skupno diplomsko delo - connecting repositories · 2020. 1. 30. · skupno diplomsko delo. hvala...
TRANSCRIPT
-
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za filozofijo
UNIVERZA V LJUBLJANI
TEOLOŠKA FAKULTETA
SKUPNO DIPLOMSKO DELO
Sandra ŠVENT
Maribor, Ljubljana, 2016
-
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za filozofijo
UNIVERZA V LJUBLJANI
TEOLOŠKA FAKULTETA
Skupno diplomsko delo:
DIALOG MED KATOLIČANI IN MUSLIMANI V SLOVENIJI
Mentorja:
red. prof. dr. Bojan BORSTNER
doc. dr. Mari Jože OSREDKAR
Kandidatka:
Sandra ŠVENT
Maribor, Ljubljana, 2016
-
Dialog med katoličani in muslimani v Sloveniji
Diplomsko delo Sandra Švent
Lektorica: Petra Iršič, univ. dipl. slov.
Prevajalka: Petra Petek, univ. dipl. ang.
-
Dialog med katoličani in muslimani v Sloveniji
Diplomsko delo Sandra Švent
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorjema, red. prof. dr. Bojanu Borstnerju in doc. dr. Mariju
Jožetu Osredkarju za strokovno vodenje, pomoč in čas, ki sta mi ga posvetila pri
izdelavi diplomskega dela. Zaradi njunih zanimivih predavanj sem se odločila za
skupno diplomsko delo.
Hvala očetu in mami, ki sta mi študij finančno omogočila in me ves čas šolanja
podpirala. Prav tako hvala sestrama za vso pomoč in spodbudo.
Hvala Juretu za razumevanje, potrpežljivost in tehnično pomoč pri izdelavi
diplomskega dela.
Nazadnje bi se zahvalila stari mami, ki me je na vsakem obisku povprašala po
diplomi in me spodbujala k dokončanju študija. Žal danes tega ne morem deliti z
njo. Nalogo posvečam njej v spomin.
Hvala vsem in vsakemu posebej!
-
Dialog med katoličani in muslimani v Sloveniji
Diplomsko delo Sandra Švent
Koroška cesta 160
2000 Maribor, Slovenija
IZJAVA
Podpisana Sandra ŠVENT, rojena 22. 6. 1985, študentka Filozofske fakultete
Univerze v Mariboru, študijski program FILOZOFIJA in TEOLOGIJA, izjavljam, da
je diplomsko delo z naslovom DIALOG MED KATOLIČANI IN MUSLIMANI V
SLOVENIJI, pri mentorjema red. prof. dr. Bojanu BORSTNERJU in doc. dr. Mariju
Jožetu OSREDKARJU, avtorsko delo.
V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso
prepisani brez navedbe avtorjev.
Maribor, 24. 8. 2016
_________________________________
(podpis študenta-ke)
-
Dialog med katoličani in muslimani v Sloveniji
Diplomsko delo Sandra Švent
-
Dialog med katoličani in muslimani v Sloveniji
Diplomsko delo Sandra Švent
POVZETEK
Medreligijski dialog pomeni prizadevanje za medsebojno spoštovanje,
razumevanje, sodelovanje in sožitje različnih verskih skupnosti. Katoliška cerkev
je na Drugem vatikanskem koncilu prvič pozitivno spregovorila o pomembnosti
dialoga z muslimani ter izpostavila podobnosti krščanskih in muslimanskih verskih
resnic, na katerih bi kristjani in muslimani lahko gradili dialog. Tako imenovani
teološki dialog, katerega izhodišče predstavljajo skupne oziroma podobne verske
resnice, se nikoli ni izkazal za uspešnega. V večini primerov je pripeljal do
prepričevanja sogovornika v svoj prav ali celo do spora. Dialog med kristjani in
muslimani poteka na medčloveški ravni oziroma na socialnem, ekonomskem in
političnem področju življenja. V Sloveniji se o dialogu med katoličani in muslimani
ni prav veliko govorilo, dokler Islamska skupnost v Sloveniji ni dobila dovoljenja
za graditev muslimanskega verskega in kulturnega centra v Ljubljani. Sodelovanje
med slovensko Katoliško cerkvijo in Islamsko skupnostjo v Sloveniji poteka v
obliki raznih srečanj njunih predstavnikov, ki poudarjajo nujnost dialoga in se
zavzemajo za medsebojno spoštovanje.
Ključne besede: medreligijski dialog, kristjani, muslimani, katoličani v Sloveniji,
Islamska skupnost v Sloveniji, verska raznolikost.
-
Dialog med katoličani in muslimani v Sloveniji
Diplomsko delo Sandra Švent
ABSTRACT
Interreligious dialogue means striving for mutual respect, understanding,
cooperation and coexistence of different religious communities. At the Second
Vatican Council the Catholic Church spoke about the importance of dialogue with
Muslims for the first time in a positive way. They highlighted the similarities
between the Christian and Muslim religious truths which the Christians and
Muslims could build a dialogue upon. The so-called theological dialogue, which is
based upon the common or similar religious truths, has never been proven to be
successful. In most cases it led to each side claiming to be right, or even to a dispute.
The dialogue between the Christians and Muslims takes place on the interpersonal
level, or in the social, economic and political life. In Slovenia, the dialogue between
the Catholics and Muslims wasn’t a conversational topic until the Islamic
Community in Slovenia was given a permit for the construction of Islamic religious
and cultural centre in Ljubljana. The cooperation between the Slovenian Catholic
Church and the Islamic Community in Slovenia takes place in the form of various
meetings of their representatives who stress the need for dialogue and strive for
mutual respect.
Keywords: interreligious dialogue, Christians, Muslims, Catholics in Slovenia, the
Islamic Community in Slovenia, religious diversity.
-
Dialog med katoličani in muslimani v Sloveniji
Diplomsko delo I Sandra Švent
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ................................................................................................................................ 1
2 MEDRELIGIJSKI DIALOG MED KRISTJANI IN MUSLIMANI V SVETU .................................. 4
2.1 POMEN MEDRELIGIJSKEGA DIALOGA ....................................................................... 4
2.2 OSNOVNE ZNAČILNOSTI KRŠČANSTVA ..................................................................... 8
2.3 OSNOVNE ZNAČILNOSTI ISLAMA .............................................................................. 9
2.4 DIALOG MED KRISTJANI IN MUSLIMANI ................................................................. 11
2.4.1 Kristjani v dialogu ............................................................................................. 12
2.4.2 Muslimani v dialogu ......................................................................................... 14
2.4.3 Različne oblike islama: tradicionalni, radikalni ter moderni islam................... 17
2.4.4 Vrste dialoga med kristjani in muslimani ......................................................... 18
2.4.5 Verske resnice, ki kristjane in muslimane povezujejo ..................................... 20
2.4.6 Temeljne razlike v verskem nauku kristjanov in muslimanov.......................... 21
2.5 VPLIV VERSKE RAZNOLIKOSTI NA MEDRELIGIJSKI DIALOG ..................................... 24
3 KRŠČANSKI IN MUSLIMANSKI DOKUMENTI, KI GOVORIJO O MEDRELIGIJSKEM DIALOGU
TER PRIZADEVANJA PAPEŽEV ZA ODNOS Z MUSLIMANI .................................................. 32
3.1 SVETO PISMO .......................................................................................................... 32
3.1.1 Stara zaveza ..................................................................................................... 32
3.1.2 Nova zaveza ..................................................................................................... 33
3.2 KONCILSKI ODLOKI – DOKUMENT DRUGEGA VATIKANSKEGA KONCILA ................ 34
3.2.1 Nostra aetate – Izjava o razmerju Cerkve do nekrščanskih verstev ............... 34
3.2.2 Lumen gentium – Dogmatična konstitucija o Cerkvi ...................................... 36
3.3 PRIZADEVANJA PAPEŽEV ZA ODNOS Z MUSLIMANI ............................................... 37
3.3.1 Papež Janez Pavel II. ......................................................................................... 37
3.3.2 Papež Benedikt XVI. ......................................................................................... 38
3.3.3 Papež Frančišek ................................................................................................ 39
3.4 KORAN ..................................................................................................................... 41
4 ORGANIZIRANOST KATOLIČANOV IN MUSLIMANOV V SLOVENIJI ................................ 44
4.1 KATOLIŠKA CERKEV V SLOVENIJI ............................................................................. 45
4.1.1 Značilnosti Rimskokatoliške Cerkve ................................................................. 45
4.1.2 Slovenska Katoliška cerkev............................................................................... 45
4.2 ZGODOVINA ISLAMA IN MUSLIMANOV V SLOVENIJI ............................................. 47
4.2.1 Prvi stiki južnoslovanskih narodov na Balkanu z islamom ............................... 47
-
Dialog med katoličani in muslimani v Sloveniji
Diplomsko delo II Sandra Švent
4.2.2 Slovensko ozemlje in islam v letih 1408–1878 (čas turških vpadov) ............... 48
4.2.3 Slovensko ozemlje in islam v letih 1878–1918 (čas Avstro-Ogrske) ................ 48
4.2.4 Slovensko ozemlje in islam v letih 1945–1991 in migracije muslimanov v bivši
Jugoslaviji .................................................................................................................. 48
4.2.5 Prva organiziranost muslimanov v Sloveniji..................................................... 49
4.2.6 Čas po vojni od leta 1991 do leta 1994 (čas poglabljanja identitete) .............. 50
4.3 ISLAMSKA RAZNOLIKOST V SLOVENIJI .................................................................... 51
4.3.1 Nastop prvega muftija v Sloveniji .................................................................... 51
4.3.2 Iz enotnosti v raznolikost islama v Sloveniji ..................................................... 52
4.3.3 Islamska skupnost v Sloveniji ........................................................................... 56
4.3.4 Slovenska muslimanska skupnost .................................................................... 57
4.3.5 Društvo za promocijo islamske kulture v Sloveniji ........................................... 58
4.4 DRŽAVA IN VERA V SLOVENIJI ................................................................................. 59
4.4.1 Zakon o verski svobodi kot ga navaja Ustava Republike Slovenije .................. 60
4.4.2 Sporazum o pravnem položaju Islamske skupnosti v Sloveniji kot ga navaja
Ustava Republike Slovenije ....................................................................................... 62
4.4.3 Ustavno določilo o ločitvi države in verskih skupnosti kot ga navaja Ustava
Republike Slovenije ................................................................................................... 65
5 ODNOS MED KATOLIČANI IN MUSLIMANI V SLOVENIJI ................................................. 68
5.1 VERSKA INTEGRACIJA MUSLIMANOV V SLOVENIJI ................................................. 68
5.1.1 Štirje pristopi države gostiteljice do priseljencev: asimilacija, segregacija,
multikulturnost, integracija ...................................................................................... 69
5.1.2 Evropska integracijska politika ......................................................................... 70
5.1.3 Verska integracija muslimanov v Sloveniji ....................................................... 71
5.2 PROBLEM DIALOGA MED KATOLIČANI IN MUSLIMANI V SLOVENIJI ...................... 74
5.3 KONKRETNO SODELOVANJE MED KATOLIČANI IN MUSLIMANI V SLOVENIJI ......... 76
5.3.1 Medverska srečanja in skupne izjave verskih skupnosti v Sloveniji ................. 77
5.3.2 Katoličani in muslimani v dialogu z državo ...................................................... 81
5.3.3 Nedžad Grabus, mufti Islamske skupnosti v Sloveniji o medverskem dialogu 84
5.4 ISLAMSKI VERSKO-KULTURNI CENTER V LJUBLJANI KOT PRILOŽNOST ZA DIALOG
MED KATOLIČANI IN MUSLIMANI ................................................................................. 87
6 SKLEP .............................................................................................................................. 92
7 VIRI IN LITERATURA ........................................................................................................ 95
-
Dialog med katoličani in muslimani v Sloveniji
Diplomsko delo 1 Sandra Švent
1 UVOD
V diplomskem delu z naslovom Dialog med katoličani in muslimani v Sloveniji
bomo govorili o značilnostih medreligijskega dialoga med kristjani in muslimani
ter predstavili konkretno sodelovanje med katoličani in muslimani v Sloveniji.
Opozoriti velja, da smo se v nalogi poslužili uporabe izrazov medreligijski dialog
ter medverski dialog, ki imata enak pomen. Medreligijski ali medverski dialog bi
lahko definirali kot medsebojno razumevanje, sodelovanje, spoštovanje ter
priznavanje različnih verskih prepričanj med različnimi verskimi skupnostmi.
Katoliška cerkev je na Drugem vatikanskem koncilu prvič pozitivno spregovorila o
pomembnosti dialoga z muslimani. Koncilski očetje so izpostavili skupne verske
resnice obeh ver, na katerih bi katoličani in muslimani lahko gradili dialog. Izkazalo
se je, da je dialog, ki temelji na iskanju skupnih verskih resnic, tako imenovan
teološki dialog, zelo kompleksen in praktično neizvedljiv. Med katoličani in
muslimani so prevelike verske razlike, da bi lahko govorili o teološkem dialogu.
Kjer dialog poteka, poteka na socialnih, ekonomskih ter političnih področjih
življenja vernikov zaradi želje po mirnem sobivanju. V Sloveniji se je o muslimanih
začelo glasneje govoriti, ko je Islamska skupnost v Sloveniji zaprosila ter pridobila
dovoljenje s strani države za gradnjo islamskega versko-kulturnega centra v
Ljubljani. Zaradi številnih terorističnih napadov po svetu s strani islamskih
skrajnežev so muslimani v Sloveniji deležni številnih negativnih obsodb. Težava v
dialogu med kristjani in muslimani po svetu, kot tudi med katoličani in muslimani
v Sloveniji, je nepoznavanje drug drugega. Nepoznavanje sproža predsodke in
strah, predsodki in strah pa nikoli ne vodijo v uspešen dialog.
Delo je vsebinsko razdeljeno na štiri poglavja. V prvem poglavju se bomo seznanili
s pomenom medreligijskega dialoga. Predstavili bomo različne oblike islama in
pokazali, kako sama razdeljenost med muslimani vpliva na njihov dialog s kristjani.
Govorili bomo o treh vrstah dialoga med kristjani in muslimani ter razložili, zakaj
teološki dialog ni izvedljiv. Izpostavili bomo verske resnice, ki obe verstvi
povezujejo in jih številni avtorji predstavljajo kot možna izhodišča za teološki
dialog med kristjani in muslimani, hkrati pa bomo opozorili na razlike, ki so
prevelike, da bi ta dialog bil uspešen. Na koncu se bomo seznanili z dejstvom verske
-
Dialog med katoličani in muslimani v Sloveniji
Diplomsko delo 2 Sandra Švent
raznolikosti in pokazali, kako se verniki nanjo odzivajo ter s tem vplivajo na sam
dialog.
V drugem poglavju bomo predstavili krščanske in muslimanske dokumente, ki
vsebujejo temelje za medverski dialog. Izhajali bomo iz citatov Svetega pisma ter
Korana. Seznanili se bomo z dokumentoma Drugega vatikanskega koncila, Nostra
aetate – Izjava o razmerju Cerkve do nekrščanskih verstev ter Lumen gentium –
Dogmatična konstitucija o Cerkvi, v katerih je Katoliška cerkev prvič pozitivno
spregovorila o medverskem dialogu z nekristjani. Na kratko bomo omenili tudi
prizadevanja papežev Janeza Pavla II., Benedikta XVI. ter aktualnega papeža
Frančiška za medverski dialog z muslimani, ki so pomembno zaznamovala in
usmerila katoličane v dialogu z muslimani.
V tretjem poglavju se bomo srečali z organiziranostjo katoličanov in muslimanov
v Sloveniji. Podrobneje si bomo ogledali zgodovino islama in muslimanov v
Sloveniji ter se seznanili z islamsko raznolikostjo v Sloveniji. Razložili bomo, kaj
je povzročilo ločitev prvotne muslimanske skupnosti v Sloveniji. Danes v Sloveniji
delujejo tri muslimanske skupnosti: Islamska skupnost v Sloveniji, Slovenska
muslimanska skupnost ter Društvo za promocijo islamske kulture v Sloveniji.
Povedali bomo, kako te skupnosti sodelujejo med sabo in kakšno je njihovo
sodelovanje s katoličani v Sloveniji. Da bomo lažje razumeli položaj muslimanov
in katoličanov v Sloveniji, bomo predstavili pomembne člene Zakona o verski
svobodi in Sporazum o pravnem položaju Islamske skupnosti v Sloveniji ter Ustavno
določilo o ločitvi države in verskih skupnosti, kot jih navaja Ustava Republike
Slovenije.
V četrtem poglavju se bomo seznanili z versko integracijo muslimanov v Sloveniji
in pokazali, kako le-ta vpliva na dialog. Pogledali bomo, kje se kažejo problemi
dialoga med katoličani in muslimani v Sloveniji ter njihovo konkretno sodelovanje,
kamor štejemo različna medverska srečanja, organizirana s strani verskih skupnosti,
državne oblasti ali šolskih ustanov, ter skupne izjave verskih skupnosti. Na koncu
bomo nekaj besed namenili tudi gradnji džamije v Ljubljani, katero lahko kljub
številnim predsodkom s strani lokalnega prebivalstva vidimo kot priložnost za
spoznavanje muslimanov in islama Sloveniji.
-
Dialog med katoličani in muslimani v Sloveniji
Diplomsko delo 3 Sandra Švent
Namen diplomskega dela je predstaviti pomen medreligijskega dialoga ter razložiti
kako se ta kaže med kristjani in muslimani v svetu. Spoznali bomo začetke islama
in organiziranost muslimanov v Sloveniji ter se osredotočili na dialog med
katoličani in muslimani v Sloveniji, kar predstavlja osrednji problem diplomskega
dela. Na izbiro raziskovalnega problema je vplivalo aktualno dogajanje po svetu,
saj je zaradi terorizma vedno več predsodkov in negativnega govora o muslimanih.
Tudi v Sloveniji je zaradi terorističnih napadov strah pred muslimani narasel, kar je
občutiti v številnih predsodkih s strani lokalnega prebivalstva, ki je večinoma
katoliško, do gradnje islamskega versko-kulturnega centra v Ljubljani. Največji
problem med katoličani in muslimani v Sloveniji je nepoznavanje drug drugega.
Osnovna metoda, uporabljena v diplomskem delu, je študij zgodovinske literature
ter aktualnih virov. Ključne so deskriptivna metoda in metodi analize in sinteze.
Glavna vira v diplomskem delu predstavljata Sveto pismo ter Koran. Pri pisanju
smo izhajali iz različne slovenske ter angleške literature, povzemali ideje različnih
filozofov, krščanskih ter muslimanskih avtorjev. V pomoč so nam bili intervjuji,
televizijske oddaje, spletne strani Islamske skupnosti v Sloveniji ter Slovenske
škofovske konference ter številne revije in časniki, ki so govorili o medverskem
dialogu. Z analizo in sintezo različnih vrst literature smo delo zaokrožili v celoto.
-
Dialog med katoličani in muslimani v Sloveniji
Diplomsko delo 4 Sandra Švent
2 MEDRELIGIJSKI DIALOG MED KRISTJANI IN
MUSLIMANI V SVETU
2.1 POMEN MEDRELIGIJSKEGA DIALOGA
Živimo v svetu, v katerem verski sistemi od nekdaj pomembno zaznamujejo družbo
in vplivajo na njen razvoj. Velika večina ljudi pripada tej ali oni veri, religije pa so
danes postale medsebojno tako dostopne, da se verniki po vsem svetu srečujejo ter
imajo neposredne stike z različnimi oblikami religioznosti in z različnimi načini
življenja. Skoraj vsaka današnja človeška družba je več religijska in več kulturna.
Tudi tam, kjer se ljudje ne identificirajo z vero, ta kljub temu zaznamuje življenje
družbe. V Zahodnem svetu vera in politika določene države delujeta ločeno, a je
vpliv religije na državno ureditev, kateri pripada večina državnega prebivalstva,
vseeno čutiti. To vidimo tudi v Sloveniji, kjer so na primer številni krščanski
prazniki postali državni prazniki. V arabskih državah je situacija drugačna. Na
oblasti imajo tudi verske voditelje ter uradno državno religijo, ki določa vse plati
posameznikovega življenja, od vzgoje in izobraževanja do socialnega, političnega,
ekonomskega ter duhovnega življenja.
Vera in kultura določenega okolja sta bili vedno tesno povezani. V takšnem okolju
posameznik razvije svoje dojemanje in razumevanje sveta, razvije svoje vrednote
ter način življenja. Ko se srečujejo ljudje različnih ver in kultur, je potreba po
dialogu nujna. Za življenje v sožitju se je potrebno med seboj poznati ter
pogovarjati. Osebo, s katero se podajamo v dialog, moramo poznati, jo poslušati in
se zanimati za njeno kulturo, zgodovino in bivanjsko okolje: ''Dialog je nujnost in
eksistencialni temelj sodobne človeške družbe. Pripravljenost zanj je predpogoj
vsake ustvarjalne komunikacije, pa naj se dogaja na medosebni, verski, politični ali
katerikoli drugi ravni.'' (Brlan, 2004, str. 63)
O pomembnosti dialoga kot takega so govorili številni misleci. Martin Buber,
judovski filozof religije, je dejal, da je dialog osnova osebnega in družbenega
življenja slehernega posameznika. Antropološki misleci so trdili, da je dialog
počelo človeka. Človek je ustvarjen v dialogu ter raste in se razvija v dialogu.
Dialog predstavlja nujen pogoj za preživetje človeštva. (Juhant, 2012) Za življenje
v sožitju vseh ljudi, pa je nujen dialog med različnimi verskimi skupnostmi oziroma
-
Dialog med katoličani in muslimani v Sloveniji
Diplomsko delo 5 Sandra Švent
njihovimi pripadniki, tako znotraj ene vere kot med verami samimi. Dejanja v
imenu vere danes povzročajo številne predsodke ter strah med ljudmi in tega ne
smemo ignorirati. Bistvo medreligijskega dialoga je prizadevanje za medsebojno
razumevanje, sodelovanje in sožitje različnih verskih skupnosti. V prvi vrsti dialog
pomeni priznanje in spoštovanje različnih verskih prepričanj ter posledično
drugačnih načinov življenja. Dialog je uspešen, kadar se sogovornika med seboj
poznata oziroma si oba želita spoznati ter razumeti kulturo drug drugega. Janez
Juhant je v članku Krščanstvo in islam v spopadih liberalistične sebičnosti dejal, da
je resnična vera tista, ki je pripravljena sprejemati druge v vsej njihovi drugačnosti.
(Juhant, 2012)
Vendar dejstvo je, da medverski dialog ni enostaven in nobena vera v polnosti ne
sprejema druge. Medverski dialog, bolj kot na praktični ravni, poteka na teoretični
ravni. V različni literaturi zasledimo, kako številni krščanski in muslimanski
misleci poudarjajo, da je dialog potrebno graditi na skupnih verskih resnicah obeh
ver, ter predstavljajo doktrinalne temelje, ki obe veri povezujejo. O možnosti
gradnje medverskega dialoga na skupnih verskih resnicah je Katoliška cerkev prvič
spregovorila na Drugem vatikanskem koncilu. V dokumentu Nostra aetate- Izjavi
o razmerju Cerkve do nekrščanskih verstev, ki ga bomo podrobneje predstavili v
drugem poglavju, je Katoliška cerkev pokazala na verske podobnosti kristjanov in
muslimanov, ki bi lahko predstavljale izhodišče za dialog. Vendar pa je v praksi
dialog, ki bi temeljil na skupnih verskih resnicah, težko izvedljiv oziroma praktično
nemogoč. Kjer dialog poteka, poteka na socialnih, ekonomskih ter političnih
področjih življenja zaradi želje po mirnem sobivanju pripadnikov različnih verskih
skupnosti v skupnem okolju. Poskus vzpostavljanja dialoga na skupnih verskih
resnicah, tako imenovanega teološkega dialoga, pa slej ko prej privede v
zagovarjanje in prepričevanje v absolutnost lastne vere.
Branko Klun, slovenski filozof, je v svojem članku 'Dialog med iskanjem enotnosti
in spoštovanjem razlike. Odmevi zahodne miselne dediščine' spregovoril o grškem
ter judovsko-bibličnem izročilu o raznolikosti in enotnosti sogovornikov v dialogu.
Po grškem izročilu se morata sogovornika poenotiti glede pomena besed, da se
sploh lahko pogovarjata. Deliti morata skupno umnost oziroma se strinjati glede
skupne logike. Grška beseda 'logos' (razum, um) je osnova besedi 'dia-logos', ki
-
Dialog med katoličani in muslimani v Sloveniji
Diplomsko delo 6 Sandra Švent
povezuje govor (besedo) in um. Dialog naj bi sam po sebi predpostavljal
poenotenost sogovornikov, kajti dia-logos je utemeljen v logosu. Začetnik
filozofskega dialoga je bil antični filozof Sokrat, ki je v dialogu pozornost usmeril
predvsem na sogovornika in hotel slišati ter razumeti njegovo mišljenje in
argumente. Ker so o določenih stvareh vladala različna mnenja, je Sokrat s
sogovornikom želel priti do skupne resnice. Ta odprtost do drugega človeka, ki jo
je Sokrat pokazal v dialogu, je po mnenju Kluna temelj dialoškega odnosa. Resnica
določene stvari, ki jo je Sokrat iskal v dialogu s sogovornikom, je bila pravzaprav
nek brezčasni, univerzalni in nespremenljivi 'logos'; logična struktura celotne
stvarnosti, ki predstavlja tudi logiko našega uma. Sokratov cilj v dialogu je bil priti
do skupnega logosa, do skupne resnice. (Juhant in Strahovnik, 2012)
Max Charleswort je v svojem delu Filozofija in religija od Platona do
postmodernizma dejal, da se temelj dialoškega odnosa, tj. skupno iskanje resnice, v
teološkem medverskem dialogu ni izkazalo za uspešno. Zapisal je, da obstaja
raznolikost teologij ter da je vsako primerjanje, vrednotenje, usklajevanje njihovih
religioznih sistemov in iskanje skupnih interesov precej dvomljivo početje. Iskanje
skupne poti v teološkem dialogu dveh različnih verskih sistemov se je vedno
izjalovilo ter kvečjemu pripeljalo do spora. Toliko, kolikor obstaja različnih religij,
obstaja različnih pogledov na življenje. (Charlesworth, 2011) Enzo Bianchi je v
svojem delu Krščanska drugačnost celo dejal, da je v sogovorniku iskati podobnosti
lastnega verskega in kulturnega okolja zanikanje dialoga v najčistejšem smislu.
Meni, da je pravi dialog ravno to, da se človek odpove skušnjavi, da bi v
sogovorniku iskal skupne podobnosti, skupne resnice, ter da posluša in sprejme
sogovornikovo drugačno prepričanje. (Bianchi, 2007)
Iz judovsko-bibličnega izročila je izhajal francoski judovski filozof Emmanuel
Levinas, ki je v grškem poenotenju pomena besed in v skupnem iskanju resnice v
dialogu videl zanikanje pristnih razlik med sogovorniki, ki so po njegovem mnenju
nujne za ohranjanje svobode v odnosu. Levinas je poudarjal odgovornost
slehernega posameznika do sočloveka. Človek se človeku približa toliko, kolikor
se zanj čuti odgovornega. (Levinas, 1998) Predno je posameznik 'bitje logosa-
razuma', je bitje, ki odgovarja drugemu. Človeka določa odgovornost za drugega
človeka in ne samo njegov razum, zato je temelj človečnosti etičen in ne le
-
Dialog med katoličani in muslimani v Sloveniji
Diplomsko delo 7 Sandra Švent
racionalen. ''Levinas temeljno razliko, ki jo povezuje z drugostjo sočloveka, postavi
višje od enosti >>logosa
-
Dialog med katoličani in muslimani v Sloveniji
Diplomsko delo 8 Sandra Švent
človeštvo, ne da bi zahtevali kakršnokoli vzajemnost – tako se je svetopisemski Bog
vedel do človeštva, ki je imel takšen nesorazmeren odnos z izraelskim ljudstvom,
tako se je Kristus vedel do vseh s katerimi je prišel v stik in do svoje Cerkve, tako
se morajo kristjani vesti do tistih, ki z njimi ne delijo iste vere.'' (Bianchi, 2007, str.
108) Skupno iskanje resnic različnih verskih skupnosti se v medverskem dialogu
ne obnese in vprašanje je, kako iskanje skupnih ali podobnih verskih temeljev
pravzaprav vključuje spoštovanje in sprejemanje sogovornika v vsej njegovi
drugačnosti. Po drugi strani pa je odnos, ki ga opisuje Bianchi, izredno zahteven in
praktično nemogoč. Kristjani in muslimani bi v dialogu vsekakor morali sprejemati
in priznavati drugačnost ter svobodo drug drugega, saj to dialog v osnovi
predpostavlja, a bi za takšen odnos morali biti poenoteni glede želje po
medsebojnem sodelovanju. Če interesa po sožitju ne kažeta obe religiji, potem tudi
o dialogu ne moremo govoriti.
2.2 OSNOVNE ZNAČILNOSTI KRŠČANSTVA
Ko govorimo o dialogu med kristjani in muslimani, moramo omeniti osnovne
značilnosti obeh religij. Osredotočili se bomo predvsem na značilnosti, ki vplivajo
na interes ter potek dialoga.
Krščanska vera je monoteistična religija, katere temelj je vera v enega Boga. Je
najštevilčnejša religija na svetu, ki je nastala na ozemlju današnje Palestine. Izvira
iz judovsko-helenističnega okolja, prav tako kot islam. Krščanstvo temelji na
čaščenju naukov Jezusa Kristusa. Kristjani verujejo, da se je Jezus rodil okoli leta
4 pr. n. št. kot Božji sin po katerem se je Bog razodel vsem narodom. Jezus Kristus
je po krščanskem pojmovanju tako človek kot Božji sin, rojen iz device Marije. Bog
ga je poslal, da bi preko smrti na križu odrešil vse narode. Prvotna krščanska vera
se je ločila v tri večje verske skupine: katolištvo, pravoslavje ter protestantizem.
Med verami je nekaj razlik v samem nauku ter v prakticiranju vere, vendar vse
povezuje vera v Kristusa. Kljub razlikam si krščanske vere prizadevajo za
medsebojno sodelovanje.
-
Dialog med katoličani in muslimani v Sloveniji
Diplomsko delo 9 Sandra Švent
Verske resnice kristjanov so zapisane v Svetem pismu, ki predstavlja sveto knjigo
kristjanov, sestavljeno iz Stare in Nove zaveze. Temelj Stare zaveze je Postava, ki
vsebuje predpise, kako izpolnjevati božja navodila ter živeti božji nauk. Postava je
tudi verski temelj ter sveta knjiga judovskega monoteističnega verstva, predhodnika
krščanstva. Stara zaveza predstavlja zavezo, ki jo je Bog sklenil z Judi in opisuje
zgodovino ter življenje Judov pred rojstvom Kristusa. Nova zaveza pa pomeni
zavezo, ki jo je Bog sklenil z ljudstvom po svojem sinu, Jezusu Kristusu. Kristjani
verujejo, da je Kristus umrl na križu za spravo vseh narodov z Bogom, da bi lahko
prejeli odrešenje. Kristusovo življenje in nauk opisujejo Evangeliji, v katerih lahko
preberemo, kako je Kristus pozival množico, naj mu bo vdana, naj se spreobrne in
mu veruje, da bo dosegla odrešenje. Kristusova temeljna zapoved pravi, da je
potrebno ljubiti bližnjega kakor samega sebe. Jezus je veliko svojega časa namenil
grešnikom in dejal, da predvsem ti potrebujejo ljubezen in Boga. Kot svojega
bližnjega je sprejel tudi sovražnika ter ljubezen do sovražnikov zapovedal svojim
vernikom. Ljubiti bližnjega kakor samega sebe je resnica, ki predstavlja temelj, na
katerem si kristjani prizadevajo za dialog z drugimi verami. Kristjani verujejo, da
ima krščanska vera vesoljni oziroma univerzalni vidik, kar pomeni, da Jezus
oznanja vero in odrešenje za vse narode, ne le za izbran narod. Za kristjane je temelj
krščanstva ljubezen. Verujejo, da je Bog ljubezen in da je človek lahko z Bogom
ter z bližnjimi povezan le po ljubezni.
2.3 OSNOVNE ZNAČILNOSTI ISLAMA
Islam je tako kot krščanstvo, monoteistična vera , ki temelji na veri v enega Boga,
imenovanega Allah. Vera v enega Boga je temeljna skupna točka kristjanov in
muslimanov. Muslimani v svojem razodetju poudarjajo, da je Bog samo eden, edini
Bog, Alah. Pravijo, da je milosten in vsemogočen, ker vodi vso dogajanje in ker bo
na poslednji dan sodil vsem ljudem. (Verstva sveta, 2009) Islam izvira iz Meke in
predstavlja drugo največjo religijo na svetu, takoj za krščanstvom. Zanimivo
dejstvo je, da število muslimanskih vernikov narašča hitreje kot število kristjanov.
Muslimani in kristjani so vodilni na področju rodnosti, še posebej muslimani, saj
je povprečna stopnja otroka na muslimanko 3,1; svetovno povprečje otroka na
-
Dialog med katoličani in muslimani v Sloveniji
Diplomsko delo 10 Sandra Švent
žensko pa je 2,1. To vsekakor vpliva na hitro širjenje števila muslimanov po svetu.
Poudariti moramo, da je 34 % muslimanov mlajših od 15 let, iz česar lahko
sklepamo, da bo islam rastel hitreje kot druga verstva. (Štefanič, 2015) Zaradi
številnih migracij muslimanov iz arabskih držav se muslimanska vera vse bolj širi
v Evropske države, tudi v Slovenijo. Podatki ob koncu leta 2015 so pokazali, da je
v Evropo prispelo skoraj 900.000 beguncev in migrantov iz arabskih držav. Število
muslimanskih beguncev in migrantov v Evropi pa je danes še večje, saj le-to
vsakodnevno narašča.
Začetek islama povezujemo z Mohamedovim rojstvom, rojenim okoli leta 570 n.
št.. Mohamed je leta 610 n. št. doživel prvo božje razodetje in verjel, da preko
nadangela Gabrijela prejema božji nauk, katerega mora posredovati ljudem. Po
Mohamedovem nareku so božje besede zapisali v Koran, sveto knjigo muslimanov.
Vendar pa muslimani trdijo, da islam ni vera, ki bi se začela s prerokom
Mohamedom. Verujejo, da se je Bog, Alah, ljudem razodel že ob nastanku
človeštva. Zavezo je sklenil že s prvim človekom, Adamom, ter svoja sporočila
ljudem pošiljal preko prerokov, ki jih priznavajo tako Judje kot kristjani. Ker pa so
Judje in kristjani po muslimanskem prepričanju božje razodetje popačili, ga narobe
razumeli ter narobe interpretirali, se je Bog ponovno razodel preroku Mohamedu,
da bi ljudstvo usmeril na pravo pot. (Kerševan in Svetlič, 2004) Koran je sestavljen
iz 114 sur oziroma poglavij in predstavlja temelj islamske vere. Prerok Mohamed
je dejal, da koranski zapisi niso njegova stvaritev, temveč čisto prave božje besede.
Muslimani verujejo, da Koran izvira od Alaha. Božje razodetje predstavlja le
izvorni arabski tekst Korana, zato na prevode Korana ne gledajo kot na sveto knjigo.
Ideal vsakega muslimana je, da se nauči recitirati Koran v arabskem jeziku.
Kerševan in Svetlič v svojem delu Koran – O Koranu, Bogu, islamu navajata, da v
Evangelijih evangelisti s človeško besedo poročajo o božjem razodetju, Koran pa
je božja beseda na najvišji ravni. Navajata tudi naslednjo primerjavo: ''Za kristjana
je Božja beseda Kristus, evangeliji so zgolj človeško pričevanje o njem in zanj – za
muslimane je Božja beseda Koran neposredno. Kar je za Kristjane Kristus, je za
muslimane Koran.'' (Kerševan in Svetlič, 2004, str. 17) Četudi muslimani verujejo,
da je Koran absolutna Božja beseda, pa ne moremo spregledati dejstva, da je Koran
prav tako zapisala človeška roka po nareku preroka Mohameda. Tako kot pri
-
Dialog med katoličani in muslimani v Sloveniji
Diplomsko delo 11 Sandra Švent
Svetem pismu, je lahko tudi pri Koranu človek marsikaj interpretiral ter zapisal po
lastnem razumevanju.
Muslimanom vera zapoveduje določen način življenja. Božja volja, zapisana v
Koranu, zajema vsa področja življenja muslimana. V Zahodnem svetu je versko
življenje ločeno od državne politike in oblasti, muslimani v arabskih deželah pa
tega ne poznajo. Muslimanska vera zapoveduje izpolnjevanje petih stebrov islama,
ki vključujejo obvezno izpovedovanje vere, izvajanje molitve petkrat na dan,
dajanje miloščine ubogim, postenje ter romanje v Meko, sveto mesto muslimanov.
Vrh petih stebrov islama predstavlja muslimanska zakonodaja, imenovana šarija.
Beseda šarija pomeni 'pot Alahovih zapovedi'. Šarija se deli na pet zvrsti:
kar je Alah zapovedal,
kar je Alah priporočil, a ne kot nujno obvezno,
kar je Alah pustil zakonom nedoločeno,
kar je Alah grajal, a ne izrecno prepovedal,
kar je Alah izrecno prepovedal. (Verstva sveta, 2009)
Muslimani šarijo razumejo kot razodet prepis Alahovega prava, zato je dolžnost
vsakega muslimana, da se ravna po njenih navodilih. Do konca 19. stoletja je šarija
predstavljala temeljno pravo, ki so se ga muslimani po večini strogo držali. Kasneje
pa je vpliv modernega življenja, predvsem v Zahodnem svetu, med muslimani
povzročil precej sprememb. Določena pravila v šariji so zamenjali novi zakoniki,
ki bolj sovpadajo z življenjem na Zahodu. Šarija v modernih kulturah določa le še
družinsko in liturgično življenje muslimanov. (Verstva sveta, 2009)
2.4 DIALOG MED KRISTJANI IN MUSLIMANI
V tem delu bomo predstavili kako na medverski dialog gledajo kristjani in kako
muslimani. Govorili bomo o tradicionalni, radikalni ter moderni obliki islama in
pokazali vpliv različnih oblik islama na odnos med muslimani samimi in na odnos
muslimanov z drugimi verami. Predstavili bomo tri vrste medverskega dialoga:
dialog življenja, dialog na teološki ravni ter dialog verske izkušnje. Povedali bomo,
kateri dialog je med verskimi skupnostmi najpogostejši in kateri ni izvedljiv.
-
Dialog med katoličani in muslimani v Sloveniji
Diplomsko delo 12 Sandra Švent
Nazadnje bomo spregovorili o verskih resnicah, ki kristjane in muslimane
povezujejo in bi teoretično lahko predstavljale izhodišče za medverski dialog, ter
razlike, ki v dialogu predstavljajo oviro.
2.4.1 Kristjani v dialogu
Biti z nekom v dialogu pomeni v prvi vrsti sogovornika priznati, spoštovati ter
sprejeti njegovo drugačnost. Najbolj pomembno je, da se pogovarjamo 'z nekom' in
ne le 'o nekom'. Ko sogovornika nagovorimo z besedo 'ti', ga priznamo za sebi
enakovrednega. Problem v dialogu nastane, ko sogovorniku namesto 'ti' rečemo 'on'
in ravno to se pogosto dogaja v dialogu med kristjani in muslimani. V dialogu
prihaja do problema srečevanja dveh svetov, ki se med seboj še vedno ne poznata.
Kristjani se sobivanja z muslimani pogosto bojijo, zato raje kot 'z njimi' govorijo 'o
njih'. Evropski kristjani se zavedajo svoje majhne natalitete in v strahu pred
muslimani pogosto sprožajo številne predsodke ter govorijo, kako jih bodo 'oni'
presegli in kako bodo 'oni' cerkve spremenili v mošeje in podobno. (Osredkar,
2004) Zaradi številnih terorističnih napadov, ki se vrstijo po svetu ter aktualnega
množičnega priseljevanja muslimanskih beguncev in migrantov v Evropo, danes
ta strah še narašča. Pri kristjanih ne gre le za strah pred drugačnostjo, ampak za
strah pred dialogom z drugačnostjo: ''Dejstvo, da v strahu raje govorimo 'o njih'
kakor 'z njimi'; dejstvo, da jih raje naslavljamo z 'oni' kakor z 'vi', nam daje slutiti,
kakšen je problem dialoga z islamom.'' (Osredkar, 2004, str. 78)
O pomembnosti preraščanja predsodkov opozarjajo tako krščanski kot muslimanski
predstavniki. O tem so govorili tudi na ljubljanskem simpoziju Z dialogom do
medsebojnega spoštovanja, na katerem so se srečali krščanski in muslimanski
predstavniki. Dragan Potočnik, vodja Centra za medkulturno sodelovanje z
državami Azije, Afrike in Latinske Amerike na Filozofski fakulteti Univerze v
Mariboru, je povedal, da je potrebno na muslimane gledati spoštljivo ter brez
predsodkov in strahu. Največjo težavo pri medverskem dialogu po njegovem
mnenju predstavlja nepoznavanje drug drugega. Soditi vse muslimane in islam
zaradi terorističnih napadov muslimanskih skrajnežev v Združenih državah
Amerike in v Evropi, je nedopustno. Potočnik je dejal, da marsikateri kristjan islam
povezuje z nasiljem, ne pozna pa Korana, ki spodbuja enake moralne vrednote kot
-
Dialog med katoličani in muslimani v Sloveniji
Diplomsko delo 13 Sandra Švent
veljajo v sodobni družbi. V Koranu piše, da ubiti enega nedolžnega človeka je tako,
kot bi ubil cel svet, rešiti življenje človeku pa je enako, kot bi rešil cel svet. Ravno
nepravilne informacije in predsodki so tisti, ki pogosto vodijo v napačno
razumevanje muslimanov. (Grabus idr., 2012)
Jerald Gort je v prispevku The Case of Christianity from the Perspective of
Ecumenical Thougts predstavil svoje razmišljanje o kristjanih in njihovem interesu
za medverski dialog. Dejal je, da so prvi krščanski misleci o vsem, kar je bilo zunaj
cerkvenega kroga, govorili precej negativno. Origenov stavek ''Zunaj Cerkve ni
zveličanja'' je zelo negativno zaznamoval krščanski pogled na nekristjane. Škof
Ciprijan je dejal, da kdor nima Cerkev za mater, ne more imeti Boga za očeta. Okoli
leta 325, ko je bilo krščanstvo uradna religija Rimskega imperija, je negativen
odnos do nekristjanov postal še izrazitejši. Nanje so gledali kot na poganske
nevernike ter vraževerce. Vse, kar je bilo zunaj Cerkve, je bilo smatrano kot
kraljestvo teme. Približno nadaljnjih 1500 let je krščansko razmišljanje o drugih
verstvih bilo pod vplivom teh negativnih misli. Tudi uradne deklaracije pomembnih
cerkvenih srečanj so poudarjale negativen odnos do nekristjanov. Na Florentinskem
koncilu (1431–1445) so izpostavili, da nihče zunaj Katoliške cerkve ne bo deležen
večnega življenja, ampak večnega ognja, edino, če se bodo ob koncu življenja
spreobrnili. V začetkih 20. stoletja so papeži in krščanski verniki nekristjane
dojemali kot nekaj slabega. V uradnih spisih so nekristjane imenovali za nevernike,
pogane in necivilizirane ljudi. Gort je poudaril, da so bili med cerkvenimi
pomembneži tudi takšni, ki so se skozi stoletja borili ter izpodbijali takšno
negativno cerkveno razmišljanje o nekristjanih ter si prizadevali za bolj sprejemljiv
model srečevanja z drugimi verami. Spremembe na področju odnosa do drugih
verstev so se pravzaprav začele dogajati že po letu 1860, ko so zahodni strokovnjaki
začeli izvajati akademske študije o drugih svetovnih religijah prav zaradi želje po
boljšem razumevanju. Poznavanje drugih ver je bilo prej zelo skromno, informacije
so bile skope in večinoma napačne. Z razvojem transporta in posledično lažjega
potovanja po svetu pa je prišlo do večjega srečevanja različnih kultur, različnih ver,
različnih jezikov. Ljudje so postajali bolj ozaveščeni in izobraženi drug o drugem.
Kristjani so tako začeli postajati bolj odprti za druge in so začeli bolj ceniti druga
verstva. Na Drugem vatikanskem koncilu so cerkveni predstavniki prvič uradno v
-
Dialog med katoličani in muslimani v Sloveniji
Diplomsko delo 14 Sandra Švent
cerkvenih dokumentih izpostavili težnjo po dialogu in spoštovanju drugih religij.
Leta 1983, na ekumenskem srečanju Krščanskih cerkva v Kanadi, je cerkvena
oblast poudarila, da je vsa človeška zgodovina, v vsakem času in kraju, z vsemi
kulturami, z vsemi religijami, narodi, plemeni, z vsemi negativnimi in pozitivnimi
vidiki v rokah Boga. Gort nazadnje spregovori o univerzalni Kristusovi solidarnosti
za vse človeštvo. Ta pravi, da bolj kot smo osredotočeni na Kristusa, bolj smo
pripravljeni podirati zidove, meje, se odpirati drug drugemu in graditi skupnost v
vsej svoji različnosti. (Gort, Jansen in Vroom, 2006)
2.4.2 Muslimani v dialogu
Jacques Waardenburg je v svojem članku Classical Attitudes in Islam towards
Other Religions zapisal, da se nobena vera od svojega začetka in v času razvoja ni
srečala s toliko drugimi religijami kot islam. Privrženci islama so se že v samem
začetku soočali z različnimi kulturami ter z veliko etično, jezikovno ter versko
raznolikostjo. Muslimani svojo vero vidijo kot prvobitno naravno religijo
človeštva, ki ne daje le moralnih in duhovnih navodil vernikom, ampak daje
temeljne smernice za življenje vsakemu muslimanu. Musliman mora strogo živeti
po teh smernicah, saj na takšen način izkazuje popolno predajo in avtoriteto Bogu.
Muslimani verjamejo, da je človeštvo kot skupnost najprej pripadalo eni veri –
prvotni monoteistični religiji – nato pa se je skupnost razdelila na več narodov.
Menijo, da si je vsak narod vero prikrojil po svoje, zato je Bog pošiljal preroke, da
bi ljudi usmeril na pravo pot. Ker po muslimanskem prepričanju preroki božja
sporočila niso pravilno interpretirali, je Bog nazadnje poslal Mohameda, da bi
celotnemu človeštvu pokazal pravo pot ter razodel pravilni božji nauk. Muslimani
verjamejo, da so bili pripravljeni sprejeti novo sporočilo, kristjani in Judje pa naj bi
ostali zvesti tradiciji. Waardenburg meni, da je odnos muslimanov do drugih
verstev potrebno razumeti v tem miselnem okviru. (Gort, Jansen in Vroom, 2006)
Za lažjo predstavo o sami pripravljenosti kristjanov in muslimanov za medverski
dialog, bomo navedli pomen ekumenskega gibanja kristjanov. Ekumensko gibanje
pomeni gibanje za edinost kristjanov. Katoličani, protestantje in pravoslavci si kljub
razlikam v svojih verskih praksah prizadevajo za sodelovanje ter medsebojno
spoštovanje. Muslimani pa ekumenizma v okviru svoje vere ne poznajo in ne
-
Dialog med katoličani in muslimani v Sloveniji
Diplomsko delo 15 Sandra Švent
prakticirajo. Problem islama je velika razdeljenost vernikov, ki med sabo v večini
ne sodelujejo in si dialoga ne želijo. Ker ne kažejo interesa za dialog znotraj svoje
vere, jim tudi dialog z drugimi verstvi ni blizu. Vzrok sprtosti oziroma razdeljenosti
med muslimani tiči v nasledstvu preroka Mohameda. Največ muslimanskih
vernikov je sunitov, kar 90 % muslimanov. Ti zagovarjajo dejstvo, da nihče ne more
naslediti preroka Mohameda. Pravijo, da ima Mohamed lahko samo namestnike.
Šiiti, ki predstavljajo preostalih 10 % muslimanov, pa trdijo, da mora Mohameda
naslediti nekdo, ki je z njim v krvnem sorodstvu, saj le tako podeduje njegove
duhovne sposobnosti. Med šiiti zopet prihaja do nesoglasij zaradi različnih
pogledov na islamski verski nauk, zato se ti delijo še v štiri različne verske skupine:
zaidite, imamite, izmailce ter ahmedite. Glede tega, kako se posamezniki držijo
verskega nauka, pa so suniti še bolj razcepljeni. Vahabiti, ki menijo, da se
muslimani ne ravnajo več po resničnem nauku preroka Mohameda in Korana, pa
predstavljajo skrajno silo islama. Suniti, muslimanska večina, medverskemu
dialogu v praksi ne pripisujejo večje pomembnosti. Šiiti, ki predstavljajo
muslimansko manjšino, pa so seznanjeni s pomembnostjo medverskega dialoga. V
Iranu imajo šiiti celo Center za medreligijski dialog, ki že 20 let organizira pogovore
in srečanja z različnimi verskimi skupnostmi. (povzeto po predavanjih prof.
Osredkarja) Ne-le, da je dialog z islamom pogojen z samo razdeljenostjo
muslimanov, zavedati se moramo tudi dejstva, da je islam razširjen v različnih
kulturah, katerim je bolj ali manj prilagojen. V različnih kulturah muslimani
različno živijo islam. Govorimo lahko o arabskem in turškem islamu, indijskem ter
indonezijskem islamu, afriškem islamu ter o evropskem in ameriškem islamu. Tam,
kjer muslimani živijo v manjšini, so veliko bolj pripravljeni za dialog. Muslimani v
Zahodnem svetu so se tudi bolj prilagodili zahodni kulturi in živijo modernejši
islam. (Ocvirk, 2006)
Vendar pa se po besedah muslimanskega profesorja na Fakulteti za islamske vede
v Sarajevu, Enesa Karića, muslimani v Zahodnih državah počutijo kot tujci in so
še vedno obravnavani kot 'drugi': ''Islam kot vera, islam kot zgodovina, islam kot
kultura, kot civilizacija je na modernem Zahodu izključen iz koncepta judovsko-
krščanske civilizacije.'' (Grabus idr., 2012, str. 23) Karić je poudaril, da ne kristjani
in ne Judje nimajo nobenih doktrinalnih razlogov, da bi katero koli vero imeli za
-
Dialog med katoličani in muslimani v Sloveniji
Diplomsko delo 16 Sandra Švent
'drugo'. Navsezadnje nobena od teh ver nima korenin na Zahodu. Tako judovstvo,
krščanstvo kot islam izvirajo iz Vzhoda, iz Jeruzalema, Meke in Medine, zato bi
bilo smiselno tudi na Zahodu govoriti o judovsko-krščansko-islamski civilizaciji.
(Grabus idr., 2012) Res je, da judovska in krščanska vera nimata svojih korenin v
Zahodnem okolju, vendar pa bi težko govorili o judovsko-krščansko-islamski
civilizaciji na Zahodu, saj se islam zelo razlikuje od Zahodne kulture oziroma od
judovske in krščanske civilizacije. Zahodna kultura je bolj odprta za drugačnost in
dialog, temeljna razlika pa je v tem, da na Zahodu verske skupnosti in država
delujejo ločeno, islam pa eno povezuje z drugim.
Waardenburg navaja, da klasično muslimansko razmišljanje ne muslimane definira
kot nevernike. Navaja, da muslimani verujejo, da so monoteistične prvine vere v
popolnosti realizirane le v islamu ter da kristjani ne sledijo prvotnemu
Kristusovemu nauku, ampak da so ga pri zapisu priredili. Nasprotujejo tudi
krščanski resnici Kristusove božanskosti. Trdijo, da Jezusu ni mogoče pripisati
božanske narave, ker so tudi evangelisti Jezusu pripisali številne fizične slabosti, ki
jih gre pripisati le človeški naravi. Absolutni enosti Boga po njihovem mnenju
nasprotuje tudi nauk o Sveti Trojici. Trdijo, da ne morejo obstajati tri stvarnosti v
enem samem subjektu ter da so se kristjani sprijaznili s sprejetjem logičnega
protislovja, ki mu pravijo skrivnost, v resnici pa naj bi šlo le za filozofsko in
teološko zmedenost. Waardenburg pravi, da muslimani zavračajo krščanski nauk
o odrešenju ter idejo izvirnega greha, saj naj bi to bilo v nasprotju z božjo
pravičnostjo. Prepričanje, da so posamezniku grehi odpuščeni s spravo nekoga
drugega, je v nasprotju s Koranom in prav tako izključuje človeško osebno
odgovornost. Menijo, da so te doktrinalne napake logične nezmožnosti, ki
nasprotujejo razumu. Muslimani vidijo napake tudi v krščanski verski praksi.
Krščansko čaščenje Marije in Jezusa preko svetih podob razumejo kot malikovanje.
Trdijo, da so kristjani zanemarili določene obrede, ki jih zapoveduje Postava, kot je
obredna čistost in obrezovanje. Verjamejo, da so prejemanje zakramentov, čaščenje
Marije in svetnikov, cerkveni zakoni o poroki in celibatu, praksa izobčenja,
redovništvo, liturgična praznovanja, novosti, ki jih kristjani prakticirajo po
Kristusovi smrti in so po njihovem mnenju nedopustne. (Gort, Jansen in Vroom,
2006)
-
Dialog med katoličani in muslimani v Sloveniji
Diplomsko delo 17 Sandra Švent
Po mnenju Waardenburga se dialog med muslimani in ostalimi religijami sicer
izboljšuje, vendar še vedno ostaja precej omejen. Pravi, da se veri pogosto pripisuje
prevelika vloga v dialogu in da razlike v verskih resnicah niso zadosten razlog za
napetosti in konflikte v odnosih. Večjo vlogo pri sporih in konfliktnih v dialogu po
njegovem igrajo politični ali ekonomski razlogi. Dejstvo je tudi, da kar ena stran
priznava in razume kot dialog, ni nujno, da druga stran razume enako. Waardenburg
navaja, da muslimani priznavajo vse, kar je dobrega in resničnega v drugih verah.
Sprejemajo, kar bogati njihovo vero oziroma način življenja, četudi ni zapisano v
njihovem razodetju, in se tako kot bolj ali manj zaprta civilizacija odpirajo dialogu
z drugače verujočimi. (Gort, Jansen in Vroom, 2006)
2.4.3 Različne oblike islama: tradicionalni, radikalni ter moderni islam
Drago Karl Ocvirk je v svoji skripti Islam: zgodovinske, fenomenološke in
religiološke teme opozoril na različne oblike islama, katere bomo omenili za lažje
razumevanje odnosov med muslimani. Znotraj ene kulture lahko muslimani
prakticirajo različne oblike islama kar pogosto pripelje do konflikta med njimi
samimi. Ločimo med tradicionalnim, radikalnim ter modernim islamom:
Tradicionalni islam se trudi prilagajati kulturi, v kateri živijo njegovi
pripadniki. Prizadeva si za povezovanje muslimanskih vrednot z
vrednotami moderne kulture. Rahlo odstopa od pravovernega islamskega
nauka, je bolj življenjski in ne podpira skrajnosti, zato mu pravijo tudi 'islam
srečne sredine'.
Radikalni islam predstavlja popolno nasprotje tradicionalnega islama.
Zaradi nasilnega širjenja vere povzroča strah tako med muslimani kot
verniki drugih religij. Potrebno je povedati, da so žrtve radikalnega islama
v prvi vrsti pripadniki tradicionalnega islama, njihov boj proti Zahodu pa se
je razširil šele v zadnjih desetletjih. Arabci so dolgo časa bili pod turško
oblastjo, kasneje pa pod francosko in angleško, ko pa so se osamosvojili, so
se njihovi vladarji izkazali za veliko slabše voditelje kot so bili tuji.
Verjamejo, da je potek njihove zgodovine in politična situacija danes božja
kazen, ker podlegajo Zahodu. Zaradi tega pozivajo k radikalnemu islamu,
ki ga razodeva Koran. Dobesedno upoštevanje Korana vodi v fatalizem, ki
-
Dialog med katoličani in muslimani v Sloveniji
Diplomsko delo 18 Sandra Švent
se velikokrat konča z nasiljem in terorizmom proti pripadnikom
tradicionalnega islama, oblastem ali proti Zahodu, ki ga radikalni muslimani
vidijo kot pokvarjenega in nevernega. Pri džihadu, sveti vojni, gre najprej
za prevlado radikalnega islama v lastni deželi, od tam pa se verska
revolucija širi še v druge države.
Moderni islam si prizadeva za sodobno razlago Korana ter novo
razumevanje islama v skupnem bivanju z moderno kulturo. Skušajo ločevati
vero in politiko. Pripadniki modernega islama so v primerjavi z ostalimi
muslimani veliko bolj dovzetni za spremembe, vendar pa so zaradi prevlade
tradicionalnega islama ter strahu pred radikalnimi muslimani precej manj
vidni in neprepoznavni. (Ocvirk, 2006)
Vpliv različnih oblik islama se kaže tudi v muslimanski pripravljenosti za dialog s
pripadniki drugih religij. Dejstvo je, da je dialog ali vsaj stik lažje vzpostaviti s
pripadniki tradicionalnega in modernega islama kot pa s pripadniki radikalnega
islama. Radikalni muslimani ne želijo stikov in ne priznavajo za prave muslimane
niti tradicionalne niti moderne pripadnike islama. Problem nesodelovanja ter
nestrpnosti znotraj islama se vsekakor odraža tudi v dialogu s pripadniki drugih ver.
Če ne kažejo interesa po komunikaciji znotraj svoje vere, je tudi komunikacija s
pripadniki drugih verstev otežena.
2.4.4 Vrste dialoga med kristjani in muslimani
Ko govorimo o dialogu med krščanstvom in islamom, je potrebno vedeti, za kakšen
dialog pravzaprav gre. Ocvirk predstavi tri vrste dialoga med kristjani in muslimani:
dialog življenja, teološki dialog ter dialog verske izkušnje:
Dialog življenja se dogaja v vsakdanjem življenju kristjanov in
muslimanov, ki živijo v določenem skupnem okolju. Takšen dialog se
dogaja, ko se verniki soočajo med seboj v vsakodnevnih situacijah, se
pogovarjajo in spoznavajo. V ospredju je predvsem sodelovanje in
priznavanje drug drugega zaradi želje po mirnem sobivanju dveh različnih
verskih skupnosti na enem mestu. Kjer dialog med muslimani in kristjani
poteka, poteka v tej obliki.
-
Dialog med katoličani in muslimani v Sloveniji
Diplomsko delo 19 Sandra Švent
Dialog na teološki ravni je zelo kompleksen in praktično neizvedljiv.
Dvema različnima verskima sistema je težko poiskati skupne temeljne
verske resnice in na njih graditi teološki dialog. V teoriji tako krščanski kot
muslimanski predstavniki precej poudarjajo, kako je potrebno izhajati iz
skupnih verskih resnic, ki obe veri povezujejo, a pri globlji analizi in
argumentiranju teh resnic slej ko prej pride do nestrinjanj, saj sta obe verski
skupnosti trdno in dokončno prepričani v svoj verski nauk. Teološki dialog
med kristjani in muslimani nikjer po svetu ni stekel, saj je pogovor v tej
smeri privedel le do sporov in spreobračanja sogovornikov v svoj prav.
Sožitje in sodelovanje med kristjani in muslimani je vedno posledica
uspešnega dialoga življenja in nikoli dialoga na teološki ravni.
Poznamo tudi dialog verske izkušnje, ki pa si prizadeva predvsem za
izmenjavo duhovnega bogastva in izkušenj med kristjani in muslimani, ne
da bi želeli drug drugega prepričati in spreobračati v svoj prav. (Ocvirk,
2006)
Kultura in verski nauk drugega nista nujno nekaj slabega, nekoristnega ali
nesmiselnega. Če se znebimo predsodkov in smo odprti za verske resnice in
izkušnje drugih, nas te lahko duhovno zelo obogatijo. Če so v svojem temelju
verska prepričanja drugih vernikov dobra in si prizadevajo za dobrobit človeka,
potem ne morejo biti v nasprotju z nobenim verskim naukom. Verjetno je to vsem
verskim sistemom težko priznati, saj vsi verjamejo v absolutnost svoje vere, a
vseeno bi si bilo potrebno dovoliti in razumeti, da nas kultura in verska prepričanja
drugih lahko celo še bolj izpopolnijo in nam dajo nov, širši pogled na svet. Tudi
dialog verske izkušnje se bolj kot v praksi dogaja v teoriji. Kristjani in muslimani
bi morali v verskih in kulturnih razlikah pravzaprav videti privilegij ter možnost za
še polnejše duhovno življenje, ne pa situacije za ustvarjanje konfliktov in sporov.
Kjer se dialog med različnimi kulturami in ljudmi z drugačno versko miselnostjo
dogaja, se v večini primerov dogaja zaradi političnih ciljev ter želje po sožitju
različnih kultur v skupnem okolju. Pravi verski dialog pa ostaja problem.
Prizadevanje za medverski dialog ni le delo verskih avtoritet, je naloga vsakega
posameznega vernika katere koli vere. ''Gre za preseganje lastnih miselnih okvirov,
vzpostavljanje novih verskih izhodišč in stališč, bogatenje s kulturo drugega,
-
Dialog med katoličani in muslimani v Sloveniji
Diplomsko delo 20 Sandra Švent
predvsem pa širjenje lastnega intelektualnega in čustvenega obzorja'', je dejal
Brlan. (Brlan, 2004, str. 71) Predvsem verniki sami so tisti, ki bi morali biti najbolj
dejavni v dialogu. Le srečevanje in pogovarjanje verskih avtoritet različnih verskih
skupnosti ter njihovo poudarjanje za nujnost medverskega dialoga ter izpostavljanje
skupnih ali podobnih verskih resnic, ne more narediti bistvenih sprememb na tem
področju.
2.4.5 Verske resnice, ki kristjane in muslimane povezujejo
Kristjane in muslimane povezuje vera v enega Boga. Kot smo že povedali,
muslimani verujejo, da se je vsemu človeštvu razodel en Bog in preko prerokov
ljudem oznanjal svoj nauk. Pred Mohamedom je Bog ljudem spregovoril že preko
Noeta, Mojzesa, Joba in tudi Jezusa. Božje razodetje, ki ga je nazadnje prejel
Mohamed, dopolnjuje in pojasnjuje prejšnje razodetje ter v določenih točkah tudi
razveljavlja razodetje, ki je bilo posredovano Judom in kristjanom. (Kerševan in
Svetlič, 2004)
Posamezne verske resnice kristjanov in muslimanov se povezujejo, vendar so kljub
temu razlike nepremostljive, da bi lahko med obema religijama stekel teološki
dialog. Da bi razumeli, kaj pravzaprav pomeni možnost teološkega dialoga med
muslimani in kristjani in na kakšnih temeljih bi ga teoretično lahko gradili, bomo
pokazali pomembne verske resnice obeh verstev, ki se v posameznih točkah
povezujejo. Hkrati pa moramo opozoriti na temeljne razlike, ki so premočne, da bi
teološki dialog bil mogoč:
Obe verstvi sta monoteistični. Vera v enega Boga je resnica, ki je kristjanom
in muslimanom skupna. Koran na različnih mestih poudarja vsemogočnost
in edinost Boga: ''Vaš Bog je edini Bog in ni boga razen Njega! On je
Vsemilostni in Vseusmiljeni.'' (K 2,163) Tudi kristjani poudarjajo edinost
Boga: ''Poslušaj, Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod.'' (Mr 12, 29)
Obe verstvi častita usmiljenega ter ljubeznivega edinega Boga.
Kristjane in muslimane povezuje misijonarsko poslanstvo. Dolžnost
krščanskih in muslimanskih vernikov je posredovanje božje resnice celemu
svetu. Obe veri poudarjata, da posredovanje nauka nikakor ne sme biti
-
Dialog med katoličani in muslimani v Sloveniji
Diplomsko delo 21 Sandra Švent
nasilno, saj se v vero ne sme siliti, ampak je potrebno na razumljiv in
nevsiljiv način predstaviti, da je njihov Bog edini. (Brlan, 2004)
Kristjanom in muslimanom je skupno čaščenje preroka Abrahama, Mojzesa
in Jezusa. Muslimani za Jezusa trdijo, da je le prerok, ne pa tudi Božji sin,
kot to verjamejo kristjani. Priznavajo pa Marijino brezmadežnost ter
pokornost božji besedi, zaradi česar naj bi muslimani Marijo zelo
spoštovali. Muslimani Jezusa poznajo samo kot božjega služabnika,
priznavajo pa mu vse čudeže, ki jih je storil. Kljub temu, da ga muslimani
priznavajo le kot človeka in ne kot Boga, lahko Jezus predstavlja skupno
izhodišče za dialog med muslimani in kristjani na teološki ravni. Tako enim
kot drugim je lahko vzor za moralno življenje. Preroka Mohameda
muslimani priznavajo kot največjega preroka, ki predstavlja vrhunec
razodetja. Kristjani Mohameda ne častijo, vendar pa bi ga po mnenju Brlana
lahko priznavali in spoštovali kot človeka, ki se je trudil ljudi usmerjati k
Bogu. (Brlan, 2004)
Obema verama je skupno dajanje miloščine ubogim ter zapoved posta.
Solidarnost do sočloveka ter pomoč ubogim, sirotam, vdovam ter bolnim je
pomembna tako kristjanom kot muslimanom. Smisel posta je predvsem
občutiti in spoznati stisko, ki jo doživlja revež. Islamski zgodovinarji
poudarjajo, da so bili v času stiske miloščine s strani muslimanov deležni
tudi Judje in kristjani. Dajanje miloščine lahko predstavlja izhodišče za
dialog, ker omogoča konkretne skupne akcije pripadnikov različnih verskih
skupnosti na področju dobrodelnosti. (Brlan, 2004)
Tako kristjani kot muslimani so 'ljudstva Knjige'. Kristjani lahko Koran
berejo na dva načina, kot religiozni tekst, ki je bogat vir svetopisemske
zgodovine ali pa kot napačno pojmovanje Kristusa, kar pa predstavlja oviro
pri dialogu. Zaradi različnih interpretacij verskih resnic, ki jih vsebuje
Koran, bi morali kristjani in muslimani nujno vzpostaviti dialog ter te
resnice razložiti in razrešiti. (Brlan, 2004)
2.4.6 Temeljne razlike v verskem nauku kristjanov in muslimanov
Ko je govora o medverskem dialogu med kristjani in muslimani, predstavniki obeh
verstev poudarjajo, da je dialog potrebno graditi na verskih resnicah, ki so skupne
-
Dialog med katoličani in muslimani v Sloveniji
Diplomsko delo 22 Sandra Švent
obema religijama. Vendar pa verske resnice, ki kristjane in muslimane povezujejo,
nimajo takšne teže in ne sovpadajo tako, da bi lahko bile temelj za teološki dialog.
Na razlike v verskem nauku pa včasih kar pozabijo oziroma jih spregledajo, vendar
so in jih je potrebno poznati:
Problem predstavlja že prva skupna resnica, ki smo jo omenili - vera v
Enega Boga. Po eni strani muslimani priznavajo in spoštujejo monoteizem
kristjanov, po drugi strani pa ne priznavajo vere kristjanov v Troedinega
Boga. Takole je o veri kristjanov v Troedinega Boga zapisano v Koranu:
''Ne verujejo tisti, ki govorijo: >>Allah je eden od Treh!>Trojica.
-
Dialog med katoličani in muslimani v Sloveniji
Diplomsko delo 23 Sandra Švent
muslimani strogo izpolnjevati. Neupoštevanje zapovedi je po Koranu strogo
kaznovano. Ustrahovanje in bogaboječnost v islamu se kristjanom zdi prevelika,
muslimani pa naj bi v tem videli resničnost svoje vere. Muslimani naj bi bili
prepričani, da je krščanstvo preveč politično pristransko, saj krščanske države vero
in politiko ločujejo. (Brlan, 2004)
Brlan vidi oviro za dialog tudi v predsodkih s strani kristjanov, ki so posledica
aktualnih političnih dogodkov. Po terorističnem napadu na Združene države
Amerike 11. septembra 2001, se islam v medijih močno povezuje s terorizmom.
Predsodki in strah ljudi pred terorizmom predstavljajo veliko težavo v dialogu.
Četudi so teroristični napadi povzročeni s strani islamskih skrajnežev, islama ne
smemo enačiti s terorizmom. Muslimani bi morali natančno ločiti med pravimi
verniki in skrajneži, ki nasilno širijo vero in izvajajo teroristične napade zaradi
političnih ciljev. (Brlan, 2004)
Lahko bi dejali, da danes islamski fanatizem z vsemi nasilnimi dejanji povzroča
največjo in najtežjo oviro v dialogu med kristjani in muslimani. Ta ovira se zdi
nepremostljiva, saj so predsodki v miselnosti kristjanov že tako močno
zakoreninjeni, da je težko iti preko njih. Krščanski in muslimanski predstavniki
kažejo na neupravičenost takšnih predsodkov in venomer poudarjajo, da je islam
potrebno poznati in videti v pravi luči. Poznavanje temeljev islama za preseganje
predsodkov je nujno, vendar tako velikega problema tudi to verjetno ne bi rešilo.
Bil bi pa vsekakor prvi korak k boljšemu in pravemu razumevanju muslimanov.
Ko govorimo o ovirah, ki nastopajo v dialogu med kristjani in muslimani, je treba
pokazati tudi na zgodovino odnosov med obema religijama. Problem dialoga med
kristjani in muslimani ni nekaj, kar se dogaja le danes, ampak izhaja že iz zgodovine
obeh ver. Zgodovinsko dialoško dogajanje lahko označimo za precej negativno. Od
samega začetka islama pa do danes so stike med kristjani in muslimani zaznamovali
konflikti in prepiri, ki so velikokrat prerasli v vojne, tako v osvajalske vojne, kot je
bilo širjenje osmanskega cesarstva v evropske dežele, kot strateške, kamor se
uvrščajo križarske vojne. Razlogi za spore so bili večinoma politični, čeprav tudi
verskih ne gre zanemariti. Cilj obeh religij je bil posredovati božjo resnico in
človeštvo pripeljati na pravo pot, zato so bili konflikti neizogibni. (Brlan, 2004)
-
Dialog med katoličani in muslimani v Sloveniji
Diplomsko delo 24 Sandra Švent
Temeljno Kristusovo zapoved ljubezni do svojih sovražnikov so kristjani v odnosu
do muslimanov velikokrat pozabili. Vpliv zgodovine na dialog je občutiti še danes,
vendar razumevanje in spoznavanje krščanstva in islama v luči zgodovinskega
dialoga predstavlja veliko oviro za medsebojno sodelovanje. Kristjani in muslimani
bi si morali prizadevati za spoznavanje in sodelovanje s konkretnimi sogovorniki v
konkretnih situacijah. (Brlan, 2004)
Srečanje in sodelovanje tako velikih in močnih verskih sistemov kot sta krščanstvo
in islam, ne more biti in nikoli ne bo enostavno. Igor Bahovec je v svojem delu
Postmoderna kultura in duhovnost podal mnenje, ki ga je na tej točki smiselno
zapisati. Dejal je, da bistvo dialoga ni strinjanje v neki stvari, ampak to, da v dialogu
pride do osebnega odnosa med sogovornikoma. Komunikacija v svojem zadnjem
pomenu ni komunikacija med idejami, temveč med ljudmi, ki so nosilci teh idej.
(Bahovec, 2009)
Ljudje kot nosilci idej vstopajo v dialog, ne vstopajo v dialog ideje same. Ni vera
tista, ki vstopa in ustvarja dialog, ampak verske avtoritete in verniki. Na njih je, da
se učijo in spoznajo najprej verske resnice svoje vere in nato verske resnice
sogovornika. Problem ni samo v tem, da vernik v dialogu ne pozna vere
sogovornika, ampak velikokrat ne pozna niti svoje vere. Nepoznavanje pa je tisto,
ki sproža predsodke, nestrpnost in nasilje. Vere v svojem temelju niso slabe in ne
zapovedujejo nasilja ali nestrpnosti. Takšna dejanja izvirajo le iz nepravilnega
tolmačenja in napačnega razumevanja vere.
2.5 VPLIV VERSKE RAZNOLIKOSTI NA MEDRELIGIJSKI DIALOG
V zadnjem delu prvega poglavja bomo govorili o vplivu verske raznolikosti na
medverski dialog. Predstavili bomo tri odzive ljudi na versko raznolikost:
ekskluzivizem,
inkluzivizem,
verski pluralizem.
-
Dialog med katoličani in muslimani v Sloveniji
Diplomsko delo 25 Sandra Švent
Govorimo lahko o treh odzivih na raznolikost religij, o ekskluzivizmu, inkluzivizmu
ter verskem pluralizmu. Zagovorniki ekskluzivizma so prepričani, da je njihovo
razumevanje sveta in srečevanje z Bogom edino pravilno ter izključujejo vsa ostala
verska prepričanja. Zagovorniki inkluzivizma priznavajo, da sicer obstajajo različne
verske skupnosti ter številna verska prepričanja, vendar pa trdijo, da je njihovo
versko prepričanje vrhunec vseh ostalih oziroma tako univerzalno, da pod svojimi
pogoji vključuje ostala verska prepričanja. Zagovorniki verskega pluralizma pa
verjamejo, da resnica ni ekskluzivno ali inkluzivno posedovanje katere koli vere,
temveč trdijo, da raznolikost religij, tradicij, razumevanja verskih resnic ter videnja
Boga ni ovira, ki bi jo človek moral preseči, ampak v tem vidijo priložnost za dialog
drug z drugim. To ne pomeni, da bi se posameznik moral odpovedati svojemu
verskemu prepričanju, ampak da bi postal dovzeten za nov pogled na svet in
razumevanje sveta skozi oči sočloveka. Izraz verski pluralizem pogosto
uporabljamo za pojem verske raznolikosti, vendar pa tega ne gre enačiti, saj verska
raznolikost lahko zajema tako ekskluzivistični, inkluzivistični kot pluralistični
odziv. (Bowden idr., 2005)
Pojem verski pluralizem razumemo kot sobivanje različnih religij v enakovrednem
položaju. Zagovornik verskega pluralizma priznava možnost, da je verska resnica
prisotna tudi v drugih religijah, ne le v njegovi lastni. Verski pluralizem zahteva
visoko stopnjo verske tolerance in verske strpnosti, ki sta osnovni pogoj za sožitje
pripadnikov različnih religij oziroma verskih skupnosti. Visoka stopnja strpnosti in
verske tolerance pa sta tudi bistvena pogoja medverskega dialoga. Brez priznavanja
in toleriranja drugih ver ter njihovih pripadnikov, posameznik ne more ustvarjati
medverskega dialoga. Če posameznik meni, da je njegova lastna vera edina pravilna
in resnična, vse druge pa zmotne, potem medverski dialog nima smisla. Dialog se
v tem primeru dogaja le z namenom prepričati in spreobrniti sogovornika v svoj
prav. (Cardin in Veverka, 2009) Diana Eck je v svojem delu Encountering God
dejala, da si v svetu, kjer obstaja raznolikost religij, ne moremo privoščiti
ignoriranja ali pa le toleriranja drug drugega: ''Ko verski pluralizem sprejmemo kot
vrednoto, medverski dialog lahko postane srečanje v iskanju resnice med versko
predanimi udeleženci ter prostor, kjer se aktivno soočimo z razlikami, da bi našli
-
Dialog med katoličani in muslimani v Sloveniji
Diplomsko delo 26 Sandra Švent
načine, kako biti razločno to, kar smo, a obenem v odnosu drug z drugim.'' (Eck,
1993)
John Hick, evangeličanski teolog ter filozof religije, je bil zagovornik verskega
pluralizma v katerem je videl bistvene razlike od tradicionalnega krščanskega
pojmovanja. V času svojega dela se je srečeval in pogovarjal s številnimi nekristjani
in posledica tega je bilo njegovo sprejetje verskega pluralizma o katerem je govoril
v svojem delu Dialogues in the Philosophy of Religion. V nekristjanih je videl enake
moralne in etične vrednote kot v kristjanih, zato se je začel spraševati, zakaj Bog
tiste, ki ne sprejemajo Kristusa, ne bi zveličal. Hick je dejal, da je človekovo
dojemanje in znanje o Bogu pogojeno s kulturo in zgodovino, v kateri se človek
rodi, zato nobena vera ni absolutna. Tako se glasi tudi njegov argument proti
krščanskemu ekskluzivizmu, ki trdi, da je zveličanje možno le od Jezusa Kristusa
ter da je le krščanska verska resnica popolna in absolutna resnica, kljub temu, da
druge religije za svoje verske resnice trdijo enako. (Hick, 2001)
Zanimiva je primerjava Hickovega razumevanja verskega pluralizma s
Kopernikovim heliocentričnim modelom osončja. Pred Kopernikovim modelom je
veljal Ptolomejski model osončja, za katerega je veljalo, da je Zemlja center vesolja,
Sonce in drugi planeti pa se vrtijo okoli nje. Kopernikov model pa je zagovarjal
obratno - Sonce je središče vesolja in se tako Zemlja kot drugi planeti vrtijo okoli
njega. Kljub temu, da je pot vsakega planeta okoli Sonca drugačna in da zahteva
različen čas, daje isti rezultat – vsak planet naredi polno pot okoli centralne zvezde,
Sonca. Hick je Ptolomejksi model osončja primerjal s krščanstvom, ki naj bi bil
edina pot do zveličanja z edinim pravim Bogom. Kopernikanski model pa lahko
primerjamo s Hickovim dojemanjem verskega pluralizma, ki ponuja možnost, da
so vse vere osredotočene na enega in za vse pravega Boga ter gredo po različnih
poteh, da dosežejo isti cilj. (Hick, 2001)
Hick je zapisal, da se kristjani zaradi obstoja drugih ver in njihovih verskih resnic,
ki so velikokrat nezdružljive s krščanskim verskim sistemom, počutijo ogrožene.
Tako ogroženo se je po njegovem mnenju počutil William Alston, ameriški filozof,
ki je deloval na področju krščanske filozofije. William Alston je dejal, da lahko
obstaja le ena vera, ki vsebuje absolutno versko resnico. V okviru te predpostavke
-
Dialog med katoličani in muslimani v Sloveniji
Diplomsko delo 27 Sandra Švent
je Alston zagovarjal krščanstvo nad drugimi verami. Trdil je, da je najbolj smiselno
zagovarjati in priznavati absolutnost vere, kateri pripadaš od rojstva, brez
objektivnega raziskovanja, katera vera je epistemološko najbolj verjetna. Alston je
dejal, da edino krščanstvo producira resnična verska prepričanja, ostale religije pa
napačna. Hick se z njim ni strinjal. Bil je prepričan, da racionalen človek takšnega
razmišljanja ne more sprejeti. Analiziral je Alstonovo razmišljanje in dejal, da če je
res tako, kot pravi Alston, da je le ena vera prava in resnična, potem iz tega sledi,
da verske izkušnje na splošno producirajo lažna prepričanja, to pa pomeni, da gre
za splošno nezanesljivo osnovo nastajanja verskega prepričanja. Po mnenju Hicka
bi Alston, če bi se rodil v pobožni muslimanski družini, trdil, da je edina prava vera
muslimanska vera. Če je le ena vera resnična, katera je potem to, se je spraševal
Hick, ter dejal, da gre pri tem za veliko logično nezdružljivost. Bog ne more biti
oseben in neoseben, ne more biti troedini in ne troedini, ne more biti primarno
razodet kristjanom ali muslimanom, četudi vere znotraj svoje tradicije dejansko
producirajo prav takšna prepričanja. (Hick, 2001)
Hick je podal kritiko tudi proti analitičnemu filozofu Alvinu Plantingi, ki naj bi prav
tako trdil, da je krščanska vera edina pravilna, vse ostale, ki so z njo v nasprotju, pa
zmotne. Po zapisih Hicka naj bi Plantinga dejal, da biti religijski ekskluzivist ni
iracionalno dejanje in dodal, da posameznik ni egoist ali arogantnež, če verjame v
nekaj, v kar drugi ne, kljub temu, da svojega verskega prepričanja ne more dokazati.
Tisti, ki verjamejo, da imajo polno versko resnico le kristjani, niso kršili nobene
spoznavne obveze pri tvorjenju verskega prepričanja, je povedal Plantinga ter v svoj
zagovor dejal, da je klasičen kristjan in da je naravno, da verska prepričanja, ki s
krščanstvom niso združljiva, dojema kot napačna oziroma neresnična. Hick je želel
pokazati osrednji problem religijskega ekskluzivizma ter Plantingo vprašal, kako je
mogoče osmisliti dejstvo, da obstaja toliko različnih svetovnih religij ter verskih
prepričanj, ki imajo enako dobro epistemološko podlago kot krščanski doktrinalni
sistem. Hick je dejal, da je zaradi tega nerazumno trditi, da je krščanstvo edino
pravilno in resnično versko prepričanje, vsa ostala pa napačna, še posebej zato, ker
je pripadnost določeni veri v večini primerov pogojena z okoljem, v katerem se
človek rodi. Plantinga je odgovoril, da to pravzaprav ni problem religijskega
ekskluzivizma, saj ekskluzivist ne sprejema in ne verjame, da imajo ostale religije in
-
Dialog med katoličani in muslimani v Sloveniji
Diplomsko delo 28 Sandra Švent
verska prepričanja enako dobro epistemološko podlago. Religijski ekskluzivist
lahko sprejema dejstvo, da je drugače verujočemu vera enako pomembna in
resnična kot ekskluzivistu lastna, vendar pa ne verjame, da katera koli druga vera
poseduje resnico. Plantinga meni, da takšno stališče religijskega ekskluzivista ni
nerazumno, nerazumno bi bilo, če bi ekskluzivist za versko prepričanje, ki je
nezdružljivo z njegovim lastnim, dejal, da ima ravno tako dobre epistemološke
temelje kot njegovo. Plantinga se je odzval tudi na Hickovo trditev, da je pripadnost
veri pogojena z okoljem, v katerega se človek rodi, in dejal, da to velja tudi za
zagovornike verskega pluralizma. Nekdo, rojen na Madagaskarju, najbrž ne bo
verski pluralist, meni Plantinga. Vendar po mnenju Hicka ta primerjava ne zdrži,
saj verskega pluralista navadno ne vzgajajo od rojstva, tako kot se to navadno
dogaja v vernih družinah. (Hick, 2001)
Kljub temu, da verjamemo in govorimo, da je v sodobni družbi vera svobodna
odločitev vsakega posameznika, pa se v praksi največkrat dogaja, da ljudje
sprejmejo vero, v katero se rodijo. Vera je pogosto pogojena s kulturo in tako ljudje
prakticirajo versko prakso, ki jim je najbolj poznana in najbolj smiselna. ''Čeprav
je možno izbrati drugače in biti pritegnjen k drugim duhovnim potem iz različnih
razlogov, tudi pred te odločitve prihajamo že >>nagnjeni
-
Dialog med katoličani in muslimani v Sloveniji
Diplomsko delo 29 Sandra Švent
prepričanja so neskladna z islamom, ampak prav tako so njegova /…/ in so
neskladna praktično z vsem kar je v nasprotju z njegovim verskim pluralizmom.
Religijski pluralizem ni v nasprotju z religijskim ekskluzivizmom temveč je primer
religijskega ekskluzivizma.'' (Hick, 2001, str. 58) Van Inwagen je dejal, da verjame,
da lahko človek doseže zveličanje le po Kristusu zato, ker je to temelj njegove vere.
Sprejema vse, kar spada h krščanski veri. ''Nekateri menijo, da je prekletstvo
nekristjanov bistven problem krščanstva, vendar mislim, da nimajo prav. Gre za
problem, ki ga kristjan ne more razrešiti, lahko samo s strahom razmišlja o tem, kaj
verjeti. Tudi sam razmišljam o tem, vendar razmišljanje o tem ni del moje vere'', je
zapisal van Inwagen. (Hick 2001, str. 59) Povedal je, da k njegovi veri spada
prepričanje, da je Bog pravičen in ljubeč in kakršne koli načrte ima Bog z
nekristjani, verjame, da bo z njimi pravičen ter da bo njegovo delo ljubezni preseglo
vso človeško razumevanje. (Hick, 2001)
Drugi vatikanski koncil je v Katoliško cerkev prinesel veliko spremembo o
pojmovanju odrešenja, kar je pravzaprav pomenilo začetek dialoga katoličanov z
nekrščanskimi verstvi. Pred koncilom je veljalo, da le pripadniki Cerkve lahko
dosežejo zveličanje, Dogmatična konstitucija o Cerkvi (dokument Drugega
vatikanskega koncila) pa navaja, da tudi tisti, ki po lastni krivdi ne poznajo Kristusa,
a s svojim srcem zavzeto iščejo Boga ter izpolnjujejo njegovo voljo, ki jo
spoznavajo po svoji vesti, lahko dosežejo zveličanje. Merilo odrešenja je z Drugim
vatikanskim koncilom postala človekova vest in s tem pojmovanjem odrešenja je
Cerkev začela dialog z nekristjani. So pa koncilski očetje poudarili, da je Cerkev še
vedno nujno potrebna za zveličanje vseh. Leta 2000 je papež Janez Pavel II. članom
Plenarnega sveta Kongregacije za nauk vere dejal, da je Cerkev nujna kot
univerzalni zakrament odrešenja za vse, kar pomeni, da se lahko zveličajo tudi
nekristjani, ampak le za to, ker je Cerkev prisotna. (Osredkar in Harcet, 2012)
Življenje po vesti, ki je vrednota krščanstva, je postalo merilo odrešenja in tako
vključilo tudi nekristjane. Kdor veruje, išče Boga in živi po vesti, naj bi nezavedno
izpolnjeval Božjo voljo.
Diana Eck je v svojem prispevku Is our God Listening? dejala, da je najverjetneje
večina kristjanov inkluzistov, kajti krščanstvo poudarja univerzalnost vere in uči, da
Jezus Kristus sprejema vse ljudi, ki iščejo Boga, zato kristjani verske raznolikosti
-
Dialog med katoličani in muslimani v Sloveniji
Diplomsko delo 30 Sandra Švent
naj ne bi dojemali kot grožnje. Mišljenje, da Kristus sprejema tudi nekristjane, a da
je Cerkev nujna za zveličanje, je po njenem mnenju tipično inkluzivistično. Omenila
je misel krščanskega inkluzivista, ki je dejal, da Bog sprejema vsako pravo molitev,
četudi je naslovljena na napačnega boga ter da Kristus odrešuje mnoge, ki ga ne
poznajo in se tega niti ne zavedajo. Izpostavila je tudi katoliškega teologa Karla
Rahnerja, ki je v svojem inkluzivističnem pogledu na katoliško vero naredil še korak
dlje. Po njegovem mnenju naj bi bila druga verstva vključena v Božji plan
odrešenja. Nekristjane, ki iščejo Boga, je imenoval za anonimne kristjane, saj so
prav tako odrešeni s strani Kristusa, čeprav tega ne vedo. Eck meni, da krščanski
inkluzivisti trdijo, da Kristusova ljubezen sprejema vse ljudi in da tako tudi sami
sprejemajo nekristjane v dialogu, vendar pa njihova trditev, da tudi nekristjane
odreši Kristus, pomeni, da na sogovornika v dialogu gledajo skozi svoj miselni
jezik, skozi svojo tradicijo. Temelj dialoga bi moral biti videti, razumeti in poslušati
človeka takšnega kot je in ne skozi svoje miselne okvirje. Takšen odnos naj ne bi
spoštoval in sprejemal drugačnosti. Eck problem krščanskega inkluzivizma vidi v
rabi ene verske miselnosti, ki bi rada zaobjela vse druge vere. Trdi, da se krščanski
inkluzivisti ne zavedajo, kako nekristjani občutijo dejstvo biti vključen v odrešenje
nekoga drugega. (Bowden idr., 2005) Vsekakor so krščanski inkluzivisti v
sprejemanju nekristjanov veliko bolj odprti in tolerantni kot ekskluzivisti, vendar pa
kljub temu pravijo, da sta Kristus in Cerkev nujno potrebna za zveličanje vseh ljudi.
Takšno tezo je muslimanu, ki verjame v absolutnost Alaha, nemogoče razumeti in
sprejeti, saj zanika temelj njegove vere.
Eck navaja, da verske raznolikosti ne bi smeli razumeti kot težavo, ki bi jo bilo treba
preseči, ampak kot dejstvo, ki lahko pomeni tudi priložnost za duhovno rast ljudi.
Ko sprejemamo in razumemo različnost sogovornikov, po njenem mnenju
ustvarjamo medverski dialog. Krščanski inkluzivisti tako naj ne bi bili odprti za
dialog, kajti nekristjane dojemajo v svojem miselnem okvirju. Pravi, da zagovornik
krščanskega pluralizma še vedno pripada svoji veri, vendar pa na nekristjane ne
gleda v okviru svoje verske miselnosti in v polnosti spoštuje njihova verska
prepričanja. (Bowden idr., 2005)
Kristjani in muslimani se soočajo s problemom razumevanja in razlaganja verske
raznolikosti. Razlaga verske raznolikosti ima velik socialni in politični odmev v
-
Dialog med katoličani in muslimani v Sloveniji
Diplomsko delo 31 Sandra Švent
svetu, zato je pomembno, kako jo razumemo in se nanjo odzivamo. Za uspešnost
medverskega dialoga se zdi pluralistični odziv na versko raznolikost na prvi pogled
najbolj primeren, saj enači vse vernike, vendar pa zahteva veliko mero tolerantnosti
in široko odprtost posameznikov za nove miselne poglede. Kljub temu, da verski
pluralizem ne zahteva posameznikovo odpoved svojemu verskemu prepričanju, je
v praksi vernikom določene religije težko zagovarjati pluralistično tezo, da so vse
vere enakovredne. Vere v svojem temelju učijo, da so edine, ki bodo posamezniku
prinesle odrešenje. Tako kristjan kot musliman verjameta, da je njun Bog edini in
absolutni Bog in da ju le vera v tega Boga lahko odreši. To je pravzaprav smisel
vsake vere in zato ji človek pripada ter veruje. Sprejeti tezo, da so vse vere
enakovredne in težijo k istemu Bogu, se zato vernikom lahko zdi nesmiselno
oziroma nedopustno, saj postavlja njihovo vero in prav tako njihovo identiteto pod
vprašaj. Da bi se verniki na versko raznolikost odzvali kot verski pluralisti, bi
morali verski sistemi učiti enakovrednost ver in bo�