorita o tem, da obstaja povezava med

večino vrednot in osnovnimi domenami motivacije. To pa ne pomeni, da lahko zaradi

tega domnevamo, da so vrednote le odraz temeljnih potreb in nič drugega (Musek,

1993c). Musek (1990, v Tušak in Tušak, 2003) ugotavlja, da se zadovoljenost

osnovnih motivov kaže v vrednostni orientaciji, ter navaja, da posamezniki, ki so trpeli

za pomanjkanjem pri zadovoljevanju osnovnih potreb oz. motivov, med

pomembnejšimi vrednotami navajajo tiste, ki se dotikajo življenjskih področij, na

katerih se posameznik čuti prizadetega in nezadovoljenega.

Vrednote torej lahko opredelimo kot generalne, relativno trajne kategorije z

motivacijsko vrednostjo, ki imajo normativno in imperativno funkcijo. Pomembne so,

ker po eni strani funkcionirajo kot standardi oz. kriteriji, ki omogočajo ocenjevanje in

presojanje, na drugi strani pa nas privlačijo in usmerjajo. Vrednote pomembno

vplivajo na posameznikovo vedenje, saj so sestavni del človekovega nadjaza

33

(superega). Niso le preference in odraz tega, kar si v danem trenutku želimo, ampak

so tudi nekaj, kar čutimo, da mora biti preferirano. Za nas imajo oseben pomen, ker

jih doživljamo z občutkom odgovornosti in dolžnosti. Neka stvar, pojav ali pa cilj sam

po sebi še ne pomeni vrednote. O vrednoti lahko začnemo govoriti šele takrat, ko jo

oseba začne zelo močno ceniti in ko za dosego zastavljenega cilja vlaga vanj

intenziven napor (Tušak in Tušak, 2003).

AEROBIKA 1.5

1.5.1 OPREDELITEV POJMA AEROBIKE

Aerobika je beseda, ki izhaja iz grške besede aer – zrak in bios – življenje ter pomeni

dobesedno »z zrakom«. Z njim je namreč kemik in mikrobiolog Louis Pasteur (1822–

1895) označil tiste mikrobe (aerobia), ki lahko živijo le s prostim kisikom iz zraka

(Zagorc, Zaletel in Jeram, 2006). Tudi Banič in Oberstar (1984) podajata razlago o

tem, da pomeni beseda aerobik živo bitje, ki za svoje preživetje in življenje potrebuje

kisik. V nadaljevanju opredeljujeta aerobiko kot določen način gimnastike, ki je

sestavljena iz že dolgo poznanih gibalnih vaj.

Z besedo aerobika oz. »aerobna« gimnastika, ples, vadba se označuje tudi

aktivnosti, kjer gre za aerobni napor, opredeljen z energijskega vidika. Pri tem gre za

vse nizko in srednje intenzivne napore, ki trajajo več kot tri minute in pri katerih

prevladujejo aerobni energijski procesi – procesi ob povečani prisotnosti kisika. Je

tudi ime za vadbeno enoto ali trening v vseh svojih pojavnih oblikah ob spremljavi

glasbe (Bergoč, Zagorc in Zaletel, 2007).

Aerobika ima več pomenov, zato zaradi prepletenosti in sopomena vseh izrazov

prihaja med strokovnjaki, ki podajajo naslednje opredelitve, do pogostih nesoglasij

(Zagorc idr., 2006):

34

- je najpomembnejši izvor energije v organizmu; biološka oksidacija ali aerobna

respiracija je proces, v katerem se hranilne snovi pretvarjajo v vodo in ogljikov

dioksid ob prisotnosti kisika (Marberger, 1951),

- je metoda fizične vadbe, s katero v dihalih in obtočilih povzročimo učinkovite

spremembe z aktivnostmi, ki zahtevajo samo srednjo porast porabe kisika in

jih lahko vzdržimo (Cooper, 1979),

- je samostojna športna panoga.

1.5.2 RAZVOJ IN POMEN AEROBIKE

Aerobika se je pojavila kot svojevrsten športni fenomen, ki je v rekordno kratkem

času v osemdesetih letih prejšnjega stoletja preplavil ves svet in navdušil na tisoče

žensk za gibanje (Zupan in Zagorc, 2005).

Prvi, ki je uvedel aerobiko kot novo obliko vadbe, je bil ameriški zdravnik K. Cooper.

Nastala je z namenom rešitve problema otopelosti v odnosu do telesa in problemov z

neaktivnostjo, ki so postali v šestdesetih letih značilni za ameriško družbo. Tako

imenovani Aerobic se je sprva uporabljal kot del uradnega programa kondicijskih

priprav za astronavte oz. člane zračnih sil ZDA, v katerem je sodelovalo približno

800.000 pripadnikov, zaradi česar je požel množično spodbudo in zanimanje za

ukvarjanje s športom ljudi po vsem svetu. V začetku je oblika vadbe vključevala

preproste aktivnosti, kot so tek, jogging, hoja, plavanje, kolesarjenje, nekatere

športne igre in preskakovanje kolebnice (Zagorc idr., 2006). Že leta 1970 je K.

Cooper v svoji drugi knjigi New aerobic predstavil žensko gimnastiko kot dodatek k

aerobni vadbi in tako približal telesno aktivnost tudi ženskam (Bergoč idr., 2007).

Leta 1972 sta z ženo izdala Aerobic for women, ki je postal temeljni priročnik tudi za

mnoga kasnejša gibanja na področju aerobike (Zagorc idr., 2006).

Z željo po popestritvi in vključitvi tudi drugih športnih, predvsem pa plesnih zvrsti v

aerobiko, se leta 1979 razvije Aerobic dancing avtorice Jackie Sorensen.

Sorensenova je bila plesalka, ki je s plesnim treningom, ki je vključeval preproste

ritmične poskoke, plesne korake, celo tek in druge gibalne elemente, ob glasbeni

35

spremljavi razvila Aerobni ples ali Plesno aerobiko v privlačno športno disciplino

(Zagorc idr., 2006).

Najuspešnejša med vsemi »inovatorji« aerobike pa je bila Jane Fonda, ki je kot

slavna filmska igralka na sto tisoč žensk in tudi moških znala prepričati v to, kako

koristna in potrebna je telesna vadba za naše počutje in zdravje (Zagorc idr., 2006).

Fonda je v svoj program imenovan Workout vključila vaje za vzdržljivost, moč in

gibljivost (Bergoč idr., 2007) ter skupaj z izdajo video in avdio kaset storila za razvoj

ženskega športa več kot marsikateri športni strokovnjaki do tedaj. Tako je s svojim

zgledom, predvsem pa z ogromno medijsko podporo skoraj povsod po svetu, tudi

zato, ker je program temeljil na notranji kineziološki logiki, spodbudila pravi razcvet

dejavnosti, ki je pomenila revolucijo na področju telesne kulture in pravo športno

evforijo (Zagorc idr., 2006).

Aerobika se danes razvija v nove, zanimive in učinkovite oblike vadbe, saj se sistem

aerobike in njenih številnih pojavnih oblik nenehno prilagaja zahtevam tržišča in tako

poleg že obstoječih programov za rekreativce (npr. klasična »high-low« impact

aerobika, step aerobika, pump, body attack, body sculpting, kick boxing, različne

plesne oblike aerobike ipd.) že dalj časa poteka veliko drugih programov namenjenih

posebnim populacijam (aerobika za nosečnice, za starejše, za ljudi z zdravstvenimi

težavami idr.). Vse te različne oblike pa ostajajo zanimive in privlačne prav zaradi

neizčrpne množice gibalnih struktur, svojih fizioloških, psiholoških in socialnih učinkov

ter novih ustvarjalnih možnosti (Zagorc idr., 2006).

Pojav aerobike oblikuje drugačen odnos in pogled žensk do lastnega spola. Tako si

prvič v zgodovini vzamejo čas zase, začnejo masovno vaditi, se posvečati svojemu

telesu, spreminjati stališča do telesne aktivnosti, skrbeti za svoje zdravje in počutje

ter spreminjati odnos do sebe in življenja nasploh (Zagorc idr., 2006).

1.5.3 UČINKI IN CILJI VADBE AEROBIKE

Aerobika vpliva blagodejno na vse komponente biopsihosocialnega statusa v vsakem

življenjskem obdobju. Z ustrezno načrtovanim obsegom in intenzivnostjo lahko

36

razvijamo in vzdržujemo človekove fiziološke in motorične sposobnosti, zvišujemo

imunsko odpornost, kar hkrati omogoča »obnovo življenjske energije« in s tem dobro

počutje po pogostih psihičnih obremenitvah. Vpliva na srčno-žilni in dihalni sistem,

živčno-mišični sistem, na energijski sistem, na telesno maso, motorične sposobnosti

ter na psihično počutje in razpoloženje (Zagorc idr., 2006) .

Kuhar (2003) navaja, da aerobika omogoča vadečim ženskam, da pri sebi uzrejo

značajske poteze, kot sta moč volje in vztrajnosti, kar jim omogoča, da se lažje

znebijo osebne odgovornosti za morebitne zaznane telesne pomanjkljivosti. Aerobika

dejansko pomaga ženskam na poti do idealnega telesa, vendar pa je po njegovem

mnenju odločilnega pomena predvsem to, da usmerja pozornost žensk na telesno

zmogljivost, sposobnost, moč, torej na občutenje telesa, ne le na njegov videz.

Vsakega športnika spodbuja k vadbi nek cilj. Daje mu motivacijo, ga vodi in žene, da

vztraja, mu daje voljo in energijo in ga spodbuja k doseganju rezultatov. Nekateri

najpogostejši cilji vadečega športnika so:

- Fiziološki: »Želim biti v formi« – z vadbo vplivamo na srčno-žilni in dihalni

sistem, na živčno-mišični sistem, na energijski sistem in razvoj gibalnih

sposobnosti.

- Estetski: »Želim si lepega videza« – vitka, čvrsta oz. močna in lepa postava

dviguje vsakemu posamezniku samozavest, zaupanje vase in v svoje

sposobnosti.

- Preventivni: »Ne želim se poškodovati« – do poškodb pogosto pride zaradi

napačnega ali površnega načrtovanja, predvsem pa izvajanja športne

aktivnosti. Vadeči pričakujejo na aerobiki od inštruktorja strokovno in varno

vodenje vadbe.

- Psihološki: »Želim se zabavati« – med vadbo se želi vsak športnik počutiti

prijetno, kar je seveda pomembno tudi pri pojmovanju in razumevanju zdravja,

ki pomeni ravnovesje med psihološkim, fiziološkim in sociološkim stanjem. Kar

pomeni, da je vsak fizičen napor brez pomena, če vadeči med aktivnostjo ni

srečen in zadovoljen. Pravilna in odmerjena obremenitev namreč lahko

pozitivno vplivata na voljo in duhovno energijo, manjšo napetost in

37

nevrotičnost, dvigovanje sproščenosti, pozornosti in koncentracije (Bergoč idr.,

2007).

1.5.4 GLASBA KOT NAJPOMEMBNEJŠA KOMPONENTA AEROBIKE IN PLESA

Eden najpomembnejših dejavnikov za ustvarjanje koreografije ter uspešno izvedbo

vsake vadbene ure v aerobiki je ravno glasbena spremljava (Zagorc, Zaletel Černoš

in Ipavec, 2000), ki pri posamezniku vzbuja razne emocije in pogosto pripoveduje

nekakšno zgodbo. Lahko oblikuje in vpliva na vzdušje na posamezni vadbeni uri,

zato bi morala učinkovati tako, da pozitivno dopolnjuje in stimulira počutje tako

vadečega kot tudi inštruktorja, saj je zaradi vpliva glasbe na nas odvisna tudi

uspešnost vadbene ure. Inštruktorji jo lahko izkoristijo sebi v prid, tako da jih

navdihne za ustvarjanje nove izvrstne koreografije ali za motiviranje vadečih. Izbrana

mora biti posebej za tisto obliko vadbe, ki jo vodimo, saj je razvita specifična glasba

primerna za različne zvrsti aerobike (Champion in Hurst, 2000).

1.5.5 LIK INŠTRUKTORJA IN TRENERJA

Od dobrega inštruktorja se pričakuje, da je sposoben voditi vadbeni program v vsej

svoji celovitosti. To naj bi bil človek, ki je resnično predan športu, je sposoben z

navdušenjem delati z vadečimi ter v polni meri ciljno orientiran in inovativen. Za

inštruktorja je zelo pomembno, da zna biti tudi avtoritativen, saj velikokrat za

udeleženca pomeni avtoriteta inštruktorja tudi prepričanje v pravilnost njegovega

dela. Če udeleženci zaupajo inštruktorju, potem se pri udeležencih kaže neka

notranja varnost v smislu dokončanja začetnega dela. Več kot je zaupanja,

nenapetosti, veselja, naravnosti in vedrosti v odnosu med udeleženci in inštruktorjem,

bolje poteka proces privajanja in udeleženci hitreje osvajajo športna znanja in

sposobnosti (Zagorc idr., 2006).

Kajtna in Tušak (2007) navajata, da sodijo med pomembnejše trenerjeve lastnosti pri

vodenju: trenerjeva osebnost, strokovna usposobljenost, inovativnost,

komunikativnost, stil vodenja, emocionalna kontrola, spol trenerja in motivacija.

38

Med nekatere pomembne osebnostne karakterne lastnosti, ki naj bi jih imel inštruktor,

spadajo vztrajnost in doslednost, usklajenost besed in dejanj, brezkompromisnost

zahtev do samega sebe, samoobvladovanje, pazljivost in potrpežljivost,

samokritičnost in varovanje osebne časti, lastni osebnostni šarm, izgled in način

govora. Imel naj bi dobre organizacijske in komunikacijske sposobnosti. Pomembno

pa je tudi, da ima določene pozitivne specifične strokovne lastnosti, ki mu

omogočajo, da zna napete situacije omiliti z ugodnimi pripombami, spregledati

nepomembne napake, vzdrževati prijateljske odnose, priznavati lastne napake, da

ima smisel za razvoj humorja ter poznava strokovno področje. Primerno mora izražati

svoja načela in oblikovati primeren odnos do udeležencev, tako da usklaju je

prepričanja s svojim nastopom in dejanji, z navdušenjem za lastno delo pozitivno

vpliva na vadeče, vzpostavlja vezi z udeleženci, njihovimi kolegi in družino (odprtost

in poštenost vezi, zaupanje in varovanje interesov udeležencev). Inštruktor mora

upoštevati tudi bistvene trenutke v razvoju udeležencev, tako da odkriva karakter

udeležencev in njihove posebnosti ter določa njihove psihične lastnosti (Zagorc idr.,

2006).

Popper in Lishitz (1992, v Kajtna in Tušak, 2007) pri opredeljevanju psiholoških

lastnosti, ki so značilne za uspešnega trenerja in ga določajo, govorita o tem, da so

dobri trenerji tisti, ki so predani svojemu poklicu, izžarevajo ljubezen do svojega

poklica, imajo močno željo po odličnosti, znajo svoje ideje in mnenja posredovati na

preprost način in poskušajo pogosto dajati pozitivno povratno informacijo svojim

udeležencem.

1.5.6 MODEL VADBENE ENOTE - KLASIČNA »HIGH-LOW« AEROBIKA IN STEP

AEROBIKA

»High-low« aerobika je klasična oblika aerobike, pri kateri različne gibalne strukture

povezujemo v neko celoto oz. v koreografije. Ta gibanja lahko izvajamo na mestu, po

prostoru, v različnih ravneh gibanja ter v različnem času. Temelj, ki nas pri tem vodi ,

je glasbena spremljava (Zagorc idr., 2006). Pri »high-low« aerobiki se izmenjujejo

visoko in nizko intenzivna gibanja.

39

Step aerobika je klasična oblika aerobike, pri kateri uporabljamo stopničko oz. t.i.

steper, na katerega stopamo in sestopamo ob izvajanju različnih gibalnih struktur.

Stopnička navadno meri v dolžino 110 cm, v širino 40 cm, visoka pa je 10, 20 ali 30

cm (Bergoč idr., 2007).

Vse pojavne oblike aerobike imajo enoten model vadbene enote (Zagorc idr., 2000).

V aerobiki se je kot »klasični« model ure aerobike oblikoval model, ki vsebuje

sledeče segmente vadbenega procesa (Zagorc idr., 2006):

I. UVODNI DEL

Uvodni del zajema ogrevanje, s katerim telo postopno pripravimo na vadbo. Glavni

nameni ogrevanja so: zmerno in progresivno stimulirati srčno-žilni in dihalni sistem,

povečati krvni obtok, postopno povečati telesno in mišičasto temperaturo, povečati

metabolizem skeletnih mišic ter pripraviti vadečega tudi s psihološkega vidika na

napor, ki sledi v nadaljevanju ure (Zagorc idr., 2006). Ogrevanje navadno traja

približno 8–12 minut celotne vadbene ure (Zagorc idr., 2000), tempo v uvodnem delu

naj bi bil med 120-135 udarcev na minuto (Zagorc idr., 2006).

Ogrevanje je sestavljeno iz splošnega in specialnega ogrevanja. Pri splošnem

ogrevanju z izvajanjem ritmičnega gibanja celotnega telesa vplivamo na postopno

povečanje krvnega obtoka in dvig temperature telesa. Čas trajanja splošnega

ogrevanja je odvisen tudi od vsakega posameznika posebej, pa tudi od zunanje

temperature. Ko se oseba začne zmerno potiti, je telo pripravljeno na večje napore.

Specialno ogrevanje zajema raztezne vaje in izbrane gibalne aktivnosti, ki jih imamo

namen uporabiti v glavnem delu ure, le da jih izvajamo z nižjo intenzivnostjo. Namen

specialnega ogrevanja je zmanjšanje tveganja poškodb mišic in sklepov (Zagorc idr.,

2006).

II. GLAVNI DEL

Glavni del ure navadno vsebuje aerobni del, v katerem postopoma sestavljamo

koreografijo, ter krepilne vaje za razvoj moči. Aerobni del navadno traja od 35–45

minut. Krepilne vaje izvajamo nato do konca ure. Tempo glasbe naj bi bil v glavnem –

40

aerobnem delu pri step aerobiki 127–140 udarcev na minuto, pri »high-low« aerobiki

pa 140–155 udarcev. Pri izvedbi krepilnih vaj oz. vajah za moč pa znaša tempo

glasbe 115–125 udarcev na minuto, tako pri klasični »high-low« aerobiki kot tudi step

aerobiki (Bergoč idr., 2007).

Aerobni del je namenjen razvijanju aerobnih sposobnosti, ki jih razvijamo z uporabo

različnih gibalnih struktur. Te gibalne strukture izvajamo na različnih ravneh gibanja,

na mestu ali z gibanjem po prostoru ter v različnem tempu oz. ritmu, ki je pogojen z

glasbeno spremljavo. Uporabljamo različne kombinacije gibalnih struktur oz. t.i.

koreografije, pri katerih povezujemo gibanje rok in nog v neko smiselno celoto.

Gibanje izvajamo z visoko ali nizko intenzivnostjo, velikokrat pa s kombinacijo obeh,

torej z visoko-nizko stopnjo intenzivnosti hkrati (Zagorc idr., 2006).

Vaje za krepitev mišičnih skupin oz. vaje za oblikovanje telesa se izvajajo lahko

stoje ali na tleh (leže, kleče ali sede). Izvajamo jih lahko z lastno težo ali z uporabo

športnih pripomočkov (lahke uteži, elastike itd.). Glasba je počasnejša, da izvajamo

lahko vsak gib zavestno, kontrolirano in celovito (Zagorc idr., 2006).

III. ZAKLJUČNI DEL

Zadnji del ure zaključimo z izvajanjem razteznih vaj večjih mišičnih skupin ter tistih

mišic, ki so bile v glavnem delu najbolj obremenjene. Izvajamo statično raztezanje (z

dolgotrajnejšim zadrževanjem določenih položajev). Namen zaključnega dela je

umirjanje telesa s postopnim zniževanjem intenzivnosti vadbe, umirjanje dihanja in

zniževanje srčnega utripa (Zagorc idr., 2000). Zaključni del je namenjen sproščanju,

umirjanju in meditaciji, zato je glasba bolj umirjena in počasnejša, tempo glasbe pa

se giblje med 50–90 udarci na minuto (Bergoč idr., 2007).

METODE UČENJA V KLASIČNI AEROBIKI

Koreografija je v klasičnih oblikah aerobike sestavljena iz blokov ali gibalnih sekvenc,

sestavljenih iz štirih osmic ali gibalnih fraz. Koreografije navadno povezujemo v štiri

bloke (gibalne sekvence), ki skupaj tvorijo 32 osmic oz. gibalnih fraz (Bergoč idr.,

41

2007). Za povezovanje korakov in gibalnih struktur v osmice, iz osmic v bloke in iz

blokov v celotno koreografijo uporabljamo lahko različne metodične postopke

(Bergoč idr., 2007):

Metoda razstavljanja ali metoda obrnjene piramide

Primer: (8 x A + 8 x B →4 x A + 4 x B → 2 x A + 2 x B → 1 x A + 1 x B)

Metoda dodajanja

Primer: A → B → A + B→ C → A + B +C → A + B +C + D

Metoda sestavljanja ali metoda dodajanja in odvzemanja

Primer: A → B → A + B→ C → D → C + D → ((A + B) + (C + D))

Metoda premočrtnega napredka

Primer: A → B → A +B → C → B + C → D → C + D → E → D + E

PLES 1.6

1.6.1 PLES – UMETNOST GIBANJA

Ko govorimo o plesu, ne govorimo samo o športu, saj je ples veliko več kot to.

Je del človeške kulture skozi tisočletja našega bivanja, ki je poznan pri vseh, več kot

3000 znanih svetovnih kulturah (Zagorc in Kanduč Zupančič, 2009). Sestavni del

vsake kulture na našem planetu je namreč tudi ritmično gibanje, geste, petje in

glasba. Tako se ples pogosto začne kot nek nezaznavni vzgib naše notranjosti, ki pa

preraste v »eksplozijo energije« ali pa nas enostavno popelje v svet neumornega

veselja v svojem gibanju (Zagorc, Horvat, Marčac Mirčeta in Lampič, 1998, v Zagorc

in Kanduč Zupančič, 2009).

Ples je umetnost in hkrati šport. Je prepletanje gibanj, ki v človekovi duši ustvarjajo

zadovoljstvo. Je način izražanja skozi gib in ritem glasbe, ki predstavlja stil

človekovega življenja (Charman, Kraus, Chapman in Dixon-Stowall, 1990, v Šifrar in

Kajtna, 2014).

42

Uveljavil se je kot eden najstarejših načinov za človekovo izražanje in ekspresijo

telesnih, čustvenih in duhovnih dimenzij (Zagorc idr., 1998, v Zagorc in Kanduč

Zupančič, 2009), saj nam omogoča, da skozi gibanje, glasbo in pesem izražamo

svoja občutja hrepenenja, žalosti, veselja, bolečine, bojevitosti, povezanosti z

nadnaravnimi silami in senzualnosti, ki se v nas med plesom prepletajo (Zagorc in

Kanduč Zupančič, 2009).

Ples je podobno kot glasba, svetovni jezik, prek katerega z govorico telesa oseba

sporoča svoje misli, nagnjenja in hrepenenja. V plesu se skozi neskončno število

gibov in kretenj, telesnih drž in položajev, mimike obraza, izrazov oči idr. kaže odraz

tako telesnega kot tudi duševnega in duhovnega sveta človeka (Zagorc, 1997, v

Zagorc in Kanduč Zupančič, 2009).

1.6.2 ZUMBA® – PLESNA OBLIKA AEROBIKE OZ. SKUPINSKE VADBE

ZUMBA® program je latinsko navdihnjen, plesni-fitnes program, ki vključuje latinsko

glasbo in latinsko-ameriške plesne ritme, na podlagi katerih ustvarja dinamičen,

razburljiv in učinkovit fitnes sistem. Vadba ZUMBE®, poznana kot »Zumba fitness

zabava«, kombinira v vadbeni enoti hitre in počasne ritme, ki krepijo telo saj s

kombinacijo aerobne aktivnosti in s ponavljanjem določenih gibanj razvija vzdržljivost

v moči. Program združuje nekaj osnovnih načel aerobnega, intervalnega in

vzdržljivostnega treninga (ZUMBA Fitness, LLC, 2010).

Osnova ZUMBA® programa je glasba, ki vsebuje večinoma latinsko-ameriške ritme,

kot so salsa, merengue, cumbia, bachata, cha-cha-cha, reggaeton, samba, tango ter

druge ritme (ZUMBA Fitness, LLC, 2010). V del vadbene enote pa je dovoljeno

vključiti tudi druge mednarodne ritme oz. plesne zvrsti, vse od jazz baleta, hip-hopa,

popa do orientalskih, afriških in drugih plesov, kar je odvisno tudi od inštruktorjevih

plesnih izkušenj in sposobnosti pri kreativnosti, ko gre za ustvarjanje novih plesnih

koreografij. Zumba® predstavlja dinamičen, razburljiv, navdušujoč ter učinkovit plesni-

fitnes program.

43

Zasnovana je z namenom, da ji lahko sledi vsak, ne glede na starost, plesno

predznanje in telesno pripravljenost, saj vključuje kombinacijo enostavnih plesnih

korakov na energično in zapeljivo podlago latinsko-ameriških ritmov (ZUMBA Fitness,

LLC, 2010).

Popularnost in razsežnost nove plesne oblike aerobike – Zumbe® lahko primerjamo s

časi, ko je bila fenomen po vsem svetu klasična aerobika. Zdi se, da je po skoraj

tridesetih letih ZUMBA® izpodrinila klasično aerobiko in svet preplavila z enako ali

morda celo večjo evforijo množičnega udejstvovanja na skupinskih vadbah, saj

milijoni ljudi po vsem svetu prvič tako množično plešejo. Čar ZUMBA® vadbe je v

tem, da omogoča kombinirati gibe, ki so dovolj enostavni za začetnike, a hkrati s

postopno vključitvijo dodatnih gibov predstavljajo izziv tudi bolj izkušenim plesalcem.

V primerjavi s klasično aerobiko pa je vadba ZUMBE® k udejstvovanju prvič pritegnila

tudi izredno velik del moške populacije, saj je predvsem v latinsko-ameriških državah,

kjer večina ljudi praktično odrašča ob glasbi in plesu, moč zaslediti poleg žensk na

vadbah tudi veliko moških. Prav tako je zelo veliko inštruktorjev Zumbe® moškega

spola.

1.6.3 MODEL VADBENE ENOTE - ZUMBA®

Bistvena razlika modela vadbene enote pri Zumbi® v primerjavi z ostalimi aerobnimi

vadbami je razlika v glasbi in načinu oz. metodiki vodenja. Pri osnovnem programu

Zumbe® ne uporabljamo mikrofona za vodenje, ampak vadeče usmerjamo z

neverbalno komunikacijo. Namen tega je, da vadeči ne čakajo le na inštruktorjev

ukaz za korak, ampak poslušajo pesem in dovolijo, da jih ta vodi. Sestavni deli

vadbene enote pri vadbi Zumbe®:

I. UVODNI DEL

Uvodni del vključuje ogrevanje, s katerim se tako kot pri večini aerobnih vadb telo

postopno pripravi na vadbo, ki sledi. Glavni namen ogrevanja je: dvig temperature,

povečanje krvnega obtoka, aktivacija srčno-žilnega in dihalnega sistema. V

ogrevanju se tudi predstavi in uporabi osnovne oblike gibalnih struktur oz. osnovnih

44

plesnih korakov, ki jih imamo namen uporabiti kasneje v glavnem delu ure. Pričnemo

p