UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Oddelek za predšolsko vzgojo

DIPLOMSKO DELO

Iris Križan

Maribor 2016

UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Oddelek za predšolsko vzgojo

Diplomsko delo

KOMPETENTOST STARŠEV ZA

STARŠEVSKO VLOGO

Mentorica: Kandidatka:

Doc. dr. Maja Hmelak Iris Križan

Maribor 2016

Lektorica: Mateja Čuk, prof. slov. j.

Prevajalka: Ana Polona Golobič, prof. angl. j. s knj., slov. j. s knj.

ZAHVALA

Posebna zahvala gre očetu in materi, ki sta me spodbujala in mi pomagala v

času študija. Hvala tudi Mateju in njegovi družini za strpnost, spodbudo in

potrpežljivost.

Iskreno se zahvaljujem mentorici doc. dr. Maji Hmelak za strokovnost,

usmerjanje in pomoč pri izdelavi diplomskega dela.

Zahvaljujem se Vrtcu Studenci Maribor, Vrtcu Manka Golarja Gornja

Radgona, Vrtcu Ptuj in Vrtcu Krojaček Hlaček Prevalje za sodelovanje v

raziskavi.

Iskrena hvala vsem tistim, ki ste kakorkoli pripomogli k nastanku mojega

diplomskega dela.

UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisana Iris Križan, roj. 27. 7. 1987, študentka Pedagoške fakultete Univerze v

Mariboru, smer Predšolska vzgoja, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom

Kompetentnost staršev za starševsko vlogo pri mentorici, doc. dr. Maji Hmelak,

avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno

navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.

Iris Križan

Maribor 2016

POVZETEK

Diplomsko delo z naslovom Kompetentnost staršev za starševsko vlogo je

sestavljeno iz teoretičnega in empiričnega dela.

V teoretičnem delu so predstavljene različne teme, vezane na kompetentnost

staršev za starševsko vlogo, ki so podkrepljene z ustrezno strokovno literaturo.

Podrobno so opredeljeni pojem družina in njene oblike danes. Opisani so vzgojni

stili, ki so podani glede na različne avtorje. V teoretičnem delu so predstavljene

nove paradigme zgodnjega otroštva. Podrobno je opisano, kakšen bi moral biti

kompetenten starš in katere so lastnosti, ki ga oblikujejo. Prav tako je opisan

vpliv, ki ga ima starš na otroka, ter razlike med materjo in očetom pri vplivu na

otroka. Predstavljeni so naslednji pojmi: kompetentnost, oblikovanje samopodobe,

družbene, vloge, perspektive in identitete. Prikazan je vpliv, ki ga ima pedagoška

izobraženost na starša, in kakšen je kompetenten otrok.

V empiričnem delu diplomske naloge je raziskana kompetentnost staršev za

starševsko vlogo s pomočjo ocenitve vzgojiteljev predšolskih otrok in

samoocenitve staršev. V raziskavi je sodelovalo 84 vzgojiteljev in 80 staršev s

področja Ptuja, Maribora, Slovenj Gradca in Murske Sobote. Podatki so zbrani s

pomočjo anketnega vprašalnika in obdelani s pomočjo statističnega programa

SSPS. Zastavljene so štiri hipoteze na osnovi raziskovalnih vprašanj. Prva

hipoteza je zavrnjena. Vzgojitelji vidijo starše manj kompetentne kot oni sami.

Tudi hipoteza 2 je zavrnjena, kar kaže na to, da izobrazba ne vpliva na

kompetentnost starša. Hipoteza 3 ni v celoti zavrnjena, rezultati kažejo na to, da

vrstni red otroka v določenih trditvah vpliva na kompetentnost otrok. Starši

prvorojenca se čutijo v določenih trditvah manj kompetentni. Tudi hipoteza 4 je

delno zavrnjena. V nekaterih trditvah so očetje manj kompetentni kot matere.

Raziskava je pokazala, da spol in starost otroka ter izobrazba starša ne vplivajo na

kompetentnost starša za starševsko vlogo. Razlike so v oceni trditev vzgojiteljev

glede na delovno dobo. Vzgojitelji z delovno dobo 16 let ali več vidijo starše manj

kompetentne.

Ključne besede: družina, izobrazba, otrok, (ne)kompetentnost, samoocena,

samopodoba, starši, vpliv vzgoje, vzgoja, vzgojitelj.

ABSTRACT

The graduation thesis titled Competency of Parents for the Parental Role is made

up of the theoretical and empirical part.

The theoretical part presents various topics linked to the competency of parents

for the parenting role which are reinforced with relevant expert literature. It

specifies the concept of family in detail and presents new forms of families of

today. It describes educational styles defined according to various authors. The

theoretical part also acquaints the reader about the new paradigm of early

childhood. It features a detailed description of the characteristics of a competent

parent and the properties which shape such a parent. It describes the influence

individuals have on the child and the differences between mothers and fathers in

the influence they have on the child. It features the presentation of concepts:

competency, formation of self-image, the role of society, perspectives and

identity. The influence of pedagogic education on the parent is presented along

with the competent child.

The empirical part explores the competency of parents for the parenting role with

the help of evaluations of kindergarten teachers and self-evaluations of parents. 84

kindergarten teachers and 80 parents from the areas of Ptuj, Maribor, Slovenj

Gradec and Murska Sobota took part in the survey. The data was gathered with a

questionnaire and processed with the help of the statistical programme SSPS. Four

hypotheses were formed on the grounds of questionnaires. The 1st hypothesis was

rejected. The kindergarten teachers see parents as less competent as they

themselves. The 2nd hypothesis was also rejected which shows that education does

not influence the competency of a parent. The 3rd hypothesis was not entirely

rejected which shows that the order of children in certain statements does

influence the competency of children. The parents of adopted children feel less

competent in certain statements. The 4th hypothesis was also partially rejected. In

some statements fathers are less competent than mothers. The research has shown

that the sex and age of the child as well as the education of the parents do not

influence the competency for the parenting role. There are differences in rating the

statements of educators regarding working life. Educators with a working life of

16 years or more see parents as less competent.

Key words: family, education, child, (in)competence, self-evaluation, self-image,

parents, influence of education, education, educator

KAZALO

1. UVOD ................................................................................................................. 1

2 TEORETIČNI DEL ............................................................................................. 2

2.1 Opredelitev pojma družina............................................................................. 2

2.1.1 Družina danes ......................................................................................... 3

2.1.2 Vzgojni stili v družini .............................................................................. 5

2.1.3 Nove paradigme zgodnjega otroštva ....................................................... 7

2.2. Kompetenten starš......................................................................................... 8

2.2.1 Vpliv staršev na razvoj otroka ............................................................... 11

2.2.2 Razlika v vplivu očeta in matere na razvoj otroka ................................ 13

2.2.3 Starševstvo in lastnosti, ki na njega vplivajo in ga oblikujejo .............. 15

2.2.3.1 Lastnosti, ki vplivajo na starševstvo in so v neposredni zvezi z

njimi samimi ............................................................................................ 16

2.2.3.2 Lastnosti, ki vplivajo na starševstvo in so v neposredni zvezi z

otrokom .................................................................................................... 17

2.2.3.3 Lastnosti širšega družbenega konteksta, ki vplivajo na razvoj

starševstva ................................................................................................ 19

2.2.4 Kompetentnost, oblikovanje osebnosti, samopodobe ........................... 20

2.2.5 Družbena vloga, perspektiva in identiteta ............................................. 21

2.2.5.1 Družbene vloge ............................................................................ 21

2.2.5.2 Samopodoba, identiteta ................................................................ 22

2.2.5.3 Perspektiva ................................................................................... 23

2.2.6 Vpliv pedagoške izobraženosti na kompetentnost staršev .................... 23

2.3 Kompetenten otrok ...................................................................................... 26

2.4 Samoocena pedagoške kompetentnosti ....................................................... 27

3 EMPIRIČNI DEL .............................................................................................. 29

3.1 Namen .......................................................................................................... 29

3.2. Razčlenitev, podrobna opredelitev in omejitev raziskovalnega problema . 29

3.2.1 Raziskovalna vprašanja ......................................................................... 29

3.2.2 Raziskovalne hipoteze .......................................................................... 31

3.2.3 Spremenljivke ........................................................................................ 32

3.2.3.1 Seznam oštevilčenih spremenljivk............................................... 32

3.2.3.2 Tabelarični pregled preizkušanja odvisnih zvez med

spremenljivkami....................................................................................... 33

3.3 Metodologija ................................................................................................ 33

3.3.1 Raziskovalna metoda ............................................................................. 33

3.3.2 Raziskovalni vzorec............................................................................... 34

3.3.3 Postopki zbiranja podatkov .................................................................. 36

3.3.3.1 Organizacija zbiranja podatkov ................................................... 36

3.3.3.2 Vsebinsko-metodološke značilnosti inštrumentov ...................... 36

3.3.4 Postopki obdelave podatkov .................................................................. 37

3.4 Rezultati in interpretacija ............................................................................. 37

3.5 Sklep ............................................................................................................ 56

LITERATURA .................................................................................................. 61

PRILOGE........................................................................................................... 40

KAZALO SLIK

Slika 1: Model vzgojnega vpliva staršev .............................................................. 13

Slika 2: Integrativni model starševstva, njihovih smernic in posledic (Čudina

Obradović, Obradovič, 2003, str. 46) .................................................................... 16

Slika 3: Pot od ekonomskega pritiska na družino do problema v prilagajanju

otroka..................................................................................................................... 19

KAZALO PREGLEDNIC

Tabela1: Kvalifikacija starševskih stilov (Ljubetić, 2007, str. 61) ......................... 5

Tabela 2: Socialno-čustveni razvoj v povezavi s kompetentnostjo starša (Bašić,

1993, str. 98–99) ................................................................................................... 12

Tabela 3: Pregled odvisnih zvez med spremenljivkami ........................................ 33

Tabela 4: Tabela prikazuje števila (f) in strukturne odstotke (f %) anketiranih

vzgojiteljev glede na kraj vrtca, spol otroka, delovno dobo vzgojitelja, vrstni red

rojstva otroka, spol starša in starost otroka. .......................................................... 34

Tabela 5: Tabela prikazuje števila (f) in strukturne odstotke (f %) anketiranih

staršev gleda na vrtec, ki ga otrok obiskuje, glede na spol otroka in starša, vrstni

red rojstva otroka, starost otroka in končno izobrazbo starša. .............................. 35

Tabela 6: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) anketirancev po odgovoru na

vprašanje: "SAMOOCENA STARŠEV in OCENA VZGOJITELJEV O

KOMPETENTNOSTI ZA STARŠEVSKO VLOGO", razvrščenih po povprečnih

ocenah ................................................................................................................... 38

Tabela 7: Izid Mann-Whitneyjevega U-preizkusa razlik v trditvah od T1 do T20

glede na osebo anketirancev.................................................................................. 41

Tabela 8: Izid Mann-Whitneyevega U-preizkusa razlik v trditvah od T1 do T20

glede spol starša .................................................................................................... 43

Tabela 9: Izid Mann-Whitneyjevega U-preizkusa razlik v trditvah od T1 do T20

glede na spol otroka .............................................................................................. 45

Tabela 10: Izid Kruskal-Wallisovega preizkusa razlik v trditvah od T1 do T20

glede na starost otroka ........................................................................................... 47

Tabela 11: Izid Kruskal-Wallisovega preizkusa razlik v trditvah od T1 do T20

glede na vrstni red rojstva otroka .......................................................................... 49

Tabela 12: Izid Kruskal-Wallisovega preizkusa razlik v trditvah od T1 do T20

glede na izobrazbo starša ...................................................................................... 51

Tabela 13: Izid Kruskal-Wallisovega preizkusa razlik v trditvah od T1 do T20

glede na delovno dobo vzgojiteljev....................................................................... 54

1

1. UVOD Starševstvo je pomembna in zahtevna življenjska vloga. Je kompleksen in

dinamičen fenomen, na katerega vplivajo mnogi dejavniki, ki so vezani na otroka

(starost, spol, vrstni red rojstva, osebnost otroka, ipd), starša (zrelost, stopnja

izobrazbe, zdravstveni in zakonski status) in na dejavnike širšega družbenega

konteksta (vojna, migracije, družbena ureditev, ipd). Sodobnim staršem je torej

potrebno veliko znanja, močna želja, osebne zagnanosti, pa tudi podpora, da bi

lahko uspešno zadovoljiv potrebo zahtevne starševske vloge (Ljubetić, 2012, str.

45).

Pedagoška kompetentnost staršev za starševsko vlogo je ključnega pomena za

zdravo funkcioniranje družine in ima pozitiven vpliv na razvoj otroka. Starš se

more zavedati, da je starševska vloga odgovorno delo, prepričan mora biti, da je

njegov vpliv na otroka ključnega pomena in mora biti senzibilen v svoji vlogi.

Kompetentnosti ne podedujemo. Gre spretnosti in znanja, ki se jih učimo vse

življenje. Da bi staršem omogočili in pomagali pri oblikovanju njihove

kompetentnosti za starševsko vlogo, jim moramo ponuditi pedagoško znanje in jih

naučiti spretnosti, kot so: kvalitetna komunikacija, empatija, doslednost,

kreativnost, sodelovanje, vodenje, strpnost ipd. Vse to lahko starš pridobi z

vključevanjem v različne programe za starše. Prav tako pa je pomembno

sodelovanje starša in strokovnih delavcev, vzgojiteljev, da bi pozitivno vplivali na

življenje in razvoj otroka.

Kompetenten starš je posameznik, ki sebe doživlja kot osebo, ki ima kontrolo nad

svojo vlogo in otrokovim odnosom (Ljubetić, 2012, str. 25).

Znanje in sposobnosti, potrebne za kvalitetno starševsko vlogo, so temelj

vseživljenjskega učenja. Starševstvo je proces, ki zahteva prilagajanje glede na

starost in razvoj otroka ter starša s trajnostnim učenjem novih sposobnosti:

komunikacije, asertivnosti, vodenja, nenasilnega reševanja problemov ipd.

(Sunko, 2008, str. 384).

2

2 TEORETIČNI DEL 2.1 Opredelitev pojma družina

»Družino lahko označimo kot institucijo, ki ima vsaj dve vlogi. Prva se kaže v

njeni biološki-reproduktivni vlogi, druga v širši družbeni.«

Družina je baza vsake družbe ter ima ključno vlogo pri razvoju in napredku vseh

članov. »Družina vzgaja in socializira hkrati. Socializacija je najpomembnejša

vzgojna naloga družine. V družini otrok zadovoljuje svoje temeljne biološke in

socialne potrebe. V njej na najbolj spontan način doživlja moralna ravnanja,

medsebojne odnose, vrednote, spoznanja o okolju in njegovih vrednotah, osnove

svetovnega nazora, govor in mišljenje.« (Lepičnik Vodopivec, 1996, str. 23)

»Družina je osnovna institucija zasebnega življenja, kjer se oblikuje večina za

ljudi pomembnih socialnih odnosov.« (Nastran Ule, 1993, str. 171)

Tomori v svojem delu pravi, da je družina sistem z notranjim dogajanjem, ki je

ves čas v obojestranskem stiku z vsem, kar se godi v njegovem okolju, zato

razmišljanje o njej ni preprosto. Družina je preveč usodno odvisna od socialnih in

ekonomskih zakonitosti, hkrati pa jo označujejo notranji odnosi, ki v vsakomer

zbujajo samo njegova, skrajno intimna podoživljanja (Tomori, 1994, str. 10).

Družina je emocionalna in socialna skupnost staršev in njihovih otrok, ki na

poseben način opravljajo svoje družinske funkcije. Večina filozofov se strinja z

definicijo Giddensa, ki družino definira kot malo skupino tesno povezanih ljudi,

ki dajo svoj prispevek skupini, jo združujejo in so odgovorni drug do drugega.

Kljub temu pa menijo, da je Giddensova definicija preveč enostavna za moderno

družbo (Ljubetić, 2007, str. 6).

3

Družino sestavljajo dva člana ali več, ki so v interakciji, imajo skupne cilje,

pravila, norme in vrednote. V njej se oblikuje struktura moči in vodenja; trajna

mreža komunikacij, statusov in vlog posameznika (Čačinović Vogrinčić, 1998,

str. 130). »Družina nudi vsakemu svojemu članu privilegirano okolje pri vzgoji,

socializacijskih procesih, rasti, blagostanju in svobodi.« (Žerovnik, 1996, str. 26)

2.1.1 Družina danes Dolga stoletja je družina obstajala kot struktura moči, kjer imajo moški absolutno

premoč nad ženskami, odrasli pa nad otroci, in to v vseh pogledih družbenega,

političnega in duševnega življenja (Juul, 2008, str. 21). Danes temu ni več tako.

Starši se ne odločajo za otroke, ker bi od njih imeli materialne prednosti ali korist,

temveč zaradi njihovih emocionalnih potreb (Ule, 2003, str. 57). Mnoge raziskave

so pokazale, da želijo starši v odnosu z otrokom odkriti in izraziti svoje

sposobnosti, potrebe po potrpljenju, skrbi za druge, nežnosti, odprtosti, bližini, ki

jih pogrešajo v znanstveno-tehnični civilizaciji. Zaradi novih razsežnosti

starševstva pa se pojavi tudi dvom in ovira pri načrtovanju otroka. Na eni strani so

tu starši, ki si želijo svobodo, ki pa je v nasprotju z načrtovanjem otroka. Drugi so

tisti, ki jih skrbi, da svojemu otroku ne bi mogli nuditi pravilne vzgoje in

materialnih dobrin. Starševstvo je v sodobni družbi postala odgovorna naloga in s

tem ovira pri odločanju za otroka (Ule, 2003, str. 58).

Danes si družinsko življenje lahko organiziramo po svoje. Pred leti je bila v

ospredju klasična nuklearna družina (zaposlen oče, gospodinja mati in eden ali

dva otroka). Danes družino sestavljajo: neporočeni pari z otroki ali brez,

reorganizirane družine, istospolne družine, enostarševske družine (posledica

razvez ali odločitev ženske, da bo sama vzgajala otroka) (Švab, 2001, str. 42).

Elkind pravi, da je treba izmed vseh oblik družine izvleči tisto najboljše.

Verjame, da z razvojem postmodernizma nastaja čisto nova oblika, t. i. vitalna

družina. Najpomembnejša naloga družine je razvijanje sposobnosti in veščin tako

otrok kot njihovih staršev. Tisto, kar razlikuje vitalno družino od ostalih je njena

moč, pomembnost ljudskega razvoja; zavedanje, da se tako otroci kot starši

nenehno spreminjajo, rastejo, prilagajajo (Ljubetić, 2007, str. 16). Jull pa govori o

tako imenovani postdemokratični družini, ki funkcionira na principu

4

enakopravnosti. Ta se kaže v vse večji enakopravnosti med moškim in žensko na

družbenem, gospodarskem in političnem področju. Moški oziroma oče prevzame

aktivno vlogo pri vzgoji svojega otroka, je enakopraven z žensko. Ali bo sodobna

družina funkcionirala po sistemu enakopravnosti ali kot vitalna družina, bo odprto

vprašanje, s katerim se bo ukvarjala sodobna znanost (Ljubetić, 2007, str. 16–17).

Harway navaja, da bi značilnosti sodobne družine morali deliti in opazovati glede

na: etično skupino, kulturo, religijo, socialno ekonomski status, starost, družinsko

tradicijo, izobrazbo, življenjski stil, fizično in mentalno zdravje ipd. (Petani, 2010,

str. 31).

Statistični podatki jasno kažejo, da se vsako leto zmanjšuje interes za sklenitev

zakonske zveze, posebej pri mlajši populaciji. Z druge strani raziskave kažejo, da

se povečuje število ločitev in zmanjšuje rojstvo otrok. Vse navedene strukture

spremembe družine so verjetno posledica številnih dejavnikov, ki so premalo

raziskani. Današnja ekonomska kriza, nezaposlenost, občutek negotovosti v

mnogih družinah ustvarja specifično zakonsko in družinsko klimo ter s tem

specifične oblike obnašanja partnerjev in članov družine. Pri tem lahko ima

družinski sistem zaščitno in rizično vlogo pri vzgoji otrok (Brajša - Žganec, 2014,

str. 1).

Funkcije sodobne družine (Petani, 2010, str. 21–22):

– Biološko-reproduktivna funkcija, ki se nanaša na rojevanje in ustvarjanje

potomstva.

– Vzgojna funkcija je najstarejša in najpomembnejša. Družinska specifičnost

je v intimnosti in čustveni povezanosti, v ljubezni in bližini, spontanem

sprejemanju dolžnosti in odgovornosti.

– Gospodarska funkcija se nanaša na vse biološke, materialne in duhovne

potrebe družinskih članov. Družina mora pri mladih razvijati pozitiven

odnos do dela.

– Duševno-kulturna funkcija se nanaša na proces socializacije. Gradijo se

odnosi do družbe. Družina ohranja in razvija kulturo sodobnega človeka,

neguje tradicijo, jezik, običaje ipd.

– Moralna funkcija, ki se nanaša na moralo družinskega člana v razlikovanju

dobrega in slabega. Posameznik mora uskladiti osebne in duševne interese

za prihodnost moralno zdrave in stabilne družbe.

5

– Religijska funkcija se nanaša na versko vzgojo, kjer družina ohranja in

neguje versko kulturo.

– Domoljubna funkcija se nanaša na občutek nacionalne pripadnosti,

privrženosti svojemu narodu in domovini.

Pri ustvarjanju navedenih funkcij ima starš veliko odgovornost, saj s svojimi

postopki lahko motivira ali odvrača otroka do določenega vedenja (Petani,

2010, str. 21–22).

2.1.2 Vzgojni stili v družini

Vzgojni stili imajo pomemben vpliv na kompetentnost staršev za starševsko

vlogo. Če bodo starši pri vodenju svojih otrok uporabili avtokratski ali svobodni

stil vzgoje, ne moremo govoriti o kompetentnosti staršev.

Vzgojni stili staršev so skupek vzgojnih procesov v odnosu do otroka, preko

katerih se prenašajo odnosi in preko katerih se ustvarja čustveno ozračje. Danes

se od tradicionalnega vzgojnega stila teži k demokratičnemu stilu, ki se zaradi

nerazumevanja, neznanja in nespretnosti pogosto napačno obravnava in postane

popustljivi vzgojni stil (Sunko, 2008, str. 384).

Najpogostejša kvalifikacija vzgojnih stilov sta zahtevnost/kontroliranje in

nezahtevnost/nekontroliranje (Ljubetić, 2007, str. 61).

Tabela1: Kvalifikacija starševskih stilov (Ljubetić, 2007, str. 61)

DIMENZIJE SPREJEMANJE

RAZUMEVANJE

NESPREJEMANJE/ODKLANJANJE

NERAZUMEVANJE

ZAHTEVNOST

KONTROLIRANJE

AVTORITATIVNI AVTORITATIVNI

NEZAHTEVNOST

NEKONTROLIRANJE

POPUSTLJIV ZANEMARLJIV

6

Vzgojni stili z vidika vodenja (Žogan, b. l.):

– Avtokratski tip vzgoje

Pri tem vzgojnem stilu je avtoriteta visoko nad otrokom. Otroci se naučijo, kako

bodo delali in razmišljali, da bodo ugajali avtoriteti. Otrok zraste v osebo, ki ima

nizko samopodobo, slabo mnenje o sebi, ni samozavesten in potrebuje tudi

kasneje v življenju oporo, da lahko funkcionira.

– Anarhični tip vzgoje

O tem vzgojnem tipu govorimo takrat, ko vzgoje sploh ni. Sem spadata dve vrsti

staršev. Starši, ki so bili v mladosti deležni avtokratske vzgoje in gredo v drugo

skrajnost ter starši, ki so čustveno, osebno in psihosocialno nedorasli. Ni

postavljenih vzgojnih meja in ni reda v družini. Otroci razvijejo barvite

manipulativne vzorce, imajo nizko samopodobo ter hitro zapadejo v slabo družbo.

– Demokratični tip vzgoje

Govorimo o vzgojnem pristopu, ki je otroku prijazen, ga upošteva in ga nauči

jasno izražati svoja mnenja. Otroku sporočamo, da je zaželen, spoštovan,

enakovreden družini, da ga starša spoštujeta in imata rada. Otroci se razvijejo v

čustveno in osebnostno zrele osebe.

Kompetentni starši se zavedajo, da je demokratični pristop prava smer in se tega

držijo ne glede na situacijo, v kateri je otrok.

Hogan (Ljubetić, 2007, str. 62) navaja štiri kombinacije vzgojnih stilov glede na

obnašanje otrok:

1. Topli in strogi starši – njihovim otrokom je pomembno mnenje odraslih in so

pripravljeni »internalizirati« pravila.

2. Topli in permisivni starši – njihovi otroci so samozavestni in družbeno odprti,

vendar pogosto ignorirajo in kršijo pravila. So priljubljeni, prijazni in razvajeni.

3. Hladni in strogi starši – njihovi otroci so anksiozni, nedružabni, neprijazni in

agresivni.

4. Hladni in permisivni starši – njihovi otroci so nedružabni, ne sprejemajo pravil,

imajo velik potencial postati delinkventni.

7

2.1.3 Nove paradigme zgodnjega otroštva

Nova spoznanja o zgodnjem otroštvu so močno vplivala na kompetentnost staršev

za starševsko vzgojo. Svet je na otroka začel gledati drugače in zahteval tudi

spremembe v starševski vlogi.

Konvencija o otrokovih pravicah je naredila velik korak pri pogledu na otroka. Na

otroka se zdaj gleda kot na aktivno kompetentno bitje, ki ima svoje pravice in

odgovornosti (Kušević, 2010, str. 105).

Povzetek Konvencije o otrokovih pravicah:

– Pravica do življenja.

– Pravica svobodno izražati svoje mnenje

– Pravica do izobrazbe, počitka in prostega časa.

– Pravica do življenjskega standarda, potrebnega za fizični, intelektualni,

moralni in socialni razvoj.

– Pravica do svobodnega združevanja in miroljubnega zbiranja.

– Pravica, da proti svoji volji niso ločeni od staršev.

– Pravica do identitete, vključno z državljanstvom, imenom in družinskimi

vezmi.

– Pravica do svobode misli in veroizpovedi.

– Pravica do zadostne količine hrane in pitne vode ter kakovostnega

zdravstva (Konvencija o otrokovih pravicah, 2009).

Zdaj ima vsak otrok zakonsko pravico do zaščite in pravico za sodelovanje. Starši

morajo zadovoljiti potrebam otroka s starševsko toplino, sprejemanjem,

senzibilnostjo, dostopnostjo, vključevanjem in podporo (Pećnik, Starc, 2010, str.

100).

Nova spoznanja o otrocih:

– Otrok je osebnost že od rojstva in ga je treba na ta način spoštovati in sprejemati.

– Otrok ni objekt v vzgojnem procesu, ampak je socialni subjekt, ki sodeluje,

konstruira in odloča o lastnem življenju ter razvoju.

– Otroštvo ni samo pripravljalna faza za nadaljnjo življenje, ampak je življenjsko

obdobje, ki ima svojo vrednost in kulturo.

8

– Otroštvo je proces socialne konstrukcije, ki ga otrok in starši skupaj gradijo.

– Otroštvo je proces, ki poteka vedno v relaciji z določenim prostorom, časom in

kulturo ter se razlikuje na podlagi različnosti pogojev in kulture, v kateri se

dogaja. Tako ne obstaja univerzalni otrok oz. univerzalno otroštvo.

Te nove paradigme zahtevajo potrebo po razvijanju družinske sredine in vzgojne

institucije v okolje, kjer se nova spoznanja negujejo, udeležence pa se motivira k

učenju.

Nova spoznanja terjajo vzgojne institucije in družino k uporabi demokratičnega

vzgojnega stila, k spoštovanju otrokovih pravic, ki temeljijo predvsem na

otrokovem izražanju osebnega mišljenja in sodelovanja v družini oz. vzgojni

instituciji (Maleš, 2011, str. 277).

2.2. Kompetenten starš

»Uspešni starši in njihovi otroci so pri vzgoji soustvarjalci.« (Severe, 2000, str. 5)

Kompetentni starši se morajo zavedati, da je vzgoja učni proces, in da njihovo

vedenje ter čustva vplivajo na otroka. Svojo pozornost in energijo morajo

osredotočiti na pozitivne strani otrokovega vedenja, poudarjati sodelovanje in ne

nadzor. Vedeti morajo, da otroci za samozavest potrebujejo samostojno

razmišljanje, samoobvladovanje in gradnjo pozitivne samopodobe. Uspešni starši

kaznujejo otroke, da se le-ti učijo in ne kaznujejo, da bi trpeli. Dobri starši morajo

predvideti težave in uporabiti pravilne strategije, s katerimi bodo težave otrok

rešili. Ceniti morajo svoje otroke, se od njih učiti in biti pripravljeni na

spremembe (Severe, 2000, str. 5).

V izjavi s konference evropskih ministrov (Positive parenting, 2009) starševstvo

razumejo kot skupek odnosa in aktivnosti, ki so potrebni vsem staršem in

vzgojiteljem otrok. Kaže se v procesu, ki zajema intelektualne, emocionalne,

materialne prilagoditve. Te omogočajo odraslim, da postanejo starši, oziroma da

zadovoljijo telesne, intelektualne, emocionalne in socialne potrebe otrok

(Stričević, 2011, str. 3).

Kompetenten starš je tista oseba, ki sebe doživlja kot osebo, ki ima kontrolo nad

svojo starševsko vlogo in odnosom z otrokom ter se odlično počuti v vlogi starša.

O vzgoji svojega otroka razmišlja kot o izzivu, ki ga lahko sprejme in kateremu je

9

dorasel, saj ima za to potrebne sposobnosti. Svojemu otroku nudi življenjsko

zadovoljstvo in občutek uspešnosti. Od kompetentnega starša se zahteva, da je

dovzeten, informiran in izobražen, oziroma da pozna zakonitosti in lastnosti

otrokovega razvoja. Posebno pozornost mora nameniti potrebam in sposobnostim

svojega otroka ter poznati načine, kako jih razvijati in zadovoljevati (Milanović,

2000, str. 123).

Samo osebe, ki so psihično, socialno, emocionalno in moralno zrele lahko

uspešno vzgajajo svojega otroka. Potreben pa je tudi pedagoški občutek ter znanje

in sposobnosti za vzgojo otroka. Naloga starša je otroku omogočiti zdravo

družinsko ozračje, v katerem se razvijejo pozitivne osebnostne lastnosti, pridobi

ljubezen in zaupanje, ki so predpogoj za zdrav psihični razvoj otroka. Vsekakor je

ključnega pomena tudi komunikacija, ki jasno izraža, kaj se misli, doživlja in

občuti (Petani, 2010, str. 42–43).

Od starša se pričakuje, da razmišlja o svojem starševstvu in postavlja dolgoročne

cilje, da je informiran o tem, kako predšolski otrok misli, občuti, kako deluje.

Imeti mora sposobnosti, ki povečujejo zadovoljstvo in učinkovitost v starševski

vlogi, in s katerimi lahko razvija otrokovo samospoštovanje. Sandtrock navaja

naslednje predpostavke kompetentnih staršev: imajo psihično zdravje, imajo

zgrajeno pozitivno sliko o sebi; kažejo fleksibilnost v obnašanju, so strpni,

predstavljajo pozitivni model otroku; so odprti za učenje in razumevanje za

vzgojo otroka (Ljubetić, 2007, str. 72).

Ni enostavno odgovoriti na vprašanje, kdo je kompetenten starš, lahko pa rečemo,

da je to oseba, ki:

– ima pedagoško in psihološko znanje o otrocih in sposobnosti za vzgojo otrok;

– prepozna, razume otrokove potrebe in nanje pravilno odgovarja;

– spoštuje otrokove pravice, je njihov zagovornih in zaščitnik;

– deluje na temeljih humanih vrednot, za katere se zavzema in jih spoštuje;

– se obnaša ravno tako, kot govori in za kar se zavzema;

– se vseskozi izobražuje in razvija;

– je odgovorna in sodelujoča;

– je entuziastična in samoiniciativna;

– uživa v vlogi starša;

10

– zaupa vase;

– ocenjuje svoje obnašanje in k ocenjevanju spodbuja tudi druge;

– vztrajno gradi, ohranja in izboljšuje odnose znotraj družine ter izven nje;

– je usmerjena na kvaliteto (odnosa, osebnosti, življenja v družini in širši okolici)

(Ljubetić, 2012, str. 103).

Kompetentni starš je tisti, ki sebe doživlja kot osebo, ki ima kontrolo nad svojo

starševsko vlogo in se v tej vlogi dobro počuti. Ima visoko samospoštovanje, je

zadovoljen s svojim življenjem, uporablja sposobnosti kritičnega mišljenja, je

kreativen, emocionalen, konstruktivno rešuje probleme ipd. Da bi bil starš v svoji

vlogi uspešen, mora mobilizirati znanja, kognitivne in praktične sposobnosti,

emocije, poglede, vrednosti in motivacije ter jih usmeriti k uspešnem opravljanju

starševske naloge (Ljubetić, 2012, str. 25).

Kompetenten starš si lasti meta kompetence, katere osnovne kompetentnosti so:

– funkcionalna kompetentnost (sposobnost uspešnega opravljanja niza nalog, ki

vodi do zastavljenega cilja),

– osebna ali vedenjska kompetentnost (sposobnost izbire vedenja, primernega za

določeno situacijo),

– spoznavna ali kognitivna kompetentnost (sposobnost uporabe določenega znanja v

konkretni situaciji),

– etična in vrednostna kompetentnost (sposobnost presoje in uporaba primernih

osebnih vrednot v določeni situaciji).

Da bi lahko starš govoril o svoji kompetentnosti za starševsko vlogo, mora

vsakodnevno vključiti vse meta kompetence v svojo starševsko vlogo (Cheetham,

Chivers, 1996, str. 24).

Kompetenten starš pomeni biti družbeno pomemben starš, informiran, izobražen,

sposoben in zadovoljen (Maleš, 2003, str. 280). Družbeno afirmiran starš je

prepričan v svoje znanje in sposobnosti, kar mu pomaga, da je uspešen v svoji

vlogi, se lažje znajde, je pripravljen sodelovati z zunajdružinskimi institucijami, je

uspešen v iskanju družbene in strokovne podpore staršem ter je motiviran za

sodelovanje v različnih programih. Prispeva k sistemu za skrb otroka, spodbuja

njegov razvoj in krepi svoje kompetence za starševsko vlogo (Milanović, 2000,

str. 124).

11

2.2.1 Vpliv staršev na razvoj otroka

»Otrokova družina je tista prva družbena skupnost, ki najodločneje posega in

usmeri rast mlade osebe.« (Bergant, 1970, str. 73)

Starševstvo ne pomeni samo rojevanje otroka, temveč ima pomembno vlogo pri

telesnem in duhovnem, čustvenem in društveno-moralnem razvoju. Z vzgojo za

humane odnose in odgovornim starševstvom želimo, da se mladi ljudje oblikujejo

v zrele, popolne in celostne osebe (Vukasović, 1994, str. 84 ).

Starši imajo pri razvoju otroka še posebej pomembno vlogo v prvih treh letih

njegovega življenja. Takrat lahko otrok razvije svoje naravne potenciale samo v

interakciji z odraslo osebo, ki otroka prepozna in pravilno odgovarja na njegove

signale (Pećnik idr., 2009, str. 628). To je tudi obdobje, ko je otrokova osebnost

najsprejemljivejša za vzgojne vplive. Nobena institucija ne more otroku toliko

nuditi emocionalen odnos in individualen pristop kot mu to lahko nudi družina

(Lepičnik Vodopivec, 1996, str. 30).

Kompetentnost staršev za starševsko vlogo vpliva na celovit in zdrav razvoj

otroka. Omogoča mu razvoj potenciala, občutek varnosti, brezpogojne ljubezni in

sprejemanja, nudi mu vzor za oblikovanje primernega obnašanja ter mu omogoča

sprejemanje humanih vrednot, ki bodo oblikovale njegovo odgovorno obnašanje

(Ljubetić, 2007, str. 63).

Večina strokovnjakov se strinja, da so najbolj pomembne odgovornosti staršev, ki

vplivajo na temeljni razvoj otroka, naslednje:

– zadovoljevanje temeljnih telesnih potreb otroka;

– skrb za varnost otroka doma in izven doma;

– omogočanje emocionalne topline;

– omogočanje potencialnih pogojev za učenje in razvoj;

– usmerjanje in postavljanje meja;

– zagotavljanje stabilnosti otrokovega fizičnega okolja in socialnih vezi (Pećnik idr.,

2009, str. 628 ).

12

Otrokov razvoj, v sklopu tega tudi socialno-čustveni, je mogoče povezati s

kompetentnostjo starša.

Tabela 2: Socialno-čustveni razvoj v povezavi s kompetentnostjo starša (Bašić, 1993, str. 98–

99)

Socialno-emocionalni status predšolskega

otroka

Kompetentnost staršev za starševsko vlogo

Socialna zrelost

Elementi emocionalne zrelosti

Starši menijo, da so kompetentni za starševsko

vlogo.

Zadržan otrok

Elementi socialnih in emocionalnih težav v

razvoju

Premalo znanja

Prisotnost v vzgoji

Nekompetentnost v specifičnih potrebah otroka

Agresivnost otrok

Nestabilnost otrok

Tiki

Motnja v socialnem in fizičnem razvoju

Racionalizirana roditeljska nekompetentnost

Negotovost

Motnje na čustvenem področju Neznanje

Negotovost pri vzgoji

Nekompetentnost

Adekvaten emocionalni razvoj Kompetentnost

Zaupanje v svoje znanje

Samozavestni starš

V času zgodnjega otroštva ima družina pomemben vpliv na otroka, saj ga bogati z

vrednotami človeka in ga usposablja za odgovorno življenje. Kompetentnost je v

tem primeru mogoče spremljati kot potrebe po znanju, sposobnostih in osebnosti,

skozi katere starši prenašajo generacijske utemeljitve. Občutek kompetentnosti

vodi do občutka zadovoljstva, moči in vztrajnosti. Občutek nekompetentnosti pa

vodi do apatije, anksioznosti, občutka krivde in nemoči, pri čemer se vse te

lastnosti prenašajo na otroka. Starši, ki se počutijo kompetentne, so tisti, ki

doživljajo izkušnjo uspeha, občutek zadovoljstva in pozitivnih emocij. Ravno v

tovrstnem okolju je mogoče predvideti zdrav otrokov razvoj (Bašić, 1993, str. 98–

99).

Otrok za celovit in zdrav razvoj potrebuje kompetentnega starša, le-ta mu lahko

omogoča razvoj njegovih potencialov, mu nudi občutek varnosti, brezpogojne

13

ljubezni in sprejemanja, mu daje vzorec za oblikovanje pravilnega obnašanja ter

mu omogoča, da prevzame humane vrednosti, ki bodo oblikovale njegovo

odgovorno obnašanje. Vse študije govorijo, da bo otrok kompetentnih staršev znal

sprejemati pravilne življenjske odločitve in uspešno uporabil pridobljene

kompetence, ki jih bo prenašal in uporabljal. Samo ob kompetentnem staršu je

otrok lahko otrok (Ljubetić, 2012, str. 38–39).

Model vzgojnega vpliva staršev (Čudina Obradanović, 2003, str. 54):

Osnova vseh vzgojnih postopkov so cilji in vrednote starša. Gre za definirani

razvojni rezultat, ki ga starši želijo doseči in je v medsebojnem delovanju s

kompetentnostjo starševske vloge. Vzgojne cilje in vrednote določajo vzgojni stili

starša ter istočasno vplivajo na konkretne aktivnosti in postopke starša v zvezi z

otrokovimi potrebami. Kot prikazuje shema, so konkretni razvojni rezultati

posledica aktivnosti starša. Tudi vzgojni stili vplivajo na razvojne rezultate,

vendar neposredno, ker vplivajo na otrokovo sprejemanje vplivov, ki ga imajo

starši na otroka in na to, kako bo otrok sprejel starševske aktivnosti in postopke.

Slika 1: Model vzgojnega vpliva staršev

2.2.2 Razlika v vplivu očeta in matere na razvoj otroka

Družina je prvo okolje, v katerem se otrok razvija v družbeno bitje. Med kulturne

obrazce, ki jih otrok pridobi, sodijo tudi odnosi med spoloma. Prvi vzor so odnosi

med materjo in očetom. Odnosi morajo temeljiti na medsebojnem spoštovanju,

14

pomoči in sodelovanju. Le tako bo otrok lahko ravnal enako, ko bo zrasel v

odraslo osebo (Boh, 1986, str. 73).

Enakost ženske in moškega je eno izmed temeljnih načel človekovih pravic in

demokratično vodilo sodobne družbe. Danes imamo na eni stari očete, ki so

prevzeli tradicionalno žensko vlogo in so vse bolj vključeni v vzgojo otrok, na

drugo strani pa očete, ki so vse bolj oddaljeni od vsakodnevnega družinskega

življenja (Sladović Franz in Branica, 2009, str. 94). Večina raziskav je pokazala,

da v vseh tipih družin še vedno ženske opravljajo večino družinskega dela, kot so

gospodinjstvo, vzgoja otrok ipd. (Ule, 2003, str. 62). Včasih je po rojstvu prvega

otroka mož nadaljeval kariero, njegova edina odgovornost je bila vzdrževanje

družine. Status ženske pa se je s tem, ko je postala mati, radikalno spremenil.

Samoumevno je bilo, da se bodo ženske odrekle svoji neodvisnosti, ženski

identiteti in se predale samo materinski vzgoji (Jull, 2008, str. 34 ).

Večina raziskav najpogosteje proučuje vlogo matere, medtem ko se vloga očeta

brez razloga ignorira. Unikatnost vpliva očeta na vzgojo otroka leži v njegovi

biološki izkušnji moškosti. Veliko študij je pokazalo, da je interakcija očeta z

otrokom bolj telesno in motorično aktivna kot npr. vloga matere. Matere

uporabljajo bolj verbalne kot fizične oblike interakcije. Coltrane in Adams

pravita, da so tradicionalni očetje veliko bolj aktivni s prenosom nespremenljivih

stereotipov spolne vzgoje na otroka. Zraven pa dodajata, da se ta nespremenljivost

lahko spremeni, v kolikor se bodo bolj vključevali v vzgojo otrok. Scaffer se s tem

ne strinja in dodaja, da so ravno izkušnje tiste, ki so bolj v ospredju kot spol. V

svoji raziskavi namreč ugotavlja, kakšna je razlika v obnašanju očeta in matere pri

hranjenju otroka. Kljub temu da so nekateri očetje pri tem opravilu manj izkušeni

kot matere, so svojo nalogo dobro opravili. Pokazali so enake občutke do svojih

otrok in se obnašali enako kompetentno kot matere (Ljubetić, 2007, str. 64).

15

2.2.3 Starševstvo in lastnosti, ki na njega vplivajo in ga oblikujejo Da bi lahko razvozlali mrežo medsebojnega vpliva starša, otroka in družbe, kot je

prikazano na sliki 2, moramo razvozlati, prepoznati začetne vplive, krizna

obdobja, položaje in najslabše ter najbolj pomembne niti v mreži. Pod pojmom

doživljanje starševske vloge razumemo odločanje staršev za otroka, prevzemanje

in sprejemanje starševske vloge, zavestno in intuitivno postavljanje vzgojnih

ciljev ter doživljanje lastne vrednosti zaradi nalaganja napora emocionalnih

povezanosti in otrokovega uspeha. Starševska skrb zajema rojevanje otrok in skrb

za njihov obstoj, življenje in razvoj. Sem spadajo tudi aktivnosti in postopki, ki jih

starš izvaja, da bi uresničil svoje cilje in izpolnil svojo vlogo. Pod pojmom

vzgojni stil razumemo ozračje, znotraj katerega se odvijajo vsa medsebojna

delovanja starša in otroka (Čudina Obradovič, Čudina, 2003, str. 46).

Sodoben pogled na starševsko vlogo zavrača trditve enosmernega vpliva starša na

otroka in v ospredje daje medsebojni vpliv otroka, starša in širše družbe. Tako kot

starš vpliva na otroka, tako otrok s svojimi karakteristikami vpliva na starša in ga

izziva k obnašanju in postopkom, ki pozitivno ali negativno vplivajo na otrokov

razvoj. Tudi medsebojni odnos staršev bo pozitivno ali negativno vplival na starša

in ga izzival k obnašanju in postopkom, ki pozitivno ali negativno vplivajo na

otrokov razvoj. Tako lahko rečemo, da tudi medsebojni odnos staršev pozitivno

ali negativno vpliva na starša, kar je posledica za njihov odnos z otrokom. Samo

rojstvo otroka, njegov temperament, prilagodljivost, razdražljivost in druge

karakteristike vplivajo na starša. To kaže na povezanost staršev in otrok v

medsebojni mreži in delovanju, ki ustvarja emocionalno klimo ter splošne pogoje

za razvoj. Na to, ali bo starš imel destruktivno ali potencialno delovanje na otroka,

vpliva družbeno okolje, v katerem družina deluje (družbena podpora sorodnikov,

prijateljev, delovnega mesta, celotne družbe) (Čudina Obradovič, Čudina, 2003,

str. 46–47).

16

Slika 2: Integrativni model starševstva, njihovih smernic in posledic (Čudina Obradović,

Obradovič, 2003, str. 46)

Starševstvo je pod vplivom različnih dejavnikov, kot so npr. družbeni kontekst,

osebna, partnerska in družinska pričakovanja in izkušnje, izkušnje iz lastne

družine, starost, stopnja izobrazbe, status zaposlitve in občutek varnosti, ter

psiholoških, socialnih in ekonomskih pogojev, ki vplivajo nanj in ga oblikujejo

(Ljubetić, 2007, str. 45).

Lastnosti, ki vplivajo na starševstvo, lahko razdelimo v tri skupine.

2.2.3.1 Lastnosti, ki vplivajo na starševstvo in so v neposredni zvezi z

njimi samimi

Prva taka lastnost, ki lahko vpliva na starševstvo, je otroštvo, ki ga starš živi.

Scaffer, Lindahl in Petak trdijo, da so posebej pomembne izkušnje matere in

očeta, pridobljene v času njihovega otroštva, saj le-te vplivajo na kvaliteto

njihovega starševstva. Raziskave so pokazale, da so v večini primerih starši z

dobro preteklostjo bolj kompetentni od staršev, ki so na primer odraščali brez

staršev v ustanovah in niso imeli stik s svojimi starši (Ljubetić, 2007, str. 48).

17

Kljub temu pa ne moremo reči, da so starši s slabo preteklostjo nekompetentni, saj

na kompetentnost staršev za starševsko vlogo vpliva veliko več dejavnikov.

Obstaja nešteto raziskav, ki so se ukvarjale z nasiljem v družini. Dokazano je, da

so starši, ki so vršili nasilje nad otrokom, bili tudi sami deležni nasilja v otroštvu.

Negativne posledice nasilja se kažejo v nizkem samospoštovanju, večji možnosti

depresije, v različnih vrstah problemov s telesnega in mentalnega vidika, slabši

uspeh v izobrazbi, nezadovoljstvo z življenjem ipd. (Ljubetić, 2007, str. 49).

Raziskave so pokazale, da prenos nasilja ni možno predvideti. Samo tretjina otrok,

ki so trpeli nasilje v družini, so kasneje tudi sami postali nasilni starši (Ljubetić,

2007, str. 49). Tako ne moremo govoriti, da bo nasilje iz preteklosti vplivalo na

kompetentnost staršev.

Druga skupina lastnosti, ki vplivajo na starševstvo, je osebnost staršev. Lastnosti,

ki onemogočajo kompetentnost staršev, so v prvi vrsti psihične bolezni staršev, ki

vplivajo na razvoj in vedenje otroka. Študije so pokazale, da depresivne matere

ogrožajo otrokov razvoj. Kljub temu je lahko starš brez osebnostnih težav

nekompetenten starš.

Naslednja lastnost, ki vpliva na starševstvo, je starševski stres. Vsak starš se je

vsaj enkrat srečal s stresom v svoji starševski vlogi, ki lahko izvira iz

karakteristike otroka, karakteristike starša ali splošnega ozračja in dejavnikov, ki

so lahko stresni za starša. Stres staršev lahko slabo vpliva na obnašanje otroka.

Otroci, ki živijo v stresnem okolju, imajo probleme z disciplino in so agresivni.

Poleg naštetih lastnostih, ki vplivajo na starševstvo z vidika staršev, so še

izobrazba in socialni status starša, zrelost, ločitev (Ljubetić, 2007, str. 50).

2.2.3.2 Lastnosti, ki vplivajo na starševstvo in so v neposredni zvezi z

otrokom

Otroci s posebnimi potrebami, živahni otroci, otroci s kroničnimi boleznimi,

otroci z motnjami v obnašanju ipd. so eni od otrok, ki potrebujejo redno skrb in

pozornost staršev ter vlogo staršev naredijo stresno in zahtevnejšo. K tovrstnim

lastnostim prištevamo tudi spol otroka in vrstni red rojstva otroka.

18

Raziskave Obradović in Čudina Obradović so pokazale, da je najbolj kvalitetna

družinska skupnost brez otrok. Kvaliteta družinskega življenja se ni razlikovala

pri družinah z enim ali več otroci (Obradović in Čudina Obradović, 2001).

Schaffer pravi, da ima največji vpliv na starša prvi otrok, vsak naslednji od njega

zahteva manjšo prilagoditev (Ljubetić, 2007, str. 55). Vrstni red rojstva otroka

lahko bistveno vpliva tudi na otroke kot tudi na ostale člane v družini. Tako je

prvorojenec edini otrok v družini, ki ne rabi deliti starševsko ljubezen z ostalimi

brati in sestrami.

19

2.2.3.3 Lastnosti širšega družbenega konteksta, ki vplivajo na razvoj

starševstva

Na kvaliteto in uspešnost starševstva vplivajo tudi politična, gospodarska in

finančna stabilnost, stanovanjski problemi, zaposlovanje v stroki. Trije faktorji, ki

bistveno ovirajo starševsko vlogo, so: siromaštvo, vojna in migracije.

Antropologinja S. B. Heath je v eni od svojih študij povedala, da trajni stresi, ki

jih povzroča siromaštvo, postopoma slabijo družinsko skupnost. Starši postanejo

depresivni, zmedeni, razdražljivi in pokažejo manj zanimanja za skrb in vzgojo

otroka. Pot do ekonomskega pritiska, ki ga trpi družina, do otrokovega

neprilagodljivega obnašanje je antropologinja prikazala v obliki sheme (Ljubetić,

2007, str. 57).

Slika 3: Pot od ekonomskega pritiska na družino do problema v prilagajanju otroka

Iz zgornje slike lahko vidimo, da so nizki prihodki, negotova zaposlitev, visoki

dolgovi in izguba dohodka dejavniki, ki vršijo ekonomski pritisk v družini in

vplivajo na očetovo in materino razpoloženje. S tem nastanejo zakonski problemi

in problemi pri vzgoji, manj je nege in vključevanja v vzgojo otroka. Posledica

tega je, da ima otrok probleme pri vključevanju.

Potreba, da družbeni dejavniki skrbijo za skrb starša izhaja iz konvencije o

otrokovih pravicah. Konvencija je definirala pravice otrok in s tem postavila

20

okvirje, znotraj katerih se proučuje odnos starš otrok ter starš in družbena

odgovornost (Stričević, 2001, str. 2).

2.2.4 Kompetentnost, oblikovanje osebnosti, samopodobe

Da bi se človek lahko uspešno prilagodil skupnosti, zadovoljil potrebe družbe,

civilizacije in kulture, je prisiljen razvijati svojo kompetentnost. V tej diplomski

nalogi bomo govorili o kompetentnosti staršev za starševsko vlogo, zato je

potrebno podrobneje pojasniti in opredeliti pojem kompetentnost.

Na vseh področjih delovanja je posameznik vseskozi izpostavljen preizkušanju in

razvijanju svoje kompetentnosti, da si lahko omogoči uspešno prilagajanje okolju,

da zadovolji potrebe družbe in potrebe samega sebe (Ljubetić, Kotović Vranješ,

2008, str. 210).

Kompetentnost lahko definiramo kot kombinacijo sposobnosti, znanja in mnenj, s

pomočjo katerih je posameznik usposobljen za opravljanje določenega dela

(Lončar Vickovič, Dolaček Alduk, 2009, str. 24).

Termin kompetentnost izhaja iz latinske besede competence in je po SSKJ

opredeljen kot: kompetenten – 1. nanašajoč se na kompetenco; pristojen,

pooblaščen; 2. ki temeljito pozna, obvlada določeno področje; usposobljen,

poklican (SSKJ, 2014). V slovarju tujk je pojem opredeljen kot: primeren,

pristojen; kdor se za kaj poteguje ali za kaj tekmuje. Zanimanje za kompetentnost

sproži McClelland leta 1973, ki pravi, da je testiranje sposobnosti posameznika

bolj koristno, če ocenjujemo njegovo kompetentnost kot pa inteligenco (Kiauta in

Markun, b. l.). Kompetenten posameznik in starš je oseba, ki lahko izkoristi svoje

osebne spodbude in spodbude iz svoje okolice ter doseže dobre razvojne rezultate

(Ljubetić, 2007, str. 69).

Pričakujemo lahko, da bo kompetenten starš za starševsko vlogo pridobival

sposobnosti in kvalitete razumevanja, sprejemanja in poslušanja (otroka,

partnerja), vključevanja, delovanja, pogajanja, spodbude ipd. Kompetenten starš

bo omogočil pogoje za prepoznavanje in uspešno zadovoljevanje psihičnih,

emocionalnih, duhovnih in drugih potreb vsakega družinskega člana (Ljubetić,

2007, str. 71).

21

2.2.5 Družbena vloga, perspektiva in identiteta

Družba je mreža najrazličnejših odnosov med ljudmi. Vsak posameznik zavzema

določen prostor, ki je skupek različnih odnosov (družinski odnosi, poklicni in

delovni odnosi, šolski odnosi, družbene obveznosti …) in združuje veliko število

vlog: družinske, poklicne, družbene, delovne, vodstvene, politične idr. Da bo

posameznik lahko deloval v družbi, se mora naučiti različnih vlog in nalog, ki jih

družba od njega zahteva, ena izmed teh vlog je tudi vloga starša (Musek, 1999,

str. 234).

2.2.5.1 Družbene vloge

Mead (1934) je menil, da je osebnost posameznika skupek socialnih vlog, ki se jih

nauči in jih prevzame pod vplivom družbenega okolja. Posameznik je »igralec«,

ki ga je življenje naučilo »igrati«. Parson (1955) in Brim (1960) pa menita, da mi

svojih vlog ne igramo, temveč smo mi svoje vloge. Nekateri so takšno

poimenovanje osebnosti zavrnili. V življenju se znajdemo v številnih

nepričakovanih situacijah, pri katerih ni moč predvideti »vlogovnega« obnašanja.

Sposobni moramo biti za izbiranje določenih vlog in različnih dejanj, katere

povezujemo med seboj in aktivno ustvarjamo nove vloge. »Nismo torej zgolj

pasivni izvajalci vlog, ampak v svoje obnašanje vnašamo več kot le naučeno in

pridobljeni »vlogovni repertoar«.« (Musek, 1999, str. 235)

V svojem razvoju se posameznik ob pobudi drugih nauči sprejemati in

izpolnjevati najrazličnejše vloge, uči se razlikovati med njimi, jih sprejemati in

menjavati. Še pomembnejše je, da se posameznik nauči sestavljati in izoblikovati

nove vloge. Posameznik si sam in s pomočjo drugih izoblikuje podobo samega

sebe, svojo lastno identiteto, s katero se istoveti in ji poskuša ostati zvest (Musek,

1999, str. 235).

22

2.2.5.2 Samopodoba, identiteta

V tem diplomskem delu se bomo ukvarjali s terminom samopodobe v njegovem

najosnovnejšem značaju, tj. kot celostno razumevanje sebe. Starš bo na osnovi

svoje samopodobe ocenil, kako kompetenten je za starševsko vlogo.

Osebnost je to, kar smo, samopodoba pa to, kar mislimo, da smo. Samopodoba

zajema naše predstave, zaznave, misli, pojmovanja in prepričanja o sebi, čustva,

ki jih gojimo do sebe, vključno z vrednotenjem samega sebe. Sodi med

najpomembnejše sestavine osebnosti in usmerja naše doživljanje ter obnašanje

(Musek, 2010, str. 395–396).

Vsak si oblikuje predstavo o sebi. Govorimo o oblikovanju svoje identitete, ki je v

tesni povezavi s samopodobo. Ločimo družbeno ali socialno identiteto in osebno

oz. privatno identiteto. O družbeni identiteti govorimo takrat, ko si posameznik

vloge oblikuje pod vplivom informacij, ki mu jih posredujejo drugi, mnenja in

ocene drugih postanejo del lastnih predstav. O osebni identiteti govorimo takrat,

ko si identiteto posameznik ustvari na podlagi osebnih izkušenj in pobud, ki mu

jih ne morejo posredovati drugi. Naša podoba je rezultat družbene in osebne

identitete. Ne obnašamo se le na način, ki nam ga opredeljujejo družbene vloge in

predstave, temveč tudi na sebi značilen, individualen način (Musek, 1999, str.

236).

Očitno je, kako samopodoba in tudi kompetentnost, kot ena od njenih temeljnih

dimenzij, določita in oblikujeta življenje posameznika v vseh njegovih vidikih in

jima je nujno potrebno posvetiti tako znanstveno kot praktično pozornost.

Zadovoljstvo na različnih področjih življenja posameznika določa nasploh

zadovoljstvo z življenjem. Njegova izkušnja osebne kompetentnosti (kot

pomembne dimenzije samopodobe) v teh področjih vpliva na skupek tega

zadovoljstva. Ocena ravni kompetentnosti in zadovoljstva z družinskim življenjem

torej najpogosteje določa izkušnja splošnega zadovoljstva posameznika, zato je

potrebno sprejeti napore, da bi se dosegla večja raven kompetentnosti za

starševsko vlogo (Ljubetić, 2007, str. 86).

23

2.2.5.3 Perspektiva

Doživljanje sveta je sestavljeno iz množice perspektiv, ki smo jih sprejeli od

drugih in tistih, ki so nastale na podlagi naših osebnih izkušenj in ravnanja.

Samega sebe gledamo iz različnih perspektiv in se ocenjujemo v skladu z njimi.

Sami sebe lahko ocenjujemo strogo (obnašali se bomo olikano in dostojno), lahko

se spet ocenjujemo bolj sproščeno, z bolj svobodnjaške ali celo uporniške

perspektive. »George Herbert Mead (1934) je prvo od označenih perspektiv

označil z izrazom »posplošeni drugi«. Hotel je povedati, da posameznik prevzame

poglede družinskega in družbenega okolja v nekako posplošeno družbeno-

moralno ravnanje. V tej perspektivi so združena pravila družbenega ravnanja,

npr. ne smem biti hudoben. Perspektiva posplošenega drugega deluje v nas

nezavedno in nas sili, da ravnamo v določeni situaciji še posebej vestno in

moralno.« (Musek, 1999, str. 236)

Za doživljanje in sprejemanje samega sebe kot osebe in starša moramo biti

notranje motivirani. Če pa želimo doseči cilj biti kompetenten starš, so potrebne

želje, čas, znanje in vaje. Samoocena je eden od učinkovitih postopkov, ki lahko

vodi do pozitivnih sprememb. Vsekakor je ključnega pomena pri teh spremembah

strokovna pomoč in sprejemanje ustreznega znanja (Ljubetič, 2007, str. 87).

Perspektive in vloge niso trajne, temveč se spreminjajo, kar je nujno potrebno, saj

moramo biti kos zelo različnim in spremenljivim situacijam. Ljudje smo sposobni

vloge in perspektive izbirati, spreminjati, menjavati ali celo tvoriti in oblikovati

nove. Tudi osebnost in identiteto lahko v celoti spreminjamo in prilagajamo.

Pomembni življenjski dogodki zahtevajo spremembo vlog, osebnosti, identitete in

perspektive, npr. prehod iz obdobja adolescence v odraslo obdobje (Musek, 1999,

str. 237). Tudi rojstvo otroka in sprejemanje starševske vloge zahteva takšne

spremembe.

2.2.6 Vpliv pedagoške izobraženosti na kompetentnost staršev

Sodoben starš je prisiljen, da se uči, spreminja in izboljšuje svojo kompetentnost,

da bi lahko uspešno opravljal svojo starševsko vlogo. Vseskozi si mora postavljati

vprašanje: »Ali dobro opravljam starševsko vlogo?« Da bi si starš lahko odgovoril

24

na takšno vprašanje, mora imeti postavljene primerne cilje in zahteve, ki jih mora

doseči, da bi postal kompetenten za tovrstno vlogo.

Ko govorimo o izobraženosti starša za kompetentnost, si mora le-ta postaviti

naslednja vprašanja:

• Kako dobro je seznanjen z vsebinami, vezanimi na:

– otroka (osebnosti psihofizičnega razvoja, potrebe, interesi, sposobnosti),

– družino (potrebe, struktura in funkcionalnost družinske skupnosti, partnerstvo),

– učenje otrok in odraslih (lastnosti družinskega konteksta, interakcije med

vrstniki, interakcije med odraslimi in otroci, vseživljenjsko učenje).

• Kako dobro je informiran in kako dobro pozna vsebine »splošnih tem«:

– pravice otrok,

– državljanska vzgoja,

– vzgoja za solidarnost,

– trajnostni razvoj,

– odgovornost (Ljubetić, 2012, str. 104).

Velike spremembe v družbi so prinesle drugačne poglede ljudi na pomembnost

vpliva staršev pri vzgoji otroka. Vedno bolj se postavljajo vprašanja o pedagoški

izobraženosti staršev, ki je nujno potrebna za njihovo kompetentnost v starševski

vlogi in ima vsekakor zelo pomemben vpliv pri vzgoji otroka. Ideja pedagoškega

izobraževanja staršev je stara in se je razvijala, tako kot se je razvijala družba.

Vendar se danes strokovna in znanstvena javnost veliko bolj ukvarja s vprašanji

raziskovanja programov, vsebine, oblike in metod, ki bi bile najbolj primerne za

starše. Raziskave (Ljubetić, 2007, str. 79) so pokazale, da se kar 82 % staršev

želi vključevati v program za izobraževanje staršev. Postavimo pa si lahko

vprašanje, koliko odstotkov teh staršev bo dejansko sodelovalo v ponujenih

programih. Vzroki za nevključevanje so lahko težki življenjski pogoji, tako v

ekonomskem kot organizacijskem smislu. Starši niso navajeni na preventivne

programe in imajo slabe izkušnje s tradicionalnimi metodami izvedbe programov.

Tradicionalne metode, kot so npr. sestanki in predavanja, ne zadovoljujejo potrebe

staršev, ampak jih kvečjemu ogrožajo. Sestanki, kjer je starš pasivni poslušalec,

ne morejo zadovoljevati potrebam staršev.

Cilj izobraževanja staršev je vzpostaviti pozitiven odnos med staršem in otrokom

ter na temelju tega spodbujati otrokov razvoj in napredek. V izobraževalnih

25

programih vidimo možnost, da lahko starš pridobi znanje in sposobnosti, ki mu

lahko pomagajo pri oblikovanju njegove kompetentnosti za starševsko vlogo

(Stričević, 2011, str. 6).

Maleš navaja nekaj iztočnic, ki so pomembne za uspešno izobraževanje staršev:

– najpomembnejša je aktivnost starša;

– jasno je potrebno definirati cilje in pričakovane rezultate;

– vedno nadaljevati od znanja, ki ga starš že ima in ga prepoznava;

– velik poudarek nameniti timskemu delu, kjer lahko starš deli svoje izkušnje z

ostalimi;

– staršu omogočiti možnost izbire vsebine, metod, materiala, stopnje učenja ipd.;

– staršu omogočiti občutek zadovoljstva in uspeha (Ljubetić, 2007, str. 79).

Kagan navaja, da imajo različni programi za starše dokaj podobne principe:

– usmerjajo se na preprečevanje (bolje je preprečiti situacijo, kot jo kasneje

popravljati);

– prepoznajo potrebo po sodelovanju s celotno družino in lokalno skupnostjo;

– na družino se gleda kot na aktivnega udeleženca v planiranju in izvedbi

programov;

– ohranjajo se kulturne razlike;

– usmerjajo se na moč analize, programiranja in evalvacije;

– so fleksibilni pri vodenju programov (Ljubetić, 2007, str. 80).

Programi za krepitev kompetentnosti staršev imajo dvojno vlogo:

1. Promovirajo družbeno, nacionalno, institucionalno pomemben sistem spretnosti in

znanj. Uporabljajo različne oblike in načine programskega delovanja na starše ali

na posamezne skupine staršev. Zavzemajo se za kvaliteten vpliv starša na vzgojo

in razvoj otroka.

2. Zadovoljujejo tiste potrebe staršev, ki izhajajo iz želje le-teh po bolj kvalitetni

vzgoji in uspešnem razvoju otroka. Sem spada potreba po informiranju,

pridobivanje znanja, sposobnosti, potreba po podpori in nasvetih (Ljubetić, 2007,

str. 80).

Ideje o izobraženosti staršev so stare in so se razvijale tako, kot se je razvijala

družba. Zadnje desetletje pa se znanstvena in strokovna javnost še bolj intenzivno

ukvarja s programi, vsebinami, oblikami in metodami, ki bi bile najbolj primerne

26

za starše (Maleš, 1995, 24). Spremenile so se metode, s katerimi lahko pomagamo

staršem, da razvijajo svoje kompetence za starševsko vlogo, načine podpore

staršem in družbeno zavedanje, da se je za starševsko vlogo potrebno učiti in to ne

samo takrat, ko nastanejo problemi (Stričević, 2011, str. 2).

Lahko bi rekli, da je prvi korak h kompetentnosti staršev za starševsko vzgojo

pedagoška izobraženost staršev, drugi korak pa uporaba pridobljenega znanja v

praksi. S tem se bo število problemov v družbi vsekakor zmanjšalo.

2.3 Kompetenten otrok

Danes se na predšolskega otroka gleda kot na aktivno, zaigrano, radovedno,

inteligentno, kompetentno osebo, ki je vredna spoštovanja, s svojimi pravicami in

potrebami, katere morajo odrasli prepoznati, razumeti, spoštovati in nanje

pravilno odgovarjati.

Ena od temeljnih lastnosti predšolskega otroka je njegova potreba po interakciji z

okoljem, katerega otrok vidi kot priložnost za učenje. Otroštvo je idealen čas za

učenje iz naslednjih razlogov:

– otroci so naravno radovedni in pripravljeni sprejemati informacije;

– radi raziskujejo nove forme učenja;

– učijo se na podlagi dela, igre; njihovi impulzi so vedno aktivni zaradi

konstantnega pridobivanja izkušenj, aktivnosti in igre; najpomembnejši razlog v

najzgodnejšem obdobju je vsekakor kinestetično učenje (uporaba lastnega telesa

in občutek dotika omogoča otroku spoznavanje sveta);

– otrokom je prihranjena kritičnost in socialno odbijanje, njihovi čustveni filtri še

niso blokirani za pozitivne in negativne življenjske izkušnje, kar jih naredi odprte

in dovzetne za učenje.

Otrok bo v spodbudnem okolju, v katerem se bo igral in zabaval, lahko razvijal

svoje kompetence s pomočjo lastnih izkušenj in s pomočjo odraslih.

Predpogoji za kompetentnost otroka so:

– razvoj čustvene pismenosti,

– razvoj socialnih odnosov,

– spoštovanje in razvoj kompetentnosti otroka (Kovačić, 2010, str. 24–25).

Skupne zakonitosti o otrokovem razvoju:

27

– otrokov razvoj poteka skozi določene zaporedne stopnje (stopnji razumevanju

samega sebe sledi stopnja razumevanja medsebojnih odnosov);

– vsi psihični procesi se razvijejo v vseh razvojnih stopnjah (čustva, mišljenje,

govor …);

– posamezna področja razvoja so med seboj prepletena (otrok zaznava različne

odnose s čustvenega, socialnega, spoznavnega vidika);

– v otrokovem obdobju so tako imenovana kritična obdobja, ki so najbolj primerna,

da se otrok nekaj nauči;

– gre za stalno povezavo med otrokovim razvojem, učenjem in poučevanjem

(Kurikulum za vrtce, 1999, str. 10).

2.4 Samoocena pedagoške kompetentnosti

Kadar govorimo o metodi samoocene, se pogosto vprašamo o subjektivnosti

podatkov. Večina ljudi bo odgovorila s pravilnimi odgovori, takšnimi, ki jih od

njih zahteva družba. Vendar pa je večina avtorjev mnenja, da nam ravno

samoocena staršev lahko da vpogled v notranje družinske procese (Ljubetić, 2007,

str. 86).

Samoocena je postopek usmerjen na samooceno ocenjevalca in je v odnosu s tem,

kaj ocenjevalec želi in kaj ocenjevalec je. Lahko bi rekli, da je samoocena visok

nivo percepcije sebe. Za razliko od ocene je samoocena proces, ki se nanaša na

postavljanje vprašanj samemu sebi in dajanju iskrenih odgovorov samemu sebi. Je

najboljši način za spremembo samega sebe, kajti analiza prihaja od nas in ne iz

okolice. Starš svojo kompetentnost oz. nekompetentnost doživlja od znotraj, brez

strahu pred izgubo moči, strahu pred tem, da je njegova vloga drugačna od ljudi v

njegovem okolju. Če bo starš pri svoji samooceni občutil neugodje in

nezadovoljstvo, je skoraj nedvomno, da bo poiskal nove poti do uresničitve

svojega cilja biti kompetenten.

Za doživljanje in razumevanje sebe kot osebe in starša, ki je kompetenten za svojo

vlogo, je potrebna želja, čas, znanje in vaja. Naporen vložek v samooceno je

relativno učinkovit postopek, ki vodi do pozitivnih sprememb pod pogojem, da se

nudi ocenjevalcu potrebno znanje in strokovna pomoč. Ravno zaradi tega bi

morali programi za pomoč staršem vključevati in usposabljati starše za kvalitetno

samooceno (Ljubetič, 2007, str. 87).

28

Zaključimo lahko, da je samoocena nekaj pozitivnega, iskrenega, da staršu

pomaga pri pogledu v sebe in ga spodbuja k temu, da spremeni določene

kompetence, s katerimi ni zadovoljen. Starš je z vpogledom v sebe na dobri poti,

da razvije kompetence, potrebne za svojo vlogo.

29

3 EMPIRIČNI DEL

3.1 Namen V empiričnem delu diplomske naloge je bil naš namen raziskati kompetentnost

staršev za starševsko vlogo z vidika samoocene staršev in z vidika ocene

vzgojiteljev.

Pri tem so nas zanimale razlike v kompetentnosti staršev za starševsko vlogo

glede na osebo anketiranca, spol starša in otroka, starost otroka, vrstni red rojstva

otroka, izobrazbo starša, delovno dobo vzgojiteljev.

3.2. Razčlenitev, podrobna opredelitev in omejitev raziskovalnega problema 3.2.1 Raziskovalna vprašanja Na osnovi ciljev diplomskega dela smo postavili naslednja raziskovalna

vprašanja:

1. Kakšna je samozavestnost starša?

1.1 Ali se starš v svoji vlogi počuti samozavestno?

1.2 Kaj o samozavestnosti starša pri njegovi vlogi meni vzgojitelj?

2. Ali bi lažje vzgajali, če bi bili bolje vzgojeni?

2.1 Ali se vzgojitelji strinjajo s trditvijo, da bi bolje vzgojen starš lažje vzgajal

otroka?

2.2 Kako se s trditvijo, da bi bolje vzgojeni lažje vzgajali otroke strinjajo

starši?

3. Kakšen odnos ima po mnenju vzgojiteljev in staršev otrok z drugimi v

primerjavi s starši?

3.1 Ali starš meni, da ima otrok z drugimi boljši odnos kot z njimi?

3.2 Kakšno mnenje ima vzgojitelj o trditvi, da ima otrok boljši odnos z

drugimi kot s staršem?

4. Ali starši intuitivno vedo, kaj otrok potrebuje?

4.1 Ali vzgojitelj meni, da starš intuitivno ve, kaj otrok potrebuje?

5. Ali starši nimajo dovolj znanja za vzgojo otroka?

5.1 Kako se starši strinjajo s trditvijo, da nimajo dovolj znanja za vzgojo

otroka in kako na to trditev gleda vzgojitelj?

30

6. Kako pomembno je tisto, kar smo podedovali po genih?

6.1 Kako pomembno je po mnenju starša in po mnenju vzgojiteljev tisto, kar

smo podedovali po genih?

7. Ali se starši izognejo težavam pri vzgoji tako, da jih prepustijo drugim?

7.1 Kaj o trditvi, da starši raje reševanje težav prepustijo partnerju, meni

vzgojitelj in kakšno je mnenje samega starša?

8. Ali so starši prepričani, da delajo dobro za svojega otroka?

8.1 Kakšnega mnenja so vzgojitelji pri trditvi, da starši vedo, da delajo dobro

za svojega otroka?

9. Ali starši lahko vplivajo na svojega otroka?

9.1 Ali starši niso prepričani, da lahko vplivajo na svojega otroka?

9.2 Kakšnega mnenja so vzgojitelji pri trditvi, da starš ni prepričan, da lahko

vpliva na svojega otroka?

10. Ali je otrok anketiranega starša zahtevnejši od drugih otrok?

10.1 Ali starši menijo, da je njihov otrok zahtevnejši kot drugi otroci in kako

se s to trditvijo strinjajo vzgojitelji?

11. Ali starš misli, da bi lahko v odnosu do otroka naredil tudi drugače?

11.1 Kakšno je mnenje vzgojitelja pri trditvi, da starš vedno meni, da bi lahko

v odnosu do otroka ravnal drugače?

12. Ali se starši strinjajo s trditvijo, da kar koli naredijo, njihov otrok bolj ali

manj reagira enako?

12.1 Kako na trditev, da starš meni, da karkoli naredi, njegov otrok bolj ali

manj reagira enako, gledajo vzgojitelji?

13. Ali je starš prepričan, da so vsa njegova ravnanja v dobro otroka?

13.1 Kakšno mnenje ima vzgojitelj na trditev, da je starš prepričan, da so vsa

njegova ravnanja v dobro otroka?

14. Ali vzgoja staršu predstavlja breme?

14.1 Ali vzgojitelj meni, da vzgoja staršu predstavlja breme?

15. Ali starš pogosto ni prepričan, da pravilno vzgaja svojega otroka?

15.1 Kakšno je mnenje vzgojitelja o trditvi, da starš ni prepričan, da pravilno

vzgaja svojega otroka?

16. Ali starša prizadene, ko ugotovi, da je pri vzgoji naredil napako?

16.1 Ali vzgojitelj meni, da starša prizadene, ko ugotovi, da je pri vzgoji

naredil napako?

31

17. Ali meni starš, da potrebuje več znanja, da bi lahko ustrezneje pristopal do

otroka?

17.1 Kako se strinja s trditvijo, da starš potrebuje več znanja, da bi ustrezneje

pristopal k otroku, vzgojitelj?

18. Ali starš premišljuje o tem, kaj se bo kasneje izkazalo kot napaka pri

vzgoji?

18.1 Kaj meni vzgojitelj o trditvi, da starš premišljuje o tem, kaj se bo kasneje

izkazalo kot napaka pri vzgoji?

19. Ali je vpliv starša ključnega pomena za razvoj njegovega otroka?

19.1 Kaj meni o tem, da je njegov vpliv ključnega pomena na razvoj otroka,

starš?

19.2 Kako se strinja s trditvijo starš, da je vpliv starša ključnega pomena za

razvoj otroka?

20. Ali je vpliv starša ob toliko drugih vplivih na otroka majhen?

20.1 Ali meni starš, da je ob toliko drugih vplivih njegov vpliv na otroka

majhen?

20.2 Kaj meni vzgojitelj o trditvi, da je ob toliko drugih vplivih vpliv starša na

otroka majhen?

3.2.2 Raziskovalne hipoteze

Na osnovi raziskovalnih vprašanj smo postavili naslednje hipoteze:

H1: Predpostavljamo, da bo ocena vzgojiteljev za kompetentnost oz.

nekompetentnost staršev za starševsko vlogo podobna samoocenitvi staršev.

H2: Predpostavljamo, da bodo starši z višjo izobrazbo bolj kompetentni kot starši

z nižjo izobrazbo.

H3: Predpostavljamo, da se bo kompetentnost staršev razlikovala pri prvorojencu

in drugorojencu.

H4: Predpostavljamo, da se bodo matere izkazale za bolj kompetentne kot očetje.

32

3.2.3 Spremenljivke

3.2.3.1 Seznam oštevilčenih spremenljivk

1. Spol starša

2. Spol otroka

3. Oseba (vzgojitelj, starš)

4. Delovna doba vzgojitelja

5. Starost otrok

6. Vrstni red rojstva otrok

7. Izobrazba starša

8. Samozavestnost

9. Lažja vzgoja

10. Boljši odnos

11. Potrebe otroka

12. Znanje (pridobivanje in pomanjkanje)

13. Genska pogojenost

14. Prepuščanje vzgoje partnerju

15. Vpliv starša

16. Zahtevnost otroka

17. Dobra vzgoja

18. Odnos do otroka

19. Reakcije otroka

20. Ravnanja starša

21. Vzgoja kot breme

22. Pravilna vzgoja

23. Negotovost

24. Pridobivanje znanja

25. Vpliv starša na razvoj

26. Vpliv medijev, vrstnikov, vrtca

27. Intuicija

28. Odgovornost

33

3.2.3.2 Tabelarični pregled preizkušanja odvisnih zvez med

spremenljivkami

Tabela 3: Pregled odvisnih zvez med spremenljivkami

Zaporedna številka

raziskovalnega vprašanja

Neodvisne spremenljivke Odvisne spremenljivke

1., 1.1, 1.2 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7 8, 23

2., 2.1, 2.2 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7 9, 12

3., 3.1, 3.2 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7 10, 8

4., 4.1 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7 11, 27

5., 5.1 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7 12

6., 6.1 1, 2, 3, 4 ,5 ,6 ,7 13,12

7., 7.1 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7 14, 8, 23

8., 8.1 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7 17, 12

9., 9.1, 9.2 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7 15,23, 12, 8

10., 10.1 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7 16,21

11., 11.1 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7 18

12., 12.1 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7 19, 12

13., 13.1 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7 20,12, 8

14., 14.1 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7 21

15., 15.1 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7 22,23

16., 16.1 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7 24,28, 23

17., 17.1 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7 24, 12

18., 18.1 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7 23, 28

19., 19.1, 19.2 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7 25, 28,12

20., 20.1, 20.2 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7 26, 23

3.3 Metodologija

3.3.1 Raziskovalna metoda

Pri pisanju diplomskega dela smo uporabili deskriptivno in kavzalno

neeksperimentalno metodo pedagoškega raziskovanja.

34

3.3.2 Raziskovalni vzorec

Raziskava je potekala na vzorcu 84 vzgojiteljev predšolskih otrok in 80 staršev iz konkretne populacije.

Anketirance smo zajeli na območju Maribora, Murske Sobote, Ptuja in Slovenj Gradca.

Tabela 4: Tabela prikazuje števila (f) in strukturne odstotke (f %) anketiranih vzgojiteljev glede na kraj vrtca, spol otroka, delovno dobo vzgojitelja, vrstni red

rojstva otroka, spol starša in starost otroka.

Vprašalnik vzgojitelj

Kraj vrtca Spol otroka Delovna doba

vzgojitelja

Slovenj Gradec Ptuj Maribor Murska Sobota Moški Ženski Do 5 let

6–15 let

16 let ali več

SKUPAJ

F 29 14 20 20 42 41 4 18 61 83 f % 34,9 16,9 24,1 24,1 50,6 49,4 4,8 21,7 73,5 100 Vrstni red rojstva otroka Spol starša Starost otroka Prvorojenec Drugorojenec Tretjerojenec in

naprej Mati od otroka

Oče od otroka

Do 4 leta 5 let 6 let SKUPAJ

F 55 24 4 42 41 61 20 2 83 f % 66,3 28,9 4,8 50,6 49,4 73,5 24,

1 2,4 100

Iz tabele je razvidno, da je v raziskavi sodelovalo nekoliko več vzgojiteljev s področja Slovenj Gradca (34,9 %) ter da ima večina

vzgojiteljev, ki so sodelovali v raziskavi, 16 let ali več (73,5 %) delovne dobe. Vzgojitelji so približno enako število vprašalnikov

rešili tako za očeta (49,4 %) kot mater (50,6 %) otroka kot tudi približno enako število za otroke moškega (50,6 %) in ženskega (49,4

%) spola. Večina vzgojiteljev je reševala vprašalnike za otroke do 4. leta starosti (73,5 %) in večina teh otrok so bili prvorojenci

(66,3%).

35

Tabela 5: Tabela prikazuje števila (f) in strukturne odstotke (f %) anketiranih staršev gleda na vrtec, ki ga otrok obiskuje, glede na spol otroka in starša, vrstni

red rojstva otroka, starost otroka in končno izobrazbo starša.

Vprašalnik za starše

Vrtec Spol starša Spol otroka

Slovenj Gradec

Ptuj Maribor Murska Sobota

Mati Oče Moški Ženski SKUPAJ

f 26 16 21 17 43 37 38 42 80

f % 32,5 20,0 26,3 21,3 53,8 46,3 47,5 52,5 100

Vrstni red rojstva otroka Starost otroka Končna izobrazba starša

Prvorojenec Drugorojenec Tretjerojenec in naprej

Do 4 leta

5 let 6 let ali več

Osnovna Šola

Poklicna Šola

Srednja Šola

Višja Šola

Visoka šola, univerzitetna

Magisterij ali več

SKUPAJ

f 54 22 4 58 21 1 3 8 30 5 30 4 80

f % 67,5 27,5 5,0 72,5 26,3 1,3 3,8 10,0 37,5 6,3 37,5 5,0 100

Iz tabele je razvidno, da je v raziskavi sodelovalo nekoliko več staršev z območja Slovenj Gradca (32,5 %). V raziskavi je sodelovalo

približno enako število mater (43 %) in očetov (37 %) kot tudi enako število otrok ženskega (52,5 %) in moškega spola (47,5 %).

Največ staršev, ki so sodelovali v raziskavi, ima zaključeno srednjo (37,5 %) in visoko šolo (37,5 %).Večina otrok, sodelujočih

staršev, je prvorojencev (67,5 %) in otrok, starih 4 leta ali manj (72,5 %).

36

3.3.3 Postopki zbiranja podatkov

3.3.3.1 Organizacija zbiranja podatkov

Podatke za raziskavo smo zbrali oziroma pridobili s pomočjo anketnega

vprašalnika. Uporabili smo dva vprašalnika:

– samoocena kompetentnosti staršev za starševsko vlogo,

– ocenitev kompetentnosti staršev za starševsko vlogo.

Prvi vprašalnik sta izpolnila starša, drugi vprašalnik pa vzgojitelj predšolskega

otroka.

3.3.3.2 Vsebinsko-metodološke značilnosti inštrumentov

Vsebinsko-formalne značilnosti anketnega vprašalnika

Anketni vprašalnik se nanaša na vprašanja kompetentnosti starša za starševsko

vlogo z vidika staršev in vzgojitelja predšolskega otroka. Vprašalnik v prvem delu

zajema osnovne podatke o anketirancu (spol, izobrazbo, status zaposlitve …). V

drugem delu vprašalnik zajema 20 trditev, s pomočjo katerih so anketiranci

ocenili kompetentnost staršev za starševsko vlogo.

Anketiranci so stopnjo soglašanja zapisanih trditev izrazili z izbrano oceno na

petstopenjski lestvici (od 1 do 5), pri čemer 5 pomeni se popolnoma strinjam in 1

sploh se ne strinjam.

Merske karakteristike anketnega vprašalnika

Vprašalnik so istočasno rešili starši in vzgojitelj predšolskega otroka. Vzgojitelji

so naključno izbrali pet otrok in izpolnili vprašalnik tako za njihove očete kot

matere.

Zanesljivost smo kontrolirali z enopomenskimi vprašanji in natančnimi navodili.

Objektivnost smo dosegli z vprašanji zaprtega tipa in s tem onemogočili

subjektivno mnenje anketiranca.

37

3.3.4 Postopki obdelave podatkov

Podatke, ki smo jih pridobili s pomočjo vprašalnikov za starše in vzgojitelje, smo

obdelali s statističnim programom SPSS (Statistical Package for the Social

Sciences). Pridobljene podatke smo prikazali v obliki tabele. Uporabili smo

kvantitativno obdelavo podatkov, torej smo uporabili deskriptivno in inferenčno

statistiko. Vsem trditvam smo določili absolutne (f) in odstotne (f %) frekvence

ter izračunali povprečne ocene trditev. Naredili smo analizo glede na neodvisne

spremenljivke (oseba, spol starša, spol otroka, delovna doba vzgojitelja, starost

otrok, vrstni red rojstva otroka in izobrazba starša). Z Mann-Whitneyevim U-

preizkusom smo ugotavljali razlike v trditvah glede na osebo, spol otroka, spol

starša. S Kruskal-Willisovim preizkusom pa smo naredili analizo razlik za

posamezne trditve glede na starost otroka, vrstni red rojstva otroka, izobrazbo

starša, delovno dobo vzgojitelja.

3.4 Rezultati in interpretacija

Rezultati, ki jih bom predstavila v tem poglavju, so vezani na vprašanja iz

vprašalnikov za vzgojitelje in starše. Vzgojitelje sem prosila, da so v skupini, v

kateri delajo, naključno izžrebali 5 otrok in za njihove starše nato izpolnili

vprašalnik. En vprašalnik so izpolnili za očeta in enega za mater otroka. Se pravi

na enega otroka dva vprašalnika. Vzgojitelji so ocenili, v kolikšni meri se strinjajo

s trditvami, ki se nanašajo na kompetentnost staršev za starševsko vzgojo. Enak

vprašalnik so dobili tudi starši izžrebanega otroka, ki so ocenjevali svojo

percepcijo kompetentnosti za starševsko vzgojo.

38

Tabela 1: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) anketirancev po odgovoru na vprašanje: "SAMOOCENA STARŠEV in OCENA VZGOJITELJEV O KOMPETENTNOSTI ZA

STARŠEVSKO VLOGO", razvrščenih po povprečnih ocenah

Trditve

Se popolnoma strinjam.

(5)

Delno se strinjam.

(4)

Nisem prepričan.

(3)

Ne strinjam se povsem.

(2)

Sploh se ne strinjam.

(1) Skupaj

Povprečna ocena trditve

Prepričan sem, da dobro delam s svojim otrokom./Starš je prepričan, da dobro dela s svojim otrokom.

f 111 45 4 2 1 163 4,61

f % 68,1 27,6 2,5 1,2 0,6 100

V vlogi starša se počutim samozavestno./Starš se počuti samozavestno, kadar nastopa v vlogi starša.

f 107 41 8 7 0 163 4,52

f % 65,6 25,2 4,9 4,3 0 100

Prepričan sem, da so vsa moja ravnanja v dobro otroka./Starš je prepričan, da so vsa njegova ravnanja v dobro otroka.

f 88 52 7 12 4 163 4,28

f % 54,0 31,9 4,3 7,4 2,5 100

Moj vpliv je ključnega pomena za razvoj mojega otroka./Vpliv starša je ključnega pomena za razvoj njegovega otroka.

f 72 65 13 13 0 163 4,20

f % 44,2 39,9 8,0 8,0 0 100

Intuitivno vem, kaj otrok potrebuje./Starš instinktivno ve, kaj otrok potrebuje.

f 57 81 18 7 0 163 4,15

f % 35,0 49,7 11,0 4,3 0 100

Ko opazim, da sem pri vzgoji otroka naredil napako, me to zelo prizadene./Ko starš opazi, da je pri vzgoji otroka naredil napako, jo/ga to zelo prizadene.

f 38 73 27 16 9 163 3,71 f % 23,3 44,8 16,6 9,8 5,5 100

Vedno mislim, da bi lahko v odnosu do otroka naredil tudi drugače./Starš vedno misli, da bi lahko v odnosu do otroka naredil tudi drugače.

f 21 68 29 30 15 163 3,31 f % 12,9 41,7 17,8 18,4 9,2 100

Premišljujem o tem, kaj se bo kasneje izkazalo kot napaka pri vzgoji./Starš premišljuje o tem, kaj se bo kasneje izkazalo kot napaka pri vzgoji.

f 17 55 35 32 24 163 3,06 f % 10,4 33,7 21,5 19,6 14,7 100

Potrebujem več znanja, da bi lahko ustrezneje pristopal do otroka./Starš f 5 48 26 53 31 163 2,65

39